X
Janko Glaser: Elegija.
X
preko skale brizgajočimi penami. Gospod Dominik je prestrašeno pogledal na obzorje.
«Vihar bo, gospodična AvrelijaU
Z radostnim vzklikom je planila pokoncu in objela z razpro* strtimi  rokami  val,  kakor  objame  hrepeneča  žena  najdenčka.
«Vihar! In zato ostanem tu na skali, gospod Dominik, pa če treba, do večera-------»
In vnovič je zajela z rokami vode in jo razpršila okrog sebe.
«A jaz se odpeljem nazaj k bregu, gospodična Avrelija! Čoln vam je na razpolago-------»
Z zmagovalnim smehom je zaplesala na skali.
«Rekla sem, da ostanem!»
Gospod Dominik je nategnil vrvi, in ko se je dvignjeno jadro napelo v vetru, se je poslovil mirno:
«Saj skala nima srca! Zato na svidenje pozneje, po viharju!»
In z brega vabeča Klariničeva hiša ga je gledala kakor začaran grad, nad njo v ostrih trikotih bodeči oblaki pa so se zavrtali v njegove sanje kakor temni vprašaji-------
Tistikrat je prišumel do plahutajočega jadra visok val, iz nje* govih pen je zrastlo v čolnu drhteče žensko telo, gospoda Domi= nika se je oklenilo dvoje svetlih, še mokrih rok in v njegov obraz so se strastno vsesale Avrelijine ustnice.
Janko Glaser:          t^w        ••
elegija.
Pol dneva vožnje na vsako stran:
od juga do severa,
od jutra do večera —
in že iz tal mejniki štrle
in že je konec naše zemlje:
še je tam preko brat, je tujcu tlačan!
In niso milijoni, komaj tisoči so,
ki ljubijo majhno zemljo to;
o, morda niti tisočev ni:
brez ljubezni ta bedna zemlja leži! ...
Brez preteklosti narod, brez razmaha, v epopeji rodov, ki buči čez zemljo, ponosne tuje lepote samo trubadurska ponižna pesem plaha. —
—    371     —                                   24*