Za poduk in kratek oas. Dolga nit, ali kako se je za Slovence potreben prostoi* dobil. Pred tisoč tri sto leti je po naši domovini hudo vrelo. Med Savo, Dravo in Donavo so se poganjali divji, plena željni narodi, izmed katerih so se po" svojej silovotosti Gepidi in Longobardi najbolj odlikovali. Leta 565 so pa bili Gepidi od Longobardov v krvavemboju premagani in popolnoma pokoneani. Kunimnnd, kralj Gepidov, je namreč Alboinu, longobardskemu kraljn, odrekel roko svoje cvetoče hčerke Rozamunde, ki tudi sama za silovitega ženina ni marala. Alboin je privihral vsled tega s svojimi Longobardi in je Gepide popolnoma potolkel, kralju Kunimunduje pa sam s svojo roko glavo odsekal. Potem je ukazal možgane iz odsekane glave vzeti in pa kožo z lobanje olupiti, črepinjo pa tako prirezati, da je bila skledici podobna. Bekel je, da si hoče iz Kunimundove črepinje narediti kozaree z zlatom okovan in pa o svečanostnih priložnostih iz njega piti. Kakor je divjak rekel, tako je tudi storil. To je bilo pač žalostno ženitovanje, katero je zdaj Alboin z ujeto Rozamundo obhajal. Vse se je treslo pred groznim Alboinom, tudi Rimci v rodovitni Italiji so pred njim trepetali. Zanašali so se le še na svoje trdno obzidje in pa na svojega slavnega vojvodo Narzesa, ki je pred nekoliko leti Gote popolnoma premagal, ko so se bili črez Alpe y Italijo privalili. Prišla je pa vmes zamera, iz zamere pa za Italijo strašna nesreča, ki je Rimcem vse upanje podrla. Italija je spadala tedaj pod carigrajskega cesaija Justina II. Njegovej ženi, cesarici Soliji, je do Narzesa mrzelo in umislila si je nekaj, o čemer nam pripoveduje zgodovinar Longobardom, Pavel Warnefiied (Historia Longobardorum II. 5) tako-Ie: Osemdesetletnemu vojvodi Narzesu je poslala v Rim preslico, kodeljo prediva pa žensko krilo z naroeilom, naj odloži meč in sulico, pa naj med klepetuljami kolovrat poganja. Narzesa je eesarieina ošabnost hudo spekla in za to njej je poslal v Garigrad odgovor: »Dobro, spredel bora iz tega-le prediva dolgo nit, lako dolgo, da eesarica ne bo mogla najti njenega konca in kraja". — Zdaj je naložil Narzes na voz najboljšega rimskega vina, (in kako omamljiva je sladka zimska črnina!) in pridjal je obilo najlepših in najboljših pridelkov ilalijanskih in poslal dragoceni tovor plenaželjnemu Alboinu V posavske kraje in ga je prijazno povabil, naj poskusi sladko kapljico, če mu bode ugajala, naj se le kar proti Italiji vzdigne, kjer je take in še boljše pijače obilo dobiti. Ko je Alboin črnino poskusil, je pač gotovo rekel: »Kaj takega še pa v mojih ustih ni bilo!« Poskušali so tudi njegovi vojskovodje in prikimavali so mu in zaeeli so gotovo trkati in veselja poskakavati, kakor je bila njihova navada. Le malo časa je še preteklo in v sedanji Moravski deželi, po Ogerskem in za Savo in Dravo je bilo vse živo, kakor v niravljinjaku — Longobardi so se vzdignili iz svojib sedanjih selišč in leta 568 prihrumeli v Italijo. Od Longobardov zapuščene prostore so zasedli naši prodstariši, takrat še paganski Slovenci, katerim ni bilo mar za krvave boje, pač pa so začeli polje orati, vinograde obdelovati in po širokih ravninab so pasli črede svoje. Tako je Narzes spredel dolgo nit., s katero je Longobarde v Italijo potegnil in pa Slovencem potreben prostor naredil. Zdaj bi lehko sklenil. Pa to Vas še menda skrbi, kako se je kaj kraljičini Rozamundi v rodovitni Italiji godilo? Slabo, prav slabo! Kako bi zamogla srečna biti na strani morilca očeta svojega, predragega očeta Kunimunda, iz kalerega črepinje je divjak Alboin pri slavnostnih obedih v pričo svoje žene italijansko črnino srkal. Do vrha je pa prikipela njena žalost leta 572. Takrat je Alboin po triletnem trudapolnem upiranju mesto Pavijo premagal in obbajal je zdaj sijajno zmagoslovje. Pri svečanostnem obedu je pijan sreče in vina posilil Rozamundo, da je morala piti vino iz črepinje očetove. Zdaj je jela kraljica same jeze divjati. Sladkala se je oprodi, ki je Alboinovo orožje nosil in hranil, in obljubila mu je svojo roko. in pa kraljevo krono, če njej pomaga grozovitega Alboina ubiti. Oproda Helmih je rad privolil, češ, kaj takega se mi zopet tako hitro ne ponudi. Ko se je Alboin enkrat pijan ulegel, se je prikradla za njim v spalnico tudi Rozamunda in je pobrala vse orožje, kar ga je v spalnici po klinih viselo. Ko je bilo orožje poskrito. plane Helmih nad spečega kralja in ga pri priči ubije. Pa Rozamundi prešestnici in Helmihu morilcu ni bilo dalje med Longobardi obstati; bežala sta v trdnjavo Raveno, kjer se je eesarski vojskovodja Longin takoj ujel v zanjko še vedno lepe Rozamunde. Pregovoril njo je, naj Helmiba zastrupi in njemu roko poda. Rozamunda je storila, kakor je Longin svetoval. Helmih je pa strup v vinu spoznal, ko je kupico do polovice izpil; zbral je še svoje zadnje moči in je nesrečno Bozamundo po sili zalil s strupom, katerega je njemu namešala — in tako sla slopila oba v tistem trenotku pred ostro sodbo božjo. Dr.-Jož. Pajek. Sinešnica. Neki »Siidmarkovec« v Laškein trgu obišče vsaki dan krčme zaporedoma, naj bi svoje vedno subo grlo s kozarcem vina ali pive »pofajhtal«, seveda na troške kaeega dobrohotnega kmeta iz okolice. Tako naleli ludi necega dne v gostilrii »cum pemišen oksen» na Korenovega Franceta, vrlega kmeta iz Šent-Jedertske fare ter ga. ko izprazni polni kozarec črnine, tako-le nagovori: -Ti Frane, vejš, zdaj imamo pa mi v Laškem še bolj fajn šolo, ko vi Šent-Jedertčani!«_ — »Te-te hudiman,« pravi Korenov P'ranee, ^lahko se vi purgarji bahate z vašo nemško šolo, ko ste jo od nemškega šulvereina sfehtali; mi smo pa morali našo šolo z lastnimi groši plačati! — Veš ti, Zolar, kaj? Zdaj pa še »Siidmarkovce« naprosite, naj za vas purgarje, kateri ste tako-le bolj nemčurske korenine, iz starega gradu pod Humom »norenhaus* napravijo; boš pa ti lahko za »derehtarja«notri, ker nimaš druzega opravka«. — Zolar hitro pograbi svojo kapico ter jo popiha, kakor veter iz krčme.