JUDEŽEV POZDRAV. IVAN CANKAR. DUNAJ. Kakor v sanjah je minilo tisto leto, ko ser.', užival njeno ljubezen. loo Lepa ženska je biia, njene oči so si- jale sladko pod težkimi trepalnicami, njene ustnice so bile velike, napete in zelo rdeče, kakor jih imajo veličastno razvite in vesele dame na risbah Willettovih. Seznanil sem se bil z njo na spomlad in kmalu sem prihajal v njeno stanovanje, urejeno tako prijazno in ljubeznivo, da je sedel človek do polnoči ter je zavzdihnil od srca, kadar je odhajal. Takrat je imela gospa Klementina prijatelja, ki ji je nosil jopico in solnčnik, kadar sta se sprehajala po tihi aleji. Ko- stanji so rasli tam in lesene klopi, malo vlažne od rose, ki je kapala od velikih listov, so stale pod kostanji. In če se nista sprehajala po tihi aleji, kjer so rasli kostanji, sta sedela doma na mehki zofi. Lepa in velika je bila ta zofa, sanjavo stilizirane rdeče rože so se vile navzgor. Prijatelj je bil mehke, udane, skoro deviške nature, popolnoma kakor jaz. Goipo Klementino so vznemirjali trdi koraki in ošabne besede so ji legale ne- prijetno na srce. Trenila je s temnimi tre- palnicami in obrvi so se nalahko strnile — seiica je šla mimo. ¦ Na spomlad je bilo in gospa Klemen- tina je zavzdihnila, ko je začutila na licih prvi dih južnega vetra. Vselej, kadar je začutila gospa Kle- mentina prvi dih južnega vetra, je zavzdih- nila in njeno srce je zahrepenelo. O, kako je bilo dobro, da sem bil v njeni bližini prav ob tisti skrivnostnih čustev polni uri, ko je zahrepenelo njeno srce ! Zgodilo se je, da sta se počasi bližali najini desnici — in njena desnica je bila tako majhna in vroča. In zgodilo seje, da se je sklanjala glava k glavi —¦ oči so gledale v oči, motno in pričakovaje, pla- meni najinih pogledov so trepetali, pol od sramu, pol od poželenja, in trepetale so tudi najine ustnice in so so bližale. i.ep spomladanski večer je bil in ust- nice so se približale in plameni najinih pogledov so se strnili. Nalahko je šumela njena obleka in ta plašni šum se je spajal z najinimi vzdihi. Ali kmalu so se duri odprle in prišel je prijatelj, ki je bil udane, mehke, skoro deviške nature. Kravato je imel tako lepo zavozlano, kakor jih imajo zavozlane umet- niki od dvajsetega do štiriindvajsetega leta svoje dobe. Gospa Klementina mu je hitela na- proti in SĆ ga je oklenila okoli vratu ter ga je poljubila z dolgim in prisrčnim po- ljubom, tako da mi je bilo težko pri srcu. On pa se je uzrl name z dolgim in žalostnim pogdedom in je zavzdihnil glo- boko ; sedel je na zofi molče in s povešeno glavo do polnoči, nato se je ozrl še enkrat z dolgim in žalostnim pogledom in ]e šel in ga ni bilo nikoli več. Življenja noč se je zgrnila nad njim. Kakor v sanjah je minilo tisto leto, ko sem užival njeno ljubezen. Nosil sem ji jopico in solnčnik, kadar sva se sprehajala po tihi aleji. Kostanji so rasli tam in lesene klopi, malo vlažne od rose, ki je kapala od velikih listov, so stale pod kostanji. In če se nisva sprehajala po tihi aleji, kjer so rasli kostanji, sva sedela doma na mehki zofi. Lepa in velika je bila ta zofa, sanjavo stilizirane rdeče rože so se vile navzgor. Komaj sem jo dobro poljubil — ust- nice so se šo držale ustnic in njena obleka je še šumela — že sem začutil, kako me je pobožala po obrazu roka prveg^a južnega vetra. Zadišalo je gor od juga po poma- rančah in na vrtu se je zgenilo, v koreni- nah je zastokalo. Vselej, kadar je začutila gospa Kle- mentina prvi dih južnega vetra, je zavzdih- nila in njeno srce je zahrepenelo. lOt Lep spomladanski večerje bil, ko sem odprl duri in sem stopil v njeno sobo, tako prijazno in ljubeznivo urejeno. Tam sta sedela v mraku in njegov obraz je bil mehak, udan, skoro deviški, popolnoma kakor moj. Gospa Klementina mi je hitela na- proti in se mi je oklenila okoli vratu ter me je poljubila z dolgim in prisrčnim po- ljubom. Jaz pa sem se ozrl nanj z dolgim in žalostnim pogledom in sem zavzdihnil globoko ; sedel sem na zofi molče, na to sem se ozrl .še enkrat z dolgim in žalost- nim pogledom in sem šel in me ni bilo nikoli več. Življenja noč se je zg-rnila nad mano. In zdaj se srečavamo časih — štiri- najst nas je — in se pozdravljamo tiho in gremo vsak po svoji poti.