S&Uk&CU Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka Din 1’50 • Polletna naročnina Din 15*— Celoletna naročnina Din 30'— • Čekovni račun: „Stra2a v viharju", Ljubljana, it. 16.790 tl )*> Izdaja: Konzorcij „Stra£e v viharju" (A. Tepež) • Ure ju je: M. Poit uvan Uredniitvo in uprava i Ljubljana, Mildoiičeva 5» Tisk Jugoslovanske .tiskarne (K. Čeč) Ljubljana, 5. nov. 1936 Leto III — Številka 6 Fronta Moskve Moskovsko fronto je mogel oživotvoriti edinole prodoren, iznajdljiv in do skrajnosti zvit židovski duh. Da bi si zagotovil duhovno in predvsem gospodarsko nadmoč nad našim planetom še vnaprej, četudi jo je kot velekapitalist, veleakcionar in kot lastnik največjih finančnih trustov vsaj moralno že izgubil, si je moral izmisliti nov sistem. Tak sistem, ki bo vseboval navidezno rešitev najtežjih sodobnih vprašanj in bo slonel na močni množični opori delavskih in srednjih slojev. Z ogromnimi finančnimi sredstvi, z ogromnim aparatom šolanih agitatorjev je židovsko-komunistični sistem že sprožil v svetu vrsto krvavih klanj, številne vrste delavskega ljudstva so že zanj izkrvavele na bojiščih, meneč, da se bore za svojo lastno korist. To so zakulisne sile, ki vodijo zadnje čase živahno delovanje ljudskih front, oziroma kjer je borba že dosegla vrhunec, zalagajo svoje prisa&e z vojnimi potrebščinami. Ljudska fr.on-ta najde vedno kaj takšnega, kar razburja živce, kar spravi na noge široke množice, kar kuha nezadovoljnost, neti sovraštvo. Vendar pa ne gre nikdar v podrobnosti, skrbno skriva resnične vzroke svoje borbenosti, govori le o občečloveških, splošnih liarodnih ali delavskih pravicah, vsiljuje svojim nasprotnikom borbo na takem polju, kjer je ali sploh ne morejo sprejeti, ali pa se osovražijo, če jo sprejmejo. Ljudska fronta stavlja n, pr. zahteve po velikanskih javnih delih, po novih kolodvorih, bolnišnicah, šolah itd. in sicer v taki meri in obliki, da so, čeprav so potrebne, vsaj v doglednem času neizvedljive. Če njihov nasprotnik te zahteve podpira, ga hitro prelicitirajo s še večjimi zahtevami. Takšno licitacijo ljudskofrontarji lahko mirno sprejmejo, ker prvič ne nosijo nobene odgovornosti za izvedbo postavljenih zahtev, drugič pa jim za izvedbo itak ni bogve kaj, saj jim gre le za razburjanje živcev, za »zainteresiranje širokih množic«, za pridobitev ljudskega zaupanja, ki bi reklo: da, ti so pa za nas. Protikapitalistična fronta I Ljudska — pravilno moskovska — fronta ne gre v podrobnosti; vsa borbenost ji je nekam nejasna, meglena. Nejasna je tudi protikapitalistična borba, ki da jo komunizem vodi. Ljudska fronta zahteva monopol nad socialnostjo. Za kapitalistično ali vsaj buržujsko-fašistično proglasi vse, kar se bori proti njej ali komunizmu. Poglejmo, če je to ravnanje upravičeno. Komunistična kritika kapitalizma je silno nejasna, šlagersko agitatorska, razdiralna, ne pa solidno znanstveno in strokovno utemeljena. Mi točno vemo, da predstavlja največje zlo tisti zgodovinsko dani sedanji kapitalizem, ki pod vplivom gospodarskega liberalizma ne priznava nobene meje, nobene socialne vezanosti in ga vodi le osebna korist ter nebrzdana konkurenca. Masa, ki je padla v vplivno območje rdeče fronte, kapitalizem res da na lastni koži čuti, ima pa zelo medle pojme o pra- Protikomunistična fronta Tako imenovana »protifašistična narodna fronta«, »fronta proti vojni in fašizmu« je strašila po raznih časopisih kakor »Ljudska pravica«, ^Akademski glas« itd. Ta gesla je vrgla v svet kominterna, ki je imela svoje eksponente na naši univerzi najpozneje od 1. 1931 naprej: saj so sipali komunistične letake po vseh predavalnicah, avlah in društvenih lokalih izven univerze. Podpisani so bili od »Komunistične stranke Jugoslavije« (Ljubljanski univerzitetni komitet). Od novembra 1932 naprej je izhajalo tajno glasilo komunistov: »Rdeči signali«, 2 leti redno vsak meseci za cilj svoje borbe so proglasili: »Za delavsko-kmečko sovjetsko republiko Slovenijo«. Maloštevilna komunistična klika se je skrivala za akademsko svobodo in zahtevala, da je drugi akademiki ne razkrinkajo, češ da bi bila to podla denunciacija. Ta klika je skušala dobiti vodstvo v vseh akademskih zastopstvih in akcijah, govorila vedno o »revolucionarnem vrenju med študenti«, skušala zvabiti tudi del katoliških akademikov v svoj tabor, predvsem pa se je zahrbtno vtihotapila v razna akademska društva: v Triglav, Jadran in tudi v naša. Vkljub pozivom na kolegialnost so »Rdeči signali« denuncirali katoliške akademike ter jim očitali zveze »ne le z Vatikanom, temveč tudi z Dunajem, Heimwehrom itd.« Dovolili so si celo tele izpade: »Kristus kralj nima niti potrebe niti ambicije, da bi vladal ... na ljubljanski univerzi... Izmozgano delavno ljudstvo ... bo pognalo v nebesa Kristusa Kralja.« Uporabljali so izraze kot: izdajska politika, lažmjivci, denuncianti... banda. Rektorja Slaviča so blatili: da »stoji zvesto v službi Bel-grada in Rima...« Silno so se razburjali, ker so katoliški akademiki odločno odklonili diktaturo komunistov, ki so hoteli pod lažnjivo firmo »slovenske antifašistične fronte« voditi »borbo za ekonomske interese slov. študentov, za akademsko svobodo in avtonomijo slovenske univerze, za pravice slov. nalroda in slovenske kulture in za popolno gospodarsko in politično samostojnost Slovencev« itd. V »antifašistično komunistično fronto« so 1. 1934 vabili »vse slovenske' nacionalne revolucionarje, vse marksiste in ostale poštene akademike ...« 10. januarja 1934 je izšel letak z besedilom: »Mi, bivši Tr igla vami, bomo nadaljevali borbo v ostri fronti proti vsem fašistom in klerofašistom v zavesti, da so vrste progresivnih študentov vedno številnejše. V okt. 1934 je izšel letak s podpisom: »Združeni slovenski revolucionarni študentje«, kd je propagiral za komunizem. Pa tudi »Klub neodvisnih akademikov Mladi Triglav« je izdal letak s podobnim besedilom. Komunizem na univerzi je pogazil vsako sled morale in tovarištva. S tem pa, da je zlorabil dobro vero katoliških akademikov ter za njegovim hrbtom pod firmo »slov. fronte« širil komunizem, je spravil vso našo univerzo v nevarnost. »Akademski glas«, ki je začel izhajati leta 1933, je dolgo zakrival svoj pravi obraz. Proti komunizmu, ki je v tako očitni obliki nastopal na univerzi, nismo nikdar brali žal besede, končno je jasno pokazal svojo marksistično smer, zagovarjal odpravo plodu, hvalil »Sodobnost« in »Književnost«, se boril proti katoliškim akademikom itd. Akademska zveza je morala končno načelno odkloniti »Akademski glas«, ker je pisal prikrito ali odkrito v marksističnem, materialističnem in protikrščanskem duhu. Društvo »Mladi Triglav« je nadaljevalo tradicijo »Akademskega glasa« in je hotelo voditi borbo »proti šolninam, taksam, uredbam, za dotacijo univerze, za nove inštitute, za novo slovensko univerzo, za Študentski dom, za menzo itd., itd. pod firmo slovenske skupine (da se diferencira od katoliške in nacionalistične skupine). Isti ljudje so se ogrevali za komunistični kongres v Bruslju, za mladinski kongres v Ženevi, in še za masovne akcije, za celodnevne občne zbore in seveda za štrajk. Vsako leto mora za vsako ceno biti izvabljen štrajk, ki vzame akademikom in profesorjem vsaj 2 meseca dela in študija in miru. Novo glasilo «1551» sicer s hvalevredno vnemo zagovarja slovensko kulturo, a zyiška j ugotavlja vsestransko razvrednotenje vseh moralnih vrednot in blati univerzo, da je brez vpliva in veljave za gospodarski dvig in moralni preporod. Najbolj poučna- pa je parola »Ne Moskva, ne Rim, ampak Ljubljana«. Morda nam nudi »1551« kompromis: »Mi postimo Moskvo, če pustite vi Rim«? Gospodje okrog »1551«: naš narod je bil katoliški in slovenski študent, ki z narodom, čuti, bo ostal zvest Rimu brez ozira na to, ali vi od Moskve odstopite ali se ji pridružite! Čas je že, da enkrat za vselej tudi med akademiki na univerzi zavzamemo proti tem ne-številnim, skritim, venomer na zunaj se spreminjajočim strujam in frontam, ki nosijo vsak semester drugo ime, jasno tezo: Naše geslo sedanjim časom edino primerno, je: Protikomunistična fronta. Za vse, ki se navdušujejo za slovensko univerzo, bolnišnico, inštitute itd, je mesta v tej fronti! Vsi, ki bi vstopili v . to fronto, s tem jasno izpovedo, da se hočejo načeloma odr povedati Moskvi in komunizmu v vseh odtenkih pri naši skupni borbi. Potem bo mir. med nami. Skupno delajmo za našo boilni&nico, za zgraditev univerze, za reprezentanco itd., toT-rej za zadeve, ki so naše in, popolnoma odkrito odklonimo vsak sum, da sledimo geslom in krilaticam komunističnih agentur. Protikomunistična fronta na vseh poljih kulturnega, nacionalnega, gospodarskega, političnega udejstvovanja se oblikuje vidnejše od dneva y dan. V Španiji je ta fronta na bojnem polju in na okopih, v Belgiji vodi njjodločilnejšo politično borbo proti marksizmu in komunizmu, v Nemčiji, Italiji, Poljski, Bolgariji, Grčiji, Ogrski, Avstriji jo nosijo vlade, v Franciji se pojavlja v ljudstvu vedno hujši odpor proti sovjetizaciji Francije, kar bo morala upoštevati tudi vlada. Reči smemo, da se Evropa dviga, da se otrese smrtnega objema orientalsko tatarskega in židovskega demona, ki izsesava kri velikemu ruskemu narodu. V to veliko protikomunistično fronto se uvrščajo vse sile, ki so sodelovale pri zgradbi evropske krščanske kulture. V njo stopajo vsi starodavni zdravi narodi: Kitajci, Japonci, Indijci po svojih najboljših plasteh in možeh, ker črpajo iz svojih starodavnih tradicij toliko zdravih sil in sokov, da bodo mogli izločiti strupene bacile boljševizna. Protikomunistična fronta ne samo v politiki, ampak tudi v kulturi, prosveti, na univerzi, doma pa utrjevanje v katolicizmu, je danes naše geslo. vih vzrokih kapitalističnega izžemanja, ve samo to, da mora nekoč razbijati in pobijati ter gleda svoj morebitni vzor v najlepših barvah naslikani daljni Sovjetiji. Komunistična kritika kapitalizma je nadalje nezadostna, ker je enostranska, ker je naperjena na zgolj tehnično, zunanjo plat nezdravega kapitalističnega sistema, ne pa na izvor vsega zla, na notranje nezdravo bistvo, na materialističnega duha, ki vodi ves kapitalizem in je zakrivil današnje zlo. Še več. Tudi bodočo družbo si komunizem zamišlja na teh nezdravih materialističnih temeljih. Na ta način se odpoveduje bistveni nalogi, ki obstoji prav v nujni 1 potrebi po odpravi kapitalistično-materilastič- tne miselnosti. Komunizem gre v svoji zaslepljenosti še dalije in smatra za svoje prve in ( najhujše nasprotnike tiste, ki se bore proti materializmu. S tem dejstvom izgubi komunistična borba proti kapitalizmu svoj pomen. Za to maskirano borbo nam po temeljitem preiskovanju ostane le še osamljena krinka več- nega rovarja Zida. Katoličani vemo, da je taka protikapitalistična borba — čeprav bi bila pri tem ali onem iskrena — nezadostna, polovičarska, premalo radikalna. Edini učinek nasilne komunistične kolektivizacije je prenos v rokah maloštevilnih bogatašev nakopičenega bogastva na državo, ki jo vodi še ožji krog samovoljnih diktatorjev. Ustvaritev državnega kapitalizma iz privatnega, torej samo sprememba nosilcev nakopičenega kapitala, lahko revnim slojem bolj . škoduje kot koristi, ker še s tem prav nič ni* Stalin — Trocki Proces proti Trockemu, Zinovjevu, Kame-njevu in tovarišem je nenadoma začudil in razburil vso Evropo. Malo prej je vlada v Kremlju napovedala novo ustavo SSSR: demokracija in svoboda bosta zavladali na sovjetskem teritoriju, svoboda vere bo zajamčena vsakomur. Mesto preobrata k modernemu parlamentarizmu so priredili dramo, ki se je končala s šestnajstimi smrtnimi obsodbami, kakor v zasmeh za vse lepe besede in obljube, kot krepak korak nazaj k mračnemu azijatstvu. Strah je pretresel evropsko ljudsko fronto in avstrijski komunist Otto Bauer je pisal takrat: »... kar se godi v Moskvi, je več kot zmota, več kot zločin; to je strašna nesreča, ki tepe socializem vsega sveta brez razlike stranke in namena.« Mnogi so skušali razjasniti ozadje tega procesa, toda prišli so do zaključka: tu je neka zagonetka, ki jo z^man skušamo razrešiti. Prav slutijo nekateri, da je Azija čisto drug svet kot Evropa, da je temna azijatska miselnost, temelječa na instinktu, Evropejcu skoraj nedoumljiva. Da lahko vsaj malo razumeš zadnjo krvavo dramo v Rusiji, moraš seči v zgodovino revolucije same in v idejno diferenciacijo boljše-viških duhov. * Filozofski temelj boljševizma je materialističen. General Hoffman, ki zelo dobro pozna razmere v Rusiji, trdi, da je boljševizem na tej podlagi nezmožen širokega razvoja. Odpraviti je treba vse, kar je zgrajeno izključno na materialistični podlagi; to je edini pogoj za možnost razvoja. Ta razvoj se je že davno začel v Rusiji sami. Stalin se je začel oddaljevati od svojih osebnih prijateljev, diktatura stranke je jela slabeti in bistveni nauki komunistične stranke, nehajo biti naijvišje merilo vsega. Prijatelji okrog Stalina, ki poznajo vse zločine drug drugega, se začno sumničiti med seboj. Iz te podtalne borbe v Politbiroju se počasi dviga postava zmagovalca, bodočega rdečega diktatorja Stalina. Že Lenin je slutil v njem divjo azijatsko silo in svaril tovariše pred njim: »Svarim vas pred Stalinom!« Po Leninovi smrti je boj za prvenstvo vse hujši. Trocki polagoma izgubi vse svoje funkcije, nato se Stalin otrese 6vojih dveh tekmecev: Zinovjeva in Kamenjeva ter se tako oddalji od stranke same. Nad prostrano Rusijo zavlada diktator Stalin. Razmere v stranki so slabe, zato uvede vanjo disciplino moči. Stranka je hotela po svoje oblikovati in vladati državo, država je v svojem interesu zahtevala, da se ji stranka pokori. Dvignila se je mlada generacija, ki je zahtevala pravico, da sme živeti za domovino, za Rusijo. Vojska se je preuredila in je poleg navdušene komunistične mladine postala najmočnejša opora diktature in države. Lačne, zanemarjene tolpe zapuščenih otrok in mladih zločincev so pokazale vso zgreše-nost nazora o družini in šoli. Staršem vrnejo vse pravice do otrok, ki si jih je prej izključno lastila država, učiteljem oblast nad učenci in prelomijo načelo popolne prepovedi zasebne lastnine. Vendar pa to še ni zavesten prelom z marksizmom, kakor bi pričakovali, pač pa so te izjave oslabile strankine doktrine in jih ponižale do nestalnih dogmatičnih formul, nezmožnih za življenje. odpravljen pogubni kapitalistični d u h m imajo neomejeni državni oblastniki kot edini gospodarji nad življenjem in smrtjo svojih podanikov še večjo možnost izkoriščanja in se v Sovjetiji te možnosti žal tudi v obilni meri poslužujejo. In komunizem, ki je v tem svojstvu še bolj kapital! s t ič e n k o t kapitalizem sam, naj vodi proti kapitalistično bor-*bo in si pridobiva pristaše v maskiranih ljudskih frontah? Stalin, ki nikoli ni posebno cenil teoretikov, mirno pusti ta razvoj. Kajti on, hribovec in kmet ,je čisto različen od modernega intelektualca Trockega in njegov mračni, realni od instinkta navdani razum, utegne privesti Rusijo do prave socialistične države, kajti Rusija je temu Georgijcu mnogo bližja kakor ostali kontinent. Vendar tudi nanj ni pozabil. Nasprotno pa brani Trocki idejo večne revolucije in ga Rusija sama ne zanima dosti. On hoče svetovno revolucijo, ki jo podpihuje na vseh koncih sveta, prezirajoč posledice, ki jih ima njegova delavnost v Rusiji. (Dalje.) I. mednarodni tomistični kongres se bo vršil od 23.—28. nov. t. 1. v Rimu, ki sta ga sklicali papeževa Academia S. Thomae et Religionis Catholicae in papeževa Akademija znanosti Nuovi Lincei. Med drugimi se udeleži kongresa tudi naš g. profesor dr. France Veber. * Francoska je poslala kot zastopnika v Mednarodni urad dela jezuita Alberta Le Roya. Imenovanje jezuita na tako mesto pri taki vladi je vzbudilo veliko presenečenje. Poglavja iz zgodovine nafte 0 življenju Johna Davisona Rockefellerja (roj. 8. VII. 1839 v državi Newyork v USA) so napisali že debele knjige, o njegovi štedlji-vosti in pobožnosti (kalvinec!) predvsem pa o njegovem šestem čutu, ki mu služi pri pridobivanju denarja. Tudi nam se bo, ko bomo prebirali poglavja iz zgodovine nafte, razgrnila ta ali ona značilnost kapitalista kateksohen. S 14. letom je začel svojo kariero kot tekač in je zaslužil tedensko 4 dolarje. Pridno je štedil, hodil v cerkev in zaničeval vse, ki so videli v tostranskem življenju svoj namen. Toda 20-leten je bil že solastnik komisijskega podjetja v Clevelandu. Ker pa je bil bister, je kmalu uvidel, da se da z malimi sredstvi le malo zaslužiti. Odločil se je in se napotil v deželo nafte, v Pensilvanijo. Tam je bilo polno vrtalnih strojev, s katerimi so skušali priti do nafte. Mladi John pa je takoj spoznal položaj: dobro uspeva le ca 30°/ou črpalnih priprav, torej je 970°/00 verjetnost, da ne bo tukaj uspel. Toliko ni tvegal in se ni dal upijaniti od mrzličnega iskanja novih vrelcev. Začel je s skromno rafinerijo; nafto je predelaval v vsestransko uporaben bencin. Bili so štirje: brata Reprezentanca Ne narod hlapcev — narod svobodnih ljudi — terja od nas bodočnost. (»1551«) Tri sile se danes bijejo za obraz sveta, vsak izmed teh treh idejnih tokov hoče zase in izključno le zase pridobiti vsakega posameznika. Dva temeljita na materializmu, komunizem v različnih odtenkih popolnoma in odkrito, poganski nacionalizem, ki obožuje raso in mit krvi sicer še rabi včasih besede, ki zvene v smislu idealističnega nazora, toda po vsebihi in bistyu so čisti mateiralizem. Samo katolicizem stoji danes