t/ \
Spominski listi
is
zgodovine c. in kr. pehotnega polka štev. 17.
vitez pl. Milde.
Po rokopisni polkovni igodovini in dragih virih
■Msrtt
Anton Fantek.
Na Dunaju.
V c. kr. salogi šolskih knjig.
Spominski listi
zgodovine c. in kr. pehotnega polka štev. 17.
vitez pl. Milde.
Po rokopisni polkovni zgodovini in dragih virih
■Mtavll
Anton Funtek.
Na Dunaju.
V c. kr. zalogi šolski li knjig. 190».
—s 3
L Kako in kdaj je bil polk ustanovljen.
Pehotni polk štev. 17 je eden izmed najstarejših polkov c. in kr. vojske. Ustanovili so ga, kakor se da dokazati po listinah, že leta 1674. Takrat je cesar Leopold I. proti pohlepnemu francoskemu kralju L u do viku XIV., ki mu ni bilo nikoli dovolj deželi, potreboval dosti vojakov, in zato je dobil grof Henrik ReuB-Plauen (čitaj: Rajs-Plaven) dne 13. februarja 1674. leta naročilo (patent), naj nabere nov polk, ki bi odšel k cesarski vojski ob reki ltenu.
V tistih časih so nabirali vojake po posebni šegi. Deželni knez je temu ali onemu svojih .vojnih obristov" naročil s pismom, naj nabere vojno krdelo. Obrist je imel svojega namestnika (poročnika) in poleg tega načelnike posamičnih oddelkov, takozvanc stotnike. Tem je bil naročen nabor. Uobnaiji so hodili od mesta do mesta, od trga do trga ter povsod razglašali, da je treba toliko in toliko mož. Pa tudi po vaseh so hodili naborniki, da bi tuintam koga pridobili za vojaško službo. Kdor se je zglasil, je moral priti pred stotnika, da ga je pregledal, ali je pripraven za vojaka ali ne; zdravniki pa ga niso preiskovali. Če je bil pripraven, so ga zabeležili v zapisnik, mu odšteli nekaj denarja na roko in mu naročili, naj pride določe-
—5 4 s—
nega dne na ta ali oni kraj. Slovenski bi ta kraj imenovali pregledovaližče.
Nabrani vojaki so se potem sešli na pregledovališču, po navadi pod milim nebom, na polju. Sredi polja sta bili v tla zataknjeni dve sulici, na katerih je bila poerez položena še tretja sulica. Tam sta sedela na konjih vojni obrist in stotnik onega oddelka, ki ga je bilo ravno pregledati Vsakega zglašenca so poklicali iz zapisnika, in nato je moral skozi sulice. Pri tem so strogo pazili na to, da ni šel skozi nje nihče, ki bi bil telesno nesposoben za vojaka, zakaj sicer bi mu bili morali vendarle plačati mezdo za mesec dni.
Po tem pregledu so novi vojaki stopili v krog, obrist pa jim je prečital pismo z mnogimi predpisi ali členi, ki so natančno določali, kako se je vesti vojakom. Priseči so morali brezpogojno zvestobo deželnemu knezu in po-korfičino svojim predstojnikom; zavezali so se tudi, da ne bi godrnjali, ako bi dobivali plačo prepozno ali pa manjšo, nego jim je šla, i. t. d.
Nato so se oddelki ločeni razšli vsak na svoj prostor, kjer jim je še stotnik obljubil „pošteno krščansko poveljevanje", zahteval od njih vdanost ter jim predstavil Bvojega namestnika, praporščaka, nadalje pisarja, vojnega kapelana, brivca i. t. d. —
Naš polk je bil dne 10. avgusta 1674. leta nabran. Štel je 1375 mož, ki so v Erfurtu (na današnjem Pruskem Saškem) prisegli na zastavo. Kakor vsi polki tedanjega časa, je bil razdeljen na dva bataljona po pet kompanij; pozneje so mu priklopili še dve grenadirski kompaniji, h katerima pa so jemali ?amo najkrepkejše in najlepše vojake. Proti koncu 17. stoletja so nosili častniki parti-
—s 5 s—
zane 1) in meče; moštvo pa, ki je bilo prej oboroženo s pikami8), je dobilo mušketo*) in meč; tudi je bil bajonet že splošno v rabi.
Polk je leta 1675. krenil k Renu ter ondi v bitvi pri Goldscheuerju (Goldscheuer. čitaj: Goldšajer) prejel krvavi krst. Istega leta je odstopil njegov prvi imetnik, grof Reufi-PIauen; za naslednika so mu postavili polkovnika barona Stadla.
Vojne s Francozi se je udeležil polk drugič od leta 1676.—1678., ko je pod poveljstvom nikdar premaganega mejnega grofa Ludovika Badenskega z drugimi oddelki vred oblegal in vzel porensko trdnjavo Philipps-burg (čitaj: Filipsburg). Po dokončani vojni so ga poslali v Heb (Eger) na Češko in ga tam razpustili. Toda že leta 1680. je naročil cesar prejšnjemu imetniku, ki ga je bil v tem postavil za poveljnika v Kostnicah (nemški Konstanz, čitaj: Konstanc; ob Bodenskem jezeru), naj nabere nov polk. Dne 13. avgusta 1681. leta so pregledali nabrane vojake, in potem je ostal polk dolgo let večinoma v Kostnicah.
T tretji namilil vojni.
Leta 1691. je odšlo devet kompanij našega polka v Italijo, kjer so Francozi hudo stiskali cesarjevega zaveznika, savojskega vojvodo Viktorja Amadeja. Pod vrhovnim poveljstvom princa Evgena je polk dne 15. septembra 1691. leta pomagal vzeti Carmagnolo (Carmagnola,
') Lesen rofinik z dvorezno, spredaj poostreno klino, ki je imela spodaj dva stranska roj^ja.
*) Lesen dolg ročnik z dolgo, tanko železno ostjo.
•) Precej težko orodje za streljanje.
—s 6 s—
čitaj: Kannanjola) blizu Turina in se dne 4. novembra 1693. leta bil pri Marsagliji (Marsaglia, čitaj: Mar-zalja), kjer je imel, kakor sploh vsa cesarska vojska, velike izgube.
Prihodnjega leta je dobil polk novega imetnika. Baron Stadl je šel namreč v pokoj, in na njegovo mesto je stopil feldmaršallajtnant grof Egon Fttrstenberg-MOskirch (čitaj: Firstenberg-Meskirh).
Ko se je 1697. leta sklenil mirvRyswicku (Ryswick, čitaj: Itajsvik; na Južnem Nizozemskem blizu Haaga), je polk, ki je bil proti koncu leta 1694. oddal devet kompanij novoustanovljenemu polku ZweibrQcken (čitaj: Cvajbriken), prišel v Breisgau (čitaj: Brajzgav) na Badenskem.
II. V Španski nasledstvciii vojni (1701—1714.).
Leta 1700. je umrl Kari II., zadnji potomec špansko-avstrijske vladarske rodbine. Francoski kralj L u d o-vik XIV. ga je bil pregovoril, da je v oporoki postavil za dediča Ludovikovega vnuka, Filipa Anjouvinskega (An-jou, čitaj: Anžu). „Pirenej ni več!" je baje ponosno vzkliknil Ludovik ter precej po Karlovi smrti dal zasesti Španijo in njene stranske dežele v starem in novem svetu. Videti je bilo skoro, kakor bi bil francoski kralj obnovil državo Karla V., v kateri ni „soInce nikoli zašlo". Toda prepričal se je kaj hitro, da je bil cesar Leopold I. dovolj moran, braniti svoje pravice do Španije proti francoski poželjivosti.
I Sila sta takisto francoski kralj kakor nemški cesar svaka Karlu II., ali med njiju zahtevama je bila ta velika razlika, da se je bila Ludovikova soproga, Marija Terezija,
-i 7 l-
odpovedala vsem pravicam do španskega prestola, Leo-poldova soproga, Margareta, pa ne. Torej je bilo popolnoma prav, da je cesar špansko dedovino teijal za svojega drugorojenega sina Karla ter jo hotel z mečem v roki izpuliti mogočnemu nasprotniku.
Vnela se je vojna, ki je trajala od leta 1701. do leta 1714. Srdito so se bili tako ob Renu kakor v Italiji. Francoze so podpirali vojvoda savojski, vojvoda mantovski, izborna kneza kolnski (KSln, čitaj: Keln) in bavarski; cesar pa je bil pridobil zase Angleže, Generalne države (sedem združenih dežel nizozemskih) in druge stanove nemških dežela.
V Italiji je princ Evgen večkrat sijajno potolkel francoske vojske; pa tudi ob Renu, kjer je stal naš polk, je ostala vojna sreča cesarskemu poveljniku, Ludoviku Badenskemu, zvesta. Najprej je cesarska vojska dne 9. septembra 1702. leta vzela trdnjavo Landau (čitaj: Landav, v Palaciji) in potem dne 14. oktobra pri Fried-lingnu (Friedlingen, čitaj: Fridlingen) pobila francosko vojsko, ki se je hotela združiti z bavarsko. Francozi so se nato umeknili preko Rena. V bitvi pri Friedlingnu je padel imetnik našega polka, grof Kari Egon Fursten-berg-Moskirch. Na njegovo mesto je stopil istega leta najprej general-feldstražmešter knez Filip Emanuel Longue-val, grof Bouquoy (čitaj: LongvAl, Bukva), leta 1703. pa princ (poznejši vojvoda) feldmaršal Kari Aleksander Wttrttemberg-Teck (čitaj: Virtemberg-Tek), ki je kesnejc tako zaslovel.
Leta 1703. sta pridrli na Tirolsko dve vojski, bavarska in francoska. Vrli Tirolci, vedno zvesto vdani svojemu cesarju, so se vzdignili kakor en mož. Po
—; 8 s—
vsej deželi so zbirali črno vojsko; cesarski oddelki, med njimi kompanija našega polka pod vodstvom stotnika Goppenhagna (Coppenhagen, čitaj: Kopenhagen), so dohajali junaškim branilcem na pomoč. Ko je naša kompanija dospela v Landeck ob Innu (čitaj: Landek ob Inu), je plemič Martin Sterzinger (čitaj: Štercinger) v eni uri nabral 4000 mož v bližnji okolici landeški. Tako okrepljen, je Coppenhagen dne 3. julija 1703. leta naskokoma vzel okope pri Fernu, ki so jih bili zasedli Bavarci, in dne 8. avgusta udaril na trdiyavo Ehrenberg (čitaj: Erenberg). — Bavarci in Francozi so se morali naposled, povsod potolčeni, umekniti s Tirolskega, in tako je bila dežela oteta sovražne sile.
Velikih bitev ob Dunavu, kjer sta poveljnika cesarskih in angleških čet, princ Evgen in maršal Marlborough (čitaj: Marlbor<5), leta 1704. uničila skoro vso francosko-bavarsko vojsko, se naš polk ni udeležil, ker je bil v tem času za posadko v Freiburgu (Freiburg, čitaj: Frajburg). Leta 1705. pa je odrinil na Italijansko, čigar severno stran so si bili malone vso osvojili Francozi. Čete so se prepeljale črez Gardsko jezero in dne 31. maja napadle francosko prednjo postojanko pri Gasini Moscoline (Casina Moscoline, čitaj: Kazina Moskoline). Po srditem boju so si prisvojile to utrjeno poslopje in pobile posadko.
Nedolgo potem (dne 16. avgusta) se je princ Evgen lotil kar dveh sovražnih vojsk pri Cassanu (Cassano, čitaj: Kasano; nedaleč od Milana). Boj je bil jako ljut, toda odločil se ni ne tako ne drugače. Dva bataljona našega polka, ki sta se velehrabro bila vpričo princa Evgena, sta izgubila v bitvi silno mnogo vojakov; med drugimi sta padla polkovnik baron Wilstorff (čitaj: Vilstorf) in podpolkovnik Coppenhagen.
—19 5—
Dne 18. aprila nastopnega leta so Francozi napadli oddelek, ki je imel nalogo, braniti zvezo s Tirolami. Naš polk je z drugimi vojaki tega oddelka pri Castelbaldu (Castelbaldo, čitaj: Kastelbaldo) zmagovito odbil ta naskok. Prav ta oddelek se je tedaj, ko so Francozi oblegali Turin in je princ Evgen hitel oblegancem na pomoč, bil s francoskimi krdeli dne 4. julija, postavljajoč most pri Borgo-fortu (južno od Mantove), in dne 12. julija pri Fratti (Fratta, čitaj: Frata; v pokrajini padovski). Nato so ga uvrstili v včliko vojsko. —
V pekoči solnčni vročini, ki je provzročala med vojaki hude bolezni, so čete nadaljevale pot proti Turinu. Vodnjaki in studenci so se bili posušili; mnogo vojakov je od žeje in vročine kar omedlelo na cesti, drugi so se Bpotoma zgrudili mrtvi na tla. Mnogoštevilna sovražna vojska jih je nadlegovala zdaj za hrbtom, zdaj ob straneh. Vendar pa ro se neumorno pomikali dalje ter se naposled dne 1. septembra 1706. leta združili z vojsko savojskega vojvode Viktorja Amadeja. Precej drugi dan po združitvi sta se Evgen in Viktor Amadej napotila na višino Supergo, da bi videla, kako so razpostavljena sovražna krdela. Tamkaj se je savojski vojvoda zaobljubil, da ondi, kjer sta stala vojskovodji, namesto skromne kapelice postavi krasno cerkev, ako mu Bog nakloni zmago. Zaobljubljeno ponosno svetišče je bilo res nekaj let pozneje dozidano. To je ona nagrobna cerkev ,La Superga" sardinskih kraljev, ki še dandanes z višine gleda na turinsko mesto.
Dne 7. septembra je združena vojska napadla Francoze, katerih je bilo okoli 60.000 mož. Naš polk, pri-deljen brigadi „Zuin Jungen", se je pod vodstvom svojega imetnika Wttrttcmberga trikrat spustil v naskok; toda
-3 10 S-
sovražniki so ga vselej odbili. Zdajci pa je princ Evgen sam prišel k brigadi, ki je vpričo njega četrtič, in sicer neudržno, planila na nasprotnike.
Dasi je imela cesarska vojska silne izgube, jo je vendar Evgenovo osebno junaštvo navduševalo tako, da ni odnehala, dokler ni popolnoma pobila sovražnikov. — V poročilu o tej bitvi se večkrat častno imenuje poročnik Neu-stein (čitaj: Najštajn) našega polka.
Dalje je pomagal polk oblegati trdnjavo Pizzighet-tone (čitaj: Picigetone, blizu Cremone; Cremona, čitaj: Kremona)in je potem ostal obAdi, daje varoval včliko vojsko.
Ko so naše čete leta 1707. na prigovarjanje angleške države napadle Južno Francosko, da bi si prisvojile Toulon (čitaj: Tulong), je ostal oddelek našega polka za posadko v Grem on i ob reki Padu, ostanek pa je krenil proti Toulonu. Ko je bilo treba prebroditi reko Var, so i častniki i preprosti vojaki našega polka brez strahu planili v deroče valove, da bi prej dospeli na nasprotni breg; pri tem jih je mnogo utonilo. Toulona pa naši niso mogli vzeti, zato so se napotili nazaj v Pie-mont. Vračali so se zaradi neznosne vročine samo ponoči; ob tem so jih neprestano nadlegovale mnogoštevilne oborožene tolpe, ki so kaj često nenadoma planile iz zasede ter posekale marsikaterega bojnika. — Dne 3. oktobra so vzeli Francozom še mesto Sušo (Susa, čitaj: Suza) z utrjenim gradom vred.
Leto 1708. je za naš polk zato pomenljivo, ker je takrat prvič dobil novince tudi iz dežele kranjske.
Leta 1711. dne 16. septembra je polk junaško branil reduto1) Quatre dents (čitaj: Katrd&m?) in postojanko
') Heiluta sr imenujejo zaprti okopi.
—s 11 s—
V a 11011 e (čitaj: Valon). Šest francoskih grenadirskih kompanij je posadko sicer pregnalo iz redute, pri Vallonu pa so bili napadniki krepko odbiti.
Bataljon našega polka je leta 1712. pomagal oblegati in preobladati trdnjavi Filippo-Stella (čitaj: Filipo-Stela) in Ercole (čitaj: Erkole) na Toskanskem. Ker se je pa skoro potem pravo bojevanje preložilo na Nizozemsko, kjer sta princ Evgen in Marlborough sijajno zmagovala, so bili poznejši vojni dogodki v Italiji manjšega pomena. Polk je ostal še dve leti na Italijanskem in je potem krenil preko Koroškega in Štajerskega na Ogrsko, kjer je mimo drugega pomagal graditi trdnjavo budimsko. Pozneje je bival v različnih žnpanijah.
III. Y turški vojni leta 1716—1718.
Ko so bili Turki leta 1(»83. drugič brezuspešno oblegali Dunaj, sta avstrijska poveljnika, mejni grof Ludovik Badenski in princ Evgen Savojski, na Ogrskem, Hrvaškem in celo v Bosni večkrat tako sijajno zmagala zakletega sovražnika krščanstva, da je moral v Karloviškem miru (leta 1(599.) Avstrijcem odstopiti vso Ogrsko (razen Teme-škega Banata), Erdeljsko, Hrvaško in Slavonsko. V španski nasledstveni vojni je sicer Turke pogostoma mikalo, da bi se za te izgube odškodovali ob stroških avstrijske države, ali niso se prav upali, videč, kako cesarske čete zmagujejo ob Itenu in na Nizozemskem. Zato se je pa sultanova pozornost obrnila na najjužnejši del balkanskega polotoka, na Morejo, kjer so si bili Benečani že dolgo prej pridobili marsikaj posestev. S petindvajsetkrat večjo silo so Turki kaj lahko užugali Benečane ter jih pregnali iz vseh
—s 12 s—
trdnih mest. Sedaj pa se je cesar potegnil za Benečane, svoje zaveznike, ter zahteval od Turkov, naj se takoj nehajo bojevati z njimi, naj jim vrnejo prisvojena mesta in naj jih odžkodiyejo za izgube. Turki so odklonili to zahtevo ter cesarju s sramotilnimi besedami napovedali vojno. Na koncu vojne napovedi se je čitalo: „To Vaše nesramno ravnanje ne bo provzročilo samo Vam, ampak tudi Vašim otrokom in vnukom sramoten poraz, vsakršno nezgodo in prekletstvo."
Za poveljnika cesarske vojske je bil zopet izbran princ Evgen. Pod njegovim vrhovnim vodstvom je imel naš polk zopet nekolikokrat priliko, da je sijajno izpričal svoje junaštvo.
1. V bltvali pri Petrovaradlnn In Temešraru.
Eden najslavnejših dogodkov v zgodovini našega polka je bila bitev pri Petrovaradinu (ob Dunavu) dne 5. avgusta 1716. leta. Uprav voj Wflrttemberg (naš polk in še dva druga polka) je pod vodstvom svojega imetnika ob 7. uri zjutraj naskočil močne sovražne postojanke. Najprej so pritisnili na desno krilo janičarsko, da se je umeknilo; potem pa so naskokoma vzeli baterijo desetih topov. Cesarski jezdeci so udarili za princem ter zapodili turške jezdece v beg. Neudržno je prodiral voj dalje. Zdajci pa se Turki ohrabrijo ter se ljuto upro, zakaj v onem delu pehote, ki bi bil moral takoj za princem W(irttembergom planiti na sovražnike, je nastala zmeda. Sovražniki so precej zapazili to neugodno okolnost ter razmaknjene vrste pognali nazaj za okope. Kakor hudournik so prihrule divje tolpe, da bi porazile vse, kar jim je biio na poti. Nekateri so plezali črez nasipe, preganjajoč
-i 13 s-
bežeče pešce; drugi so navaljevali na voj W(lrttembergov, ki je stal na položju Miesilugovem, in na cesarske jezdece. Ali strahoviti naval se je razbil ob tesno sklenjenih vrstah; vse levo krilo je bilo podobno železnemu ozidju. Voj Wflrttembergov se ni umaknil niti za ped zemlje! Sedaj pa prihrume tudi težko oboroženi oklopniki princa Evgena, in tem se ni bilo moči upirati! Kdor ni pobegnil mahoma, tega so posekali, ali pa so ga poteptala konjska kopita. Princ Evgen zapazi praznino v turških vrstah — neutegoma pošlje nekaj tisoč jezdecev tja; bataljoni princa Wttrttem-berga krenejo na desno, prej zmedene vrste pehotnih vojakov so se že sklenile in planejo novic na boj. Strahovito treskajo od vseh strani na Turke, da se spuste v beg. Zaman plane veliki vezir proti njim, zaman so njegove srdite besede, zaman seka s sabljo po njih! Zdajci se na čelu svojih agov sam požene na protivnike — ali črez nekaj hipov se, prestreljen skozi čelo, zgrudi s konja.
Ura še ni bila poldne, ko je vsa cesarska vojska stala sredi turškega tabora. Turki so bili izgubili 6000 mož; zmagalci so zaplenili 172 topov, 5 konjskih repov in 156 zastav. Polk si je prisvojil dve turški znstavi. Seveda je tudi izgubil veliko mož; imetnik sam je bil ranjen. — V poročilu, ki ga je princ Evgen o bitvi poslal cesarju, je s toplimi besedami pohvalil junaštvo in hrabrost princa Wtirttemberga ter ga poleg poveljnika cesarskih jezdecev grofa P A1 ff yj a (PAlffy, čitaj: Palfi) kot prvega priporočil cesarski naklonjenosti. —
Princ Evgen seje nato lotil trdnjave Temešvara (na Južnem Ogrskem). Dne 16. oktobra 1716. leta so po ljutem boju vzeli palanko *). Pri prvem navalu je bil M I'alanka je utrdba iz količjn.
-i 14 :—
imetnik Wtlrttemberg na čelu svojih grenadirjev. Kličoč: „Zmagajmo ali umrimo!" je hitel pred junaškimi krdeli in jim zaklical še tikoma pred sovražnikom: „Tukaj pokažimo, kaj je pravi vojak; vsemogočni Bog nam bo pomagal; le krepko nanje!" V polku je bilo mnogo mož ubitih ali ranjenih; med ranjenci je bil zopet imetnik Wttrttemberg. Trdnjava se je vdala črez štirinajst dni; potem se je vojska črez zimo nastanila po raznih krajih.
2. Pri ItcIgTiidu.
Nastopnega leta (1717.) se je napotil princ Evgen proti Helgradu, da bi to močno trdnjavo izvil turškim rokam. Pred odhodom z Dunaja mu je cesar podelil sv. razpelo z deinanti, rekoč: „S tem pojdite v boj."
V Helgradu je bila močna posadka, med njo najboljši janičarji pod poveljstvom enega najhrabrejših vojskovodij, Muktarja paše; mimo tega je hitelo trdnjavi 150.000 Turkov na pomoč. Naša vojska je štela komaj polovico toliko mož. Na vso moč so morali ob žgoči solnčni vročini utrjevati svoje postojanke. Cesarska vojska je imela namreč dvojno nalogo: Prvič je morala oblegati sovražnika v trdnjavi, drugič pa zadržavati prihajajoče pomožne čete. Zato ji je bilo treba neutegoma utrditi svoj tabor. Pod vrhovnim vodstvom Witrttembergovim je nastala okoli belgrajske trdnjave takorekoč nova trdnjava z visokimi okopi in razsežnimi jarki. Turki iz trdnjave so seveda pogostoma nadlegovali in napadali našo vojsko, da ne bi dodelala utrdb, ali njih navali so bili vselej brezuspešni.
Dne 22. julija je začel Evgen iz težkih topov streljati na Helgrad; že osem dni pozneje je bilo vse mesto ob vodni strani podobno velikanski razvalini. Prav tega
—3 15
dne (30. julija) pa je tudi že dospela turška pomožna vojska in sedaj je takisto oblegala naš tabor, kakor so naši vojaki oblegali Belgrad. Avstrijska vojska je bila v strahoviti nevarnosti. Po resnem preudarku je sklenil princ Evgen planiti na zunanjo turško vojsko, jo z božjo pomočjo premagati in si nato osvojiti Belgrad. Sedem konjiških polkov in osem bataljonov s štirimi grenadirskimi kompanijami je dobilo naročilo, čuvati vojsko proti mestu; poseben oddelek je stražil taborišče, vsi drugi, tudi naš polk, pa naj bi udarili na pomožne čete velikega veziija. Strogo je bilo ukazano, da se ne sme nihče geniti z določenega mesta; častniki so morali velevati le „potihoma, brez nepotrpežljivosti*. Dan 16. avgusta je bil namenjen za naval. „Ali jaz vzamem Belgrad, ali pa vzemo Turki mene!" je dejal princ Evgen in s temi besedami iarekel, da hoče napeti vse sile.
Ni bilo še polnoči, ko se je naša vojska, kolikor se je dalo tiho, dvignila iz taborišča, da navali na velikega vezirja. Noč je bila jasna; hoteli niso, da bi jih prezgodaj zapazile turške straže. Ali proti jutru se je ulegla tako gosta megla, da niso videli deset korakov predse. Brezglasno so se pomikali proti sovražnim okopom. Ali glej nezgode! Megla, ki jih je bila doslej skrivala očem sovražnikovim, jih je sedaj ovirala, da sami niso vedeli, kje so. Nekateri oddelki so krenili predaleč na desno, tako da je na sredi, kjer je princ W&rttemberg ukazoval pehotnim polkom, nastala velika praznina. Na desnem krilu trčijo cesarski konjiki ob sovražnike; zdajci nastane vrišč v turškem taboru in vname se boj v najgostejši megli. Vsak je sekal, kamor je naneslo. V tem so pa Turki napredovali tam, kjer jih ni nihče oviral. Tako se je zgo-
-J 16 s-
dilo, da se je močno krdelo vrinilo v praznino med obema kriloma cesarske vojske in ji popolnoma razločilo. Proti osmi uri qutraj se megla hipoma dvigne. Sedaj pa se tudi pokaže grozna nevarnost, preteča cesarski vojski. Že so se Turki, spoznavši ugodni svoj položaj, hoteli lotiti desnega krila, kar se princ Evgen sam postavi na čelo pehoti, da kakor vihar trešči na sovražnike. Naši pešci se pod vodstvom WQrttembergovim poženo na Turke; bilo je klanje, da so cepali Turki kakor klasje pod srpom! Naposled še prihrume cesarski konjiki in zgrabijo Turke od strani. Ni se jim bilo moči več upirati; „v beg je tekel, kdor je teči mogel!11 Uprav WUrttembergu gre hvala, da je z neudržnimi navali svoje pehote, kjer je tudi naš polk razvijal sijajno junaštvo, zaprečil strahovit poraz.
3jutraj ob 9. uri je bila bitev dobljena. Cesarski so zalotili ves sovražni tabor; 15-000 Turkov je obležalo na bojišču, 5000 pa so jih ujeli. Nikdar, odkar se spominja zgodovina, niso na pol bolni vojaki — skoro vsa Evgenova vojska je bila namreč bolna za drisko — tako slavno zmagali trikrat silnejšega sovražnika! V hvaležno priznanje je cesar princu Evgenu poklonil meč, čigar deinantni nakit sam je bil vreden nad 100.000 goldinaijev; imetnika našega polka, princa Warttemberga, pa je imenoval za feldinaršala in poglavarja belgrajskega.
Ko se je Iielgrad vdal, so kaj skoro sklenili mir v Požarevcu, čigar določila so bila za našega cesarja izredno ugodna.
V poznejših letih je bival naš polk na kaj različnih krajih, od leta 1722.—1737. pa stalno v Hanatu.
-s 17 5-
IV. V turški vojni leta 1787.—1739.
Leta 1736. se je vnela vojna med Rusi in Turki, katere se je kot zaveznik ruskega carja udeležil tudi cesar Kari VI. Naš polk se je iz Ulma (na W(lrttemberškem) po Dunavu prepeljal v Pešto in pozneje v Belgrad. Bilo je to istega leta, ko je umrl »plemeniti vitez", princ Evgen.
Dočim je bilo tistega časa stanje pri drugih polkih kaj žalostno, tako da so bataljone od štirih skrčili na tri, je utegnilo biti razmerje pri našem polku dokaj boljše. Poročilo iz te dobe vsaj trdi, da bi bilo ugodno, ko bi bila vsa pehota tako na dobrem kakor polk Wtirtembergov. —
V tistem vojnem oddelku, ki je najprej dne 28. julija 1737. leta vzel trdnjavo Niš v Srbiji, je bil tudi naš polk. Za prostovoljca je služil pri njem poznejši soprog cesarice Marije Terezije, vojvoda Franc Lotarinški. Tega leta je umrl imetnik 17. polka, feldmaršal vojvoda W(lrttem-berg, ki jo vedno po očetovsko skrbel za svoje vojake. Njegov naslednik je bil feldmaršal Kajetan grof Ko 1-lowrat-Krakowski (čitaj: Kolovrat-Krakovski).
Iz leta 1737. bodi hvalno omenjen stotnik Lechner (čitaj: Lehner) našega polka, ki je junaško branil skalni grad Užice v Zapadni Srbiji. Posadka, štejoča kakih 300 mož, je nepopisno hrabro odbila tri turške napade. Ko so pa sovražniki z dvema težkima topovoma razstre-Ijevali grad, se je porušil stolp in podsul edina dva topova, takisto del količja, ki je branilo grad, tako da se ni bilo moči več upirati. Sovražnik je počastil posadko s tem, da je smela svobodno oditi; prišla je nato v Belgrad.
Kuntck, Pehotni polk Ste t. it.	2
-J 18 s-
V cesarski vojski, ki se je ravno odpravljala, da prepodi Turke izpred Oršove (ob Dunavu), je tisti čas razsajala kuga; vsak dan je za to strašno boleznijo umrlo do sto mož.
Na poti proti Oršovi so se cesarski, med njimi tudi naš polk, najprej spoprijeli s Turki pri Kornji ob Orni (dne 4. julija 1738. leta) ter jih premagali. Oddelek našega polka se je dolgo časa uspešno branil vUj-Pal&nki proti Jegen-paši. Ta se je potem napotil proti Oršovi in prisilil cesarsko vojsko, da se je umeknila. Pri M e h & d i j i so Turki dne 15. julija srdito naskočili zadnjo vojsko, pri kateri sta bili obe grenadirski kompaniji našega polka, pa niso nič opravili; pač pa so izgubili silno veliko mož.
Leta 1739. je bil bataljon našega polka pri posadki v belgrajski trdnjavi, ki so jo Turki oblegali nad mesec dni; dva bataljona z obema grenadirskima kompanijama sta se dne 30. julija udeležila boja pri Pančevi (severovzhodno od Belgrada), kjer je v61ika vojska potolkla Turke. Ko se je naposled (leta 1739.) vBelgradu sklenil mir, tolikanj neugoden za Avstrijo, je prišel polk v razne županje in leta 1740. v Košice (na Severnem Ogrskem).
T. V avstrijski nasledstvom vojni.
Za cesarja Karla VI. je obsezala avstrijska država nemško-avstrijske dedne dežele in Ogrsko, potem oddaljene .prednje dežele", kakor so imenovali Nizozemsko, Milansko, Neapolitansko in Sicilijo. Cesar je moral z vsemi tujimi knezi živeti v lepem miru, da je ohranil to obširno posestvo, zlasti ker je bil poslednji moški potomec habsburške rodovine. S posebnim zakonom, pragmatsko sank-
—s 19 s—
cijo, se je trudil, prvorojeni svoji hčeri, Mariji Tereziji, zagotoviti dedno nasledstvo. Ta zakon je določal, da tvorbo vse dežele, ki so jih bili polagoma pridobili Ilabs-buržani, nerazdelno celoto in da po cesarjevi smrti pripade dedovina njega najstarejši hčeri in njenim potomcem po pravici prvorojenstva. Cesar je žrtvoval marsikaj, preden so evropske države priznale pragmatsko sankcijo, in je sklenil z njimi raznotere pogodbe. Leta 1740. je umrl, trdno uverjen, da bo njegova hči Marija Terezija na podstavi dognanih sklepov lahko vladala dedščini svojih prednikov, ne da bi se ji upiral ta ali oni vladar.
Toda komaj je Marija Terezija zasedla cesarski prestol, se je že pokazalo, kako malo je bilo upati vsem sklenjenim pogodbam in kako prav je govoril princ Evgen, ki je bil čestokrat pravil cesarju: „Do vrha napolnjena zakladnica in dobro oborožena vojska, to dvojn je več vredno nego vse pogodbe." Proti mladi cesarici so se dvignili mnogoteri sovražniki, tako izborna kneza bavarski in saški, kralja francoski in španski, da bi obogateli na škodo avstrijske države. Najnevarnejši med vsemi pa je bil pruski kralj Friderik, potomec „ velikega izbornega kneza" braniborskega, Friderika Viljema. Terjal je zase štiri šlezijske vojvodine, ki so bile pred davnim časom bra-niborske, pa so bile pripadle Avstriji. Ker mu jih cesarica ni hotela odstopiti mirnim potem, je neutegoma pridrl v Šlczijo, celo ne da bi bil napovedal vojno.
Najprej sta se sovražni vojski dne 10. aprila 1741. leta spoprijeli pri Mollwitzu (Molhritz, čitaj: Molvic; jugovzhodno od Vratislave). Bitve sta se udeležila tudi dva bataljona našega polka z grenadirji vred. Kakor vsa naša vojska, ki je bila tukaj poražena, dasi se je bila jako
2*
—5 20 5—
hrabro, sta imela tudi naša bataljona velike izgube; polkor imetnik sam je bil ranjen. Feldmaršal Neipperg (čitaj: Nnjperg) je v svojem poročilu omenjal posebno hvalno, kako junaški sta se bila naša bataljona. Prusi pa so bili zmagali v tej bitvi največ zato, ker so bili bolje oboroženi in so že imeli železna nabijala, tako da so lahko streljali dokaj vztrajneje nego naši. Sicer pa je bil boj tako ljut, da Friderik, ki je bil odjahal iz njega, nekaj časa sam ni vedel, kako se je končal, in da je zapisal pomembne besede: »Avstrijci so bili baje potolčeni, in mislim, da je to res."
Marija Terezija je odstopila Prusom vso Spodijo Šlezijo razen Kladskega (nemški Glatz, čitaj: Glac). Avstrijska vojska pa se je umeknila na Češko.
Ob istem času sta udarili na Češko dve bavarsko-francoski vojski in saški vojni oddelek, da bi prisilili Marijo Terezijo, naj prizna bavarskega izbornega kneza za nemškega cesarja. Vse tri vojske so se pomikale proti Pragi. Cesarski poveljnik, Kari Lotarinški, je poslal oddelek pod poveljstvom Kollovrratovim proti češkemu stolnemu mestu, da bi okrepil ondotno posadko. Toda preden je ta oddelek prišel v Prago, se je bil bavarski izhorni knez že polastil tega mesta. Zelo na slabo so se obrnile stvari, ko sta nenadoma dve pruski vojski pridrli na Češko in Moravsko. Ali Marija Terezija ni obupala niti trenutek. Francoski poveljnik v Linzu (Linz, čitaj: Line) se je moral vdati; oddelek avstrijske vojske je prišel celo na Bavarsko in zasedel tudi Passau (čitaj: Pasav). Cesarski poveljnik na Češkem, knez Lobkovic, se je dne 25. maja 1742. leta spoprijel s Francozi pri Zahaju; boja, ki se pa ni odločil, sta se udeležila dva
-i 21 5-
bataljona in obe grenadirski kompaniji našega polka. (En oddelek je stal ob ogrski meji; bataljon, ki je bil v Kladskem, se je bil moral vdati Prusom in je prišel potem v Brno na Moravskem.) Avstrijska velika vojska pod Karlom se je pomikala proti Moravskemu in se je potem obrnila na Češko, odhajajočim Prusom vedno za petami. Bitva priHotuzicah (blizu Časlave) je bila sicer neugodna za avstrijsko vojsko; toda precej nato se je Kari združil z Lobkovicem in tako prisilil francoskega generala Broglieja (Broglie, čitaj: Brolji), da se je hitro umaknil v Prago.
V tem se je bil sklenil mir v Vrati slavi (nemški Breslau, čitaj: Breslav); Prusija je dobila v njem skoro vso Šlezijo.
Ko so dne 26. julija 1742. leta pričeli oblegati Prago, kamor se je bila umeknila francoska vojska, se je obleganja udeleževal naš polk z dvema bataljonoma in obema grenadirskima kompanijama. Prišla pa je novica, da se je napotila vojska s Francoskega vojakom v Pragi na pomoč. Zato je samo oddelek cesarske vojske pod Fes teti tBem (Festetits, čitaj: Festetič) nadalje oblegal Prago, velika vojska in z njo imenovani oddelki našega polka pa so se odpravili proti sovražniku. Spoprijeli se niso z njim, ker so se bili Francozi obrnili proti Gorenji Palaciji. Cesarska vojska se je utaborila na Bavarskem ter je odtod poslala voj, med njim 3. bataljon našega polka, ki je bil prej v Kladskem, da bi vzeli Prago. Ko je nato velika vojska oblegala mesto Braunau (ob Innu), ki so ga bili zasedli Bavarci, je polk Kollowratov z drugim polkom vred odšel proti Laufnu (ob levem bregu Salice), da bi zasedel to mesto. Francozom pa se je posrečilo
22 t-
uiti iz Prage. Takoj so se odpravili huzarji generala Festetitsa za njimi in so jih v najhujši zimi podili do Heba, zadnjega mesta, ki je bilo še v francoski oblasti. Praga se je vdala koncem leta 1742.
Leta 1743. je Marija Terezija, ki se je bila v tem zvezala z Angleži, sklenila priboriti Bavarsko. Oddelek naše vojske, v njem naš polk, je vzel mesto Braunau; 26 zastav so poslali na Dunaj. Nato se je polk odpravil k Benu in je dne 4. septembra naskokoma vzel francosko reduto pri Rheinweilerju (Rheiimeiler, čitaj: Rajn-vajler); potem pa se je moral umekniti preveliki sovražni sili. Angleži so le slabo podpirali avstrijsko vojsko; zato ni prekoračila Rena, kakor je namerjala, nego se je vrnila.
Nastopnega leta je bil polk v Alzaciji in Lota-ringiji. Tedaj pa je prišla novica, da se kralj pruski zopet pripravlja napasti (Ješko, in zatorej so se vse avstrijske vojne čete napotile proti dedni deželi, ki ji je pretila nova nevarnost.
VI. V drugi šlezUski vojni (1744.-1745.).
Pruski kralj si je hitro osvojil Prago, Tabor in Bude-jevice (na Južnem Oeškem), toda kaj skoro se je moral umekniti v Šlezijo; princ Kari pa je udaril za njim. Avstrijski vojni oddelek, pri katerem sta bila' dva bataljona našega polka z obema grenadirskima kompanijama vred, si je dne 19. novembra 1744. leta po ljutem boju pri Telčiču priboril prehod preko Labe. Pozneje je ta oddelek krenil v Gorenjo Palacijo na Bavarskem, da bi oblegal tedanje glavno mesto Amberg. Dne 10. in 23. ja-
—i 23 5-
nuarja 1745. leta so silovito streljali na mesto, potem pa so ga iz vojaških ozirov nehali oblegati; samo majhen oddelek, z njim vred del našega polka, je ostal pred mestom. Skoro pa se je tudi ta oddelek napotil na Češko, ker se je bilo posadki ponoči (dne 25. januarja) posrečilo prodreti iz mesta in oditi.
Avstrijske čete, ki so bile prišle v Šlezijo, so se morale umekniti na Moravsko. Bataljon našega polka se je v tem času (dne 14. februarja 1745. leta) udeležil brezuspešnega navala na prusko postojanko pri H a bel s-schwerdtu (Habelsschwerdt, čitaj: Habelsšvert; južno do Kladskega).
Leta 1745. sta Avstrija in Bavarska sklonili mir; bilo je torej posla samo še s Friderikom. V bitvi pri Ilohen-friedbergu (Hohenfriedberg, čitaj: Hoenfridberg; za-padno od Schweidnitza, čitaj: Švajdnic) dne 4. junija, za avstrijsko vojsko zelo nesrečni, je naš polk, ki ga je vodil polkovnik baron Sinc&re (čitaj: Rengsfir) zadnji odšel z bojišča; njegovo hrabrost so pohvalno omenjali v uradnih poročilih. Toda velike izgube v tej bitvi — polk je izgubil 23 častnikov in 713 mož — takisto neprestane bolezni so ga bile tako oslabile, da so ga skrčili v samo en bataljon in eno grenadirsko kompanijo. Šele pozneje, ko se je nekaj vojakov vrnilo iz vojnega jetništva in so dospeli novinci, se je stanje nekoliko izboljšalo.
Dne 30. septembra je Friderik Avstrijce, za katerimi je bil prišel na Češko, novič zmagal pri Sooru (blizu Trutnova); naš polk se je vrlo odlikoval v tej bitvi.
Nato so Prusi večkrat premagali Saše, zvezane z Avstrijci, in naposled se je sklenil mir v D raz dani h. Friderik je dobil Šlezijo in Kladsko, zato pa je soproga
—J 24 '
Marije Terezije, Franca I., priznal za nemškega cesarja. Leta 1748. so sklenili mir v Aachnu (Aachen, čitaj: Ahen), in z njim je bila avstrijska nasledstvena vojna končana. —
Naš polk je prebil nato osem let v miru; bival je v tem času po različnih krajih. Za bivanja na Dunaju je moštvo hvalno pomagalo gasiti jezuitski samostan Sv. Ane, ki ga je bila užgala strela. V poročilu iz leta 1756. se čita o našem polku, da je vladal med vojaki popoln red in da jim je bilo strogo prepovedano delati dolgove.
Preden se je vnela sedemletna vojna, so se zvršile v vsej cesarski vojski nekatere izpremembe. Polki so imeli od leta 1749. po štiri bataljone; sedaj so naredili iz vsakih treh bataljonov dva bataljona po šest kompanij; četrti bataljon je ostal kot garnizjjski bataljon v zatožni postaji. Skrbeti mu je bilo sosebno za nadomeščanje tistih izgub, ki so zadevale bataljone v vojni. Leta 1757. je dobil vsak polk svoje založišče, kjer so hranili vojne potrebščine; naš polk ga je imel v Pragi.
VII. V sedemletni vojni (1756,—1763.).
Po sklenjenem miru v Aachnu je cesarica Marija Terezija skrbela za notranje stvari v svoji državi, se zlasti trudila za urejeno upravo svojih deželi in za boljše vež-banje svojih vojnih čet. Grof Kaunitz (čitaj: Kavnic), prvi minister cesaričin, je docela predrugačil razmerje avstrijskega cesarstva proti evropskim državam; zlasti se mu je posrečilo pridobiti francoskega kralja Lu d o vika XV. kot zaveznika, ako bi se vnela nova vojna s Prusi. Tudi ruska carica Elizabeta je sklenila zvezo z Marijo Terezijo; pruskega kralja namreč ni mogla trpeti, ker je
s 25 s—
rad žaljivo govoril o njej. Naposled so bili za cesarico tudi Saši in Švedi. Angleži so bili izprva sicer tudi zanjo, pozneje pa, ko se je med njimi in Francozi vnela vojna zaradi posestev v Ameriki, so prestopili k Frideriku.
Izdajalci so pruskega kralja hitro obvestili o sklenjenih pogodbah, zato pa ni čakal, da bi ga bili šele napadli zavezniki, nego je leta 1756. sam začel vojno z dvema vojskama. Ena je zajela Saše pri Pirni (ob Lahi), druga pa je udarila na Češko. Cesarski poveljnik Browne (čitaj: Bravn) je hotel osvoboditi zajeto saško vojsko ter ji je hitel na pomoč s krdelom, v katerem je bil tudi naš polk. Dne 1. oktobra 1756. leta se je spoprijel s Prusi pri Lovosicah (blizu Litomeric), toda boj se ni odločil. Nato je Browne izročil poveljstvo generalu Luchesiju (Luchesi, čitaj: Lukezi) in se je z izbranim oddelkom 8000 mož, med katerimi je bil tudi naš polk, napotil proti Pirni. Moral se je pa vrniti, ker se je bila v tem saška vojska že vdala Prusom.
Dne 6. maja nastopnega leta je bila krvava bitev pri Pragi. Avstrijske čete je vodil Kari Lotarinški, pruske pa Friderik sam. Naš polk se je ljutega boja udeležil z eno kompanijo,ki seje z drugimi grenadirskimi kompanijami vred borila čudovito hrabro; dva bataljona sta bila pri rezervi levega krila. Najsi so se bili Avstrijci kakor pravi junaki, so jih Prusi vendarle premagali. Naš polk bi bili skoro ujeli. Obe vojski sta izgubili jako veliko bojnikov, vsaka nad 13.000 mož. Cesarica je na vso moč pohvalila junaške grenadirje ter ukazala moštvu za vso vojno dobo plačevati še enkrat toliko mezde; prav tako je dala častnikom dvojno plačo in jim obljubila, da jih kaj skoro poviša v službi.
—s 26 s—
V	lepem redu se je avstrijska vojska umeknila v Prago, kamor je Friderik takoj udaril za njo. Oblegal je mesto poldrugi mesec. Posadka je večkrat planila iz mesta. Dne 3. junija se je takega izpada udeležil tudi del našega polka. Izpadniki so naskokoma vzeli reduto Angeli ko, posekali kakih sto grenadiijev, zaplenili dva topova ter zapodili sovražnika še iz dveh drugih redut Pri tej priliki je bil izmed naših vojakov ubit samo eden, dva pa sta bila ranjena.
Skoro nato je krenila Pragi na pomoč avstrijska vojska pod poveljstvom felmaršala Dau na. Dne 18. junija se je vnela krvava bitev pri Kolinu (ob Labi), kjer je Daun strahovito potolkel Friderika. V spomin tega slavnega dne, „rojstvenega dne vsega cesarstva", je ustanovila Marija Terezija red Marije Terezije, najvišje vojno počastilo v Avstriji.
Dva dni po bitvi pri Kolinu je šestdeset grenadirskih kompanij, med njimi obe kompaniji našega polka, naskokoma vzelo utrjeni pruski tabor feldmaršala Keitha (Keith, čitaj: Kajt) na Beli gori pred Prago in zapodilo sovražnika v beg. Skoro potem so vse pruske čete krenile proti Šleziji. Avstrijci so se sedaj lotili trdnjave Schweidnitza in jo preobladali dne 12. novembra. Med oblegovalci sta bili tudi dve kompaniji našega polka. — Oddelek našega polka se je dne 22. novembra bil pri Vrati s lav i, kjer je bila pruska vojska pod poveljstvom princa bavarskega popolnoma potolčena.
V	tem je bil pruski kralj premagal Francoze pri Rofibachu (RolJbach, čitaj: Rosbah, v okraju inerse-burškeni); nato se je obrnil proti Šleziji in Avstrijce krvavo zmagal pri Leuthnu (Leuthen, čitaj: Lajten;
-i 27
severozapadno od Vratislave), dne 5. decembra. Naš polk je v tej bitvi izgubil 21 častnikov in 654 mož, toda nobene zastave in nobenega topa. Zaradi ogromnih izgub so ga skrčili na en pehotni bataljon in eno grenadirsko kom-panijo, potem pa ga celo združili z ostanki polka Wttrz-burga (Wttrzburg, čitaj: Vircburg).
Začetkom leta 1758. so zopet po vsej Šleziji, razen v Schweidnitzu, gospodarili Frusi. V Schweidnitzu je bilo pri posadki tudi 138 mož našega polka. Ko se je trdnjava vdala (dne 16. aprila), so prišli v vojno jetništvo. Kralj Friderik je potem malone dva meseca oblegal 01 o-muc (na Moravskem), kjer je bil pri posadki tudi tretji bataljon našega polka; toda Prusi so morali naposled oditi, ne da bi bili kaj opravili.
En dogodek iz tega časa bodi še posebe omenjen; to je napad na velik pruski transport, ki se je vrlo ob-nesel avstrijskemu oglednemu oddelku pod poveljstvom Laudonovim. Naš polk se ga je tudi udeležil. Zvedelo se je bilo namreč, da je 15 topov in 4000 voz z vojnimi potrebščinami in denarjem, ki jih spremlja 10.000 mož, na poti v Olomuc. Laudon je dne 28. junija napadel transport pri Guntersdorfu in ga razkropil; dva dni kesneje ga je skupaj z generalom Siscovichem (Sisco-vich, čitaj: Siskovič) iznova naskočil pri Domstadlu (vzhodno od Sternberga) in ga dobil skoro vsega v oblast. Pri tem je sovražnik izgubil okoli 1800 mož. Naš polk se je sijajno izkazal v obeh bojih. General Laudon je poročal o njem: „Ne morem si kaj, da ne bi kar naj* lepše pohvalil izredne srčnosti in hrabrosti vseh čet; najbolj pa se je odlikoval polk Kollo-wrato v."
-s 28 s-
Pruski kra^j je bil t tem zvedel, da se je ruska vojska namenila proti Berlinu. Takoj je krenil proti novemu sovražniku in ga potolkel pri Zorndorfu (Zorndorf, čitaj: Corndorf; severno od Frankfurta ob Odri); nato je odrinil na Saško. Dne 14. oktobra, ob 5. uri zjutraj, pa je Daun naskočil njegov tabor pri Hochkirchu (Hoch-kirch, čitaj: Hohkirh; jugovzhodno od Budišina) in Friderika sijajno zmagal. Naš polk si je za to zmago tudi pridobil odličnih zaslug. Pruski kralj je izgubil v tej bitvi 4 visoke generale, 219 častnikov in nad 9200 mož poleg 100 topov, 28 zastav in vse prtljage.
Bitve pri Kunersdorfu (v sedanji pokrajini branden-burfiki), kjer je Laudon, združen z ruskimi pomožnimi četami, popolnoma potolkel prusko vojsko, se naš polk ni udeležil. Pač pa je bil uvrščen v tisti oddelek, ki je dne 21. novembra 1759. leta pod osebnim vodstvom Daunovim zajel vojni oddelek generalnega poročnika Finka pri Maxnu (Maxen, čitaj: Maksen; blizu Pirne). Avstrijci so ujeli 9 generalov, 391 častnikov in 15.000 mož; poleg tega so zaplenili 70 topov in vsa bojna znamenja. To je bil za pruskega kralja tako grozen udarec, da je bil kar omamljen, ko je prejel poročilo o njem. Avstrijci pa so šaloma dejali, da so pri Maxnu lovili „ščinkovce" (.Fink* = ščinkovec).
Šest grenadirskih kompanij tretjega bataljona se je nastopnega leta (dne 15. marca) bilo s sprednjimi stražami pri Neustadtu (Neustadt, čitaj: Najštat, jugovzhodno od Kladskega), kjer je Laudon sovražniku vzel vso prtljago in 15.000 tolaijev. Tretji bataljon je tudi pomagal oblegati in vzeti trdnjavo Kladsko, dne 2(5. julija 17B0. leta.
—s 29 s—
Kesneje, dne 3. novembra 1760. leta, je bil naš polk v bitvi pri Torgauvu (Torgau, čitaj: Torgav; ob Labi), ki je bila ob 7 uri zvečer že dobljena, ki so jo pa potem Avstrijci, ko je bil Daun težko ranjen, izgubili po nepričakovanem sovražnem navalu in spričo nastajajoče teme. Proti osmi uri je odšel naš polk še enkrat v ogenj; toda ker je bil že oslabel po šesturnem boju in je bil porabil vse strelivo, se je moral umekniti z velikimi izgubami.
Izmed dogodkov leta 1761. je znamenita osvojitev trdnjave Schweidnitza. Nenadni naskok na to trdnjavo, ki so jo Prusi trdovratno branili, spada med najdrznejša dejanja vse vojne zgodovine. Prvi bataljon in ena grena-dirska kompanija našega polka sta se ob naskoku odlikovala tako, da ju je feldcajgmajster Laudon v svojem poročilu izrečno pohvalil. Cesarici so morali na njeno posebno željo natančneje poročati o naših vojakih, in potem je ukazala dati vsakemu možu, pri naredniku začenši, po en zlatnik, ker niso šli plenit, ko je bila trdnjava padla. Sosebno hvalno se je Laudon izrekel o našem polkovniku, baronu R a s p u, ker je bil s svojim bataljonom podpiral naskako-valce, koder je bila sila, in ni dopustil sovražniku, da bi si bil prisvojil le ped zemlje.
Baron Lavrencij Avgust Rasp1) je v našem polku tudi prvi vitez Marije Terezije redu. Ko je namreč kesneje, leta 1762., pruski kralj oblegal trdnjavo S c h \v e i d n i t z, je posadka nekaterikrat planila iz trdnjave. Tistega izpada, ki ga je dne 8. avgusta izvršil polkovnik Freyenfels (čitaj: Frajenfels), se je udeležil Rasp kot prostovoljec ter je s svojim junaštvom podal vojakom
') Porojen ▼ Ijubljani leta 1725.. umrl ravnotam leta 1791.
—2 30 J—
sijajen zgled. Pri poznejšem izpadu, ki ga je šest dni pozneje učinil polkovnik Caldwell (čitaj: Ealdvel), je bil leta ranjen na smrt in naskakujoči vojaki niso mogli brez voditelja ohraniti prejšnjega redu. Zdajci pa se Rasp postavi na čelo oddelku, ga uredi in ga brez izgube odvede nazaj v trdnjavo. Ob vsem obleganju si je pridobil Iiasp izbornih zaslug; nadziral je varstvene naprave, skrbel za to, da so vojaki redno dobivali hrano, ter bistroumno odpravljal vse, kar bi jim bilo utegnilo biti nevarno. Posadka, med njo oddelek našega polka, se je nad dva meseca tako junaški branila proti oblegovalnemu voju 21 bataljonov in prav toliko švadronov, da so oblegovalci izgubili okoli 8000 mož. Šele ko so že pošla vsa živila in se je razletelo skladišče za smodnik, da se je razrušilo precej utrdb, so se naši vojaki vdali in Rasp je v imenu zapovednika Guasca (Guasco, čitaj: Gvasko) s pruskim generalom sklenil častno vdajo. Za hrabrost, izkazano ob tolikih prilikah, so-scbno pa za občudovanja vredno vedenje za vsega obleganja so Raspu dne 21. oktobra 1762. leta podelili red Marjje Terezije. —
Nastopnega leta seje sklenil mir vHubertsburgu (lovskem gradiču na Saškem). Tako Avstrija kakor Prusija sta obdržali dežele, ki sta jih imeli že pred vojno.
Naš polk je prezimil v žateškem okrožju (na Severnem Češkem). Leta 1769. ga je z drugimi krdeli vred, kar jih je bilo na Češkem in Moravskem, pregledal Jožef II. Polkov imetnik Kollovrat je bil umrl leta 1766., in polk je ostal nato nekaj let brez imetnika. Šele 1773. leta je prišel za imetnika polkovnik baron Ivan Krstnik Koch (čitaj: Koh). Polk je bil takrat v Litomericah. Kakor drugim pehotnim polkom, so mu dali tistega časa deset
—5 31 ž—
založnih voz za oba bataljona. Garnizijski bataljon je prišel na Dunaj, kjer je ostal štiri leta, naposled pa se je vrnil k polku.
Leta 1780. je umrla plemenita cesarica Marija Terezija in njen sin Jožef II. je sam zavladal avstrijskim deželam. Istega leta je imetnik našega polka odšel za po-glavaija v Ostende (ob Severnem morju); na njegovo mesto je stopil leta 1781. general knez Friderik Viijem Hohen-lohe-Kirchberg (čitaj: IIoenloe-Kirhberg).
Leto dni pozneje so našemu polku odločili L i t o m e-rice za stalni naborni okraj; za pomožni okraj pa je leta 1783. dobil Tarnow (čitaj: Tarnov) v Galiciji.
TIII. V vojnah s Francozi.
Za cesaijem Jožefom IL je leta 1790. zavladal njegov bratLeopold II. Ko je ta črez dve leti umrl, je poBtal njegov sin Franc nemški cesar. V onem času so voditelji francoskega prevrata v Parizu gospodovali vsej Franciji; francoski kralj Ludovik, ki so ga pozneje, leta 1793., z njegovo soprogo Marijo Antoaneto, hčerjo Marije Terezije, obsodili na smrt ter obema odsekali glavo, je bil popolnoma v oblasti pariške drhali. Njegov brat in mnogoštevilni plemiči so bili še o pravem času pobegnili iz Francije na Nemško, odkoder so upali s pomočjo nemških vojnih krdel zatreti upor. Francoski narodni zbor je leta 1791. s posebnim sklepom razveljavil plemstvo, odpravil vse samostane in se polastil cerkvenih posestev. Nemški cesar pa je nato zahteval, naj se zopet ustanovi kraljevska oblast in naj se cerkvam vrnejo osvojena posestva. Ta zahteva, ki so se ji pridružili tudi Prusi, je na vso moč razkačila pariške mo-
—s 32 s—
gotce; prisilili so kralja, da je Avstriji in Prusiji napovedal vojno, in sicer tudi zato, ker sta bili te državi baje podpirali izseljene francoske plemiče. Tako se je leta 1792. vnela vojna, ki je trajala jako dolgo in je stala našo državo ogromno velikih žrtev.
Naš polk se je odlično udeleževal raznih bojev. Bil se je v večjih in manjših praskah tako v Belgiji kakor ob Renu, na Francoskem in na Italijanskem. Leta 1793. sta stala dva bataljona dne 15. in 16. oktobra v bitvi pri Berlajni on tu (Berlaimont, čitaj: Berlmong, v sedanjem depar-tementu Nord ob reki Sambri); dalje bo se istega leta grenadirji od dne 21. avgusta do dne 13. septembra udeležili obleganja trdnjave Le Quesnoy (čitaj: Le KesnoA, severozapadno od Berlaimonta), kjer se je sosebno izkazal nadporočnik Galotti.
Tudi iz naslednjih let so znana raznotera junaška dejanja vsega polka, posamičnih častnikov in vojakov; nekatera naj bodo tukaj zabeležena.
1. Junaki v 1 vosu.
Dne 25. aprila 1794. leta bi bili Francozi radi vzeli vas I ves (čitaj: Iv6; na belgijskih tleh). Toda narednik (feldvebelj) D Um I ein (čitaj: Dimlajn), desetnik (korporal) Jung, desetnik Morgenstern (čitaj: Morgenštern) in poddesetnik (frajtar) Nicolaus (čitaj: Nikolavs) so s peščico prostovoljcev dvanajst ur zaporedoma neustrašeni odbijali naval za navalom ter naposled sovražnika pognali v beg.
Istega dne seje desetnik Bruckner (čitaj: Brukner) izkazal s tem, da je s 30 prostovoljci treščil na sovražnika, ki je bil prvo kompanijo našega polka pregnal iz gozda.
-i 33 s-
Prepodil je nasprotnika, tako da so naši zopet lahko zasedli važno postojanko in jo tudi obdržali.
Drugega dne sta desetnik Mantel in prostak Wart-schovsky (čitaj: Varčovski) s še nekaterimi prostovoljci čudovito hrabro odbijala 200 sovražnikov, tako da niso mogli napasti kompanije, postavljene v gozdu, in da se je lahko umeknila brez izgube.
2. Nndnljnl boji.
Vojnih dogodkov, ki so se leta 1794. vršili tako na belgijskih kakor na nemških tleh, se je polk udeleževal jako odlično. Tega leta je bila bitev pri Charleroi-Fleurusu (čitaj: Šarlroa-FIeri) dne 26. junjja, boja pri Limburgu (dne 20. septembra) in pri D Umu (Diiren, čitaj: Diren) dne 20. oktobra; grenadiiji so se dne 10., 11., 12. in 13. maja udeležili boja pri Erquillinnesu (Krquillinnes, čitaj: Erkilfn) in dne 24. boja pri Cbar-leroi in Ypernu (Ypern, čitaj: Ipern).
Leta 1795. je bil polk ob Renu in stal dne 19. septembra v boju pri Liinburg-Diezu (I)iez, čitaj: Dic). Prvi bataljon je dne 29. oktobra 1795. leta pod poveljstvom polkovnega poveljnika polkovnika Dali' Aglia (Dali' Aglio, čitaj: Dalnljo) naskokoma vzel reduto hflchstheiinsko (Hdchstheim, čitaj: Hehsthajm), si prisvojil 4 topove, 1 havbico1) in 9 voz za strelivo ter ujel 60 sovražnikov.
Dne 16. junija 1796. leta je bil polk v praski pri Wetzlarju (Wetzlar, čitaj: Veclar), tri dni pozneje pri Ukerathu in dne 16. septembra pri Limburgu. (irena-dirji so se tega leta borili pri "\Vetzlarju, Ambergu,
l) Težak top, nekakšen možnar.
Funtek, Pehotni |>nlk iter. IT.
-s 34 s-
Wtirzburgu, Limburgu in se povsod odlikovali na vso moč.
3. Naval na ItlldeKlieim.
V Rtldesheimu (Rfldesheim, čitaj: Rideshajm), trgu ob desnem renskem bregu, so bili Francozi nakopičili obilico živil, streliva, denarja, prtljage i. t. d. V trgu je bilo nad 1000 mož za posadko; vrhutega so imeli Francozi na drugem bregu, pri Bingnu (Bingen), pet baterij po devet topov. Sedem čolnov, opremljenih s topovi, je bilo pripravljenih, da so jih prepeljavali med bregovoma.
Nekaj avstrijskih ladij so je dne 9. septembra 1796. leta odpeljalo proti RUdesheimu, dočim je stotnik H ar tli eb (čitaj: Hartlib) kakih 200 prostovoljcev našega polka in treh drugih polkov ob Renu vodil proti trgu. Kako uro pred Rttdesheimom so se ladje ustavile zaradi francoskih baterij pri Bingnu. Ilartlieb je nato sam udaril na Rildes-heim in z drznim napadom Francoze tako preplašil, da so se po kratkem boju že hoteli umekniti črez reko. Dočim so grmele baterije z nasprotne strani, je hotel Ilartlieb spraviti uplenjeno zalogo v zavetje; ali sovražnik se je bil v tem prepričal, kako malo je Avstrijcev, in se je vrnil. Poleg tega se je pripravljalo 800 sovražnikov, da bi prebrodili reko in zajeli Itadesheim. Vojaki na ladjah so bili z velikimi težavami spravili top na breg ter so z njim provzročali sovražnikom veliko škodo. Vendar Rtt-desheima ni bilo moči ohraniti. Zato je ukazal Ilartlieb kakih 90 sodov smodnika vreči v Ren in uničiti ali vsaj izpriditi vso drugo zalogo. Nato se je umaknil v Geisenheim (čitaj: Gajzenhajm), ko je bil hrabro pet ur prebil v trgu. Top na bregu pa je prisilil nasprotnike, da so se vrnili
-s 35 s-
v Bingen, in nato je Hartlieb novič zasedel RUdesheim. To drzno podjetje je oškodovalo sovražnika za ogromno vsoto.—
Dne 9. januarja 1797. leta so Avstrijci vzeli Kelil (čitaj: Eel; blizu StraBburga, StraOburg, čitaj: Štrasburg). Naš polk se je pri tej priliki vedel tako hrabro, da se mu je cesar posebe zahvalil. — Polkovi grenadirji so se dne 29. marca tega leta hrabro bojevali pri Celovcu in dne 2. aprila pri Neumarktu (Neumarkt, čitaj: Najmarkt).
4. Pred Jakinom.
Ko so sklenili mir, je prišel polk leta 1797. v novo-pridobljeno Dalmacijo, kjer je ostal dve leti. Potem je krenil v Italijo in se je v zmagoviti vojni leta 1799. mimo drugega udeležil obleganja pomorskega mesta Jakina (italijanski: Ancona, čitaj: Ankona; ob Jadranskem morju).
Ondi sta pri naskoku prostaka Minke in Wagner (čitaj: Vagner) težkoranjenega podporočnika Herzla (Herzl, čitaj: Hercl) otela sovražnega zajetja in ga spravila iz ogqja, dočim so se okoli njiju usipale krogle kakor toča. Ta vrla vojaka sta bila ob navalu prva, ki sta pri-drla v hišo blizu trdnjave in posadko pregnala iz nje.
Ob isti priliki je prostak Ilauptmann (čitaj: Havpt-man) prostovoljno in sam planil v sovražen pikct1), usmrtil enega nasprotnika z bajonetom, drugega ujel in tako pregnal iznenadeno stražo. Pozneje je ustrelil še tri sovražnike.
Narednik Brucknerje z 20 možmi prostovoljno navalil na sovražnike ter jih, ko so pripeljali top na cesto, pregnal s silnim streljanjem. Krvavečega iz dveh ran, ga je zadela krogla še v vrat, in potem ni mogel več preganjati bežečih nasprotnikov.
■ I Majhen oddelek, pripravljen" za določen namen.
3*
-s 3G s-
S posebno hrabrostjo so se razen teh junakov odlikovali stotnik Uracca (čitaj: Uraka), nadporočnik Iv-čevič in desetnika Dembitzki (čitaj: Dembicki) in Marinkovič.
5. Nadaljnt boji.
Nastopnega leta se je boril polk v raznih bitvah, tako od dne 10.—12. aprila pri I v rej i (severovzhodno od Tu-rina), kjer so grenadiiji našega polka brez strahu naskočili višino na najmočnejši strani, jo vzeli in potem popolnoma razkropili sovražnikove vrste. Dne 13. maja se je vnel krvav boj ob okopih pri Torazzu (Torazzo, čitaj: Toraco, severno od Genove). Naš polk se je spustil z varnega stališča in z golim bajonetom planil na sovražnika. Borili so se v najhujši nevihti, ki jih je popolnoma zavijala v oblake. V tem boju sta se izkazala stotnika Fon-taine (čitaj: Fonten) in Metzburg (čitaj: Mecburg); mimo njiju pa so se sosebno odlikovali: narednika Mor-genstern (čitaj: Morgenštern) in K um mer (čitaj: Ku-mer), desetnik Neldner in prostaki Knobloch, Stro-bich, Eibrich in Lfiffler (čitaj: Knobloh, Ktrobih, Ajbrih in Lefler). Po triurni brambi je namreč že pošlo strelivo. Tedaj pa so imenovani vojaki prvi z golim bajonetom planili na sovražnika. Ta jih je sicer odbil, toda ko je prišla pomoč, so se novič spustili v naskok in pobili vse, kar se jim je ustavljalo, dokler se ni sovražnik z velikimi izgubami umaknil. —
Razen nekaterih manjših prask se je udeležil polk nesrečne bitvepri Casteggiju (Gasteggio, čitaj: Kastedžo, med Piacenzo, čitaj: Pjačenco, in Alessandrijo, čitaj: Ale-sandrijo) dne 9. junija 1800. leta. V tej bitvi bi bili so-
37
vražniki skoro dvakrat ujeli junaškega majorja Uracco. Konja so ustrelili izpod njega, njegov meč je bil strt, komaj osem korakov je bil še pred sovražnikom. To zapazi desetnik Po m. „Tovariši," zakliče vojakom, „bomo li zapustili svojega majoija?" Z osmimi možmi plane na sovražnike in otme častnika.
Uro pozneje, ko so nasprotniki ljuto preganjali polk, je pretila Uracci nova nevarnost. Vsega onemoglega, ga je ob zidu prijel sovražen častnik in mu že jemal uro, denar in zlati jermen za meč. Zdajci pa skoči prostak Schmidt (čitaj: Šmid), ki je srdit gledal z zidu, kaj se je godilo, na tla, pobije sovražnega častnika s kopitom svoje puške, rani enega zraven stoječih šest sovražnih vojakov ter jih z dvema prihitevšima tovarišema zapodi v beg. —
Že leta 1796. je bil umrl imetnik našega polka, princ Ilohenlohe. Leta 1801. pa je bil imenovan za imetnika Henrik XV. ReuO-Plauen.
Ko se je polk mimo bojev ob Genovski Rivieri dne 14. junija 1800. leta udeležil nesrečne bitve pri Ma-rengu (vzhodno od Alessandrije) in dne 25. decembra bitve pri Valeggiju (Valeggio, čitaj: Valedžo), se je vrnil v garnizijsko mesto Litomerice; v vojni leta 1805. pa so ga poslali na Nemško, kjer se je boril nekaterikrat, tako dne 9. oktobra pri Gtlnzburgu (Gtinzburg, čitaj: Gincburg), dne 11. oktobra pri Haslachu (Haslach, čitaj: Ilazlah). Četrti bataljon se je mimo tega dne 5. decembra udeležil boja pri Stficknu (Stocken, čitaj: Steken). Pri Ulmu se je moral vdati kakor vse čete, ki jim je zapovedoval general Mack (čitaj: Mak).
38 i-
6. T sliivni bltvi pri Agpernu.
Leta 1809. se je udeležil polk najbolj krvave, pa tudi najbolj slavne vojne, odkar je bil ustanovljen. Avstrija, ponižana, toda ne uničena, se je novič dvignila zoper samosilnega francoskega cesarja Napoleona I., in prav avstrijski vojskovodja, nadvojvoda Kari, „premagalec nepremaganega", je prvič pobil oholega Korza.
Po nesrečni bitvi pri EggmUhlu (Eggmllhl, čitaj: Ekmil, jugovzhodno od Iiegensburga na Bavarskem) dne 22. aprila 1809. leta se je namreč dne 21. in 22. maja 1809. leta bila slavna bitev pri Aspernu, kjer so se avstrijski vojaki po besedah Karlovih izkazali za prve vojake na svetu.
„Jutri bo bitev; usoda vsega cesarstva je zavisna od nje. Jaz bom storil svojo dolžnost in pričakujem prav to od vojakov." Tako se je glasil ukaz, s katerim se je na večer pred usodno binkoštno nedeljo 1809. leta nadvojvoda Kari obrnil do svoje vojske. Te pomenljive besede so vsi bojniki sprejeli z nepopisnim navdušenjem. Kako izborno jih je razumel naš polk, je sijajno pokazal v vroči borbi obeh nastopnih dni!
Na binkoštno nedeljo, ob štirih popoldne, je avstrijska prednja vojska pred vasjo Aspern trčila ob sovražnika in ga po kratkem, a ljutem boju prisilila, da se je umaknil v vas. Prve hiše so si naši vojaki osvojili kaj hitro; vsi poznejši navali pa so se razbijali ob trdovratnosti francoskih hranilcev. Dočim sta dve naši bateriji sipali smrtonosne krogle, je naposled naš polk silovito udaril na Aspern. Med gorečimi hišami, katerih gosti dim je dušil bojnike, eo posekali vse, kar je hotelo razljučenim junakom zastaviti
-i 39 s-
pot. Ko pridero do cerkve, dobi nadporočnik Schuffen-hauer (čitaj: Šufenhaver) povelje, naj prežene sovražnika z ulice na levi strani cerkve. Schuftenhauer nemudoma izvrši to zapoved; toda skoro se vrnejo nasprotniki z večjo močjo. Tri krogle obenem zadenejo hrabrega poveljnika, da se zgrudi na tla. Že so se umikali naši vojaki. Kar plane narednik Uhlich (čitaj: Ulih) s tremi možmi na Francoze, jih nekaj poseka in tako otme ranjenega častnika. Naši junaki so vzeli Aspern, pa so se morali zopet umekniti, ko je došla sovražniku izdatna pomoč.
Zdajci pa dojde brigadi Vacquantovi (Vacquant, čitaj: Vakang) ukaz, naj skupno s polkom it. 17. vzame Aspern, „naj velja, kar hoče". — .Vzamemo ga," odgovore vojaki. Prvi bataljon našega polka se neutegoma s povešenim bajonetom požene proti vasi, toda grozen strel podere v malo trenutkih vse častnike in večino mož ali mrtve ali ranjene na tla. Zdajci plane general Vacquant z zastavo sedanjega 47. polka v vas, nadvojvoda Kari sam p rijaha in zakliče omahujoči in vojakom: .Srčno naprej za domovino l" Njegov pobočnik (adjutant), major knez Iieuft, se postavi na čelo navaljujočemu polku in se, ko precej nato ustrele konja izpod njega, požene peš dalje. Z besedami: „Deca, za mano, tudi jaz sem ReuB!" je tako neizrečno razvnel pogum našega polka ReulS-Plauen-skega, da se Francozi niso mogli ubraniti naskoku. Izmed častnikov sta se tu posebno odlikovala podpolkovnik grof Bentheim (čitaj: Iienthqjm) in major pl. Sol dne r (čitaj: Seldner). — Preko prevrnjenih voz, plugov, bran, preko pohištva, drevesnih debel so drli naši junaki z glasnim krikom Bhura" kakor pogubna nevihta: niti trami, padajoči z gorečih streh, niti sovražne krogle, leteče iz
-5 40 t-
vsakega okna, vsake kleti — nič ni moglo ustaviti grmečega roja! Zaman so Francozi z dvema polkoma in tremi baterijami ob 9. uri zvečer novic srdito naskočili Aspern; zaman so še ob 1. uri ponoči ponovili napad — neumorni junaki 17. in 47. polka so jih obakrat zapodili v beg.
Drugega jutra je poizkusil Vacquant preobladati tudi vzhodno stran vasi. Francozi pa so z groznim navalom podrli vse na tla in potiskali Avstrijce iz Asperna. Prvi bataljon našega polka bi se bil skoro razkropil, ker so nasprotniki strahovito streljali s kartečami1); zastavonosec se je zgrudil mrtev, kopica mrličev je nastala okoli omahujoče zastave. Zdajci pa prihiti nadporočnik Radiche-vich (čitaj: Radičevič) 42. polka in dvigne zastavo. Tako je bilo bataljonu zopet mogoče, da se je zbral okoli svojega prapora in se krepko postavil ob iyem. —
Sovražna vojska je bila naposled strahovito potolčena, junaški avstrijski sinovi so pobili francoskega zmagovalca!
Pogled na bojišče je bil grozen. Vse opustošeno! Kar cele vasi so bile požgane, travniki, polja — vse razteptano; v razorih je tekla kri. Strašen duh se je širil povsod. V vodnjakih so ležale kope mrličev; na stotine so jih pometali v Dunav, na tisoče pokopali.
Kakšna je bila hrabrost avstrijskih čet, kaže pač najbolje izrek Napoleona samega. Ko se je namreč nekoč pozneje kralj napolitanski čudil, kako da Napoleon ni bil razkosal Avstrije, je dejal leta nejevoljen: „Molčite! Sodite kakor slepec o barvah; Avstrijcev niste videli pri As-pernu, torej niste videli ničesar!"
l) Kartcčo imenujemo več manjših krogel, ki tiče v skupnem uavojrku in se skupno streljajo iz topa.
-s 41 s-
Izmed neštevilnih junakov v tej večno znameniti bitvi imenujemo tukaj tele bojnike našega polka:
Desetnik Marschner (čitaj: Maršner) je bil ranjen precej prvega dne, pa se je navzlic najhujšim bolečinam dal obezati šele potem, ko je bil boj dognan.
Takisto se je vedel prostak Scheley (čitaj: Želej) jako hrabro. Najsi ga je zelo skelela rana, se je vendar dvakrat prostovoljno udeležil napada.
Narednik Reiterer (čitaj: Kaj ter er) je ob naskoku prvi planil na sovražne nasipe in se s svojimi vojaki polastil važne postojanke.
Polkovni kapelan Gadolla (čitaj: Gadola) je v najhujšem ognju tolažil ranjene vojake, tudi sam hodil po zdravnike ali pa nosil ranjence na hrbtu iz boja.
Kadet Voloužil ni hotel izročiti svoje zastave, najsi mu je bila karteča prebila ročnik in roko. Sam se je obezal za silo, toda naposled je moral vendarle izročiti zastavo častniku, ker mu je bilo odteklo preveč krvi.
Takisto sta zastavonosca Teinzer in Stauber (čitaj: Tajncer, Štavlier) zvesto vztrajala pri svojem praporu. Zgrudivši se na tla, ga je prvi branil, dokler ga je mogel; drugega pa kar niso mogli pripraviti, da bi bil odšel z bojišča, najsi je bil zadet v nogo. Šele črez več ur, ko se že ni mogel geniti, je prepustil zastavo zanesljivim rokam in se dal odnesti iz boja.
7. Pri Wngramu.
V bojih pri Wagramu (Wagram, čitaj: Vagram) dne 5. in 6. julija, kjer je 128.000 Avstrijcev stalo proti
-s 42 s-
180.000 Francozom, si je avstrijska vojska, najsi se je zmaga naklonila Napoleonu, pridobila nove slave. Z njo vred pa se je proslavil naš polk. »Sovražniku je ostalo bojišče, toda zmaga, ki si jo je pridobil, ni bila poraz avstrijske vojske, in vsi francoski napori niso mogli nejevoljno odhajajočih Avstrijcev spraviti v nered ali jih pognati v beg". Naš polk, ki mu je zapovedoval polkovnik Oberdorf, je dne 5. in 6. julija branil Nemški Wagram. Vojaki niso že 48 ur užili ničesar; vrhutega jih je mučila silna žeja, ker ni bilo dobiti vode. Vendar se nobeden ni ganil s svojega stališča. Marsikateri pa se je seveda od onemoglosti zgrudil kar v vrsti!
Dogodek iz te bitve tudi jasno priča, kako iskreno so vsi vojaki ljubili cesarskega poveljnika, nadvojvodo Karla. Častniku našega polka — njegovo ime ni več znano — je bila krogla iz topa odtrgala obe nogi. Skoro brez zavesti, umirajo, je ležal na tleh. Kar zači^je poleg sebe ranjenca, ki pravi: »Nadvojvoda Kari jaše mimo!" Novo življenje prešine umirajočega junaka. S poslednjo močjo se na pol zravna, pogleda ljubljenega vojskovodjo, zaše-peče: „Živel naš Kari!" in se zgrudi mrtev na tla.
8. Nd aljiui jiinnftkii (leln.
1'olk se je dalje dne 9. julija bojeval pri H o 11 a-brunnu (Hollabrunn, čitaj: Ilolabrun) in dva dni pozneje v nesrečni bitvi pri Znojmu (na Moravskem). V tej bitvi so štirinajstletnemu bobnarju Wiedu (Wied, citty: Vid) razstrelili boben. Neutegoma plane na sovražnega bobnarja ter možu, vsemu presenečenemu spričo tolike drznosti, iztrga njegov boben.
-i 43 s-
Po dunajskem miru (dne 14. oktobra 1809. leta) je bival polk po raznih krajih na Češkem. Ko pa so se leta 1812. po nesrečni vojni Napoleonovi na Ruskem združili Prusi, Avstrijci in Rusi, se je bil polk v nesrečni bitvi pri Draždanih (dne 26. in 27. avgusta 1813.). Dne 17. septembra istega leta je bilo drugemu bataljonu, ki ga je vodil stotnik Men de, naročeno, naj si osvoji vas Var-vazovice blizu Kulma (nemški Arbesau, čitaj: Arbezav). To je tudi storil, najsi ga je na vso moč oviral ribnik pred vasjo. Nadporočnik Rflnagel (čitaj: Rinagel) je, ne da bi bil ustrelil le enkrat, ob grozovitem streljanju s svojo polkompanijo korakal naravnost proti vasi in se trdno postavil v njej. Njegovo junaštvo je storilo, da so na vseh straneh ob istem času napadli Varvazovice in tako vas izvili sovražniku.
Ko se je nadporočnik skoro potem zgrudil, ranjen na smrt, je narednik Langer navduševal vojake, da so srčno vztrajali. Njegovi hrabrosti se je posrečilo odbiti nov sovražniški napad. Ob tej priliki so njegovi vojaki ujeli dva častnika in 19 mož ter zaplenili en top. — Tudi njegov tovariš Schneider (čitaj: Šnajder) je prizadejal sovražniku veliko škode.
Desetnik Simonič je bil med prvimi, ki so pridrli na vaške vrtove in si osvojili top.
Desetnik Troster (čitaj: Trester) je, ko je imela vrsta naših strelcev že silne izgube in so jo torej zamenili z drugo, prosil, naj bi ostal v novi vrsti. Najsi je bil težko ranjen, je vztrajal v boju do konca; šele potem se je dal obezati, toda od kompanije se kratko malo ni hotel ločiti.
—J 44
Desetnik Eibicht (čitaj: Ajbiht) bi si bil rad osvojil sovražno bojno znamenje. Tedaj pa je sovražnik ujel prostaka poleg njega. Eibicht s kopitom svoje puške potolče najbližjega sovražnega vojaka in prepodi druge.
Prostak Riemer (čitaj: Iiimer) je, dasi prvič v boju, neustrašen med prvimi planil na topove.
Prostaka TrczkainButtner (čitaj: Trčka, Butner) in poddesetnik Treubum (čitaj: Trajbum) so svojega nadporočnika oteli jetništva. Pobili so namreč dva vojaka in potem s kopiti tako neusmiljeno tolkli po drugih, da so prestrašeni pobegnili; štiri pa so ujeli.
Narednik Reutt je, ko je padel njegov častnik, svoje vojake v najhujšem ognju na plitvini gnal skozi ribnik ter Francoze nemudoma napadel z bajonetom. Preplašeni sovražniki so se umeknili v bližnje hiše, pa tudi odtod jih je pregnal Reufi in jih zapodil v beg. Izgubili so mnogo mrličev in ranjencev.
O. V bitvi pri Liptricem.
Od dne 16. do 19. oktobra 1813. leta se je bila velika bitev pri Lipskem, ki je odločila usodo vse Evrope. Združeni Avstrijci, Rusi in Prusi so tam popolnoma potolkli Napoleona, najsi so se njegove čete borile kar naj-obupneje. Naš polk je bil v bitvi postavljen na čisto nezavarovano planoto. Strogo mu je bilo naročeno, naj se ne gane nikamor, ampak naj počaka, kaj ukrene levo krilo. Sovražnik, ki je bil močno zasedel sosedqji gozdič, je streljal na naše vojake, da so se usipale krogle nanje kakor toča. Polk je trpel neizmerno, vendar je od 10. ure dopoldne do drugega dne nepremično vztrajal na odkazanein mestu.
-s 45 s-
Pri tem se je narednik Peterle izkazal za pravega junaka. Oba svoja ranjena častnika je namreč z bajonetom otel jetništva in ju nato spravil v zavetje. Krepko ga je podpiral bobnar Schmidt (čitaj: Šmid). Ko je bila tretjemu bataljonu granata ubila polovico njegovih bobnarjev, se je Schmidt lahko ranjen umaknil, se dal obezati, se vrnil, poiskal uporaben boben in bobnal za naskok, ko se je Peterle napravljal, da otme oba častnika. Pri tem je bil težko ranjen.
10. Xa francoskih tleh.
Po bitvi pri Lipskem so zavezniki preganjali Napoleona in pridrli celo na Francosko. Naš polk se je leta 1814. udeležil več bojev na francoskih tleh severno od Lyona (Lyon, čitaj: Lijong), tako priStThibautu (St. Thibaut, čitaj: Senetibo), Mftgonu (Mflcon, čitaj: Masomi) 11. marca, Villefranche(čitaj: Vilfranš), 18. marca,inLimonestu (Limonest, čitaj: Limone).
Pri Mft^onu je narednikBischinsky (čitaj: Bišinski) s svojim vodom in 6 huzarji prostovoljno naskočil francosko vas in ujel 11 sovražnikov.
Pri Villefranchi je poddesetnik H u 11 e k (čitaj: llulek), ki so ga bili poslali na patruljo, s tremi možmi najprej pregnal sovražno stražo, potem zbral več razkropljenih strelcev in se nato ob zvonkem bobnanju spustil na kakih 50 sovražnih konjikov. Ti so mislili, da prihaja močna četa, in so takoj pobegnili; naši pa so spotoma ubili ali ranili še nekaj mož.
Pri Limonestu se je bobnar Ernst oborožil s puško in strelivom ubitega vojaka in se s tovariši napotil preganjat bežečega sovražnika. Zdajci zapazi, da se umika
-s 46 s-
oddelek, čigar stotnik se je ranjen zgrudil. Neutegoma pozove nekaj huzaijev, naj otmo ranjenega častnika; sam pa plane na sovražnike, pobije francoskega častnika, potisne druge Francoze nazaj in ujame 7 mož. Ko se je potem sovražnik vrnil v večjem številu, je Ernst zadelal vhodna vrata pri vasi in se branil, dokler ni včlika avstrijska vojska, prišedši za njim, pregnala sovražnih krdel.
Ob isti priliki je prostak Hager, izvrsten strelec, kaj dobro podpiral svoje tovariše. Postavil se je k vaškemu zidu in odtod z dobro meijenimi streli podiral sovražnika za sovražnikom. Ko je bilo treba braniti vhodna vrata, so ga ranili; toda ostal je vendarle na svojem mestu, dokler ga niso naposled odnesli, ker mu je bilo odteklo preveč krvi.
Dne 20. marca je prišla vojska v Lyon. — Nas polk je pomagal oblegati in vzeti še nikdar premagano trdnjavo I111 ni n g en (čitaj: Hiningen v Al/.aiiji, nedaleč odBaBla, Basel, čitaj: Bazel), njega domobranski bataljon tudi oblegati Besangon (čitaj: Besansong na Vzhodnem Francoskem). Grenadirji pa so bili že prej odšli na Dunaj, da so bili ondi za častno stražo vladarjem, kar se jih je zbralo na shod.
Ko se je sklenil mir, je prišel polk v Mlado Boleslavo ob Izeri na Češkem; ko pa se je Napoleon nenadoma vrnil z otoka Elbe in so se zopet zbirale mnogoštevilne vojne čete okoli njega, so naše vojake novič poslali na bojišče v severozapadni del francoske dežele. Naprej so se dne 29. junija 1815. leta zmagovito bili pri L a Fontaini (čitaj: Lafonten) in potem dne 1. julija pri Belfortn.
—s 47 s—
Tukaj so se vedli prostaki našega polka Wernisch (čitaj: Verniš), Kobera in Buresch (čitaj: Burež) v bojnem metežu na vso moč hrabro; Wernisch je vrhu-tega ujel francoskega častnika. Dospevši na višino zun^j vasi, ugledajo dva sovražna topova, ki sta prizadevala našim četam izredno škodo. Zdajci se odpravijo nanju, da bi ju vzeli. Toda oddelek sovražnih huzaijev jih je zatel, da niso mogli več nazaj. Wernischa takoj podero na tla. Hotel se je že vdati in je prosil milosti, toda jezdeci so še dalje ljuto sekali po njem. Tedaj pa zbere poslednje moči, zgrabi puško, zasadi bajonet konju med rebra in udari drugega, da preplašim odskoči. Preden se je padli huzar utegnil izkopati izpod konja, je več naših oddelkov planilo na sovražnike, in tako je Wernisch ujel svojega nasprotnika.
Prostak Kobera je zapazil, da se je eden naših lovcev boril z dvema sovražnima jahačema. Brž mu kot zvest tovariš prihiti na pomoč. Komaj pa lovec enega huzaijev podere s konja, ga že drugi poseka. Kobera se je osvetil za ubitega tovariša in ustrelil huzarja. Zdajci pa na njega samega navali tretji jezdec. Korak za korakom se je branil naš vrli vojak z bajonetom, da mu nasprotnik ni mogel do živega. Tako dospe naposled k tovarišu Bureschu, ki se je, najsi že ranjen, drzno boril z dvema jezdecema in je ravnokar posekal enega izmed njiju. Tovariša se postavita s hrbtom ob hrbet in se tako ubranita vseh nasprotnikov. Tudi Kobera je že krvavel iz več ran. Zdajci pa skoči na stran in s kopitom svoje puške pobije enega izmed huzarjev. Drugi so preplašeni pobegnili.
Ko je bila vojna srečno dokončana, se je vrnil polk na Češko. Leta 1817. pa je bilo odločeno, da pride na
-s 48 s-
mesto 43. polka, ki, so ga bili razpustili leta 1810. Polk je bil torej leta 1817. poBtavljen za kranjski polk in je prišel na Kranjsko.
IX. Polk pride na Kraigsko.
V novi domovini je dobil polk naborne okraje v ljubljanskem, postojnskem in novomeškem okrožju. Dobo od 1817.—1820. leta je prebil v miru. Njegov polkovnik Sfildner p L Soldenhofen (čitaj: Seldner plemeniti Seldenhofen) se je trudil, da bi dobil pripravno poslopje za polkovno vzgajališče, kamor so jemali vojaške otroke vseh vojnih vrst; skrbel je tudi, da bi kolikor mogoče spopolnil ta zavod. Nadalje se je trndil ustanoviti posebno knjižnico za vojake 17. pehotnega polka. Ljubljanski meščani so krepko podpirali njegovo delovanje ter prispevali z domoljubnimi darovi. Žal, da se je knjižnica sčasoma porazgubila.
Vojaški zavod je vzgojil dokaj vrlih vojakov in častnikov, ki so bili pozneje polku na čast. Spomina vreden je zlasti Jožef Emanuel Ililscher1) (čitaj: Ililšer), ki se je v prostih urah rad bavil s pesništvom, izborno na nemški jezik preložil angleškega pesnika Uyrona (Hyron, čitaj: Iiajrn) in tudi sam zložil več pesmi, liil je najprej gojenec tega zavoda, pozneje pa je deloval na njein kot učitelj. Pod njegovim vodstvom so podčastniki časih v vzgajališču prirejali gledališke predstave;
•) Ililscher je liil porojen leta 1806. v Litomerirah in je umrl, šele v 31. letu svoje dobe, v Milanu. Nemški pesnik Franki je izdal njegore pesmi, Hilscheiju na čast se imcnujnjo ulice, kjer je stalo nekdanje, sed^j je porušeno vzgi^ališče, Hilscheijeve ulice.
-: 49
nekoč (leta 1828.) so se upali celo na oder deželnega gledaliSča. Priredili so namreč na korist pogorelcem v Kamni gorici veselo igro; predstava je dala skoro 240 kron čistega dobička.
Leta 1820. so odrinile avstrijske čete, med njimi tudi prvi in drugi bataljon našega polka in grenadirski bataljon Jurisich (čitaj: Jurišič), v Italijo. Tako/vani »carbonari" (čitaj: karbonari, t j. oglarji) so bili namreč, preteč s splošnim prevratom, uprizorili upor v Neapolju in pregnali kralja Ferdinanda. Nemiri so se polagoma razširili skoro po vsej Italiji. Ko so se vojaki našega polka mudili v Esteju (v pokrajini padovski), bi se bila malone oba bataljona zastrupila s kruhom iz moke, v katero so bili zmleli rožičke (strupeno žitno glivo). Tristo mož je obolelo za njimi, vendar so okrevali nedolgo potem. Polk se je udeležil nekaterih bojev, tako n. pr. bitve pri No vari (dne 8. aprila 1821. leta), in se črez dve leti vrnil na Kranjsko. Kakih 1000 mož je bilo v Italiji umrlo za raznimi boleznimi.
Leta 1825. je umrl polkovni imetnik, princ Henrik XV. ReuB; nastopnega leta pa je bil za imetnika imenovan fcm. princ Gustav llohenlohe-Langenburg (čitaj: Hoenloe).
V tistem času so zlasti dolenjsko stran nadlegovale razbojniške drhali, ki so lomastile črez Kolpo, plenile kar ob belem dnevi in vlačile mirne prebivalce s seboj. Celo vojaki so morali priti prebivalcem na pomoč, in tako se je ukazalo tretjemu bataljonu, ki je bil dotistihdob v Kranju, naj odide v Novo mesto. Ali niti potem niso popolnoma ponehali taki napadi, nego razbojništvo se je celo razširilo, ker so oborožene tolpe prihajale tudi iz
Fantek, Peholnl polk Iter. IT.	4
—J 50 s—
Bosne. Vojaki so imeli kar prave boje s podivjano sodrgo, preden so jo ukrotili in naredili mir v deželi.
Leta 1830. je počil na Francoskem takozvani julijski prevrat, čigar posledice so kaj skoro začutili tudi po drugih deželah. Tako je moral v Italiji vojvoda modenski pobegniti iz svojih dežel, cesarica Marija Lujiza je odšla iz Parme na Avstrijsko; proti papežu Gregorju XVI. se je vzdignilo sedem pokrajin Cerkvene države. Sedaj so segli Avstrijci po orožju, da bi napravili mir. Poleg drugih vojnih oddelkov je naš polk leta 1831. z dvema bataljonoma odrinil v Italijo; nastopnega leta je odšel za njim še prvi brambovski bataljon, ki je bil dotlej pazil v novomeškem in postojnskem okraju, da se niso zanesle v deželo kužne bolezni. Polk je bival v Italiji na različnih krajih, tako tudi v Bologni (Bologna, čitaj: Bolonja) in v Milanu, ter se je šele 1835. leta vrnil v Ljubljano, kjer so ga meščani slovesno sprejeli in pogostili.
Istega leta je umrl cesar Franc, in Ferdinand Dobrotni je zasedel cesarski prestol avstrijski. Častnika našega polka, stotnika Ivana Coroninija (Coronini, čitaj: Koronini), so leta 1836. pozvali na Dunaj za vzgojevatelja tedaj šestletnemu nadvojvodi, sedanjemu cesarju Francu Jožefu.
Leta 1845. so na travniku Pod Turnom v Ljubljani slovesno blagoslovili tri zastave za poljske bataljone našega polka. (Brambovski bataljon je bil že leta 1832., prav preden je odšel v Italijo, dobil novo zastavo.) Meščani so pri tej priliki prijazno pogostili vojake; vse mesto se je udeležilo lepega praznika. Stare zastave, vse črne od Btrelnega dima neštetih bitev in razdrapane od krogel, so shranili v ljubljanski šentpetrski cerkvi, kjer so še dandanes.
51 s-
X. V vojni na Italijanskem leta 1848.-184».
V Italiji je bilo že od leta 1821. vse polno nezado-voljnežev, ki so hoteli cesarju izviti avstrijsko-italijanske pokrajine, sosebno Lombardijo in Eenečansko, ter ustanoviti enotno italijansko kraljevino. Cesarski poveljnik v Avstrijski Italiji, feldmaršal Graf Radečki, eden najslavnejših junakov našega cesarstva, je sicer s pozornimi očmi opazoval te nevarne napore, toda njegova vojska je bila premajhna, da bi jih bila zatrla že kar v početku. Po nujnih prošnjah grofa Kadeckega je bilo naposled leta 1847. nekaterim polkom, med njimi tudi našemu polku, ukazano, naj odrinejo na Italijansko. Že nastopnega leta je poknil očiten upor po vseh večjih mestih Avstrijske Italije. Vrhutega je častihlepni sardinski kralj Kari Albert zbiral vojsko, da udari z njo upornikom na pomoč. V Milanu, velikem stanu Radeckega, so se vneli ljuti poulični boji. Uporniki so postavljali barikade, izza katerih so se krvavo bili z avstrijskimi vojaki; iz hiš so jih polivali z vrelo vodo in vročim oljem; metali so nanje kamenje in cvetične lonce ter streljali nanje iz vsakega okna, sleherne line, da so se usipale krogle kakor toča. Naših izbornih čet pač ni plašila razdivjana drhal; toda ker jih je bilo premalo, so se morale črez pet dni iz Milana umekniti v dobro utijeno Verono.
1. Strašni dnetl t BresclJI.
Oba naša poljska bataljona sta bila še z nekaterimi drugimi manjšimi oddelki vred prišla za posadko v Brescijo f Mresti a, čitaj: Brešja). Toda kakor
4*
52
v Milanu, je bilo tudi tukaj to krdelce preslabo, da bi bilo dolgo časa krotilo razdražene prebivalce, ki jim je bilo mestno oblaBtvo celo sploh dovolilo nositi orožje. Nevarnost za naše vojake se je večala od dne do dne. Zveza z milanskim mestom je bila pretrgana; uporniki so razkopali ali zadelali vse ceste. Vendar ni vrlim vojakom upadlo srce niti za trenutek, nego vsak čas so bili pripravljeni žrtvovati življenje za težko oškodovane pravice našega cesaija.
Ponoči z dne 21. na 22. dan marca so oboroženi uporniki zasedli vsa mestna vrata. Dvanajsta kompanija našega polka, ki je spremljala transport smodnika, si je morala z orožjem priboriti izhod. Dne 22. marca je bruhnil v mestu očiten upor. Ko so naši vojaki po ulicah razdirali barikade, so kakor v Milanu uporniki iz hiš neprestano streljali nanje in jih polivali s kropom in vrelim oljem. Od vseh strani so bili plat zvona, vmes pa je tulila drhal. Ko so naši z gradu namerili oba topova na mesto, so nekateri že mislili, da je prišel trenutek dolgo zasluženega vračila. Toda cesarski poveljnik se je hotel naprej združiti z milanskim vojaštvom. Zato je poslal nekaj koinpanij iz mesta. Dospele so srečno v Orcinuovi (čitaj: Orčinuovi, jugozapadno od Brescije), ko so bile marširale vso noč. Dve kompaniji v gradu, tisti vojaki, ki so morali bili pri bolnikih, in skoro vsi Rtražniki pa so ostali v mestu sredi razdivjane sodrge.
Ko je polk, neprestano se boreč, odhajal iz mesta, je stal narednik Griesbach (čitaj: Grisbah) 6. kompanije s svojim vodom na straži pri orožnici. Dolgo časa se je vrli vojak s svojimi možmi uspešno branil proti več sto sovražnikom, ki so se od vseh strani zaganjali
-s 53 s-
na orožnico, naposled pa preplezali strehe sosednih hiš in orožnico naskokoma vzeli od zadaj. V poslednjem, usodnem hipu zbere Griesbach zveste tovariše, se z bajonetom prerije skozi tulečo uporno drhal in, junaško se boreč, s svojim krdelcem srečno pride iz mesta in v Orciunovi. Za to velehrabro delo so vrlega junaka počastili z zlato svetinjo in ga kesneje postavili za nadzorstvenega častnika v bolnici milanski.
Ko so naši vojaki branili vojaščnico Ospidale vecchio (čitaj: Ospidale vekjo, t j. stara bolnica), se je odlikoval prostak Tavčar 5. kompanije. Skoro vsi njegovi tovariši so bili že ubiti, on sam pa je še vedno neustrašen streljal s patronami ubitih sodrugov in usmrtil še nekaterega sovražnika. Ko se ni bilo moči več braniti in so razkačeni uporniki že od vseh strani drli v vojaščnico, se je otel neizogibne smrti s tem, da se je zdajci zvrnil na tla in obležal kakor mrtev.
Vsega skupaj je imel polk, ko se je boreč umikal iz Brescije, 14 mrličev in 1!) ranjencev; 102 moža so pogrešali.
2. Junak t trdnjavici Roccl iTAmfo.
Iz Orcinuovija, kjer so slabo opravljeni vojaki dosti trpeli zaradi silnega deževja, je odšel polk proti Ver on i ter se spotoma združil z garnizijo, ki se je bila umeknila iz Milana. V Veroni sami se je sešel s tremi kompanijami, o katerih so že sploh sodili, da so izgubljene, ki pa so bile pod vodstvom stotnika princa Hohenloheja na poti skozi Tirole v Verono srečno prebile grozne težave in neštete nevarnosti. Prav ta oddelek je ob tirolski meji otel desetnika Matijo Črneta 12. kompanije, ki je
—s 54-
drzno branil razpadlo trdnjavico Rocco d'Amfo (Rocca d'Amfo, čitaj: Rokadamfo).
Ko se je bil namreč vnel upor, je poveljnik te trdnjave prestopil na sovražno stran. Pa ne samo to, nagovarjal je tudi Črneta in njegovo posadko, ki je štela 1 poddesetnika in 16 mož, naj odlože orožje. Toda Črne je hotel braniti trdnjavo do zadnjega diha. Dne 23. marca je prihrula tolpa upornikov, da bi se polastila trdnjave. Črne nagloma zapre vrata in se pripravi na branitev. Ko sovražniki ugledajo nabite puške nameijene nase, osupli obstoje in potem poiljejo enega izmed sebe k Črnetu, da bi ga pregovoril, naj se vda, češ, da so že vse druge trdnjave v italijanskih rokah. Črne ga je molče poslušal do konca, potem pa mu je mignil z roko, naj odide. Sovražniki — bilo jih je več sto — se razkrope, da bi ob ugodnejši priliki napadli trdnjavico. Posadka se umakne v gorenji del, kjer je bilo moči bolje pregledovati vso okolico in se je dalo tudi uspešneje upirati preveliki sili. Nato uporniki nemudoma zasedejo spodnji del trdnjavice.
Tako se je približal večer. Vojake je mučila huda lakota, zakaj edini kos kruha, ki ga je imel vsak v torbi, so bili použili že opoldne. Vendar pa je moral tudi drugi poslanec, ki je posadki obetal celo veliko plačilo v denarjih, ako bi se vdala, oditi brez uspeha.
Polnoč je že minila; nihče v posadki še ni bil zatisnil očesa. Zdajci zapazijo, da hočejo sovražniki ponevedoma preobladati trdnjavico. Črne ukaže, naj se nihče ne gane. Prikaže se glava upornikova nad zidom. Črne zamahne s puškinim kopitom — težko truplo se zvrne v globino, iz katere začno sovražniki Ijuto streljati. Zadeli pa po sreči niso nikogar, ker je bila prevelika tema.
-i 55 5-
Črne zapali snop slame in ga vrže med oblegajočo tolpo. Zdaj so jih videli jasno pod seboj in so lahko dobro pomerili nanje. Kaj skoro je ležalo 5 mrličev in mnogo ranjencev ob goreči slami; drugi so naglo pokazali pete. Ko se je razdanilo, ni bilo pred trdnjavo nobenega sovražnika več na pregled; samo iz strelnih lin spodnjega dela se je časih prikazala razmršena glava, pa se je zdajci umeknila, kadar je kdo izmed naših vojakov le s puško pomeril nanjo.
Vendar pa je pela posadki kaj huda; zakaj tudi vode ni bilo več. Marsikatero oko se je željno oziralo tja, odkoder bi utegnila priti pomoč. Na vdajo pa vendar ni mislil nihče. Okoli poldne se naposled zablisnejo bajoneti iz sosednega gozda. Tri kompanije, ki jih je vodil stotnik princ Hohenlohe, so se bližale trdnjavi. Glasno zavriskavši, pozdravijo obleganci svoje rešitelje, ki takoj planejo na osuple upornike ter jih zapode v beg. — Črne je pozneje za tolikanj junaško hranitev dobil zlato svetinjo.
3. Nmlaljiii hoji.
Dne 25. marca je sardinski kralj s 40.000 možmi prekoračil reko Tessin (čitaj: Tesin) in primeroma štirinajst dni pozneje reko Mincio (čitaj: Minčjo). Avstrijski vojski je pretila velika nevarnost, najsi je nekolikokrat pobila sovražnika; zakaj povsod se je bilo bati, da nasprotniki ne pretrgajo zveze; mimo tega so se ji zbirali za hrbtom oboroženi prostovoljci. Dokler ni bilo pričakovane pomoči, ni mogel Radecki z malo svojo vojsko udariti nikamor; zato je delal, kolikor se je dalo, samo na to, da ne bi ga sovražnik napadel izlahka.
V tem času so stali oddelki našega polka na različnih krajih, tako dne 6. maja, ko je Kari Albert pri Sveti
56 J-
Luciji blizu Verone *) brezuspešno naskočil avstrijske prednje straže, v Veroni in zaradi ogledovanja ob reki Adiži.
Naposled je vendar dne 27. maja feldcajgmajster grof N u g e n t (čitaj: Nižang) z zaželenimi pomožnimi četami dospel v Verono, in sedaj se je sivi feldmaršal s kakimi 50.000 možmi lahko lotil napada. Naš polk je krenil s prvim vojem v Man to v o, da bi osvobodil hudo stiskano Peschiero (Peschiera, čitaj: Peskjera; ob Gardskem jezeru).
Dva dni potem je prvi bataljon z obično hrabrostjo pomagal preobladati Montanaro (nedaleč od Mantove), kjer so naši junaki ujeli 2000 mož in zaplenili 5 topov. Narednik Kos tel (čitaj: Kestl) našega polka je pri tej priliki junaško udaril na sovražno hišo in pognal sovražnike iz nje. Kanili pa so ga v rame, tako da leto dni ni bil za nobeno službo.
Dne 30. maja se je vnel krvav boj pri Goitu (ob Minciju); bil je nesrečen za avstrijsko vojsko. Častnik našega polka ga je popisal takole: „Ta dan je bil za naš polk strašen dan. Dolgo uro so streljali na nas iz pet topov; krogle so vršele kakor grah. Tam, kjer smo stali, je bilo v vasi okoli 10.000 mož. Dvakrat smo že imeli prve hiše; naši vojaki so že z bajonetom pobjjali Piemontce v njih, toda morali smo se umekniti, ker nas ni podpiral ne en mož, ne en top. Kdor ne pozna vojne in Boga, naj pride k nam; tukaj spozna oboje."
Skoro potem je bila vsa benečanska zemlja zopet v avstrijskih rokah, ker so se bila zaporedoma vdala
*) V tpj liitvi je naš sedanji cesar Franc Jnief I. poleg Radeckega prvič sijajno dokazal svojo hrabrost.
-i 57 J—
mesta Vicenza (čitaj: Vičenca), Padova in Treviso (čitaj: Trevizo).
4. Pred Milanom.
Naš polk je dne 23. julija po viharni noči, ki jo je prebil na planem, pomagal vzeti močno utrjeno Sommo campagno (Somma campagna, čitaj: Soma kampanja) in je še isto noč ob 10. uri pod vodstvom tedanjega stotnika Kuhna (Kuhn, čitaj: Kun), poznejšega imetnika, vzel trdni Monte Vonto in dne 25. julija z drugimi vojnimi oddelki pregnal sovražnike do Valeggija (Valeggio, čitaj: Valedžo; južno od Peschiere). Nato se je bil še večkrat v manjših bojih tako pri Villafranci (Villafranca, čitaj: Vilafranka), Prahianu, Quaderni (čitaj: Kvaderni) in Basiascu (Basiasco, čitaj: Bazjasko) in se povsod odlikoval z brezprimerno hrabrostjo; sosebno pa se je izkazal dne 4. avgusta, ko so napadli Ca s o Gam-baloito (Časa Gambaloita, čitaj: Kaza Gambaloita).
Sovražnika so z neudržno silo preganjali do obzidja mantovskega, kjer so potem zaporedoma preobladali močno zasedene hiše in kazine (utrjene zgradbe). Najsi je bil polk že zvečer porabil vse patrone, je vendar še do polnoči oBtal v najhujšem ognju. Pogubnemu bajonetu naših junakov se ni mogel ustavljati noben sovražnik!
Mnogo častnikov, med njimi sosebno podpolkovnik Albert Krnest Hablitschek (čitaj: Habliček) in major Ernest Hartung, ki sta bila vedno v prvih vrstah, in mnogo vojakov našega polka si je za svoje junaštvo pri Milanu dne 4. in 5. avgusta pridobilo odliko. Nekateri zgledi naj pokažejo, kako pogumno so se borili in kako vzorno vestno so izvrševali svojo dolžnost.
-r 58
Prvi bataljon našega polka kar ni mogel pričakati povelja za naskok. Ko ga je naposled dobil, so vsi vri8kaje planili pred mestno obzidje; vsak je hotel biti prvi pri navalu. Desetnik Urankar in trije prostaki Jager, Varšik in Petrovčič so, ko je 3. kompanija podila sovražnike skozi „Rimska vrata" nazaj v mesto, zasedli sovražno hišo ter potem krvavo odbijali vse napade okrepljenega sovražnika.
Desetnik Jenko 6. kompanije je zbral kakih 25 mož in z njimi dvakrat naskočil trikrat silnejše krdelo. Obakrat so ga sicer odbili, toda pogumno je še tretjič z bajonetom navalil nanje ter jih pognal v beg.
Ko je 12. kompanija pod stotnikom Pabitzk.vm (Pabitzky, čitaj: Pabicki) in poročnikom Haideggom (Haidegg, čitaj: Hajdek) prodirala proti Gamboloitu, so sovražniki iz močno zasedene hiše in iz topa za to hišo tako srdito streljali nanjo, da se kar ni mogla geniti z mesta. Zdajci pa planejo narednik Denkel, poddesetnik Medič in prostaka Zupan in Luž ar k hišnim vratom, jih razbijejo s silnimi udarci svojih pušk, preženo sovražne strelce z golim bajonetom in jih tri ujamejo.
Desetnik Sedej 12. kompanije je z nekaterimi prostaki stotnika 10. lovskega bataljona, ki je naskakoval z našo 11. in 12. kompanijo vred, otel sovražnega jetništva.
Desetniki Črne (junaški branilec trdnjave Iiocce d'Amfo), Doles in Vrtačič so z nekaterimi možmi neustrašno udarili preko mokrih jarkov, najsi jim je sezala voda do pasu, na sovražno baterijo, potolkli nekaj topničarjev in potem tako silovito pritisnili na sovražnika, da se ni mogel ubraniti njih navalu, nego da je prerezal
—s 59 s—
predprego in se spustil v beg. Blizu zaplenjene baterije je b^je stal kralj Kari Albert; bil je torej v veliki nevarnosti, da ne bi ga zajeli. Črne je med prvimi udaril na topove. Zdajci pa bežeč sovražnik s puško pomeri na junaškega bojnika in mu prestreli prsi. Tikoma pred pridobljenim topom se je Črne zgrudil, toda še umiraje je osrčeval tovariše ter se jim priporočal v spomin.
Desetnik Vrtačič se je naskokoma pognal še na drugo baterijo pri Časi verde (Časa verde, čitaj: Kaza verde), potegnil njenega poveljnika raz konja in ga ujel. Ko so sovražniki hoteli odpeljati en top, je Vrtačič zgrabil konja za uzdo in ga obrnil povprek črez cesto, tako da je prišel top v naše roke.
Poddesetnik Č r n a č je ob naskoku na Caso Gambaloito posekal dva sovražna topničarja in jih več ujel.
Samo fie nekoliko korakov od sovražnikov je zapazil desetnik Smola, da so se nasprotniki pripravljali na poguben skupni strel. Ne da bi se količkaj pomišljal, prime stotnika Brauna 10. lovskega bataljona ter se vrže z njim na tla. Drugi store takisto, in tako vse krogle, izmed katerih bi bila v toli majhni razdalji težko katera izgrešila svoj namen, zlete našim vojakom preko glave. Seveda naši junaki sedaj niso več čakali, da bi bil sovražnik ustrelil še enkrat, ampak so bliskoma šinili pokonci, planili na nasprotnike in jih zapodili v beg.
Desetnika Kreutzberger (čitaj: Krajcherger) in Pichler (čitaj: Pihler) in prostaki Arch (čitaj: Arh), Badovich (čitaj: Radovič) in Mesar 11. kompanije so si pod vodstvom stotnika Winklerja (Winkler, čitaj: Vinkler) naskokoma prisvojili top.
—s 60 s—
Desetnik Staudacher (čitaj: Štavdaher) 5. kompa-nije je pridrl v nekovo kazino. Dasi težko ranjen na desni roki, se je dal obezati šele potem, ko je bil boj končan. Žal, da je črez dva meseca umrl za rano; polk je izgubil z njim enega najhrabrejših bojnikov.
Desetnik Mese in prostaki Klobučar, Hutter in Strus 4. kompanije, ki jih je vodil častnik Bogomir Loschan (čitaj: Ložan), so se izkazali s tem, da so se v najhujšem ognju udeležili naskoka na sovražne topove skupno z lovci 10. bataljona. Tako so izdatno pomogli, da je sovražnik izgubil topove in 12 konj; kakih 30 sovražnikov, med njimi 3 častnike, pa so ujeli.
Pri Gasi verde je imela 7. konipanija pod stotnikom Ludovikom pLRtthlingom (Iitthling, čitaj: Iiiling) braniti baterijo. Štiri topničarje, takisto poročnika It i ch terja (Richter, čitaj: Rihter) so morali že ranjene odnesti na obezovališče, torej je šla kaj trda za vojake, ki bi bili oskrbovali topove. Zdqjci obide Iluhlinga srečna misel, da bi nekateri njegovi vojaki morda sami utegnili opravljati ta posel. Desetnika Jankovsky (čitaj: Jankovski) in Golob, poddesetnik Mahorčič in prostaki Pucele, Cvelbar, Omahen in Bukovec se vriskaje neutegoma spravijo k topovom. Kaj skoro so jih nabijali in zažigali tako spretno, kakor bi vse žive dni ne bili imeli drugačnega dela. Drugi vojaki so jim donašali streliva, nikar da bi se bili količkaj menili za krogle, ki so kar deževale na baterijo. Kesneje je prišel k topovom ognjičar Kleiner (čitaj: Klajner), in pod njegovim vodstvom so naposled črez poldrugo uro prisilili sovražnike, da so nehali streljati. Nasprotna baterija je ob tem imenitnem streljanju izgubila 2 častnika in (i topničarjev, mimo
—s 61 s—
tega 4 konje; 2 popolnoma pokvarjena topova sta pozneje prišla v naše roke.
Vroča bitev dne 4. avgusta je bila, kakor se vidi is tega kratkega popisa, za naš polk ena najslavnejših. Vsi oddelki njegovi so se kar kosali, kdo je hrabrejši, vse pa je navduševala le ena vzvišena misel: „Kri in življenje za čast 17. polka! Naprej za domovino!"
Polk je izgubil ta dan 7 mrtvecev in 14 ranjencev; 2 moža pa so pogrešali.
Milansko mesto se ni moglo več upirati. Že drugi dan sta prišla v avstrijski tabor dva sovražna generala in naznanila Kadeckemu, da se mesto vda. Avstrijska vojska naj bi bila dne 6. avgusta zasedla Milan; ker pa se je zdaj vsa jeza ukanjenega ljudstva obrnila zoper kralja piemontskega, tako da je bil res v nevarnosti, so avstrijska krdela na izrecno prošnjo županovo še isti dan prišla v mesto. Sklenili so dogovor, po katerem so se piemontske čete umeknile iz Lombardije, sardinske pa iz Peschiere, Ilocce d' Amfo, Osoppa (Osoppo, čitaj: Ozopo), Brescije, Modene, Parme in Piacenze (Piacenza, čitaj: Pjačenca). S Karlom Albertom se je sklenilo premirje; Avstrijci so zopet dobili Benetke s suho zemljo vred.
Ker pa niti Benetke, niti prostovoljci, ki jih je bil nabral Garihaldi, niso priznali premirja, so Avstrijci zajeli in oblegali Benetke, proti Garibaldiju pa so poslali vojna krdela, med njimi tudi naš polk. Prostovoljce so naši kaj skoro razkropili; Garibaldi sam je pobegnil v Švico. Polk se je nato vrnil v Milan, kamor je bil v tem dospel tudi njegov 3. bataljon.
O trm bataljonu je treba tukaj omeniti nekaj malega.
- 62 -
5. Dogodki tretjega bataljona.
Tretji bataljon je pripadal onemu voju, s katerim naj bi bil feldcajgmajster N ti gen t priSel feldmaršalu Radeckemu na pomoč. Preden so minili trije tedni, je bil voj že razpostavljen ob beneški meji. Naš 3. poljski bataljon je prišel k brigadi, ki naj bi bila krenila na Pontafel (na Koroškem ob italijanski meji) in Niedern-dorf (čitaj: Niderndorf; ob Dravi na Tirolskem). Ko so vojaki dospeli do Niederndorfa, se je oddelek, pri katerem sta bili 13. in 14. kompanija našega polka, ločil od v61ike kolone, da bi pod majorjem Hablitschkom branil tirolsko mejo in zopet napravil zvezo s Tirolami. To nalogo je ta oddelek po nekaterih bojih tudi srečno izvršil.
Brigada pa je prišla najprej vPontebbo (Pontebba, čitaj: Ponteba; nasproti Pontaflu), kjer je od dne 22. od 24. aprila pregnala 2000 upornikov, in se je pozneje (dne 10. maja) pri It i v al gu bila z uporniki, toda premagati jih ni mogla. Dne 24. maja so korakali proti Zoldski dolini ob Torrenteju (Torrente, čitaj: Torente). Vsaka kompanija je dobila tam 20 parov krampežev, zakaj hoteli so upornike pregnati s skalnatih vrhov. Z velikanskimi težavami so vojaki l.in2. voja 15. kompa-nije in prostovoljci obeh kompanij pod poveljstvom poročnika pl. Vesta splezali na strme pečine, ne da bi bili počivali niti minuto. Streljnje in kamenje lučaje, so se uporniki umikali čimdalje više. Naši vrli hribolazci so naposled prišli do prepada, črez katerega ni bilo moči dalje. V tem so uporniki čete, korakajoče v dolini, obsipali s kamenito točo iz baterij in jih prisilili, da so
-i 63 i-
se umaknile. Tri dni pozneje je še nekaj hribolazcer, ki jih je vodil zveden kmet, poizkusilo prodreti do kamenih baterij, toda pečine so bile prestrme, da bi bili prišli do njih, in tako so se morali vrniti k svojemu oddelku.
G. Pred Benetkami.
Dne 8. junija se je divizija pri Pievu di Gadore (čitaj: Kadore; ob Piavu) združila s 7. divizijo; dne 27. junija so dospeli vojaki v Treviso, odkoder so krenili pred Benetke, ki jih je branilo 20.000 mož. Dne 9. julija so po štiriurnem boju krepko odbili upornike, planivše iz trdnjave Malghere (Malghera, čitaj: Malgera); ob tem si je pet mož našega bataljona, in sicer: narednika Eckert (čitaj: Ekert) in Jereb, desetnik Šiškar, poddesetnik Medič in prostak Jam nikar, pridobilo srebrno svetinjo za hrabrost.
Koncem meseca julija je veliko mož obolelo za mrzlico, ker niso bili vajeni ondotnih močvirnih krajev. Zato so bataljon odpozvali in ga premestili v Treviso. Naposled pa je mali, komaj kompanijo močni ostanek odrinil v Milan.
7. Nova jnnaška dela.
Meseca marca nastopnega leta (1849.) je kralj Kari Albert odpovedal premirje. Vsa avstrijska vojska je vriskajo in vsa navdušena pozdravila to novico. Vojaki so v dokaz svojega veselja takoj nateknili zelene vejice za kape; vse vojaške godbe so pred odhodom iz Milana priredile staremu vojskovodji Itadeckemu podoknico; vesel pogum in ponosna samozavest sta prešinjala vsakega vojaka! Saj so vedeli, da si pod izkušenim vodstvom
—s G4
obče priljubljenega feldmaršala, .očeta svojih vojakov", pridobe novih lovorik na italijanskih bojiščih!
Dne 17. marca so odrinili iz Milana, štiri dni pozneje pa se je že brigada StraBsoldo (čitaj: Strasoldo), kateri je bil prideljen naš polk, pri Borgu S t. Sir o (nedaleč od Ticina; Ticino, čitaj: Tičino) merila s sovražniki. Vojaki so stali neprestano od 9. ure dopoldne do 9. ure zvečer v ognju. Najprej so zapodili sovražnika iz Sira in nato še iz Torazza in Gambola (v po-krajeni pavijski). Častniki našega polka, sosebno polkovnik Hablitschek, so v teh bojih s hladnokrvno odločnostjo vodili svoje oddelke proti sovražnim četam; odlikovali pa so se tudi s čudovito osebno hrabrostjo.
Tako je nadporočnik Kolb, poveljnik pionirskega oddelka, najsi je bil komaj nekoliko okreval od prejšnje rane, tako neustrašeno izvrševal najtežje naloge svoje službe, da so vojaki kar vsi goreli za nova junaška dejanja.
Bataljon cesarskih lovcev je že trikrat brezuspešno naskočil močno zasedeno višino. Zdajci je stotnik Fuchs (čitaj: Fuhs) s 13. kompanijo našega polka prihitel bataljonu, ki je bil brez podpore, na pomoč, navdušil lovce za četrti naval in jih pri tem podpiral tako krepko, da so pregnali sovražnika in zasedli višino. Tudi nadporočnik Lelm se je bil z nekaterimi bojniki 16. kompanije pridružil temu podjetju in se je boril zelo junaško. Stotnika Fuchsa so za njegovo hitro, odločno pomoč počastili z vojaškim križcem za zasluge.
Bobnar Pavlič 13. kompanije se je pri Gambolu izkazal s tem, da je o pravem času naznanil nepričakovan sovražniški naskok, ne da bi mu bil kdo kaj ukazal. Posledica temu je bila, da se je moral sovražnik umekniti.
-5 (55 s-
Pri Torazzu so sovražniki ujeli poročnika Malioriča 14. kompanije, ki je bil ranjen v nogo, in so že grdo ravnali z njim. Kar plane prostak Tratar iste kompanije popolnoma sam napje, ustreli enega izmed vojakov, požene druge z bajonetom v beg, zadene častnika na rame in ga odnese iz ognja.
Desetnik Nardini 15. kompanije je v najhujšem ognju izredno hladnokrvno ukazoval vojakom, kako naj postavijo obrano, najsi ga je bila karteča ranila na levi lehti.
Narednik Žužman 17. kompanije je, ko v bataljonu ni bilo redu, zapazil, da preti zastavi nevarnost. Hitro zbere nekaj mož, in najsi so sovražniki ljuto napredovali in so se mu že tudi konjiki prikazovali za hrbtom, pograbi zastavo in jo srečno otme, umikajoč se od zaslombe do zaslombe.
Slavne zmage pri No v ari (dne 23. marca), kjer so Avstrijci pod Radeckim docela potolkli kralja Karla Alberta in tako odločili vso vojno, se naš polk ni udeležil. Precej po tej bitvi je sin odstopivšega sardinskega kralja, Viktor Emanuel, z Radeckim sklenil preiniije, in tako je bilo v šestih dneh konec vojni, do katere so bili Italijani tako samopaši prisilili našega cesaija.
Brigada Strassoldo je prišla v Milan, 3. bataljon pa v Pavijo.
Leto 1848., v katerem je naš polk kot kranjski polk prejel krvavi krst, je bilo zanj najčastnejše in najslavnejše. Dobil je 2 zlati in 7 srebrnih svetinj za hrabrost I. reda, dalje 20 srebrnih svetinj II. reda. Udeležil se je bil 23 bojev.
Fantek, Pehotni polk htt, 17.
5
S «6
8. V Cerkveni državi.
Nedolgo po tej slavni vojni je došlo polku povelje, naj odrine v Cerkveno državo. Papež Pij IX. je bil moral namreč iz svojih dežel pred uporniki pobegniti v GaSto v pokrajini Caserti (Caserta, čitaj: Kazerta) in je naprosil pomoči katoliške države (avstrijsko, francosko, neapoljsko in špansko). Dočim je francoska vojska krenila proti Rimu, je avstrijska vojska, prišedši od Milana, prestopila mejo Cerkvene države.
Najprej je major Hartung s tabora pri Castel-franču (Castelfranco, čitaj: Kastelfranko; severozapadno od Bologne) z obema bataljonoma našega polka in s še nekaterimi drugimi oddelki zasedel višine južno od Bologne, nato po so dne 7. maja začeli streljati na dokaj dobro utijeno mesto. Misleč, da jim kaj skoro pride rešitev, se uporniki kratko in malo niso hoteli podati, nego so celo nekolikokrat planili iz mesta. Ko pa so naše čete dne 13. maja razgnale 1200 upornikov, prišedših Bologncein na pomoč, ter obenem krvavo odbile izpad meščanov samih in ko so začeli potem večji naši topovi pokati na Bologno, so se vdali. Naši vojaki so jih nato razorožili.
V bojih pred Bologno se je zopet nekaterim častnikom in vojakom našega polka ponudila dobrodošla prilika, da so se izkazali za prave junake. Tako je sosebno pohvaliti izredno odločnost in opreznost, s katero je stotnik pl. Ril h lin g vodil prednjo vojsko.
Poročnik Cramolini (čitaj: Kramolini) si je na čelu polovične 7. kompanije prisvojil mlin ob cesti, odkoder je bilo moči kaj uspešno streljati na sovražnike. Na-
-i (57 5—
sprotniki so se trudili, kar se je dalo, da bi si zopet osvojili to velevažno poslopje. Toda narednik Uderman je zadelal vse vhode in se branil kar najtrdovratneje. Prostak Smrdel iste kompanije je iz gorenjega nadstropja kaj vrlo streljal na sovražnika in se ponoči celo drzno splazil k sovražni barikadi, da bi jo zažgal.
Stotnik vitez pl. Gold je z eno divizijo našega polka, polkompanijo lovcev in dvema raketnima topovoma vzel samostan Annunciata (čitaj: Anunjjjata) zadelal vse vhode in dal skozi okna in z vrtnega zidu kar najhuje streljati na sovražnike. Štiri dni in štiri noči je prebila posadka v samostanu, dasi je bila že ena soba docela polna ranjencev in dasi se je bilo bati, da se na eni strani ne razsujejo hudo razstreljeni zidovi.
Desetnik Wittreich (čitaj: Vitrajh) 4. kompanije je bil s 6 možmi na četovanju. Osvojil si je nekje hišo, najsi je bilo v njej šestkrat več vojakov. Hranil se je v stavbi tudi potem, ko jo je hotel sovražnik po vsej sili zopet pridobiti. Skupaj s kadetnim narednikom Fischerjem (Fischer, čitaj: Fišer), ki mu je bil v tem prihitel na pomoč, je naskakujočega sovražnika celo zapodil v mesto.
Desetnika Kreblja 8. kompanije so poslali četovat. Njega in njegov vod pa so sovražniki pri gradu Sv. Petra sprejeli s tako silovitim streljanjem iz pušk, da se je moral umekniti v zavetje. Nato so ga hoteli ločiti od bataljona. Toda najsi so bili dosti močnejši, je vendar tako čvrsto udaril nanje, da so kaj hitro pokazali pete. Nato mu je bilo naročeno, naj si prisvoji mlin blizu mestnih vrat; izvršil je tudi to težavno nalogo in potem ostal v mlinu teden dni.
6*
-J (»8 *-
Desetnik Ankenius 8. kompanije se je s 6 možmi prostovoljno zglasil za naskok na močno utrjeno hišo. Odtod je s tovariši krenil na jako nevarno četovanje proti samostanu Annunciati. Na poti je izgubil dva moža, z ostalimi štirimi pa je pridrl v samostan, jih razpostavil k oknom in odtod neusmiljeno streljal na sovražnike.
Poročnik Saulig je ob najhujšem streljanju naskokoma vzel nekaj hiš. Ob tej priliki je splezal prostak Če sni k 8. kompanije na streho in streljal tako izborno, da ni malo pomogel pregnati sovražnike z mestnega nasipa.
Tudi tesarji pionirskega oddelka Dular, Letnar in Toinažič so se vedli izredno hrabro. Prva dva sta prostovoljno izpodkopala steber pri mestnih vratih, tretji pa je s prostakom Stradiothom (Stradioth, čitaj: Stradijot) naskočil dobro zasedeno hišo in pregnal sovražnika iz nje.
V dobi od dne 24. maja do dne 19. junija je pomagal polk oblegati Jakin, ki ga je branilo 6000 mož in 145 topov. Bili so se skoro vsak dan; v teh bojih je bilo mnogo častnikov in vojakov odlikovanih za svojo hrabrost.
Narednik Oberstar se je ob sovražnem izpadu takoj z bajonetom pognal na nasprotnika in ga zapodil krepko nazaj, pri čemer so mu izdatno pomagali njegovi vojaki. Ob tej priliki se je desetnik Pavlin 3. kompanije celo spoprijel s sovražnim častnikom.
Narednik Toman in prostak Strmlaje iste kompanije sta pognala sovražnika iz neke hiše.
Narednik Hočevar, poddesetnik Mišica in prostak Petrič niso čakali, da bi bil sovražnik naskočil njih
-s 69 t-
baterijo, ampak so planili iz zavetja in nasprotnike z bajonetom pognali v beg.
Desetnik Skibar 10. kompanije je z nekaterimi prostovoljci Italijane zapodil tikoma do zidov jakinskih in tam zažgal hišo, ki jim je bila dotlej dajala zavetje. —
Jakin, ki so ga oblegali tudi od morske strani, se je moral vdati. Največji del našega polka je ostal potem ondi za posadko, brambovski bataljon pa so z brigado nadvojvode E r n e s t a poslali preganjat prostovoljce Garibaldijeve, ki so bili predrli francoske črte pred liimom in se klatili okoli Monte Ceristoneja (Geristone, čitaj: Čeristone). Tam sta jih zgrabili brigadi Strassoldo in Ernest ter jih razpršili. Garibaldi je hotel z 200 možmi na kakih 20 ribarskih čolnih ob obrežju dospeti v Benetke, toda avstrijska ladja ga je spoznala in zalotila. Sam je ušel, njegovih vojakov pa so ujeli 164.
Brambovski bataljon se je s tega izredno težavnega odposlanstva dne 7. avgusta vrnil v Jakin; proti koncu leta pa so ga poslali v domovino. Nekateri oddelki našega polka so bivali ali v okolici jakinski ali v Jakinu samem. Leta 1850. je Pij IX. vsem vojakom našega polka podaril »papeževo svetinjo" v hvaležen spomin, da so mu bili pomagali v sili.
Črez poldrugo leto je polk, ki si je bil s strogo pravičnostjo in natančnim izpolnjevanjem vojnih dolžnosti pridobil najboljše ime, odšel iz Cerkvene države. Meseca novembra so se 1., 2. in 3. bataljon s štabom vred po morju odpeljali v Benetke, in odtod so 3. bataljon premestili v Padovo, 7. kompanijo pa v Rovigo.
-i 70 i-
XI. Četrti bataljon na Ogrskem.
Na Ogrskem je okoli 1848. leta nastala nevarna stranka, |ki ni hotela nič drugega, kakor ogrsko deželo izviti habsburškemu vladarstvu. Ogri so si postavili svojo vlado, ki je že cesarju Ferdinandu napravljala mnogo skrbi. Ko je dne 2. decembra 1848. leta cesar Franc Jožef I. zasedel avstrijski prestol. Ogri mladega vladarja še priznati niso hoteli za svojega kralja. Bilo je torej treba nastopiti kar najostreje in z vojno silo zatreti upor, ki se je bil polagoma razširil po vsej Ogrski.
Pod poveljstvom knezaWindischgrfttza (Windisch-gr&tz, čitaj: Vindišgrec) so se trije voji napotili proti Požunu; dva druga voja pa sta iz Moravske in Galicije udarila na Ogrsko; razen tega se je ob hrvaško-slavonski meji pod feldcajgmajstrom Nugentom zbralo kakih 6500 mož, katerim je pripadal tudi naš 4. bataljon, ustanovljen šele 1848. leta.
Ta voj je, prejemši dne 6. februarja 1849. leta krvavi krst v boju pri Bellyju (Bellye, čitaj: Belije), meseca februarja leta 1849. po jako težavnem prodiranju najprej uklonil Osek, glavno mesto slavonsko. Nato je prišel naš bataljon za posadko v Budim, kjerjel20mož oddal trdnjavskim topničarjem. Skoro potem so ga poslali pred Komarno k zajetnim četam feldmaršallajtenanta Simunicha (Simunich, čitaj: Simunič). Ondi pa ga je zadela huda nesreča, tako da je izgubil mnogo častnikov in vojakov.
Bilo je namreč ponoči z dne 26. na 27. april. Naš bataljon je stal za posadko na okopih najbliže Komarna.
—5 71 s—
Zdajci se okopom v največji temi približa sovražno krdelo. Straže ga pokličejo, ali nihče se ne odzove. Ustrele enkrat, dvakrat — noben strel se ne začuje z nasprotne strani. Bataljon se pripravi, da sprejme sovražnika. Zdajci pa zakličejo sprednjiki prihajajoče kolone: „ Puško k tlom!" Naše častnike so premotili beli trakovi, da so imeli došlece za pričakovane podporne čete. Zato zakličejo vojakom, naj nikar ne streljajo. V tem pa so bili potuhnjeni sovražniki že med okopi. Pozvan, naj se vda, plane major Mundsinger razljučen na sovražnega načelnika; zdajci pa ga podere strel na tla. Začne se grozovito klanje, boj s pestmi v temni noči, brezglasno davljenje. Nihče ni streljal, ker so si bili preblizu. Bataljon je izgubil v tej grozni noči vse razen zastave, ki so jo s smrtno nevarnostjo oteli zastavonosecKušlan, narednik Baraga in prostak Požar, in razen blagajnice, ki jo je nadporočnik Neckermann (čitaj: Nekerman), prav tisti večer prišedši na okope, srečno odnesel v Rabo.
Ostanki tako sramotno napadenega bataljona so se pomikali proti komaj vidnim ognjem v taboru velike vojske. Sovražniki so jim bili vedno za petami. Do tabora pa je bilo poldrugo uro hoda, in mimo tega je skoro ves bataljon, ker ni poznal okolice, zašel v barje. Kaj veliko jih je sovražnik tamkaj prestregel in ujel. Tisti, pa, ki so se umikali po veliki cesti, so se na poti sešli z grenadir-skim bataljonom in dospeli v Rabo. Drugi oddelki so se združili z različnimi krdeli in se udeležili zmagovitega boja pri A c s u (Acs, čitaj: Ač, nedaleč od komarnskih utrdb) dne 2(5. aprila. Ustno povelje feldmaršallajtnanta Simunicha je naposled vse oddelke našega bataljona pozvalo v Rabo.
-t 72 J-
Bataljon je pri Komarnu izgabil 4 častnike in 323 mož; bili so ali ubiti, ali njeti, ali pa so jih pogrešali. Večinoma so se pozneje vojaki vrnili iz jetništva, Iger so prebili neizrečno mnogo bridkega; o nekaterih pa ni bilo ne duha ne sluha.
Skrčen na divizijo kakih 300 mož, je bataljon dne 29. aprila krenil v Siget in Altenburg (Stari grad). Dne 1. maja so ga pred odhodom iz velikega stana postavili med dva grenadirska bataljona; nato ga je zapovedujoči feldcajgmajster baron Welden (čitaj: Velden) nagovoril takole:
„Vi hrabri Kranjci, ki sem Vas že na bojiščih italijanskih spoznal za vrle junake, ste se tudi na Ogrskem izkazali zaprave bojnike avstrijske ter se s krvjo in življenjem postavili za našega cesarja. Samo malo je takih med Vami — sami ste jih priznali za nnjhrabrejše — ki jim morem dati plačilo; vsakega drugega pa naj poplača zavest, da je storil vse, kar je bil dolžan."
Po teh besedah je pozval hrabre branilce bataljonove zastave, Kušlana, Barago in Požara, pred vrsto ter jim pripel vrlo zasluženo počastilo na prsi, in sicer Kušlanu zlato, Baragi in Požaru pa srebrno svetinjo za hrabrost Ko je bataljon defiliral, sta morala grenadirska bataljona pozdraviti njegovo zastavo in bobnati grenadirsko koračnico.
Bataljon je bival potem na raznih krajih in je primeroma v treh tednih dospel v Ptuj. Tam se je spopolnil z obema kompanijama, ki sta bili ostali na Kranjskem, in z dopolnilnim transportom.
Tistih 120 mož, kijih je bataljon zapustil v Bud i mu, se je izpočetka bilo le v manjših praskah. Dne 21. maja
/
73
pa jih je zgrabil sovražnik z vso močjo in jih poklal skoro do zadnjega moža. Samo nekaj častnikov, med njimi poročnik Jeschenagg (čitaj: Ješenak) našega polka, se je otelo smrti; toda ujeli so jih ter jih tirali po raznih krajih. Grdo so ravnali z njimi, ljudstvo pa jih je psovalo in sramotila Šele, ko se je ogrski vojskovodja G6rgey (čitaj: Gergej) s 30.000 možmi in 140 topovi pri Vilagošu vdal ruski pomožni vojski pod Paskievičem, so jih izpnstili, in tako je bilo konec njih trpljenju.
Hrabri avstrijski vojaki in pomožni ruski voji so naposled popolnoma zatrli upor na Ogrskem. Četrti bataljon je nato koncem meseca oktobra prišel v Ljubljano, kjer so ga meščani sprejeli kaj slovesno. Bataljonska zastava je dobila lovorov venec, vojake pa so pogostili v Kolizeju. 21. kompanija je prišla v Kranj, 22. kom-panija v Kamnik. Nekatere kompanije so bivale pozneje po raznih krajih, tako na Štajerskem, Ogrskem in v Dalmaciji.
Ko se je leta 1851. v Olomucu (na Moravskem) sešlo več vladarjev, je prišla divizija našega polka tja k sprejemu in m častno stražo ruskega carja. Vrlo nastopanje in izhorna oprema naših vojakov je ob pregledovanju vojaških čet zbudila pozornost N j e g n Veličanstva našega cesarja, tako da je dal prejasni vladar poveljnika naše divizije, stotnika viteza pl. Gol d a, poklicati predse ter ga nagovoril jako milostno in pohvalno.
Od leta 1850. do leta 1859. je bil polk v tehle garnizijah: od leta 1850. do 1853. v Benetkah, od leta 1853. do leta 1857. v Zadru, od leta 1857. do leta 1859. zopet v Benetkah in leta 1859. v Vicenzi.
-s 74 s-
XII. T vojni na Italijanskem leta 1850.
V Italiji so dobivali tisti, ki bi bili radi ustanovili enotno kraljevino italijansko, čimdalje več moči. Sosebno so si Sardinci pod kraljem Viktorjem Emanuelom neprestano belili glavo, kako bi Avstrijce pregnali iz italijanskih deželi. Francoskemu cesarju Napoleonu III. so obljubili, da mu prepuste Nizzo (Nizza, čitaj: Niča) in Savojsko, ako zmagajo, in tako so ga pridobili zase. Zavezali so se z njim in se nato hitro pripravljali na boj.
Dne 23. aprila 1859. leta jih je pozvala Avstrija, naj se razorože, in ko se to v treh dneh ni zgodilo, so koncem meseca aprila avstrijske vojne čete prestopile reko Ticino. Francosko-sardinska vojska je štela 180.000, avstrijska izpočetka samo 110.000 mož, za katerimi je stalo še 80.000 mož kot posadka na lombardsko-beneškem ozemlju.
Vojna je trajala samo 35 dni, zmagoval pa je izprva zdaj ta, zdaj oni. Dasi se Avstrija naposled ni mogla ubraniti preveliki sili združenih nasprotnikov, je vendar naša vojska tako sijajno izpričala najodličnejše junaštvo in najvztrajnejšo požrtvovalnost, da ji celo sovražniki niso mogli odrekati občudovanja. Saj je sam cesar Napoleon III. našemu cesarju napisal znamenite besede: .Naučili smo se čislati hrabrost in odločnost vojske Vašega Veličanstva." In francoski general je dejal po bitvi pri Solferinu: .Še nekaj takih zmag, pa se vrnemo na Francosko brez vojakov!"
Naš polk je bil, kakor znano, v Italiji, še preden se je vnela vojna. Grozna nesreča je na vožnji v Ver on o zadela oddelek 306 mož, ki so se bili iz Benetk odpeljali
-»75 *-
za polkom. Ker so bile namreč železniške izmene napačno postavljene, je vlak trčil ob vozove, naložene s smodnikom in granatami. Grozovito je počilo; srednje vozovi so se popolnoma razrušili ter pokopali podse 25 mrličev in 149 ranjencev. S tem oddelkom se je peljal tudi sedaj še živeči poznejši polkovni poveljnik polkovnik pl. Knobloch (čitaj: Knobloh).
Razen obeh bite v pri Montebellu (Montebello, čitaj: Montebelo) dne 20. maja in pri Magenti (Magenta, čitaj: Madženta) dne 4. junija, kjer so se morali Avstrijci po junaškem odporu obakrat umekniti preveliki sovražni sili, je med krvavimi dogodki te vojne sosebno znamenita grozna bitev pri Solferinu (dne 24. junija), jugovzhodno od Peschiere. Naš polk je stal v njej pri Pozzolengu (Pozzolengo, čitaj: Podcolengo) na desnem krilu pod feldmaršallajtnantom B e n e d e k o m, znanim po drzni in hitri odločnosti; Piemontcev je bilo ondi dvakrat toliko. Zjutraj ob sedmih je Benedek zgrabil piemontsko prednjo vojsko med San Martinom in Pozzolengom. Naši so jemali grič za gričem, najsi so nasprotniki dobivali izdatno pomoč. Dvakrat so Piemontci dospeli na višine sanmartinske in zaplenili več avstrijskih topov; dvakrat so se morali umekniti. izgubivši ves plen. Ko jim je došla divizija na pomoč, so zopet pridrli na višine, vzeli cerkev in pristave ter si prisvojili osem naših topov; toda iznova se je posrečilo našim junakom, da so jim izvili topove. Avstrijci so pripeljavali svoje topove prav blizu do Piemontcev, potem pa jim s kartečami podirali kar cele vrste.
Neprestano stoječ v prvih vrstah, so se vojaki našega polka 14 ur zaporedoma borili kakor levi. Celo
—i 7(5 s—
to, da že 24 ur niso bili užili najmanjše trohice, jim ni moglo podreti srca in pokaziti dobre volje. Zato sta pa tudi feldmaršallajtnant Benedek in tedanji generalni mqjor Philippovič (čitaj: Filipovič) na ves glas pohvalila naše korenjake in še posebe 2. bataljon. Saj pa tudi res ni bilo nikogar med njimi, ki ne bi ga bila ob neštetih razljučenih naskokih in napadih porosila sovražna kri! Kakor bi se šli samo igrat, so junaki 17. polka s povešenim bajonetom, s tem sovražniku tako strašnim orožjem, udarjali na prodirajoče nasprotnike, pobijajoč njih vrste na tla ali pa z groznimi udarci podirajoč vse, kar se jim je upiralo.
Tako se je desno krilo vse dopoldne in tudi nekaj ur popoldne v največji vročini bojevalo s Piemontci. Bilo je že proti četrti uri popoldne. Zdajci se nad bojiščem, hlapečim od krvi, usuje strašna nevihta. Z grmečimi topovi se je spajalo grozno treskanje; neprestano so švigale strele po vseh krajih nebeškega svoda. Vse obzorje je bilo videti, kakor bi gorelo. Strahovit veter je gnal avstrijski vojski kar cele nalive toče in dežja v obraz. Orožje je mirovalo na obeh straneh kakor na višji ukaz; potem pa se je novič začelo srdito klanje. Toda dočim se je desno krilo še dalje neoslabclo držalo proti Piemontcem, so bili premočni Francozi napredovali v središču, kjer je bil Njega Veličanstvo cesar Franc Jožef I. neprestano na najnevarnejšem kraju, in so prodirali tudi na levem krilu. Posrečilo se jim je bilo namreč vzeti kraj Solferino. Avstrijske čete so bile utrjene od neenakega boja in se niso mogle ubraniti preveliki francoski moči. V središču se je bil zadnji boj pri Cavrianu (Cavriano, čitaj: Kavrijano) vpričo avstrij-
—i 77 i—
skoga cesarja. Nekdo ga opisuje takole: »Cesar je bil priča, kako sta dve brigadi sedmega voja še dalje časa branili vaB in višine okoli nje. Tudi sam je stal v tem boju tam, kjer so se usipale krogle najhuje. V odločilnem hipu pa se je postavil na čelo graničarskemu bataljonu, napredujočemu na naskok, in ga izpodbujal z besedami: ,Naprej, junaki, tudi meni je izgubiti ženo in otroka!"'
Toda bilo je že prepozno; sovražniki so si prisvojili tudi to poslednjo postojanko. V lepem redu se je avstrijska vojska pripravljala na odhod. Benedeku je došlo povelje, naj se umakne. Prav tedaj so Piemontci še enkrat naskočili njegova krdela. Prvi in drugi bataljon našega polka pa iznova ljuto planeta na sovražnika, da bi ga minilo vse veselje do preganjanja, in ga poženeta nazaj. Nato so se čete umeknile, nezmagane, samo poslušne ukazu.
V nekovem poročilu o grozoviti bitvi se čitajo tele resnične besede: »Kdor se je udeležil bitve na kresni dan (pri Solferinu), njemu gre ime junak'. To je spoznal tudi sovražnik, zakaj kar nič ni branil tako brezprimerno hrabrim vojakom, da se ne bi bili na večer dne 24. junija ustanovili na višinah ob desnem bregu reke Minc-lja; niti dosti hitro ni šel za njimi, ko so se zopet popolnoma umeknili za reko."
Okoli 300.000 mož s 500 topovi se je vojskovalo tega dne. Združeni Francozi in Sardinci so izgubili nad 17.000, Avstrijci pa nad 20.000 mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov. Pogled na bojišče po bitvi opisuje nekdo takole: »Sredi velikanskih kupov mrličev, ki jih še ni bilo moči pokopati, so si Francozi in Piemontci postavili šatore. Mrliči so ležali na kupih po 20 do 30 mož, kjer
-s 78 !-
so se bile razpočile bombe, in na drugih krajih, kakor bi jih bil kdo posejal. Vsi so še ležali tako, kakor jih je bila zalotila Bmrt. Tukaj je ležal nekdo z vzdignjeno lehtjo, kakor bi bil hotel odbiti udarec s sabljo, ki mu je preklal črepinjo ter mu daleč na okrog raztresel možgane. Tik njega je ležal drug ter pritiskal otrplo roko na prsi, ki mu jih je bila razdrobila karteča. Tretjemu je še igral uporen, zaničljiv nasmeh na ustnih. Nekateri so ležali na hrbtu, s srepimi očmi gledaje proti nebu, kakor bi bih umrli ob poslednji molitvi. Nekoliko dalje je ležal Oger, ki si je bil zatlačil oblačila v grozno zevajočo rano blizu srca. Na levi poleg njega si videl Tirolca še s patrono, ki jo je bil hotel ravnokar odtrgati, med zobmi. Ob desni Hrvat, ki mu je bila krogla kar odstrigla glavo od trupla. Glava je še ležala poleg njega, in strašno je bilo videti, kako so široko odprte oči takorekoč strmele na truplo. Na mrtvem češkem častniku smo videli psa; zdelo se nam je, da čaka, kdaj vstane njegov gospod. — Povsod, kamor smo upirali oči, nas je gledala smrt v najgroznejši in najljutejši podobi."
Naš polk so zadele v bitvi bridke izgube, zakaj 2 častnika in 63 mož je obležalo mrtvih, 18 častnikov in 316 mož je bilo ranjenih, 70 mož so pogrešali. Izmed še živih junakov pa je nad 30 mož dobilo srebrno svetinjo I. in II. reda, eden celo zlato svetinjo; 21 pa so jih javno pohvalili. To pač jasno priča, kakšni junaki so bili bojnilri našega polka!
Izmed njih hrabrih dejanj niy imenujemo tukaj sosebno tale:
Stotnik Veltheim (čitaj: Velthajm) je s kakimi 20 možmi pritiskal proti močno zasedeni hiši. Ves razgret
-s 79 5-
od bojaželjnosti, je pozabil, da se je predaleč ločil od svojih mož. Popolnoma sam je pridrl v hišo in, še preden je prišel njegov oddelek za njim, ujel 11 Piemontcev.
Poročnik Girsch (čitaj: Girš) je s svojo kompanijo najprej ujel 19 sovražnikov, potem s poldrugim vodom naskokoma vzel močno kazino in zopet qjel 6 mož. Ker so ga pri tej priliki ranili, se je dal na obezovališčn obezati za silo, potem pa se je vrnil v svojo vrsto in ostal v njej, dokler ni bil boj dokončan.
Poročniku Griesheimu (Griesheim, čitaj: Grishajm), izvrstnemu strelcu, so vojaki podajali nabite puške, da je streljal z njimi. Vsak strel je zadel, vojaki pa so pri tem kar vriskali od veselja.
Izpodbuden zgled, kako je treba izpostavljati življenje v prid bližnjiku, sta dajala podzdravnik Nachtnebel (čitaj: Nahtnebel) in polkovni kapelan Zitz (čitaj: Gic), ki sta v najhujšem ognju tolažila ranjene in umirajoče vojake ter jim stregla.
Nadporočnik P r u O n i g (čitaj: Prusnik) je bil, naskakujoč z 2. kompanijo, zadet na smrt. Tedaj si je prostak Potočko s kopitom svoje puške napravil pot do padlega častnika, ne da bi se bil menil za krogle, padajoče kakor toča, ga zadel na rame ter odnesel iz boja.
Trobec Smuk 4. grenadirske kompanije je bil vedno med prvimi, kjer je čvrsto in glasno trobil zdaj stop^, zdaj nastop, zdaj naskok ter tako izdatno pomagal, da so se zbirali razkropljeni oddelki tretjega in grenadir-skega bataljona.
Štabni vodnik R&uschenbacher (čitaj: Itajšen-baher), ki je nadomeščal obolelega zastavonosca 3. bataljona, je bil ranjen v desno nogo. Vendar pa ga niso
-ž 80 s-
mogli pregovoriti, da bi bil dal zastavo iz rok. Ko so bataljon zopet pozvali na naskok, je bil drugič močno ranjen v glavo. Tudi sedaj vrli vojak ni zapustil niti tovarišev, niti zastave. Nekje na griču se je hotel preganjani sovražnik ustaviti, toda bataljon ga je tretjič napadel z bajonetom. Iiftuschenbacher skoči prvi na grič in udari na sovražnika, visoko vihteč zastavo nad sabo in kličoč: „Za mano, tovariši!" Kar se mu je ustavljalo, je vse podrl na tla. Šele na izrečno povelje bataljonskega načelnika izroči naposled zastavo nadporočniku C r a moli ni ju in odide na obezovališče. Za toliko hrabrost so R&uschenbacherju podelili zlato svetinjo.
Prostak Nadrač 0. kompanije je bil med prvimi, ki so naskakovali močno zasedene hiše ob železniškem nasipu. Zdajci zapazi, kako sovražen častnik in prostak obenem napadata njegovega častnika. Nadrač ustreli sovražnega častnika ter ujame prostaka. Prodirajoč dalje, ustreli še drugega častnika, ki je hotel pobegniti iz njegove oblasti. Potem je z besedo in dejanjem vnemal tovariše, da so junaško vztrajali.
Poddesetnik Spec iste kompanije je z bajonetom čisto sam planil v sovražno hišo in ujel 3 Piemontce.
Tesar Rossi (čitaj: Rosi) 10. kompanije je na večer, prav preden se je naša vojska umeknila z bojišča, več ranjencev zaporedoma odnesel iz ognja, se še enkrat vrnil na bojišče in naposled hudo ranjenega stotnika Plobsta (PlObst, čitaj: Plebst) prinesel do Pozzolenga, kjer ga je naložil na kola za strelivo.
Desetnik Dominik 16. kompanije je planil v močno zasedeno hišo, iz katere so streljali sosebno hudo, in ujel 8 sovražnikov; drugi so pobegnili. —
-i 81 s-
Dne 28. junija se je avstrijska vojska umeknila črez reko Adižo. Skoro nato (dne 8. julija) je bilo v Villafranci (Villafranca, čitaj: Vilafranka; jugovzhodno od Verone) sklenjeno premirje, in dne 11. julija sta se tam sešla vladarja Franc Jožef I. in Napoleon III., da bi se dogovorila o miru. Ta se je potem dne 9. avgusta sklenil v Ziirichu (Ziirich, čitaj: Čirih; na Švicarskem). Avstrija je odstopila Lombardijo Napoleonu, ki jo je zopet prepustil Viktorju Emanuelu, obdržala pa je /ase Beneško.
V tem času so bivali oddelki našega polka po različnih krajih Avstrijske Italije in so ostali tam tudi po sklenjenem miru. Samo 4. bataljon se je dne 5. avgusta vrnil v Ljubljano.
Istega leta je odločil cesarski ukaz, naj se iz tedanjih 62 polkov osnuje 80 pehotnih polkov. Vsak polk so razdelili na 3 bataljone in 1 založno divizijo. Obenem so razpustili grenadirske bataljone. Tretji bataljon našega polka so oddali novoustanovljenemu pehotnemu polku štev. 78.; na njega mesto je stopil 4. bataljon kot 3. bataljon. Ta je ostal v Ljubljani; šest kompanij je odšlo v Cologno (Cologna, čitaj: Kolonja) in Vicenzo, drugi bataljon pa v Este.
Dne 19. marca 1860. leta sta se dve kompaniji našega polka, takisto po dve kompaniji takrat v Ljubljani bivajočih polkov Franca Karla in HeOa (HeO, čitaj: Iles) udeležile lepe slovesnosti, ko so namreč v .Zvezdi" razkrili veliki kip Radeckega; ulil ga je bil dunajski kipar Fernkorn iz brona.
Leta 1866. je umrl imetnik našega polka, princ Hohenlohe; na njegovo mesto so pozvali fehlmaršallajtnanta barona Franca Kuhna.
Funtok, Pehotni polk Itev. IT.	fi
—s 82 i—
XIII. V vojni na Italijanskem leta 1HW».
Polk ni dolgo užival zasluženega miru. Avstrija in Prusija sta se sporekli zaradi skupaj privojevanega SchIeswig-Holsteina (Schleswig-Holstein, čitaj: Šlezvik-Holštajn) in naposled se je vnela vojna. Ker so se Prusi zavezali z Italijani, se je morala Avstrija vojskovati na dveh straneh.
Vrhovni poveljnik tiste vojske, ki je odšla na Italijansko, je bil stric našemu cesarju, feldmaršal nadvojvoda Albreht. Pod vodstvom tega odličnega vojskovodje je avstrijska vojska dne 24. junija 1866. leta pri Custozzi (('usto/za, čitaj: Kustoca; v pokrajini veronski), proti silno močnejšemu sovražniku priborila zmago, ki se da primerjati najslavnejšim, kar jih je bilo kdaj izvoje-vanih. Naš polk se poleg drugih vojnih oddelkov lahko po pravici ponosno spominja tega bojnega dno.
Prvi bataljon našega polka so bili že, preden se je pričela bitev, preko Contrade dei Maschi (Contrada dei Maschi, čitaj: Kontrada dej Maski) poslali proti Galienziju (Galienzi, čitaj: Galijenci). Druga koinpanija, ki je imela skrbeti za zvezo z rezervno divizijo, se je hitro zapletla v ljut boj s sovražnim eskadronoin, nenadoma planivšim nanjo. Štirje častniki te kompanije so bili ranjeni; vojake same so nasprotniki razkropili. Udeležili so se potem bitve ali pri ostalih kompanijah, ali pri drugih vojnih oddelkih. Na bataljon sam so sovražniki, ki so bili na višini pri Renatu postavili baterijo. Ijuto streljali že pri Masrhih. Zato se je podpolkovnik Feldegg (čitaj: Feldek) pomaknil za neko poslopje, da bi tam bataljon uredil za naskok; nato se je neutegoma pognal
-s 83 5-
na dvakrat, trikrat močnejšega sovražnika. Ta zapusti svoje varno stališče in plane na naskakujočo 4. in 5. kompanija V soteski se prične srdito klanje. Naši vojaki so se borili kakor levi, sedaj zabadaje z bajonetom, sedaj udribaje s puškinim kopitom. In če kdo že ni mogel več rabiti orožja, če se je ranjen zgrudil na tla, je podrl nasprotnika s seboj in se še na tleh roval ž njim.
Vendar pa je bilo videti, kakor bi se kompanija ne mogla ubraniti preveliki moči. Cimdalje bolj se je manjšalo število hrabrih bojnikov; sovražnik pa je dobival vedno novih podpor. Bataljonska zastava je bila v veliki nevarnosti. Njenega častnika, poročnika H o 1 i č a, je sovražnikov bajonet zabodel na smrt; nadporočnik Oberstar je bil težko ranjen — vsakdo je v bojnem mctežu gledal na to, kako bi si ohranil življenje. Zdajci pa poprime kadetni narednik Lukanc (sedaj podpolkovnik 17. polka) zastavo, udari sovražnega podčastnika, ki mu jo hoče izpuliti, s sabljo tako močno po iztegnjeni roki, rla mu jo preseka, in nato spravi prapor v varnost. Za to vrlo dejanje in takisto za hladnokrvnost in posebno hrabro vedenje so Lukanra precej prihodnjega dne imenovali za poročnika.
Obenem s prvo kompanijo, ki je pod stotnikom Knoblochom naskakovala zapadno višino in pri tem zaplenila top, so se naposled dokaj zmanjšane kompanije zopet odločile za naskok. Kenatsko višino so vzeli, najsi 8e je sovražnik upiral, kolikor se je mogel. Naši vojaki so se tako silovito pognali nanj, da je bilo onostransko pobočje renatske višine kar vse pokrito z odmetanimi telečnjaki in da so lahko hiteli preko njih, ne da bi se jim bilo treba dotikati tal. Seveda je imel bataljon tudi
6 *
-i 84 t-
velike izgube; trije častniki so mu obležali mrtvi, pet pa je bilo ranjenih. Poročnik Bar bo je ostal v boju do konca, dasi mu je bila krogla prebila stegno.
Ko so se sovražniki umeknili na višino Gampagno rosso (Campagna rossa, čitaj: Kampanja rosa), so hrabre kompanije pod vodstvom neustrašenih častnikov takoj udarile za njimi. Pri tej priliki je dosti močnejši sovražniški oddelek, ki je bil skrit v soteski, prijel stotnika Vogelerj a (Vogeler, čitaj: Fogeler) ob strani. Toda vojaki nemudoma planejo na sovražnike in jih po krvavem boju poženo v beg. Nato so kompanije vzele imenovano višino Cam-pagno rosso in jo zasedle. Sovražni naval jih je sicer ponajveč zopet pregnal z nje, toda stotnik Knobloch se je branil, dokler niso naši vzeli višine drugič. Prvi bataljon je izvil sovražniku tudi poslednjo oporo, gorski greben pri Torcolu (Torcolo, čitaj: Torkolo).
V tem sta se 2. in 4. bataljon pod polkovnikom A11 e m s o m (Attems, čitaj: Atems) z brigado P i r e t (čitaj: Pire) lotila vasi Oliosi (čitaj: Olijozi). Preden so se zbrali za naskok, je polkovni kapelan Z i t z v duhovniški obleki stopil pred čete. Ko se vojaki postavijo k molitvi, jih blagoslovi in jih odveže grehov. Ta slovesni trenutek je razvnel srce vsakomur; navdušeni so se pripravili za naskok, najsi so se usipala strelila od vseh strani.
Spotoma sta morala bataljona prebresti globok potok. Prostak (sedaj podpolkovnik) Prašnikar je ondi otel svojega kompanijskega poročnika Handschuhja (Hand-schuh, čitaj: Handšu), ki že ves upehan ni mogel iz vode. Nekaj mož se je od vročine in napora zgrudilo, kakor bi bili mrtvi; drugi pa so ponajveč čvrsto korakali
—s 85 s—
dalje. Polkovnik Attems se je pripravljal z obema bataljonoma zasesti Oliosi; brigada Piret pa je krenila dalje od vasi.
Prišedši v Oliosi, se bataljona prepričata, da je zlasto župnišče močno zasedeno. Sovražniki so takoj začeli hudo streljati skozi okna in z zvonika. Na vsak poziv, naj se vdado, so odgovorili s kroglami, ki jih je kar deževalo. Peta in šesta divizija nato naskočita oba izhoda župniškega poslopja. Vojaki s kopitom svojih pušk razsujejo vrata in pridero na dvorišče. Grozno streljanje iz vseh odprtin, strešnih lin in z zvonika jih sprejme. In nikjer vhoda, nikjer okna, kamor bi bili utegnili splezati! Stotnik Mflller (čitaj: Miller) se zgrudi smrtno zadet; polkovnega poročnika Neupauerja (Neupauer, čitaj: Najpaver), ki je na konju pridiijal na dvorišče, zadene šest krogel v prsi, in konj, sam smrtno zadet, ga odnese skozi nasprotna vrata. Samo en trenutek obstoje junaški vojaki, potem pa planejo tem srditeje naprej, da bi se osvetili za oba ubita častnika. Toda sovražna posadka odbije tudi drugi naskok. Polkovnik Attems, samo dvajset korakov od pročelja župne hiše, vedno na konju vodeč naskoke, zapazi naposled snop sena, štrleč iz okna v pritličju. Zdajci sklene z njim zapaliti hišo. Stotnik Giacich (čitaj: Džačič), ki je namesto Mallerja zapovedoval 5. diviziji, narednik Kosmač, vodnika Braune in Trček, takisto prostak Mršnik 9. kompanije se odpravijo na nevarno pot. Grozovito so nasprotniki streljali na drzne korenjake, ki so se ob zidu pogumno pomikali proti snopu. Nekaj hipov brezglasnega pričakovanja — zdajci pa zagori snop, zapaljen z vžigalicami, in hitro se vname tudi poslopje. Sedaj šele se je vdala
-t 86 s-
80vr«/na jiosadka, ki se je bila res neustrašno branila do konca. Naši vojaki so nato zasedli Oliosi in utrjena poslopja okoli vasi.
V tem je divjal boj tudi povsod drugje. Druga in tretja divizija našega polka (1. bataljon) sta dobili povelje, naj skupno s 36. lovskim bataljonom zasedeta most pri Monzambanu. Diviziji se torej, z lovskim bataljonom na čelu, ob Minciju odpravita proti mostu; lovci pa so šli še dalje. Ali tedaj so sovražniki od dveh strani strahovito začeli streljati nanje. Takisto so se na obe diviziji usipale krogle z dveh strani, od Monzambana in z zapadnih pobočij Monte Sabionija. Vendar pa se nista do skraj-njega konca umeknili s svojega stališča, najsi jima je bilo to že večkrat ukazano; odšli sta šele potem, ko sta bili že v največji nevarnosti, da bi ji sovražnik ne zajel. Ta junaška vztrajnost je otela lovski bataljon, da ga niso popolnoma uničili.
Nadporočnik Gruden I. bataljona je bil s 2(i možmi našega in banatskega polka odločen, da brani nekovo baterijo. Ko jo je sovražnik prisilil, da se je odpeljala, se je hotel Gruden še prepričati, ali so odpeljali tudi vozove za strelivo. Zdajci zapazi, da sta se dva zvrnila in da ležita na poti. S svojimi možmi je dvignil enega; drugega pa ni bilo več moči oteli. Nato so topničaiji prerezali predprego in spravili konje v varnost, Gruden pa je potem v naglem koraku dospel k bateriji.
Drugi in četrti bataljon sta bila komaj dobro zasedla Oliosi, ko se je začulo od I' as qu ali j a (Pasquali, čitaj: Paskali) ljuto streljanje. Nemudoma se polkovnik Attems z dvema divizijama napoti tja, ne da bi bil čakal povelje; zakaj slutil je po pravici, da se je brigada Piret zapletla
—J 87 s—
v boj. Ko se združi z njo, vojaki malone samo z golim orožjem vzemo Pasquali. Stotnik Precbtel (čitaj: Prehtel) prvi pridere v sovražno kazino; tedaj pa se dve puški namerita na njegove prsi. Zdajci plane prostak Lavrenčič bliže, zbije puški na tla in prebode enega nasprotnikov z bajonetom. Za to vrlo dejanje so ga počastili z zlato svetinjo.
itazcn mnogih častnikov so se v bitvi pri Gustozzi izmed mož izkazali zlasti tile:
Prostak Marušec 2. kompanije in desetnik Medved 5. kompanije sta vsak zase branila po enega težko ranjenega častnika, in sicer Marušec poročnika Benescha (Benesch, čitaj: Beneš), Medved pa poročnika Oberstarja, ju srečno otela jetništva ter ju spravila na obezovališče.
Poddesetnik Grabeč se je tedqj, ko je na župnem dvorišču v Oliosiju stotnik Miiller padel smrtno zadet, v najhujšem ognju vrnil na dvorišče, da bi spravil častnika v zavetje. Žal, da je bil Maller v tem že izdihnil dušo.
Vodnik ReOel (čitaj: Resel) 2. bataljona je pri Oliosiju z visoko dvignjeno zastavo korakal pred na-skakujočimi tovariši ter jih izpodbujal, kličoč: „Z menoj za zastavo!"
Mimo že naštetih junakov jih je še dolga vrsta dobila svetinjo za hrabrost, ali pa so jih vsaj javno pohvalili. Polkovnega kapelana Zitza so počastili z viteškim križem Franc Jožefovega reda.
Polk je imel velike izgube; <• častnikov in 44 mož je bilo mrtvih, 9 častnikov in 149 mož ranjenih; 75 mož pa so pogrešali.
Ob 5. uri popoldne se je vdala Custozza, in tako je bila bitev odločena na vseh straneh. Sovražniki so se
—3 88 t—
spustili t divji beg. Preganjali jih niso, zakaj i vojaki i konji so bili preveč upehani od žarečega solnca in bojnega napora ter so hrepeneli po počitku.
Slavni izid te bitve se je takoj brzojavno poročil Njega Veličanstvu cesarju. Nadoojvoda Albreht je cesarjevo zahvalo razglasil s temle vojnim poveljem:
„Tovariši! To je najlepši trenutek mojega življenja, da Vam morem razglasiti to Najvišje priznanje. Boj, ki ga nam je vsilil sovražnik, ste započeli s prelepo zmago pri Gustozzi, na istih višinah, kjer smo že odločilno zmagali pred 18 leti *). Bil sem priča Vaši hrabrosti, ki je zmagala navzlic prevelikim silam in silovitim napadom nasprotnikovim. Zaplenili ste topove in ujeli mnogo sovražnikov. Vsak izmed Vas se je bil kakor junak; nobena vrsta orožja ni zaostajala za drugo, vsaka je storila po svoje vse, kar se je sploh dalo storiti. Bili ste vredni lepe naloge, kakor sem Vam bil to že povedal pred vojno. Zdaj gremo proti novim naporom in, ako Bog da, v nove zmage."
Polk je prišel nato najprej v S. M as s i m o (čitaj: San Mašimo) in pozneje v Ver on o. Včlika vojska pa je morala zaradi nesrečnih bojev severne vojske na Češkem ravnati jako oprezno; izprva se je umeknila do Adiže in potem črez Piave. Po bitvi pri Kraljevem gradcu na Češkem, tako nesrečni za avstrijsko vojsko, sta morala dva voja kreniti na Dunaj; kar pa je še ostalo vojakov v Italiji, tem je zapovedoval feldmaršallajtnant baron Maroičič. Vsa italijanska vojska se je vsula v Avstrijsko
>) Kadecki je bil namreč dne 25. julija 1848. leta pri Custoizi potolkel Karla Alberta.
—! 89 l-
Benečijo; Italijani so se hoteli z ladjivjem polastiti celo Trsta. Toda odločilna pomorska zmaga avstrijskega kontre-ndmirala Tegetthoffa (Tegetthoff, čitaj: Tegethof) pri dalmatinskem otoku Visu, kjer je imelo italijansko brodovje velikanske izgube, je podrla vse take visokoleteče načrte.
Skoro nato so sklenili mir v Pragi. Avstrija je zaradi nesrečnih bojev na Češkem Italiji odstopila beneško pokrajino. Meseca septembra so bili vsi bataljoni našega polka že zopet na Kranjskem.
XIV. V Bosni.
Ko je bila dokončana rusko-turška vojna, so evropske države na berlinskem shodu naročile Avstro-Ogrski, naj zasede Bosno in Hercegovino ter te deželi prevzame v svojo upravo. Pod feldcajgmajstrom Philippovičem se je tja napotila vojska, ki ji je pripadal tudi naš polk. Sicer se ji ni bilo toliko boriti s turškimi vojaki, toda mohamedanski prebivalci sami so prijeli za orožje in se ji upirali jako trdovratno.
Dne 29. julija 1878. leta je naš polk, pri deljen brigadi nadvojvode Ivana Salvatorja, po vojnem mostu prekoračil Savo. Najprej je naša vojska zasedla Berbir in se potem napotila dalje v Bosno. Ceste in poti so bile grozno slabe, tako da so vojaki in konji le z največjimi težavami napredovali po njih. Vrhutcga je bilo silno težko dobiti stanovanj, zakaj v Ijutih bojih prejšnjih let so bile različne vasi ali razrušene ali po-žgane. Torej ni čudo, da so morali naši vojaki večinoma prenočevati pod milim nebom, kjer so veliko trpeli spričo deževnega vremena. Toda pravega vojaka tudi v tako
-2 00 5-
hudih časih ne mine dobra volja; kaj čestokrat	so se
na poti ali ob nočnih ognjih v taboru oglašale	čvrste
pesmi ter pričale, kako dobre volje so bili vrli	vojaki našega polka!
Najprej so se naše čete zgrabile z uporniki dne 5. avgusta pri Rogelj a h. Polk se je bil po deževni noči ob šestih zjutraj iz tabora pod milim nebom pri Kadini vodi odpravil na pot in krenil proti Rogeljam, popolnoma pripravljen za boj. Skoro so ugledali prve sovražne strelce; nekateri vstaški poveljniki so še dajali zadnja povelja za boj. Ob osmih zjutraj je zagrmcl iz naše baterije prvi strel; godba je zaigrala cesarsko pesem, vsi vojaki se zaklicali: „IIura!" da se je tisočerno razlegalo od skalovja. — Sovražen oddelek, nenadoma prihrumevši iz gozda, je pritiskal na dve kompaniji našega 2. bataljona, ki sta hitro prodirali. Zdajci pa prime nadporočnik L ukane, ki je bil s polovično 4. kompanijo v rezervi, skupno z 10. kompanijo sovražnike ob strani, ne da bil dobil povelje, in prične tako hudo streljati nanje, da se umaknejo. Tako je bil na desnem krilu boj odločen; okoli poldne pa so naši vojaki potolkli sovražnika tudi na levem krilu. Nasprotna krdela so se nato spustila v divji beg.
Naš polk se je bil pod izvrstnim vodstvom polkovnika Priegerja (Prieger, čitaj: Priger) boril izredno hrabro. To je treba poudarjati tem bolj, ker so se tudi nasprotniki bojevali kar najtrdovratneje. Tako so se nekateri bojniki kar s samim handžarjem') vrgli proti štrlečim bajonetom; celo težko ranjeni vstaši so se upirali.
') Handftnr je nekakšen noJS. ("'asih z zakrivljeno kiino.
—5 91 s—
Med vojaki našega polka se je v tem boju prvi odlikoval prostak knez Jablonovski. Ko so namreč naši vojaki prodirali v dolini, je ugledal sovražnega za-stavonosca prav tik sebe. Nemudoma plane iz vrste, prebode vstaša z bajonetom in ga poboje s puško na tla, mu izvije rdečo zastavo in jo odnese k svojemu poveljniku. Za to smelo dejanje so Jablonovskega počastili s srebrno svetinjo in ga še povišali za vodnika.
Enoletni prostovoljec F 01 sin g (čitaj: Felzing) je zvesto nosil izročeno zastavo in je ni oddal celo potem, ko ga je težko ranilo eno izmed kupoma padajočih strelil.
Narednik G orše 11. kompanije, ki so ga bili poslali v zaščito levega krila, je na poti trčil ob dosti močnejšo vstaško tolpo. Z jako spretno izvršenim okretom se mu je posrečilo, da je po ovinkih zatel sovražnika v boku. Nato so se vstaši takoj umeknili.
Poddesetnik Prijatelj 10. kompanije je zlasti s tem izpodbujal tovariše, da je ranjencem jemal strelivo, hodil z njim nu levo krilo svoje kompanije in odtod kaj uspešno streljal na sovražnika.
Kazen imenovanih korenjakov je še 9 mož našega bataljona dobilo srebrno svetinjo, tri pa so javno pohvalili.
Izmed častnikov gre velika zasluga sosebno tudi stotniku Stojanu, poveljniku 2. kompanije, da se je boj srečno izšel, in sicer zato, ker je izborno izvršil jako važen obhod.
V boju pri ltogeljah je izgubil naš polk 4 mrliče in 13 ranjencev, med temi tudi nadporočnika I)oxata (I)oxat, čitaj: Doksat), ki je dva dni pozneje umrl. —
Drugič je bil naš polk v hudem ognju dne 7. avgusta pri Jajcu. Ondi je bilo v dobro utrjenih postojankah
92 s—
okoli 10.000 Turkov, naš vojni oddelek pa je štel komaj 4000 mož. Navzlic preveliki sovražni moči so naši vojaki komaj čakali, da bi se spoprijeli s sovražnikom. Ker zaradi slabih cest topov niso mogli s konji spraviti na primerne kraje, so vpregli vole; celo vojaki sami so se vprezali pred topove. Boj se je vnel ob devetih dopoldne in je trajal do šestih zvečer.
Kakor pri Rogeljah, tako se je tudi tukaj polkovnik Prieger odlikoval po izbornem vodstvu, b katerim je izdatno pomogel, da so pobili sovražnika. Uporniki so hoteli naše bojnike prijeti ob strani, da bi jih potisnili v jezero poleg Jajca. Ali tedaj jih naši korenjaki zgrabijo tako silovito od zadaj in ob strani, da se kar razkrope. Okoli 350 sovražnikov je bilo ubitih, 600 ranjenih. Naši pa so izgubili le nekaj mrličev in ranjencev. Polk št. 17. se je boril, kakor se bore pravi junaki; poveljnik vojvoda Wtlrttemberg sam ga je pohvalil, rekoč: „Samo polku štev. 17. gre hvala, da nas niso pognali v jezero." — Zvečer se je mesto Jajce z vsemi utrdbami vred podalo avstrijski vojski.
Izmed mnogih junaških dejanj, s katerimi so se v tem boju poslavili tako častniki kakor vojaki, naj omenimo sosebno tale:
Bataljonski pobočnik, poročnik Matija Prašnikar, je v najhujšem ognju poročniku Ometu prinesel povelje, naj udari na sovražnika. Črne je takoj izvršil ta ukaz, toda krogla ga je zadela na smrt Prašnikar je potem, ne da bi se menil za svoje življenje, na popolnoma prosti planoti tovarišu z vojnim pasom obezal rano in ga toliko odnesel iz ognja, da ga je lahko izročil zdravstveni patrulji.
-t 93 s-
Stotnik Henrik Kopjfiva (čitaj: Koprživa), poveljnik 6. kompanije, se, dasi težko ranjen v piščal, nikakor ni dal odnesti iz boja. Zapovedoval je ležeč, dokler ni omedlel, izgubivSi toliko krvi.
Poročnik Ambrožič je bil močno ranjen v roko in v stegno. Na poti proti obezovališču sreča nekaj razkropljenih vojakov. Ne da bi se menil za bolečine, zbere može, se obrne in se napoti z njimi v strelsko vrsto.
ProBtak S k o d 1 a r 5. kompanije je s skaline razgledoval okolico. Kar se priplazi do njega 5 vstaSev. Udarijo ga od zadaj, in Skodlar se zatrkali v nižino. Misleč, da so ga ubili, so vstaši sami ostali na skalini, ker se jim je zdela kaj pripravna za ogledovanje. Skodlar pa se je bil samo zvalil raz skalo, ne da bi se bil znatno poškodoval. Takoj se odpravi na pot, da se osveti zavratnim napadnikom. Po majhnem ovinku dospe vstašem za hrbet ter s kopitom svoje puške poboje vseh pet zaporedoma. Zlata svetinja ga je poplačala za to hrabro dejanje.
Prav tako so počastili prostaka Ho zeta 1. kompanije. Bili so ga namreč z važnim pismenim ukazom poslali na levo krilo; na poti pa ga je zadela krogla v koleno. Najsi je trpel grozne bolečine, se je vendar plazil dalje in dalje ter oddal svoje poročilo. Seveda se je takoj potem nezavesten zgrudil na tla.
Enajsta kompanija je zaradi neugodnih tal nekoliko zaostala. Majhen vstaški oddelek, ki se je bil postavil na desnem bregu jezera pri Jajcu, je izkoristil to zamudo in je močno streljal na veliko četo ob levem bregu. Zdajci pa titularni vodnik Kramar 4. kompanije nekje
—i 94 2—
zaloti čoln, se z nekaterimi možmi prepelje črez jezero in zapodi vstaše v beg.
Prostak Eisenzopf (čitaj: Ajzencopf) 2. kompanije je moral na pot, da izroči povelje. Neustrašen se odpravi preko popolnoma proste planote in dospe v najhujšem ognju nepoškodovan na določeni kraj. V tistem trenutku pa, ko odda svoje naročilo, ga zadene sovražna krogla v hrbet. Trpel je neizrečne bolečine, vendar se je plazil k svojemu poveljniku, toda na poti ga je zadela še druga krogla v piščal. Po velikih mukah je vrli junak pozneje izdihnil dušo.
Trobec Pavločič je nekemu padlemu tovarišu vzel puško in strelivo, odšel v strelno vrsto in ostal tam do konca.
Njega Veličanstvo cesar se je brzojavno zahvalil za vztrajnost in hrabrost naše vojske. Ko so vojakom prečitali cesarjevo zahvalo, so jo poslušali razoglavi. —
Izmed poznejših dogodkov je treba imenovati zajetje dobro utrjenega mesta Livna, ki je že po prirodi kakor ustvaijeno za trdnjavo. Polk je bil po izredno težavnem potu po popolnoma nerabnih cestah, kjer so se vojaki in konji čestokrat kar do kolena pogrezali v blato, dne 26. septembra dospel pred Livno ter se nemudoma odpravil, da zajame to mesto. Druga kompanija, ki je pod poveljstvom nadporočnika Lukanca prodirala na desnem krilu polkovcm, je začela silno streljati na upornike, ki so ravno kuhali v taboru med Gorico in Livnom. Vstaši so se morali kar nagloma umekniti v utrdbe. Naši vojaki so potem tako krepko obkolili vse mnogoštevilne kule (močno utrjene stražarnice) in stolpe okoli Livna, da se sovražniki niso mogli nikamor geniti. Noč je bila
-3 95
mrzla, deževna; vojaki so nočili pod milim nebom na mokri zemlji in niso imeli niti ognja, da bi se bili greli ob njem. Ko pa so na vse zgodaj zjutraj začuli znamenje za splošni naskok, so se vendarle vsi čili zbrali na naval. Polk se je v vročem boju vedel tako izborno, da je dejal korni poveljnik, vojvoda WQrttemberg: .Boljših vojakov ni, nego so vojaki tega polka in slavnega 10. lovskega bataljona." Takisto pohvalno se je bil je prejšnji večer izrekel nadvojvoda Ivan Salvator, ko mu je vojvoda Wtlrtteinberg ponujal pomoč: „Kjer stoji 17. polk, tam ne stoji navaden, ampak železen zid, ki ga pač ne predere nihče." Boj je trajal od ranega jutra do poznega večera. Vsi poizkusi sovražnikovi, da bi predrl železni obroč naših vojakov, so se razbili ob ljuti hrabrosti teh bojnikov. Livno je že gorelo na devetih krajih. Pozno pcnoči šele pridejo poslanci iz mesta ter naznanijo, da se uporniki podado. Dne 28. septembra je vojska slovesno zasedla premagano mesto. Pač je tedaj ponosna zavest pridobljene zmage naš polk obilo odškodovala za vse trpljenje minulih dni, ko so naše kompanije 36 ur popolnoma brez hrane stale proti sovražniku!
Izmed mnogoštevilnih junakov pred Livnom je treba zopet najprej imenovati polkovnika Priegerja Vedno v prvih vrstah, brez zavetja, vedno vnemajoč svoje podložnike, je bil vojakom zgled neustrašne hladnokrvnosti; dejali so kar, da se ga ne prime nobena krogla.
Med drugimi častniki bodi omenjen major Kerczek (čitaj: Krček), ki je bil ranjen na levi lehti, pa je šele potem nehal velevati prednji vojski, ko je moral zaradi onemoglosti odložiti poveljništvo; dalje major Gundel, ki je spravil topove v pravem času pred Livno. dasi so
-5 9fi 2—
se morali vojaki dele sproti napravljati cesto do tega mesta; potem stotnik Salomon, ki je, ranjen v stegno, veleval svoji kompaniji, dokler ga ni zadela druga krogla v nogo in se ni zgrudil nezavesten. Tudi naj bodo omenjeni častniki: poročnik Sever, nadporočnik v rezervi Svetek, nadporočnik pl. Andrioli, poročnik Andrejka, stotnik S1 i v n i k, nadporočnik L u k a n c, nadporočnik Modrijan, nadporočnik Prašnikar, ki so vsi izpričali izredno osebno hrabrost.
Med vojaki so se sosebno izkazali vodnik Malnerič 2. kompanije, vodnik S ter k 4. kompanije, desetnik Pavlifiič 2. kompanije in prostak Mrzelkar 2. kompanije. Prvi je vodil patruljo, ki je skrbela za zvezo s polbataljonom. Ta polbataljon je bil namreč odšel čctovat proti močno zasedeni kuli. Izvršivši svojo nalogo, se je moral umekniti, pri čemer je izgubil 4 ranjence. Ko so vstaši nato prodirali, se je zdajci prikazal Malnerič izza griča in s svojo patruljo tako ljuto streljal na sovražnike, da so se hitro umeknili, češ, da je močen oddelek za gričem. Nato so narednik Prašnikar in prostaka Tomič in Popovič ob najhujšem streljanju ranjene tovariše oteli iz oblasti sovražnikove.
Vodnik Sterk je, najsi težko ranjen v prsi, še dolgo vodil svoje podložnike. Takisto desetnika Pavlišiča, ki je bil hudo ranjen v kolenu, nikakor ni bilo spraviti iz boja. Ko so ga naposled vendarle odnesli, je vzkliknil: „Še imam zdrave roke, da lahko rabim orožje, in zato bi se še lahko bojeval za ljubljenega cesarja in drago domovino I"
Prostak Mrzelkar je dva dni prikrival rano na nadlehti. Šele ko so naši vojaki prišli v Livno, je poprosil,
-t 97 f-
naj ga vzemo t bolnico. Na vprašanje, zakaj je molčal dva dni, odgovori: »Dolžnost mi je velevala vztrajati, dokler sem Se mogel nabijati puško."
Ko je bila naša vojska vzela Livno, so Kuhnovci na raznih krajih pomagali razoroževati prebivalce. Sicer so pa ti tolikanj zaupali avstrijski vojski, da so se rezervisti kaj skoro utegnili vrniti domov. Tako so odšli prvi iz Bosne že dne 30. oktobra. Prišedši v Ljubljano, je dobil vsak mož goldinar, ker jih zaradi pičlega časa niso utegnili pogostiti.
Ko je v Bosni naposled zavladal mir in red, se je polk bavil z mirnimi opravili. Vojaki so napravljali dobre ceste, gradili mostove, zidali hiše i. t. d.
Srebrno poroko presvetlega cesarja so v Livnu praznovali kaj slovesno. Naš polk je pri tej priliki dobil novo zastavo; staro pa so poslali v Ljubljano v šentpetnko cerkev.
Dne 26. novembra 1879. leta zvečer je dospel polk v Ljubljano. Sprejem je bil velikanski. Na kolodvoru sta ljubljanski župan in kranjski deželni glavar vojake pozdravila kar najpresrčneje; polkovnik Prieger pa se jima je zahvalil v njih imenu. Povsod, koder je polk korakal po praznično okrašeni cesti, so stali ljudje na obeh straneh in so hrabre vojake odlikovali z viharnimi pozdravi. Na Dunajski cesti je ugledal polk prekrasen prizor: slavolok se je blestel tamkaj v prosojni plinovi luči; na tisoče ljudi je čakalo vojakov, da bi jih pozdravili še enkrat. Polk je dobil prelep nakit na slavno svojo zastavo: srebrn lovorov venec, ki je imel v barvah ljubljanskega mesta posvetilo in imena treh bitev pri Rogeljah, Jajcu in Livnu. Drugi dan so častnike in moštvo slovesno pogostili na starem strelišču.
Fuutek, Pehotni potk i lav. iT.	7
—J 98 J—
XV. Iz najnovejših dni.
Skoro potem, ko je dospel polk v Ljubljano, je odrinil na Dunaj, kjer so ga nastanili v Franc Jožefovi vojaščnici. V cesarskem stolnem mestu je bila polku nekaterikrat visoka čast, da ga je Njega Veličanstvo cesar pohvalil sosebno milostivo. Poveljnik dunajskega mesta, feldcajgmajster baron Philippovič, pa je dejal nekoč ob velikih vojaških vajah: „Ta hrabri polk mi ostane vedno v spominu; čislam ga sosebno visoko, zakaj za eno svojih najlepših odlik (red železne krone) zahva-Ijam zlasti njega."
Na Dunaju je prebil polk vesele ure; bil je pa tudi priča grozni nesreči, ko je namreč dne 8. decembra 1881. leta pogorelo gledališče na Ringu. Ob pogrebu nesrečnih žrtev tega požara je nastopil bataljon našega polka na osrednjem pokopališču.
Leta 1882. je Njega Veličanstvo cesar v taboru pri B r u c k u (Bruck, čitaj: Bruk) zopet premilostivo počastil naš polk. Prejasni vladar se je namreč jako hvalno izrekel, kako izborno nastopajo naši vojaki, kako točno in prav jih vodijo častniki, kako se vede moštvo pravilno in poslušno in kako lepo enakomerno strelja.
Dne 12. septembra istega leta je polk odšel iz cesarskega mesta, Iger si je bil s krepko disciplino pridobil tako zadovoljnost svojih predstojnikov kakor naklonjenost vseh prebivalcev. S 1. in 3. bataljonom se je vrnil v LJubljano; 2. bataljon pa je krenil v svoje novo bivališče, v Koper v Istri. Peti bataljon so oddali
—3 99 :—
novoustanovljenemu pehotnemu polku fitev. 97. v Pulj (v Istri).
Ko je leta 1883. kranjska dežela slovesno praznovala šeststoletnico, odkar je združena s prestavno cesarsko rodovino avstrijsko, in je pri tej priliki Njega Veličanstvo cesar Ljubljano počastil s svojo navzočnostjo, si je prevzvifieni vladar tudi ogledal ljubljansko garnizijo. Dežela je v teh veselih dnevih podarila polku 500 goldinaijev, ki so jih razdelili med vojake.
Dne fi. septembra 1883. leta so bataljoni zaradi kme-tiških nemirov na Hrvaškem odrinili v hrvaško Zagorje. Lepemu nastopanju vojaških krdel se je kaj skoro posrečilo napraviti red, ne da bi bilo treba rabiti orožje. Ukaz feldcajgmajstra Ramberga pravi o tem poleg drugega tole: „Da so se hitro zatrli nemiri v Zagorju in da se je ljudstvo stalno pomirilo, to je pripisovati največ dejanskemu sodelovanju in vsekdar pravilnemu nastopanju 17. polka."
Drugega leta so 2. bataljon poklicali iz Kopra; 4. bataljon pa je nekaj mesecev pozneje odrinil v novo bivališče Trebinje v Hercegovini. Tam je ostal štiri leta ter je v tej dobi največ delal ceste, gradil mostove i. t. d. Dvakrat ga je počastil s svojim prihodom cesaijevič Rudolf, enkrat nadvojvoda Albreht. Cesaijevič Rudolf je dejal ob drugem prihodu: rBataljon eksercira jako dobro; izvestno je najboljši, kar sem jih videl v zasedenem ozemlju."
Izmed važnejših dogodkov iz najnovejše zgodovine pehotnega polka štev. 17. imenujemo tukuj tele:
Leta 1885. je Njega Veličanstvo cesar pri vojaških vojah okoli Celovca zopet milostivo pohvalil izborno nastopanje našega polka.
7 •
-s 100 S-
Leta 1893. so 1., 3. in 4. bataljon premestili v Celovec; 2. bataljon pa je ostal v Ljubljani, dokler ni jeseni leta 1900. menjal s 1. poljskim bataljonom.
Leta 1896. je umrl imetnik baron Euhn, meseca februaija nastopnega leta pa je bil za imetnika imenovan sedanji imetnik, feldcajgmajster vitez Hugon Milde.
XVI. Konec.
Očrtali smo v velikih potezah najimenitnejše dogodke iz dvestoletne zgodovine c. in kr. pehotnega polka štev. 17. Čitatelj se je prepričal iz njih, da se nad slavni polk lahko ponosno ozira na svojo minulost. Bodisi doma, bodisi na daljnjih bojiščih čeških, ogrskih, bosenskih, srbskih, pruskih, belgijskih, francoskih, porenskih, italijanskih — povsod se je odlikoval z junaškimi čini, povsod so se izkušali častniki in vojaki, kdo bi bolje izvrševal svoj težavni, važni poziv, vzvišeno svojo dolžnost! Žal, da smo utegnili samo iz novejših in najnovejših časov našteti odlične čine in dokaze junaške hrabrosti, zakaj v najstarejših listinah pehotnega polka ni natančnih takih zapiskov. Vsekakor pa lahko trdimo, da je tudi v tistih, manj znanih dobah vojake našega polka prešinjala ista bojevitost, ki je velevala polku vedno vztrajno braniti čast svojega prapora, ki ga je vodila po krvavih bojiščih od zmage do zmage in mu tako zagotovila eno najlepših in najčastnejših imen med hrabrimi cesarskimi polki!
Našemu polku je bila čast, da se je bil pod vrhovnim poveljništvom največjih vojskovodij našega cesarstva. Princ Evgen, Laudon, Daun, nadvojvoda Kari, Kadecki, nadvoj-
101 s-
voda Albreht — vsi so bili priča njegovim najsijajnejšiin dejanjem, vsi so na glas hvalili brezprimerno vztrajnost, izredno junaštvo našega polka! In kar najmilostiveje ga je večkrat pohvalil tudi njegov najvišji zapovednik, Njega Veličanstvo, naš prejasni cesar in gospod Franc Jožefi., isti plemeniti vladar, za čigar slavne pradede je bil polk št. 17. vedno veselo pripravljen žrtvovati kri in življenje!
Orožje miruje sedaj že skoro petindvajset let. Toda če bi kdaj zopet napočil dan, ko bi bilo treba prekrasne avstrijsko-ogrske dežele braniti proti sovražnemu navalu, bo polk štev. 17. navdušen slušal ukaz najvišjega svojega vojskovodje ter zagrmel vpričo sovražnik čet, ob treska-jočih topovih visoko vihteč svoj slavni prapor:
„Vse za dom in za cesarja, za cesarja blago, kri!"
-i 102
.«•• ; v-i '	'
.
! • .	.
| ,> «
V
Vsebina.
i * *	^ Nn rt r An I
I.	Kako in kdaj je bil polk ustanovljen..........3
II.	V španski nasledstvom rojni............................(i
III.	V turški vojni (1716 -1718) .............11
1.	V bitvab pri Petrovaradinu in Temešvani.....12
2.	Pri Belgradn..................14
IV.	V turški vojni (1737—1739) ..........................17
V. V avstrijski nasledstveni vojni.............18
VI. V drugi šlezgski vojni................22
VII.	V sedemletni vojni..................24
VIII.	V vojnah s Francozi.................31
1.	Junaki v Ivesu.................32
2.	Nadaljni boji..................33
3.	Naval na Rtldeslicim..............34
4.	Pred Jakinom .................35
5.	Nadaljni boji..................36
(S. V slavni hitri pri Aspcrnu............38
7.	Itf Wagramu.................41
8.	Nadal.jna junaška dela .............42
9.	V hitri pri Lipskem..............44
10. Na francoskih tleli...............45
IX.	Polk pride na Kranjsko ...............48
X.	V vojni na Italijanskem leta 1848—1849........51
1.	Strašni dnevi v Bresriji.............51
2.	Junak v Kocci d' Amfo.............53
3.	Nada|jni boji..................55
4.	Pred Milanom................57
-s 103 s-
Na atranl
5.	Dogodki tretjega bataljona............62
6.	Pred Benetkami................(KI
7.	Nora junaška dela...............03
8.	V Cerkveni državi...............lili
XI.	Četrti bataljon na Ogrskem leta 1849 ..................71)
XII.	V vojni na Italijanskem leta 1859 .........• .	74
XIII.	V vojni na Italijanskem leta 1800...........82
XIV.	V Boni ......................89
XV.	Ii najnovejših dni..................9*
XVI.	Konec .......................100
Natisnil Kari Uorllak na Unnaju.