384
Kratkočasno berilo.
Lomenčani.
Naj povem, kako Lomenčani, komaj pičle pol are od Ter žica, žegnaoje in pa sejni pervo nedeljo po roženkranski praznujejo. Vredno je, da se to v ^Novicah" opomne.
V saboto popoldne pred imenovano nedeljo sliši se ropot voza, mergoljenje in pa krič ljudi po vseh terži-ških ulicah. Kaj to pomeni, bi marsikdo vprašati utegnil. Al, joj mu! ako ga je le mati Kranja rodila, smejali mu se bodo in ga za zijaka iu nevedeža imeli; ker ne le po celem Kranjskem, temveč celo na — Dunaji je znano, da je jutro sejni in žegnanje v Lomu pri sv. Katarini, in da se danes na predvečer kuhovnica za kašo iz Teržiča v Lom pelje
na zalo okinčanem vozu, kterega čvetero konj in sestero volov komaj vleče. Kašo in pa štruklje — to mora vsaka hiša gotovo imeti* Komu niso znani lomenski štruklji, ker celo dunajska gospoda v Lom po štruklje pride in jih še svoji dragi družici na dom nese?
Tudi jez se podam za vozom, kterega ravno memo moje stanice peljejo, radovedeny kakošna pojedina more vendar to biti, pri kteri se rabi kuhovnica, ktero je gotovo 12 mojstrov delalo. In glej! komaj četert ure od Teržiča, pridejo že Lomenčani naproti, ter velikansko žlico prav prijazno pozdravljajo in se ji že od daleč odkrivajo. Gorje otrokom, ako se s pota  ne spravijo.
Okoli štirih popoldne pridne gospodinje same z omelom strop in stene stauic ometajo, da jim ne pajki ne grili, ali kakošni drugi merčesi najbolje večerje v letu ne gabijo. Mize in klopi se omijejo, okna in stoli očedijo, da je vse kot prazna ruta. Vsaka gospodinja omisli domačim troje srajc za preobleko, ker celo noč jesti, dokler danica ne zgine, ni nobena kar bodi reč. Tudi dimnik mora ta dan zidan biti; — leseni dimniki so prepovedani. — Po storjenem delu — pravijo — se sladko počiva; toda Lomenčani gredo ta dan pred večerjo spat, ker pravijo, da pred večerjo dve uri spanja več zda kot zjutranjih deset. — Otroci na ognjišču sede muhajo, ko gospodinja večerjo kuha, — zakaj še celo muhe, ki so se k zimskemu spanju podale, se oživijo in letavajo po hiši,  da je res vse živo.
Na večer je pri vsaki hiši čuvaj, ali, kakor Lomenčani pravijo, zvezdogled, ki skerbno na to pazi, kdaj se ve-černica na nebu prikaže, in družini to naznani, da se za mizo vsede. — Ko je že vse pripravljeno in zvezde na nebu lesketajo, se družina k večerji zbere. Tudi je vsaki povabljen, kdorkoli v hišo stopi, da ž njimi zajme — in se tako za pol leta dobro naje.
Med mnogoterimi jedili omenim le repo, ktera je ta dan tako zabeljena, da čez in čez v masti plava. V sredi sklede med repo ti je „tahta, kteri se prižge in stanico razsvetljuje. Nazadnje pa pride kaša, s ktere se veliko masti pobere, da se lešarbe za dolge zimske večere nalijejo; zakaj ravno kaša Lomcnčanom samim ni dobro znana, pravijo pa, da je to še navada starih Rimljanov bila, ki so nekdaj tu bivali in kterih nasledniki so Lomenčani. Tega bi ne bil verjel, ko bi se ne bil sam prepričal, da večina jih po latinsko hresta. Njih govori med večerjo so: jagnje, agnus; meso, caro; šunka, perna fumosa; žganjica, vinum ad-ustum itd. Zavolj tega se tudi dekleta ne imenujejo Neža ampak le 55Agnusa.
Da se pa Lomenčani prepričajo, jeli si sit, te za mizo še popred prašajo, ter tako dolgo v sredo tišijo, da ti rebra pokajo in se ti kri iz nosa pocedi. Po tem se ti jed nekoliko poleže, in lahko zopet iznova ješ. Tudi koštruni dobijo ta dan več hrane, da se za drugi dan, to je, za nedeljo bolj vpitajo. Cez večer se pa škaf vode pod posteljo dene, in tudi večkrat premeni, da slabo sapo na se potegne.
V nedeljo jutro je zopet vse na nogah; al joj — mar-sikter Lomenčan ne more k maši — večidel se jih pelje. Po maši so pa čudne in smešne igre, lomenske wvaje", da se vidi, kdo je še lačen. Napravijo zategadel kup slame. Oni, ki se čez slamo brez vse nesreče zavali, mora hote ali ne, zopet za žlico prijeti; oni pa, ki ne more, sme iti počivat ali pa žganjico k sosedu pit, kjer, se ve, tudi par štrukljev snesti mora. Tudi se ta dan obroči na sejmu prodajajo, ktere Lomenčani v nedeljo po kosilu na trebuh polože, ako hočejo kterega soseda obiskati, ker tam se morajo zopet za mizo vsesti in tako rekoč pomagati.
Okoli dveh popoldne pa gredo tudi iz Teržiča in druzih krajev na sejm, pa po štruklje v Lom. Na poti se srečavajo znanci in prijatli ter se za odpustek prosijo. Vse je zidane volje.   Prejoh pa kmetu, ako mu iz Loma grede proti Ter-
žica klobuk z glave pade; ne more ga pobrati, temveč prisiljen je, celo pot skozi Teržič klobuk z nogo bercati, dokler do Pristave pride, kjer ga še le na homcu ne brez vse težave pobere; na ravnoti bi se moral prikloniti, in lahko mu kaj poči, sosebno ako ima obroče.
V nedeljo večer ne sme nobeden spati; pravijo namreč, da se mu gotovo mora na persi vleže ali kaj druzega pripeti. Prisiljen je tedaj vsak, celo noč stoječ belega dneva pričakovati in še le v pondeljek jutro gredo spat.
Drugo leto bo, kakor se sliši, zopet vse po stari navadi. Pridite tudi vi, — Lomenčani so dobri ljudje; dali vam bodo „vuomenskih štrukljev".                       J. T—šč.
385