UDK 811.16+821.16.09(05) ISSN 0350-6894 SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA JEZIKOSLOVJE IN LITERARNE VEDE JOURNAL FOR LINGUISTICS AND LITERARY STUDIES SRL T IZDAJA - ISSUED BY: SLAVISTIČNO DRUŠTVO SLOVENIJE SRL LETNIK 59 SRL STR. 243-334 LJUBLJANA JULIJ-SEPTEMBER 2011 Revijo sofinancirajo: Javna agencija za knjigo Republike Slovenije Ministrstvo za šolstvo in šport Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani VSEBINA RAZPRAVE Peter jurgec: Slovenščina ima devet samoglasnikov..................................................................................................... 243 Boštjan uDovič, Tanja žigon,Marija zlatnar moe: Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih.................................................................................................... 269 Andreja legan ravnikar: Strokovno izrazje v Vodnikovem nemško-slovenskem rokopisnem slovarju in njegovih tiskanih virih................................................................................................................................................. 293 Vladislava gordič petkovič: Ženski glasovi u savremenoj srpskoj književnosti: Izmedu kanonizacije i komercijalizacije......................................................................................................................... 307 GRADIVO - OCENI - POROČILO Marjan dolgan: Doslej neznani Finžgarjevi pismi ........................................................................................................ 317 Vita žerjal pavlin: Revijalne objave prve slovenske klasikinje končno v knjigi .......................................................... 321 Andreja žele: O stanju preučevanja skladnje pri Slovakih ............................................................................................ 325 Ivo pospišil: Mezinarodni konference o dejinach slavistiky v Brne .............................................................................. 328 © 2011. Slavistična revija (SRL) http: //www. ff.uni-lj.si/sr/index.html Izdajatelj - Issued by: Slavistično društvo Slovenije Uredniški odbor - Editorial Board: Odgovorni urednik - Executive Editor: Miran Hladnik (Univerza v Ljubljani) Glavni urednik za literarne vede - Editor in Chief for Literary Studies: Vladimir Osolnik (Univerza v Ljubljani) Glavna urednica za jezikoslovje - Editor in Chief for Linguistics: Ada Vidovič Muha (Univerza v Ljubljani) Tehnična urednica - Technical Editor: Urška Perenič (Univerza v Ljubljani) Spletni urednik - Web Editor: Blaž Podlesnik (Univerza v Ljubljani) Člani - Members: Aleksandra Derganc, Miha Javornik, Irena Orel, Tomo Virk, Andreja Žele (Univerza v Ljubljani), Nina Mečkovska (Univerza v Minsku), Timothy Pogačar (Državna univerza Bowling Green), Ivo Pospišil (Masarykova univerza, Brno) Časopisni svet - Advisory Council: Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru), Janko Kos, Jože Toporišič, Franc Zadravec (SAZU, Ljubljana) Naslov uredništva - Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/II, 1000 Ljubljana, Slovenija. Račun pri Slavističnem društvu Slovenije: 02083-018125980 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 22 €, za člane Slavističnega društva Slovenije 15,50 €, za študente 8,50 €, za inštitucije in knjigarne 33 €, za tujino 35 €. Annual subscription price: individuals 22 €; members of Slavistično društvo Slovenije 15,50 €; students 8,50 €; institutions and bookstores 33 €; outside of Slovenia 35 €. Natisnil - Printed by: Biografika Bori, Ljubljana. Naklada - Circulation: 550 izvodov - 550 copies. Vključenost Slavistične revije v podatkovne baze - Slavistična revija is indexed/abstracted in: Arts and Humanities Citation Index (AHCI), Social Sciences Citation Index (SSCI), Social Scisearch, European Reference Index for the Humanities (ERIH), MLA - Modern Language Association of America, Directory of Periodicals, New York USA; New Contents Slavistics - Otto Sagner, München, Germany; CSA - Cambridge Scientific Abstracts, San Diego, USA; Linguistic Abstracts, University of Arizona, Tucson. CONTENTS ARTICLES Peter jurgec: Slovenian has nine vowels ........................................................................................................................ 243 Boštjan uDovič, Tanja žigon, Marija zlatnar moe: The Fine Points of Translating the Language of Diplomacy: The Case of the Vienna Convention on Diplomatic Relations .............................................................. 269 Andreja legan ravnikar: Terminology in Vodnik's Manuscript German-Slovene Dictionary and in His Published Sources .......................................................................................................................................... 293 Vladislava gordič petkovič: Women's Voices in the Contemporary Serbian Fiction: Between Canonization and Commercialization............................................................................................................. 307 MATERIAL - REVIEWS - REPORT Marjan dolgan: Finžgar's Previously Unknown Letters............................................................................................... 317 Vita žerjal pavlin: The First Slovene Classical Female Author's Journal Publications Appear in Book Form.......... 321 Andreja žele: On the State of Slovak Syntax Studies .................................................................................................... 325 Ivo pospišil: International Conference on the History of Slavic Studies in Brno.......................................................... 328 Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 243 UDK811.163.6'342.41 Peter Jurgec Meertens Instituut, Amsterdam SLOVENŠČINA IMA 9 SAMOGLASNIKOV Za Ilse Lehiste (1922-2010) V tem članku trdim, da ima slovenščina 9—in ne 8—samoglasnikov. Dodatni samoglasnik je srednji nizki samoglasnik [a]. Argumenti zanj so naslednji. Prvič, nobena raziskava standardne slovenščine še ni pokazala dovolj velikih razlik v kvantiteti samoglasnikov. (Če imamo standardno slovenščino za obstoječ govor in ne le za abstrakcijo, vztrajanje pri razlikovalni kvantiteti ni mogoče, saj je govorči ne govorijo ne slišijo. Drugič, nizka samoglasnika se razlikujeta po formantnih frekvenčah. Razlika med obema nizkima samoglasnikoma je primarno kvalitetna, ne pa kvantitetna; razlike v trajanju so fonetične in ne fonološke. Tretjič, fonetičnim ugotovitvam pritrjujejo tudi fonološki vzorči. This artičle provides evidenče that Slovenian has nine vowels and not eight as previously assumed. The additional vowel is the low čentral tense vowel [a]. The argument is stručtured as follows. First, no phonetič study has shown signifičant di-fferenčes in vowel quantity, whičh suggests that vočalič quantity čannot be phonologi-čal. Sečond, the two low vowels do differ in terms of their formant frequenčies, whičh suggests that they are nevertheless čontrastive. The durational differenčes among the two vowels are phonetič rather than phonologičal. Third, the phonetič findings are additionally supported by phonologičal patterns. Ključne besede: standardna slovenščina, akustična fonetika, fonologija, reduk- Key words: Standard Slovenian, ačoustič phonetičs, phonology, redučtion 1 Uvod Klasični opisi (TOPORIŠIČ 1976/2000, 2001) trdijo, da ima slovenščina osem samoglasniških fonemov. V tem članku trdim, da ima slovenščina res devet razlikovalnih samoglasnikov (1). Dodatni samoglasnik je srednji nizki samoglasnik [a], ki je klasično opisan kot kratki naglašeni a (npr. v besedah čas, brat, fant). 244 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september (1) Naglašeni slovenski samoglasniki i-u o 9 O A —a- Argumenti za model v (1) so naslednji. Prvič, nobena fonetična raziskava še ni potrdila statistično značilne razlike med t. i. dolgimi in kratkimi samoglasniki. (Četudi je slovenščina nekoč to razliko imela, je govorci vsaj zadnjih sto let ne govorijo ne slišijo. Drugič, fonetične raziskave kažejo, da govorči razlikujejo dva nizka samoglasnika. Obstajajo tudi številni minimalni pari. Tretjič, nizka samoglasnika se razlikujeta zlasti v samoglasniški kvaliteti. Majhna razlika v trajanju je fonetična in ne fonološka. (Četrtič, predlagani samoglasniški model je smiseln s širšega fonološkega stališča. Z drugimi besedami, dodatni samoglasnik omogoča poenotenje nekaterih prej slabo razumljenih pojavov v slovenščini. Ta članek je sestavljen takole. Razdelek 2 predstavi klasični samoglasniški model slovenščine. Razdelek 3 pregleda fonetične raziskave trajanja samoglasnikov. Razdelek 4 govori o meritvah samoglasniških formantov. Razdelek 5 oriše tri fonološke napovedi, ki jih omogoča novi model. Razdelek 6 zakluči. 2 Klasični samoglasniški model Klasični samoglasniški model slovenščine je na podlagi predhodnih virov uveljavil TOPORIŠIČ (1975, 1978, 1976/2000), ki samoglasnike razvrsti glede na prozodične dejavnike v tri t. i. samoglasniške trikotnike. Prvi samoglasniški trikotnik obsega (naglašene in) dolge samoglasnike, drugi naglašene in kratke samoglasnike, tretji pa nenaglašene (in kratke) samoglasnike. Trikotniki so trije zaradi prozodičnih omejitev slovenščine, in sičer so dolgi samoglasniki vedno naglašeni, nenaglašeni samoglasniki pa so samo kratki. Dodatno pa je omejena še kvaliteta samoglasnikov. Ozka samoglasnika [e] in [o] sta lahko samo dolga in naglašena, polglasnik pa je samo kratek. Tri skupine samoglasnikov so v (2), kjer Toporišičeve simbole zamenjam z oznakami mednarodne fonetične abečede za lažjo primerjavo v nadaljevanju. Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 245 (2) Samoglasniški inventar po TOPORIŠIČ (1976/2000: 71) a. Dolgi in naglašeni samoglasniki i: e: e: a: o: o: u: b. Kratki in naglašeni samoglasniki i e a 9 o u c. Kratki in nenaglašeni samoglasniki i e a 9 o u Toporišicev model je klasičen, saj je leta 2011 prevladujoč in se pojavlja v skoraj vseh slovarjih in v preskriptivnih priročnikih (npr. TOPORIŠIČ 2001: 70). Z drugimi besedami, prednost tega modela je njegova uveljavljenost. Toda to še ne pomeni, daje tudi najustreznejši. Model predpostavlja osem/8 razlikovalnih samoglasnikov. Ta številka pa ključno zanemarja vpliv prozodičnih oz. nadsegmentnih lastnosti, ki pa so tudi same razlikovalne. V Toporišičevi teoriji je naglašenost lastnost besede (TOPORIŠIČ: 1976/2000: 64). To postane jasno, ko primerjamo besede z na-glasnimi premenami. Vse taksne besede imajo samo en naglas (prim. bed-a ~ bed-ak *bed-ak in mož-u ~ mož-je *mož-je). Tudi ton je vezan na naglasno mesto in vsaka beseda ima svoj ton. V nasprotju z naglasom in tonom, ki sta prozodični lastnosti besede, pa je kvantiteta vezana na samoglasnik. Vsak samoglasnik je bodisi dolg bodisi kratek. Enozložne besede, ki se po definičiji ne morejo razlikovati po naglasnem mestu, pa se lahko razlikujejo po kvantiteti samoglasnika. V (3) je nekaj takih minimalnih parov. (3) Kvantiteta je razlikovalna Kratki samoglasnik v[a]s r[a]d sl[a]b s[i]t b[i]t k[u]p Dolgi samoglasnik Vl.TOZ 'rad.POVEDK' 'slab.PRlD' ' sit.PRID' 'biti.KR.NEDOL' 'kup.SAM' v[a:]s r[a:]t sl[a:]p s[i:]t b[i:]t k[u:]p vas.SAM 'rad.SAM' 'slap.SAM' ' sitO.ROD.MN' 'blt.SAM' 'kupa.ROD.MN' Podobnih nasprotij za druge samoglasnike ni. Za {9 e o} ne, ker so samo ene kvantitete (polglasnik je vedno kratek, ostala dva samoglasnika sta samo dolga). Za {e o} pa ne, ker sta kratki in dolgi samoglasnik v komplementarni distribučiji: kratka sta v zadnjem zlogu v besedi, dolga pa povsod drugod (z nekaj predvidljivimi izjemami, na primer pred homorganskim drsnikom in v posameznih drugih besedah kot g[o:]r, d[o:]/). Če torej upoštevamo kvantitetno kot razlikovalno lastnost segmenta (in ne besede), lahko torej zaključimo, da 246 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september je samoglasniških fonemov po klasični teoriji kar enajst. Navedeni so v (4), kjer poševnica zaznamuje varianti istega fonema. (4) Samoglasniški fonemi (TOPORIŠIČ 1976/2000) i: i e: e:/e a: a 9 o:/o o: u: u Preprosta fonološka analiza pokaže, da je število razlikovalnih samoglasnikov za tri večje kot predpostavlja Toporišič. Že to zahteva preoblikovanje klasične teorije. V nadaljevanju predstavljam še prepričljivejše, fonetične argumente proti klasičnemu modelu. 3 Trajanje samoglasikov V dosedanjem razpravljanju se še nisem opredelil do pojma standardna slovenščina. To pa zato, ker za abstraktno fonološko razpravljanje o samo-glasniškem inventarju to ni bilo ključno. Če vztrajamo na modelu standardne slovenščine kot nekem posplošenem slovenskem govoru, ki nima rojenih govorcev (TOPORIŠIČ 1976/2000: 15; LENČEK 1981: 25; HERRITY 2000: 1; ŠEKLI 2004: 45), potem je seveda vsako nadaljnje razpravljanje brezpredmetno. Takšna abstraktna slovenščina bi bila lahko namreč karšna koli, če si jo le lahko zamislimo oz. predpišemo, in torej ne more biti predmet jezikoslovja. Jezikoslovje je znanost, kar med drugim pomeni, da morajo biti jezikoslovne teorije preverljive. Ker takšna slovenščina nima rojenih govorcev, njenih glasovnih in drugih značilnosti ni mogoče preveriti oz. ovreči. Prvotno je bil tak model slovenščine narejen glede na ugotovitve zgodovinskega jezikoslovja, kar omogoča določeno raven znanstvenosti. Težava je, da slovničarska praksa vsaj od sredine 20. stoletja kaže prečej drugačno podobo, v kateri se fonološka pravila opirajo na dejanske govore. To pa zato, ker zgodovinsko jezikoslovje omogoča zanesljivo rekonstrukčijo le do določene ravni. V slovenskem jezikoslovju je že dalj časa uveljaveljen povsem drugačen model, ki za standardno slovenščino pojmuje določen govor rojenih govorčev slovenščine in ki ga je mogoče dvojno zamejiti. Prvič, gre zlasti za govorče iz osrednjih področij. Drugič, gre za (relativno) formalni govor, ki gaje lahko ustvariti v laboratorijskem oz. studijskem okolju. Slednje pa je treba razumeti kot eno izmed možnosti za omejitev variantnosti tako pri posameznem govorču kot med govorči (in ne morda kot preskripčijski dejavnik). Takšno razumevanje standardne slovenščine je prevladujoče v delih slovenskih fonetikov (npr. BEZLAJ 1939; TOPORIŠIČ 1975; SREBOT REJEČ 1988b, 1998; ŠUŠTARŠIČ idr. 1995, 1999; PETEK idr. 1996; jurgeč 2005a, 2006a,b; TIVADAR 2004b, 2008, 2010) in ga prevzemam tudi tukaj (v nadaljevanju: slovenščina). Glavna pred- Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 247 nost takšnega pojmovanja standardne slovenščine je, da je mogoče trditve o njej neposredno preveriti, izmeriti. V tem razdelku bom opisal fonetične študije o trajanju slovenskih samoglasnikov. Najprej povzamem ugotovitve akustičnih študij trajanja (BEZLAJ 1939; SREBOT REJEC 1988b; PETEK idr. 1996; TIVADAR 2004b), sledijo pa perceptivne (TIVADAR 2004b; HUBER 2006). BEZLAJ (1939) je prvi izmeril trajanje dolgih in kratkih naglašenih samoglasnikov v slovenščini. Njegovi rezultati, presenetljivo, ne potrjujejo kvan-titetne razlike v slovenščini, vsaj ne v meri, ki bi jo pričakovali na podlagi drugih jezikov. To zlasti velja za (a, e, o}, kjer je relativna razlika v trajanju pod 7 %. Tako majhna razlika lahko nastane zaradi drugih dejavnikov. Kot primer naj navedem soglasniško okolje, ki lahko vpliva na trajanje sosednjih samoglasnikov. T. i. kratka [e] in [a] sta pri Bezlaju čelo daljša od dolgih. Pri vseh samoglasnikih pa je razmerje med dolgimi in kratkimi samoglasniki pod 1,50, največje je pa pri visokih samoglasnikih. Dolgi [u] v povprečju traja 45 % več kot kratki [u], kar je prečejšnja razlika. Zaključimo lahko, da Bezlajeve meritve kažejo kvečjemu na marginalno razlikovanje, ki je omejeno na visoke samoglasnike. SREBOT REJEC (1988b) v svoji študiji izmeri trajanje samoglasnikov treh govorčev. Razlike med dolgimi in kratkimi samoglasniki so pri njej še manjše, vedno v okviru ±10 %. Tako denimo dolgi [o] trajajo v povprečju 11 % manj kot kratki. Največja razlika je pri nizkem samoglasniku, in sicer 9 %. Ti rezultati ne podpirajo teze, da slovenščina razlikuje kvantiteto samoglasnikov. PETEK idr. (1996) ugotavljajo podobno. Razlike so za večino samoglasnikov 8 % ali manj. Izstopata le (o, a}. Trajanje dolgega [o] je v povprečju 1,21 trajanja kratkega. Trajanje dolgega [a] je v povprečju 1,42 trajanja kratkega. Ker je to tudi prva študija, ki je analizirala dovolj veliko število besed (čeprav samo dveh govorčev), so rezultati prečej zanesljivi. Kako torej pojasniti razlike pri (o, a}? Kar se tiče dolgega in kratkega [o], je treba paziti na dejstvo, da sta v komplementarni distribučiji in se torej ne pojavljata v istem položaju. Trajanje samoglasnikov je prečej odvisno od položaja v besedi (samoglasniki v končnem zlogu so načeloma daljši, v zvezi s slovenščino gl. SREBOT REJEC 1988b: 23-32, 40-54, 211-227), kar onemogoča neposredno primerjavo dolgih (e, o} v nekončnih zlogih in kratkih (e, o} v končnih zlogih. Ostane še [a], ki je torej edini samoglasnik, za katerega je potrjena znatna razlika v trajanju. Ker avtorji v svoji študiji niso dodali statistične obdelave, ni mogoče z gotovostjo reči, daje ta razlika statistično značilna, čeprav je to prečej verjetno. TIVADAR (2004b) je v svojih raziskavah dobil podobne rezultate, čeprav so razlike nekoliko višje v primerjavi s predhodnimi raziskavami. Razlike pri 248 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september visokih samoglasnikih so večinoma pod 10 ms, kar pomeni razmerje 1,13 pri [u]. Kar se tiče [o] pa je avtor primerjal samo en minimalni par, tako da je težko na podlagi tega narediti karkšne koli širše veljavne zaključke. Podobno kot PETEK idr. (1996), je razlika dovolj velika le pri [a], in sicer je razmerje med trajanjem dolgih in kratkih samoglasnikov 1,38.1 Poenoteni podatki vseh treh raziskav so predstavljeni v tabeli 1. Podatki so dvojno poenoteni. Prvič, predstavljeni so celostni podatki za vse govorce v posamezni študiji. Ce jih študije posebej ne navajajo, sem jih izračunal na podlagi navedenih rezultatov za posamezne govorče. Drugič, poenoteni so podatki glede na samoglasniško kvaliteto in izračunana so povprečja za vse študije. Razmerje 1,00 v tabeli 1 pomeni enako trajanje kratkih in dolgih (na-glašenih) samoglasnikov, razmerje nad 1,00 predstavlja daljše povprečno trajanje za dolge, razmerje pod 1,00 pa za kratke samoglasnike. Ce vrednosti ni, vir ne navaja razlike v trajanju. V skladu s klasičnim modelom bi torej pričakovali razmerja prečej nad 1,00, česar pa rezultati akustičnih študij večinoma ne potrjujejo. Največja razlika je pri nizkem samoglasniku [a]. BEZLAJ SREBOT REJEC PETEK idr. TIVADAR Povp. (1939) (1988b) (1996) (2004b) i 1,35 0,98 1,03 1,03 1,12 e E 0,98 1,08 1,03 a 1,22 1,09 1,42 1,38 1,28 9 0,91 O 1,07 0,89 1,21 1,26 1,11 o u 1,45 1,01 0,94 1,13 1,13 Tabela 1: Razmerja povprečij med kratkimi in dolgimi naglašenimi samoglasniki glede na podatke v BEZLAJ (1939), SREBOT REJEC (1988b: 216-217), PETEK idr. (1996) in TIVADAR (2004b: 28-29). Ce torej povzamem, sistematičnih akustičnih razlik med t. i. dolgimi in kratkimi samoglasniki ni, in to velja za čisto vse dosedanje raziskave. Z drugimi besedami, če bi v slovenščini zares obstajala kvantitetna razlika, bi pričakovali, da bi jo lahko izmerili. Edina izjema je nizki samoglasnik [a]. 1 Trajanje je analizirano tudi v tivadar (2008). Rezultati so v okviru predhodnih, vendar pa povprečij iz tam predstavljenih rezultatov ni mogoče izračunati. Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 249 Rezultate akustičnih študij dopolnjujejo perceptivne. Perceptivne raziskave v TIVADAR (2004b) in HUBER (2006) so pokazale, da govorci ne razlikujejo trajanja pri samoglasnikih [i] in [u], saj so bili perceptivni rezultati na ravni stopnji nakljucnosti, tj. okoli 50 %. Samoglasniška kvaliteta (ki jo je pri samoglasnikih {e, e, o, o} težko v celoti lociti od kvantitete) je bila nasprotno dobro prepoznana (>90 %). Edina izjema je bila zopet kvantiteta pri [a]. Razlika med dolgim in kratkim [a] je bila percipirana 80 odstotno, torej visoko stati-sticno nad stopnjo nakljucnosti (TIVADAR 2004b; HUBER 2006). Ti rezultati potrjujejo domnevo, da današnji govorci slovenšcine kvantitete ne razlikujejo. Govorci torej ne govorijo ne slišijo samoglasniške kvantitete. Foneticnim študijam ni uspelo potrditi znacilne razlike v trajanju. Jezikoslovec znanstvenik ob tako prepricljivih rezultatih torej nima druge izbire kot zakljuciti, da slovenšcina ne razlikuje kvantitete. Samoglasniška kvantiteta zato ne more biti integralni del slovnicnega opisa slovenšcine. Klasicni samoglasniški model, v katerem ima kvantiteta kljucno vlogo, je zato neustrezen. 4 Kvaliteta samoglasnikov V prejšnjem razdelku smo ugotovili, da med t. i. dolgimi in kratkimi samoglasniki ni razlike v trajanju. V povprecju »dolgi« samoglasniki niso nic daljši od »kratkih«. To pa še ne pomeni, da med tema dvema skupinama ni sploh nobene razlike. Ena izmed lastnosti, po kateri bi se lahko obe skupini samoglasnikov razlikovali, je kvaliteta. V klasicnem samoglasniškem modelu sta namrec kvantiteta in kvaliteta tesno povezani. Tako vse kombinacije samoglasnikov in obeh kvantitet niso mogoce. Na primer, naglašena {e, o} sta vedno dolga, polglasnik pa je vedno kratek. (Čeprav kvantiteta ne more biti del realnega opisa slovenšcine, je vseeno mogoce, da je razlika med »dolgimi« in »kratkimi« samoglasniki morda v kvaliteti. Na to vprašanje bo odgovoril ta razdelek. Dosedanje akusticne raziskave formantnih frekvenc naglašenih samoglasnikov so: LEHISTE (1961), TOPORIŠIČ (1975), PETEK idr. (1996), JURGEC (2005a,b, 2006a,b) in TIVADAR (2008, 2010).2 Velika vecina teh študij ne upošteva kvantitete kot spremenljivke, saj bodisi predpostavljajo, da kvantiteta ne vpliva na kvaliteto samoglasnikov (LEHISTE 1961; TOPORIŠIČ 1975; TIVADAR 2004a, 2008, 2010), bodisi predpostavljajo, da razlikovalne kvantitete ni 2 Formantne frekvence pa so pregledno obravnavane tudi v toporišič (1976/2000, 1978, 2003), srebot rejec (1987, 1988a,b, 1998), šuštaršič idr. (1995, 1999), šuštaršič (2004, 2005), tivadar (2003, 2004a, 2007) in jurgeč (2007). To so, kolikor vem, vsa objavljena dela o formantih standardne slovenšcine. 250 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september (vsi ostali). Samo raziskave JURGEC (2005a,b, 2006a) primerjajo klasično poimenovane »dolge« in »kratke« samoglasnike (kot neodvisne spremenljivke pa upoštevajo še naglašenost, ton, položaj v besedi, spol in izvor govorca). Prav zato bom povzel samo rezultate teh člankov. JURGEC (2006a) primerja dve skupini govorcev. Prva skupina so govorci iz obrobnih (netonemskih) govorov. Druga skupina pa so govorci osrednjih (tonemskih) govorov. Za vsak naglašeni samoglasnik so primerjane po tri skupine: akutirani, cirkumflektirani in kratki samoglasniki. Rezultati so prikazani na sliki 1. (Če primerjamo obe skupini govorcev, opazimo dolocene razlike zlasti pri {e, e, o, o}. Naceloma lahko recemo, da je pri govorcih osrednjih govorov (prazni znaki) med temi samoglasniki razlika vecja. To pomeni, da imata {e, o} nižji F1 in sta torej po kvaliteti bližje visokim samoglasnikom, medtem ko za {e, o} naceloma velja, da sta po kvaliteti bližje nizkim samoglasnikom.3 (Če pa primerjamo tri skupine znotraj vsakega samoglasnika, ugotovimo, da razlike niso statisticno znacilne. Obstaja ena sama izjema: kratki [a] ima za 67 Hz nižji F1 od povprecja dolgega [a]. Ta razlika je edina, ki je visoko statisticno znacilna (p < 0,001). Razlika v formantnih frekvencah med t. i. dolgimi in kratkimi [a] je pre-sentljiva. Preostali samoglasniki podobne razlike ne poznajo. Enako ni razlik tudi pri neosrednjih govorcih, za vse samoglasnike. (Če pa rezultate preucimo podrobneje, so popolnoma skladajo z ostalimi ugotovitvami akusticnih raziskav. Prvic, v razdelku 3 smo videli, daje [a] edini samoglasnik, ki se v vecini študij razlikuje po trajanju. Razlika v kvantiteti zato ne preseneca. Drugi samoglasniki se ne razlikujejo niti po trajanju niti po kvaliteti. Drugic, govor osrednjih in neosrednjih govorcev se precej razlikuje, tudi s stališca fonetike in fonologije. Videli smo, da imajo osrednji govorci precej drugacno kvaliteto {e, e, o, o} kot neosrednji govorci. Dodatna razlika pri [a] je še ena taka razlika, in ni nikakor presenetljiva. V nadaljevanju govora neosrednjih govorcev ne omenjam vec. To pa zato, ker njihov govor ne zadošca definiciji standardne slovenšcine zapisane v zacetku tega razdelka. (Če povzamem, osrednji govorci slovenšcine razlikujejo t. i. dolgi in kratki [a] vsaj glede na dve spremenljivki: trajanje in formantne frekvence. Razlik pri ostalih samoglasnikih ni. To stanje je mogoce interpretirati vsaj na dva nacina. Prva možnost je, da slovenšcina razlikuje kvantiteto samo pri nizkih samoglasnikih. Druga možnost je, da je se oba nizka samoglasnika razlikujeta v kvaliteti in ne v kvantiteti. 3 Te rezultate je v kasnejši študiji ponovil tudi tivadar (2008, 2010). Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 251 Slika 1: Povprečne formantne vrednosti naglašenih samoglasnikov po JURGEC 2006a: 108. Poglejmo si obe možnosti nekoliko pobliže. Možnost, ki izhaja iz klasičnega opisa slovenščine, je, da se nizka samoglasnika razlikujeta po kvantiteti. Obenem pa akustične raziskave trajanja kažejo, da kvantiteta ni drugače razlikovalna: vsi ostali samoglasniki so enotne kvantitete. Takšna razlika med nizkimi in nenizkimi samoglasniki sama po sebi ni nenavadna. Številni jeziki namreč poznajo omejeno kvantitetno razlikovanje in nizki samoglasniki so za takšen kontrast najboljši kandidati, saj so fonetično najdaljši. Kot pa smo ugotovili zgoraj, se nizka samoglasnika ne razlikujeta samo po trajanju, temveč tudi po kvaliteti. To razliko v kvaliteti lahko pojasnimo na dva načina. Prvič, med obema nizkima samoglasnikoma obstaja fonetična razlika v trajanju. Trajanje pa obratno korelira z odprtostno stopnjo: daljši ko je samoglasnik, nižji bo (LINDBLOM 1963; SREBOT REJEC 1988b; MOON in LINDBLOM 1994; BA-KRAN 1989; ADANK idr. 2004; HIRATA in TSUKADA 2004). Univerzalno torej velja, da [i] traja manj kot [a]. Podobno je kratki [a] je po trajanju krajši in to- 252 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september rej višji kot dolgi [a:]. Kljub temu pa je kvalitetna razlika med obema nizkima samoglasnikoma tako velika, da lahko trdimo, da gre za dva različna samoglasnika. Kratki [a] se torej dvojno razlikuje od dolgega [a:]: v kvantiteti in kvaliteti. Ce predpostavljamo klasični model, je fonološka razlika med [a] in [a:] prevsem kvantitetna, medtem ko je kvalitetna razlika le sekundarna, fonetična. Ta model je skladen z rezultati fonetičnih raziskav, njegova glavna prednost pa je, da je bližje klasičnemu modelu in ohranja kvantiteto, čeprav samo pri nizkih samoglasnikih. Nasprotna možnost je, da se nizka samoglasnika {a, a} razlikujeta fonolo-ško po kvaliteti, noben slovenski samoglasnik pa ne razlikuje kvantitete. Razlika v trajanju med {a, a} je samo fonetična: višji samoglasniki so načeloma krajši. Tako je [a] najdaljši po trajanju, sledi [a], nato pa še drugi samoglasniki, ki so vsi še krajši. Razlika med {a, a} je v povprečju okrog ene četrtine. Ta razlika je tako majhna, daje verjetno samo sekundarna, fonetična, in je tudi niso potrdila vse študije trajanja (tabela 1). Nasprotno je razlika v F1 prečej večja: če primerjamo oddaljenost [a] od [a] (slika 1), je [a] je približno na eni tretjini. Razliko med {a, a} podpirajo tudi rezultati perčeptivnih testov v TI-VADAR (2004b). Govorči razlikujejo minimalne pare z {a, a} med 70 in 97 %. Ta razlika je primerljiva z razlikovanjem med {e, e} in {o, o}, medtem ko je razlika pri kvantitetnih parih blizu stopnji naključnosti (okoli 50 %).4 Ce povzamem, druga možnost trdi, daje razlika med {a, a} v kvaliteti, posledično pa se oba samoglasnika razlikujeta fonetično tudi v trajanju. Enako lahko trdimo za vse ostale samoglasnike: primarna razlika med njimi je v kvaliteti, fonetično pa se razlikujejo tudi po trajanju, osnovni frekvenči in drugih spremenljivkah. Takšen opis je skladen z eksperimentalnimi rezultati, obenem pa poenoti razmerja med samoglasniki, ki so samo še kvalitetna. Takšen opis je tudi ekonomičen, saj ne potrebuje razlikovalne kvantitete, kar velja za alternativni model. Z drugimi besedami, med obema modeloma je enostavnejši tisti, ki predvideva le kvalitetno razikovanje. Ce med dvema teorijama ni raz- 4 tivadar (2004b: 27) zapiše tudi tole: »Ne moremo pa vzpostaviti jasne korelačije med dolžino in prepoznavanjem - npr. fonološki par kakšen - kakšen je imel pri govorki 002z pre-čejšnje razlikovanje v dolžini, vendar pri primeru kakšen samo 50-odstotno prepoznavnost (pri kakšen pa pričakovano visokih 83 %).« V zvezi s primerom kakšen obstaja čisto jasno pojasnilo, zakaj prihaja do teh razlik. Besede s kratkim samoglasnikom v nekončnih položajih so izjemno redke, zato je mogoče domnevati, da so govorči to posplošili in zanje razlikovanje med obema nizkima samoglasnikoma v nekončnih zlogih sploh ni mogoče. Z drugimi besedami, kratki samoglasniki v nekončni zlogih niso mogoči, zato jih govorči slišijo kot dolge, ki so v teh položajih mogoči. Pojav, ko govorči slišijo neobstoječe besede kot obstoječe, je v literaturi dobro znan (mas saro in cohen 1983). Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 253 like v napovedih, v znanosti velja, daje pravilnejša enostavnejša (Ockhamova britev). Zato je ta, druga možnost boljša od prve, opisane zgoraj. Zaključimo torej lahko, da ima slovenščina 9 razlikovalnih samoglasnikov, saj je tudi razlika med nizkim samoglasniki razlikovalna. Ce iz slike 1 izločimo kvantiteto, ko statistično ni značilna, dobimo vrednosti na sliki 2. Slika 2: Povprečne formantne vrednosti naglašenih samoglasnikov sloven- ščine. Slovenščina ima torej tri sprednje, tri srednje in tri zadnje samoglasnike. Od teh sta dva visoka {i, u}, dva pa nizka {a, a}. Razen visokih samoglasnikov {i, u} in polglasnika vsi ostali samoglasniki tvorijo pare glede na koren jezika: {e, o, a} so izgovorjeni s pomaknjenim korenom jezika (advančed tongue root), medtem ko so {e, o, a} izgovorjeni z umaknjenim korenom jezika (retračted tongue root). V tem razdelku sem predstavil rezultate akustične študije formantnih fre-kvenč slovenskih samoglasnikov. Samoglasniki se razvrščajo v devet skupin, kar kaže, da gre za devet različnih samoglasnikov. Razlika med nizkima samoglasnikoma je predvsem v kvaliteti, fonetično pa se razlikujeta tudi v trajanju. 254 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september 5 Fonologija samoglasnikov V predhodnih razdelkih sem navedel argumente, zakaj slovenski samoglasniki ne razlikujejo kvantitete, poznamo pa devet različnih smoglasnikov. V tem razdelku predstavljam fonološke značilnosti [a] in ga primerjam s procesi, ki zadevajo vse samogasnike. Najprej pregledam razmerje med naglašenimi in nenaglašenimi samoglasniki (razdelek 5.1). Sledijo omejitve po položaju v besedi in zlogu (razdelek 5.2). Končno pregledam še součinkovanje samogla-sniške kvalitete in tona (razdelek 5.3). Pokazalo se bo, daje novi samoglasnik smiseln tudi s stališča fonologije. 5.1 Nevtralizacija v nenaglašenem položaju Slovenščina ima v naglašenih položajih devet samoglasnikov. Do sedaj o nenaglašenih samoglasnikih še nisem razpravljal. (Čeprav nenaglašeni samoglasniki niso ključni za argumente predstavljene v tem članku, kažejo na vzporedniče med različnimi skupinami slovenskih samoglasnikov. Klasični model predpostavlja šest razlikovalnih nenaglašenih samoglasnikov predstavljenih v (2-č): {i, e, a, 9, o, u}. V klasičnem modelu imata ne-naglašena nesrednja sredinska samogasnika fonetično vrednost {e, o}. Težava nastane, če ju primerjamo z raziskavami formantnih frekvenč. Toporišičevega modela namreč ne potrjuje niti ena od številnih raziskav formantnih frekvenc (LEHISTE 1961; SREBOT REJEC 1988b, 1998; ŠUŠTARŠIČ idr. 1995, 1999; PETEK idr. 1996; JURGEC 2005a,č, 2006a,b; TIVADAR 2008, 2010). LEHISTE (1961) prva zapiše, da kvaliteta nesrednjih sredinskih samoglasnikov ni pomembna, da je kontrast v nenaglašenem položaju nevtraliziran, in da je kvaliteta približno na pol poti med [e] in [e] oziroma [o] in [o]. S stališča strukturalne fonološke teorije je tako nevtralizačijo označila v smislu arhifonemov. To je pomembna ugotovitev, saj vsebuje idejo, da naglašeni položaj omogoča večji kontrast kot nenaglašeni, kar je popolnoma v skladu s splošno fonolo-ško teorijo o redukčiji (npr. CROSSWHITE 2001; FLEMMING 2004; DE LACY 2006). Do identičnih ugotovitev prideta kasneje tudi SREBOT REJEC (1988b, 1998) in TIVADAR (2008, 2010). ŠUŠTARŠIC idr. (1995, 1999) ter PETEK idr. (1996) v prikazu slovenščine za mednarodno fonetično abečedo predlagajo, da sta inventarja naglašenih in nenaglašenih samoglasnikov identična. To pomeni, da so med nenaglašenimi samoglasniki tudi {e, e, o, o}. Ozki nenaglašeni samoglasniki se pojavljajo v besedah, ki večinoma nimajo naglasa, kot npr. že, bo. Vendar pa je tovrstna analiza problematična vsaj zaradi štirih razlogov. Prvič, neneglašeni {e, o} so Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 255 v svoji distribuciji omejeni na maloštevilne besede, zlasti t. i. breznaglasnice. Drugič, breznaglasnice niso najboljši vir za kvaliteto samoglasnikov. V teoriji slovenščine so to morfemi, ki so ponavadi nenaglašeni. Težava je v tem, da v določenih položajih t. i. breznaglasnice dobijo naglas, in sicer ko so izgovorjene samostojno ali pa na koncu fraz. V (5) lahko vidimo, da obstajata dve vrsti breznaglasnic. Skupina (5-a) ima {e, o} v nenaglašenem položaju. Ko pa so breznaglasnice izgovorjene v položaju na koncu fraze, dobijo naglas, vendar se kvaliteta ne spremeni. Skupina (5-b) ima {e, o} v naglašenem položaju na koncu fraze, kar kaže, da samoglasniška kvaliteta breznaglasnic ni predvidljiva, temvec je razlikovalna. Model Šuštaršica in sodelavcev predvideva, da se kvaliteta samoglasnikov breznaglasnic ohranja tudi v nenaglašenem položaju, kjer je možna drugacna izgovorjava kot v prvi skupini breznaglasnic. Presentljivo pa govorci lahko izgovorijo v nenaglašenem položaju obe skupini breznaglasnic enako. Vse to kaže, da kvaliteta samoglasnikov v breznagla-snicah ni najboljši vir za kakršne koli posplošitve o kvaliteti samoglasnikov sicer.5 (5) Naglašene »breznaglasnice« a. b. NENAGLASENE ž[e] govoriva b[o] govorila š[e]/š[e] govoriva s[o]/s[o] govorili NAGLASENE govoriva ž[e] govorila b[o] govoriva ž[e] govorili s[o] Tretjic, velika vecina naglašenih {e, e, o, o} se po predlogu Šuštaršica in sodelavcev izgovori kot {e, o} v nenaglašenem položaju. Tovrstno gradivo je v (6). Besedi se lahko razlikujeta po kvaliteti {e, e, o, o} v naglašenem položaju, v nenaglašenem položaju pa sta mogoca samo {e, o}. Z drugimi besedami, {e, e} se nevtralizirata v [e], {o, o} pa v [o]. Ker pa ta model dopušca tudi nena-glašena {e, o}, ni jasno, zakaj do take nevtralizacije sploh pride. Pricakovali bi, da se kvaliteta ohranja tudi v nenaglašenem položaju, saj za izogibanje {e, o} ni nobenega razloga. 5 jurgec (2007: razdelek 5.2.2) za breznaglasnice trdi, da so ponavadi del prozodicne besede sledece besede znotraj fonološke fraze, ko pa sledece besede ni na voljo, tvorijo breznaglasnice samostojno prozodicno besedo in so zato primarno naglašene. 256 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september (6) Nevtralizacija v nenaglašenem položaju NAGLAŠENI (kontrast) NENAGLAŠENI (nevtralizacija) a. sv[e]t-i sv[e]t-i b. g[o]st g[o]st 'svet.IM.MN' 'svetiti.VEL.2ED' 'gost.PRID.M.IM' 'gOSt.IM' sv[e]'t-a sv[e]'t-i-ta g[o]st-i g[o] st-i 'svet.ROD.ED' 'svetiti.VEL.2DV' 'delati gosto.SED.3ED' 'imeti goste.SED.3ED' (Četrtič, poleg primarnega naglasa slovenščina pozna tudi sekundarni naglas (JURGEC 2007: razdelek 5.2; 2010b), ki ravno tako vpliva na kvaliteto samoglasnikov. Dokazi za sekundarni naglas prihajajo zlasti iz prevzetih besed, kjer sta sekundarno naglašena samoglasnika { e, o}, ne pa *{,e, ,o}. Situacija v neprevzetih besedah je nekoliko drugačna. Precej verjetno je, da so nenaglašeni samoglasniki v breznaglasnicah dejansko sekundarno naglašeni in zato drugacne kvalitete. Zakljucimo lahko, da raziskave Šuštaršica in sodelavcev niso upoštevale dovolj spremenljivk, predvsem pa skoraj nobenega fonološkega dejavnika. Te pomanjkljivosti deloma izhajajo tudi iz klasicne fonološke teorije slovenšcine, v kateri je naglašenost povsem locena od prozodicnih enot (npr. besede niso omejene po številu naglasov). Sodobna fonološka teorija je enotna v tem, da je naglašenost relativen pojem, ki je strogo vezan na prozodicno enoto (npr. LIBERMAN in PRINCE 1977; MCCARTHY 1982; NESPOR in VOGEL 1986; HAYES 1995; PEPERKAMP 1997). Uveljavljeno je, da ima vsaka prozodicna beseda natancno en besedni naglas, vsaka intonacijska fraza pa naglas na ravni intonacijske fraze (v slovenšcini je slednji znan pod imenom poudarek) itd. Zadnja tu predstavljena študija, JURGEC (2006b), primerja formantne frekvence nesrednjih sredinskih samoglasnikov v pred- in ponaglasnem položaju. Rezultati kažejo, da se formantne frekvence sredinskih samoglasnikov precej razlikujejo glede na položaj. Prednaglasni samoglasniki so bili bližje {e, o}, ponaglasni pa {e, o}.6 Vendar pa je takšna kvalitetna razlika, kolikor vemo danes, predvsem foneticna. Besede v slovenšcini se po pomenu ne razlikujejo glede na razliko med nenaglašenimi {e, e} ali {o, o}, kot smo videli v (6). Kva- 6 jurgec (2006b) je upošteval tudi vpliv sosednjih soglasnikov, ni pa v celoti kot spreje-mljivke upošteval morebitnega vpliva sosednjih, zlasti naglašenih samoglasnikov. Znano je, da samoglasniki vplivajo na kvaliteto drugih samoglasnikov (ohman 1966; fowler 1981; bro-wman in goldstein 1986, 1989; recasens 1987; o hala 1994a,b; magen 1997; gafos 1996/1999; beddor idr. 2002; modarresi idr. 2004; benus 2005; benus in gafos 2007). Ta pojav je v fonološki literaturi znan pod imenom samoglasniška harmonija. Zakljucimo lahko, da so potrebne še nadaljnje raziskave nenaglašenih samoglasnikov, ki morda prinesejo zanimive rezultate. Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 257 liteta je v celoti predvidljiva glede na položaj glede na naglašeni zlog znotraj besede. Zaključimo lahko, daje v slovenščini razlika med {e, e} ali {o, o} omejena na naglašeni položaj, v nenaglašenih položajih pa se oba para nevtralizirata. Oba para samoglanikov se artikulacijsko razlikujeta glede na položaj korena jezika. Koren jezika je pomaknjen naprej pri izgovoru {e, o}, umaknjen nazaj pa je pri izgovoru {e, o}. V splošni fonologiji se za to razliko uporablja razlikovalna lastnost (angl. feature) [pomaknjen koren jezika]. Angleško poimenovanje je [advanced tongue root], kar je okrajšano [ATR], kar uporabljam tudi v tem članku. V klasičnem samoglasniškem modelu se glede na [ATR] razlikujeta samo omenjena para samoglasnikov, ne pa tudi ostali samoglasniki. Novi, tu predstavljeni model pa uvaja razliko v [ATR] tudi za nizke samoglasnike. Ce uporabljamo binarne razlikovalne lastnosti, je novi samoglasnik 2 [+ATR], a pa je [—ATR]. Ta novi par se pridužuje drugima dvema, tako da imamo sedaj tri skupine samogasniških parov, ki se razlikujejo po korenu jezika: {e, o, a} so [+ATR], {e, o, a} pa nasprotno [—ATR]. Kar povezuje obe skupini, je na naglašeni položaj omejeno razlikovanje. Z drugimi besedami, razlika v [ATR] je nevtralizirana v nenaglašenem položaju, kjer ostaja samo šest razlikovalnih samoglasnikov. Naglašeni Nenaglašeni +visoki —nizki —visoki +nizki —zadnji +z +ATR i u e o 9 -ATR e 0 +ATR A -ATR a —zadnji +z i u e 9 o a Tabela 2: Samoglasniki standardne slovenščine z razlikovalnimi lastnostmi V tabeli 2 prikazujem samoglasnike slovenščine glede na naglašenost in z dodanimi razlikovalnimi lastnostmi.7 Pri tem naj opozorim, da so nevtralizirani nenaglašeni samoglasniki zapisani z enim od obeh naglašenih samoglasnikov, vendar pa ne označujejo te kvalitete. Povedano drugače, oba naglašena samoglasnika {e, e} sta v enakem razmerju do nenaglašenega samoglasnika, ki je zapisan kot [e], vendar ni [+ATR]. Alternativno bi slednjega lahko zapisal tudi kot [e], in tudi v tem primeru ta samoglasnik ne bi pomenil [—ATR]. 7 Podobne prikaze sem predstavil že v jurgec (2010a: 521; 2010b: 28). 258 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september Nenaglašeni samoglasniki niso ne [+ATR] ne [—ATR], saj je ta razlikovalna lastnost omejena samo na naglašene samoglasnike. Podobno velja za polgla-snik neodvisno od položaja. Pobližje si v tabeli 2 poglejmo še [a], ki je nizki srednji samoglasnik izgovorjen s pomaknjenim korenom jezika. Ali z razlikovalnimi lasnostmi: [-zadnji +nizki +ATR]. Ker je razlikovanje v [ATR] omejeno na naglašeni položaj, je tudi razlikovanje med [a] in [a] omejeno samo na naglašeni položaj. Z drugimi besedami, nenaglašeni [a] je v enakem razmerju do naglašenih [a] in [a], in torej ni ne [+ATR] ne [-ATR]. Samoglasniški sistem v tabeli 2 je simetričen: vsebuje tri sprednje, tri srednje in tri zadnje samoglasnike. Trije samoglasniški pari se razlikujejo po [ATR], kar je nevtralizirano v nenaglašenem položaju. Dva samoglasnika sta visoka, dva pa nizka. Razlikovanja v [ATR] ni pri visokih samoglasnikih. Samoglasnik [a] je integralni del tega samoglasniškega sistema. 5.2 Položajne omejitve V prejšnjem razdelku sem predstavil omejitve [a] glede na naglašenost. Razlikovanje med obema nizkima samoglasnikoma (pa tudi med drugima dvema paroma nenizkih samoglasnikov) je omejeno na naglašeni položaj. V tem razdelku bom predstavil še druge položajne omejitve. Izkazalo se bo, da je [a] omejen na končne zaprte zloge. Tako stroge omejitve se sprva zdijo nenavadne. Vendar pa postanejo smiselne, ko jih primerjamo z distribucijo ostalih samoglasnikov, ki poznajo podobne vzorče. [a] mogoc samo v zadnjem zlogu IMEN [a] ROD [a] c[a]s č[a]s-a *c[A]s-a 'cas' br[A]t br[a]t-a *br[A]t-a 'brat' f[A]nt f[a]nt-a *f[A]nt-a 'fant' do-k[A]z do-k[a]z-a *do-k[A]z-a 'dokaz' modr[A]s modr[a]s-a *modr[A]s-a 'modras' bah-[A]t bah-[a]t-ega *bah-[A]t-ega 'bahat' bog-[A]t bog-[a]t-ega *bog-[A]t-ega 'bogat' Naglašeni samoglasnik [a] se načeloma pojavlja samo v zadnjih zlogih v besedi. Morfemi v (7), ki jim ne sledi zlogovna končnica, imajo v zadnjem Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 259 zlogu [a]. Kadar pa jim sledi končnica, kot npr. v rodilniku ednine, se [a] premenjuje z najbližnjim samoglasnikom [a], ki nima omejitev po položaju.8 Omejitev [a] na zadnji zlog se sprva zdi nekoliko nenavadna. Zakaj bi bil določen samoglasnik omejen samo na na zadnji zlog? Natančnejši pregled nekaterih drugih samoglasnikov pa pokaže podobne značilnosti. V (8) so tri različice prve moške slanjatve, ki pa se razlikujejo glede na kvaliteto samoglasnika v korenu. Besede v skupini (8-I) imajo v vseh sklonih {e, o}. Besede v skupini (8-II) imajo v vseh sklonih {e, o}. Besede v skupini (8-III) pa imajo {e, o} v imenovalniku ednine (variantno lahko tudi v drugih sklonih), {e, o} pa v vseh drugih sklonih. Razlika med tremi skupinami besed ni predvidljiva in je torej leksikalna in ne strogo fonološka. Fonologija pa je tista, ki omeji možne kombinačije. Med spodnjimi sklanjatvami tako ni možnosti z {e, o} v imenovalniku in {e, o} v vseh ostalih sklonih. To pa zato, ker je v slovenščini obstaja skupina besed, kjer sta {e, o} zaznamovana v primerjavi z {e, o}, ni pa nobene skupine, kjer bi veljalo nasprotno. (8) Sklanjatve in kvaliteta {e, e, o, o} I. Vedno {e, o} II. Vedno {e, o} III. Premene {e/e, o/o} 1IM 1ROD 1MEST 2ROD sv[e]t 'sv[e]t-a 'sv[e]t-u 'sv[e]t-ov 'svét' m[o]st 'm[o]st-a 'm[o]st-u 'm[o]st-ov 'most' l[E]t 'l[e]t-a 'l[E]t-U 'l[E]t-OV 'lèt' g[o]st 'g[o]st-a 'g[o]st-u 'g[o]st-ov 'gost' sv[e]t 'sv[e]t-a 'sv[e]t-u 'sv[e]t-ov 'svèt' g[o]st 'g[o]zd-a 'g[o]zd-u 'g[o]zd-ov 'gozd' Skupina (8-III) je podobna besedam s premeno med [a] v imenovalniku in [a] v vseh drugih sklonih. Premene pri nizkih samoglasnikih je torej mogoče neposredno povezati s premenami pri nesrednjih sredinskih samoglasnikih. Že v prejšnjem razdelku smo ugotovili, da ima prav teh šest samoglasnikov skupno nevtralizačijo v nenaglašenih položajih. Premeno pri nizkih samoglasnikih je tako mogoče uvrstiti v skupino premen po kvaliteti, ki v slovenščini obstajajo neodvisno od nizkih samoglasnikov, zato torej ne more biti presenetljiva. Obstajata pa dve pomembni razliki med [a] v primerjavi z {e, o}. Prva postane očitna, če pogledamo vzporedne sklanjatve z {a, a}, ki so predstavljene v (9). Naj spomnem, daje so imeli {e, e, o, o} tri možnosti glede na premene. Drugače je pri {a, a}, kjer obstajata samo dve možnosti. Besede v skupini (9-II) imajo v vseh sklonih [a]. Besede v skupini (9-III) imajo [a] v imeno-valniku ednine, [a] pa v vseh drugih sklonih. Razlika je pri besedah v skupini 8 [a] je vsaj za nekatere govorče možen tudi v predponah, poljubnostnih zaimkih (kakšen), v medmetih in še kje. Te oblike so fonološko izjemne tudi drugače, zato [a] v njih ne preseneča. 260 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september (9-I), ki bi morale imeti v vseh sklonih [a]. Tovrstnih primerov ni. To pomeni, daje omejitev [a] po položaju v besedi strogo fonološka, medtem ko je pri {e, o} deloma fonološka, a morfološko pogojena, saj se ta dva samoglasnika vsaj v nekaterih besedah razlikovalno pojavljata v kateri koli zlogu v besedi, če sta le naglašena. Ce povzamem, [a] pozna navidezno podobne omejitve kot {e, o}, čeprav se od njiju tudi pomembno razlikuje. (9) Sklanjatve in kvaliteta (a, a} I. Vedno [a] IM.ED ROD.ED MEST.ED ROD.DV II. Vedno [a] p[a]s vr[a]t 'p[a]s-a 'vr[a]t-a 'p[a]s-u 'vr[a]t-u 'p[a]s-ov 'vr[a]t-ov 'pas' 'vrat' III. Premene (a/ü} C[a]s br[A]t 'c[a]s-a 'br[a]t-a 'c[a]s-u 'br[a]t-u 'c[a]s-ov 'br[a]t-ov 'cas' 'brat' Zaenkrat sem razpravljal o [a], in da se lahko pojavlja v zadnjem besednem zlogu, ne pa drugod. Zdaj bom analiziral samo zadnji besedni zlog in preveril, ali se ta samoglasnik lahko pojavlja tudi v odprtih zlogih. Naj spomnem, da zaenkrat predvidevamo, da ima [a] enako distribucijo kot »kratki [a]« v klasičnem modelu. Oba samoglasnika se načeloma pojavljata le v zadnjih zlogih besede. Vendar pa je »kratki [a]« mogoč tudi v absolutno končnem položaju, torej v odprem zlogu. Podobno pa ne velja za [a], kar kažejo oblike v (10), ki imajo v klasičnem modelu vse »kratki [a]«. (10) [a] mogoc samo v zadnjem zaprtem zlogu OBLIKA Z -0/e/o OBLIKA Z -a (*-a) bil bi'l-[a] *bi'l-[A] 'bil' dn-[o] dn-[a] *dn-[A] 'dno' Sl-[E] sl-[a] *sl-[A] 'sla' t[a]l tl-[a] *tl-[A] 'tla' Kako si lahko razložimo to omejitev? Zakaj ima [a] drugačno distribučijo kot klasični »kratki [a]«? Na to vprašanje bi lahko odgovorili na več načinov, verjetno pa je najlaže, če si najprej pobliže pogledamo distribučijo »kratkega [a]« v klasičnem modelu. Kot povedano zgoraj, se »kratki [a]« lahko pojavlja v odprtih in zaprtih končnih zlogih. Vendar pa se izgovor tega glasu razlikuje glede na to, v kakšnem zlogu se pojavlja. V zaprtih zlogih se namreč izgovarja nekoliko višje (TOPORIŠIČ 2001: § 619), torej po kvaliteti [a]. Ta samoglasnik se je ohranil tudi danes, ko govorči sploh ne poznajo več kvantitete. Prvotno razločevanje med dolgimi in kratkimi samoglasniki se je razvilo v kvalitetno razločevanje med [a] in [a]. Slednji je nastal iz kratkega [a] v zaprtih končnih Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 261 zlogih, današnji [a] pa je nastal tako iz prvotnega dolgega [a] (neodvisno od položaja) in kratkega [a] v odprtih zlogih. Z drugimi besedami, prvotna po-ložajna varianta je ohranila svojo kvaliteto, ki je po odpravi kvantitete postala razločevalna. To je verjetno diahrono pojasnilo za današnje stanje v slovenščini. Še vedno pa je omejitev na zaprte zloge s stališča slovenščine nekoliko nenavadna in vprašanje je, ali jo je morda najti še kje. Najboljši prvi korak bi bilo preveriti ali sta podobno omejena tudi {e, o}, saj smo že zgoraj ugotovili, da sta ta samoglasnika podobna [a] tudi drugače. Gradivo v (10) kaže, da to ni res: {e, o} se lahko pojavljata tudi v odprtih zlogih. Ali morda pozna podobne omejitve kateri drugi samoglasnik? Polglasnik je v slovenščini predvidljivi epentetični samoglasnik (JURGEC 2007: razdelek 2.1.5), ki bi pričakovano lahko imel di-stribučijske omejitve. Izkaže se, da polglasnik zares ni mogoč v končnem odrtem zlogu. Vsakemu polglasniku mora slediti vsaj še en soglasnik znotraj prozodične besede, kar je povezano z dejstvom, daje le epentetični samoglasnik.9 Zaključimo lahko, da imata oba srednja samoglasnika {a, a} skupno to, da nista mogoča v zadnjem odprtem zlogu. Kaj pa drugi položaji? Kot smo videli v (7), [a] ni mogoč v katerem koli nekončnem položaju. Medtem ko za polglasnik sičer velja, da je mogoč v katerem koli zlogu v besedi, posebej še pred zvočniki, vseeno kaže podoben vzorčeč v vsaj nekaterih besedah. Pojav, ko se poglasnik v določenih oblikah zamenjuje s sprednjim samoglasnikom [e], je prvič omenjen v ŠERUGA PREK in ANTONČIČ (2003: 71). Vzoreč natančneje analiza JURGEC (2007, 2009).10 Kot vidimo v (11), je polglasnik mogoč v vsaj nekaterih golih korenih (11-I). Enako velja za oblike s končničami, ki tudi dopuščajo poglasnik (11-II). Ko pa korenu sledi priponsko obrazilo, je polglasnik zamenjan z [e] (11-III). Ta pojav je presentljiv, saj ni nobenega glasovnega razloga za zamenjavo pogla-snika. (Četudi sta priponsko obrazilo in končniča glasovno identična, končniča na polgasnik nima vpliva, obrazilo pa. Kar je odločilno, je morfološka pripadnost sledečega morfema: končniče nimajo vpliva, obrazila pa. Povedano z drugimi besedami, polglasnik je zaznamovan glas, ki se v korenu odpravlja, če mu sledi obrazilo. Gre torej za morfološko pogojen fonološki pojav. 9 Predvidljiva izjema so krajšave (tip w[g]c[g]), ki pa so izjemne tudi naglasno, oblikoslovno in še kako drugače. 10 Distribucija polglasnika je zanimiv primer pojava, ki je v angleščini znan pod imenom Derived Environment Effects (kiparsky 1973, 1993; lubowicz 2002), ki pa zelo redko zadevajo segmente, ki niso na koncu korena. 262 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september (11) Polglasnik v izpeljankah I. KOREN d[9]Ž b[9]t k[a]s st[a]z II. + končnica d[9]ž-'ja b[a]t-a 'k[a]s-a 'st[a]z-a III. + PRIPONA d[e]ž-'nik b[e]'t-ič k[e]'s-an-je st[e]'z-ič *d[a]Z-'nik 'dež' *b[a]'t-ic 'glava' *k[a]'s-an-je 'kes' *st[a]'z-ic 'steza' Zamenjava polglasnika s sprednjim samoglasnikom je omejena na neza-dnje zloge, kar močno spominja na položaj pri [a]. S tega stališča sta oba samoglasnika (a, a} podobna, saj sta mogoča le v zadnjih zlogih besed. Razlika je v tem, daje zamenjava pri polglasniku fonološka in morfološka, zamenjava pri [a] pa je izključno fonološka. Zaključimo torej lahko, daje [a] omejen na končne zaprte zloge v besedi. Takšna distribučija pa je podobna distribučiji drugim slovenskim samoglasnikom (e, o, a}. 5.3 Tonske omejitve Zadnja skupina omejitev zadeva razmerje med [a] in tonom. V tem razdelku bom pokazal, da [a] tudi s tega vidika podoben (e, o, a}, ki ravno tako ne dopuščajo vseh tonskih kombinačij. Predhodni razdelki so pokazali, daje [a] omejen na končni zlog prozodične besede, pojavlja pa se lahko samo v zaprtem zlogu. Dodatna omejitev je, da je vedno čirkumflektiran, tj. ima visoki ton, ki ga tu označujem z mednarodno oznako za visoki ton (ostriveč, '). Z drugimi besedami, kombinačija nizkega tona (slovenski akut, tu označen s krativčem, in [a] ni dovoljena. Ceprav je ta omejitev nekoliko nenavadna, je poponoma v skladu z vzorči za nekatere druge samoglasnike. Natančneje, tudi (e, o, a} so tonsko omejeni. To je najlaže pokazati s primerjavo skladnjatvenega vzorča prve moške sklanjatve (12). Nizki ton najdemo v večini sklonov (vklučno z rodilnikom ednine in imeno-valnikom množine), le v nekaterih pa se pojavlja tudi visoki. V imenovalniku ednine je v kombinačiji z vsemi štirimi samoglasniki mogoč le visoki ton. Ta visoki ton je fonološki: kombinačija (e, o, a, a} in nizkega tona v zadnjih zlogih ni mogoča. Visoki ton v rodilniku množine pa se pojavlja zaradi končniče. V večini ostalih sklonov je mogoč samo nizki ton. Pri nesrednjih sredinskih samoglasnikih vidimo dva vzorča, kjer je samoglasniška kvaliteta ohranjena ali pa zamenjana (12-I) in (12-II), čeprav je tonski vzoreč ohranjen. Polglasnik (12-III) se kljub tonskim omejitvam ohranja v vseh sklonih, medtem pa ko je [a] (12-IV) mogoč samo v zadnjih zlogih (o tem gl. razdelek 5.2). Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 263 I. II. III. IV. 1IM r[E]p z[E]t k[O]s p[é]k b[@]t pr[A]g 1ROD 'r[è]p-a 'z[è]t-a 'k[è]s-a 'p[o]k-a 'b[à]t-a pr[a]g-a 3im 'r[E]p-i 'z[è]t-i 'k[è]s-i p[è]k-i b[a]t-i 'pr[a]g-i 3 ROD 'r[é]p-ov 'z[é]t-ov 'k[O]s-ov 'p[é]k-ov 'b[é]t-ov 'pr[a]g-ov 'rep' 'zet' 'koš' 'pok' 'bet' 'prag' Četudi je distribucija samoglasnikov po kvaliteti nekoliko drugačna, so tonske omejitve enake. Ne le [a], pač pa tudi ostali trije samoglasniki imajo predvidljiv ton v imenovalniku ednine. To kaže, da tonske omejitve niso nekaj naključnega in veljajo za vsaj štiri samoglasnike. Zaklučimo lahko, da [a] sicer kaže določene razlike v primerjavi z drugimi samoglasniki, vendar pa jim je tudi prečej podoben. To velja za naglašenost, omejenost po položaju v prozodični besedi in ton. Zato je [a] neposredno primerljiv z drugimi samoglasniki slovenščine. Povedano drugače, fonološki vzorči potrjujejo [a] kot samostojni razlikovalni samoglasnik v slovenščini. 6 Sklep Predstavil sem argumente, da ima slovenščina poleg osmih še dodatni nizki samoglasnik [a]. Začel sem s pregledom klasičnega modela samoglasnikov in opozoril, da klasični model razlikuje enajst samoglasnikov, če upoštevamo tudi kvantiteto. Sledil je pregled fonetičnih študij trajanja. Niti ena raziskava ne dokaže razlikovalne kvantitete. Kratki in dolgi samoglasniki se ne razlikujejo bistveno po trajanju. Izjema je nizki samoglasnik [a]. Da gre pri tem samoglasniku za dva različna nizka samoglasnika pokaže tudi študija formantnih fre-kvenč. T. i. kratki nizki samoglasnik je višji (oz. ima nižji F1) od dolgega [a]. Zaključimo lahko, da je razlika med obema nizkima samoglasnikoma kvalitetna, trajanje pa je sekundarno, fonetično. Na podlagi akustičnih in perčeptivnih raziskav torej lahko sklepamo, da ima slovenščina dva nizka samoglasnika: [a] in [a]. Fonetične argumente za [a] potrjujejo tudi fonološki. Ta samoglasnik je po svoji distribučiji trojno omejen. Prvič, v nenaglašenem položaju se kontrast med nizkima samoglasnikoma nevtralizira. Podobno velja tudi za para {e, e} in {o, o}. Te pare povezuje razlikovalna lastnost [ATR], ki pa je omejena samo na naglašene položaje. Drugič, [a] je omejen na končne, zaprte zloge. Podobno je omejen na zaprti končni zlog tudi polglasnik, ki se v izpeljankah zamenjuje s sprednjim samoglasnikom [e]. V sklanjatvah je distribučija {a, a} podobna paroma {e, e} in {o, o}. Tretjič, [a] ima vedno samo visoki ton (čirkumfleks). Enaka omejitev velja tudi za tri druge samoglasnike {e, o, a}. 264 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september Zaključimo lahko, da distribucija [a] ni prav nic nenavadna v primerjavi z ostalimi samoglasniki. Zato ni razloga, da bi [a] še naprej odrekali status polno razlikovalnega samoglasnika. Literatura Patti adank, Roeland van hout, Roel smits, 2004: An acoustic description of the vowels of Northern and Southern Standard Dutch. The Journal of the Acoustical society of America 116, 1729-1738. Juraj bakran, 1989: Djelovanje naglasaka i dužine na frekvencije formanata vokala. Govor 6, 1-12. Patrice speeter beddor, James D. harnsberger, Stephanie lindemann, 2002: Language-specific patterns of vowel-to-vowel coarticulation: acoustic structures and their perceptual correlates. Journal of Phonetics 30, 591-627. Stefan benus, 2005: Dynamics amd Transparency in Vowel Harmony. Doktorska disertacija, New York University, New York. Stefan benus, Adamantios I. gafos, 2007: Articulatory characteristics of Hungarian 'transparent' vowels. Journal of Phonetics 35, 271-300. France bezlaj, 1939: Oris slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Znanstveno društvo. Catherine P. browman, Louis M. goldstein, 1986: Towards an articulatory phonology. Phonology Yearbook 3, 219-252. Catherine P. browman, Louis M. goldstein, 1989: Articulatory gestures as phonological units. Phonology 6, 201-251. Katherine crosswhite, 2001: Vowel reduction in Optimality Theory. New York: Routledge. Paul de lacy, 2006: Markedness: Reduction and Preservation in Phonology. Cambridge: Cambridge University Press. Edward flemming, 2004: Contrast and perceptual distinctiveness. Bruce Hayes, Robert Kirchner, Donca Steriade (ur.), Phonetically Based Phonology, Cambridge: Cambridge University Press, 232-276. Carol A. fowler, 1981: Production and perception of coarticulation among stressed and unstressed vowels. Journal of Speech and Hearing Research 24, 127-139. Adamantios I. gafos, 1996/1999: The articulatory basis of locality in phonology. New York: Garland. Bruce hayes, 1995: Metrical Stress Theory: principles and case studies. Chicago: University of Chicago Press. Peter herrity, 2000: Slovene: A Comprehensive Grammar. London, New York: Routledge. Yukari hirata, Kimiko tsukada, 2004: The effects of speaking rate and vowel length on formant movements in Japanese. Proceedings of the 2003 Texas linguistics society conference, Somerville, MA: Cascadilla Press, 73-85. Damjan huber, 2006: Percepcija samoglasniških opozicij pri dijakih pomurskih srednjih šol. Jezik in slovstvo 51, 69-83. Peter jurgec, 2005a: Formant frequencies of Standard Slovenian vowels. Govor 22, 127-144. Peter jurgec, 2005b: Položaj v besedi in formantne frekvence samoglasnikov. 1: Naglašeni samoglasniki. Jezikoslovni zapiski 11, 87-95. Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 265 Peter jurgec, 2005c: Začetne opombe k laringalizaciji v slovenščini. Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies 5, 135-168. Peter jurgec, 2006a: Formantne frekvence samoglasnikov v tonemski in netonemski standardni slovenščini. Slavistična revija 54, 103-114. Peter jurgec, 2006b: O nenaglašenih /e/ in /o/ v standardni slovenščini. Slavistična revija 54, 173-185. Peter jurgec, 2007: Novejše besedje s stališča fonologije: primer slovenščine. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani. Peter jurgec, 2009: Long-distance derived environment effects. Rokopis. Univerza v Trom-s0ju. Peter jurgec, 2010a: Disjunctive lexical stratification. Linguistic Inquiry 41, 149-161. Peter jurgec, 2010b: O prihodnosti fonologije slovenšcine in v Sloveniji. Vojko Gorjanc, Andreja Žele (ur.), Izzivi sodobnega jezikoslovja, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 13-34. Paul kiparsky, 1973: Phonological representations. Osamu Fujimura (ur.), Three Dimensions of Linguistic Theory, Tokyo: TEC, 1-136. Paul kiparsky, 1993: Blocking in non-derived environments. Sharon Hargus, Ellen M. Kaisse (ur.), Phonetics and Phonology 4: Studies in Lexical Phonology, San Diego, CA: Academic Press, 277-313. Ilse lehiste, 1961: The phonemes of Slovene. International Journal of Slavic Linguistics and Poetics 4, 48-66. Rado L. lencek, 1981: The structure and history of the Slovene language. Columbus, OH: Slavica Publishers. Mark liberman, Alan prince, 1977: On stress and linguistic rhythm. Linguistic Inquiry 8, 249-336. Björn lindblom, 1963: Spectrographic study of vowel reduction. The Journal of the Acoustical society of America 35, 1773-1781. Anna eubowicz, 2002: Derived environment effects in Optimality Theory. Lingua 112, 243280. Harriet S. magen, 1997: The extent of vowel-to-vowel coarticulation in English. Journal of Phonetics 25, 187-205. Dominic W. massaro, Michael M. cohen, 1983: Phonological context in speech perception. Perception and Psychophysics 34, 338-348. John J. mccarthy, 1982: Prosodic structure and expletive infixation. Language 58, 574-590. Golnaz modarresi, Harvey sussman, Elizabeth burlingame, 2004: An acoustic analysis of the bidirectionality of coarticulation in VCV utterances. Journal of Phonetics 32, 291312. Seung-Jae moon, Björn lindblom, 1994: Interaction between duration, context, and speaking style in English stressed vowels. The Journal of the Acoustical society of America 96, 40-55. Marina nespor, Irene vogel, 1986: Prosodic Phonology. Dordrecht: Foris. John J. o hala, 1994a: Hierarchies of environments for sound variation; plus implications for "neutral" vowels in vowel harmony. Acta Linguistica Hafniensia 27, 371-382. John J. o hala, 1994b: Towards a universal, phonetically-based, theory of vowel harmony. Proceedings of the 3rd International Conference on Spoken Languages Processing, Yokohama, 266 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september 491-494. S. E. G. öhman, 1966: Coarticulation in VCV utterances: Spectrographs measurements. Journal of the Acoustical Society of America 39, 151-168. Sharon peperkamp, 1997: Prosodic Words. The Hague: Holland Academic Graphics. Bojan petek, Rastislav ŠUŠTARŠiC, Smiljana komar, 1996: An acoustic analysis of contemporary vowels of the standard Slovenian language. Proceedings ICSLP 96: Fourth International Conference on Spoken Language Processing, October 3-6, 1996, Philadelphia, PA, USA, Newark, DE, 133-136. D. recasens, 1987: An acoustic analysis of V-to-C and V-to-V coarticulatory effects in Catalan and Spanish VCV sequence. Journal of Phonetics 15, 299-312. Tatjana srebot rejec, 1987: The sound systems of English and Slovene compared: a distinctive feature analysis. Linguistica 27, 47-61. Tatjana srebot rejec, 1988a: Kontrastivna analiza angleških in slovenskih samoglasnikov po njihovi kakovosti: prispevek k didaktiki pouka angleškega jezika. Vestnik 22, 18-24. Tatjana srebot rejec, 1988b: Word accent and vowel duration in Standard Slovene: an acoustic and linguistic investigation. München: Otto Sagner. Tatjana srebot rejec, 1998: O slovenskih samoglasniških sestavih zadnjih 45 let. Slavistična revija 46, 339-346. Matej šekli, 2004: Jezik, knjižni jezik, pokrajinski oz. krajevni knjižni jezik: genetskojeziko-slovni in družbenojezikoslovni pristop k členjenju jezikovne stvarnosti (na primeru slovenščine). Erika Kržišnik (ur.), Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: Členitev jezikovne resničnosti, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 41-58. Cvetka šeruga prek, Emica antonclc, 2003: Slovenska zborna izreka: Prirocnikz vajami za javne govorce. Maribor: Aristej. Rastislav ŠUŠTARŠiC, 2004: A contrastive analysis of the vowel qualities of English and Slovene. Elsa González Alvarez, Andrew Rollings (ur.), Studies in contrastive linguistics, Santiago de Compostela: Universidade de Santiago de Compostela, 601-608. Rastislav ŠUŠTARŠiC, 2005: English-Slovene contrastive phonetic and phonemic analysis and its application in teaching English phonetics and phonology. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Rastislav ŠUŠTARŠiC, Smiljana komar, Bojan petek, 1995: Slovene. Journal of the International Phonetic Association 25, 86-90. Rastislav ŠUŠTARŠiC, Smiljana komar, Bojan petek, 1999: Slovene. Handbook of the International Phonetic Association, Cambridge: Cambridge University Press, 135-139. Hotimir tivadar, 2003: Kontrastna analiza slovenskih i hrvatskih vokala (moguci izgovorni problemi sa slovenskog aspekta). Govor 20, 449-479. Hotimir tivadar, 2004a: Foneticno-fonološke lastnosti samoglasnikov v sodobnem knjižnem jeziku. Slavisticčna revija 52, 31-48. Hotimir tivadar, 2004b: Priprava, izvedba in pomen perceptivnih testov za foneticno-fonološke raziskave (na primeru analize fonoloških parov). Jezik in slovstvo 49, 17-36. Hotimir tivadar, 2007: Vprašljivost nekaterih "vecnih resnic" v govorjenem knjižnem jeziku - na primeru samoglasnikov. Acta Universitatis Čarolinae. Philologica. Phonetica Pragen-sia 11, 59-74. Hotimir tivadar, 2008: Kakovost in trajanje samoglasnikov v govorjenem knjižnem jeziku. Peter Jurgec: Slovenščina ima 9 samoglasnikov 267 Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Ljubljana. Hotimir tivadar, 2010: Normativni vidik slovenščine v 3. tisočletju - knjižna slovenščina med realnostjo in idealnostjo. Slavistična revija 58, 105-116. Jože toporišič, 1975: Formanti slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija 23, 153-196. Jože toporišič, 1976/2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Jože toporišič, 1978: Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika. Maribor: Obzorja. Jože toporišič (ur.), 2001: Slovenski pravopis. Ljubljana: SAZU. Jože toporišič, 2003: Eksperimentalnofonetične raziskave slovenskega knjižnojezikovnega glasovja in tonemskosti. Slavistična revija 51, 119-140. Summary This article examines the vowel inventory of Slovenian and argues for a significant modification of the classic description. The proposal is that Slovenian has nine, not eight contrastive vowels. This conclusion is reached by carefully reviewing all available phonetic studies of Slovenian. The article first discusses the classic model (toporišič 1975, 1976/2000, 2001 and his predecessors) and points out its theoretical drawbacks. The most important one is that quantity is considered a non-segmental property. This cannot be the case, since quantity is tied to vowel quality, and not all vowels distinguish length. Some are always long, others are always short, while the third kind are both long and short. Quantity has no other phonological evidence. If quantity is regarded as a segmental property, which is tied to individual vowels, Slovenian actually distinguishes eleven different vowels. Standard Slovenian is considered to be a constructed language in most literature. This article argues against such a position and provides an alternative. Standard Slovenian is an actual speech variety that can be defined in terms of geographical and sociolinguistic variables, namely it is formal speech of central dialects' speakers. This position is rooted in the fact that the aim of linguistics is description rather than prescription. Furthermore, most phonological literature already includes many properties of central dialects, particularly that of Ljubljana. The alternative view of Standard Slovenian makes it possible to examine the vowel inventory by means of phonetic analysis. Past studies are mainly concerned with vowel duration and formant frequencies. As regards the vowel duration, no phonetic study supports the classic model in which quantity is contrastive. For the most part, long vowels have no significantly greater duration than short vowels. The only exception is the low vowel [a], which shows consistent, yet rather small differences. Similar results are found in perceptual studies: speakers distinguish the two types of [a], but do not distinguish quantity in other vowels. The second piece of evidence comes from the measurements of formant frequencies. Quantity does not significantly affect formant frequencies. The sole exception is [a], where the distinction between the two quantities is highly significant. In short, no phonetic study is consistent with the classic model, which includes quantity for most vowels. The only exception is the low vowel. I propose that there are actually two different low vowels—a lax [a] and a tense [a]. The acoustic difference between them is primarily in F1, while the articulatory difference is in the tongue root position. The durational difference ([a] is on average 28% longer than [a]) can be attributed to phonetics, as higher F1 correlates with longer duration. The phonetic evidence is supported by phonological patterns. First, the contrast between the two low vowels is neutralized in unstressed positions. The same pattern is found mid vowels, 268 Slavisticna revija, letnik 59/2011, st. 3, julij-september which contrast in [ATR] in stressed, but not unstressed positions. Second, the contrast between the two low vowels is limited to word-final syllables. This resembles similar patterns for the mid vowels in some nominal paradigms. The tense low vowel can appear only in closed syllables, which is parallel to the distribution of schwa. Third, only high tone can appear on [a], which is parallel to the pattern for the lax mid vowels and schwa. We can conclude that [a] behaves in a systematic way within the vowel system of Slovenian. The evidence presented in this articles strongly suggests that the classic model of Slovenian vowels needs to be rejected over the new model. Slovenian has nine contrastive vowel qualities, whereas vocalic quantity is not distinctive. Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 269 UDK 81'25:341.76 Boštjan Udovič Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani Tanja Žigon Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Marija Zlatnar Moe Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani POSEBNOSTI PREVAJANJA STROKOVNEGA JEZIKA DIPLOMACIJE: PRIMER DUNAJSKE KONVENCIJE O DIPLOMATSKIH ODNOSIH Prispevek tematizira problematiko prevajanja izrazov, ki se v slovenščini uporabljajo v diplomatskem jeziku, ter poudarja pomen sodelovanja strokovnjakov s področij diplomacije in prevajanja. Raziskava temelji na analizi Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih, sprejete leta 1961 (v veljavo je stopila leta 1964), in sicer različic v treh uradnih jezikih OZN (angleškem, francoskem in ruskem), obeh (neuradnih) prevodov v slovenščino in prevoda nemščino. Prav tako avtorji slovenska prevoda primerjajo s srbohrvaškim prevodom, ki velja za edini uradni prevod Konvencije, ki jo je Socialistična federativna republika Jugoslavija ratificirala leta 1964. This paper deals with the translation of terminology used in Slovene diplomatic language, stressing the importance of working with experts in the fields of diplomacy and translation. The study is based on an analysis of the Vienna Convention on Diplomatic Relations of 1961 (placed in effect in 1964), its versions in three of the official languages of the UN (English, French, and Russian), the two (unofficial) Slovene translations, and the German translation. The Slovene translations are also compared with the Serbo-Croatian translation, which is the only official translation of the Convention ratified by the Socialist Federal Republic of Yugoslavia in 1964. Ključne besede: diplomatska terminologija, izhodiščno besedilo, uradni prevod, prevzeti izraz Keywords: diplomatic terminology, source text, official translation, borrowed term 1 Uvod1 1. julija 1992 je Skupščina Republike Slovenije pod predsedstvom dr. Franceta Bučarja sprejela Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo (ur. l. RS-MP 9/1992: 103). Akt na podlagi določb Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, določb Deklaracije o neodvisnosti, določbe Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter dejstva o mednarodnem priznanju Republike Slovenije do- 1 Avtorji se za nasvete in pomoč pri nastajanju pričujočega članka zahvaljujemo zasl. prof. dr. Tomu Korošcu s Fakultete za družbene vede, uredništvu ter recenzentom Slavistične revije. 270 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september loča, da je Republika Slovenija pravna naslednica mednarodnih sporazumov, katerih članica je bila Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ), in našteje 55 konvencij Organizacije združenih narodov (OZN) ter 6 konvencij, sprejetih v okviru Mednarodne agencije za atomsko energijo (ibid.). Med konvencijami OZN na tretjem mestu navaja Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih (v nadaljevanju DKDO),2 sprejeto na Dunaju 18. aprila 1961 in objavljeno v Uradnem listu SFRJ 26. februarja 1964 (ur. l. SFRJ-MP 2/1964). Slovenija je notificirala nasledstvo mednarodnih pogodb SFRJ, med katerimi so nekatere, ki v slovenski jezik še nikoli niso bile uradno prevedene. Strokovni diplomatski jezik se v Sloveniji šele vzpostavlja, prav zdaj se pripravlja prvi uradni prevod DKDO, zato se nam zdi primeren trenutek, da primerjamo oba neuradna slovenska prevoda z izvirniki v angleškem, francoskem in ruskem jeziku. V ospredju raziskave sta dve vprašanji. Prvo je, kako uskladiti pravila in norme strokovnih področij diplomacije in prevajalstva in kako poiskati najustreznejše prevajalske rešitve, ki ne bodo v nasprotju z namenom, pravili, normami in tradicijo diplomatskih besedil. Drugo vprašanje pa zadeva jezikovne, slogovne, skladenjske in terminološke posebnosti izhodiščnega besedila ter njihov prenos v ciljni jezik, torej slovenščino. Pri dokumentih, kot je DKDO, je še posebej pomembno, da se prevod tako formalno oblikovno kakor vsebinsko in slogovno čim bolj približa izhodiščnemu besedilu, saj v ciljnem jeziku prevzema vlogo izvirnika. Ugotoviti želimo tudi, ali na prevajanje strokovnih izrazov in pravnih kodifikacijskih terminov vplivata kulturna bližina drugih prevodov (v našem primeru srbohrvaškega in nemškega) in poznavanje dveh delovnih jezikov OZN. V prispevku s pomočjo rešitev iz večjezičnega korpusa Evrokorpus (http:// evrokorpus.gov.si/index.php) ter nekaterih drugih terminoloških baz, npr. Evroterm (http://evroterm.gov.si/) in Iate (InterActive Terminology for Europe; http://iate.eu-ropa.eu/), predlagamo rešitve, primernejše z obeh stališč. 2 Zgodovina uveljavljanja slovenskega jezika v pravnih tekstih Strokovni jezik diplomacije sodi v širši okvir pravnega jezika (prim. fajfar 2010). V pravnih dokumentih se slovenski jezik uporablja relativno dolgo, saj že v 16. stoletju beležimo prve pravne akte, ki so bili sklenjeni v slovenščini; razmah pa je slovenski pravni jezik doživel najprej v času Ilirskih provinc (z dvojezičnim Uradnim listom), nato pa leta 1849 z oktroirano ustavo, ki je predpisala enakopravnost jezikov v habsburški monarhiji ter izdajanje splošnega uradnega lista v njih (stabej 1998; novak 2007: 187). Kljub formalnim predpisom se je slovenščina le počasi uveljavljala v javnem življenju in v uradih, so se pa s pravno terminologijo že v 19. stoletju ukvarjali vidnejši slovenski jezikoslovci kot npr. Fran Miklošič, Janko Babnik in Matej Cigale (prim. novak 2007: 189-193; jemec tomazin 2010: 111-134). Po zlomu Avstro-Ogrske je z ustanovitvijo Države SHS, ki ji je sledila združitev v Kraljevino SHS, vprašanje slovenskega jezika v pravnih besedilih stopilo še bolj v ospredje. V 2 K Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih spadata tudi dva fakultativna (opcijska) protokola, in sicer: (1) Opcijski protokol k DKDO o pridobivanju državljanstva in (2) Opcijski protokol k DKDO o obveznem reševanju sporov. Zanimivo je, da je SFRJ prvi protokol ratificirala v okviru DKDO, drugega pa je ratificirala posebej, a ga objavila v istem uradnem listu (ur. l. SFRJ-MP 2/1964). Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 271 3. členu Vidovdanske ustave Kraljevine SHS piše, da je »službeni jezik kraljevine srbsko-hrvatsko-slovenski« (grdina-stabej 2002: 505), a se v praksi to določilo ni dosledno izvajalo. Podoben položaj je imel slovenski jezik tudi v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Čeprav so uradni listi v slovenskem jeziku izhajali že od leta 1944 (uradni list RS, spletna stran)3 in je bila slovenščina »načelno« uradni jezik na ravni federacije, je bila njena uporaba v praksi omejena, še posebej na področju diplomacije in vojske (grdina-stabej 2002: 506). Ustava iz leta 1974 je prinesla premik. Jezikom in pisavi posameznih narodov (in narodnosti) v SFRJ je 246. člen zagotavljal enakopravnost, kar je Slovenija prenesla tudi v svojo Ustavo (ustava SRS, 212. člen, 2. alineja); sočasno pa je bila ta določba relativizirana, saj je določala, da ima pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti pred državnimi in drugimi organi vsakdo pravico uporabljati svoj jezik in pisavo (ibid., 3. alineja). Na področju mednarodnih pogodb (v najširšem pomenu) je vladala zmeda. Pregled dostopnih uradnih listov kaže, da se mednarodne pogodbe pred letom 1968 niso prevajale v slovenščino, po letu 1969 pa že najdemo nekatere prevode.4 Njihova objava v Uradnem listu se je oblikovala po načelu vzporednega vodenja: na levi strani je bilo izvirno, na desni pa prevedeno besedilo. V SFRJ so obe Dunajski konvenciji5 prevedli iz francoskega izhodiščnega jezika, kar pripisujemo dvema dejavnikoma: ideološkemu in »zgodovinskemu« (prim. simoniti 1995: 36). Prvi temelji na vezeh, ki jih je že Kraljevina Jugoslavija imela s Francijo in na francoski naklonjenosti oblastem v SFRJ; drugi pa na oceni, da SFRJ ni želela sprejeti dejstva, da je angleščina v diplomatskem občevanju vse bolj izpodrivala francoščino (več o tem vidovič muha 2003: 18). Po osamosvojitvi Slovenije smo rabo slovenskega pravnega jezika v mednarodnih pogodbah določili z dvema dokumentoma: z Zakonom o zunanjih zadevah (ur. l. RS 1/1991; v nadaljevanju ZZZ) in z Ustavo Republike Slovenije (ustava RS 1992). Ustava RS v 11. členu določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina.6 Za mednarodne pogodbe in vprašanje slovenščine v njih pa je bilo pomembno IV. poglavje ZZZ, in sicer členi 58 do 68,7 še posebej slednji, ki je določal jezikovno podobo mednarodnih pogodb. Za udejanjanje navedenih je od osamosvojitve dalje skrbela (in še skrbi) 3 Navedbe, da so se mednarodne pogodbe prevajale v slovenski jezik od leta 1944 dalje, na podlagi pregledanih uradnih listov ni mogoče preveriti. Dokaz za to je že DKDO, ki je bila ratificirana leta 1964 in je bila v Uradnem listu objavljena le v srbohrvaškem jeziku. Vpliv srbohrvaščine na slovenski jezik so preučevali številni jezikoslovci. Kot prvega naj omenimo Antona Breznika (1909), v 70-ih letih 20. stoletja je o tem pisal Tomo Korošec (1972: 169-179). Monika Kalin Golob v svojih delih Jezikovne reže (2001, 2003) obravnava vprašanje srbohrvatizmov v slovenščini, v zadnjem času pa sta se s to problematiko ukvarjali še Alenka Jelovšek (2010), Mateja Jemec Tomazin (2010: 100-106) in Nataša Hribar (2003 in 2006). 4 Pri tem opozarjamo na določbo v Ustavi SFRJ (1974), kjer je v 4. alineji 271. člena določeno, da »v mednarodnem občevanju velja načelo enakopravnosti jezikov narodov Jugoslavije [...]«, v 5. alineji istega člena pa, da »kadar se mednarodne pogodbe sestavljajo v jezikih držav pogodbenic, se enakopravno uporabljajo jeziki narodov Jugoslavije«. 5 Govorimo o Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih (ur. l. SFRJ-MP 2/1964) in Dunajski konvenciji o konzularnih odnosih (ur. l. SFRJ-MP 5/1966). 6 Več o slovenščini v Ustavi RS prim. razpravo Ade Vidovič Muha (2003: 9-10). 7 V reviziji Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1) je to člen 77 (ur. l. RS 45/2001). 272 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september prevajalska služba Ministrstva za zunanje zadeve skupaj s Sektorjem za prevajanje pri Generalnem sekretariatu Vlade RS.8 3 Zgradba in prevajanje mednarodnih pravnih dokumentov Dunajska konvencija o pogodbenem pravu (1969) loči dve vrsti pogodb med subjekti mednarodnega prava: dvostranske in mnogostranske. Mednarodne konvencije, ki niso nič drugega kot mnogostranske mednarodne pogodbe (in zato zanje veljajo enaka pravila, kot za katero koli drugo mednarodno pogodbo), imajo konvenciona-lizirano makrostrukturo, ki jo sestavljajo štirje elementi: (a) naslov, v katerem sta podana vrsta dogovora ter predmet konvencije; (b) uvod ali preambula, v katerem so našteti temeljni motivi in maksime, ki so vplivali na sprejetje in podpis konvencije; (c) vsebinski del, ki je razčlenjen na posamezne člene; (d) sklepni del z zaključnimi določili in klavzulami (prim. stolze 2009: 222). To velja tudi za DKDO,9 ki je razdeljena v sedem zaporednih delov (Tabela 1). Tabela 1: Lastna razdelitev DKDO glede na določila. Preambula Splošne določbe Izrazoslovje (1. člen), nastanek diplomatskih odnosov (2. člen), funkcije diplomatske misije (3. člen), agreman (4. člen), nerezidenčnost (5. in 6. člen) Sestava diplomatske misije 8. do 13. člen Rang in prednostni vrstni red 14. do 19. člen Imunitete in privilegiji/misije in ad personam 22. do 41. člen Prekinitev diplomatskih odnosov in posledice 44. do 46. člen Prehodne in končne določbe 48. do 53. člen Vir: Udovič (2009: 153). Podobno kot struktura konvencij, ki je normirana in ustaljena, je tudi za jezik konvencij, ki ga običajno označujemo kot diplomatski jezik (berkovič 2006: 173), 8 Sektor za prevajanje pri Generalnem sekretariatu Vlade RS nadaljuje delo Službe za prevajanje, redakcijo in terminologijo SVEZ, ki je bila po sklepu vlade po osamosvojitvi Slovenije zadolžena za pripravo slovenske različice pravnega reda, pri čemer je projekt potekal na več ravneh. Redakcija besedil je bila prevajalska, strokovna, pravna in jezikovna, sledila pa je potrditev na komisiji za redakcijo prevodov pri Službi Vlade RS za zakonodajo (prim. o tem erbič et al. 2007: 611-623). V sklopu Službe za prevajanje, redakcijo in terminologijo SVEZ je nastala tudi terminološka zbirka izrazov Evroterm, katere temeljna naloga je bila (in je še vedno), da zagotovi poenotenje terminologije v dokumentih. Ta večjezična terminološka zbirka je od leta 2000 dostopna na spletu, skupaj z dvojezičnim (danes večjezičnim) vzporednim korpusom prevodov Evrokorpus, ki je prav tako od leta 2002 dostopen na spletu ter ga stalno dopolnjujejo (prim. fajfar 2010: 92-99). 9 Več o zgodovini nastanka DKDO v Udovič (2009: 151-153) in Radovič (1990). Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 273 značilna standardizacija, ki zahteva nedvoumnost in natančnost.10 Ta se kaže v ustaljenosti, togosti in tehničnosti posredovanih informacij (prim. nicolson 1947: 172-177). Zato mora imeti prevajalec takšnih standardiziranih tekstov pri svojem delu vedno pred očmi vsebino in ustaljeno terminologijo (prim. vermeer 1986; vermeer 1989). Najhujše napake se zgodijo, če je prevajalcu tematika tuja, če ne pozna strokovnega jezika in je razdvojen med dobesednim prevajanjem in prevajanjem po smislu (prim. schlamberger brezar 2005: 125). V takem primeru je nujno, da se prevajalec posvetuje s strokovnjaki za področje in da skupaj izberejo najboljši možen prevod. Tudi druga možnost, da se namreč prevajanja loti strokovnjak za področje sam, čeprav za to ni ustrezno usposobljen, ne pozna zakonitosti in zahtev prevajanja ter ima zato težave pri soočanju z jezikovnimi, slogovnimi, skladenjskimi in kultur-nospecifičnimi prvinami ter posebnostmi izhodiščnega in ciljnega jezika, se prepogosto konča s popolnoma neustreznim (in neuporabnim) prevodom. Pri komentarju, analizi in oblikovanju prevodnih rešitev smo upoštevali naslednja jezikovna, vsebinska in strukturna priporočila: • Prevod mora ohraniti sporočevalni namen (skopos) mednarodnopravnega dokumenta ter se hkrati prilagoditi normam ciljnega jezika. Tako npr. angleški glagol shall/shall not izraža obvezo/prepoved, may/may not pomeni dovoljenje/prepoved, glagoli, kot so agree, undertake, acknowledge, warant, accept pa izvršujejo dejanje (trosborg 1994: 315-317). • Pri formalni zgradbi besedila moramo upoštevati značilnosti besedilne vrste; poznavanje diplomacije, prava, izhodiščnega in ciljnega jezika, še posebej strokovnih zvrsti, pa so predpogoj za pripravo zanesljivih in zavezujočih prevodov (prim. stellbrink 1984: 100). • Prevod mora verodostojno podati vsebino in smisel originala. • Ker se pri prevajanju pogosto pojavljajo terminološke vrzeli, kot jih imenuje Stolze (2010: 75-76), se mora prevajalec odločiti, do katere mere privoli v prevzemanje tujih izrazov, oziroma mora vsaj predlagati, če že ne določiti nove izraze.11 • Prevod mora ciljnemu bralcu posredovati iste informacije kot izhodiščnemu bralcu, kar pomeni, da se mora prevod brati kot original. • Pri prevajanju je potrebno paziti na dosledno in enotno rabo terminov oz. struktur, ki se pojavljajo v različnih dokumentih (svez 2002: 7).12 10 Med diplomatske jezike, ki so bili po drugi svetovni vojni z resolucijo OZN sprejeti med uradne jezike, sodijo: angleščina, francoščina, ruščina, kitajščina in španščina; arabščina je bila mednje prišteta šele v 80-ih. Za delovna jezika sta bili določeni angleščina in francoščina. Več o spreminjanju jezika diplomacije v Simoniti (1995: 36), Čačinovič (1994: 44) in Rudolf (1971: 48). 11 Stolze (2010: 84) ugotavlja, da se izraza v izhodiščnem in ciljnem jeziku lahko (a) popolnoma ujemata (kongruenca), (b) je izraz A splošnejši od izraza B, ki je popolnoma vključen v A (inkluzija), (c) izraza A v ciljnem jeziku ni (terminološka vrzel) in (d) izraza se le delno pomensko pokrivata (prim. tudi jemec tomazin 2010: 84). 12 Že v navodilih za prevajanje in lektoriranje prevodov pravnih aktov Evropskih skupnosti, ki jih je pripravila prevajalska služba pri Službi vlade za evropske zadeve (svez), je posebej poudarjena natančnost in vsebinska ustreznost prevoda, saj gre za pravno zavezujoč dokument tudi v slovenskem pravnem sistemu (svez 2002: 7). Prevajalska služba poudarja, da »se je [pri prevodu] najvažnejše dosledno držati sporočila predloge, kjer se le da - ne da bi delali silo slovenskemu jeziku - pa tudi stavčnega besednega reda. 274 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september 4 Študija primera: Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih Kodifikacija diplomatskega prava se je zgodovinsko gledano razvijala večtirno. Njeno osnovo predstavlja vzpostavitev stalnega predstavništva, ki je bila utemeljena na pravici do odposlanstva (ius legationis) in pravici do predstavljanja (ius represen-tationis). Iz teh pravic sta izšli (politični in pravni) vprašanji zaščite diplomatskega predstavnika (tj. imuniteto rationepersonae) (amerasinghe 2008: 8) ter prednostnega vrstnega reda. Obe sta bili rešeni že zgodaj; prvo z dvostranskimi pogodbami, drugo pa z Dunajskim pravilnikom iz leta 1815 in Aachenskim protokolom iz leta 1818. Postopen razvoj diplomatskih metod in tehnik ter nepregledna množica dvostranskih pogodb je v 20. stoletju pripeljala do vrhunca kodifikacije diplomatskega in konzularnega prava: sprejeti sta bili Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih in Dunajska konvencija o konzularnih odnosih (DKKO). Prvi neuradni prevod DKDO v slovenščini (in s tem nestorsko delo na področju diplomacije), je pripravil Iztok Simoniti leta 1994. Objavljen je bil v posebni izdaji revije Teorija in praksa, uredništvo pa je uvodoma zapisalo, da je na področju mednarodnega prava »diplomatsko pravo doseglo najvišjo stopnjo kodifikacije« ter da je »z natisnjenimi prevodi [...] opravljen prvi korak k predstavitvi temeljnih mednarodnih dokumentov, ki jih mora imeti vsak narod in država v svojem jeziku« (ibid.: predlist). Za predlogo je Simoniti uporabil francoski in angleški izvirnik (1994: 47).13 Njegovemu prevodu je leta 2006 sledil še neuradni prevod Boruta Bohteta ter Vasilke Sancin (2006: 251-303).14 4.1 Izbor členov in metodologija Za analizo smo izbrali tiste člene, pri katerih so se nam prevodne rešitve v obeh slovenskih prevodih (1994, 2006) zdele manj ustrezne ali pa menimo, da bi jih na določenih mestih lahko še izboljšali. Predpostavljamo, da ima njihova manjša ustreznost tri vzroke: (a) premočan vpliv enega od izhodiščnih besedil (npr. francoskega ali angleškega); (b) oblikovanje prevoda na osnovi nemškega uradnega prevoda, kar pomeni, da gre za posredni prevod ter ne za prevod izhodiščnega besedila in (c) zaznaven vpliv srbohrvaškega prevoda iz leta 1964, pri čemer je tudi srbohrvaščina le jezik prevoda in ne izhodiščnega besedila. Analiza v nadaljevanju ima tako dva cilja: najprej želimo razčleniti vzroke in s tem odgovoriti na raziskovalna vprašanja, nato pa ponuditi morebitne ustreznejše rešitve pri prevajanju določb iz DKDO. Za preverjanje pogostnosti rabe posameznega termina ali besednih nizov (kon-kordanc) smo uporabili večjezični korpus Evrokorpus. Pri iskanju pomenov, razen v nekaterih primerih, nismo posebej določili minimalnega stanja prevoda (prevajalska, Vsekakor je nujno, da ima slovensko besedilo enako število stavkov kot izvirnik, kar je pomembno zaradi morebitnega poznejšega sklicevanja na neki stavek« (ibid.). 13 V nadaljevanju članka bomo zaradi prostorskih omejitev za ilustracijo izhodiščnega besedila uporabljali angleško različico, kar pa ne pomeni, da jo štejemo za nadrejeno drugim jezikovnim različicam izhodiščnega besedila. 14 Opozoriti je treba, da je Simonitijev prevod (1994) prvi in zelo dober prevod, kljub temu pa ima nekatere pomanjkljivosti, ki jih v določeni meri odpravljata Bohte in Sancin (2006), nekatere pa ostajajo. Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 275 strokovna, jezikovna, pravna redakcija oz. finaliziran prevod ali objava), temveč so upoštevani vsi zadetki. Če bi posebej določali stanje prevoda, bi bilo zadetkov sicer manj, kljub temu pa bi bili rezultati enaki. Prav tako pri iskanju nismo posebej izbrali področja prevoda (npr. gospodarstvo, pravosodje, kmetijstvo, obramba itd.), uporabljali pa smo nadomestne znake (vprašaj, piko ali podčrtaj), ki označujejo poljuben znak npr. pri obrazilih v slovenskih besedah (npr. vodj? misije) oz. zvezdico, s katero smo označili poljuben niz znakov, kar je včasih koristno pri daljših besednih zvezah (npr. diplomatski agent). Če se neka različica prevoda oz. prevodna rešitev pojavlja pogosto, to govori v prid pogostejši rabi, kar smo dodatno preverili še pri tistih izrazih, ki so zabeleženi tudi v Evrotermu. Žal rabe pri ruskem jeziku ni bilo mogoče preveriti, saj ga korpus in terminološki zbirki Evroterm in late ne vsebujejo. Tako je ruščina predstavljena v tem okviru (le) kot eden uradnih jezikov OZN. 4.2 Rezultati a) Preambula Uvodni del DKDO ima stalno zgradbo. V preambuli so naštete maksime, ki so pripeljale do sprejetja konvencije, in že na prvi pogled kažejo, za kakšno besedilno vrsto gre. V angleščini se tu pojavljajo deležniške in deležijske oblike (recalling, having in mind, believing, realizing, affirming), podobno tudi v francoščini (rappelant, consistents, persuadés, convaincus, affirmant) in ruščini (otmečaja, prinimaja vo vnimanie, buduči ubeždeny, soznovaja, potverždaja, soglasilis')}5 Nemški prevod dosledno upošteva navodila nemškega Ministrstva za zunanje zadeve (standardforMULiERUNGEN 1992: 83) ter angleške in francoske oblike prevaja s predložnimi besednimi zvezami z glagolskim samostalnikom (eingedenk dessen, in Anbetracht, in der Erkenntnis, unter Bekräftigung) ter z eno deležniško obliko (überzeugt). Srbohrvaški prevod, ki je nastal na osnovi francoskega izvirnega besedila, se ravna po originalu tudi pri slovničnih strukturah in v tem kontekstu uporablja deležniške oblike kot: /.../podsječajuci, svesne, uverene, ubedene, potvrdujuci, oba slovenska prevoda pa deležniške strukture, kot so opozarjajoč, upoštevajoč, sodeč, potrjujoč, opuščata in uporabljata oziralni odvisnik, ki mu sledi osebna glagolska oblika v 3. osebi množine sedanjika (/../ ki opozarjajo, upoštevajo, sodijo, so prepričane, potrjujejo). Na deležniške in deležijske oblike v tovrstnih besedilih v slovenščini sicer naletimo v nekaterih prevodih konvencij in podobnih dokumentov (npr. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 1994; Konvencija o otrokovih pravicah [OZN], Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in svoboščin itd.), vendar, kot ugotavlja Schlamberger Brezar (2005: 128), praksa govori v prid nedele-žniških in nedeležijskih oblik. Oba slovenska prevoda DKDO sta sinhrona z navodili SVEZ-a, ki deležniških struktur v Navodilih za prevajalce ne navaja oz. jih priporoča le v primeru, ko se želimo izogniti dvostopenjskim oziralnim odvisnikom (svez 2002: 10), deležniške in deležijske oblike niso navedene oz. niso uporabljene niti v priloženih vzorčnih prevodih (ibid.: 24-96). 15 Za prečrkovanje besed iz ruščine uporabljamo pravila GOST 16876-71, ki jih je sprejela OZN leta 1987. 276 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september Opozoriti velja še na uvodni stavek preambule, ki se v Simonitijevem prevodu glasi: »Države članice te konvencije, ki: /.../«; v prevodu iz leta 2006 pa sta prevajalca Bohte in Sancin uporabila primernejši termin za »The States Parties / Les Etats parties«, in sicer »države pogodbenice« (nem. Vertragsstaaten, srbh. države ugovornice), kar je po našem mnenju boljša, ne pa nujno edina rešitev. V zadnjem času se namreč vse bolj uveljavlja termin »države podpisnice«, ki je prav tako točen in uporaben.16 b) Člen 1a: Definicija pojmov V prvem členu konvencije so navedeni in razloženi izrazi, pomembni za razumevanje DKDO. Pod 1a) beremo: The »head of the mission« is the person charged by the sending State with the duty of acting in that capacity. Simonitijev prevod iz leta 1994 se glasi »šef misije« in se pri tem zgleduje bolj po francoskem (»chef de mission«) kot po angleškem izvirniku. Nemški prevod je »Missionschef«, srbohrvaški pa »šef misije«. Opazimo lahko interferenco med francoščino in slovenščino, na prevod pa je verjetno vplival tudi srbohrvaški prevod, v katerem je francoski »chef« le prevzet (in nato prečrkovan) v »šef«. Po francoskem zgledu se ravna tudi nemški prevod. Prevajalca Bohte in Sancin sta leta 2006 predlagala drugačno rešitev. Zgledovala sta se po angleškem izvirniku (»head of the mission«) in ruskem izvirniku (»glava predstavitel 'stva«) ter izraz prevedla kot »vodja misije«}1 Evrokorpus za prevod besedne zveze »head of the mission« iz angleščine v slovenščino ponuja rešitev »vodja misije« (12 zadetkov), za prevod iz francoščine (»chef de mission«) v slovenščino enako (3 zadetki), niti enkrat pa ne predlaga rešitve »šef misije«. Tudi če se odločimo za obratno iskanje ter nas zanima, kolikokrat je slovenska besedna zveza »vodja misije« pojavi v paru z angleščino, ugotovimo, da je zadetkov 66, v paru z nemščino je zadetkov 8, v francoščino je besedna zveza »vodja misije« kot »chef de mission« prevedena v 31 primerih, tudi tokrat pa ni zadetkov za izraz »šef misije« (tabela 2). Zanimivo je, da Evrokorpus pri jezikovnem paru slo-venščina-nemščina za prevod besedne zveze »vodja misije« namesto poimenovanja »Missionschef« (nič zadetkov), ki ga najdemo v DKDO, predlaga »Leiter der Mission« (9 zadetkov). V terminološki zbirki Iate pa sta oba nemška termina navedena kot enakovredna in zanesljiva. »Leiter der Mission« po definiciji iz zbirke lahko, tako kot v slovenščini, uporabimo v dveh pomenih, in sicer: (a) vodja diplomatskega predstavništva neke države (Leiter der diplomatischen Vertretung eines Staates) ter (b) vodja civilne operacije v okviru evropske varnostne in obrambne politike na kriznih območjih (Leiter einer zivilen ESVP-Krisenbewaltigungsoperation). 16 Z izbiro ene ali druge rešitve bomo nečemu dali prednosti: pristopu k pogodbi ali pa njenemu pod- 17 Podobno prevodno rešitev ponuja tudi italijanski prevod (capomissione). Vprašanje, ki se postavlja, je, kaj je v slovenščini ustreznejše. Glede na to, da se je za dve funkciji »šef(inja)protokola« in »šef države« uveljavil termin »šef« (in ne vodja protokola/države) in glede na to, da Slovar slovenskega knjižnega jezika (Sskj) predlaga rešitev »šef misije«, smo bili v tem primeru v dilemi. Na koncu smo se v skladu s predlogi iz Evrokorpusa odločili, da je izraz »vodja« v slovenščini ustreznejši. Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 277 Tabela 2: Zadetki v Evrokorpusu za prevoda »šef misije« in »vodja misije« v paru z angleščino, francoščino in nemščino. Prevod Število zadetkov Šef misije (slov.-angl.) 0 Vodja misije (slov.-angl.) 66 Šef misije (slov.-franc.) 0 Vodja misije (slov.-franc.) 31 Šef misije (slov.-nem.) 0 Vodja misije (slov.-nem.) 8 Vir: Lastni prikaz. c) Člen 1e: Definicija pojmov Nadalje prvi člen pod točko 1(e) razlaga pojem »diplomatski agent«: A »diplo-matic agent« is the head of the mission or a member of the diplomatic staff of the mission. Tudi v tem primeru sta angleško (»diplomatic agent«) in francosko (»agent diplomatique«) poimenovanje vplivala prav na vse analizirane jezike, razen na nemščino, kjer izpuščajo besedo »Agent« in »diplomatskega agenta« prevajajo zgolj kot »diplomat«. Izraz »diplomatski agent« namreč uporabljamo za uslužbenca diplomatske misije z najvišjim rangom (tj. vodja misije) ali za člana diplomatskega osebja misije, ki ima funkcijo diplomata, kot to definira člen 1d DKDO. V slovenskem jeziku je izraz »diplomatski agent« uveljavljen, čeprav ga v vsakodnevni rabi pogosto nadomeščamo z izrazom diplomat, ki pa je vsebinsko širši, saj obsega tako predstavnike na diplomatskih in konzularnih delovnih mestih, kakor tudi uslužbence mednarodnih organizacij idr. Zato se strinjamo z dosedanjim prevodom, torej »diplomatski agent«. d) Člen 1h: Definicija pojmov Alineja k prvemu členu DKDO govori, da so »zasebna služinčad osebe, ki so v zasebni službi pri članu misije in niso uslužbenci države pošiljateljice« (simoniti 1994: 31; bohte-sancin 2006: 252). V angleščini se zanje uporablja termin »private servant« in v francoščini »domestique privé«. Ruščina se ravna po obeh izvirnikih in besedno zvezo prevaja kot »častny domašnij rabotnik«, nemški prevod pa namesto zastarele besede »Diener« (sluga, služabnik) raje uporabi nevtralnejšo obliko »privater Hausangestellter« (tj. zasebni nameščenec). Oba slovenska prevoda sledita tako izvirniku kot ruskemu in srbohrvaškemu prevodu (»privatna posluga«) ter uporabita zastarelo besedno zvezo »zasebna služinčad«. V Evrokorpusu najdemo dva predloga za prevod besedne zveze »private servant«, ki se pojavljata v finalizirani verziji. Korpus v obeh primerih za to besedno zvezo ponuja prevodno rešitev »osebni strežnik«, ki je pa našem mnenju le delno ustreznejša kot »zasebna služinčad«. Prevoda iz francoščine in iz nemščine v korpusu ni. Kot boljšo pre- 278 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september vodno rešitev predlagamo besedno zvezo »zasebno strežno osebje« ali celo »zasebno pomožno osebje«, saj gre za člane osebja misije, ki opravljajo vzdrževalna, varnostna, strežna oziroma gospodinjska opravila v misiji (prim. palir 2005: 9). e) Člen 4: Postopek izbire vodje misije Četrti člen DKDO se v angleščini glasi: The sending State must make certain that the agrément of the receiving State has been given for the person it proposes to accredit as head of the mission to that State. Poimenovanje »agrément« je angleščina prevzela iz francoskega diplomatskega jezika, podobno je tudi v ruščini, v srbohrvaškem prevodu, ki besede ne prevaja, temveč le prevzame in prečrkuje (»agreman«), ter v nemškem prevodu, kjer se je prevajalec odločil za prevzem (nem. »Agremént«). Simoniti (1994: 32) je »agrément« prevedel v slovenščino (»privolitev«), vendar pa je v oklepaju navedel tudi prevzeto besedo (»agreman«). Pri drugem slovenskem prevodu (bohte-sancin 2006: 253) sta se avtorja zgledovala po francoski različici. Besedo sta iz izhodiščnega jezika prenesla v slovenščino v citatni obliki (»agrément«), vendar se tudi njima rešitev očitno ni zdela najboljša, saj sta v opombi besedo poslovenila in zapisala, da gre za privolitev.18 V Evrokorpusu ni ponujenih rešitev za prevod pojmov »agrema[n]« in »agremént« iz slovenščine v tuje jezike, prevod iz francoščine v slovenščino pa ponuja številne predloge ter kot najpogostejšo rabo označi besedo »odobritev« (iate). Rabo smo preverili še v Zakonu o zunanjih zadevah (ur. l. RS 113/2003; ZZZ-1-UPBl), ki za enako dejanje države (tj. »agrema[n]«) uporabi termin »soglasje« (prim. 21. in 59. člen ZZZ-1-UPB1), čeprav bi bilo bolje govoriti o »privolitvi« ali »odobritvi«}9 Pri besedi »soglasje« gre namreč za drugo besedno družino, izraza pa se le delno pomensko prekrivata. Poleg tega Slovar slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju sskj) za »soglasje« navaja razlago »pozitivno mnenje, odgovor glede uresničitve česa«, kar sicer deloma ustreza pomenu francoskega oz. angleškega termina, vendar pa isti slovarski vir pri izrazu »agrema« pravi, da gre za »privolitev vlade, da se kdo pri njej imenuje za diplomatskega zastopnika«, zato je ta prevod ustreznejši. f) Člen 7: Drugi člani misije Sedmi člen Konvencije govori o članih misije, za katere lahko država sprejemni-ca zahteva, da se ji njihova imena sporočijo vnaprej zaradi odobritve: In the case of military, naval or air attachés, the receiving State may require their names to be submitted beforehand, for its approval. S strokovnega vidika predstavlja v tej formulaciji težavo slovenski prevod besede »ataše«, pri katerem gre za sposojenko iz francoščine. Niti Evrokorpus niti Evroterm nimata zadetkov k slovenski besedi »ataše«, razen v besedni zvezi »ataše 18 Naj navedemo še italijanski prevod, kjer je privolitev za imenovanje prevedeno kot »gradimento«, kar Zingarelli (1994: 446) pojasnjuje kot naklonjenost (»accoglimento favorevole«). 19 Vendar pa moramo opozoriti, da se termin »odobritev« v nadaljevanju DKDO (7. člen) pojavlja kot prevod angleške besede »approval« oz. francoske »approbation« (bohte-sancin 2006: 253). V 7. členu bi lahko uporabili prevedek »soglasje«, kot to stori Simoniti (1994: 32), čeprav je tudi tu termin »odobritev« bolj zavezujoč in tako ustreznejši. Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 279 kovčki« (prim. npr. pravno redakcijo besedila Trunks, suit-cases, vanity cases, executive-cases, briefcases, school satchels and similar containers /.../, ki se v prevodu glasi: Kovčki za obleko, neseserji, ataše kovčki, aktovke, šolske torbe in podobne torbe /.../). Naziv ataše ima tako v strokovnem jeziku slovenske diplomacije in v diplomatski praksi natančno določen pomen, ki pa je drugačen od praktičnospora-zumevalnega (npr. ekonomski ataše, kulturni ataše itd.). Medtem ko tako SSKJ kot tudi Slovenski pravopis in Slovar tujk strokovni izraz ataše razlagajo kot »član diplomatskega predstavništva kot strokovnjak za določeno področje« (Sskj) oz. »vojaški, tiskovni, kulturni strokovnjak pri diplomatskem predstavništvu ali poslaništvu« (Be-ranek 2005: 61), pa Zakon o zunanjih zadevah natančneje določa položaj atašeja kot: (a) višjega sodelavca/referenta z enim letom delovnih izkušenj (ur. l. RS 45/2001, 92. člen); (b) uradnika v nazivu devete stopnje glede na diplomatski naziv (ur. l. RS 76/2008, 3. člen); (c) diplomata v zunanji službi z dvema letoma delovnih izkušenj (ur. l. RS 108/2009, 21. člen).20 V tem členu se pojavita tudi dve interferenci. Na Simonitijev prevod (1994: 33) besede »approval« je vplival srbohrvaški prevod (»saglasnost«) in jo prevaja kot »soglasje«, Bohte in Sancin (2006: 253) pa sta se odločila za prevod »odobritev«, ki se zgleduje po ruskem besedilu (»odobrenije«) in je, kot že omenjeno, bolj zavezujoč. Tudi v Evrokorpusu je zadetkov za prevedek »zaradi odobritve« več (tabela 3). Če pa na rešitev pogledamo z vsebinskega stališča, se postavlja vprašanje smiselnosti različnih prevodov za enako dejanje. Tako kot pri imenovanju vodje misije, mora država privoliti tudi v imenovanje »problematičnih«21 atašejev. Ker smo v povezavi z vodjo misije predlagali uporabo termina »privolitev«, bi bilo tudi na tem mestu bolj smiselno preoblikovati celotno poved tako, da bi uporabili enak termin, saj gre v obeh primerih za isto dejanje države sprejemnice (čeprav se tudi v originalih za to pojavljata dva različna izraza). Tabela 3: Zadetki v Evrokorpusu za slovenska prevoda »zaradi soglasja« in »zaradi odobritve« v paru z angleščino, francoščino in nemščino. Finalizirana verzija/objava Vsi prevodi Zaradi soglasja (slov.-angl.) 1 3 Zaradi odobritve (slov.-angl.) 3 18 Zaradi soglasja (slov.-franc.) 0 0 Zaradi odobritve (slov.-franc.) 12 12 Zaradi soglasja (slov-nem.) 0 0 Zaradi odobritve (slov.-nem.) 0 9 Vir: Lastni prikaz. 20 Poleg pregledanih prevodov velja poudariti še italijanskega, ki besede ataše ne prevzame, ampak na njenem mestu uporablja italijanščini lastni termin (»addetto«), ki je sopomenka za besedo ataše (zingarelli 1994: 26). 21 Termin »problematičen« se nanaša na njihov simbolni pomen v odnosu do razumevanja suverenosti države. Ekonomski predstavnik običajno - z vidika suverenosti držav - ni »problematičen«, so pa lahko -zaradi aluzije na prisilna sredstva zunanje politike - še kako »problematični« vojaški, pomorski ali letalski predstavniki. 280 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september g) Člen 9.1: Persona non grata Pri prvi točki devetega člena (9.1) je potrebno opozoriti na dve prevodni rešitvi. Angleško besedilo se glasi: The receiving State may at any time and without having to explain its decision, notify the sending State that the head of the mission or any member of the diplomatic staff of the mission is persona non grata or that any other member of the staff of the mission is not acceptable. Prvi del povedi je v obeh slovenskih prevodih preveden enako, in sicer: »Država sprejemnica lahko v vsakem trenutku in brez obveznosti, da pojasni svojo odločitev /.../.« Prevod tega dela je jezikovno nekoliko okoren, zgleduje se tako po angleškem kakor tudi po francoskem besedilu, poleg tega pa je morda prišlo tudi do interference z ruščino (»v ljuboje vremja«) in s srbohrvaščino (»u svako doba i bez obaveza da obrazloži svoju odluku«). Nemščina v tem primeru ni bila vmesni jezik, saj je nemški prevod precej prilagojen ciljnemu bralcu in se glasi »jederzeit ohne Angabe von Gründen« (slov. kadarkoli brez navedbe razlogov). Tudi Evrokorpus za prevod besedne zveze »any time« predlaga »kadarkoli« in ne »v vsakem trenutku«, kar je pomensko bliže izhodiščnemu besedilu. Boljši prevod v slovenščino bi se glasil: (a) »Država sprejemnica lahko kadarkoli in ne da bi morala pojasniti svojo odločitev /.../.« ali pa (b) »Država sprejemnica lahko kadarkoli, ne da bi bila dolžna pojasniti svojo odločitev /.../«. Pri tem je rešitev navedena pod točko (b) boljša, saj natančneje prenaša smisel izvirnika v slovenščino. Latinska besedna zveza »persona non grata« je v diplomaciji uveljavljen termin. Simoniti (1994: 33) ta terminus technicus sicer prevede kot »nezaželena oseba«, kar je primerno, je pa morda nepotrebno, saj je konvencija namenjena bralcem, ki se na tematiko in terminologijo spoznajo. Bohte in Sancin (2006: 254) tega termina ne prevajata. h) Člen 13.1: Poverilnice Prva točka trinajstega člena (13.1) govori o poverilnih pismih oz. v angleščini »credentials« in v francoščini »lettres de créanse«. Slovenska prevoda uporabljata pojem »akreditivna pisma«, pri čemer gre za interferenco z izhodiščnima jezikoma ter za vpliv srbohrvaškega prevoda (»akreditivna pisma«). Ksenija Benedetti definira pove-rilno pismo kot pismo, »s katerim šef države pošiljateljice ali njen zunanji minister uvede in priporoči vodjo misije ali odpravnika poslov šefu države gostiteljice [tu bi bilo boljše »države sprejemnice«; op. av.] ali njenemu zunanjemu ministru« (benedetti 2008: 78-79). Enako tudi v finaliziranih verzijah v Evrokorpusu ne najdemo na akre-ditivnih, temveč »poverilna pisma« (1 zadetek; prevod iz slovenščine v angleščino) oz. popolnoma poslovenjeno obliko »poverilnica« (8 zadetkov za jezikovni par slovenšči-na-angleščina; 4 zadetki za par slovenščina-francoščina). Poslovenjena oblika »poverilnice« sledi nemškemu izrazu, ki se glasi »Beglaubigungsschreiben«. Zanimivo je, da Evrokorpus za prevod tega nemškega izraza v slovenščino ponuja dve rešitvi, in sicer odločbe o imenovanju in akreditivi (kar bi bil primeren pojem v bančništvu in ne v diplomaciji). Menimo, da bi bil v tem primeru boljši prevod poverilna pisma, še boljši pa poverilnice, kar utemeljujemo z dvema dejstvoma. Pri poverilnicah ne gre (več) za Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 281 »pisma«, ampak za potrdilo, da je posameznik napoten na mesto vodje misije. To potrdilo ima sicer še vedno ustaljeno obliko, vendar se bo v prihodnosti tudi njegova oblika, predvsem zaradi sodobnejših oblik komunikacije, verjetno še spremenila. Poleg tega pa v slovenski stilistiki prevladuje načelo izogibanja gostobesednosti, zato predlagamo izogibanje večbesednemu poimenovanju, kadar enobesedno pomensko zadošča, kar velja tudi za naš primer. i) Člen 14: Razredi diplomatov Štirinajsti členje posvečen vprašanju rangov diplomatskih predstavnikov. Ta člen je v DKDO prenesen neposredno iz Dunajskega pravilnika 1815. Sprememba, ki jo je rangom diplomatov dodal Aachenski protokol leta 1818 in se skozi zgodovino ni obdržala,22 je v tem členu izpuščena. Štirinajsti člen tako določa, kateri trije razredi vodij misij obstajajo. V angleščini se besedilo glasi tako: /../ namely (a) that of ambassadors or nuncios accredited to Heads of State, and other heads of mission of equivalent rank; (b) that of envoys, ministers and internuncios accredited to Heads of State;23 (c) that of chargés d'affaires accredited to Ministers for Foreign Affairs. Simoniti (1994: 34) prevaja angleško poimenovanje »ambassador«, ki izhaja iz francoščine, kot »ambasador«, vendar prevajalec v oklepaju navede tudi slovenski izraz »veleposlanik«. Bohte in Sancin (2006: 255) pri točki 14(a) za razliko od Simo-nitija »ambassador« prevedeta kot »veleposlanik«, drugi del povedi pa nadaljujeta enako kot njun predhodnik, in sicer »/.../enakovredne stopnje (ranga)«. Tu menimo, da bi bilo slovensko obliko za rang »stopnja« bolje izpustiti, saj je izraz zavajajoč; razredi vodij misij namreč niso razporejeni po stopnjah, temveč po rangih. Zato predlagamo prevod besedne zveze »equivalent rank« kot »istega ranga«. V tabeli 4 prikazujemo zadetke za poimenovanje »ambasador« v Evrokorpusu. Tabela 4: Zadetki v Evrokorpusu za slovenska prevoda »ambasador« in »veleposlanik« iz angleščine, francoščine in nemščine v slovenščino. ambasador veleposlanik angl.-slov. 0 68 franc.-slov. 2 37 nem.-slov. 0 27 Vir: Lastni prikaz. Točka c 14. člena določa tretji rang v hierarhiji vodij misij, ki ga tako angleški kot francoski original navajata kot »chargé(s) d'affaires«, ruščina vnaša svoj izraz »poverennyh v delah«, in prav tako tudi slovenščina, ki za pojmovanje »chargé d'affaires« uporablja termin »odpravnik poslov« (simoniti 1994: 34; bohte-sancin 22 Gre za rang ministra rezidenta, ki se v vsakodnevni diplomatski praksi ni obdržal. Uvrščali so ga med rang »poslanika, ministra in internuncija« ter »odpravnika poslov«. 23 Zanimivo je, da je v ruskem originalu izpuščen razred »ministrov«. Tako se ruski original glasi »klass poslannikov i internunciev /..J«. 282 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september 2006: 255). Ta izraz se je v diplomaciji že tako uveljavil, da ga kljub napačnemu pomenu, saj odpravnik poslov poslov ne odpravlja, temveč opravlja, ne bi bilo smiselno spreminjati.24 Pri nastanku tega izraza je opazen vpliv srbohrvaškega jezika, ki uporablja besedno zvezo »otpravnikposlova«.2 Podobno ponesrečeno se zdi uveljavljeno nemško poimenovanje »Geschäftsträger«, vendar se pojem v nemškem jeziku pojavlja vsaj od Dunajskega kongresa dalje. Druga točka štirinajstega člena določa, da med vodji misij ne sme biti razlik, ki bi temeljile na njihovem razredu, razen če gre za prednostni vrstni red in stroga pravila o vedênju.26 Angleški izvirnik govori v tem kontekstu o »precedence and etiquette«, francoski o »préséance et l'étiquette«, v ruskem besedilu je ohranjena le tujka etiketa (»staršinstvo i etiketa«), ravno tako v nemškem prevodu (»Rangfolge und Etikette«),11 čeprav se pojem »Etikette« v Evrokorpusu pojavlja izključno v pomenu »nalepka, listič«. Veliki slovar tujk geslo etiketa razlaga kot »pravila, predpisi o vedenju v družbi« (tavzes et al. 2002: 309), Priročni slovar tujk pa dodaja, da gre za »dvorni, državni ceremonial« (beranek 2005: 211). V obeh slovenskih prevodih se prevod te povedi glasi: Med vodji misij ni mogoče delati nobenih razlik na temelju njihovega razreda, razen kadar gre za prednostni vrstni red in etiketo. Simoniti (1994: 34) pri »prednostnem vrstnem redu« v oklepaju razlaga, da gre za »prefeans«,2S Boh-te in Sancin (2006: 255) pa v skladu s drugimi primeri to navajata v opombi. Iate ponuja za prednostni vrstni red vsaj še eno obliko, in sicer »prednostna razvrstitev«, kar je sicer jezikovno pravilna, a v strokovnem jeziku neuporabna rešitev, saj ne gre za razvrstitev, ampak za razporeditev. Pri prevedku etiketa predlagamo rešitev po zgledu italijanskega prevoda: »etiketo« nadomestimo z besedo »protokol«. V tem členu se pojavijo tudi pomenske spremembe v slovenskem prevodu (»ni mogoče delati nobenih razlik«), verjetno pod vplivom srbohrvaškega prevoda: Nika-kva razlika se ne može praviti izmedu šefova misija na osnovu njihove klase, osim u pogledu prezeanse i etikecije. Glede na to, da je v francoski različici uporabljena nikalna oblika, v angleški pa je ta še okrepljena z modalnim glagolom, ki v pravnih besedilih izraža obvezo,29 (fran.: »Sauf en ce qui touche la préséance et l'étiquette, aucune différence n'est faite entre les chefs de mission en raison de leur classe.«; angl.: »Except as concerns precedence and etiquette, there shall be no differentiation between heads of mission by reason of their class.«), za slovenski prevod besedila namesto »Med vodji misij ni mogoče delati nobenih razlik /.../« predlagamo rešitev po francoskem zgledu »Med vodji misij ni razlik na osnovi njihovega razreda, razen kadar gre za prednostni vrstni red in protokol.« Možna rešitev po angleškem zgledu pa je tudi: »Med vodji misij ne sme biti nobene razlike/.../«. 24 Čeprav slovenski pravni jezik pozna termin odpravek, ki pomeni »z aktivnostjo odpraviti določene posle« (Sskj), pa bi bilo takšno razumevanje v tem primeru preozko (prim. brglez 2010). 25 Na problematiko besedne zveze »odpravnik poslov« opozarjata tudi Bohte in Sancin (2006: 107). 26 O prednostnem vrstnem redu govori tudi člen 17. 27 Italijanski prevod tu »precedence and etiquette« nadomesti z italijanskimi izrazoslovjem »preceden-za e il ceremoniale«. 28 Jasno je, da gre za tiskarsko napako in bi moralo biti »preseans«. 29 Angleška definicija glagola »shall« se glasi: »Used in laws, regulations, or directives to express what is mandatory« (merriam Webster On-line dictionary). Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 283 j) Člen 20 in 27 ter vprašanje, kako obvezujoči so modalni glagoli Dvajseti člen DKDO določa pravico uporabe [vidnih - op. av.] državnih simbolov države pošiljateljice v državi sprejemnici. Tako angleški original navaja: The mission and its head shall have the right to use the flag and emblem of the sending State on the premises of the mission, including the residence of the head of the mission, and on his means of transport. Že original ni ekspliciten in natančen, saj nikjer ne piše, da gre za označbe, postavljene na vidno mesto. Tu lahko izhajamo iz dejstva, da je običajno, da je zastava izobešena na vidnem mestu, torej izobešanje zastave posledično implicira njeno vidnost. V nobenem izhodiščnem jeziku te razločitve ni. Prevodi so sledili pomenu in ne črki določb 20. člena DKDO. Tako Simoniti (1994: 35) dvajseti člen prevaja kot: Misija in njen vodja imata pravico, da izobesita zastavo ali grb države pošiljateljice /.../, pri čemer že izbira veznika »ali« v slovenščini kaže na možnost izbire, ki je v izhodiščnem besedilu ni (veznik »in«). To možnost drugi slovenski prevod (bohte-sancin 2006: 256) odpravlja. Pri prevodu te povedi se postavljata še dve vprašanji, in sicer: (a) kako prevajati angleški »emblem« oz. francoski »emblème« ter (b) kakšna je smiselnost uporabe podredja (»/.../ imata pravico, da izobesita«) namesto nedoločniške oblike »izobesiti« v enostavčni povedi ali celo prilastkovne oblike »izobesna pravica«. Vprašanje prevoda angleškega pojma »emblem« s slovenskim poimenovanjem »grb« je odločitev med izhodiščno usmerjeno in ciljno usmerjeno prevajalsko rešitvijo. Za ilustracijo naj navedemo, da rusko originalno besedilo DKDO ohranja termin »emblem«, nemški prevedek »Hoheitszeichen« pa je enakovreden pomenu emblema, saj pomeni likovno znamenje, ki simbolizira bodisi pripadnost, dejavnost ali idejo (prim. tudi sskj) in ni zožen na pomen »grb« (torej Wappen). Srbohrvaški prevod, na katerega so se verjetno opirali prevajalci DKDO v slovenski jezik, govori o zastavi in grbu. Vprašanje je, ali naj v slovenskem jeziku »emblem« prevajamo kot »grb« ali pa je bolje, da izraz »emblem« prevzamemo.30 Pri »emblemu« gre namreč za inkluzijo, saj je izraz širši ob izraza »grb«, s katerim bi pomensko polje zožili in v prevodu le deloma ohranili smisel izvirnika. Zato predlagamo, da v slovenščino termin »emblem« prevzamemo. Prevod bi se tako glasil: (a) Misija in njen vodja imata pravico izobesiti zastavo in emblem države pošiljateljice na prostorih misije ali (b) Misija in njen vodja imata pravico izobešanja zastave in emblema države pošiljateljice na prostorih misije /.../ Poleg tega je 20. člen DKDO le eden od členov (podobno tudi 27.2; 27.5; 29; 31.1c; 42. člen), v katerih se v angleškem izvirniku pojavi modalni glagol shall, ki je tako v francoskem in ruskem originalu kakor tudi v prevodih zavezujoč (fr. »ont le droit«; rus. »prinadležitpravo«; nem. »sind berechtigt«; slov. »imatapravico«). Ugotovimo lahko, da se prevodi v tem primeru naslanjajo na francosko izhodiščno besedilo. Ta izbor med »obvezo« in »zaželenostjo« je še bolj viden v členu 27.1, v katerem angleški »shall permit and protect« v francoščini postane »permet et protège«, v ruščini se pojavi formulacija »dolžno razrešat' i ohranjat'« in v slovenščini »dovoljuje in 30 V Evrokorpusu med tremi zadetki za angleško poimenovanje »flag and emblem« enkrat naletimo na »zastavo in grb«, dvakrat pa na »grb in emblem«. Vsi trije zadetki se nanašajo na besedila, ki so že objavljena, prvi primer na področju okolja, druga dva pa na področju pravosodja. 284 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september varuje«, kar pomeni, da sledimo nevtralnejši francoski različici in namesto navodila dobimo opis stanja. Podobno strategijo ubere tudi nemški prevajalec. Sledi namreč nemškim navodilom za prevajanje mednarodnih pogodb, ki v nemških besedilih priporočajo izpuščanje angleških modalnih glagolov in njihovo nadomestitev s polno-pomenskimi glagoli v povednem naklonu. Zgornja trditev seveda ne velja pri prepovedih, saj moramo tedaj tako v angleščini kot v francoščini in ruščini in v vseh prevodih jasno povedati, da kaj ni dovoljeno. Primer za to je tretja točka 27. člena (27.3): The diplomatie bag shall not be opened or detained. Nemci v tem primeru uporabijo trpniško obliko z glagolom dürfen in zanikanjem (weder-noch; slov. niti-niti) (»Das diplomatische Kuriergepäck darf weder geöfnet noch zurückgehalten werden.«), podobno je v obeh slovenskih prevodih, v katerih je prepoved izražena s trpnikom »ni dovoljeno«: (a) Diplomatske pošiljke (valiza) ni dovoljeno odpirati in ne zadrževati (simoniti 1994: 36) oz. (b) Diplomatske pošiljke ni dovoljeno odpirati niti zadrževati (bohte-sancin 2006: 257).31 Čeprav sta obe rešitvi vsebinsko primerni, bi bilo zaradi jezikovne in slogovne doslednosti bolje uporabiti dvodelni veznik niti-niti. Tako predlagamo naslednjo obliko: Diplomatske pošiljke ni dovoljeno niti odpirati niti zadrževati. k) Člen 27.7 in nekonsistentnost poimenovanj znotraj izvirnikov Sedma točka 27. člena je zanimiva z vidika izvirnikov in prevodov. Tako kot angleški original, ki pravi: A diplomatic bag may be entrusted to the capitan of a commercial aircraftscheduled/... / tudi francosko izhodiščno besedilo govori o »komercialnem« letalu (»d'un aeronéf commercial«). Prevodi besedne zveze sledijo obema izvirnikoma. Tako so Simoniti (1994: 37) ter Bohte in Sancin (2006: 258) poslovenili besedno zvezo iz francoskega in angleškega originala in zato uporabljajo termin »poslovno letalo«, čeprav bi jo lahko le prevzeli in bi se prevod glasil »komercialno letalo«. Vprašanje, ki se nam ob tem prevodu poraja, je, zakaj že med izvirniki prihaja do razlik v poimenovanju. Medtem ko angleški in francoski original uporabljata termin »komercialen«, pa ruski original besedila DKDO govori o »graždanskem« letalu, kar v pomeni »civilno, državljansko« in ne »komercialno« letalo. Sprva bi lahko mislili, da v ruščini v času nastanka DKDO termina »komercialen« niso uporabljali, vendar se ta pojavi v nadaljevanju istega dokumenta, in sicer v 42. členu. Ker ruski izvirnik v povezavi z letalom uporabi kolokacijo »civilno letalo«, lahko sklepamo, da je bilo v angleškem in francoskem originalu mišljeno civilno letalo kot kategorija, nasprotna vojaškemu letalu.32 Najnovejši slovenski Letalski razlagalni slovar besedno zvezo »civilno letalstvo« razume kot »splošen izraz za celotno letalsko dejavnost, ki ni policijska, carinska ali vojaška« (gregl 2009: 19), besedne zveze »komercialno letalstvo« pa sploh ne navaja.33 Obenem termin »po- 31 Prevajalca sta se tako kot Simoniti (1994: 36) odločila, da termin valiza prevedeta, vendar pa na original opozarjata v opombi. 32 Tudi iz uradne razlaga členov DKDO je razbrati, da ne gre zgolj za »komercialno letalstvo«, ki ga ponujajo letalske družbe, temveč za vsa civilna letala (prim. denza 1998: 264; prim. tudi brglez 2010). 33 Slovar v tej povezavi omenja le »commercial pilot licence«, kar prevaja kot »dovoljenje poklicnega pilota« (gregl 2009: 165). Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 285 slovno letalo«, ki je v DKDO neprimerno uporabljen, razlaga kot »navadno manjše letalo za hiter prevoz poslovnih ljudi« oz. angleško business airplane) (ibid.: 93). Kot smo že omenili, je uporaba termina »civilno letalo« v slovenskem besedilu DKDO sicer širša in poleg drugih (zasebna, športna itd.) zajema tudi vsa »komercialna letala« (po Stolze je izraz B, torej prevedek, širši od izraza A), vendar pa smemo na osnovi navedenih referenc, glede na uveljavljene besedne zveze v slovenskem jeziku ter predvsem glede na uradno razlago DKDO besedno zvezo »commercial aircraft« prevesti kot »civilno letalo« l) Člena 31.1c in 42: Gospodarska dejavnost diplomatskega agenta Eden bistvenih delov DKDO, ki izhaja predvsem iz dolge in pestre zgodovine, je razdelek o diplomatskih in konzularnih privilegijih in imunitetah. Znotraj teh se osredotočamo na odstavek c 31.1 člena, ki pravi, da »diplomatski agent uživa imunitete /.../ razen če gre za /.../ tožbo ki se nanaša na poklicno ali trgovsko dejavnost, ki jo opravlja diplomatski agent v državi sprejemnici /.../« (simoniti 1994: 38; bohte-sancin 2006: 259). Prevod besedne zveze »professional activity« oz. »activité professionnelle« v slovenščino ne predstavlja večjih težav in jo prevajamo kot »poklicna dejavnost« (za prevod iz angleščine ima 17 zadetkov v Evrokorpusu, za francosko besedno zvezo pa 3 zadetke). Prevajalci DKDO v slovenščino so se pri prevajanju tega člena držali francoskega in angleškega prevoda in nanje nista vplivala niti nemški in niti srbohrvaški prevod. Nemški prevod DKDO besedno zvezo »professional acitivity« prevaja kot »svobodni poklic« (»ein freier Beruf«), srbohrvaški prevod pa govori o »slobodni profesiji«. Do interference z obstoječim srbohrvaškim prevodom pa je prišlo pri angleškem poimenovanju »commercial activity« oz. francosko »ac-tivité commerciale«. V srbohrvaškem prevodu se besedna zveza glasi »trgovačka djelatnost«, kar je vplivalo na oblikovanje slovenskega prevoda (»trgovska dejavnost«), ki ni najbolj natančen. Nemški prevod »gewerbliche Tätigkeit«, za katerega Evrokorpus ponuja 10 zadetkov (prevod iz nemščine v slovenščino; prevajalska redakcija), bi se v slovenščini glasil »poslovna dejavnost«, lahko tudi »komercialna dejavnost«, kar prav tako nista najboljši rešitvi. Naš predlog se opira na razpravo Udoviča (2009), v kateri utemeljuje, da bi bilo v tem primeru »commercial activity« v slovenščino potrebno prevajati kot »gospodarska dejavnost«, in sicer iz naslednjih razlogov: a. Trgovska dejavnost je netočno poimenovanje, saj se navezuje na »trgovanje«, »trgovske potnike« in »preprodajo«. Poleg tega je pomen besedne zveze »trgovska dejavnost« ne le preozek, temveč je v diplomatskem jeziku tudi stilno zaznamovan; gre za slabšalno konotiran pomen besede, saj sodi »trgovska diplomacija« v t. i. nizko politiko, torej »low politics«. b. Prevod poslovna dejavnost je preveč usmerjen v poslovanje in manj v ekonomsko aktivnost (v širšem pomenu). Tak prevod bi posledično pomenil, da mora diplomatski agent neposredno voditi posle, da zapade pod jurisdikcijo 34 Za ilustracijo pa naj navedemo še, da je bila maja letos je v Sloveniji ustanovljena Agencija za civilno letalstvo. Izraz »civilno letalo« pa navaja tudi SSKJ. 286 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september države sprejemnice. Če to dela posredno (npr. obvodna podjetja), se ta člen nanj ne nanaša. c. In ker je cilj tega člena prav to, da prepreči kakršnokoli gospodarsko delovanje diplomatskega agenta (za osebne koristi; prim. člen 42) menimo, da je najboljši prevod za »commercial activity« v slovenščini »gospodarska dejavnost« (prim. uDovič 2009: 161ff).35 Na isto področje posega tudi 42. člen DKDO, ki pravi: A diplomatic agent shall not in the receiving state practice for personal profit any professional or commercial activity. Simoniti (1994: 41) ter Bohte in Sancin (2006: 263) ta člen prevajajo kot: Diplomatski agent v državi sprejemnici ne sme opravljati poklicne ali trgovske dejavnosti za osebni zaslužek. Če smo o vprašanju prevajanja poklicne in trgovske dejavnosti spregovorili že zgoraj, pa se sedaj osredotočamo na definicijo »osebnega zaslužka« in na vprašanje skladnje v zgornjem prevedku. Niti izhodiščna besedila (angleško, francosko, pa tudi rusko), niti analizirani prevodi v tem primeru niso popolnoma usklajeni. Tako angleški termin »personal profit« edini govori o zaslužku, medtem ko francoski »gain personnel« in ruski »ličnaja vygoda«36 nakazujeta »osebno korist« in ne »osebni zaslužek«. Še najbližje angleškemu izvirniku sta nemški in srbohrvaški prevod, saj oba govorita o zaslužku oz. dobičku (nem. »persönlicher Gewinn«, srbh. »lična zarada«). Slovenski prevajalci so se odločili za prevod »osebni zaslužek«, pri čemer se poraja vprašanje, zakaj angleški »profit« ne bi raje prevedli kot »korist«, saj je običajna kolokacija v slovenščini »osebna korist«. 5 Sklep Z analizo sedmih različic besedil DKDO smo ugotavljali, kakšne so terminološke posebnosti, ki se pojavljajo v angleškem, francoskem in ruskem izhodiščnem besedilu, v uradnih prevodih v nemški in srbohrvaški jezik ter dveh neuradnih prevodih v slovenski jezik, ki sta nastala leta 1994 in 2006. Analiza, ki smo jo opravili, je delno potrdila, da je v slovenskih prevodih viden vpliv angleškega in francoskega izhodiščnega besedila prav tako pa tudi vpliv nemškega in srbohrvaškega prevoda, le delno potrdila. Izkazalo se je, da je na oba neuradna slovenska prevoda vplivalo dobro poznavanje dveh izhodiščnih jezikov OZN, angleščine in francoščine. Rusko izhodiščno besedilo na slovenska neuradna prevoda ni vplivalo. Na podlagi analiziranih besedil tudi nismo mogli potrditi, da sta na prevode ter s tem na nastajanje diplomatskega izrazja v slovenskem jeziku močno vplivala nemški in srbohrvaški prevod. Izsledki analize so pokazali, da se oba slovenska prevoda (1994 in 2006) opirata predvsem na angleščino in francoščino ter da le redko prihaja do interferenc s srbohrvaščino. Menimo, da je Simoniti kot izhodiščno besedilo uporabil francosko različico, angle- 35 Udovič (2009: 161ff) sicer uporablja termin »gospodarska aktivnost«, a menimo, da bi bilo slogovno bolje uporabljati »gospodarska dejavnost«. 36 Kot zanimivost naj navedemo podobno rešitev tudi v italijanskem uradnem prevodu, in sicer »lucro personale«. Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 287 ško besedilo pa le kot primerjalno vzporedno besedilo. Bohte in Sancin (2006) pa sta ravnala ravno obratno; prevajala sta angleško različico in jo korigirala s pomočjo vzporednega branja francoskega izhodiščnega besedila. Kot pišeta sama, sta se pri delu oprla tudi na Simonitijev prevod (bohte-sancin 2006: 251). Analiza je pokazala tudi, da lahko manj posrečene rešitve v prevodih razdelimo v tri kategorije: (a) uveljavljeni izrazi, o katerih bi morali na novo razmislili, saj zanje lahko najdemo tudi boljše prevodne rešitve; (b) izrazi, ki so premalo natančni in zato neprimerni za prevajanje diplomatskih besedil, ter (c) občasne nenormativne prevodne rešitve na skladenjski ali oblikoslovni ravni. V prvo kategorijo lahko uvrstimo izraze, kot sta »ambasador« in »akreditiv«, ki sta pomensko sicer pravilna, a imamo zanju v slovenskem jeziku primerne sopomenke, tj. »veleposlanik« in »poverilnica«. V to kategorijo sodi tudi »odpravnik poslov«, ki je pomensko napačen (in izhaja iz srbohrvaškega jezika), saj omenjeni diplomat poslov ne »odpravlja«, temveč jih »opravlja« (prim. tudi bohte-sancin 2006: 107). Druga kategorija predstavlja izraze, ki so nenatančni, zavajajoči oz. zastareli. Mednje lahko uvrstimo termine »poslovna dejavnost«, »poslovno letalo«, »služin-čad« idr. Za pravilen prevod teh izrazov je treba - poleg jezika - poznati tudi diplomacijo. Zato imajo pri prevajanju diplomatskih besedil, tako kot pri prevajanju drugih visoko strokovnih in znanstvenih besedil, na koncu pomembno vlogo strokovnjaki za področje, o katerem govori besedilo, ki poskrbijo za strokovno redakcijo. Dober zgled na tem področju je aktualno delo skupine na MZZ, ki je nedavno izdala prevod dela Huga Grotiusa Svobodno morje. Tretjič pa moramo biti pri prevodih pozorni tudi na pravilno rabo jezika. Zato je priporočljivo, da prevod strokovnjaka pregleda tudi prevodoslovec, ki se spozna na prvine jezika, na zakonitosti prevajanja in v skladu s tem znanjem predlaga popravke. V jeziku (mednarodno)pravnih dokumentov se moramo izogibati tudi neologizmom, ki jih niso potrdili strokovnjaki za diplomacijo. Nedvomno drži, da je potrebno prevode čim bolj približati bralcu, saj bodo le tako uporabni in bodo ne le »konkurirali« izhodiščnim besedilom, temveč bodo v svojem kulturnem in pravnem okolju prevzeli vlogo »izvirnika«. S tem prispevkom želimo opozoriti tudi na to, kako pomembno je pri prevajanju terminologije s področja diplomacije in podobnih strokovnih področij oblikovanje t. i. terminoloških skupin, ki so osrednji forumi za razpravo o vprašanjih prevodov in prevodnih rešitev ter prevzemanja strokovnih izrazov v slovenski jezik. Skupinsko delo je predpogoj, ki zagotavlja odlične rezultate tako s področno-strokovnega kakor tudi z jezikovnega stališča. Na področju strokovnega jezika diplomacije osnovo za nadaljnje delo ponuja Simonitijev prevod DKDO (1994), ki sta ga dopolnila Bohte in Sancin (2006). Ministrstvo za zunanje zadeve, ki prav zdaj pripravlja prvi uradni slovenski prevod DKDO, bo s tem naredilo še korak naprej k uveljavitvi slovenskega diplomatskega jezika. Upamo, da jim bodo tudi naša razprava in predlogi pri tem zahtevnem delu v pomoč. 288 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september viRI evrokorpus, 2011: Dostopno na spletnem naslovu http: //evrokorpus .gov. si/index.php (25. maj 2011). evroterm, 2011: Dostopno na spletnem naslovu http://evroterm.gov.si/ (26. maj 2011). iate, 2011: Dostopno na spletnem naslovu http://iate.europa.eu/ (26. maj 2011). Milan brglez, 2010: Predavanje »Diplomatskopravo« na Fakulteti za družbene vede. Ljubljana, december 2010. Iztok simoniti, 2010: Predavanje na Fakulteti za družbene vede »Diplomacija med teorijo in prakso«. Ljubljana, oktober 2010. sskj - Anton Bajec [et al.] (ur.), 2008: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Dostopno tudi na spletnem naslovu http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html (28. maj 2011). standardformulierungen, 1992. Standardformulierungen für deutsche Vertragstexte (3. izd.). Berlin: De Gruyer. svez, 2011: Navodila za prevajalce. Dostopno na spletnem naslovu http://www.svez.gov. si/fi- leadmin/svez. gov. si/pageuploads/docs/prevajanje/Navodila-15_feb_02 .pdf (20. maj 2011). Miloš tavzes [et al.] (ur.), 2002: Veliki slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba. uradni list republike slovenije, 1991: Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ). Ur. l. RS 1/1991. 29-36. uradni list republike slovenije, 1992: Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo. Ur. l. RS-MP 9/1992, str. 103-105. uradni list republike slovenije, 2001: Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ-1). Ur. l. RS 45/2001, str. 5068-5079. uradni list republike slovenije, 2003: Zakon o zunanjih zadevah, uradno prečiščeno besedilo (ZZZ-1-UPB-1). Ur. l. RS 113/2003, str. 15445-15456. uradni list republike slovenije, 2008: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1B). Ur. l. RS 76/2008, str. 10857-10859. uradni list republike slovenije, 2009: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1C). Ur. l. RS 108/2009, str. 14771-14777. uradni list republike SFRJ, 1964: Bečka konvencija o diplomatskim odnosima. Ur. l. SFRJ-MP 2/1964, str. 82-92. ustava republike slovenije, 1992. Ljubljana: Mladinska knjiga. ustava SFRJ, 1974. Ljubljana: Uradni list SRS. ustava SRS, 1974. Ljubljana: Uradni list SRS. merriam webster on-line dictionary, 2011: Dostopno na spletnem naslovu http: //www.merriam- webster.com/ (10. maj 2011). Nicola zingarelli, 1994: Dizionario italiano. Milano: Il Mulino. LITERATURA Chittharanjan F. amerasinghe, 2008: Diplomatic Protection. Oxford: OUP. Mirjam beranek (ur.), 2005: Priročni slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba. Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 289 Ksenija benedetti, 2008: Protokol, simfonija forme. Ljubljana: GV Planet. Svjetlan berkovič, 2006: Diplomacija i diplomatska profesija. Dubrovnik: Urban Media. Borut bohte in Vasilka sancin, 2006: Diplomatsko in konzularno pravo. Ljubljana: Cankarjeva založba. Anton breznik, 1909: Slovanske besede v slovenščini. Ljubljana: Katoliška bukvarna. Rudi čačinovič, 1994: Slovensko bivanje sveta: Razvoj in praksa diplomacije. Ljubljana: ČZP Enotnost. Živa deu, 2011: Prevajanje in diplomacija. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Eileen denza, 1998: Diplomatic law: commentary on the Vienna convention on diplomatic relations. Oxford [etc.]: Clarendon Press. Darja erbič [et al.], 2007: Slovenščina na spletu v dokumentih slovenske različice pravnega reda Evropske unije, v terminološki zbirki in korpusu. Razvoj slovenskega strokovnega jezika. Ur. Irena Orel. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja, 24). 611-623. Tanja fajfar, 2010: Jezikovni vidiki slovenske pravne terminologije ob primerih sodb Sodišča Evropskih skupnosti. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Igor grdina in Marko stabej, 2002: Slowenisch. Wieser Enzyklopädie des europäischen Ostens. Lexikon der Sprachen des europäischen Ostens (Zv. 10). Ur. Miloš Okuka. Klagenfurt: Wieser. 495-508. Dominik gregl, 2009: Letalski razlagalni slovar. Ljubljana: Samozaložba. Nataša hribar, 2003: Skladenjska razčlenitev sodobnega slovenskega parlamentarnega jezika. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Nataša hribar, 2006: Sodobni slovenski politični jezik. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Alenka jelovšek, 2010: Nemilo posluževanje inozemskih inačic v žurnalističnih umotvorih: »srbohrvatizmi« v časniku Delo po letu 1991. Slovanstvo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj. Ur. Vera Smole. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 175-178. Mateja jemec tomazin, 2010: Slovenska pravna terminologija: od začetkov v 19. stoletju do danes. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Monika kalin golob, 2001: Jezikovne reže. Ljubljana: GV Revije. Monika kalin golob, 2003: Jezikovne reže 2. Ljubljana: GV Revije. Tomo korošec, 1972: Pet minut za boljši jezik. Ljubljana: DZS. Ada vidovič muha, 2003: Sodobni položaj nacionalnih jezikov v luči jezikovne politike. Slovenski knjižni jezik - aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje. Ur. Ada Vidovič Muha. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja, 20). 5-25. Harold nicolson, 1947: Diplomatie [prevod v nemščino A. Bloch]. Bern: A. Francke AG Verlag. Nina novak, 2007: Oblikovanje prvih vzorcev pravniških besedil v slovenščini in njihova raba v praksi. Philological Studies 4/1. 187-194. Blaž palir, 2005: Mehanizmi urejanja izrabe osebne nedotakljivosti in imunitete diplomatskega agenta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Sandra radovič, 1990: Kodifikacija diplomatskega prava. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Walter rudolf, 1971: Die Sprache in der Diplomatie und internationalen Verträgen. Frankfurt/ Main: Athenäum Verlag. 290 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september Mojca schlamberger brezar, 2005: Politična besedila kot tip besedil in postopki prevajanja stalnih formul. Beyond Equivalence/Jenseits der Äquivalenz/Oltre l ' equivalenza/Onkraj ekvivalence. Ur. Nike Kocijančič Pokorn, Erich Prunč in Alessandra Riccardi. Graz : Institut für Theoretische und Angewandte Translationswissenschaft (ITAT). 121-135. Iztok simoniti, 1994: Diplomatsko pravo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. --, 1995: Multilateralna diplomacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Marko stabej, 1998: Oblikovanje knjižnega jezika v 19. stoletju med narodno enotnostjo in socialno razločevalnostjo. Zbornik predavanj. Ur. Erika Kržišnik, Metka Lokar, Helena Podobnik. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 19-33. Hans-Jürgen stellbrink, 1984: Die Aufgaben eines Fremdsprachendienstes beim Abschluß von fremdsprachigen Verträgen. Lebende Sprachen 29/3. 97-101. Radegundis stolze, 2009: Fachübersetzen - Ein Lehrbuch für Theorie und Praxis. Berlin: Frank&Timme. Anna trosborg, 1994: Acts' in contracts: Some guidelines for translation. Translation Studies. An Interdiscipline. Ur. Mary Snell-Hornby, Franz Pöchhacker, Klaus Kaindl. Amsterdam/ Philadelphia: Benjamins. 309-318. Boštjan udovič, 2009: Ekonomska in gospodarska diplomacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Hans J. vermeer, 1986: Übersetzen als kultureller Transfer. Übersetzungswissenschaft - Eine Neuorientierung. Zur Integrierung von Theorie und Praxis. Ur. Mary Snell-Hornby. Tübingen: A Francke Verlag. 30-53. --, 1989: Skopos and commission in translational action. Readings in Translation Theory. Ur. Andrew Chestermann. Helsinki: Oy Finn Lectura Ab. 173-200. summary This paper takes a comparative and critical approach to the problem of translating expressions used in Slovene diplomatic language. The Vienna Convention on Diplomatic Relations of 1961 was selected for analysis. We compared seven different texts of the Convention: the source texts in three working languages of the UN, English, French and Russian; the official German and Serbo-Croatian translations; and the two unofficial Slovene translations. We determined the special features of translating diplomatic language and analysed the solutions found in the two Slovene translations, one by Iztok Simoniti (1994) and another by Borut Bohte and Vasilka Sancin (2006). Our working hypothesis was that the two unofficial Slovene translations of the Convention were strongly influenced by the following factors: (a) knowledge of French and English and (b) closeness to the Serbo-Croat and German cultures and knowledge of these two languages. We were particularly interested in finding out which solutions were good and which could be improved, and when it is more important to follow the norms and rules of diplomacy than those of the target language, and vice versa. The analysis only partly confirmed the hypothesis that the English and French source texts and the German and Serbo-Croat translations have visibly influenced the Slovene translations. The unofficial Slovene translations were considerably influenced by the English and French source texts, but not by the Russian one. Based on the texts analysed, however, we were not able to confirm that the German and Serbo-Croat translations have had any strong influence on the translations Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih 291 and thus on the formation of diplomatic terminology in Slovene, as both Slovene translations rely primarily on English and French, and one rarely finds interference with Serbo-Croat and more rarely still with German. We found that the less felicitous solutions in the translations could be divided into three categories: (a) established expressions that need to be re-evaluated, as better translation solutions may be found (e.g., for the expressions agrément and ambassador/ambassadeur, a special case is the established, but misleading, Serbo-Croatian-influenced translation of the English/ French chargé d 'affaires as odpravnik poslov); (b) expressions that are insufficiently precise and hence inappropriate in translations of diplomatic texts (e.g. osebni zaslužek for personal profit), (c) occasional irregularities in syntax and morphology. We propose some more appropriate solutions that might assist the translation team at the Ministry of Foreign Affairs in the preparation of the official Slovene translation, and stress the importance of working with experts in the fields of diplomacy and translation. Andreja Legan Ravnikar, Strokovno izrazje v Vodnikovem rokopisnem slovarju 293 UDK 811.163.6'373.4"17/18":929Vodnik V. Andreja Legan Ravnikar Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU STROKOVNO IZRAZJE V VODNIKOVEM NEMŠKO-SLOVENSKEM ROKOPISNEM SLOVARJU IN NJEGOVIH TISKANIH VIRIH Pred časom sta precej neopazno minili dve obletnici - 250 let rojstva (2008) in 190 let smrti (2009) slovenskega pesnika, prevajalca, jezikoslovca, slovaropisca, prvega časnikarja in najplodovitejšega pisca strokovnih del v svojem času - Valentina Vodnika. Za strokovno izrazje v Vodnikovem rokopisnem nemško-slovenskem slovarju (1804-1806) smo pripravili poskus tipologije slovenskih slovarskih ustreznic k nemškim zloženkam. Izrazje različnih strokovnih področij iz slovarja smo primerjali s terminološkim gradivom v Vodnikovih tiskanih priročnikih, učbenikih in prvem slovenskem časniku: Velika pratika (1795, 1796, 1797), Lublanfke novize (1797), Kuharjke bukve (1799), Pifnenoft ali gramatika sa perve Jhole (1811), ABEZEDA ali Asbuka, Das ABC-Buch, L'Abece (1812) in Babifhtvo (1818). Not long ago two anniversaries went by relatively unnoticed—250 years (in 2008) since the birth and 190 years (in 2009) since the death of the Slovene poet, translator, linguist, lexicographer, first journalist, and the most prolific author of technical texts of his time, Valentin Vodnik. The author attempts to create a typology of the technical terms in Vodnik's manuscript German-Slovene Dictionary (1804-1806) that are Slovene dictionary equivalents of the German compounds. The technical terms from various technical fields in the dictionary were compared with the terms in Vodnik's published manuals, textbooks, and first Slovene newspaper: the almanac Velika pratika (1795, 1796, 1797), the newspaper Lublanfke novize (1797), the cookbook Kuharfke bukve (1799), the grammar Pifnenoft ali gramatika sa perve Jhole (1811), the primer ABEZEDA ali Asbuka, Das ABC-Buch, L'Abece (1812), and the obstetrics manual, Babifhtvo (1818). Ključne besede: Valentin Vodnik, izrazje različnih strok, slovenjenje terminov, tvorbeni postopki, primerjalna analiza Keywords: Valentin Vodnik, technical terms from various technical fields, Slovenization of technical terms, word-formation processes, comparative analysis 1 Valentin Vodnik je v zadnjem desetletju 18. stoletja in prvih dvajsetih letih 19. stoletja odločno zaznamoval najstarejše obdobje načrtnega prizadevanja za oblikovanje posvetnega slovenskega strokovnega izrazja (1768-1819).1 Bil je prava osebnost za uresničevanje narodno- in kulturnoprerodnih načrtov treh vplivnih slovenskih razumnikov svojega časa: Marka Pohlina, Žige Zoisa in Jerneja Kopitarja.2 Le-ti so vsak 1 Z omenjenima letnicama izida Pohlinove Kranjske gramatike in Vodnikove smrti zamejujemo začetno obdobje načrtnega prizadevanja za oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja (legan ravnikar 2009: 54—57). 2 Gl. Nekaj Vodnikovih pisem Kopitarju (prijatelj 1924), Korespondenca med Vodnikom in Kopitarjem (prijatelj 1926), Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti (kidric 1929-1938: 409-414, 418-424), Kopitar in slovarstvo slovenskega jezika (orel 1996), Valentin Vodnik - oblikovalec 294 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september na svoj način spodbujali Vodnikove zavzete teoretične priprave in praktično delo, ki se je med drugim realiziralo v njegovih izdajah pratik, štiriletnem izhajanju prvega slovenskega časnika, prevodih strokovnih priročnikov in učbenikov ter neutrudnem zbiranju in slovarski predstavitvi slovenskega besednega zaklada. Enega od vrhov so Vodnikov ustvarjalni duh, jezikoslovno znanje in delovni zagon dosegli prav v pripravi slovarja Slowenisches Wörterbuch - SlovensekBesednjak (1804-1806/1817), katerega izida zaradi spleta neugodnih okoliščin ni dočakal.3 Vseeno ima Vodnikov slovar v slovenski zgodovinski leksikografiji ugledno mesto (gadäny 1996: 234-310, OSTROMECKA franczak 2007: 51-52, MERŠE 2008: 153). Obdobje razsvetljenstva, ko je nastajal Vodnikov slovar, v nemškem prostoru zaznamuje moderen koncept eno-jezičnih slovarjev, za katere je med drugim značilna dokumentiranost jezikovnega gradiva in aktualna raba. Poleg tega se je jezikoslovna izobraženost in razsvetljenska svetovnonazorska usmerjenost slovaropiscev kazala z ozaveščanjem in razkrivanjem strukturnih zakonitosti jezika, pri dvojezičnem slovaropisju v našem primeru posebej z ugotavljanjem besedotvornih zakonitosti slovenskega jezika.4 1.1 Strokovno izrazje iz Vodnikovega rokopisnega slovarja smo primerjali z izrazjem v njegovih prevodih in priredbah (poljudnih) strokovnih priročnikov, pratik, učbenikov in časopisnih člankov: Velikapratika za leta 1795, 1796, 1797 (1996), LU-BLANSKE NOVIZE od vfih krajov zeliga/veta, 1797 (I/103), Kuharfke bukve, 1799 (1981), Pifmenoft ali gramatika sa perve fhole, 1811, ABEZEDA ali Asbuka, Das ABC-Buch, L'Abece, 1812 in Babifhtvo aliporodnizharfki vuk sa babize, 1818.5 V teh delih se pojavlja obilica strokovnih poimenovanj s tedaj aktualnih področij: kmetijstva in različnih obrti, vojske in tehnike, trgovine in bančništva. Sledijo uradovalno, upravno, pravno in politično izrazje (diplomacija!), besedje s področja prehrane in slovenske terminologije (legan ravnikar 1995), The contributions of Valentin Vodnik to the development of a slovene literary language (vidmar 2009). 3 Za historiat nastajanja Vodnikovega slovarja gl. Toporišič (1986: 519-521) v SBL in Modic (1909: 414-421). 4 Za starejše slovarje ni bila nobena posebnost, da so slovaropisci po potrebi sami tvorili prevodne ustreznice k tujim iztočnicam ali pa so jih prepisovali eden od drugega, ne da bi imeli zanje potrditve v dejanski rabi. E. Prunč (1979: 214-248) je na vzorcu izbranih abstraktnih besed, ki so odražale aktualne spremembe 18. stoletja, raziskoval idejno in jezikovno koncepcijo leksikografskega dela koroškega sodobnika O. Gutsmana (Deutsch-windisches Wörterbuch, 1789). Glavna vira za Gutsmanov slovar sta bila sodobna nemška slovarja razsvetljencev Adelunga in Nierembergerja; to velja pretežno za osnovni besedni fond (Breznik, Grafenauer, Stabej), manj pa za abstraktno besedišče. Prunč (1979: 245) je namreč ugotovil, da so bili pri abstraktnih besedah Gutsmanovi redakcijski posegi bistveno večji, kajti prednost je dajal pogostejšemu in sodobnejšemu (katera gesla je sprejel in katera ne, je bilo odvisno od konkretnih družbenih razmer). Iz omenjenih nemških slovarjev je Gutsman črpal informacije o najnovejšem jezikovnem razvoju v nemškem prostoru, vendar je gradivo presojal tako, da je upošteval strukturne zakonitosti slovenskega jezika. To se posebej vidi iz primerjalne analize vzorčnih nemških iztočnic na črko w pri Gutsmanu s tistimi v slovarjih Adelunga in Nierembergerja. V Gutsmanovem slovarju je Prunč na tem mestu ugotavljal največjo svobodo pri redigiranju gesel, sprejemanje neologizmov in prehod od kalkiranja posameznih besed k sistematični ureditvi celega besednega polja. Nemški alfabetarij je torej Gutsman oblikoval v skladu s strukturo slovenskega besedišča, ki ga je izgrajeval, kar je v nasprotju s kalkiranjem nemških predlog. 5 Strokovno izrazje s področja računstva smo zajeli iz Podvuzhenja od rajtanja (v Veliki pratiki 1796, 1797) in kratkega odlomka v učbeniku Abeceda ali Azbuka, Das ABC-Buch, L'Abece (1812). Opis Vodnikovega rokopisnega matematičnega gradiva je prispevala H. Lausegger (1997). Andreja Legan Ravnikar, Strokovno izrazje v Vodnikovem rokopisnem slovarju 295 gospodinjstva, računstva, jezikoslovja (slovnica in pravopis), medicine (posebej porodništvo), iz astronomije, meterologije, geologije, geografije. 1.2 Analiza terminološkega gradiva v njegovih natisnjenih delih je že pokazala, da je Vodnik na mnogih področjih oral ledino. Uporabljal je različne postopke. Termine je sprejemal iz tujih jezikov ter jih v glasoslovni, oblikoslovni podobi in pravopisu prilagajal slovenščini. Lahko jih je prevajal po besedotvornih morfemih ali z lastno pomenskosestavinsko zgradbo, terminologiziral splošno izrazje ali oblikoval novotvorjenke. Ključne besedotvorne postopke je Vodnik tudi teoretično predstavil, npr. v prvi slovnici s slovenskim metajezikom - v poglavju Isobrasenje bejed (1811: 148-163) in v Predgovoru h Kuharfkim bukvam (1799: 14).6 Ob prvi pojavitvi novega strokovnega izraza je utemeljeval motivacijo poimenovanja. Sto let po nastanku slovarja je načela »kar največje popolnosti slovarja«7 in besedotvorne postopke slovenskih tvorjenk v njem natančno analiziral I. Modic (1909: 446-451), v strokovnih tiskih pa predvsem v zadnjih tridesetih letih več raziskovalcev slovenske jezikovne zgodovine.8 2 Poskus tipologije strokovnih slovarskih ustreznic k nemškim zloženkam9 5 prevajanjem strokovnih samostalniških zloženk v slovenščino so se oblikovali štirje tipi. Zloženke se lahko prevajajo z zloženkami oz. sklopi, z navadnimi izpeljankami, s samostalniškimi besednimi zvezami, ki imajo levi pridevniški prilastek, ali z besednimi zvezami z desnim samostalniškim prilastkom. Primerjalna analiza terminološkega gradiva v Vodnikovem obrnjenem slovensko-nemškem slovarju s strokovnim izrazjem v njegovih knjižnih virih je pokazala na tipološke značilnosti, značilne za posamezna strokovna področja. 2.1 Zloženi strokovni izrazi z medponsko-priponskim obrazilom imajo enega ali oba korenska morfema kalkirana, medponski in priponski obrazilni morfem pa sta slovenska. Zgledov za prevod nemške zloženke v slovensko je zelo malo; izpričana sta dva besedotvorna pomena. Zloženke z besedotvornim pomenom vršilec dejanja potrjujejo termini iz astronomije, knjigotrštva in uprave: Sternseher - zvezdogled,10 Sternseherin - zvezdogledka, Buchhalter - (gospod) bukvovarnik, Gesetzgeber -po- 6 Gl. npr. pomenske, besedotvorne in skladenjske načine tvorbe upravnega, političnega in vojaškega izrazja v Vodnikovih Lublanskih novicah 1797 (legan ravnikar 1997b: 28-35). 7 »To popolnost pa je hotel Vodnik doseči: 1. potom pristnih narodnih izrazov iz vseh slovenskih pokrajin; 2. s pomočjo izposojenk iz drugih slovanskih jezikov pa prikrojenih duhu slovenskega jezika primerno in 3. s pomočjo novih tvorb« (modic 1909: 418). 8 Gl. npr. Orožen (1979, 1991a, 1991b, 1997), Pirnat (1984, 1986), Lausegger (1797), Legan Ravnikar (1995, 1997a, 1997b). 9 Pri razčlenitvi smo upoštevali skladenjskopodstavne tipe zloženk slovenskega knjižnega jezika v kon-trastivni naslonitvi na nemške zloženke (vidovič muha 1988b: 184—191) in tipologijo slovenskih ustreznic k nemškim zloženkam v Gutsmanovem slovarju (vidovič muha 1997: 40—50). 10 Nemške iztočnice iz Vodnikovega slovarja so citirane z vsemi napakami in razlikovalnim zapisom fonemov v primerjavi s sodobno nemščino, slovenske ustreznice sem prečrkovala v gajico ter zapisala v sodobni glasoslovni in oblikoslovni podobi, z malo začetnico in opuščenim naglasnim znamenjem. 296 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september stavodaj, zakonodaj. Zanimiv je primer Freigeist - prostavernik. Zloženke s pomenom dejanje, stanje, povezava s čim so redkejše, npr. Buchhandlung - bukvovar-stvo, Nachtgleiche - enakonočje, glihnočje.11 Izjemoma se kot prevodne ustreznice k nemškim zloženkam pojavljajo sklopi, npr. pri poimenovanju koledarskega meseca: Rosenmonath - rožnicvet. Slovenske ustreznice k nemškim zloženkam, ki so medponske zloženke s samo medponskim obrazilnim morfemom, so zelo redke, npr. v medicini Blutharnen - kri-močenje (prim. mlajša tvorjenka kervomok). 2.2 Pretvorba nemške zloženke v slovensko navadno izpeljanko je praviloma delno kalkirana, kar pomeni, da je prvi ali drugi korenski morfem nemške tvorjenke ohranil pomenske sestavine v slovenščini, preostali pa se je pretvoril v slovensko priponsko obrazilo. Bistveno manjši je delež samostojnih prevodov nemških zloženk, kjer slovenske ustreznice niso pomenskosestavinsko prekrivne z nemško predlogo. Tovrstne slovenske izpeljanke kakor tudi netvorjenke imajo lastno poimenovalno motivacijo. Besedotvorne modele izpeljave smo predstavili po besedotvornih pomenih. 2.2.1 Delno kalkirane izpeljanke, ki so omejene na terminološko rabo, v slovarju pričakovano ne izkazujejo vseh besedotvornih pomenov. Zgledi kažejo na zelo raznovrstno strokovno izrazje. Izstopajo trije besedotvorni pomeni, ne glede na iz-glagolsko, izpridevniško ali izsamostalniško tvorbo. V prvo skupino sodijo tvorjenke z besedotvornim pomenom dejanje, lastnost, stanje, povezava s čim: Rechnenkunst - števstvo, Kochkunst - kuharstvo, Lungenkrankenheit - plučnica, Kopfsteuer - glavnica (tudi: glavni davk, glavna dacia), Fragezeihen - prašaj. Drugo skupino oblikujejo izpeljanke z besedotvornim pomenom vršilec dejanja, nosilec lastnosti ali stanja (s slovnično kategorijo živosti), nosilec povezave (živo), npr. Lederbereiter -kožar, Masserschmid - nožar, Leitstern - vodnica (tudi: vodivna zvezda), Gesetzgeber - postavar, zakonja, Erstgebärende - prvesnica, Kräutekennerin - zeljišarica. V tretjo skupino se uvrščajo tvorjenke z besedotvornim pomenom predmet, ki opravlja dejanje, nosilec lastnosti ali stanja (s slovnično kategorijo neživosti), predmet kot nosilec povezave, npr. Doppelflinte - dvojka (tudi s prevzetim korenskim morfemom: doplarca), Tringeschür - pitnik, Filtrirstein - precednik, Backwerk - testenina, pekaria, Grünkraut - zelenina, Citronenschale - lup, lupik, Spülfaß - pomivic, pomivnik (tudi: pomivna posoda), Kalbfleisch - teletina, telečje (konverzija!), Stockzahn - kočnik, Hinterhauptbein - zatjilnica, Stirnbein - čelnica (tudi: čelna kost), Wörterbuch - besediše, (kasneje) besednjak. Za besedotvorni pomen mesto dejanja, kjer je kaj, je izpričanih malo izpeljank, npr. Speisesaal, Speisezimmer - obediše, obednica, jediše, Gebärhaus - porodniše, porojiše. Tudi število tvorjenk s pomenom čas dejanja, ko je kaj, je skromno, npr. poimenovanja koledarskih mesecev: Blumen-monath - cvetnar, Lenzmonath - sušec. 2.2.2 Zgledov za samostojne slovenske ustreznice, ki so lahko tvorjene ali ne-tvorjene, je pričakovano malo. Največ jih je med kmetijskim izrazjem, ki je bilo 11 V kasnejšem pripisu s svinčnikom je na tem mestu zabeležena različica jednakonočje. Tovrstni zgledi so odraz purističnih prizadevanj in napovedujejo slavizacijo knjižne norme v 19. stoletju. Andreja Legan Ravnikar, Strokovno izrazje v Vodnikovem rokopisnem slovarju 297 tradicionalno slovanskega izvora in je predstavljalo naravno podlago za oblikovanje terminoloških novotvorjenk.12 Slovenske ustreznice k nemškim iztočnicam v slovarju po večini sodijo med t.i. splošno strokovno izrazje, ki se je rabilo pri posameznih dejavnostih na podeželju. V slovarju izpričani termini so pokrajinske knjižne različice, kot (Honig) med - strd, (Bienehaus, Bienenstand) čebelnak - ulnjak, krompir - pozemlica (Tolm.), (anhäufeln, die Erdäpfel) krompir okupčam, veršim, naveršim, (hauen) osipam; besedotvorne različice, npr. vertnar - vertnik (Jarnik), branje - bra-tva, terganje - tergatva, in glasoslovne različice, kot pšenica - všenica. Kjer je Vodnik dvobesedna poimenovanja navajal ob že znanih izpeljankah, se zdi, da imajo le-ta zgolj pojasnjevalno vlogo, npr. iz obrti in trgovine: Pfropfmasser - cepivni nož, cepivnik, Bares Geld - gotovina, gotovi denar (v Vodnikovem časniku se rabi prilast-kovna zveza), Holzwaare - leseno blago, lesenina. Terminološke besedne družine npr. s področja porodništva v slovarju, ki se potrjujejo tudi v Babifhtvu (1818), so izpeljane s produktivnimi priponskimi obrazilnimi morfemi: Geburtsact - porodik, porojik, Geburtstheil - rojilo, porojilo, Gebärkraft - porojva, porojilost, Gebärhaus - porodniše, porojiše. 2.3 Slovenske večbesedne ustreznice k nemškim samostalniškim zloženkam največkrat predstavljajo besedne zveze z levim pridevniškim prilastkom. Levoprilast-kovne zveze so kalkirane, kadar sta levi in desni korenski morfem nemške zloženke ohranila motivacijo poimenovanja, ali delno kalkirane, če je le eden od korenskih morfemov v slovenščini ohranil enake pomenske sestavine kot v nemščini. 2.3.1 Pri kalkiranem prevodu nemških iztočnic v strokovne besedne zveze so le slovnični in besedotvorni morfemi vzeti iz slovenskega jezikovnega sistema. Prevod zloženk v prilastkovne zveze je v slovarju potrjen pri največjem številu strokovnih izrazov iz različnih strokovnih področij (ločeni s podpičjem), npr. Grundsylbe - korenska zloga, Endsylbe - končajna zloga (prim. Endung ,končnica'); Gegenwind - nasprotni veter; Rindsbraten - goveja pečenka, Ofenkessel - pečni kotel (tudi: vzidani kotel); Geleitschiff - spremna ladja, Ruderschiff - veslavna ladja (tudi: galeja), Transportschiff - vozna ladia (tudi: prepelavka), Linienschiff - verstna ladia;13 Schalwage - skledna vaga, torilna vaga (tudi: torilnica); Schlüsselbeinader - klučna žila, Speicheldrüse - slinska žleza ,žleza slinavka'. Za ta prevodni tip v slovarju izstopa precejšnje število terminov iz pravnega in uradovalnega jezika: Rechtsmittel - pravdna pomoč, Haussuchung - hišno preiskanje, Zunftbrief - poterdivno pismo, Verzichtbrief - odpovedno pismo (tudi: odpoved), Beweisschrift - poverjetno pismo, Scheidebrief - ločitno pismo, ločno pismo, Schuldbrief - dolžno pismo, Freybrief - odpustno pismo, Kaufbrief - kupno pismo, Heischbrief - napovedno pismo.14 Nekateri zgledi imajo ob sebi sopomenske stalne zveze, pri katerih se odnosnica po- 12 O razvoju izrazja kmetijskih strok in njegovih posebnostih, npr. pokrajinsko razlikovalni terminološki leksiki v čebelarstvu, vinogradništvu, vrtnarstvu, pri poimenovanju zdravilnih rastlin, prim. Orožen (1993: 510-516). 13 Prim. v Lublanskih novicah (1797): verstna barka (30 pojavitev) in verstna (8); drugoverstna barka (2 pojavitvi), drugoverstna (4) in drugoverstnica (1) (legan ravnikar 1797a: 485). 14 O zloženkah pri Vodniku in v razvoju slovenskega jezika prim. tudi Vidovič Muha (1988c: 33-50). 298 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september menskosestavinsko prekriva z obema ali z levim oz. desnim korenskim morfemom nemške zloženke: Landzeug - domače tkanje, domače sukno, Wildbraten - pečena divjačina, divja pečenka, Nierenbraten - ledvična pečenka, pečeno ledje, Credit-brief - naposodilno pismo, vupano pismo, Belobungsdekret - pohvalno pismo, pohvalni sklep (tudi: pohvala), Anweisungsschrift - pisana odkaza, odkazavno pismo, Personal=Steuer - osebišen davk, životni davk. Tovrstna tvorba je pogosta tudi pri kuharskem izrazju, npr. Wildbraten - pečena divjačina, devja pečenka, Butterbrot - butrasti kruh (tudi: s'butram namazani kruh), Butterteig - butrovo testo,15 Fleischspeise - mesna jed, mesenina. Za nemški opis se je Vodnik trudil poiskati primerno ustreznico, npr. geografsko: am Meere gelegenes Land - per morju ležeča zemla, permorska zemla, permorje. 2.3.2 Pri delnem kalkiranju je drugi korenski morfem ohranil pomenske sestavine nemške zloženke, prvi pa je bil preveden v tvorjenko, izjemoma netvorjenko z lastno pomenskosestavinsko zgradbo. V slovarju se pojavljajo maloštevilni termini različnih strok, npr. v kmetijskem izrazju: Mutterzwiebel - semenska čebula, semenski čebul, Sommerweizen - jara pšenica (tudi: jarica); v kuharskem: Kräuterbrot - zeljišna potica, Blatterteig - polasto testo, valano testo (tudi: testo, ki se luši); me-terološkem: Jännerschein - prosincovi mlaj; medicinskem: Aasblater - černi mehur, hud mehur (tudi: tur, ole). 2.3.3 Samostojni prevod nemške zloženke v levoprilastkovno zvezo predstavlja izjemo: Lungenentzündung - črn ovčic (tudi: sercin auchplučen prisad, pluč'n sajo-vic), Rosenmonath - velki traven. 2.3.4 V Vodnikovem slovarju so opazne sicer maloštevilne terminološke zveze s svojilnim pridevnikom v vlogi levega prilastka, ki pripadajo različnim strokovnim področjem: Erdachse - zemlina tečajnica, Magenader - želodcova žila, Ostwind - jutrovi veter, Schiffbruch - čolnovo vbitje, Wolkenbruch - oblakovo vterganje, Schiffbruch - ladjino, barkino vbitje, Sylbenmaß - zlogina dolgost}6 2.4 Nemške zloženke se v slovarju prevajajo tudi v samostalniške zveze z desnim samostalniškim prilastkom, ki so večkrat kot pojasnilo navedene ob sistemsko primernejših prevodih, npr. pri medicinskem izrazju: Lungenkrankenheit - plučnica, plučna bolezen, bolezen na plučih, Dickbein - stegno, stegnova kost, kost v stegnu; meterološkem: Abendwind, Westwind - večerni veter, zahodni veter, veter od večera, sapa od sončniga zahoda. V tej skupini se pogosteje pojavljajo prevodne ustreznice, ki se ne tvorijo po besedotvornih zakonitosti slovenščine. To so zveze z 15 Vodnik je po nemščini prejeti b kasneje nadomestil s p. Izraza puter in maslo se v slovarju enakovredno izmenjujeta: Butter, frishe - srovo maslo, puter, presno maslo; Maybutter - majnikoviputer, travnovo maslo, travni puter. Pri Gutsmanu prevladuje maslo nad putrom: ovčju, ribnu, srovu, zečju maslu, mainikini puter; pri Pleteršniku imamo puter = surovo maslo - po nem. 16 Za strokovne besedne zveze s pridevniškim (levim) prilastkom velja, da so kot potencialne sestavine samostalniških besednih zvez izločeni kakovostni pridevniki in svojilni s samo edninsko pretvorbeno možnostjo. Uveljavljajo se lahko le (nekonverzni in konverzni) vrstni pridevniki in morda še tisti svojilni, ki imajo v podstavi vsaj potencialno množinsko svojilnorodilniško pretvorbo (vidovič muha 1988a: 87-88). Andreja Legan Ravnikar, Strokovno izrazje v Vodnikovem rokopisnem slovarju 299 imenovalniškim desnim prilastkom, npr. Schauherr - gospod - ogleda, Stellvertreter - gospod namesta;17 zveze z nepredložnim ali predložnim desnim prilastkom, ki imajo nemško zaporedje korenskih morfemov, npr. Aprillschein - maliga travna mlaj (prim. Augustschein - mlaj velkiga serpana), Gerichtssaß - pravici podložni, v' pravdah podložni, Glasschneider - v staklo rezač (tudi: stakleni rezač); redke zveze s predložnim posesivnim genitivom, npr. Klauenfett - mast odparklov; in kalkirane predložne zveze, kot Grundherr - gospodar čez zemlo, Amtshauptmann - glavar čez opravila. Nekatere desnoprilastkovne zveze se naravno vključujejo v slovenski tvor-beni sistem. To velja za najpogostejše zglede z glagolsko odnosnico in nepredložnim rodilnikom, npr. Blutfluß - močenje kervi, Eidbruch - prelom persege, Friedensschluß - sklep miru, Nutzungsanschlag - cenenje prihodkov, Wörtfügung - skladanje besedi; za zveze z nepredložnim posesivnim genitivom, npr. Bannrichter - sodnik živlenja in smerti; ali razvitim desnim prilastkom, npr. Bratenschüssel - skleda za pečenko, Magenarzney - zdravilo za želodic, Gestellstein - kamen za plavž, kamen za peč, Zimmetkoch - rajž s sladko skorjo, Friedenshandlung - tractat - ravnanje za mir, pogodba za mir}18 3 Sprejemanje strokovnih izrazov iz tujih jezikov 3.1 Strokovno izrazje se je širilo v slovenski jezik predvsem iz najvplivnejše nemščine, prek katere so k nam prihajali nova znanja, izumi in dosežki. Pri kuharskem izrazju imamo priložnost opraviti zanimivo primerjavo. Ugotavljamo lahko kontinuiteto strokovnega izražanja pri Vodniku kot prevajalcu poljudnostrokovnega dela (Kuharfke bukve, 1799) in Vodniku kot slovaropiscu. Najprej se je pokazalo, da je Vodnik v slovarju povsem opustil mnoga ustaljena, iz nemščine sprejeta poimenovanja za jedi, njene sestavine ali postopke priprave hrane, ki jih je v kuharski priročnik sprejel, v slovar pa ne več, npr. nadevan ali filan ohravt, meso v polivki al ajmoht, telečje herbtne rebrica ali karmenadelci na zele. To je bila posledica purističnih jezikovnih nazorov, zaradi katerih je Vodnik v uvodu priročnika pozival, da se je pri iskanju novih besed bolje zanesti na sorodno izrazje iz drugih slovenskih pokrajin ali širšega slovanskega prostora. Nekateri prevzeti termini so imeli le pojasnjevalno vlogo in je z njihovo pomočjo Vodnik postopno uvajal slovenske dvojnice, drugi so bili močno zakoreninjeni v vsakdanji rabi: ajnrirati (zasukati), ajmoht (mesnina v suki ali soki), arenšmalc (jajca v masli), dinstati, fila, gvircati (prim. v slovarju: würzen - zabeliti, začimbati), gnedel/knedel, karfjola, kastrola, nudelbret, puding, ro- 17 Tako je Vodnik prevajal tudi (nezložene) mednarodne termine, npr. Corrector - gospod - poprava, Curator (tudi: Verweser, Verwalter) - gospod - oskerba (tudi: oskerbnik, skerbnik), Visitator - gospod -ogleda. 18 V Lublanskih novicah (1797) so potrjena terminološka in neterminološka poimenovanja, ki so večkrat le enkratne pojavitve: deželni mir, notrajni mir, neperpušliv mir, gmej mir, zglihani mir, posebej mir, popolnoma mir, časten mir, dokončani mir, notranji mir, cesarski mir; dokončanje miru, podpisanje miru, poterjenje (tiga) mira; mir napovedati, začeti, delati, narediti, narejati, napraviti, podpisati, poravnati, poterditi, uterditi, sturiti, zadobiti, skleniti, pergovoriti, razderati, zglihati, izpelati, imeti, oznaniti, doseči, dognati, dokončati, dopolniti, oklicati, ohraniti, ponujati, varovati, razbiti, poderati, razderati; se čez gmej mir vzdiguvat; k'miruperstopiti, za mir glihati, na mir glihati, v'mirpervoliti, mir pervoliti, na mirpervoliti; pisma za mir, pisma katere poterdio mir, pisma poterjeniga mira. 300 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september štati, šnita (prim. v slovarju: Schnitt - rez, vreza, rezina, rezik; rezina kruha, rezina mesa; diminut. rezinica), špargelni, špinača, zos (prim. v slovarju: Soße - polivka), župa (prim. v slovarju: Suppe - župa, juha, čorba). V slovarju so tovrstni izrazi in iz njih tvorjene besedne družine redko izpričani, npr. cuker, ocukrati, cukrati (Vodnik kasneje prečrtal), cukrov kuhar, cukrar, cukrarija, ker je Vodnik že poiskal primernejše slovenske ustreznice, npr. Gewürz - dišava, dišavje, dišečijna, dobro dišeča zel, dišavin. V slovar je sprejemal tudi pokrajinsko razlikovalna poimenovanja, ki so bila vezana na avtohtona delovna področja večinskega kmečkega prebivalstva, npr. Futter, nahrung für Menschen - piča, hrana, živež, jed, Fett - tolša, mast, tolšoba, tolšina, maša (Schmig.), Hausgeräth - orodje, domačisko orodje, hišno orodje, pohi-šina, hišna posoda, pohišje Rav., hišna oprava, Durchschlag, in den Küchen - cedilnik, precedilo (poznejši tuj pripis), scedilo. 3.2 Zaradi spremenjenih političnih razmer so že ob prvem francoskem prihodu na Kranjsko (1797) v slovenščino pritekali novi politični termini iz francoščine. Odslikavajo se v Vodnikovem s politično tematiko obarvanem časniku Lublanske novice, npr. gouverneur, jakobinar, hugenot, cavalier ,plemič' (orožen 1991a, 1991b, Legan ravnikar 1995). Francoščina je postala del večjezičnih uradovalnih besedil (orožen 1997), vendar iz francoščine sprejeto izrazje ni vplivalo na razvoj slovenskega političnega, upravnega ali uradovalnega jezika. Kljub ustanovitvi Ilirskih provinc (1809-1813) je sobivanje trajalo premalo časa. Tudi v Vodnikov slovar iz francoščine sprejete ali prevedene besede z manjšimi izjemami niso prodrle, npr. eno od gesel francoske revolucije, ki se pojavlja v Lublanskih novicah (1797), egalite - enakost, gliha, kot politični termin v slovarju ni potrjen. Po pričakovanjih slovar ne obsega specialnih vojaških izrazov, ki jih je Vodnik priložnostno prevzemal za potrebe vojnega dopisništva (1797). Po večini jih je iz francoščine sprejemal prek nemščine, ko je članke prevajal iz dunajskega časnika Wiener Zeitung, npr. bomba, dragonar, divizion, escadron, grenater, kokarda, kuraser, patrula.19 3.3 Zaradi velike strukturne sorodnosti slovenščine z najbližjim slovanskim jezikom - hrvaščino in podobnosti slovenščine z ruščino in staro cerkveno slovanščino (posebej glede ohranjenih arhaizmov) je Vodnik strokovne izraze večkrat prevzemal iz njih. Če primerjamo jezikoslovno izrazje v Vodnikovi slovnici s tistim v slovarju,20 lahko ugotovimo, da je veliko slovničnih in pravopisnih izrazov nastalo pod vplivom ruskih slovnic Smotrickega in Lomonosova. Med leksikografsko predstavljenimi besedami ne najdemo naslednjih strokovnih izrazov, ki jih je Vodnik sprejel iz ruščine in so izpričani v slovnici: deležje, dvapičje, glagol, izobrazenje besed, izobrazenje zloženih,21 konec ,končnica', medmet, nadpičje, naklon, namestime, padež, pleme be- 19 Prevzemal jih je sprva v citatni obliki, nato pa prilagajal slovenskim glasoslovnim in oblikoslovnim zakonitostim, izjemoma je kalkiral (legan ravnikar 1995: 136-140). 20 M. Pirnat (1986: 102-108) je analizirala jezikovna sredstva in ubesedovalne postopke v slovnici, ki kažejo na poljudno obliko znanstvenega jezika. Primerjava je pokazala, da predhodni poskusi slovenjenja slovničnega izrazja (Pohlin, Zelenko) niso bili neposreden zgled za Vodnika. V prvi fazi ustvarjanja strokovnega izrazja je bila bolj odločilna prevodna predloga. 21 Zgledi obraz, obrazenje, preobrazenje se pojavljajo v slovarju, vendar nikdar v terminološkem pomenu. Andreja Legan Ravnikar, Strokovno izrazje v Vodnikovem rokopisnem slovarju 301 sedi, spol, število (edinje, dvojstno, množno), vdar, vez ,veznik', vezanje »samotne besede v skup deržeče govorjenje, skladi besed med seboj«. Najdemo pa druge strokovne izraze, ki so prav tako rabljeni v slovnici, npr. glasnik ,vokal' (Vokal, Selbstlauter - glasnik je Vodnikov poznejši pripis v slovarju), narečje ,prislov' (pozneje pripisano k Adverbium), pika (.), pogolt (,), prašaj (?), predlog, prepona ,ločilo', sklanjanje, soglasnik, zalog (djaven, terpiven) ,glagolski način', zlog. Stari prevzeti besedi iz nemščine rajtati (in besedni družini) konkurirajo terminološke ustreznice iz ruščine in hrvaščine: calculiren - preštevam, preštejem, rajtam, prerajtam, čislam, sčislam,22 (prim. calculator - števic, rajtavic, Rechenbuch - rajtavne, številske bukve), Arithmetik - števia, števistvo, broj. 4 Poudarili smo že, da je Vodnik strokovne izraze v slovenski jezik raje prevajal kot sprejemal tuja poimenovanja. To dejstvo izkazujejo tudi prevodi prevzetih nemških terminov iz klasičnih jezikov v slovarju: Präsidium - predsedništvo (naknadno prečrtal), predsednija, predsestvo, Präsident - predsednik (prečrtal), predseda, Tempo - časova mera, sklada, Synthesis, synthetische Methode - skladavna rešitev. Mednarodna strokovna poimenovanja so bila pogostejša npr. v računstvu: Numeration - štetva, številtva, aritmetisch - števiski, števski, Summe - šuma, skupvo, kup, znesik, znošik, sklad vse, vse vkup znos (vse je Vodnik prečrtal), addiren - soštevam, soštejem (poznejši pripis: skladam števila), Addition - soštetva (pozneje: sklada); in v astronomiji: Komet - curkasta zvezda, repata zvezda, Astronom - zvezdar, Astronomie - zvezdaria, astronomisch - zvezdarski, astral - zvezden, Astrolog - zvezdež, Astrologie - zvezdežia (poznejši pripis), Astrognosie - zvezdoznanje, Constellation - ozvezdje (prim. tudi: ozvezditi, ozvezden). 5 Zaradi novih poimenovalnih potreb se je terminologiziralo že znano splošno besedje, ki ga v slovarju nadgrajujejo razvejane besedne družine, npr. za trgovsko stroko: kup, kupčija (besedotvorni različici!), nakup, pokup, kupec, kupavec ,trgo-vec', kupčica, kupavka ,nakupovalka', kupčam, kupčijski. Vodnik je tudi naknadno pripisoval sopomenke in besedotvorne variante: pri kupčija, kupčovanje je dodal tergovanje; pri kupčovati, teržim kasneje tergujem; pri kupčija, terštvo je dopisal tergovstvo. Nizal je številne terminološke besedne zveze, npr. za blago: blago zastaja, blago ne véde, blago razprodajam, blago ima dober prodaj, blago na prodaj, pogoditi se za blago, odpraviti/odpravlati blago, blago gre dobro, blago v balah, malo blago, drobnina, zverženo blago, vozno blago, dobičik per blagu, kupčija s prepovedanim blagom. Vodnikovo besedotvorno ustvarjalnost so spodbujali izzivi na različnih strokovnih področjih. Primerjajmo termine v kratkih poučnih sestavkih iz računstva, ki jih v splošnem slovarju ne moremo pričakovati: desetice, samice ,enice'; različice množaj,pomnožaj inpomnoženik; množitva, mnoštvo; drobižva, de-litva (deliti le v splošni rabi); odkladanic, odkladavic, odkladva, odjemva (v slovarju : odklada ,odštevanje'); štetva, števna vumetnost, števenje, števstvo, števistvo, štetstvo; rajtanje, rajtemga, rajtva; skladnik (+), odkladnik (-), nakladnik (x), razkladnik (:), enačnik (=); enkla, desetkla, stotkla ,enica, desetica, stotica' (lausegger 1997: 22 Gl. abrechnen mit einem - porajtujem oder štejem auch brojim, porajtam oder poštejem auch po-brojim. 302 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september 7-26). Iz množice poimenovalnih poskusov lahko povzamemo splošne značilnosti novonastajajočega strokovnega izrazja, ki se je npr. oblikovalo za potrebe poučevanja računstva kot šolskega predmeta: velika variantnost računskih izrazov, poskusne tvorjenke, vpliv različnih tujejezičnih predlog in slovarjev, neupoštevanje predhodnih terminoloških poimenovanj.23 Tudi pri medicinskem izrazju se je Vodnik trudil za izvirne slovenske besedotvorne rešitve in manjšo odvisnost od nemške predloge. To nam dokazujejo dvojna poskusna poimenovanja. Na primer za 'cevast organ, po katerem teče kri ali limfa', je v Vodnikovem slovarju izkazan termin žila: srčna žila, plučna žila, želodcova žila, mlečna žila, rožna žila, očesna žila, kervna žila, kerčna žila, zlata žila in zlatica, materničasta žila, vratna žila, glavna žila, le na obrobju rabe se omenja cipla. 6 Sklep Vodnikov rokopisni nemško-slovenski slovar Slowenisches Wörterbuch - Slo-vensek Besednjak vsebuje osnovno in bolj specialno izrazje iz različnih strokovnih področij. Za tradicionalno slovensko strokovno izrazje v slovarju je značilna dokumentiranost in aktualnost jezikovnega gradiva, ki zajema tudi razlikovalno besedje iz koroškega in vzhodnštajerskega prostora. Pri slovenjenju izrazov na novejših strokovnih področjih so se pod vplivom različnih predlog v strokovnem jeziku oblikovale poskusne prevodne ustreznice. Neustaljenost in variantnost strokovnih izrazov, nedosledno upoštevanje predhodnih terminoloških poimenovanj - vsi ti pojavi so se odražali tudi v Vodnikovem slovarju. Vodnik si je prizadeval razkriti in ozavestiti strukturne zakonitosti slovenskega jezika, posebej za slovenščino značilne besedotvorne vrste in tvorbene modele znotraj njih. V slovarju je izpričan vpliv puristične-ga jezikovnega nazora. Vodnik je strokovne izraze po potrebi sprejemal iz najbolj sorodnih slovanskih jezikov s podobno jezikovno strukturo. V najstarejšem obdobju načrtnega oblikovanja neverskega strokovnega izrazja in jezika je bil narejen prvi korak: pionirski poskusi prevajanja strokovnih vsebin v slovenščino so sprožili nadaljnji razvoj slovenskega strokovnega jezika. VIRI Valentin vodnik, 1795, 1796, 1797 (1996): Velika pratika. Ur. Aleš Berger. Ljubljana: Mladinska knjiga. --, 1797: LUBLANSKE NOVIZE od vfih krajov zeliga fvejta, I/103. V'Lublani: Jann. Fridr. Eger. --, 1799 (1981): Kuharjke bukve. Is N^mfhkiga preflov^njene od V. V. Ljubljana: Cankarjeva založba. --, 1804-1806/1817 (1965): Slovenfek befednjak. Kartoteko gesel s slovenskimi iztočnicami (obrnjena verzija nemško-slovenskega slovarja) hrani Sekcija za zgodovino slovenskega 23 Pohlinove Bukuvze sa rajtengo (1781) niso imele vpliva na Vodnikovo terminološko delo. Prim. Novak (1986: 89-100) in Lausegger (1997: 7-26). Andreja Legan Ravnikar, Strokovno izrazje v Vodnikovem rokopisnem slovarju 303 jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU [Jože Stabej]. Ljubljana. --, 1811: Pifmenoft ali gramatika sa perve Jhole. V'Lublani. --, 1812: ABEZEDA ali Asbuka, Das ABC-Buch, LAbece. V'Lublani. --, 1818: Babifhtvo ali porodnizharfki vuk sa babize. V'Lublani. literatura Matej cigale, 1860: Deutfch=flovenifches Wörterbuch. I—II. Laibach. Doris, Božidar in Primož debenjak, 2008a: Veliki nemško-slovenski slovar na plošči CD-ROM - Grosses deutsch-slowenisches Wörterbuch CD-ROM. Ljubljana: DZS. --, 2008b: Veliki slovensko-nemški slovar na plošči CD-ROM - Grosses slowenisch-deutsches Wörterbuch CD-ROM. Ljubljana: DZS. Karoly gadany, 1996: The evolution of vocabolary in literary Slovenian. Melbourne: Academia Press. Oswald gutsman, 1789 (1999): Deutfch-windifches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutfchten windifchen Stammwörter, und einiger vorzüglichem abftammenden Wörter Klagenfurt. Aus Slowenisch-Deutsch umgekehrt und bearbeitet von Ludwig Karni-čar, Graz. France kidrič, 1929-1938: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti. Ljubljana: Slovenska Matica. Herta lausegger, 1997: Valentin Vodnik - sooblikovalec slovenskega računskega izrazja. Jezikoslovne in literarnovedne raziskave: Zbornik referatov 6. srečanja slavistov Celovec, Ljubljana, 1989. Ur. Breda Pogorelec. Ljubljana: FF. 7-26. Andreja legan ravnikar, 1995: Valentin Vodnik - oblikovalec slovenske terminologije: Upravno-politična in vojaška terminologija - Lublanske novice 1797: magistrska naloga. Ljubljana: [A. Legan Ravnikar]. --, 1997a: Pomenske lastnosti upravno-politične in vojaške terminologije v Vodnikovih Lu-blanskih novicah (1797). Slavistična revija 45/3-4. 476-488. --, 1997b: Tvorbeni načini upravno-političnih in vojaških terminov v Vodnikovih Lublanskih novicah (1797). Jezikoslovni zapiski 3. 25-40. --, 2009: Razvoj slovenskega strokovnega izrazja. Terminologija in sodobna terminografija. Ur. Nina Ledinek, Mojca Žagar Karer, Marjeta Humar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 49-73. Majda merše, 2008: Slovenska leksikografija in leksikologija v zgodovinski perspektivi. Teorija i istorija slavjanskoj leksikografii: Naučnye materialy kXIVs'ezdu slavistov. Ur. M. I. Černyševa. Moskva. 150-180. Izidor modic, 1909: Vodnik kot jezikoslovec. Dom in svet. 414-421, 446-453, 495-500. France novak, 1986: Iz zgodovine slovenskega znanstvenega jezika: Pohlinova računica. Slovenski jezik v znanosti 1: Zbornik prispevkov. Ur. Ada Vidovič Muha. Ljubljana: Znanstveni inštitut FF. 89-100. Irena orel, 1996: Kopitar in slovarstvo slovenskega jezika. Kopitarjev zbornik. Ur. Jože Toporišič. Ljubljana: FF (Obdobja, 15). 139-152. Martina orožen, 1979: Uradovalna slovenščina v drugi polovici 18. stoletja. Obdobje razsve- 304 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, julij-september tljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ur. Boris Paternu s sodelovanjem Brede Pogorelec in Jožeta Koruze. Ljubljana: FF (Obdobja, 1). 155-177. --, 1991a: Odmevi francoske revolucije v Vodnikovih Novicah (1797-1800). Obdobje slovenskega narodnega preroda. Ur. Matjaž Kmecl. Ljubljana: FF (Obdobja, 11). 195-208. --, 1991b: Vodnikove »Lublanske novice« in Francozi. Kopitarjevi študijski dnevi I: Predavanja iz 1989 in 1990. Ur. Joža Mahnič. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Ljubljana Šiška. 5-6. --, 1993: O oblikovanju strokovnega izrazja in jezika v kmetijskem tisku. Slavistična revija 41/4. 509-517. --, 1997: Napoleonov razglas na Kranjce: Ljubljanski jezikovni različici prevoda iz francoščine in nemščine. Jezikoslovne in literarnovedne raziskave: Zbornik referatov 6. srečanja slavistov Celovec, Ljubljana, 1989. Ur. Breda Pogorelec. Ljubljana: FF. 67-85. Božena ostromecka franczak, 2007: Historia leksykografii slowenskiej. Lôdz: Wydawnic-two Uniwersytetu Lôdzkiego. Marta pirnat, 1984: Anatomsko izrazje v prvih slovenskih babiških priročnikih. Anatomy terminology in the first Slovene midwifery manuals. Slovenska medicinska beseda: XV. jubilejni memorialni sestanek profesorja Janeza Plečnika, I. del. Ur. Danilo Fliser, Duška Meh. Ljubljana: Medicinska fakulteta. 137-149. --, 1986: Znanstveni jezik v Vodnikovi slovnici. Slovenski jezik v znanosti 1: Zbornikprispev-kov. Ur. Ada Vidovič Muha. Ljubljana: Znanstveni inštitut FF. 101-109. Maks pleteršnik, 1894-95 (2006): Slovensko-nemški slovar I—II. Ur. Metka Furlan. Elektronska izdaja na CD-ROM-u. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Ivan prijatelj, 1924: Nekaj Vodnikovih pisem Kopitarju. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino IV. 147-167. --, 1926: Korespondenca med Vodnikom in Kopitarjem. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino V. 121-143. Erich prunč, 1979: Prispevek k poznavanju virov za Gutsmanov slovar. Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ur. Boris Paternu s sodelovanjem Brede Pogorelec in Jožeta Koruze. Ljubljana: FF (Obdobja, 1). 209-265. Slovenski biografski leksikon (SBL), 1986: Janko Kos, Jože Toporišič: Vodnik Valentin. Ur. Jože Munda. Ljubljana. 509-528. George thomas, 1997: The Impact of Purism on the Development of the Slovene Standard Language. Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 1. 133-152. I. S. uluhanov (ur.), 1994: Issledovanijapo istoričeskomu slovoobrazovaniju. Moskva: Ross-ijskaja akademija nauk, Institut russkogo jazyka. Carly Ann vidmar, 2009: The contributions of Valentin Vodnik to the development of a slovene literary language. Dissertation submitted to the University of Nottingham for the degree of master of Arts by Research. Nottingham. Ada vidovič muha, 1988a: Nekatere jezikovnosistemske lastnosti strokovnih besednih zvez. XXIV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. Breda Pogorelec. Ljubljana: FF. 83-91. --, 1988b: Skladenjska tipologija zloženk slovenskega knjižnega jezika: ob kontrastivni naslonitvi na nemške zloženke. Slavistična revija 36/2. 181-193. --, 1988c: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana: Partizanska knjiga, Znanstveni inštitut FF. Andreja Legan Ravnikar, Strokovno izrazje v Vodnikovem rokopisnem slovarju 305 --, 1997: Tipologija slovenskih ustreznic nemškim zloženkam v Gutsmanovem slovarju. Jezikoslovne in literarnovedne raziskave: Zbornik referatov 6. srečanja slavistov Celovec, Ljubljana, 1989. Ur. Breda Pogorelec. Ljubljana: FF. 59-64. --, 2000: Slovensko leksikalno pome noslovje: govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut FF. SUMMARY Due to the terminological needs of the time, Vodnik's manuscript German-Slovene dictionary, Slowenisches Wörterbuch - SlovensekBesednjak (1804-1806), involved the formation of technical terminology. The dictionary includes basic and more specialized terminology from various technical fields, i.e., agriculture, various trades, military, technology, commerce, banking, administration, government, law, politics (diplomacy), diet and housekeeping, mathematics, linguistics (grammar and orthography), anatomy (particularly obstetrics), astronomy, meteorology, geology and geography. Slovene equivalents of the German compounds (which are the most common type of derivation in German) were examined from the point of view of word-formation processes, motivation of the terms, the degree of calquing. Of particular interest were translations independent of the source language. From the Slovene translations of nominal compounds, four distinctive types emerged: (1) Compounds are only rarely translated as compounds with infix and suffix or infix only, or (rarely) as a juxtaposition. (2) A large number of German compounds are translated into Slovene by suffixation, partially calqued, i.e., with borrowed semantic elements and Slovene suffixes. (3) Very frequently nominal compounds are translated as phrases with left adjectival attribute. Slovene equivalents are calqued or partially calqued, only rarely they are independent translations of German compounds. (4) To a lesser degree, German compounds are translated with the nominal attribute on the right, which can have elucidating function. The terminology from the aforementioned technical fields was compared to the technical terms used in the following Vodnik's publications: the almanac Velika pratika for years 1795, 1796, 1797 (1996); the newspaper LUBLANSKE NOVIZE od vfih krajov zeliga fvejta, 1797 (I/103); the cookbook Kuharfke bukve, 1799 (1981); the grammar Pifmenost ali gramatika saperve fhole, 1811; the primer ABEZEDA ali Asbuka, Das ABC-Buch, L'Abece, 1812; the obstetrics manual Babifhtvo ali porodnizharfki vuk sa babize, 1818. The linguistic analysis showed that the traditional Slovene terminology in Vodnik's dictionary is characterized by well-documented and current language material that also includes distinctive lexicon from Carinthia and Styria. The equivalents of the terms from newer technical fields are largely provisional translations, formed on the basis of various models in technical language. However, Vodnik's dictionary also reflects the instability and variation of technical terms as well as inconsistent consideration of the previous terminological formations Vodnik attempted to identify and be mindful of the Slovene structural rules, particularly of word-formation types and models within them that are characteristic for Slovene. The dictionary reveals influence of puristic linguistic views. Vodnik included in his dictionary terms from the most closely related Slavic languages with similar linguistic structures. In the first period of systematic development of secular technical terminology and language, the first step was thus made: translation and adaptation of technical manuals and textbooks was an impetus to the further development of the Slovene technical language. Vladislava Gordic Petkovic, Ženski glasovi u savremenoj srpskoj književnosti 307 UDK 821.163.41.09 Vladislava Gordic Petkovic Filozofski fakultet u Novom Sadu ŽENSKI GLASOVI U SAVREMENOJ SRPSKOJ KNJIŽEVNOSTI: IZMEBU KANONIZACIJE I KOMERCIJALIZACIJE Rad se bavi analizom kanona savremene srpske ženske književnosti, koja nastoji da prekine usmerenost književnog kanona na stvaralaštvo muških pisaca i da ga izmeni tako što ce preispitati granice definicija istorije i identiteta. Pored toga što analizira raznovrsne kulturne obrasce, slike nacionalnog identiteta i mapiranje urbane sredine koje u svojim romanima predstavljaju Mirjana Novakovic, Mirjana Burdevic i Mirjana Mitrovic, rad se usredsreduje na načine na koje srpske spisateljice istražuju nove perspektive nacionalnih i rodnih stereoti-pa, kaogod i na raznorodne stilove i teme prisutne u njihovim knjigama. The paper examines contemporary Serbian women's fiction, which attempts to disrupt the phallocentricity of the literary canon and change it by challenging the boundaries of history and identity formation. Along with various cultural patterns, images of national character and the mapping of the urban environment represented in the novels by Mirjana Novakovic, Mirjana Burdevic and Mirjana Mitrovic, the paper will focus on the ways Serbian women writers explore new perspectives of national and gender stereotypes as well as various styles and topics operating in their books. Ključne reči: ženska književnost, književni kanon, ginokritika. Keywords: women's writing, literary canon, gynocriticism. Uvodeci pojam ginokritika u knjizi Ka feminističkoj poetici (1979), Ilejn Šovolter ukazuje na nužnost usredsredenja na ženu kao na autorsku ličnost koja proizvodi značenje teksta. Ginokritika stvara ženski okvir za proučavanje produkcije, motivacije, analize i interpretacije ženskih tekstova. Iako joj se može zameriti prekomerna usredsredenost na psihoanalitičku perspektivu ženskog identiteta kao neadekva-tnog u odnosu na muški (osecaj nedostatnosti koji proishodi iz anatomskih razlika i, shodno tome, proizvodi kod žene osecanje niže vrednosti i nemoci), ginokritika u pobijanju frojdovskih nazora zapravo gradi okvir za istorijsko razmatranje ženskog stvaralačkog identiteta kao stalne borbe da se prevazidu norme lažne univerzalnosti koje su zasnovane na patrijarhalnom prisvajanju moci (showalter 1977: 8). Višedecenijsko delanje ginokritike nije ukinulo terminološke nedoumice vezane za prirodu i raspon književnosti koju pišu žene, jer nije iskorenjena zabluda o ženskom pismu kao sinonimu za trivijalnu književnost - odnosno, za književnost koja zadovoljava emotivne potrebe nedovoljno samosvesne žene. Žensko pismo se ne može izjednačavati sa književnim stvaranjem svih autora ženskog pola, još manje sa trivijalnom literaturom, jer ono, po definiciji, napušta okvire tradicionalnih modela, stilova i postupaka zarad prihvatanja alternativne i marginalne pozicije. Žensko 308 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 4, oktober-december pismo je poetička a ne polna odrednica (gordič petkovič 2011: 16), ono je strategija čitanja koliko i modus pisanja. Teoretičarka Ilejn Šovolter nije slučajno optužila dvadeseti vek da trivijalizuje kako žensko iskustvo, tako i svaki pokušaj da se žensko iskustvo pretvori u literaturu. Jer, sve predrasude upisane u pojmove ženskog pisma i ženske književnosti rezultat su delovanja strategija trivijalizacije kojima arhipelag ženskih poetika, teorija i inicijativa pruža otpor. Otud je od vitalne važnosti teorijsko osmišljavanje književne prakse: stva-ranje ženske književne tradicije i ženske književne istorije nakon što su žene vekovima bile u senci, mistifikovane i marginalizovane. Ženski kanon je, u poredenju sa domi-nantnom književnom tradicijom, ipak još uvek sveden na ograničeno, kontrolisano prisustvo. Ti uski okviri ukazuju da žensku književnu tradiciju i dalje presudno obe-ležava topos marginalnosti, da je i dalje prati teza o potisnutom i potlačenom ženskom identitetu koji nalazi puteve i mogucnosti da se iskaže, uprkos potiskivanju i pritiscima. Ginokritika ne daje odgovor na pitanje da li je normiranje ženskog kanona prioritet u odnosu na istraživanje genealogije ženskog stvaralaštva. Činjenica jeste da književni kanon još uvek žensko stvaralaštvo tretira kao informativni dodatak, a ne kao svoj konstitutivni deo. Slike ženske posebnosti i dalje se neretko svode na predstavljanje kreativnosti koja samo reflektuje uticaje kanona, a ne iskazuje originalnost. Iako postmoderno doba relativizuje kanon kao sporazum o vrednostima i načinima vrednovanja, fleksibilnost, pluralizam i višeglasje još uvek nisu ravnopravni konstitutivni principi istorije književnosti. Kreativni dometi savremene ženske književnosti u Srbiji, jednog po svemu rele-vantnog literarnog korpusa, i dalje se, neretko, ignorišu ili se prepoznaju tek selektivno. Najveci medijski prostor dobija komercijalna književna produkcija zasnovana na žanrovskim modelima ljubavnog romana, ispovedne dnevničke proze ili porodične sage, tematski i sadržinski krajnje simplifikovana, a očita je tendencija izvesnog broja književnih istoričara i književnih teoretičara da se takva dela ako ne kanonizuju, ono bar predstave kao vidljiva i egzemplarna.24 Koliko god rodne kvote bile irelevantne za imanentno vrednovanje umetničkog dela, toliko je važno potiskivati apriorno etiketi-ranje ženske tradicije kao okrenute masovnom konzumerizmu, trivijalne i nekonzi-stentne. Nužnost da ženski kanon bude vrednovan rodno senzitivnim kriterijumima umesto rodno neutralnim ne povlači automatski za sobom inferiornost kao posledicu. Naše vreme i dalje traži da se rodno osnaživanje predoči kao obaveza, jer nismo još uvek postigli nivo jednakosti u kome bi rodno postalo vrednosno neutralno. 24 Odrednica ženskog pisma u srpskoj je književnosti otvorila prostor za izvesnu vrstu zloupotrebe kanona, gde se pokušavaju uvrstiti dela koja ne pripadaju umetničkoj prozi. Pišuči o ženskom pismu u srpskoj književnosti za prvi broj banjalučkog časopisa Slovesa, srpski pisac Milorad Pavič (inače, istoričar književnosti po profesiji) u ovim okvirima nabraja književno-teorijske studije, prozna i esejistička dela, i kuvare. Kritičar i teoretičar književnosti Aleksandar Jerkov u seriji napisa o ženskoj književnosti u beo-gradskom časopisu Vreme iz 2001. u okvire ženskog svrstava autorke i dela koji nesumnjivo pripadaju korpusu komercijalne književnosti ili, bar, nastaju sa intencijom da komercijalizuju žensko iskustvo. Ovakva vrsta neselektivnosti razlog je za zabrinutost utoliko pre što je i istoričar srpske književnosti Jovan Deretic u trečem, dopunjenom izdanju svoje Kratke istorije srpske književnosti (Novi Sad, Svetovi, 2001) napisao sledeče: »Panoramu savremenog srpskog romana upotpunjavaju dela niskožanrovskog karaktera gde su naročitu popularnost stekle žene-romanopisci, od starijih Nada Marinkovič (1921-1998), zatim Gordana Kuič (1942) i Ljiljana Durovič-Habjanovič (1953), a od najmladih Jasmina Ana (1957) i dr.« (312). Vladislava Gordic Petkovic, Ženski glasovi u savremenoj srpskoj književnosti 309 Boreči se sa svim egzistencijalnim iskušenjima koje su nosile devedesete godine i prva decenija novog milenijuma, srpske prozaistkinje su se borile i protiv nehaja javnosti u koji je, dakako, spadalo i površno etiketiranje. Ženski autorski rukopis razvijao se u nekoliko pravaca, razvijajuči teme i modele ženskosti.25 I pored poetičkih razlika, srpske spisateljice imale su istu ambiciju: bekstvo iz zadatog stanja nevidljivosti uz pomoč strategija potvrdivanja ženskih pripovednih modela. Svaka je bekstvo realizovala na drugačiji, osoben način: eksperimentom sa ispovednošcu, tendencijama alternativ-nog i apokrifnog čitanja istorije, žanrovskom persiflažom. Teme i motivi ženskosti nisu bili samo način da se apostrofira nevidljivost i zapostavljenost u društvu, nego su postali i svojevrsno pribežište, odnosno zaklon od ignorisanja i pogrešnog čitanja. Žene su i predugo važile za tajno društvo: skrivene i pritajene, mistifikovane i marginalizovane, baš kao u nedovršenom romanu Novosadanke Judite Šalgo Put u Birobidžan koji je temelj ženskog kanona u savremenoj srpskoj književnosti. Taj roman je utopijska poema o potrazi za ženskim kontinentom, za zemljom jednakosti i pravde i mirnim mestom počinka koliko i Herland Šarlote Perkins Gilman ili Slu-škinjina priča Margaret Atvud. Najbronija a najraznorodnija grupa srpskih spisateljica bile bi neorealistkinje. Ljubica Arsič, Mirjana Burdevič, Mirjana Pavlovič i Jelena Lengold preispituju i preispisuju realnost, pisanje utemeljujuci bilo kao elitistički eskapizam, bilo kao stra-tegiju tumačenja političkih i socijalnih distorzija (gordič petkovic 2003: 124). U prozi Mirjane Pavlovič, jedne od retkih autorki koje objavljuju isključivo priče i pripovetke, ženskost i nevidljivost sudbinski su povezane, ali su i posredovane kroz sliku rastakanja socijalističke idile tokom osamdesetih, te potom socijalnih, ekonomskih i političkih raskola devedesetih. Još od prve zbirke priča Zajednički imenitelj (1976), preko Čekaonice (1980) i Smrtolovke (1986), pa do proznih knjiga Sumoreske (1995) i Zrno zrnu (2002), Pavlovičeva piše o samoči i izopštenosti, nekad u kontekstu urbane otudenosti koja je rezultat ekonomskog uspona srednje klase, a nekad u ponižavajučem okruženju ratne i inflatorne 1993. godine. Njene junakinje su nervozne i samovoljne devojke u poznom cvatu koje se bore za nedostižnog muškarca, unapred svesne da je takav pokušaj integracije u okruženje potpuno beznadežan. Muškarac koji nudi neku vrstu apsurdne afirmacije ženskog ega predstavljen je u jednoj od priča namerno tipski, kao prezauzeti političar koji je prisutan mnogo češče na TV ekranu nego u podstanarskoj sobici svoje povremene ljubavnice, ili pak kao studentski aktivista koji ideale prodaje za materijalnu udobnost. Metafora turobne poznosocijalističke stvarnosti u ranoj prozi Pavlovičeve je zubarska čekaonica gde se ne stoji u redu za zdravlje, nego u redu za gubitak, amputaciju, nestabilnu protezu, neopozivu smrt. Tako i žene, u jalovom pokušaju da se afirmišu kao dobre članice zajednice, gube svoj identitet umesto da ga grade, a jedini način da se taj identitet sačuva upravo je ona samoča od koje se beži. Umesto precizno karakterisanih junaka i pomno opisanih dogadaja pred nama su emotivna disleksija, fragmentarna svest i ista takva percepcija. Junaci Mirjane Pa- 25 Sa izuzetkom parodijskog žanrovskog eksperimenta očevidnog u romanima Mirjane Durdevic, i romana Maco da V me voliš? Ljubice Arsic koji se igra estetikom pačvorka, u srpskoj književnosti nema pandana ranoj prozi Dubravki Ugrešic. Retke su knjige i autorke koji ironično problematizuju motive i modele ženskosti. 310 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 4, oktober-december vlovic su groteske, u značenju koje je ovoj reči dao američki pisac Šervud Anderson kada je u zbirci kratkih priča Vajnzberg, Ohajo predstavio junake koji su jednu istinu prigrlili kao apsolutnu i tako je pretvorili u laž. Groteske Mirjane Pavlovic ponikle su u sivoj srpskoj provinciji i još sivljem Beogradu, saživljene sa osecanjima usamljeno-sti i nepripadanja, a poraz prihvataju kao deo svoje prirode. Priče Mirjane Pavlovic su basne o otudenju i neodredenoj gladi - za životom, za ljubavlju, za neostvarenim mogucnostima da se bude negde drugde, neko drugi, sa nekim drugim. U savremenoj srpskoj prozi postoje dela i opusi u kojima se bezmalo kao po eta-lonu može čitati sukob i susret različitih aspekata ženskosti. Proza Jelene Lengold, njene tri zbirke priča (Pokisli lavovi, 1994; Lift, 1999; Vašarski madioničar, 2008) i roman Baltimor (2003), otvaraju pitanja ženskog kao poetičke prednosti i egzistencijalne ugroženosti. Spisateljica preko skica običnih života govori o stvarnosti višeg reda - o ljubavi, i o samoci i smrti koji ljubav neminovno ugrožavaju. Junakinje povremeno obuzima strah od smrti, a rezultat tog straha je melanholija koju Lengoldova čas iro-nizuje, čas lirizuje. Opisujuci odnose izmedu bračnih i slučajnih partnera, slikajuci nerazrešiv disbalans u muško-ženskim vezama, Lengoldova tematizuje neuspeh komunikacije i tolerancije, nesporazume i blaženstva koji su nenamerni i neočekivani. Bez patetike, gorčine ili cinizma, ona se upušta u teme bračnog neverstva, u vivisekci-ju razorenih porodica ili melanholičnu reminiscenciju na detinjstvo. Junakinju njene priče »Prozori« uznemiruje san u kome bezuspešno pokušava da dozove nekog sa jednog od milion prozora udaljene zgrade koja je sa svih strana okružuje. Iako joj je rečeno da ce san prestati »kad sretne pravu osobu«, ona nastavlja da ga sanja i pošto je srela čoveka svog života i udala se za njega. Ono što se postavlja izmedu smrti kao najveceg straha i ljubavi kao najvece želje je samoca - stanje izopštenja i stanje razlike: »Biti sam. To nije stvar odluke. Još manje sudbina. To je nešto kao pečat. « (lengold 1999: 26). Junakinje Jelene Lengold presudno odreduje koliko strah od smrti, toliko i strah od srece. Bolna svest o krhkosti emotivnih odnosa i nemoci ljubavi da obeca večnost uslovljena je secanjem na turbulentne porodične predistorije. Neorealistički prosede Jelene Lengold zasniva se na ispovedanju ali i kontrolisa-nom prisustvu ironije, eksperimentalnost i liričnost su pažljivo balansirani, a korišce-ne pripovedne konvencije najbliže su američkim minimalistima kakvi su Rejmond Karver ili En Biti: pišuci o reminiscencijama na detinjstvo ili o srecnim i nesrečnim ljubavima, Jelena Lengold piše priče o Njemu i Njoj, bez patetike i sladunjavosti, u okruženju bez obeležja, u prostoru gde su politika i istorija pod suspenzijom, u svetu sa malo ličnih podataka, sa retkim opisima, još redim dijagnozama i tek pokojim amblematskim pseudonimom koji autorka junacima dodeljuje kao preko volje. Za razliku od Lengoldove, koja piše o univerzalizovanoj sadašnjosti, Judita Šal-go, Mirjana Mitrovic i Mirjana Novakovic progovaraju o ženskim temama i žen-skom identitetu izlazeci iz tiranije aktuelnog trenutka u istoriju ili alternativne svetove. Realizam je za ove autorke samo konvencionalni okvir fantastičnog, mitskog i (pseudo)istorijskog, samo prostor dijaloga sa istorijskim i literarnim nasledem. O krizi devedesetih i ženskoj emotivnosti one ce progovarati posredno, simbolički i krajnje diskretno. Egzil kao ženski motiv može biti predočen kroz mitsko-arhetipsku matricu, koja se savršeno uklapa u rodnu perspektivu. Na to nam ukazuje prerano preminula Judita Vladislava Gordic Petkovic, Ženski glasovi u savremenoj srpskoj književnosti 311 Šalgo, čiji nedovršeni i posthumno objavljeni fragmentarni roman Put u Birobidžan (1997) ispreda legendu o ženskom kontinentu. Ciklična struktura dela uporedo predstavlja sudbine izgnanih i neshvacenih obraduje motiv »drugog dolaska«, s tim što se Hrist ovoga puta pojavljuje u ženskom liku. Jedna od tema Puta u Birobidžan jeste ženska utopija, i utočište za obespravljene i nezašticene žene. U realnosti istorije zamišljen kao staljinistički geto za Jevreje, fikcionalni Birobidžan je moguca realizacija matrijarhalne društvene strukture opisane u romanu Herland Šarlote Perkins Gilman. Glavna junakinja Judite Šalgo je Berta Papenhajm, nekadašnja Frojdova paci-jentkinja, u psihoanalitičkoj literaturi zabeležena kao Ana O. Berta je humanitarna aktivistkinja koja se u periodu izmedu dva svetska rata bavi spasavanjem i reintegra-cijom mladih devojaka, žrtava trgovine ljudima. Njeno putovanje po Balkanu i Maloj Aziji vodeno je nejasnim nagoveštajem da nekakav ženski kontinent negde postoji; Bertin krajnji cilj nije samo nalaženje idealnog skloništa za obespravljene žene, nego i beg od histerije, bolesti čijeg se povratka pribojava. Samo Bertino traganje, sumnja i nada, kao i spremnost da prati nejasne nagoveštaje i problematične tragove stvaraju Birobidžan, dragovoljni ženski egzil. Tajnu o postojanju tog novog kontinenta i dolasku Mesijane čuvaju žene obolele od psihičkih i veneričnih bolesti, žene čije se telo raspada i koje govore nerazumljivim jezicima. Luetički mesijanizam je bolest koja se širi kao glasina i glasina koja se širi kao bolest: Berta Papenhajm se suočava sa različitim videnjima drugog dolaska, pa dok likovi muškaraca u romanu predanje o spasiteljki koja dolazi iz Egipta obja-šnjavaju očajničkom potrebom bolesnih i siromašnih žena da odlože neumitnu smrt, žene Berti objašnjavaju da se Mesijana iščekuje zato što dolazak muškarca donosi sifilis, vanbračnu decu, siromaštvo i smrt. Roman Judite Šalgo daje glas osobama sa margine i ženama koje gradansko društvo odbacuje kao posrnule ili nemoralne, ali isto tako artikuliše arhetipske sadržaje ženskog nesvesnog. Frojdova psihoanaliza je autorkina tema još od njenog prvog romana, Trag kočenja (1987), a potom i u knjizi priča Da li postoji život (1995). Prozni eksperiment Šalgove Frojdovu teoriju tretira kao priču: istorija i teorija nesvesnog postaju osnova zapleta, izvor informacija i izvor inspiracije, drugo ime za mogucnost tekstualne igre. I sama struktura romana Put u Birobidžan nalikuje radu nesvesnog, jer se pripovedanje kružno ulančava oko dominantnih motiva utopije, Spasiteljke, siromašnih i ugnjetenih. Još jedna stvaralačka mogucnost u književnosti je istorija preoblikovana ženskom rukom. Mirjana Novakovic u romanu Strah i njegov sluga (2000) piše o Beogradu osamnaestog veka u kom se na pozadini austrijsko-turskog sukoba odigrava potera za vampirima. U nju se uključuje lično davo, izdajuci se za Ota fon Hauzbur-ga; privlačan je, ugladen, obrazovan, ciničan, uobražen i prilična kukavica, poseduje mnoštvo ljudskih mana i ponešto od klasičnih demonskih obeležja - ukratko, on je parodija stereotipa o muškoj nesavršenosti. Bavolovapovest o poteri za vampirima u okolini Beograda godine 1736. preplice se sa ispovešcu u ljubav razočarane princeze Marije Auguste Turn i Taksis. Ova srčana žena, zatečena u stranoj zemlji, nepozna-tom jeziku i svetu u maničnoj poteri za vampirima doživljava neku vrstu ličnog pro-svetljenja. Princeza i davo su učesnici i svedoci dogadaja koje predočavaju i tumače 312 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 4, oktober-december potpuno različito, jer su njihove verzije dogadaja obojene različitim nakanama: cilj njegove je da ispripoveda avanturu u kojoj ce biti glavni protagonista, a cilj njene da se ispovedi i opravda. Princeza i davo, oboje suočeni s nerazumevanjem sredine koja ne prihvata njihove verzije istine, bore se za isto - za potvrdu sopstvenog identiteta. Ova živopisna povest o pinčonovskoj poteri za vampirima vec je svojim raskošnim zapletom i književno-istorijskom citatnošcu inspirisala na mnoga različita čitanja, tako da je prva knjiga Mirjane Novakovic, Dunavski apokrifi (1996) neopravdano ostala u njenoj senci. Dve novele u Dunavskim apokrifima (»Gromovska legija« i »Jevandelje po že-dnoj«) obraduju isti motiv - božje čudo - s tim što je prva smeštena u vreme zalaska Rimske imperije a druga u godinu 2000. Junaci prve su muškarci i ratnici, suočeni sa vojnim porazom i smrcu, ali i sa čudesnim izbavljenjem koje nisu u stanju adekvatno da objasne. Drugu novelu pripoveda žena, a za nas je ovde zanimljiva zato što opisuje dolazak ženskog Hrista. »Jevandelje po žednoj« na jednom nivou funkcioniše kao gorka parodija utopij-skog društva koje zagovara jednakost po cenu gubitka identiteta. Radnja se dešava u Beogradu, ali to je ovaj put distopijski grad bliske buducnosti u kome je upotre-ba ličnih imena zabranjena, a hirurški zahvati u cilju ispravljanja nedostataka na ljudskom telu obavezni. Socijalna formacija buducnosti zove se Otvoreno društvo, deklarativno zastupa ostvarenje svih ljudskih prava, ali onemogucuje da se na bilo koji način iskaže gradanska neposlušnost. Seme pobune niče kad se pojavi Ona, žena voda koja nije podvrgnuta ni plastičnoj hirurgiji ni genetskoj modifikaciji, i njeni sledbenici, nazvani »žedni«. Ona je u ovom slučaju inverzija biblijskog motiva - dok Hrist utažuje žed ljudima koji su spoznali njegovo učenje, njegova ženska verzija svojim dolaskom izaziva večnu žed. Pleme žednih zagovara nesavršenost i pravo na individualne razlike, postavlja pitanja i traži odgovore na njih. Njihova Mesijana je nevidljiva ali sveprisutna, ona hoda po vodi i prikazuje se vernicima, ali predstavlja znamenje nesavršenstva. Otvoreno društvo metaforizuje se kao odbijanje da se živi u skladu sa emotivnim potrebama koje se odreduju kao rodna obeležja ženskog: ukidajuci institucije poro-dice i braka dok zagovara imaginarnu jednakost, ovaj orvelovski konstrukt politiku solidarnosti i privrženosti pretvara u vid gerilske borbe. Realistički postupak rado ulazi u igru žanrovskim odlikama i kulturnim stereo-tipima, kako cemo videti na primeru Mirjane Burdevic. Ova spisateljica beskompro-misno eksperimentiše oblicima trivijalne književnosti, i dekonstruiše žanrove kri-mica, trilera, istorijskog i avanturističkog romana kako bi razobličila prepreke koje prate ženu na putu sazrevanja i afirmacije i bespoštedno kritikovala nepravilnosti i nestabilnosti društva u kom žive njene junakinje (gordič petkovič 2011: 31). Njena bi proza mogla da posluži kao primer retkog i gotovo nemoguceg spoja beletrističkog i komercijalnog. U Burdevickinom romanu Čuvari svetinje (2007) neimenovani Istraživač prati put Miroslavljevog jevandelja od nastanka nacije do kraja istorije, kroz manastire i trezore sve do intergalaktičke deponije. Putovanje kroz vreme menjace roman stilski i žanrovski, te ce pripovedanje teci u formi policijskog zapisnika, novinskog inter-vjua, filmskog scenarija, avanturističkog romana u nastavcima, sve u cilju komične Vladislava Gordic Petkovic, Ženski glasovi u savremenoj srpskoj književnosti 313 mistifikacije. Delo je šaljivi odgovor na istoriografsku metafikciju: osmišljeno je kao ispovest o istraživanju, a glavni junak je knjiga koja nestaje i tekst koji se sakriva u istoriji, izranjajuci uvek u doba istorijskih previranja i političkih kriza. Mirjana Burdevic sistematski problematizuje istoriju kao konstrukciju, kao da sledi reči Linde Hačion o tome da objektivno istorijsko znanje ne postoji jer je u istorijsko svedo-čanstvo uvek upisan identitet svedoka. Čitava postmoderna teorija dovodi u sumnju istoriju zbog toga što ona poseduje fluidnu i nefiksiranu prirodu kakvu ima i fiktivni tekst: neumitno se menja i prilagodava interesima i identitetu svedoka i pripovedača. Roman Mirjane Burdevic Kaja, Beograd i dobri Amerikanac (2009) može da se čita kao imagološka revizija srpskog romana. Istorija jednog grada i troje glavnih junaka predočena je kroz niz koincidencija, obrta, travestija i kalambura, a pripove-da je spisateljica Mica Burdevic, čiji je životopis parodija autorkinog, smešten tačno jednu generaciju ranije - naslovi Micinih romana parodiraju naslove dela koje je napisala stvarna Mirjana Burdevic, pa Čuvari svetinje postaju Nosači bukvara, a Dakuzi u liftu ni manje ni više nego - Amam na odžaku! Beograd je u ovom romanu mesto susreta kultura: u njemu žive Kalmici, pripadnici malog mongolskog naroda koji je izbegao iz Rusije nakon Oktobarske revolucije ali i Amerikanac Džon Dajnili Prins, bivši diplomata najmlade svetske velesile. Poznanstvo kalmičke devojčice Kaje i američkog diplomate od milošte zvanog Pid-žin prerasta u porodičnu privrženost pod okriljem Mice Burdevic. Roman Mirjane Burdevic nadilazi okvire porodične hronike i realističkog pripovedanja uz pomoc vec u Čuvarima svetinje primenjene montaže različitih diskursa i stilova (diplomatskih depeša, novinskih članaka, sveznajuceg pripovedanja i doživljenog govora), fotografija, fotomontaža i crteža. Kaja, Beograd i dobri Amerikanac jeste mistično-satirična alternativna istorija Beograda i Srbije ali i pripovedni eksperiment koji nema hermetičnost postmodernističke tekstualne igre. Ovo je, izmedu svega ostalog, i roman o složenom odnosu spisateljice i njene dvojnice. Mica i Kaja su dva pola ženskog koji se odbijaju, ali uče da funkcionišu u tandemu: vec su kritičari u ovom romanu prepoznavali parabolu o prihvatanju Drugog, ali je Mirjana Burdevic otišla i dalje od toga - srpska imperijalna tema (koju čine prelomni istorij ski dogadaji - atentati, ubistva i ratovi) preobracena je u alternativni narativ o burlesknim i trivijalnim objašnjenjima političkih i socijalnih promena. Traganje za motivima eksperimenta i parodije vraca nas u godinu 1988, kad je Dubravka Ugrešic osvojila NIN-ovu nagradu za roman Forsiranje romana reke u kom su artisti i modeli jugoslovenske književne scene provedeni kroz žanrovski pa-kao - od komedije naravi do krimica, horora i romana zavere. Parodirajuci poetike Umberta Eka i Dejvida Lodža, hrvatska spisateljica je sačinila urnebesni moralitet o jugoslovenskoj književnoj sceni. Mirjana Burdevic je granice takve nestašne igre sa tekstom proširila i problematizovala. I kao što se Ugrešička u naslovu veselo poigrala vojnim i književnoteorijskim terminima (»forsiranje reke« i »roman reka«), tako je Burdevicka rodni Beograd pretvorila u sudbinsko mesto gde Beogradanka srece Kalmikinju i Amerikanca, pripadnike nacije u nestajanju, s jedne, i velesile u nastajanju, s druge strane. Sudeci po motivskim i stilskim pozajmicama, srpska ženska književnost je raznorodna: Mirjana Novakovic se u svom pisanju ugleda na majstora tajne i zavere 314 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 4, oktober-december Tomasa Pinčona; proza Jelene Lengold kao svoj nesumnjiv uzor ima priče Rejmonda Karvera i En Biti, dok su literarni modeli Mirjane Burdevic Borislav Pekic koliko i klasični kriminalistički romani. U ženskoj prozi devedesetih uočava se načelna bliskost spisateljica poput Judite Šalgo sa Kišom i Crnjanskim, kao da se, i same u poziciji nerazumevanja i neprihvatanja, autorke najbolje razumeju sa apatridima, od-nosno sa autorima iz senke i sa margine. Unutrašnje izgnanstvo je tegobno iskustvo koje osnažuje, mogucnost da se afirmiše ženskost mimo stereotipova i predrasuda o trivijalnom i komercijalnom. Ženski kanon operiše strategijama nevidljivosti, tišine i marginalnosti, ali primenjuje i ljupke i obesne igre žanrovima i konvencijama, kori-steci ih kao kontrapunkt kanonskim temama i postupcima koji su dugo bili automatski definisani kao muški. izvoRI I LITERATURA Vladislava gordič petkovič, 2003: Motivi i modeli ženskosti: srpska ženska proza devedesetih. Sarajevske sveske 1/2. 123-133. --, 2007: Na ženskom kontinentu. Novi Sad: Dnevnik. --, 2008: Rodni identitet u matrici žanra: ženska proza u Srbiji pre i posle dvehiljadite. Teorije i politike roda. Ur. Tatjana Rosic. Beograd: Institut za književnost i umetnost. 41-47. --, 2011: Mistika i mehanika. Beograd: Stubovi kulture. Mirjana burbevič, 2007: Čuvari svetinje. Zrenjanin: Agora. --, 2009: Kaja, Beograd i dobri Amerikanac. Beograd: Laguna. Linda hačion, 1996: Poetika postmodernizma. Novi Sad: Svetovi. Jelena lengold, 1999: Lift. Beograd: Stubovi kulture. Mirjana novakovič, 1996: Dunavski apokrifi. Novi Sad: Matica srpska. --, 2000: Strah i njegov sluga. Beograd: Narodna knjiga. Elaine showalter, 1977: A Literature of Their Own: British Women Novelists from Bronte to Lessing. Princeton: Princeton University Press. --, 1979: Toward a Feminist Poetics: Women's Writing and Writing About Women. London: Croom Helm, 1979. --, 1985: The New Feminist Criticism: Essays on Women, Literature and Theory. New York: Pantheon Books. --, 2009: A Jury of Her Peers: American Women Writers from Anne Bradstreet to Annie Pro- ulx. London: Virago Press. Judita šalgo, 1997: Put u Birobidžan. Beograd: Stubovi kulture. summary Under the influence of gynocriticism and more recent critical readings, the body of literature about women's fiction in Serbia has been steadily growing in the recent years. However, despite the efforts of gender-aware critical reception to help women's literature become part of the literary canon, equally strong tendencies are driving it towards commercialization, i.e., making women's authorship synonymous with mass production of formula fiction. The article Vladislava Gordic Petkovic, Ženski glasovi u savremenoj srpskoj književnosti 315 aims to present artistically relevant Serbian female fiction writers and their contribution to the widening of the Serbian literary canon in the direction of the poetic experiment and ironic re-examination of national myths and gender identities. Women's authorship subverts and alternates canonic themes and procedures that have been long identified as male. With this intention, authors such as Mirjana Durdevic, Ljubica Arsic, Mirjana Mitrovic, and Judita Salgo use prose experiment, deconstruction of popular genres, and strategies of alternative and apocryphal reading of history. Doslej neznani Finžgarjevi pismi 317 GRADIVO - OCENI - POROČILO DOSLEJ NEZNANI FINŽGARJEVI PISMI Ulrichu Dobniku 1 Ljubi moj koroški dijak! Tvoje pismo sem prejel. Poslala mi ga je Akademija. Moj naslov sedaj je: Fr. Finžgar, Ljubljana, ulica Dobrilova 30. Prav je, ako pišeš na ta naslov, da pismo prej dobim. Takole je z mano: Še par mesecev pa bom star 88 let. Omagal sem. Boleharim. Kljub temu naj bo tako. Pošlji mi eno samo povestico, ki se ti zdi najboljša. Prebral jo bom in povedal svojo misel. Prav sedaj nimam in ne morem imeti drugega dela, pa šope starih svojih pisem pregledujem in požigam. O, tudi jaz sem bil mlad in se smehljam svojim pesmim in spisom, že v 4. gimnaziji sem se lotil tega dela. Torej: dobro te razumem in pošlji mi. Prav rad bi ti kaj malega poslal v denarju, toda kako? Morda po Prosvetni zvezi? Sporoči mi. Ker mi je bomba nogo prestrelila, ne morem v mesto. Pa bom že koga dobil,da namesto mene opravi. Pozdravljen! F. S. Finžgar Dobrilova 30 2/XI 1957 2 F. S. Finžgar 12/ XI 1957 Ljubljana Dobrilova 30 Dragi moj! Pismo in črtico prejel in jo takoj prebral. To so začetki. Saj moji niso bili drugačni (v 4. gimnaziji). Jezik je kar dober. Samo se morate navaditi, da pišete lažje čitljivo. To je pogoj, da bo kdo tako ročno pisavo rad in hitro mogel brati. Vse to pa kar mimogrede. 318 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 4, oktober-december Snov: Reven fant, bogate hiše pa deklica. Prva ljubezen in seveda usodna, ker takega začetnega tovarniškega delavca prav mlada deklica res utegne imeti rada. Začetna ljubezen, ki nič ne gleda na denar in bogastvo. Dekle hitro zori, no, in tedaj postaja tudi previdno praktična in si izbere drugačnega fanta za ženina. Za fanta je to tragično, za dekleta čisto naravno. Pomagajo ji gotovo tudi domači. Za tako vsebino bi bilo že treba bolj razodeti tragiko take ljubezni. Tragika je za fanta usodna, izgine od doma. Ta dva momenta bi bilo treba v tej črtici zelo podčrtati in literarno razviti. To pa je že težje psihologično delo. Temu še v črtici niste povsem kos. Nič ne de. Vsak začetek je težak in mnogo se je treba truditi, duševno razmišljati pa tudi kaj podobnega, a vzorno napisanega brati. Ne veliko. Stari so rekli: Bojim se bralca ene same knjige. Zares dobre in preudarjene. Naj ti to zadostuje. Zares sem se postaral in morda tudi v oceni in sodbi nisem več pravi. Rokopis ti vračam in te lepo pozdravljam vdani F. S. Finžgar Dobrilova 30. Ljubljana Prav isti dan sem dobil iz južne Amerike dokaj dolgo pismo nekega delavca. Ni mi poznan. Hudo moder bi bil rad in bi rad kaj napisal. ???? Opombe Za urednika zbranega dela kateregakoli književnika je iskanje njegove korespondence dolgotrajno in mučno delo, saj obstaja kljub skrbnemu poizvedovanju in zbiranju vedno možnost, da ni našel vseh književnikovih dopisovalcev in da še vedno kje tiči kako neznano pismo. To se je nehote zgodilo tudi pri objavi pisem v Finžgarjevem Zbranem delu XIV (Pisma I, Ljubljana 1996) in XV (Pisma II, Dostavki; Ljubljana 1999), ki ju je uredil Jože Šifrer. Očitno se ni ohranila v pisateljevi zapuščini nobena sled, ki bi urednika usmerila h koroškemu prejemniku dveh pisateljevih pisem. Zanju sem naključno izvedel 5. aprila 2011 na Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju. Po mojem predavanju Pesnik Ivan Hribovšek in Dunaj me je prijazno ogovoril g. mag. Ulrich Dobnik, ki stanuje v avstrijski prestolnici, in mi povedal, da hrani dve Finžgarjevi pismi. Predlagal sem mu natis, s katerim se je takoj strinjal. Kmalu mi je poslal v Ljubljano njuni fotokopiji s spremnim pojasnilnim pismom, datiranim 5. maja 2011, v katerem je med drugim opisal ozadje svojega kratkega dopisovanja s pisateljem: V prilogi Vam pošiljam dve fotokopiji dveh pisem, kateri sem prejel leta 1957 od pisatelja Franca Saleškega Finžgarja. Doslej neznani Finžgarjevi pismi 319 Bil sem tedaj v sedmem razredu humanistične gimnazije v Celovcu (BundesGymnasium in Klagenfurt, Völkermarkter Ring 27). Prvih šest razredov gimnazije sem bil v internatu Marijanišča na Plešivcu (Tanzenberg). Tam je izhajal od leta 1952 do leta 1958 slovenski dijaški list z imenom KRES, katerega je izdajal Florjan Lipuš. V Kresu sem tedaj objavljal pesmi, balade ter tudi članke in črtice pod psevdonimom »Ermanov Vrh« (po domače se je pri nas reklo »pri Ermanu«). Rodil sem se 6. 6. 1940 v vasi Graben 4, občina Dobrla vas (Eberndorf), okraj Velikovec (Völkermarkt). Ljudsko šolo sem obiskoval v Kazazeh (Edling), potem šest razredov gimnazije na Plešivcu, sedmi in osmi razred pa v Celovcu, kjer sem junija 1959 tudi maturiral. Jeseni istega leta sem se vpisal kot študent na pravno fakulteto univerze na Dunaju. Po končanem študiju prava sem postal uradnik, najprej v okviru ministrstva za socialne zadeve in od leta 1972 naprej kot višji uradnik v Uradu zveznega kanclerja Republike Avstrije. Tam sem ostal do upokojitve leta 2003. V Celovcu sem bival v Dijaškem domu Slovenske prosvetne zveze (Tarviser Strasse 16). Pisal sem tedaj pesmi in črtice (povečini samo za omaro). Sem pa tja sem to ali ono pesem objavil v Slovenskem vestniku ali v kakšnem koledarju. V letu 1960 sem pisal v reviji Mladje pod psevdonimom Udo Duko (Ulrich Dobnik Dunaj/ .Koroška). Jeseni leta 1957 sem pisal priljubljenemu pisatelju F. S. Finžgarju. Posebno znan je bil tedaj kot avtor romana Pod svobodnim soncem in cele vrste napetih zgodb in zanimivih povesti. Hotel sem sam zase vedeti, ali sem uspešnejši v epiki ali pa v liriki. Zato sem prosil Finžgarja za oceno osnutka neke povesti. Moram pa pripomniti, da tedaj še nisem imel pisalnega stroja in da sem pisal s črnilom. Moja pisava je bila težko čitljiva (in je še danes). Zato sem se zelo razveselil, da mi je Finžgar kljub temu v zelo kratkem času odgovoril. Na kateri naslov sem Finžgarju poslal prvo pismo, danes ne vem več. Osnutek povestice, katero sem dal Finžgarju v oceno, se ni ohranil. Finžgar je obe pismi napisal s pisalnim strojem in v obeh je nekaj strojepisnih napak, ki so najbrž posledica pisateljeve visoke starosti, zato jih je urednik v prepisu za objavo popravil. Pisatelj je v obeh pismih dodal strojepisnemu podpisu z naslovom ljubljanskega prebivališča tudi lastnoročni podpis z zelenim črnilom. Z njim je vnesel v pismi tudi nekaj besednih popravkov, ki jih je urednik v prepisu upošteval. P r v o p i s m o. - Naslov na ovojnici: Dijak gimnazije [v izvirniku piše »gimnazija«, kar je najbrž pomota], D o b n i k U l r i c h, Klagenfurt - Celovec, Travi-serstrasse [prav: Tarviser Strasse]16/I, Kärnten Austria. Poštni pečat: Ljubljana, 2. 11. [19]57, [ob] 18 [uri]. Izvirnik pisma hrani naslovljenec na Dunaju. - Akademija: Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, kamor je Dobnikovo pismo najprej prišlo; Finžgar je bil njen član. - poslal v denarju: Finžgar je bil pripravljen podariti mlademu dopisovalcu manjši znesek denarja, kar razodeva njegov socialni in mecenski čut. - po Prosvetni zvezi: Slovenska prosvetna zveza, ena od organizacij koroških Slovencev. - mi je bomba nogo prestrelila: 9. marca 1945 so zavezniška letala bombardirala Ljubljano, delno porušile tudi pisateljevo hišo v Trnovem, pisatelja pa poškodovale; skoraj je oglušel, zaradi drobca jekla v nogi, so ga morali operirati. D r u g o p i s m o. - Naslov na ovojnici: Stud. gimnazia, Dobnik Ulrich [ime in priimek sta podčrtana s pisalnim strojem], Celovec (Klagenfurt), Tarviserstrasse 320 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 4, oktober-december 16/I, Kärnten Austria. Poštni pečat na tej pisemski ovojnici ni ohranjen, ker je bila po prejemu pisma znamka odtrgana zaradi filatelističnega vzroka. Izvirnik pisma hrani naslovljenec na Dunaju. - F. S. FINŽGAR: pisatelj je svoj naslov v zgornjem levem kotu odtisnil z osebnim pečatom, ki ga je pomočil v posebno blazinico z vijoličastim črnilom. - 12/XI1957: ta datum v zgornjem desnem kotu je Finžgar napisal rokopisno z zelenim črnilom. - vzorno: besedo je pisatelj podčrtal z zelenim črnilom. - Rokopis ti vračam in te lepo pozdravljam: v besedi rokopis manjka v izvirniku zlog -ko-, ki ga je pisatelj pozabil natipkati; za besedo vračam je postavil piko in po večjem presledku nadaljeval z malo začetnico in te lepo; urednik meni, da je pisatelj celotno besedno zvezo nazadnje pojmoval kot en stavek, zato je v prepisu opustil pisateljevo piko in presledek. Marjan Dolgan Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Revijalne objave prve slovenske klasikinje končno v knjigi 321 REVIJALNE OBJAVE PRVE SLOVENSKE KLASIKINJE KONČNO V KNJIGI Zofka Kveder: Zbrano delo. Druga knjiga. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. 838 str. Pet let po izidu Prve knjige Zbranega dela Zofke Kveder (2005), s katerim je ta ugledna zbirka slovenske literature prekinila sramotno dolgo tradicijo izključevanja avtoric, je izšla Druga knjiga, ki jo je tako kot prvo uredila in napisala opombe Katja Mihurko Poniž, odlična poznavalka tako dela Zofke Kveder, o kateri je leta 2003 izdala monografijo Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti, kot tudi ženskega literarnega ustvarjanja znotraj zahodnega družbeno-kulturnega dogajanja med drugo polovico 19. stoletja in drugo polovico 20. stoletja. Ta kontekst, katerega del predstavlja pisanje Zofke Kveder, je urednica Mihurko Poniž, sicer predavateljica na slovenistiki Univerze v Novi Gorici, razčlenjevala tudi v delih Labirinti ljubezni v slovenski književnosti od romantike do II. svetovne vojne (2008) in Evine hčere: konstruiranje ženskosti v slovenskem javnem diskurzu 1848-1902 (2009). Že v uvodu v Prvo knjigo Zbranega dela Zofke Kveder je urednik zbirke France Bernik napovedal kar devet knjig avtoričinega literarnega in obliterarnega gradiva (pisma), in čeprav so bile za drugo knjigo predvidene vse nezbrane črtice, šele za tretjo pa tudi nezbrane novele in povesti, je obsežna Druga knjiga Zbranega dela Zofke Kveder (z opombami in kazalom ima kar 838 strani) zasnovana vsaj deloma kot njuna združitev, saj obsega avtoričino knjižno nezbrano pripovedno prozo, objavljeno v dnevnem časopisju in revijalnem tisku med letoma 1898 in 1903, in to črtice, povesti in novele. Druga knjiga tako šteje kar 94 naslovov, pri čemer nekateri povezujejo po več le oštevilčenih ali drugače označenih kratkih enot. Ker je v petih letih, kolikor pokriva Druga knjiga Zbranega dela, Zofka Kveder objavila tudi svoj knjižni prvenec Misterij žene (1900), še dve pripovedni zbirki Odsevi (1902) in Iz naših krajev (1903) ter zbirko dramskih besedil Ljubezen (1901), nedvomno drži ugotovitev, ki jo je zapisala urednica Zbranega dela, da je bilo v drugi knjigi predstavljeno obdobje »pisateljičino ustvarjalno najbolj intenzivno obdobje« (776). To je mogoče povezati tudi z dejstvom, da se je Zofka Kveder takrat kot pisateljica šele uveljavljala, hkrati pa je pisanje literature in publicistike sprejela kot svoj poklic, s katerim se je tudi preživljala. Zamejitev pisateljičinega nezbranega dela z letnico 1903 urednica Zbranega dela ne utemeljuje le z obsežnostjo tega gradiva, ampak tudi z dejstvom, da je postala Zofka Kveder leta 1904 urednica revije Domači prijatelj, v kateri je objavila veliko svojih besedil, ki bodo predstavljena v naslednji knjigi. Doslej zgolj revijalno objavljena dela so za Drugi zvezek zbrana iz desetih slovenskih časopisov in revij, med katerimi so zastopane vse objave Zofke Kveder v časopisu Edinost in reviji Slovenka, »kar predstavlja tudi pregled nad njeno prisotnostjo v tržaškem kulturnem prostoru« (775), ki ni bila majhna, saj je skoraj polovica objav v knjigi iz teh dveh publikacij. Urednica Mihurko Poniž je motivno raznovrstnost zbranih pripovedi in doga-jalnih prostorov (notranjsko in kraško podeželje, Ljubljana, Trst, Zagreb, Dunaj, Bern, Zürich, Praga) povezala z dinamiko avtoričinega življenja v predstavljenem 322 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 4, oktober-december obdobju, saj je mogoče v njih opaziti veliko »avtobiografskih prvin iz otroštva, šolske dobe v Ljubljani, razgibanega življenja v Trstu in študentskih dni v Švici« (777) pa tudi kasnejšega v Pragi, kjer so nastale nove, svetle podobe materinske sreče, saj je leta 1901 rodila hčerko. Toda tudi kadar ne gre za (posredno prikazano) avtoričino življenje, v zgodbah prevladujejo ženske usode. Urednica opozori na naslednje motive, ki izražajo pisateljičin čut za krivice, ki so jih doživljale ženske v družbi: »prisilni zakoni, ženska želja, materinstvo, prostitucija, prezgodnja smrt pri porodu«. (776-777) To seveda ne pomeni, da avtorica ne zna biti do svojega spola tudi kritična, kot na primer v pripovedi Gospa Berta ali trije prizori iz življenja »rodoljubne« dame (144-151), v kateri, kot zapiše v zaključku, prikaže »brez polep-ševalnega stekla« sliko zaradi bogastva in moževega rodoljubja hinavsko čaščene meščanske dame, ki se sploh ne zaveda svoje omejene prostaškosti in domišljave ter nadute neumnosti. Tudi v zgodbi Ena iz množice rahlo zafrkljivo predstavlja »pravi tip novomodne ženske« (651), ki se navdušuje nad dekadenčno bolehnostjo in celo svojo jetiko ter bližajočo se smrt sprejema teatralično, saj je bila, kot avtorica zaključi pripoved, »pač le hči našega nervoznega, do skrajne meje prenapetega, samo senzacij željnega časa.« (659) Prav tako pa se pisateljica zna vživeti v moške, celo v takega, ki ga je prevarala žena, kot prikazuje črtica V burji (30-31), v kateri spremljamo deloma v polpremem govoru zapisano boleče samoironično razmišljanje prevaranega moškega pred samomorom. Žanrsko zbrane pripovedi urednica označuje za črtice, povesti in novele. Čudi predvsem oznaka novela za precej dolgo in na več oseb osredotočeno pripoved Študentke (86 strani), ki je prvotno izhajala v nadaljevanjih v Slovenki. Da pisanje Zofke Kveder niha med bolj tradicionalno realističnim in novoromantičnim načinom, na kar so literarni zgodovinarji že opozarjali, kažejo tudi avtoričina vrstna poimenovanja v naslovih. Poleg poimenovanja Črtice (755, 762) kaže na podobno zelo kratko, le na eno situacijo osredotočeno in ob tem poantirano dogajanje tudi njen naslov Drobiž (251), ki druži tri taka besedilca, zasnovana kot socialno-psihološke pripovedi, v katerih je navkljub socialni motivaciji dogajanje prestavljeno iz kmečkega v mestni prostor in tudi bolj subjektivno kot v starejšem, realističnem tipu kratke proze; tega predstavljata dve pripovedi, naslovljeni Vaški sliki (358). Naslovna pomanjševalnica Sličice (60) pa označuje prav prehod od realističnosti k moderni črtici. Ena od običajnih nalog urednikov zbranih del je, da zberejo in komentirajo kritične odmeve na objavljena dela, v primeru te knjige pa je imela urednica še posebej težko nalogo, saj so revijalne objave, kot tudi zapiše, »v veliki meri ostale brez odziva« (779). Kljub temu je za Kritične odmeve poiskala gradivo, ki je bilo bodisi del komentarjev drugih knjižnih del bodisi del korespondence z uredniki in prijatelji ali redke literarnozgodovinske oznake teh del (npr. v Kocijanovi monografiji Kratka pripovedna proza v obdobju moderne iz leta 1995 ali v opombah Marje Boršnik k Izbranemu delu Zofke Kveder 1938-1940). V tem delu Opomb urednica poleg za bralce koristne razlage manj znanih besed ali tujejezičnih citatov in lastnih imen pojasnjuje in s primernimi besedili osvetljuje tudi tista mesta v besedilih, ki imajo avtobiografsko ozadje, kar daje tem opombam še dodatno vrednost. Bralec je urednici lahko hvaležen tudi za jezikovno redakcijo objavljenih pripovedi, glede katere ohranja načela, postavljena že v Prvi knjigi. Tako so posegi le nuj- Revijalne objave prve slovenske klasikinje končno v knjigi 323 ni: odpravila je nekatere, za avtoričin slog nebistvene hrvatizme in tiste pravopisne posebnosti, ki bi besedila nepotrebno odtujila sodobnemu bralcu. Bralcem je z Drugo knjigo torej postal dostopen zajeten kos pripovednega ustvarjanja Zofke Kveder, za katero sicer v literarni zgodovini že dalj časa poznamo oznako, da je »sopotnica moderne«, vendar tudi ta knjiga dokazuje, kako zares moramo jemati njeno sočasno potovanje. Ob črtici Ironija, objavljeni v osrednjem Ljubljanskem zvonu že leta 1898, urednica navaja Gregorja Kocijana, ki je pred petnajstimi leti v monografiji Kratka pripovedna proza v obdobju moderne o njej zapisal to, česar se ob branju zave tudi vsaj malo razgledani bralec: »V Ironiji je šla po stopinjah Ivana Cankarja in njegove družbene satire. Ker pa v tistem času še ne bi mogli govoriti o neposrednem Cankarjevem vplivu, gre očitno za koincidenčni pojav.« (788) Da je bila tudi za Kvedrovo ironija primeren način opozorilne družbene kritike, kaže še njena pripoved Idila, objavljena 1900 v Rdečem praporu, ki pa jo začenja z besedami: »Brala sem Cankarjeve Vinjete.« (503) in nadaljuje z ugotovitvijo o zelo ustvarjalno spodbudnem vplivu tega branja nanjo. Besedila so razporejena kronološko, tako da lahko spremljamo pisateljičine motiv-no-slogovne spremembe, na katere v Opombah deloma opozori tudi urednica. Pravzaprav me preseneča, da so ostala ta besedila brez knjižne objave, saj gre za presenetljivo kvalitetna dela, iz katerih še vedno veje avtoričina sočutnost in empatija, ko predstavlja razočaranega, izigranega posameznika, saj želi z njegovo, običajno tragično usodo vplivati na oblikovanje bralčeve družbene zavesti in etike. Hkrati pa ima pisateljica občutek za mero (in prav zato morda ni uporabljala toliko retoričnih sredstev kot Cankar, zaradi česar je bila v slovenski literarni zgodovini žal slabo ovrednotena),26 za dinamično oblikovanje snovi in ne prestopa v sentimentalno ali kako drugače omrtvičeno pisanje. To je še posebej očitno v daljši pripovedi Študentke, ki ne le da vnaša v slovensko književnost novo motiviko mladih izobraženk, in to različnih narodnosti in socialnih položajev, ampak njihovo ljubezensko in drugo iskanje predstavi z vidika različnih oseb in s tem različnih subjektivnosti. Čeprav je že Marja Boršnik o tej pripovedi, ki je leta 1900 v nadaljevanjih izhajala v Slovenki, zapisala: »... ker avtorica ni imela koncepta, nadaljevanja ni mogla napisati, dokler ji urednica ni vrnila rokopisa prejšnje številke. Odtod neenotnost, deloma tudi površnost, pa tudi odvisnost od kritike.« (802), je še vedno zanimiv prikaz časa, ko je bilo vedenje žensk pod strogimi družbenimi omejitvami, a so se temu upirale prav posameznice z inteligenco in čustveno močjo, med katerimi je bila tudi Zofka Kveder. Svojevrsten upor tradicionalnim ženskim vlogam je predstavljalo tudi literarno ustvarjanje Zofke Kveder. Kar na nekaj mestih je sicer zapisala, da je pisanje njeno delo, za katerega pričakuje zaslužek, vendar pričakuje hkrati tudi iskreno sprejemanje občinstva, kot v zgodbi Najlepše priznanje operna pevka pove, da ji največ pomeni priznanje preprostega človeka. Upamo lahko, da bo tudi večja dostopnost teh besedil Zofke Kveder, ki so bila doslej znana le tistim, ki so jih načrtno iskali v publicistiki, vplivala na literarnozgo-dovinsko prevrednotenje še vedno prevladujočega pogleda na ustvarjanje naše prve poklicne pisateljice, ki ji je slovenska literarna zgodovina sicer priznavala pogum in upornost zaradi njene družbene vloge, ne pa tudi prave umetniške vrednosti. Vendar 26 To ugotavlja urednica Mihurka Poniž v njeni monografiji Drzno drugačna (2003: 21). 324 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 4, oktober-december je to, kot je ugotovila že urednica Katja Mihurko Poniž v svoji monografiji o avtorici, najprej problem omejenega gradiva, ki je bilo upoštevano, nato pa bolj presojevalnih kriterijev naše literarne zgodovine kot same literature Zofke Kveder. Ta je, kot dokazuje tudi Druga knjiga Zbranega dela, vnesla nove motive in spremenjeno tema-tizacijo ženske identitete, in to na način, ki živo govori bralcu (upajmo, da ne samo bralkam) tudi našega časa. Vita Žerjal Pavlin Ljubljana O stanju preučevanja skladnje pri Slovakih 325 O STANJU PREUČEVANJA SKLADNJE PRI SLOVAKIH Aktualne otâzky sučasnej syntaxe. Ur. Maria Simkova. Bratislava: VEDA -Vydavatel'stvo Slovenskej akadémie vied, 2005. 167 str. Zbornik z atraktivnim naslovom Aktuâlne otâzky sučasnej syntaxe je zlasti predstavitev današnjega stanja skladenjskih teorij in aktualnega preučevanja skladnje na Slovaškem in deloma tudi na Češkem, kar je seveda primerjalno koristno tudi za nas. Zbornik je zbir krajših pisnih prispevkov, ki so nastali iz referatov na istoimenski konferenci v Bratislavi. Cilj konference in posledično tudi zbornika je najprej predstaviti sodobne oz. aktualne teorije in metodologije preučevanja skladnje, potem pa skušati uskladiti teoretične in metodološke smernice v smislu izdelati čimboljši skladenjski opis slovaščine. Okvirni komentar sta prispevala danes že eminentna in tudi mednarodno dobro poznana jezikoslovca Jan Kačala in Slavomir Ondrejovič. Da bi poenotili metodologijo za skladenjski opis, se načelno poudarja, da je treba raziskovalni oz. analizni aparat precizirati s sintezo slovničnih, pomenskih in leksikalnih analiz; bistveno je razmerje med pomenoslovjem in skladnjo. Sicer pa se zgradba in lastnost celovitega sistema določenega jezika oblikujeta znotraj skladenjskih načel in kategorij splošne teoretične skladnje. Bistveno je poudarjanje sobivanja jezikoslovnih smeri, npr. strukturalizma, tvorbno-pretvorbnega, sistemsko-funkcijskega in korpusnega pristopa, torej korpus je dandanes lahko dobra empirična baza za potrjevanje slovničnosti posameznega jezikovnega sistema. Merila praktične uporabe, »pravilnosti« oz. normativne ustreznosti in občutljivosti omogočajo ohranjati jezikovni sistem, ki zaradi aktualnosti oz. živosti rabe mora biti odprt za nenehni razvoj in spremembe. Za tematsko predstavitev obsega zbornika je nujno navesti naslove prispevkov, še zlasti, ker so jih napisali pomembni, tudi mednarodno uveljavljeni, jezikoslovci: S. Ondrejovič: Niekol'ko glos k aktuâlnej situâcii slovenskej syntaxe (9-13), J. Kačala: Syntaktické principy a syntaktické kategôrie (14-20), J. Horecky: Vypovedné akty ako vychodisko syntaxe (21-22), S. Machova: Zâvislostni syntax (23-27), E. Tiben-ska: Vyznam a forma syntaxi (28-35), F. Sticha: Ke vztahu teoretické a empirické syntaxe v epoše korpusu (36-40), K. Oliva: O dialektické jednote protikladù morfo-logického značkovâní korpusu a zâvislostni syntaktické analyzy vet (41-56), V. Re-zničkova, Z. Urešova: K syntaktické anotaci textù z Céského nârodniho korpusu: od analytické k tektogramatické rovine (57-72), J. Panevova: Sloveso: centrum vety; valence: centrâlnipojem syntaxe (73-77), J. Nižnikova: Polopredikativne konštrukcie a valencia slovesa (78-87), M. Ivanova: Vzt'ah pomenovacej a vetotvornej funkcie slovesa (88-92), S. Lenšerova: Postaveni syntetického predikâtu v humanistické če-štine (93-102), M. Hirschova: Sekundârnipredikace v češtine a ve slovenštine (103114), G. Gotthardova: Z problematiky syntaktického vzt'ahu koordinâcie (115-126), J. Hoffmannova: Vystavba interview z hlediska textové syntaxe a stylistiky (127-138), O. Mullerova: Opakovâni jako jeden z rysù vystavby mluvenych textù (139-149), M. Dudok: Textové konektory a orientâtory (150-154) in E. Nemcova: Syntaktické pro- 326 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 4, oktober-december striedky odborneho štylu (Deskriptivna a synergeticka interpretacia) (155-165); našteti prispevki so, kot je že omenjeno, uokvirjeni s komentarjema S. Ondrejoviča in J. Kačale. V nadaljevanju bo iz navedenih prispevkov navajanih nekaj poudarkov in usmeritev, ki utegnejo koristiti pri skladenjskih analizah slovenščine • Potrebno je dopolnjeno proučevanje odvisnostnih, tvorbno-pretvorbnih, zgradbenih in funkcijskih vlog in razmerij na podlagi objektivnejšega korpu-snega pristopa k razpoložjivemu gradivu (11-13). • Poudarjena je vloga skladenjskih načel in kategorij; znotraj načel je pri skladenjski analizi potrebno slediti aktualizirajočemu načelu, slovničnemu načelu, (leksikalno)pomenskemu načelu, informacijskemu načelu in načelu jedrnega in perifernega dela stavčne povedi in nadpovednega besedila; znotraj skladenjskih kategorij je pomembna kategorija osebe, druge so še kategorija zanikanja, kategoriji časa in naklona, ki sooblikujejo stavčnočlenska razmerja (15-20). • Opozorjeno je na proces upovedovanja, še zlasti na ažuriranje dejavnikov, ki vplivajo na upovedovanje, in na kompleksnost celotnega poteka upovedovanja (21-22). • Potrebno je nadaljnje raziskovanje in opis odvisnostnostnih razmerij v stavč-ni in besedilni skladnji; med ključnimi skladenjskimi pojmi je vezljivost, ki omogoča tvorbo skladenjskih vzorcev. Še premalo raziskana je zlasti besedilna vezljivost, ki je bistvena skladenjska podlaga za določanje npr. aktualiza-cijskih prvin oz. za predstavitev aktualizacijskega členjenja (23-27). • Znotraj razmerja slovar - slovnica je stalno opozarjano na vzajemni odnos med leksikalnim in skladenjskim pomenom in tudi na razlike: tako leksikal-ni kot skladenjski pomen glagolov tipa prepričati, potolažiti sta uresničena v povedih tipa Janez je prepričal/potolažil Ivana z argumenti, medtem ko v primeru Argumenti so prepričali/potolažili Ivana ostaja skladenjski pomen (v nasprotju z leksikalnim) neuresničen. V teh primerih je potrebna čimbolj jasna in razdelana teorija udeleženskih vlog, ki lahko skupaj s povedjem oblikujejo izhodiščno osnovo stavčnih in v nadaljevanju tudi besedilnih sporočil (29-30). • Korpusni pristop podpira spremenljivost in odprtost skladenjskih zgradb, z deklariranim poudarjanjem objektivne rabe pa je neke vrste empirična gra-divna baza za nadaljnje analize. Nujno je torej upoštevanje oz. predvidevanje spremenljivosti in odprtosti skladnje v okviru posameznega jezika; znotraj skladnje so zgradbene različice nujnost in z evidentiranjem le-teh se posledično spreminjajo tudi merila za slovničnost oz. neslovničnosti skladenjskih zgradb (37, 40). Pri morfološkem in skladenjskem označevanju besedilnih korpusov je v prid pravilnosti, nedvoumnosti in hkratni natančnosti označenega treba stremeti predvsem po ohranjaju bistvenih pomensko-slovničnih informacij in uporabljanju preverjeno pravilnih morfoloških in skladenjskih oznak. Živa raba zahteva tudi določeno število različic znotraj dogovorjenih morfoloških oznak, npr. doliti si vino/vina, ne bati se delati nobeno delo / nobenega dela, in takrat je meja med slovničnostjo in slovničnostjo označeva- Mezinarodni konference o dejinach slavistiky v Brne 327 nega lahko zelo rahla, vendar z vidika rabe je tudi to pomenljiva in uporabna informacija (41, 45, 51). • Kako vse skladenjsko označevanje, tako globinsko kot površinsko, temelji na vezljivostnih zmožnostih posameznega pomenskega tipa glagolov, se lahko potrjuje tudi z zgledi kot Bojim se biti sam, Ne boji se (delati) nobenega dela nasproti Njegov brat sedi na Dobu zaradi ropa, V Ljubljani stanuje v Šiški nasproti Stanuje v centru Ljubljane, na Cankarjevi ulici ipd. (74, 76). Vezlji-vost in njeno obveznost je treba obravnavati kompleksno, tako s pomensko- in strukturnoskladenjskega vidikov kot tudi izrazijsko. Znotraj mejne medstavč-ne (besedilne) vezljivosti je izpostavljena polstavčna oz. polpredikatna zgradba, ki združuje medstavčna in medstavčnočlenska razmerja, npr. Moj brat, tretji po vrsti, je podoben našemu dedu, Sprehajal se je opazujoč mimoidoče, Vrnil se je precej bolehen ipd. V teh primerih se govori tudi o t. i. drugotnem povedju ali sopovedju v stavku oz. povedi, ki konkretno stavčno poved odpira v besedilo in hkrati lahko tudi v širši besedilni kontekst (104, 110). • So besedila, npr. intervju, ki so prvotno govorni dogodek, zato je pri njihovi obravnavi poleg skladenjskega vidika nujno upoštevati tudi stilistično-pra-gmatični vidik (129-134). • Končni izrazijski učinek je kohezija besedila in naprej lahko tudi kohezija diskurza. Še vedno ostaja nedorečena vloga konektorjev, ki so sintetizatorji oz. združevalniki jezikovne in besedilne entitete, tj. statične in dinamične strani jezika. Konektorji potrjujejo (tudi) besedilo kot eno izmed jezikovnih temeljnih enot (151). Za sklep. Večstranska obravnava skladnje ni celovita, ker se zdi, da tudi teme za referate niso bile vnaprej postavljene, kar je pomanjkljivost uredniškega koncepta; manjkata npr. izrazna oz. intonacijska stran povedi in posledično lahko tudi krajšega nadpovednega besedila. Opazen je premajhen delež mlajših jezikoslovcev, kar tudi občutno krni sliko nadaljnjih perspektiv pri obravnavi skladenjskih vprašanj. Na podlagi predstavljenega in s težnjo dopolnjevati in usklajevati jezikoslovne smeri (strukturalizem, funcionalizem, korpusni pristop) pa naslovnik pogreša kratek sintetizirani komentar v smislu konkretnih smernic za koncipiranje sodobne skladnje posameznega jezika, v tem primeru slovaščine, kar bi bil lahko tudi koristen napotek tudi za slovenščino. Andreja Žele Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani 328 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 4, oktober-december MEZINÂRODNÎ KONFERENCE O DËJINÂCH SLAVISTIKY V BRNÈ Na žadost Komise pro dejiny slavistiky Mezinarodniho komitétu slavistû zor-ganizovala Česka asociace slavistû spolu s Ûstavem slavistiky Filozofické fakulty Masarykovy univerzity ve dnech 4. a 5. kvetna 2011 ve velké zasedaci sini Rektoratu Masarykovy univerzity dvoudenni mezinarodni konferenci na téma Vyvoj slavistiky v zrcadle epistularniho dedictvi a jinych osobnich dokumentû. Konference se zhčastnili vybrani hčastnici, vetšinou členové komise a nekolik prizvanych hostû. Konference se konala pod zaštitou hejtmana Jihomoravského kraje Michala Haška, primatora statutarniho mesta Brna Romana Onderky, rektora Masarykovy univerzity Petra Fialy a dekana jeji Filozofické fakulty Josefa Kroba. Komisi na konferenci predstavoval jeji sekretar, italsky slavista Sergio Bonazza. Konference byla vysoce reprezentativni: zhčastnili se ji svetové slavistické špič-ky ze 14 zemi (Italie, Slovensko, Recko, Polsko, Nemecko, Rusko, Ukrajina, Slovensko Norsko, Francie, Slovinsko, Švédsko, Srbsko, Česka republika), bylo predneseno 17 referatû na často kličova témata historiograficka, lingvisticka a literarnevedna. Po proslovech zastupcû zaštit'ujicich instituci pronesl ùvodni slovo za organizato-ry predseda České asociace slavistû a vedouci Ûstavu slavistiky FF MU Ivo Pospišil , ktery poukazal jednak na genia loci Brna z hlediska jeho vicekulturnosti, jednak na tradice brnenské slavistiky a stežejni vyznam současného brnenského Ûstavu slavistiky v koncepčnim mezinarodnim slavistickém badani. Za komisi promluvil jeji sekretar Sergio Bonazza, ktery vyzvedl vyznam tohoto mezinarodniho setkani. On sam pak pronesl synteticky referat o vyznamu korespondence a dalšich osobnich dokumentû v ramci slovanské filologie, Miloš Zelenka (Jihočeska univerzita České Budejovice) analyzoval stežejni vyznam pozitivismu na korespondenci Jana Jakubce a Matiji Murka, Eubor Matejko (FF UK Bratislava) se zabyval chybami a omyly slavistû ve svetle osobnich dokumentû. Nemecky slavista Helmut Schaller, znamy z posledni doby sérii publikaci z dejin nemecké slavistiky (mj. v Praze a Poznani) vystihl vztah mezi vladnouci nacistickou ideologii a nemeckou slavisti-kou na kralovské akademii v Poznani, Ivo Pospišil (FF MU) prezentoval priklady korespondence a osobnich dokumentû z dejin brnenské slavistiky v Archivu Masarykovy univerzity, Ulla Birgegard (Uppsala) poukazala na slavisticka témata v korespondenci G. W. von Leibnize a barona I. G. Sparvenfelda, Tadeusz Le-waszkiewicz (Univerzita Poznan) analyzoval korespondenci a zapsané vzpominky polskych lingvistû jako pramen poznani dejin polské jazykovedy, srbsky lingvista Bogoljub Stankovic (Univerzita Belehrad) se zabyval osudy série Badani z dejin svetové slavistiky na zaklade dopisû prof. D. Živanovice, Vira Frančuk (Kyjevska univerzita) pojednala o odpovedi O. O./ A. A. Potebni recenzentu jeho doktorské disertace, Anna Zelenkova (Slovansky ùstav AV ČR) ukazala dMežitost vedecké korespondence na prikladu dialogu učitele a žaka - J. Polivky a F. Wollmana, Vanda Babič (Univerzita Lublan) rozebrala korespondenci Mateja Soviče a Alberta Forti-se, francouzska slavistka českého pûvodu Hana Voisine-Jechova (Paris- Sorbonne) vystoupila s referatem Co se čte a co se piše. Literârni život v obrozeneckych Cechâch podle korespondence a pameti, srbsky polonista a slavista Petar Bunjak analyzoval osobni archiv prof. D. Živanovice jako pramen zkoumani dejin srbské a Mezinárodní konference o déjinách slavistiky v Brné 329 mezinárodní slavistiky. Norsky slavista Jan Ivar Bjoinllaten ukázal na nékteré aspekty vyvoje norské slavistiky na príkladu Olafa Brocha (1867-1961) a italsky slavista Stefano Aloe rozebral italské kontakty V. V. Makuševa. Na závér vystoupili dva slavisté z Ruska: védec svétového jména Michail Robinson prezentoval smutny bélorusky osud Nikolaje Durnovo, jehož životni a profesní dráha byla spjata s Vídní a Brnem, a Lidija Sazonova objevila nové souvislosti ranych védeckych zájmú budo-ucího ruského formalisty Borise Ejchenbauma, zejména syntaxe, na materiálu jeho dopisû akademiku A. A. Šachmatovovi. Konference se vyznačovala bohatstvím témat a problémû, dynamicností a znač-nym prostorem pro diskusi. V ní se ukázala naléhavá nutnost docenéní pramenné-ho studia, jehož absenci nebo slabou prezenci současM filologie stále více pocit'uje. V archívech rûznych institucí je stále príliš mnoho dosud nevy^itého materiálu a často chybí jeho analyza a zobecnéní, které má nékdy vyznamny metodologicky do-sah. Byla také ocenéna úloha České asociace slavistû a sotóasné brnénské slavistiky v mezinárodním slavistickém bádání, o čemž svédčí již samo povérení organizovat toto vyznamné setkání špičkovych svétovych slavistû. Po skončem diskuse navštívili účastníci konference expozici památníku bitvy u Slavkova. Konference prinesla radu novych podnétû nejen k déjinám slavistiky, ale pre-devším k jejímu současnému vyvoji: poukázala na nosnost nékterych tradic, jež se zdají byt pozapomenuty, a na konkrétní detaily, které mohou mít zásadní vyznam v utvárení mezinárodní slavistiky, obecné lingvistiky a literární védy, v nichž prede-vším slavisté hráli dominantní roli. Ivo Pospišil Ústav slavistiky Filozofické fakulty Masarykovy univerzity, Brno, Česká republika NAVODILA AVTORJEM Slavistična revija sprejema izvirne in še neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področij slovenističnega oz. slavističnega jezikoslovja in literarne vede ter iz sorodnih strok. Članki so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih, pred objavo pa morajo v postopek uredniškega recenziranja. O sprejemu ali zavrnitvi članka je avtor obveščen najpozneje tri mesece po njegovem prejemu. Korekture je potrebno vrniti v treh dneh. Ob izidu revije dobi avtor 10 separatov svoje razprave. Avtor odda članek na naslov tehnične urednice: urednistvo@slr.si. Dolžina članka naj ne presega ene in pol avtorske pole, tj. 45.000 znakov, ocene 24.000 znakov, poročila 8.000 znakov. Tipkopis je potrebno oddati v datoteki RTF in v elektronskem iztisu v formatu PDF. Nabor je Times New Roman, velikost črk besedila 12, za izvleček, povzetek, daljše citate in opombe 10, razmik med vrsticami pa 1,5. Odstavki so ločeni s prazno vrstico in brez umika ter desne poravnave. Narekovaji so dvojni srednji, ločila in prečrkovanje tujih pisav se ravnajo po zadnjem slovenskem pravopisu. Sinopsis naj ne presega 8 vrstic, povzetek ne dveh strani, ključnih besed, ki niso besede iz naslova, naj bo 3-5; uredništvo praviloma poskrbi za njihov prevod v angleščino. Članki, ki niso napisani v slovenščini, imajo slovenski povzetek. Avtor naj priloži svoj elektronski naslov in polni naslov institucije, na kateri dela. Slikovni material se priloži v ločenih datotekah; vsako sliko s svojo številko; v tipkopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v tipkopisu članka. Nad 5 vrstic dolgi navedki so odstavčno ločeni od drugega besedila in brez navednic. Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v oglatih oklepajih; na začetku in na koncu citatov ni tropičij. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo mestu, na katero se nanaša. Literatura se navaja v krajši obliki v oklepaju v tekočem besedilu (BORŠNIK 1962: 213), v daljši obliki pa v seznamu literature na koncu članka. Spletno verzijo objave navedemo za bibliografskimi podatki natisnjene verzije. Seznam literature oblikujemo takole: Marja BORŠNIK, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja. Jože TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Helga GLUŠIČ, 2003. Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95. Irena NOVAK POPOV, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25. Luiza PESJAK, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011. Opombe naj ne vsebujejo bibliografskih podatkov, če pa že, naj bodo enote bibliografske navedbe med seboj ločene z vejicami: Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, Obzorja, 16-18. Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj, knjig in periodičnih publikacij so postavljeni ležeče. Zbirka je v oklepaju tik pred navedbo strani; krajšavo str. za stran izpustimo. Naslovi v stroki poznane periodike so lahko okratičeni (npr. SR za Slavistično revijo, LZ za Ljubljanski zvon). Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature namesto imena in priimka napravimo dva pomišljaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b. 332 Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 4, oktober-december GUIDELINES FOR AUTHORS Slavistična revija (Slavic Review Ljubljana, SRL) accepts original, not previously published scholarly articles in the areas of Slovene and Slavic linguistics and literary studies and from related disciplines. Articles are published primarily in Slovene and occasionaly also in other Slavic or world languages. Before publication, all articles submitted to Slavistična revija are reviewed by the editors. The author is notified whether his/her article has been accepted for publication no later than three months after the submission date. The proofs must be returned to the publisher within three days. At the time of publication the author receives 10 off-prints of his/her article. Authors should send their articles to the production editor at the following address: urednistvo@ slr. si. Articles should not exceed 45,000 characters, reviews 24,000 characters, and reports 8,000 characters. All manuscripts must be submitted as RTF files and in PDF format, using the Times New Roman font. The article should be typed in 12-point fon;, the synopsis, summary, longer quotations, and footnotes in should be in 10-point font with 1.5 spaces between the lines. Paragraphs must be separated by an empty line, without indentation, and without right justification. Quotation marks are second-level double quotes (» «), punctuation and transliteration of foreign alphabets must comply with the latest edition of the Slovenski pravopis. Each article must include a synopsis (not to exceed 8 lines), a summary (not to exceed 2 pages), as well as 3-5 key words that are not contained in the title. The editors normally provide the English translation. Articles written in a language other than Slovene must include a summary in Slovene. Authors must provide their e-mail address and full name of the institution with which they are affiliated. Visual materials are to be sent in separate files, with each illustration numbered. In the manuscript, it must be clearly indicated where each illustration belongs; the captions to the illustrations are already included in the manuscript. Quotations longer than 5 lines should be typed in separate paragraphs, without quotation marks. Omissions in quotations must be indicated with three dots in square brackets, with no dots at the beginning or at the end of quotation. The footnote number must follow (with no space) the punctuation mark at the end of the segment that the footnote refers to. In the text, literature is cited in short form in parentheses, e.g., (BORŠNIK 1962: 213). Literature is cited in long form in the list of references at the end of the article. The on-line version of the article is listed after the reference for the printed version. In the list of references, the works are cited in the following manner: Marja BORŠNIK, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja. Jože TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Helga GLUŠIČ, 2003. Izraz negotove zavesti: Pogled na sočasni slovenski roman. Sodobni slovenski roman. Ur. Miran Hladnik in Gregor Kocijan. Ljubljana: FF (Obdobja, 21). 287-95. Irena NOVAK POPOV, 2006: Ustvarjalnost kontroverzne umetnice Svetlane Makarovič. Slavistična revija 54/4. 711-25. Luiza PESJAK, 1887: Beatin dnevnik: Roman. Wikivir. Ogled 13. aprila 2011. Footnotes should be free of bibliographic information; if this cannot be avoided, individual parts of a bibliographic citation are separated by commas: Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, Obzorja, 16-18. Each bibliographic entry is followed by a period. Titles of individual editions, books, and periodicals are italicized. The series name is listed in parentheses before the page number; the abbreviation str. for stran 'page' is omitted. The titles of periodicals well-known in the field may be abbreviated (e.g., SR for Slavistična revija, LZ for Ljubljanski zvon). In subsequent quotations of several works by the same author in the reference list, the name is replaced by two hyphens. When citing several works by the same author with the same year of publication, the year of publication is followed (with no space) by lower-case letters, e.g., 1944a, 1944b.