IVAN ŠTUKELJ: Lažnivi ogenj. ||sa vas se je vznemirila. Stari in mladi ljudje so bili pokonci. Čuden ogenj je planil po vasi! Širil se je od hiše do hiše. Gorje provzročitelju tega ognja! Srd in ogorčenost sta se čitala na vseh obrazih. Gorje malopridnežu, ki jc raztrosil ta ogenj! Ta nepridiprav pa je bil Vlakarjev Jože, ki je še hodil v šolo. Sitomak se je skrival pred napadalci. Irza svojega skrivališča je čul od sosednih hiš same hudovoljne bcsede, ki so vse veljale njemu ter glasno klicale po osveti. Zlasti gospodinje so bile strašno razjarjene. »Ali tudi pri vas?" se je čulo vprašanje. .Seveda tudi!" je bil odgovor. ,Kar z burkljami pojdem nadenj. Ti grdoba dolgopeta, naj se nii še prikaže!" Vse take laskavosti je čul, v svojetn zatišju čepeč na kladi za stato slivo ob skednju. Kes in strah pred kaznijo sta mu stiskala srce: ,Jože, Jože, zakaj si to storil?" Ti nesrečni ogenj! Trepetal je pred kaznijo. In ta je prišla, preden se je nadejal. nŠvist — švist — Svist!" je zažvižgalo po zraku, in ubogi Jože je za-čutil tri pekoče udarce čez lirbet z vitko brezovko. Zbežal je, a razsrjeni Vlakarjev oče pa za njim, in padla mu je še marsikaka preko pleč. Pre-begla sta celo dvorišče. Šele pri vereji ob svinjaku se mu je posrečilo uiti maščevalni očetovi roki. Bežal bi bil še dalje, pa skril se je rajši dol v globoki kolovoz pod grmovje, dobro vedoč, če pride na plan, ga zaloti osveta sosedov in sosedinj. —>¦ 147 .^— ,,Na, na, tu imaš, ti nezgoda prevejana, za svoj — lažnivi ogenj!" je vzklikal oče za njim, ko je padala brezovka po njem. Lažnivi ogenj! To ime je planilo zdaj po vasi. Lažnivi ogenj je Vlakarjev Jože zanetil in ga potem razširil po vasi. Lažnivi ogenj je segel tudi čez mejo v soscdno vas ler provzročil tudi tam upravičeno ogorčenost v glasno svarilo vsem otrokom, ki se radi igrajo z ognjem. Z ognjem se ni igrati, tudi z lažnivim ne. Česa vsega ne stori pohlep v človeškem življenju! Pohlep je tudi učinil, da jc Vlakarjev Jože zapalil lažnivi ogenj. Kako se je to zgodilo? * Naša visoko ležeča gorska vas ima poldrugo uro do mesta. Veliki teden gredo radi vaščani v mesto v cerkev k božjemu grobn, četudi ni tukaj njihova župnija. Velike sobote v jutro gredo tudi tja po blagoslovljeni ogenj. Dečki si že nekaj dni poprej nabero v gozdu bukovih gob, nekateri uprav velikanskih, si jih nataknejo na žico, obesijo v hiši na steno ter težko pričakujejo Velike sobote in blagoslovljenega ognja. Zjutraj že pred šesto uro odrinejo v mesto s svojimi gobami. Priso-stvujejo cerkvenim obredom in maši, potem pa si za cerkvijo nažgo gobe pri blagoslovljenem ognju, ki veselo plapola v vitkih plamenih s sivim dimom tja gor v jasno pomladno jutro. Zdaj pa hajdi in pot pod noge v urnem diru! Mladost že itak ne more hoditi počasi, a tisti dan so vam dečki še enkrat tako umi. Ta pot pa vam ni malenkost, vedno le navkreber in na-kvišku, samo tupatam kaka kratka stezica. Toda kaj se menijo danes za to težavo. Glasno sopihajoč se poganjajo drug za drugim ter se prehitevajo. Pri prvih hišah in kočah na pobočju Peščenika se vam že oglašajo z vpra-šanjem, če imajo blagoslovljenega ognja. Ta Ieti sem, oni tja. V žepih imajo pripravljene manjše koščke gob, jih pritikajo k veliki tleči gobi na žici ter jih dele potem po hišah. Nekatere gospodinje jih že pričakujejo na pragih. Za darilo pa se dečkom v roki zabliska nekaj tako lepo rdečega. Ah, to je Ijuba veliko-nočna pisanka! Smuk z njo v žep. Obdarovanec komaj utegne izreči za-hvalo, pa vam odhiti proti drugi hiši in odtod ubira že pot k bližnjemu sosedu. Po nekaterih hišah pa dobe ti delilci blagoslovljenega ognja na-mesto pisanke tudi par vinarjev ali kos potice. Po vseh kuhinjah prijeten duh velikonočnih kolačev, potic in mesnine, ki ognjenoscem zbuja še večjo živahnost, pa tudi nagajivost. Tu je mnogo odvisno od sreče. Med premetenimi in urnirai je bil seveda Vlakarjev Jože, ki je imel za svojih enajst Iet jako dolge krake. Poganja! se vain je po strmih brdih kakor skokonoga kobilica. Nalihem so si šteli pisanke in dvo- 8» -~ 148 m— vinarnike po žepih. Najbrže je že on največ nabral, pa zdelo se mu je, da ima še vedno premalo, Pohlep pa nosi nesrečo. Za svojo silno pohlepnost je imel tudi Jože zle posledice naslednjo Veliko noč, ko je že dosegel dvanajsto leto ter po-stal krepkejši, s svojimi kraki nekoliko višji. Približala se je torej zopetVelika sobota. Drevili so se dečki po holmih, raznašajoč sveti ogenj. Marsikak je bi! tudi novinec med njimi, zato tudi neroden, da je z darovi slabo odletel. Tako so se podili dalje. Pa mahoma se je ustavil njihov posel. Tu stopi gospodinja na prag, rekoč: ,Pri nas že iraamo ogenjl" Tam zopet druga: nŽe imamo. Vlakarjev Jože nam ga je prinese].* Tudi drugod se je glasilo: nSmo že dobili. Vlakarjev Jože nam ga je preskrbel." nVlakarjev Jože, ta Jože!" Njegovim tovarišem je šinila zavist prav tja do srca. Nekatere gospodinje pa se bolj znanira in priljubljenim dečkom niso hotele zameriti ter so pustile, da so vrgli v peč še cnkrat blagoslovljenega ognja, samo da so jim dale že običajno pisanko. Četnu se še dalje truditi, ko je Jože že pred njimi pobral darove! Razočarani so stopali zdaj proti domu z bolj urnerjenimi koraki. Začeli so razpravljati o urnosti Vlakarjevega Jožeta. Danes ga ni nihče videl, nihče ne ve, kdaj se je odpravil v mesto, kdaj zopet nazaj. Zdolčev Pavle pa je izrazil o njem sumnjo, ki so si jo komaj upali izgovoriti. V takem domnevanju so prišli v domačo vas. Tudi tu je po več hišah raznosil ogenj; sarao one je izpustil, o katerih je vedel, da ga bodo prinesli domači dečki. Jezni tovariši so hodili potem okolo Vlakarjeve hiše, da bi zalotili Jožeta ter mu povedali, o čem ga iraajo na sumu. A ta se ni prikazal od nikoder. Vsaka zlost pride na dan prej ali slej, in kazen pride za njo. Iste sobote popoldne se je proti eni uri počasnih korakov bližal vasi nadaleč okolo znani Numaršek ali Egiptovski Jožei. Rekali so mu tako, ker je vsak vinar znosil v loterijo in znal sanje razlagati, da je res čast delal v tem oziru starodavnemu razlagalcu sanj. V tetn pa se je bistveno ločil od njega, da je znal iz vsakih sanj izluščiti ugodno številko ali numaro. Tako je imel celo okrožje, koder je razlagal sanje, potem pa nosil stavit številke za malo odškodnino. Ker ni izpustil v tednu tudi ene stave, rau je sreča časih donašala male dobitke, ob katerih je potem živel. Kadar pa teh ni bilo, je tuintam nadiobil stelje ali postoril kako drugo lahko opravilo. Za težka dela ni bil; imel je šibke noge in v kolenih jako ušinjene, zato mu je bila hoja težavna. Hodil je poleti in pozimi v dolgi suknji. Glava mu je bila veiika in okrogla s širokim, rdečim in zabuhlim obrazom, ki je oznanjal, da mu je žganje jako Ijuba pijača. Na solncu se mu je izpod ozkokrajnega klobuka lesketal obriti obraz kakor bi bil namazan z tnastjo. V letnih dneh je rad poležkaval na tratah ob potih in stezah. Dolgira razpokam podobne oči so napol mi-žale; videti je bilo na njih, da moža izpreletavajo vesele blažilne misli. Sanjal je vedno o sreči, ki mu jo donesejo te ljube — številke. Vsi ljudje, vsi dogodki, prav vse nadaleč okrog se mu je gibalo na samih .numarah", ki jih je Ijubil in negoval s pravo očetovsko skrbnostjo. V takih dobro-dejnih mislih je posegel v žep suknje in privlekel na dan tobačnico, jo odprl s samozadovoljnostjo in ponosljal z veliko važnostjo ali pa si je natlačil svojo rjavo pipo in nato jo prižigal počasno in umerjeno, kakor bi opravljal kako imenitno delo. Po odločenih odmorih je puhal tobak, pomežikajoč z očmi. In ko se je vil tobakov dim okolo njegove glave, je sanjal o sreči, kakor ne more niti kralj sanjati. .. Tiste Velike sobote popoldne je torej prikrevsal do Miklavževe hiše. Miklavževka je bila ravno na tnalu ter nabirala drv. ,Nu, teta," s tem iraenom je nazival vsako gospodinjo, .ali že imate blagoslovljeni ogenj?" ,,Seveda, ali naj bi čakala, da bi ga ti prinesel? Veš, popoldne je že prepozno; to se mora zgoditi zjutraj." ,,Kdo vam ga je pa prinesel?" je zastavil vprašanje, naslonivši se s hrbtom na svojo debelo zakrivljeno kostanjevko ter ostro uprl oči v go-spodinjo. »I, kako pa si radoveden! K nam ga je prinesel Vlakarjev Jože." Porogljiv nasmeh je zdaj šinil Nuniaršku preko obličja. ,No, ta vam je prinesel pa pravega !" in nato se je zasmejal glasno. Miklavževka se je vzklonila pokonci od drv. »Vlakarjev Jože si je ogenj sam napravil v hosti. Na te-le Iastne oči sem ga videl," je rekel, pokazujoč nanje s prstom v dokaz svoje resnične trditve. ,Oj, grdoba ti nesramna!" je vzkliknila jezno Miklavževka. »Naj mi lc pride v pest! Ušesa mu potrgam . .." Numaršek je tisto jutro počival oddaljen nekoliko od pota na trati, kamor je ravno prijetno prigrevalo jutranje pomladno solnce. Tam na str-mini je bil nad Brbučevim travnikom, kjer je nekako sredi pota med domačo vasjo in mestom. Ko je nekaj zašumelo, se je ozrl tja in zapazil je Vlakar-jevega Jožeta. Ob visoki pečini je zažigal nekaj suhljadi in ob nji veli-kansko bukovo gobo. Zasuknil jo je parkrat po zraku; potem pa s črevlji zateptal mali ogenj ob pečini. Čutil se je čisto saraega in navarnem. Bil je toliko oddaljen od Numarška, ki ga je zakrivalo nekoliko tudi grmovje, da ni zagledal skritega opazovalca. Jože je šel nato nekoliko nižje dol, si zasenčil oči z roko proti solncu, pazljivo pogledujoč v dolino. Zapazil je, da se že bližajo ljudje z ravne ceste proti hribu. Zdaj pa si je mislil: »Treba mi je odriniti." Numaršku se je zasvetilo v glavi, zaokrožila so se mu usta, češ, ta pa zna. .To ti je pretkanec! Kako si bo prihranil pot v meslo in tak-le blago-slovljen ogenj nosil po hišah ter pobiral pisanke." -». 150 ^- ,Ej, Jože!" je zaklical zdajci glasno za njim. Toda kara je že ta izginil tja za obočjem, kamor je držala glavna pot iz mesta. Numarškovega glasu gotovo ni čul. Numaršek se je potem še nekaj časa smeliljal in slednjič glasno hahljal. ,Ti zvita buča, ti . .." je mrmral. »Urne pete, pa urno pamet.. . za porednost. .. sarao porednostl" »Sveta reč ... pa se ti norčuje... paglavec paglavi!" Tako je v presledkih sam s seboj govoril, išioč pipo po svojih žcpih. Natlačeno je potem počasno in umerjeno kakor ponavadi prižigal in potegoval dim. Kljubovala mu je. Prižigal jo je iznova in iznova. Nazadnje se mu je posrečilo. nLe čakaj... ti pridanič . .. povem ljiidem . . . jih boš dobil... fante!" Tako se hudujoč je počasi vstajal. Zasedel se je, in stare noge so mu zadrevenele. S trudom se je dvignil od tal. Le polagoma so se mu noge privajale hoji. Ko je zavil s klanca na glavno pot, je zapazil že druge dečke, ki so hiteli pred njim. Klical je za iijimi. Nekaj se jih je obmilo na njegov klic. A zagledavši za seboj Numarška, so odhiteli, češ, ta ne potrebuje njihovega ognja. Miklavževka je torej prva zvedela po Numaršku, kakšnega ognja ji je prinesel Vlakarjev Jože. Numaršek je krevsal dalje ter to novico raznašal po vasi od soseda do soseda. Vas se je razburila. Skoro vse gospodinjc so bilc užaljene, samo one so bile zadovoljne, ki so dobile ogenj od domačih otrok. Na velikonočno nedeljo se Jože še ni upal raed svoje tovariše, ki so na ledini takali pisanke. Popoldne na velikonočni ponedeljek pa se jim je približeval počasi in s strahom. A tu mu je izza vogla Kovačeve hiše na usta nekaj glasno priletelo. »Tlesk!" je reklo, in Jože je bil rumen okolo ust. Bila jc pisanka, ki se je razletela na Jožetovih čeljustih. Kovačev Tonče je znal dobro meriti in lučati. Vsa družba se je glasno zagrohotala. Močnejši dečki so postopili za Jožetom, kličoč rau: »Počakaj, ti damo nekaj pisank, ti požerunl" In Vlakarjev Jože ;e moral zbežati domov. Govorica o lažnivem ognju pa še dolgo ni ponehala. Ni čuda! Go-spodinje so v jutro stopale pred ognjišče, pa so se spominjale, da za to leto nimajo blagoslovljenega ognja v svoji peči. V naslednjih Ietih pa se ni nihče več upal zanesti v vas — 1 a ž n i -vega ognja.