Svjatoslav
Mladinska
Veter veje, koder hoče. Naše misli z njim gredo do poslednje tihe koče za oddaljeno goro.
Vmes so žice in zidovi,
vse z železom prepleteno —
pota, človek in domovi.
Vsi smo bratje, vsi smo eno.
Kjer nas ločijo prepadi, drevje raste za mostove. Še smo močni in smo mladi, zrasli bomo v čase nove.
273