ZAPIS OB MONOGRAFIJI FRANCE PREŠEREN IN NJEGOVO PESNIŠKO DELO
Učitelji slovenske književnosti na gimnaziji pedagoške smeri razmišljamo o obravnavanju klasične slovenske književnosti, ker smo spodbujeni z dvema dogodkoma. Za 3. in 4. razred velja novi učni načrt, preizkušan v 2. fazi izobraževanja pedagoških poklicev. Obenem sovpada učna snov o romantiki na Slovenskem z novim pregledom Prešernovega ustvarjanja: Borisa Paternuja monografijo France Prešeren in njegovo pesniško delo (Lj 1976 in 1977). Pričujoče pisanje zastavljam z namenom, utemeljiti smtrnost poučevanja slovenske romantične književnosti po novi knjigi prof. dr. Paternuja.
Avtor obravnava ob tradicionalnih razlagah novo razlago pesmi, poimenuje elemente pesmi, periodizira ustvarjalna obdobja z »zgodbami«: duhovno, slogovno in življenjsko. Izhajajoč iz ključnih osebnostno izpovednih pesmi razgrinja v obsežni monografiji Prešernov čas in nazor romantične schleglovske šole, kajti tadva sooblikujeta Prešernovo človeško, družbeno in pesniško fiziognomijo, in prav to naj bi narekoval srednješolski načrt poleg tradicionalne pozornosti osebnostnemu in pesniškemu razvoju.
V zastavljeni snovi torej nI nevarnosti, da bi se izmaknili predpisanemu, nevarnost pa je v metodološki pripravljenosti: ustavljati se pri opazovanju biografskih situacij, potrjevati Paternujevo pesemsko razlago nedoživeto in doseči le literarnozgodovinsko vedenje učencev. Vprašujem se, ali ni pravilneje navajati učence, da iščejo svoje branje Prešernovih pesmi, učitelj pa jim potrjuje pravilnost ali površnost njihovega branja. Tudi učitelj jemlje v roke klasično književnost, da bi z novim branjem in ob spoznanjih današnje literarne vede znova preizkusil aktualnost dela (kar je potrdilo več za poučevanje klasične književnosti).
Preizkusila sem v razredu družboslovnojezikovne smeri, torej med učenci, ki bodo sami kdaj razlagali Prešernove pesmi, s katerimi metodami, ob kakšnih grafičnih ponazo-
102
ritvah in do kakšne težavnostne stopnje lahko zahtevam poznavanje Prešernovih pesmi (t. j. Paternujevega branja le-teh).
Pristop k pesmim je pogojen z znanjem literarnozgodovinske razlage, kot jo podaja Janko Kos v Pregledu slovenskega slovstva (Evropski slovstveni okvir, Zvrsti in oblike. Pisci in dela — Matija Cop, France Prešeren, do Razvoja Prešernovega pesništva). Drugi pogoj za uspešnost opisane metode je priprava učencev, da bodo zmogli na osnovi doživljanja besedila, s postopkom analize in sinteze v spoznavnem procesu učenja logično razgrajevati pesmi.
V ilustracijo postopka se dotikam dveh analiz književnega besedila. Prvo povzemam iz knjige Cvetana Todorova Poetik der Prose (nem. prevod 1972, Athenäum, Frankfurt/Main), in sicer iz besedila Kako brati? V njem pojasnjuje opis iz jezikoslovno orientiranih del, kot so opisi fonemov, gramatičnih kategorij, sintaktičnih funkcij, ritmične podobe verza, kitic itn. Poleg stilistične analize pomeni za branje mnogo: razgradnja strukturne zakonitosti besedila, kot kompozicije kitic, kompozicije zgodbe, opazovališča (point of view) pripovedovalca. Naloga branja je tudi primerjava besedil istega avtorja. Srednješolskim učencem lahko ponudim teoretično literarno vedo kot instrument opazovanja posameznega besedila (v razmerju splošno proti posamičnemu). Da razumejo funkcionalnost izbranih jezikovnih sredstev, je potreben torej teoretičen pouk in ilustracija na pesemskem gradivu. V učencih se emocionalen vtis neke pesmi uzavesti šele po jezikovnostilistični interpretaciji. Eksperiment pri obravnavi pesmi Pevcu je pokazal, da nepripravljeni učenci enega razreda od vseh izbranih jezikovnih sredstev najbolj razumejo poudarjeno vizuelno podobo kitic, t. j. dolžino stavkov in obseg kitic, da pa nasprotno temu vsi učenci, ki so bili v drugem razredu pripravljeni na artistično pesniško tiguraliko, z razbiranjem vokalov in njihovo pogostnostjo zmorejo najti »glasovno najbolj poudarjeno« kitico. Se več, na kitico so pozorni kot na vrh »notranje gradnje«, na prevešanje brezupa v otrpelo vztrajanje. Oboji učenci delajo v skupinskem pouku samostojno.
Pravilnost njihovih dognanj sem podkrepila z razlago prof. Paternuja v stilistični interpretaciji pesmi, z jezikovnostilistično razlago prof. Toporišiča (Jezik in slovstvo 1958/59), dopustila pa tudi potrditev tistih učencev, ki so doživljali pesnikovo razbolelost in človeško veličino.
Drugo analizo so opravili učenci pod dojmom, ki ga je napravila nanje povezanost tem v Sonetnem vencu oziroma njegova artistična podoba. V Uvodu h Krstu pri Savici so takoj združili narodnostno in bivanjsko tematiko, nato so po interpretaciji iz knjige France Prešeren in njegovo pesniško delo razčlenjevali sami kitice Uvoda, njegovo vsebinsko trodelnost, razloček med prekinjanim pripovedovanjem pred idejnim vrhom in med neprekinjenim poseganjem dogodka v dogodek za spopadom. Isto opazovanje v Krstu so razumeli kot poizvedovanje, čemu dinamika dogodkov upada, izteka pa se vse v pomiritveno pesnikovo pojasnilo. Povezujoče pripominjanje v podtekstu, da je branilec krive vere, pozneje poraženec in spreobrnjenec, se učencem da razložiti kot registracija vsevednega pripovedovalca. Tako branje ne vsiljuje učencem več kritičnega opazovanja človeka, ki je resigniral, zadovoljuje jih vztrajanje pri osebni in narodovi eksistenci kot ne le Črtomirovi, pač pa tudi Prešernovi končni drži.
Pregled dobljenega zbira podatkov bo pokazal, kaj so učenci za daljši čas zadržali. Primerjava med pesmimi, vrstnimi stalnostmi in novostmi ter izročili Prešernovega časa našemu času bo brez dvoma pomenila pridobitev. Nadvse utrjeno poznavanje pa je že zdaj priljubljena zveza tematskih krogov, ki so jih v našem primeru učenci polnili z vrisavanjem pesmi, jih označili v tematskih in idejnih vrhovih in zaključili v poetološki krog. Prešernova ustvarjalnost, brana odprto in sistematično, je spodbujenim mladim bralcem dojemljiva, njihovo znanje pa povratna informacija za nas in našo literarno vedo.
Breda   Rant Gimnazija v Kranju
103