Jr / J'
'V. (J	1	v	•	•
Poštnina plačana v gotovini.
MI MLADI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 18 DIN, NEDI JAŠKA 36 DIN, PODPORNA VEČ KOT 36 DIN. — POSAMEZNA ŠTEV. 75 PAR. UREDNIŠTVO IN UPRAVA: LJUBLJANA. POLJANSKA C. 4. (ALOJZIJEVIŠČE). - ČEK. RAČ. ŠT. 16.078.
LETO V.	LJUBLJANA,	PETEK	20.	SEPTEMBRA	1940.	ŠTEV.	2.
ALI NAJ PUSTIMO RAZDIRATI KATOLIŠKO SKUPNOST?
Proč t, nejasnostmi
Razdiralci nimajo poguma, svoje namene odkrito pokazati, zato se zavijajo v meglo nejasnih besed.
Meglenost in dvoličnost izražanja, brskanje po besedah, ki bi se v stiski dale na lepše razlagati, kar naenkrat pa zopet popolna jasnost, ko svojega nasprotnika psujejo, to so značilne poteze tega boja.
Ko pravijo, da rušijo klerikalno skupnost, svojih točnih namenov nočejo povedati s pravo besedo.
Mi jim hočemo to meglo razpršiti. Naj se točno ve, kaj hočejo razbiti.
Točni pomen kaloliške skupnosti
Ta naša katoliška skupnost ni nobena brezoblična tvorba, kakor je brezoblično tisto megleno govorjenje razdiralcev. Naša katoliška skupnost je organsko bogato razčlenjeno, vsem vidno občestvo, pri vseh svojih človeških nepopolnostih vendarle visoko razvito in lepo urejeno.
Že danes to ni nobena »neurejena množica, ki gre v boj tako, kot stopa v klavnico živina«.
To je dolga vrsta velikih in lepih verskih in svetnih organizacij. To je tisto, kar naj bi jim mi pustili razbijati.
To je naša Prosvetna zveza, matica naših prosvetnih organizacij.
To so strnjene vrste naših fantovskih odsekov in dekliških krožkov.
To so tisočglave čete naših Marijinih družb in drugih verskih organizacij, sol slovenske zemlje.
To je naša staroslavna Danica in vse, kar je iz nje izraslo: graška Zarja, praški Dan, ljubljanska Danica, Akademska zveza, Straža, Veda, Vir, Pravda in še mnoge druge edinice.
To so naše velike ljudske gospodarske organizacije, žilave zmagovalke liberalnega oderu-štva.
To je končno velika ustanova slavnega Pi-ja XI., višek organizacije katoliškega sveta, Katoliška akcija, vprav zato tudi velika spotika vsem sovražnikom Cerkve in tudi vsem tistim, ki te sovražnike preveč poslušajo in Cerkev premalo.
To je naša klerikalna, to je naša katoliška skupnost!
To je tisto, kar nam razdiralci hočejo uničiti. To je tisto, česar mi ne pustimo uničevati!
Izjave razdiranja
Naval na katoliško skupnost traja s presledki že drugo desetletje in se v drugih in drugih oblikah neprestano ponavlja.
Tako je bilo v času prvega najhujšega križarskega navala na tajnem dijaškem sestanku v ljubljanskem Akademskem domu vrženo med katoliško dijaštvo nesrečno geslo: »Vse razbiti!«, češ saj bo potem nekaj samo zraslo.
Kaj je bilo s tem »vse« mišljeno, je točneje povedal levičarsko usmerjen bogoslovec v Celju na javnem predavanju: »Vse razbiti: SLS, Marijine družbe, Orle!«
In je dejal: »Mi bomo Orla ali osvojili ali razbili!«
In četrti: »Danico hočemo razbiti in jo bomo razbili!«
In krščansko-socialistični »Ogenj« je napisal : »Krščanski socialist, delujoč v drugih orga-
nizacijah, je tleča vžigalna vrv, do smodnika vodeča.«
In dasi se delajo neprestano nepolitične in celo najbolj nepolitičnim očitajo političnost, pa se v neobvladanem trenutku izdajo, kako zelo so v resnici sami politični. Tako je pred najvišjim predstavnikom univerze izjavil tretjesku-pinec, — oficielen zastopnik Zarje: »Voliti dr. Korošca, to bi bilo proti naši vesti!« In ko se jim je dala prilika, da to popravijo, so to popravili z izjavo, da zasluge dr. Korošca priznavajo. Kakor da so zato kaj bolj z njim! Saj pošten človek prizna njegove zasluge tudi najhujšemu političnemu nasprotniku!
Značilno je smešenje katoliške skupnosti o priliki volitev na univerzi: »Ne gremo volit. S tem ne bo prav nič rušena tista slavna katoliška skupnost, ker za nas obstoji skupnost samo v Cerkvi.«
Odtod morda prvikrat med katoličani javno in očitno povzdigovanje nediscipline: »Zarjani se zavedamo, da je nediscipliniranost v zunanjih nastopih učinkovito sredstvo, kako prisiliti AZ, da bo delala, kot Zarja hoče.« ... »Zarjani ne priznamo pravil AZ!«.
Iz take duševnosti so povsem umljive številne izjave tretjeskupincev, da je treba »klerikalno« skupnost uničiti, češ da je zlo in škoda za Cerkev.
Kaj misli Cerkev o katoliški skupnosti
Pravijo, da hočejo uničiti klerikalno skupnost, ker da je zlo za Cerkev. Toda, kaj je za Cerkev zlo, o tem odloča le Cerkev sama. Brez pomena je, kaj o tem misli liberalizem in druge njegove vplivne razkrojne struje, odločilno je le, kaj o tej skupnosti misli Cerkev. In ta misli ravno nasprotno kot ti podiralci.
Oni pa mislijo o klerikalni skupnosti to, kar je o njej vedno mislil liberalizem. Njim je klerikalna skupnost to, kar se v resnici imenuje
katoliška skupnost, kot smo to že zadnjič ugotovili.
Cerkev pa katoliške organizacije hoče.
Leon s svojo veličastno okrožnico »Rerum novarum« je naročil katoliškim delavcem in njihovim prijateljem in zaščitnikom, pa tudi zastopnikom drugih stanov: »Organizirajte se!«
Ustanavljajte proti liberalizmu in socializmu društva delavcev in drugih stanov!
Proti razkrajalnim silam liberalizma je z vso močjo poudaril temeljito pravico človeške osebnosti, da se z drugimi skupaj združuje in organizira. Branil je srčno in neodjenljivo to temeljno pravico proti nasilju tiranov in krivičnosti izkoriščevalcev, pozival je vladarje, naj ljudstvu dajo, kar mu po naravi gre, ko se hoče organizirati za skupno dobro. Klical je vse socialno zavedne katolike svetnega in duhovskega stanu, naj se z vsem srcem za te organizacije zavzamejo.
In vse te pozive je v svoji svetovni okrožnici »Quadragesimo anno« mogočno obnovil Pij XI., potrebo kompaktne in strnjene organizacije katoličanov pa je še silneje poudaril z ustanovitvijo Katoliške akcije, punčice svojega očesa.
In zavedni naši ljudje so takoj šli na delo za Leonom in Pijem in v trudapolnem in blagoslovljenem delu dolgih desetletij ustvarili nekaj, kar je rodilo nešteto dobrega.
Te lepooblikovane tvorbe naše katoliške skupnosti so sad dela in truda naših katoliških shodov, delo naših velikih mož, Mahniča, Kreka, Jegliča.
To so tvorbe, ki so jih pod vodstvom teh in drugih naših velikih mož ustvarili nešteti naši kulturni delavci po navodilih velikih papežev zadnje dobe.
In vse to veliko, v duhu Cerkve, po naročilih papežev in z močjo naših največjih duhov zgrajeno delo naj mi zdaj pustimo rušiti na ljubo nekim zaslepljenim dobričinam, slepim igračkam satanskih zlih sil, zato ker so sami v sebi dobri.
Pozitivno neomajljivo podlago more Slovencem dati le krščanstvo, ki je v katoliški cerkvi po principu in po smotru eno in nerazdeljivo.	R.	K.	I.	sir.	589.
Za vztrajen, nesebičen boj vzgaja le katoliška cerkev. Kdor si v nji značaja ne vjekleni, se vda oportunizmu i. j. politični sebičnosti, ki izdaja narod in njegove koristi.	Dr.	Mahnič,	R.	K.	VI.	str,	395.
Sovjetski film v Ljubljani
r— NASA POT — XXI.
Dr. Ales USeničnik
Quadragesimo anno z obširnim komentarjem
Obseg: 287 strani.
Cene: 30.—, 45.—, 60.— din.
(VaLjhiut Siti 3Cii jt im <urii
Ni še dolgo temu, odkar se je pri nas začel rabiti nek nov izraz, vzet iz Prešernovega »Krsta pri Savici« in po svoje prirejen. Ta izraz je »valjhunstvo«. Povedal naj bi misel, ki jo izražajo zlasti prvi verzi »Krsta pri Savici«: Valjhun, sin Kajtimara, boj
krvavi
že dolgo bije za krščansko vero, z A v reli jem Dr oh se več mu
v bran ne stavi, Končano njino je in marsikatero življenje. Kri po Kranji, Korotani prelita napolnila bi jezero.
Gnijo po poljih v bojih pokončani, trum srčni vojvodi in njih
vojščaki, sam Črtomir se z majhnim
tropom brani.
In še:
Sest mescev moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata — kako strašna slepota je
človeka!
Pomenil bi naj torej:
Kakor je nekdaj Valjhun, slovenski vojvoda, s »sabljanjem« Širil med Slovenci krščansko vero in povzročal prelivanje krvi med brati, tako tudi danes prihaja med nami v javnost »sabljanje«, ki bo vodilo do istega uspeha kakor Valjhuna in Črtomirja pod Ajdovskim gradcem tam v Bohinju: do mrličev tropa ... Ali: v imenu nekih načel, razdirati enotnost naroda in maščevati nad lastnimi brati, kakor to dela pri nas Katoliška akcija s svojimi organizacijami in s svojim tiskom, ko z mečem naskakuje in pokončava svoje nasprotnike.
V koliko drži ta primera z Valj-hunom, o tem ne bomo razpravljali. Vsak dijak pri nas to ve, da je polemika dovoljena. Če je le pravična, če pa kdo polemike ne prenese, naj bo pa tiho in naj ni-
Časopisi so poročali, da so po sklenjeni trgovinski pogodbi z Jugoslavijo uvozili najprej celo vrsto sovjetskih filmov, kot da bi bili filmi v sedanjem pomanjkanju surovin najnujnejše blago.
Kaj se uvozi in v kolikšni meri, to nazadnje odločuje bog-ve kdo in bogve pod kakšnimi vidiki. Te dni je razglasilo vodstvo kina Union v Ljubljani, da bo kino predvajal v tej sezoni celo vrsto »ruskih« filmov.
Teh »ruskih« filmov v podrobnosti sicer ne poznamo, vemo pa, da je o ruskem filmu dejal merodajni komunist:
»Kamera s sovjetskim filmom se v Evropi spremeni v strojnico«.
Tako torej sedaj pripravlja kino Union velikopotezno akcijo, ko bo kar zaporedoma streljal s to sovjetsko »strojnico« v nabito polno dvorano.
Gospodje kinopodjetniki ne gledajo daleč v bodočnost. S temi filmi bodo napravili najbrž res dobro kupčijo. Morda bo tudi izposojevalnina nizka, ko gre za reklamno robo. Ali
kar ne izpostavlja svojih »svojskih vidikov«. S tem bo v kali preprečil vsako polemiko. Če pa že hoče svoje nazore na vsak način spravljati v javnost in jih uveljavljati, naj bo pa toliko junaški, da jih stvarno podpre, ne pa, da govori o krivici, da načenja vprašanja, ali smo še kristjani ali nismo, da tehta, v kom je več ljubezni do bližnjega; in končno s tem, da v isti sapi zahteva, da se z njim ravna po načelih krščanske ljubezni, sam pa naj-prostejše nazive krščanske ljubezni grdo žali z izmišljanjem ne-krščanskih psovk.
Končno primera z Valjhunom ne bi bila tako nečastna. Valjhun, slovenski vojvoda, se je boril proti uporni poganski stranki v domači deželi. Kdo je bil kriv moritve? France Prešeren pravi:
kaj mislijo na to, kaj bo s temi dobički, če bodo zli duhovi, ki jih ti filmi kličejo, res prišli? Vsi kinopodjetniki s temi sovjetskimi filmi žagajo vejo, na kateri sedijo. Pa to je nazadnje njihova zasebna stvar.
So pa še drugi pomisleki, ki bi jih zlasti kino Union moral upoštevati.
Ali imamo v Ljubljani zato kinske dvorane, pa še posebno med temi unionsko, zato, da se tu na legalen in najbolj učinkovit način dela komunistična propaganda, ki je sicer v vseh drugih manj učinkovitih oblikah prepovedana ? Takšna slepa nedoslednost je vladala le v carski Rusiji 1. 1917. pred revolucijo.
Akcija za »Društvo prijateljev sovjetske Rusije« je nekje obtičala, sovjetski filmi pa smejo nemoteno nadomeščati razdiralno in propagandno delo teh prijateljev.
Ali se oblasti in vodstva kin-skih podjetij zavedajo usodnih posledic svojega ravnanja?
Če kje, je v tem primeru na mestu, da zahtevamo doslednost od naših oblasti.
Valjhun zastonj tam išče mlado
lice
njega, ki kriv moritve je velike.
Sicer se pa tudi zgodba o Črto-miru konča zelo srečno in častno. Črtomir namreč zapusti nekdanje upe in se spreobrne.
Nedeljski počitek v Španiji
Notranje ministrstvo španske vlade je izdalo nalog vsem civilnim guvernerjem v provincah, naj dajo takoj zapreti vse tiste podjetnike, ki bi naravnost ali po ovinkih kršili zakon o nedeljskem počitku. Zakon o nedeljskem počitku, ki je izšel 13. julija za obletnico vstaje, pravi v uvodu, da hoče »obnoviti katoliško izročilo o socialni pravičnosti, ki je osnovano na človečanskem pojmovanju dela, spolniti božjo zapoved in obenem poskrbeti za to, da delavec zaradi zakonitega nedeljskega počitka ne bo trpel nobene škode.«
G. A. Lutterbeck S. J.:
£av pa aiokik
Oba ronina sta opazila nehotni gib. Posmehljivo sta si pomežiknila. Čisto gotova si namreč v svoji stvari nista bila. Morda izdajalci niso nič vedeli in so le nekaj rekli, da bi se rešili. Zdaj pa vesta dovolj. Da bi kristjana še bolj mučila, se vsedeta k njegovim nogam in snujeta načrte za napad.
V Higu je še vse v najlepšem miru.
Vrsta ribiških hiš ne stoji daleč od obale. Na obalo so bili iz vode potegnili čolne. Pred kočami visijo mreže.
Daleč čez morje gledajo modre kiušujske gore in dobro viden je nos rtiča Heja. čisto v bližini leži nekaj majhnih otokov v neizmerni gladini lahno razgibane vode.
Navzgor ob potoku, ki skaklja med hišami proti morju, stoji čisto skrito med bori staro budistovsko svetišče.
Ponoči so ribiči, ne da bi jih sumnivi bonec opazil, sprejeli padre-samo, ki jim je daroval sv. mašo in jim podelil Odrešenika za okrepitev v tev časih trpljenja.
Julijano Naka-ura, padre-sama, pristni Japonec z ognjevitimi, modrimi očmi, sedi med ubogimi ljudmi in jih tolaži. Njegova suha postava, ki priča o tisočerih odpovedih, je še vedno enako razburjena; snežnobela brada daje njegovemu obrazu potezo, ki vzbuja pozornost.
Res ga gledajo ribiči z vidnim spoštovanjem, saj je plemenitega rodu in to so na Japonskem vedno visoko cenili. Bil je v Rimu in je, eden izmed redkih, videl sv. očeta in je izmed tistih zadnji, ki še živi. Duhovnik je in iz reda, katerega ud je bil tudd sv. Furancisuko, ki je bil prvi sel krščanske vere na Japonskem.
»Ne morem dolgo ostati pri vas«, reče Nakaura, ko po maši posedejo v koči, »moram dalje. Kiušujski kristjani zahtevajo duhovnika.«
»Padre-sama, zahvaljujemo se ti, da si prišel in na nas nisi pozabil. Tako dolgo nismo videli nobenega duhovnika več. Zadnji je prišel vprav, ko se je rodil mali Akira. In Hana še ni krščena, pa ima že štiri leta.«
»Jutri, ljubi Tomaž, bom krstil malo Hano. Toda potem, ljubi otroci, moram dalje.«
»Padre-sama,« vpraša Tomaž dalje, »prihajaš vendar iz Jamagučija. Ali nisi nič videl mojega sina in njegovo ženo, ki sta šla v mesto? Hotela sta zopet enkrat videti duhovnika in prejeti Gospoda.«
»Tvoj sin me je poslal semkaj...«
Ko duhovnik malo počaka, v sreči pošepeta Tomaž: »Da, dobra otroka sta!«
»... toda«, nadaljuje duhovnik, »Jakob in Lucija nista več mogla priti z menoj. Tomaž, skrbeti moraš za obe siroti.«
»Ali so ju ujeli? Ali sta mrtva?«
»Da!«
Tomaž hoče nadaljevati z vprašanji, toda Nakaura zamahne z roko in reče: »Odpusti mi, da ti poročam o njuni smrti. Umrla sta za svojo vero.«	,	\	'
Za trenutek je vse tiho. Sveto srečo zmoti neki mladenič, ki plane čez prag.
»Padre-sama, bežati morate!« spregovori s tresočim se glasom, »vojaki so tu!«
V naglici pripoveduje, kar je videl.
»S severnim vetrom je prišlo osem ladjic. Vsa vesla so potegnili na ladjice in pustili, da jih je gonil veter. Tri ladjice so se ločile in pristale na obali. Posadka je oblekla bojno opremo. Vojaki so ali ronini. Nad 50 bojevnikov. Ena ladjica leži za Takošimo, onkraj otoka, ostale so plule dalje in bodo najbrž pristale spodaj na obali. Padre-sama, tebe iščejo!«
»Dobro, bežal bom. Kristjani v krajih Bučen in čikugo me čakajo. Moja ura še ni prišla. Pozneje moram z vašimi čolni dalje! Ali je v vasi ali v bližini kakšno skrivališče?«
Stari Tomaž svetuje: »Beži v tempelj. Tam te ne bo nihče iskal. Zid je visok, Akira pozna pot tja. Padre-sama, hitro!«
Previdno so šli skozi mala zadnja vrata. Duhovnik in mali Akira bežita sklonjeno, da ju skriva senca hiš, in kmalu izgineta med bore in bukovje.
Tudi sel, ki je prinesel nesrečno sporočilo, gre zopet sedet na obalo, kjer si žvižga neki napev in šiva svojo mrežo. Drug za drugim zapuščajo hišo starega Tomaža, ki gre z mrežo na hrbtu iz hiše k svojemu čolnu, se odpelje z malo Hano na morje in v plitvi vodi vrže svojo mrežo.
Na videz je vse tiho in mimo.
* * *
(Dalje prihodnjič.)
ŠVICARSKI ZVEZNI SVET KLICE K OBNOVI ŽIVLJENJA PO EVANGELJSKIH NAČELIH
švicarski zvezni svet je izdal poziv na državljane, v katerem pravi: »Švica stoji v tem trenutku pred težko nalogo, da vpelje nov red na znotraj in na zunaj. To bo obnova, ki je ni mogoče izpeljati brez odpovedi In žrtev. Mi moramo s pogumom zreti v bodočnost in vsak mora pomagati. Cas notranje obnove za vsakogar je prišel. Vsak od nas mora v sebi pokopati starega človeka, to so pravi nič več nase misliti, ampak na druge, na tiste, ki so brez vsega, na slabotne, na potrebne. Sedaj ne gre več samo zato, da bi dajali miloščino od svojega obilja, ampak v resnici morsuno drug z drugim deliti svoje imetje in žrtvovati tudi tisto, kar se zdi neob-hodno potrebno. Cisto v smislu evangelija moramo misliti na tiste svoje sodržavljane, ki so v stiski. Odpovedati se moramo vsem tistim
i udobnostim, ki so tako pogosto samo izraz naše podzavestne sebičnosti. Samo na ta način je moči zgraditi pravo narodno skupnost.«
MATERINSKI TEDEN V MADRIDU
Sredi julija so v Madridu priredili teden za krščanske matere. Glavni predmeti, ki so jih na tem tednu obravnavali so bili: samopo-svečenje mater, verska obnova družine in narodne skupnosti. Madridski list »YA« pripominja k temu: »Poslanstvo krščanske matere je tako važno, ker od matere zavisi stanje vse družine. Mnogo slavnih mož je prejelo svoje najboljše od svoje matere. Tisoči in tisoči nesebičnih krščanskih mater so danes najdragocenejši zaklad Španije.«
KAZNJENCI ŠTUDIRAJO SV. PISMO
V nekaterih jetnišnicah Združenih držav imajo krožke za študij sv. pisma, katere primerni kaznjenci sami vodijo. Doslej je dobilo 189 kaznjencev pravico, da smejo voditi svetopisemski pouk. V državnih zaporih v Los Angelesu je en sam jetnik na ta način zopet pridobil 51 kaznjencev.
KATOLIŠKA ZVEZA ZA GOJITEV KLASIČNEGA ŠTUDIJA
Zastopniki katoliških visokih šol in univerz v Združenih državah so osnovali v New Yorku Katoliško zvezo za gojitev klasičnega študija. Naloga te zveze je pospeševanje študija latinščine in klasične literature.
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale (A. Trontelj).