M. Zor: Zona me spreletava. Danes z duhom časa iti se pravi: pogrezati se v močvirje. Dopoldne sem bil na skavtski skupščini. Koliko lepega se je govorilo tam! Ne samo govorilo — tudi storilo. Delegati iz vse naše banovine so poročali o delu v minulem letu. Res idealna organizacija, ki zbira borce, mlade, navdušene borce za mir in ljubezen, za jugoslovenstvo in poštenost. — Sedemsto je skavtov, tako so poročali, majhna peščica za naša ušesa, ki so vajena večjih številk — toda koliiko ognja je v njih, koliko borbenosti, koliko vztrajnosti! Kaj takega se je morda našlo le pri naših narodnih mučenikih, ki jih je tlačila tujčeva /peta in jih strla, ker niso postali izdajalci, ker niso hoteli zatajiti svoje ljubezni do domovine. Najmanj toliko domovinske ljubezni ter idealizma in morda še več je nakopičene tudi v dušah skavtskih borcev. Skoro bi ne verjel tega v današnjih časih. To je svet zase, ki trdno stoji, ki zida skalo, ki napreduje le počasi, korak za korakom, toda vztrajno in gotovo. — Vendar pa nisem hotel pisati o vsem tem, omenil sem le zato. da razjasnim, kakšna lepa čuvstva so mi polnila dušo, česa je bilo zvrhanega v mojem srcu in kaj me sili k primerjanju. Namenil sem se napisati nekaj drugega. nekaj. kar me je s svinčeno težo kakor mora potlačilo in česar se ne iznebim tako kmalu. Popoldne je bilo deževno. Na izprehodnismo magli, pa predlaga žena kino. Prosim, naj se nikdo nad tem ne zgraža. Kino je pred nosom, mesec se je nagibal h koncu, žep je prazen, stanujem v predmestju in v takle predmestni kino že pridem za dva dinarja. Dražje zabave si pa itak privoščiti ne morem. Dobro, gremo! Kaj igrajo? »Vihar strasti.« Sumljiv naslov. pravi žena. morda je bolje, če otroci ostanejo doma. Eh. kaj, si. mislim, če ni za otroke, jih itak ne bodo pustili notri. — No, pustili so jih. Otrok je bilo pri predstavi več ko odraslih, otrok v letih od šestega do šestnajstega leta, pardon, to so že mladeniči. In obojega spola. Sedem udobno v stolček, mislim si, to bo mladinski film, pa se malo pozabavam na otroški način. Toda — ¦—. Pričelo se je v jetnišnici. Poklicnega zločinca so izpustili vsled »lepega ponašanja« tri mesece prej. Odide domov v predmestje k svoji »ženi«, lepi in mladi, ki pa si je tačas dobila drugega »moža«. Vse to lcpo rafinirano prinešeno, da mlado srce zasluti le napol, a vendar dovolj jasno slaibo prikrito resnico. In potem se je začelo! Strastne ljubezenske scene, hinavsko varanje ljubimca, sestanki zakrknjenih zločincev, vzgajanje mladine v idiote v sirotišnici, izročeni vodstvu sadistične ženske, lažnivi pogovori zločincev z detektivi, vlom v banko, »heroične« zvijače vlomilca - glavnega junaka, histerično vpitjc pretepanih žensk, navodila za prid<Jbitev dobrega alibija, umor iz ljubosumnosti, izdajstva v najpodlejših oblikah, cinično urejanje »družinskib zadev« in kot krona vsemu še bolj cinični zaključni razgovor med detektivom in aretiranim zločincem. In poleg vsega še zvočni film. To vam je bil užitek, to vam je bila slast za mladino! Da bi jih le videli, kako so trepetali, kako so stiskali pesti. da bi jih le slišali, kako so cepetali, škripali z zobmi, kako so divje vzklikali ob pogledu na revolverje in krvave nože, ob pogledu na surove obraze filmskih »junakov«. V ozadju inekje je jokal dojenček. katercmu je mlada mati zaman prigovarjala, poleg mene sta si deček in deklica zatiskala oči in ušesa ob strašnin, še odrasle živce pretresujočih scenah in še hujših kri- kih. Pred menoj sta sedela, ali bolje /ečeno cepetala in skakala dva prvošolarčlka. Strastno sta z gestami nakazovala sunek z nožem pri sceni, ko zločinec potegne ob svoji žrtvi, ki pričakuje smrti, nož in prične — rezati in jesti jabolko, katero vzame z mize. »Da.j ga, suni, daj ga, suni —!« Iz ust mladih fantičev se je to pretresljivo slišalo. Ozrem se na dcsno — kino je bil natlačeno poln — tam sedi mlad fant v črni srajci, izjgledajoč kakor iključavničarslki vajenec. — Škriplje z zobmi in stisnjenih ustnic, pravi sosedu: »Prokleto bi ga jaz!« Še sedaj mi zveni otroški krohot po ušesih, ki je napolnil dvorano ob surovo-neumni ljubezenski sceni varanega ljubimca. Tako čudno razumevajoče je zvenel ta smeh, bil je poln sopare, napetosti in pubertetnih grehov. Čuvstva so se mi pričela mešati. Sram se je izjpremenil v zgražanje, vmes so mi pretresale živce skrajno napete scene. mislil sem na reveže predmestne otroke, popadal me je strah pred koncem drame, grabila me je vedno bolj psihoza mase, :ki je držala otroke in odrasle kljub šundru, kljub neznosnemu smradu natlačenega lokala. kljub v zrak vbrizgani kolinski vodi, kljub vsemu v skrajni napetosti. Vsem je srce utripalo enako, vsem je zastajal dih, vsem so hitele misli naprej v razvoj drame. In ko ie bil konec predstave. sc ni nikomur odvalil kamen od srca, kakor sc običa.jno pričakujc. Vsi so se razšli nekam tihi. zamišljeni. V duhu sem sikušal prodreti v dušo štirinajst- petnajstletnih fantov in deklet. V duhu sem se skušal vživeti v njih položaj. Predmestje, — kakor v filmu, delavski sloji, revščina in brezposelnost. V vsaki drugi hiši gostilna. beznica, alkohol! Zaplotna Ijubezen, nezakonski otroci, neodgovorne in nemoralne mlade matere z zajpeljivci iz »boljših hiš« — ali ni bil v filmu podoben kos življenja? — Gledali smo to, kar čitamo vsak dan v dnevnikih, kar vidimo okoli sebe, kar »pazimo na obrazih mimoidočih. Toda gledali smo v filmu vse to zavito v prikupljivo in mamljivo vabeči romantični obliki, gledali smo vse to razločno in jasno, pomnoženo in spopolnjeno. In nismo gledali to samo mi odrasli, katerim se je stvar gabila — v kinu je bilo več ko ipolovico otrok v tisti starosti, ko se vzbujajo v telesu razni sokovi, ko pubertetnost zmede vso duševnost in jo vrže iz ravnotežja. Med gledalci je bila več ko polovica otrok, katerih duša je s slastjo sprejemala vase »sladke« resničnosti umazanega življenja. Predmestni otroci so to. Otroci delavcev, ki se mučijo kakor živina ves dan po tovarnah za vsakdanji kruh. Otroci so to. ki so najmanj nadzorovani, ki so vsled revščine in zaposlenosti staršev najbolj prepuščeni samim sebi. Taki otroci že v svoji vsakdanji okolici z bistrimi očmi opazijo stvari, ki se navadno pred otroki skrivajo. In takim otrokom se kot duševna hrana predvaja najgrši šund. kar si ga morete misliti. Oblasti. učiteljstvo, starši, zganite se! — Premislite. 'kam vse to vodi! Slabe čase delajo slabi Ijudje. Ali hočete, da slabih časov ne bo nikdar konec? Ali hočete, da bodo naši otroci slabši od vas. da bodo bodoči časi še slabši od današnjih! Ali se res ne more ukreniti ničesar proti takemu pridobivanju denarja s pohujšavanjem mladine? Ali so res dobra vsa sredstva, le da se pridobi denar? Ali res tudi tukaj »namen posvečuje sredstva«? Kaj se ne pravi to zadaj podirati vse, kar si spredaj sezidal? Včasih sem videl tudi pred mestnim kinom policaja, ki je odganjal male otroke in jih ni pustil k predstavi. Taki otroci ne bi videli nič in brez nevarnosti gledajo najgrši šund. Pripuščali pa so k »mladini neprimerni« predstvai štirinajstletne, da se naužijejo strupa v vseh oblikah, da si spopolnijo do papolnosti svoje nastajajoče znanje. Kateri »moralni« cenzorji so to tako ukrenili, ne vem, morda je te vrste cenzura tudi le uspešno »pridobivanje zemeljskih dobrin«, kakor je predvajanje filmskega šunda. — Ah, kaj! Morda pa le ni tako hudo. Kaj vse jaz vidim! Dragi čitatelj, saj me imaš fiotovo tudi ti za norca. Tak starokopiten človek! — Iz katerega veka pa si prišel v današnjo dobo napredka in vsestranske svobode? Saj nismo več sužnji, pojdi vendar z duhom časa, saj si še mlad in razumen! Tako mlad in tako starokopiten!  Ali čutite, kaj sem hotel prikazati? Greh, ki ga delamo, če podpiramo nemoralo in greh, ki ga delamo, če ne podpiramo vzgojne organizacije, ki je bila uvodoma omenjena! Sedemsto mladih ljudi se vzgaja v skavtski organizaciji naše banovine. Kako majhno je to število. in preko sedemsto tudi mladih ljudi se »vzgaja« v kinu v enem samem večeru. Kako grozno veliko je to število! Zona me 9preletava!