Prosljayljanje g. dr. Bleiweissa v ptujski čitalnici. [Izviren dopia.] Tudi naša čitalnica napravila je g. Dr. Bleiweisau na 6ast v nedeljo dne 17. nov. veselico, pri kterej se je go^orilo, pe^alo, igralo in nazadnje se ve da tudi plesalo. Da bo se pe7eki in muzikalni del veselice pod vodstvom izvrstnega mojstra, vrlega narodnjaka g. StOckeljna prek in prek dobro dognal, bilo se o6akovalo, in itak se je vse očakovano dale6 prekosilo, tako, da si drugo ne moremo, kot izre6i željo in proanjo do g. St., naj naa skoro zopet 8 6im podobnim razveseli. Slavnostni govor imel pa je g. prof. Žitek in sicer blizu takole: ,,Vzrok, zavolj kterega smo se danes tako mnogobrojno sešli 7 teh prostornih, prijaznib dvoranah, jeste obbajanje sve6anosti neke posebne vrste, sve6anosti narodne, svetka bvaležnosti celega slovenskega naroda prema možu za Slovenstvo neizmerno zasluženemu. ,,Narod, ki ne umi 6islati in poštovati avojih veljavnib možev, tak narod nije vreden, da mu se kaki izvrstnjaki rodijo" Tako piše veleumni Nemec Gčitbe. Med prednje in najlepše dolžnoati vsakega naroda spada tedaj: slaviti in odiikovati svoje za domo7ino zaslužene sine. Tudi slavni pesnik 6e8koslovanaki Jan Eollar peva v 217. svoje velikanske epopeje ,,Slavy Dcera" takole: Imeno i prach svojih mužu hla7nycb Eti Vlah, Nemec, Francouz, Anglove, I my 7lastenci i bratrore: Slavme sla^ne sla^u Slavno sla7nych. V teb 7rstah poziva bi8trovidni sokol tatranski na poseb nas Slovane, ne zaostati za Lahi, Nemci, Francozi in Angleži, ampak slavno slaviti in častiti svoje slavne umrle. In mi nismo celo pre6uli tega poziva. Mali naš narodič ne more sicer zarad malobrojnoati svoje pogostem imeti prilik takib narodnib svečanostij obhajati; ali itak se je za naaih dni že nekolikokrat celi slovenski narod v svečano opravo oblekel, praznovajoč neumrle zasluge onih svojib 7eljako7, ki so se neprestano trudili in po celem svojem življenju vse svoje mo6i žrtvovali, da bi zdramili svoje rojaki iz dolgega spanja, in prebudili njih na cenitev samega sebi in na marljivo delovanje. Tako sešli so se na Svečnico 1. 1858 odlični narodnjaki iz cele Slovenije na Eranjskem, blizu Ljubijane, v Šiški pri Žibertovem bramu, v kojem se je 100 iet poprej narodil Valentin Vodnik, taisti čudni pušavnik, ki je ,,v odljudni goaavi sam za se živel, in 7 letih neugodnih okrogle je pel." Nekoliko ur od Šiške na sever bil je 3. julija 1. 1852 tudi zastopan ves naa narod na pokopaliaču v starem Eranju in hvaležno ven6al opleteni spominek milotožnega sladkogrlega slavca, ki je dotlej ,,dok ni v grobu vtihnil", le aamo tako pel, ,,kakor Bog mu grlo stvaril". Tam v obziru slovenskega velikana aivega Triglava bili so prvokrat se skupili domoljubi iz vseb končin Slovenije, tugovajo6i po onem v celem 501etnem življenju nesre6nem pevcu, kojemu se je le samo edna edina želja spolnila: ,,da v zemlji domači mu truplo leži." Zopet le samo nekoliko ur še dalje na sever, v Rožnoj dolini na koroškib tleb, zbrali ao se 13. avg. 1. 1876. od vseh strani izvrstni možje našega naroda k svetkovini, kakorane slovenska Koroška dežela gotovo ae ni videla od onega časa, odkar je slovesno vstauovljenje slovenskih vojvodov na Gospeavetakem polju prenebalo. Povod onemu shodu bilo je blagoalovljenje spominka nad grobom neutrudljive bčele na njive slovenskega uma in znanja, mnogo prerano umrlega profesorja Antona Janeži6-a. In tudi v sedajnem letu, ae le pjed nekolikioii meseci, bili smo se sešli v naaoj Sta- jerskoj deželi, v sosednem Mariboru, in jokali se nad oj že šestnaj.st let trohnečimi kostmi nasega nepozabljivega ljubljenega, apostolskega Antona Martina Slomšeka. Uteba bila nam, da smo se srčno radovali nad krasotoj mojsterskega mramorkipa predstavljajocega nam velikega pokojnika. Toda pokoj in večnaja pamjat preselivšim se iz tega sveta! Velikim našim mrtvim bodi zemljica lebka, mi pa se obrnimo k živim izkliknovai s Eolarom: ,,Umlkni ticba u budoucnoat patfi žalosti!" iu zapomnimo si dobro globoki smiscl rečih tega od samega Boga navdušenega pesnika: ,,Ne z mutnebo oka, z ruky pilne nadeje kvitne, Tak jen muže i zle, stati se ješče dobrym." — Tedaj ne solznato oko, ainpak pridno delavna roka onakib možev, kot je na primer roka onega, kojega aedemdesetletnico mi danes obhajamo, zamore sčasom popraviti, kar je naa narod skozi stoletja zamudil. Mož, kojemu na čast smo se mi daues tukaj skupili, nije kak bogatin ali mogočen velikaa, niti kak zmagovalen vojskovodja, ampak samo zmeren spisatelj in učitelj svojega ljudstva, ali uprav po tem eden iz največib dobrotnikov uašega naroda. In narod naš umel je tudi ceniti ogromne zaslužke, koje si je veliki dobrotnik njegov gospod Dr. Janez Bleiweiss za domovino zadobil. Najbolji dokaz temu je priimek, kojega je slovenski narod svojemu učitelju in voditelju piidodal, priimek, s kojim njega venča in sebe diči, sladki priimek: ,,O6e". Dela očeta Janeza Bleiweissa so vsa sami zlati listi v knjigi našega naroda. Oče Janez Bleiweiss oživotvoril je d7e misli ali ideji: Prvi6: zdrnžiti razne pravopise in razna podn a r e 6 j a, v kojih se je do onihmal pisalo, v eden edini pravopis in eden edini pismeni jezik. V ta namen počel je izdavati podučljivi časopis za prosti narod, tjednik izhajajoči še do denešnjega dne, celemu slovanskemu svetu dobro poznane ,,Novice". Na videz mala ideja, no itak od neskončne važnosti za duaevno življenje naaega naroda, kajti ž njoj nas je vže zvezal z naaimi brati na severu in jugu. Druga ideja o6eta Bleiweissa je: združiti razkosane nde našega naroda v edno edino, krepko življenje lmajoco, administiativno celoto, pod mogočnim in sjajnim žezlom slavno vladajo6e aaae dinastije babsburške. Kralji oskrbujejo, rekel je nedavno pri zgodnoj priliki nek slavni govornik česki, vojake svoje z uniformami, bogatini in velikaši služebnike svoje z leskajočimi livrejami, očetje novih idej oblačijo t.a cele narode v uniformo svojega duba in sčasoma korakajo tudi mogočni vladatelji ponosno v livreji onib novih misel In tako hasni veleumno stvarjanje in mirno ueprestano delovanje voditeljev naroda domovini pogostoma mnogo več, nego na tisoče smrtonosnega orožja. V početku bila je beseda ali ideja. Prva beseda očeta Janeza Bleiweissa, namreč ona glede samo ednega pravopisa iu samo ednega književnega slovenskega jezika, je v kratkib letih meso postala, kako je lebko razvideti iz prvib tečajev ,,Novic". V nNsvicab", namenjenib v prvoj vrsti kmetom in rokodelcem, umel je Bleivveiss združiti gotovo vse do ondaj razškropljene dnaevne sile našega naroda. Modremu postopanju Bleiweissovemu posrečilo se je staro Bohoi-ičico, v katerej so nNovice" izbajati po6ele, v kratkem času poltretjega leta celo po rahlem brez vsega siljenja odstraniti, in mesto nje prikladneji Gajev, ali prav za prav ceaki, pravopis v rabo spraviti, in tako stopiti v ožjo zvezo s Hrvati in čehi, s tem, da od ondaj oni naše, mi pa njihove knjige ležej citamo. Cetrti letnik ,,Novic" počemši z novim letom 1846 je že ves 7 no7em pravopisu tiskan. (Eonec pribodnjič.)