LETO (AfïO) XLVII (41) Štev. (No.) 23 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 23. junija 1988 DR. MARKO KREMŽAR v ...ki nam utrdi spomin ZdlOStdi kOHBG „SlOV6llSk6 pUlIddi”? (Junijska razmišljanja) Zvesto se spominjamo vsakega meseca junija pomorjenih domobrancev. Genocid razoroženih nasprotnikov, po končani državljanski vojni, vzbuja zadnja leta ogorčenja celo med nekaterimi pristaši totalitarnega sistema, proti kateremu so se ti borili. Vendar, ko pa gre za presojo njihovega boja, za vzroke in pričetek revolucije, se zdi celo nekaterim mlajšim demokratom kakor da bi bile uradne pripovedi oblastnikov, če že ne resnične pa vsaj primerne, da ostanejo. Dovolj naj bi bilo, da zgradim? žrtvam genocida spomenik iz kamna, medtem ko naj bi spomenik zgodovinske presoje ostal njihovim krvnikom. Da je glede revolucije med mladimi rodovi v Sloveniji marsikaj nejasno, ni čudno, saj so že desetletja izpostavljeni partijski propagandi. Bolj nerazumljivo je, če v zdomstvu zanemarjamo lik junakov, ki so se uprli komunizmu, in se jih spominjamo le kot žrtev. Še bolj trpko pa je, kadar o njih molčimo. Včasih se zdi, kakor da bi potomci junakov pozabljali, da prav ista partija, ki je zakrivila umore tisočev, v Sloveniji še vedno ohranja neomejeno oblast, ter neokrnjen propagandni in policijski sistem, ki sega daleč čez meje jugoslovanske države. Po več ko sedemdesetih letih, kar je komunizem zavladal v Rusiji, in po štirih desetletjih istega totalitarizma v deželah vzhodne Evrope in večjega dela Azije, je lahko vsakemu več kot jasno, da gre za ideologijo in sistem, ki prinaša osebam, narodom in človeštvu nesrečo. Danes se komunistično ogrodje ruši od Moskve do Pekinga in Beograda, ter zato ni nobeno čudo, če se razkraja tudi v Ljubljani. Kot Slovenci, kristjani in demokrati smo tega veseli, ker želimo-, kot vedno, svojemu narodu svobodo in rast. Ko spremljamo pogumen odpor sodobnih nasprotnikov totalitarizma na Slovenskem, je prav, da se še posebej spomnimo njih, ki so že pred štirimi desetletji hoteli preprečiti to nesrečo v našem narodu. Poznali so zlo komunizma, predvidevali nevarnost, ki jo .je ta predstavljal za slovenstvo, v času, ko so sredi okupirane domovine padale prve slovenske žrtve pod streli komunističnih likvidatorjev in je marsikateri rojak i-z lahkovernosti ali iz strahu nasedel laži. Z upanjem opažamo rastočo željo po demokraciji na Slovenskem, ter istočasno s ponosom izkazujemo čast njim, ki so se borili, da bi med nami duh demokratičnega sožitja nikdar ne bil zatrt. Razumemo, da svobodoljubni demokrati na Slovenskem danes ne morejo povedati in napisati vsega, kot bi radi, saj se za svobodo šele potegujejo. Vendar, ali ne bi bilo prav, da bi gledali vsi, tudi oni, z isto velikodušnostjo na tiste rojake, ki so se upirali komunizmu celo pod sovražno okupacijo? Tudi oni niso mogli izbirati razmer in večkrat tudi ne sredstev v boju, ki jim je bil vsiljen. Tudi oni so ljubili svoj rod in se zavedali svetosti življenja. Prav je, da smo kritični tudi do sebe. Vendar, zakaj smo večkrat kritični do svojih, ne da bi se poglobili v njih dejanja. Iskanje resnice je naporno, in morda bi ga zato radi včasih zamenjali s hitrim, lahkim računom o „zlati sredini“, kjer bi Bili vsi enako krivi, mi sami pa vzvišeni nad napakami preteklosti. Ali je morda to vzrok, da se obnašajo nekateri kakor da bi zdaj, ko od vseh strani obetajo demokratizacijo, čeprav še ne dopuste demokracije, zgodovinska resnica ne bi bila več važna? Utrujenost dobrih je res eno od znamenj časa, a to še nikogar ne o-pravičuje. Kako hitro podvomimo o pravilnosti pastirjevih odločitev med revo-(Nadaljevanje na 2. str.) Po upanja polnih nekaj letih, ko se je slovenska demokratična javnost v domovini z veliko energijo trudila revitalizirati oziroma demokratizirati življenje, je demokratizacija spet začela strmoglavljati v prepad. Vanj je bila pahnjena na najbolj brutalen način. Partija je spet dokazala, da ne obvlada razmer in da so jo le polna usta bese'd „demokratizacije“, „napredka“, „socializma po meri človeka“, na drugi strani pa dopušča popolnoma nesposobno gospodarsko vlado v Beogradu ter ob njej celo razmah protidemokratičnih izpadov svoje vojske. Začelo se je z jugoslovansko moralno korupcijo, s preprodajanjem o-rožja vojaškim režimom v Afriki in Aziji. Ker mladi nikakor nočejo vojske, ki trguje z diktatorsko-vojaški-mi režimi, so začeli te grde posle „svoje“ vojske razkrivati v javnosti. Res je sicer, da jugoslovansko gospodarstvo trenutno ni sposobno (za)služiti z normalno ekonomijo-, ampak se mora spuščati v umazano trgovino s smrtjo, vendar je pa tudi res, da je slovenska mladina toliko osveščena, da odločno nastopa proti takšni „ekonomiji“. Prednjači seveda relativno neodvisna revija Mladina, ki je v svojih spomladanskih številkah intenzivno razkrivala grde poteze in korupcijo v „svoji“ vojski, vojski, ki se je med drugim oklicala za „ljudsko“. Najprej je Mladina razkrila „tesno vojaško sodelovanje 's prijateljskim etiopskim ljudstvom“ oziroma gostovanje vrhovnega poveljnika jugoslovanske vojske admirala Mamule pri etiopskem režimu. Sledila je seveda histerična reakcija vojske, vendar je Mladina še isti hip napovedala feljton ter ga v naslednjih številkah tudi izpeljala, v katerem so objavljena pričevanja o gradnji vile v Opatiji istemu admiralu Mamuli. Za gradnjo- vile so izkoriščali vojake, kar je bilo seveda v nasprotju z zakoni. Korupcija na višku torej! Sledile so prave salve političnih očitkov in pritiskov na Mladinine časnikarje in seveda na slovensko politiko, naj le-ta utiša vse te „napade na JLA“. Vojska je seveda na vse mogoče načine kričala, kako je „napadana“, in ,,da se proti njej izvršuje prava specialna vojna“, nič pa ni hotela slišati o javno postavljenih vprašanjih, ki jih je Mladina vztrajno ponavljala. Kaj šele, da bi na katero od njih odgovorila! Šlo je za javna vprašanja o preprodajanju orožja, o Mamulinem o-bisku v revni ter lačni Etiopiji ter o gradnji njegove vile v Opatiji. Prav v tem času pa so začele v javnost curljati vesti o tem, kako poskuša prav ta „regularna“ in „ljudska“ vojska mimo slovenskega ljudstva povsem skrivoma ukinjati Ljubljansko armadno območje in Teritorialne enote v Sloveniji. Zadeve so zaradi skrajne občutljivosti slovenski javnosti seveda skrbno prikrivane. Z morebitno ukinitvijo Ljubljanskega armadnega območja bi JLA postala prava okupacijska vojska v Sloveniji, na katero ne bi imeli Slovenci nobenega vpliva. V istem času se je nato pojavil še nov val alarmantnih govoric, za katere obstajajo določeni dokumenti, ki kar aktivno krožijo med ljudmi po Sloveniji. Tokrat je šlo za pripravljanje vojaškega udara v Sloveniji. Govorilo se je o množičnih aretacijah. Vse te govorice so ime- VINKO LEVSTIK Aretacija Janeza Janša Zadnje novice P-o raznih telefonskih sporočilih, ki smo jih dobili iz slovenskega zamejstva in ostale Evrope, smo zvedeli, da se je v zadnjem času ves položaj v Sloveniji in Jugoslaviji poslabšal, tako da nekateri pričakujejo vsak dan vojaški udar. Po drugi strani pa je dejstvo, da je vojska postavila pred svoje sodišče tri Slovence, zelo odmevalo med slovenskim narodom. Vrsta protestov je takoj zahtevala, da se zaprti izpuste, da se tako branijo obtožb na svobodi, ter da imajo civilne zagovornike. Naj naštejemo nekaj izjav: 52 uredništev revij in časopisov, založb, društev itd. je ustanovilo Odbor za varstvo pravic Janeza Janše. V obrazložitvi tega dejanja pravijo med drugim: „Tega postopka (proti J. Janši) ni mogoče razumeti drugače kot poskus zastraševanja in provokacijo, ki so jo naredili nasprotniki demokratizacije, da bi s konstruiranjem incidentnih in ekscesnih primerov ustvarili negotovost in ozračje izrednega stanja ter tako nasilno vzpostavili razmere, ki bi jim omogočale nove, še ostrejše in brezumnejše represivne ukrepe.“ „Odreditev pripora... je gotovo zelo omajala prepričljivost in verodostojnost uradnih izjav, da so- bile govorice o načrtovanem vojaškem u-daru v Sloveniji neutemeljene in zlonamerna izmišljotina...“ /s£ 're^sedstvo RK SZDL (io je Re- publiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva) Slovenije v svoji izjavi ugotavlja: „...da so mu nekatera dejstva neznana..., da ni mogoča demokracija brez javnosti..., naj pristojni organi informirajo javnost, za kake vrste vojaške skrivnosti gre, itd___“ (sicer pa je zelo previdno v svojih izjavah in preveč ne protestira !) Polkovnik Živko Mazič, vojaški tožilec, pravi: „Delavci UNZ (Uprave za notranje zadeve)... so odredili zoper Janeza Janšo tridnevni pripor... sumijo, da je storil kaznivo dejanje po 1. odst. 224. člena kaz. zakonika. Narava omenjenega dejanja je takšna, da je prepovedano navajanje kakršnihkoli podrobnosti.“ Zveza mladine: „Predsedstvo CK ZKS priznava, da nima informacije o sporočenih postopkih... Po priprtju (Davida Tasiča) so preiskovalni organi imeli kar dvanajst ur ključ uredništva Mladine, preden so naredili preiskavo, po štirih minutah preiskave pa jim je ‘uspelo’ najti v odprti mapi na Tasičevi mizi iskani dokument. .. .ali naj mladinska organizacija pozove k nekaterim konkretnim načinom protesta..., da se v večernih urah ljudje za nekaj minut zberejo na ulici, da vojaški obvezniki vrnejo vojaško knjižico, ki je z vpisanim vojaškim razporedom tudi tajni dokument, da organizirajo vseslovensko petnajstminutno stavko... “ V Trstu 31. maja ni moglo priti do predstavitve dnevniških spominov Staneta Kavčiča. Vzroki za to: v Ljubljani so zaprli enega od dveh urednikov Kavčičeve knjige. Poglejmo malo podrobneje, za kaj je šlo. 31. maja so ob 6. uri zjutraj delavci Uprave za notranje zadeve z izgovorom, da gre za nujno preiskovalno dejanje, torej brez odredbe sodišča (člen 154 KP), opravili preiskavo stanovanja in delovnega mesta Janeza Janše. Pri tem so mu zasegli večje število dokumentov, različnih tekstov in gradiva. Isti dan so aretirali tudi zastavnika Ivana Borštnerja. Slovenska demokratična javnost v domovini je zgrožena nad Po zadnjih novicah je tudi slovenska Cerkev dala svojo moralno podporo zaprtim Slovencem. V petek, 17. junija, je bila v frančiškanski cerkvi v Ljubljani ob nabito polni cerkvi molitvena ura za te zapornike. Zvedeli pa smo tudi, da je bilo napovedano za ponedeljek, 20. junija, veliko protestno zborovanje in manifestacija pred Cankarjevim domom. Organizirali bi ga pisatelji in drugi kulturniki, na njem naj bi nastopili Slovenski oktet in tudi Filharmonija. Vse to v podporo zaprtim z zahtevo za njihov izpust iz ječe. Po teh zadnjih novicah je zanimivo, da je slovenska partija stopila v ozadje — je torej bolj partija kot pa slovenska ih bolj uboga Beograd in vojsko kot pa svoje člane — in da so iniciativo prevzeli kulturniki in Cerkev, kot že tolikokrat v slovenski zgodovini. aretacijo, še posebej ker je kazenski postopek prevzela vojska, ki s svojimi izjavami poudarja izključevanje slehernih civilnopravnih postopkov. Iz potrdila o zasegu predmetov je razvidno, da gre za dokumente, ki so bili izhodišče razprav v javnosti in javnih občilih, na njih pa so se nanašale tudi uradne reakcije političnih teles. Ti dokumenti torej niso nobena skrivnost in kot taki ne morejo biti razlog za kakršnakoli „nujna preiskovalna dejanja“. Še manj pa, so lahko razlog za pripor. Po mnenju mnogih poznavalcev je Janševa aretacija preizkušanje razmerja sil na Slovenskem ter že kar jasne napovedi novih represivnih u-krepov. Ker ukrepa pripora zoper Janeza Janšo ni mogoče obravnavati ločeno od nekaterih dogodkov in „ne-dogodkov“ v zadnjem času (govorice o načrtovanih aretacijah v Sloveniji in javno vprašanje v zveži s tem), se nam nujno zastavlja vprašanje, ali ni ta ukrep že začetek uresničevanja teh govoric? Demokratična javnost v Sloveniji se je takoj sestala na nekaj sestankih ter množično podprla zahteve, da se poostri nadzor nad vojsko ter policijo, in da se v ta namen ustanovi neodvisen nadzorni organ, ki bo spremljal dogajanje ter nastopal v vseh podobnih zlorabah oblasti. Mnogi mladi komunisti so javno izrazili, da bodo ob nadaljevanju takšne represivne politike izstopili iz Zveze komunistov. Iz Ljubljane sem dobil anonimni klic, da je aretacija v zvezi z dokumentom o pripravljanju državnega udara v Sloveniji. Slovenija, kam te porivajo? le osnovo v stenografskih zapiskih, ki so vsebovali diskusijo predsednika slovenskih komunistov Kučana v CK ZKJ v Beogradu, kjer je zavračal vse možnosti za nedemokratično reševanje krize, še posebej v Sloveniji. Ti zapiski so skrivoma začeli krožiti med ljudmi (ne ve se, kdo jih je razpečal) in seveda takoj povzročili šok. Še posebej, ker Kučan o-menja konkretno ponudbo vojske za pomoč pri nemirih, do katerih bi prišlo, ko bi policija izvršila množične aretacije. V tem času je bila postavljena pred konkretna dejstva tudi Mikuli-čeva gospodarska vlada. Ker je obljubila drugačno reševanje gospodarske situacije, ji je uspelo zadržati popolnoma nezaslužen prestol. Sledili so ostri ukrepi, ki bodo v naslednjih tednih nujno povzročili socialne nemire. V vsem tem dogajanju, še posebej pa prav v času sprejemanja bolečih Mikuličevih gospodarskih ukrepov, so 31. maja zgodaj zjutraj aretirali Janeza Janšo, ki je eden najmar-kantnejših predstavnikov slovenske kritične javnosti. Brutalna aretacija nikakor ni naključna, saj je skrbno tempirana na čas, v katerem lahko zaradi ostrih gospodarskih ukrepov vsak trenutek pride do resnih nemirov. ■ Z Janševo aretacijo je oblast u-bila več muh z enim zamahom. Slovensko kritično javnost je zaposlila s specifičnim „primerom“ in jo tako odvrnila vstran od skrajno resnih gospodarskih in socialnih problemov. Po mnenju nekaterih gre za nov poskus zastraševanja, ki so se ga lotili nasprotniki demokracije, da bi z ustvarjanjem incidentnih in ekscesnih primerov vzpostavili razmere, ki bi jim omogočile nove in o-strejše represivne posege. Gre tudi za poskus kriminaliziranja Janeza Janše kot kandidata za predsednika Zveze slovenske mladine, kar pomeni nezaslišano vmešavanje v volilne postopke in grob pritisk na javnost. Sedaj je že jasno, da je stalinizem, ki se je v zadnjem času nekoliko potlačil v ozadje, spet na pohodu. Sistem je pač enopartijski in kot tak niti sam sebe ne more kontrolirati, kaj šele, da bi ga kontroliral kdo drug. Enopartijski sistem pa je, kot kaže več kot dvatisočletna zgodovina civilizacije, nujno ali fašističen ali stalinističen. Oboje si je podobno! Po Ljubljani se širijo govorice, da so Janšo zaprli tudi zaradi tega, ker je posedoval dokumente o skrajno delikatni' temi, o ukinjanju Ljubljanskega armadnega območja, s čimer bi bilo spodrezano še tisto ma-r lo elementov „slovenske vojske“, ki so uspeli obstati, pa čeprav le kot lepotni okrasek. V primeru aretacije Janeza Janše je jasno izpostavljen popoln monopol, ki ga ima vojska v državi. Lepo se vidi, da lahko vojska počne, kar hoče — celoten postopek z Janšo to kruto razgalja — brez kakršnekoli odgovornosti komur koli. Slovenska demokratična javnost je absolutno prešibka, da bi imela kakršenkoli nadzor in vpliv nad postopki in hotenji vojske, ki smo jim priča. Še posebej, ker je vojska Soldat (soldo — denar) — plačanec — partije. Partija je popoln monopolist nad vsem, še legitimnost si daje sama. Krog je tako zaključen. Ljudje so iz tega monolitnega kroga izločeni in lahko le životarijo. Kot grajski hrib z utrjenim gradom ter graščakom, okoli katerega pa životari nepregledna množica podložnikov. Niso daleč od resnice tisti, ki vlečejo vzporednice s „praško pomladjo" in „hrvaškim maspokoin“. Slabo se nam piše! .............. Vifiko LEVSTIK . .ki nam utrdi spomin (Nad. s 1. str.) lueijo, pa tudi o čistosti namena borcev proti komunizmu! Z žalostjo beremo, da je nekaterim nerazumljivo, kako je mogel škof, Rožman obsocjiti prej komunistične atentate, kot njih posledice v obliki okupatorskih represalij. Ali se pisci takih vrstic ne bi mogli vsaj malo, vživeti v takratni zgodovinski moment in še posebej v položaj škofa Gregorija? Saj je'takrat vendar vsak Slovenec vedel, da okupator komaj čaka povoda, da bi se še huje znesel nad našim ljudstvom. To v tistih časih ni bilo nič novega. Vsi smo gledali v okupatorju nevarnega sovražnika, a bili istočasno prepričani o njegovem končnem porazu. Glede tega smo si bili vsi demokrati edini. Prva skrb slovenskega civilnega in cerkvenega vodstva je bila, da se narod ohrani pred krvoločnostjo nacistov. Ohraniti narod je bil odločilni vidik enih, medtem ko so drugi istočasno podrejali narodov obstoj revoluciji. Zato je bilo potrebno iz najvišjega mesta obsoditi neodgovorno izzivanje okupatorja v trenutku, ko to: ni bilo v korist slovenskemu narodu ter niso tega zahtevali niti zahodni zavezniki niti legitimna jugoslovanska vlada. Edini, ki so bili pripravljeni takrat žrtvovati slovensko ljudstvo, so bili komunisti in to v prid Sovjetske zveze. Njihovi atentati so bili povod za streljanje talcev. Ko bi školf tedaj obsodil posledice in ne vzrokov, bi svoje vernike zavajal. Prav tako tudi umori njegovih vernikov, niso bili nika-ke „obsodbe“ kolaboracionistov, temveč poboji idejnih nasprotnikov komunistične partije, če pastir ne bi tega obsodil, bi bil sokriv laži, ki so jih širili ubijalci. Bil je jasnoviden in pogumen. Videl je dalj kot nekateri oprezni svetovalci, ki so mu stali ob strani. Ko bi sedanji kritiki škofa Gregorija bili vsaj za hip pripravljeni pomisliti, da je bil ta mož eden od velikih narodnjakov, ki po svojem najglobljem prepričanju ni mogel sodelovati z okupatorjem, temveč je v težkih razmerah skušal voditi svojo čredo tako, da, bi bila obvarovana najhujšega, bi morda lažje razumeli resničnost tedanje dobe in ne bi uporabljali za izhodišče svojim razpravam komunističnih klevet. Da je sredi vojne vihre ohranitev našega, od sovražnikov obdanega naroda, prvenstvena naloga, je bilo soglasno mnenje slovenskih demokratičnih voditeljev. Zato so bili deležni istih krivičnih sodb in v mnogih primerih iste usode, kakor možje in fantje, ki so prijeli za orožje v obrambo pred komunističnim nasiljem. Še danes mnogi skoraj bolestno brskajo po napakah in sla- bostih enih in drugih, kakor da bi bilo mogoče na ta način izenačiti krivdo, ki jo nosi zaradi svojih odločitev in dejanj partija. Jasno je, da so komunisti z nasil-stvom načrtno izzvali odpor. Potrebovali so nasprotnika, če so hoteli izvesti revolucijo; že ime „bele garde“, katero so si oni izmislili, priča o tem. Ne gre tedaj za dve skupini, ki naj bi se neodgovorno pulili za oblast, kot bi radi poenostavili nekateri. Člani ilegalnih „legij“, v katere se je zbirala demokratična mladina za odpcr proti okupatorju, ko bi napočil primeren čas, niso iskali državljanske vojne, niso oni pričeli .napadati komunistov, temveč so se pod silo razmer pred njimi branili; prav tako kakor mnoge zavedne slovenske družine po vaseh, kjer so padale vedno pogostejše civilne žrtve komunističnih brigad. Oboje so morili pod pretvezo, da so izdajalci. Kdor jih je poznal, je vedel, da je to laž, a nekateri so le verjeli in nekateri verjamejo še danes. Ko pa je boj izbruhnil, so se na-padenci združili, branili in borili. Ali jim naj očitamo zdaj, ker so bili hrabri in dobri borci? Kdor res misli, da bi se udarec revolucije nekako ublažil, če ne bi bilo take reakcije, ne pozna zgodovine, ne komunističnih metod, niti ne sledi dogodkom po svetu. Ali so milijoni v Gulagih še vedno odmev na prehudo reakcijo, podobno kot znamenite sovjetske čistke? Ali je genocid poljskih častnikov bil tudi reakcija? In na kaj bi bila reakcija vsaj dva milijona pobitih civilistlov v Kambodži? Ali je res tako težko razumeti, da je komunizem v bistvu krut? Da v skladu s svojo doktrino likvidira nasprotnike in da veruje v nujnost nasilja? Sicer pa, če se narodnjaki ne bi uprli komunističnim revolucionarjem, ali jim ne bi današnji kritiki očitali, da je narod zaradi njihove neodločnosti padel v roke totalitarizmu? Tisti, ki pripisujejo vse grozote revolucije stalinizmu, da bi tako o-pravičlli komunizem, naj se spomnijo, da je obstajal tedaj na slovenskem en sam komunizem, in sicer tak, ki je bil enako zvest Stalinu kakor Leninu in Marxu. Tudi to je lahko vedel takrat vsakdo, ki je znal brati. Sadovi komunizma v Sovjetski zvezi, tako moralni kakor gospodarski in politični, so bili pred vojno v časopisju dnevna novica, če komu niso zadostovala svarila papežev. Zakaj tedaj kratiti priznanje tistim, ki So pravočasno spoznali njegovo bistvo, svarili pred njim in se mu uprli? Odpor proti komunističnemu totalitarizmu je bil tedaj, prav kot danes, vprašanje jasnovidnosti in poguma. Prosimo tedaj Boga, naj nam razsvetli um, da bomo jasno spoznali Noč dolgih nožev Pod tem naslovom je revija Mladina hotela objaviti v številki 19 z dne 13. maja stenografske zapiske s seje CK ZKJ, kjer se je predsednik slovenske ZK branil pred očitki vodstvu slovenske partije ter pred nekaterimi stališči Vojnega sveta. Ko je bila celotna naklada Mladine že natisnjena, je „bilo uredništvo ■obveščeno, da tekst v taki obliki razkriva državno tajnost“, Zato je u-redništvo članek umaknilo. Vendar je nekdo stenografske zapiske poslal nekaterim revijam in časnikarjem, ki so — kot npr. Viktor Meier v tu poleg objavljenem članku — afero ponesli v svet. V reviji Nova Hrvatska, št. 12, je objavljen ves inkriminirani članek v srbščini. Iz tega bomo prevedli nekaj mest, ki jasno pričajo o resničnosti vojaškega udara, ki mu je Slovenija za las ušla 25. aprila letos. Kučan, pravi: „...Jaz tu ne prihajam samo s svojim stališčem ampak z našim stališčem (CK ZK Slovenije)... Mi za tak dokument ne moremo prevzeti ■odgovornosti... predvsem ne na o-ceni, da je v Sloveniji kontrarevolucija... Vtis je, da je Armada skrajno o-grožena v Sloveniji in da je masovni konflikt naroda z armado. A dejstva to ne potrjujejo. V teku je v ZKS in v naši republiki intenzivna idejno-politična aktivnost, ki teče tako, kct mi mislimo; da je z njo v specifično slovenskem političnem primeru mogoče doseči cilj, to je a-firmirati Zvezo komunistov, njeno vlogo vlogo in pojačati njeno avtoriteto, ki je zelo omajana... že dalj časa in to ne zaradi vojske, ampak ker njene usmeritve, ne samo slovenske, a tudi tiste sprejete na XII. kongresu, ne dajejo nobenih ali zelo majhne rezultate... ...Ta dokument vodi... v druge konfrontacije in diferenciacije. Lahko doseže negativno homogenizacijo Slovencev na protijugoslovanski, nacionalistični in separatistični ravni... Že dalj časa smo soočeni z antikomunizmom in oportunizmom v ZK. Zato je narobe vse zreducirati le na Slovenijo, mladino in vojsko. To ni točno1. Komunisti so v defenzivi povsod, da ne rečem preveč, povsod v Sloveniji. Ker v deželi ni rezultatov, preobrata, ni oportunistične perspektive. Zato komunisti molče, se umikajo pred agresijo kritikov in opozicije, ki se poslužuje argumentov iz prakse, a uporaba dejstev je vedno bolj prepričljiva kot uporaba idej. , ...Predlagamo, da se Predsedni- Ko pišemo te vrstice se peronisti v privatnih pogajanjih in po sod-nijski poti, odločujejo o datumu notranjih volitev, in s tem seveda o bodočnosti stranke. Ponovno se slišijo govorice o možnosti razkola. A to je v peronizmu že stara bolezen. Dejstvo je, da ni prozorne igre ne na eni ne na drugi strani, in sedaj ni vprašanje, kdo je začel, marveč, kako se bo končalo. In to zanima v isti meri peroniste ter radikale. Značilno je, da je ves čas vladanja radikalna stranka skušala na kak način vplivati na razvoj v nasprotnem taboru, a ni dosegla oslabiti peroni-zma. Ko se je vdala v to dejstvo in bila od peronistov poražena na parlamentarnih in guvernerskih volitvah, je razdor zazijal v peronistič-nih vrstah. Lahko zapišemo, da je ponovno zmaga omamila, to pot peroniste — v njihovo lastno škodo. STREZNILI SO SE Ko je v polnem teku notranja kampanja tudi med radikali, se je stranka streznila. Volitve so, kot smo že večkrat omenili, le formalnost. Edino vprašanje je, koliko glasov bo sploh dobil samoglavi senator Luis León, nasproti od domala vse stranke „blagoslovljenemu“ Angelo-zu. A strankine strukture kljub temu delajo s polno paro, da ne zamude nobenega dneva. Vedo, da jih peronizem trenutno nadkriljuje in da čas hiti. _ Zato je te dni radikalna konvencija že pripravila in potrdila osnutek "volilne platforme. Ta je sicer, kot je navada v Argentini, bolj volilni letak kot resen program za bodoče delo. Vsekakor bo zanimivo o-gledati si jo bolj natančno, in jo zlasti primerjati s tisto pred letom 1983. Na prvi pogled se lahko ugotovi, da so jo delali s širokogrudnimi kriteriji. Sicer bi bilo nemogoče, da jo sprejmejo tako konservativni krogi Narodne linije in skupina Angelo-za, kot leve struje Coordinadora in celo univerzitetna Franja Morada. Nekateri so sicer pristali na določene točke s stisnjenimi zobmi, a pristali so le. Edino Leonova skupina tudi tn rentači, a njihova opozicija ima ideologijo le za izgovor. Tone Mizerit V bistvu gre bolj za trmo, kot za stvarnost. Lahko bi rekli tudi, da je bila platforma sestavljena na polemični Angelozovi frazi, ko je priznal, da so radikali po volitvah leta 1983 „grešili z nadutostjo“. Zato sc to pot, vsaj znotraj stranke, upoštevali vsako idejo, čeprav je prevladovala modernistična teza kordobske-ga guvernerja. Zato je razumljivo, da se govori o „'odgovornem upravljanju javnih fondov“, kako „ojačiti davčni sistem ne da bi ustvarjali nove davke“, segati po privatizacijah, ki so „vredno orodje za spremembo države“, itd. Dejansko lahko v teh idejah najdemo neke vrste „samokritiko“, ki je doslej nismo zasledili pri radikalni vladi. Vprašanje je, ali je to spoznanje prišlo pravočasno, kajti dejstvo je, da ljudje niso navajeni vdrugič verjeti tistemu, ki jih je opeharil za drage nade. IN USTAVA? se začrtava, ki je vredno, da si jo nekoliko ogledamo. Vse sloni na poizkusih kako rešiti težak problem predsedniške izvolitve. Ustava določa, da mora predsednika določiti volilna zbornica. In predvidevajo, da nobeden izmed kandidatov ne bo dobil potrebne večine, da bi prodrl z lastnimi glasovi. Kaj torej? Neverjeten je sporazum med radikali in peronisti, ali pa bi se ta sporazum omejil le na glasovanje najbolj voljenega kandidata, kateremu bi potem izvajali o-bičajno opozicijo, in še z argumentom, da ga je itak volila le manjšina naroda. Možen je sicer sporazum med katerekoli izmed „prvih manjšin“ in malimi formacijami liberalcev in provincijskih strank, katere si noben izmed „možnih“ kandidatov ne želi. Tako so prišli na idejo „direktnega“ glasovanja za predsednika, brez volilne zbornice. In seveda na možnost „druge runde“ med dvema najbolj voljenima kandidatoma, po francoskem vzorcu. Za to idejo se navdušuje zlasti Menem, ki stav-Ija veliko upov na svojo popularnost med narodom. Bi v primeru take spremembe Menem nastopil samostojno, čeprav bi bil poražen na notranjih peronističnih volitvah? Vprašanje brez odgovora. Sploh se nenehno platforma po-vrača k ideji privatizacije, in to celo na področjih, na katerih je bila ta beseda za radikale premnogokrat grešna. Govorimo tu o petrolejski politiki. Enako se pospešuje privatizacija na področju javnih del in tudi v komunikacijskih sredstvih, kjer naj „le eno televizijsko in eno radijsko“ valovno območje ostaja v rokah države. Glede zunanje politike bomo še vedno ostali, kar se radikalov tiče, „v območju kulture, vrednot in ustavne organizacije. Zahoda“, akoravno v udejstvovanju skupnosti neuvrščenih držav. Itd., itd. Ne govori pa ta platforma jasno o spremembi ustave. To je snov, ki se je zadnje čase povrnila v glave radikalnih mož. Svoj čas smo omenili, da so idejo dokončno pokopali, kot je v praksi bil pokopan načrt gradnje nove prestolnice. Pa je s strani samih peronistov prišel tisti vitalni dih, ki je obudil idejo. Nič ni jasno, ne rok, ne datum, tudi snov spremembe. A neka temeljna linija Druga ideja za spremembo je, da bi izenačili predsedniške in guvernerske mandate. Sedaj predsedniki trajajo šest let, guvernerji pa štiri leta. To povzroča nemalo političnih zapletov, ki bi bili po taki spremembi rešeni. In še nekatere manjše spremembe so na ogledu. Seveda je vse to zaenkrat le še „premišljevanje“. Težko, da bi do izvedbe prišlo, predno bo država prihodnje leto volila nove oblasti. Krivi pa so radikali, ki so predolgo gledali na ustavno reformo le kot o-rodje za lastno korist, ne pa kot 'korist naroda. Če gremo še malo nazaj v zgodovino, bomo videli, da je bila ta reforma pač bistveno volilnega zakona, ki ga je uveljavil predsednik (de faeto) general La-nusse, in po katerem so volili, dokler je trajala peronistična vlada Perona in Isabelite. Potem je zakon padel v pozabo, akoravno bi ga lahko podaljšali s kaj enostavnim parlamentarnim postopkom. Ponovna zamujena prilika, ki jih je v zgodovini obilo. .. Vojaška intervencija v Sloveniji? ■pravo pot v slovensko prihodnost, naj nam omeči voljo, da bomo pripravljeni vztrajno stopati v skladu s spoznanjem, predvsem pa, naj nam utrdi spomin, kajti brez odkritega in zvestega spomina na našo narodno preteklost, ne more biti jasnosti ne prave volje za pogled v bodočnost. štvo opredeli do postavk Vojnega sveta; (ki pravi) Prvo, tu je napisano, da se dogajajo usklajeni odprti napadi sil, ki so' začele posebno- vojsko z očitno subverzivnimi nameni. Drugo, kompromitiranje oficirjev in tako razbiti enotnost JLA. Tretje, odvrniti mladino od sklicev v vojsko, in četrto, preprečiti sodelovanje JLA z oboroženimi silami prijateljskih neopredeljenih dežel in osvobodilnih gibanj. Peto, posebna vojska, v kateri so uredništva izvrševalci onih, ki stoje za njimi. ...Glede na povelje, ki ga je dobil od Vojnega sveta, kot nam je dejal, komandant vojaške oblasti (v Sloveniji), da se sestane direktno z republiškim sekretariatom notranjih zadev, v pogledu aktivnosti, ki jih je treba podvzeti v republiki. Vprašal nas je, ali smo zmožni, da obvladamo situacijo, do katere bo prišlo po aretacijah, ker se misli, da bo šlo ljudstvo na ulice, on pa da ima nalogo, da varuje sebe, vojašnice in vojake; a da so pripravljeni, da nam pomagajo'. Naša tovariša tajnik in podtajnik sta dejala, da se o tem ne mox*ejo pogovarjati brez nas. Poiskali so mene, dobili smo se in se razgovar-jali skupaj z Dolancem. Mi smo, naravno, ta pogovor odbili, ker smo ■rekli, da o tem nič ne vemo. A vsem nam je jasno, da .bi vsaka taka aktivnost, ki ne bi vodila računa o Na konferenci jugoslovanskih komunistov, ki se je vršila pred kratkim, so navzoči kot zadnjo točko obravnavali vlogo 22 slovenskih intelektualcev, v kateri le-ti zahtevajo, naj se preuči in objavi zapisnik seje državnega prezidija z dne 29. marca, na kateri so preučevali, kako naj se zadržijo oblasti v Slove- zelo subtilni politični situaciji v Sloveniji, imela nepopravljive politične posledice, za katere bi politično vodstvo nikakor ne moglo prevzeti odgovornosti. In treba je računati, kakšne posledice bi vse to pustilo na mednarodni ravni, počenši z našima sosedoma Italijo in Avstrijo, za katere vidite, da so nam pripravljene pomagati. Kakšne posledice bi to imelo v Evropi pa v Mednarodnem fondu... Včeraj je bilo govora na CK, da je treba obrniti več politične pažnje v Sloveniji na nekatere idejno-poli-tične probleme, tendence, ki lahko prerastejo v nacionalistične in separatistične platforme. To zahteva bolj konkretno akcijo ne le ZK, ampak vseh političnih struktur. ... Mi moramo v bodoče jasno reči — ne! slovenskemu nacionalizmu, separatizmu in antikomunizmu in tudi ne! centralizmu, unitarizmu in birokratizmu. .. Ne zmanjšujem značaj problema PRIMORSKA To pevsko srečanje je velikega pomena za slovensko zamejstvo, saj je sistematično delo z mladino pomagalo k okrepitvi starejših pevskih sestojev. 3. FILM VIDEO MONITOR Januarja so v Gorici že tretjič prikazali pregled slovenskega filma in televizijsko in video proizvodnjo zadnji teden v marcu. Predvajali so razne filme in televizijske nadaljevanke. Prireditev je pritegnila tako slovensko kot italijansko javnost. SVETNIŠKA IMENA Letos je tržaška revija Mladika pričela objavljati delo prof. Pavleta Merkuja: o slovenskih svetniških i-menih. Z veliko zavzetostjo in natančnosti je priznani slavist in komponist izluščil zgodovino, spremembe‘in razne priredbe, ki so jih v teku stoletij dobila slovenska imena, ki izhajajo iz latinskih svetniških imen. Obenem tudi upošteva krajevna imena, ki -so se razvila iz osebnih. DRUŠTVO SLOVENSKA PRISTAVA vabi na PEVSKI VEČER s sodelovanjem MLADINSKEGA ZBORA, manjših skupin in solistov. V sobotni, 2. julija., ob 20.30 uri. Slovenska kulturna akcija 4. kulturni večer POGLED NA ZAČETEK SKA OB SLOVESU LADISLAVA LENČKA CM Pričevanje o ustanovitvi SKA s skioptičnimi slikami. Sobota, 2. julija, v gornji dvorani Slovenske hiše ob 20. uri. Ob težki izgubi naše drage Božene dr. šimenčeve sočustvujemo z njenim možem in vso družino. Pokojnico bomo ohranili v toplem spominu ter jo priporočamo v molitev. sestra Micka v Sloveniji, bratje Francelj na Koroškem, Ivan v Sloveniji, Aleš v San Franciscu, ZDA in žena Dora ter otroci Dori, Metka, Viktor, Tomaž in Martin. aaaaaa'aaBaaaaBaBaaaaaBaaaaaaBBBaaaaaaM