BARBARA TURŠIČ
Najboljša orodna telovadka v Jugoslaviji
Sestnajstletna Barbara Turšič je taka kot večina deklet njenih let. Oblači se v hlače in pulover, rada klepeta s prijateljicami, svetle lase ima spete v čop, resice ji prekrivajo čelo. Vendar je to le videz, kajti Barbara, dijakinja drugega letnika Srednje pedagoške šole v Ljub-Ijani, živi drugačno življenje od večine svojih vrstnic. Barbara Tur-šič, njeno ime ste v teh dneh pogostokrat slišali, je najboljša orodna telovadka v državi. Lani je na državnem prvenstvu osvojila prvo mesto v mnogoboju, najboljša pa je bila tudi na vseh štirih orodjih v flnalu: gredi, parterju, preskoku in dvovišinski bradlji. Skupaj s Sašo Deželak iz Partizana Sp. Šiška se je udeležila svetovnega prvenstva v športni gimnastiki, ki je bilo od 15. do 22. oktobra v Stuttgartu.
Pogovor z Barbaro Turšič je nastal približno dvajset dni pred njenim odhodom na svetovno pr-venstvo. Takrat je na vprašanje, na katero mesto misli da se bo uvrstila, najprej odgovorila, da o tem sploh ne razmišlja, nato pa dodala: »Če bom vaje ikredila pra-vilno, brez napak, bo uvrstitev dobra.« Selektor državne ženske gimnastične reprezentance in njen trener Jože Mavrič pa je menil, da bi mesto nekoliko pod sredino bilo kar solidno, glede na to, da vrhun-ski športniki pri nas nimajo ureje-nega statusa.
Zdaj že vemo, da so se ji želje izpolnile.
V Partizan Zelena jama, ki je v tem trenutku najmočnejši gim-nastični klub v Jugoslaviji, je Bar-baro pripeljala prijateljica. Stara je bila že deset let, za začetek kar preveč. Toda Jože Mavrič in tre-nerja Silvo Marinčič in Bernarda Mavrič, ki pomagata pri njenem treningu, so opazili njen talent.
Kdaj so prišli prvi rezultati?
Bilo je kar hitro. Eno leto nisem tekmovala, nato pa sem šla na državno prvenstvo in tam so me že opazili.
Kdaj in koliko časa treniraš?
Pred tekmovanji imam trening dvakrat na dan. Imam status športnika in lahko manjkam v šoli. Dopoldne treniram štiri ure, po-poldne dve. Kadar pa imam pouk, sem zjutraj v šoli, ob dveh po-poldne pridcm na trening, nato sem do šestih v telovadnici.Kadar zvečer nimam tekem, se odpravim domov, kjer potem še nekaj po-jem, se naučim za šolo, kolikor se pač da.
Kateri je bil doslej tvoj naj-večji uspeh?
Letos spomladi na mednarod-nem turnirju v Vitkovicah na Če-škem. Tu sem prišla v bradlji v fi-nale, v skupni uvrstitvi pa sem zasedla 11. mesto. Scveda pa je bil uspeh tudi lansko državno prven-stvo, na katerem sem postala dr-žavna prvakinja.
Kakšni so tvoji načrti za na-prej?
Ko se vrnem s svetovnega pr-venstva, me čaka državno prven-stvo v Zagrebu, nato turnir v Bar-celoni, kamor sem povabljena osebno, balkaniada v Turčiji...
Barbara letos sploh še ni bila v šoli. K sreči ima sošolce, ki fi pomagajo, tako da ne zaostane s snovjo. Pri reševanju nalog ji na pomoč priskočijo tudi njen dve leti starejši brat in trenerji. Ves, njen čas je namenjen šoli, tre-ningu, tekmovanjem, morda vča-sih še utegne prebrati kakšno knjigo, tudi vožnja domov, sta-nuje v Rodicah pri Domžalah, ji vzame precej časa. Življenje vr-hunske športnice je pač tako, da teče strogo po načrtu.
D. J