Dvojna številka — Lir 40
Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
Uredništvo in uprava;	Cena: Posamezna štev.	L	25 ;;
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110 I
Poštno ček. račun: štev. 24 12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190 ;
rJlo Go	mimo	šoL...
Tiho, tiho se ko v san jah breg razcveta, tiho, tiho se z zelenjem gozd prepleta,
da bo v njem pomlad zapela, v hvalno pesem izzvenela, ko bo Jezus mimo šel . . .
Tiho, tiho misel moja bdi in čaka • v težki uri porojena, trudna vsa in izgubljena • da bo Jezus mimo šel . . ,
Ljubka Šorli
Leto V. - Štev. 14	Gorica	-	2.	aprila	1953	-	Trst	Izhaja	vsak	četrtek
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
VELIKI PETER IN VELIKA NEDELJK
SPi 'ostrgajte	s
V polmraku velikega jutra iščemo v grobu Njega, ki nas je s svojo ljubeznijo uklenil.
*
Koga iščete? Vstal je, ni ga tukaj. Ne iščite ga v grobu med trohnobo, iščite ga v čistosti zmagujoče moči.
Pojdite iz groba trohnobe in grdobije, vaše mesto je v čisti in nezmagani vojski nezmagljivega Kralja. Postrgajte stari kvas in stopite z opresniki čistosti in resnice v boj; treba je zmagati starega človeka in njegove zaveznike.
Danes je čas radikalne odločitve: kdor ne zbira, raztresa, kdor ne vstaja, pada. Ne iščite rešitve v blatu življenja, ampak v slavi vstajenja. Zmagal bo le čisti in junaški rod.
*
Ko se vračamo od praznega groba, nam srca v ognju gore: Zmagali smo starega človeka, zmagali bomo njegove zaveznike!
V svojem javnem življenju Gospod nikakor ni žel samih uspehov in zmagoslavja. Hotel nam je dati zgled, da tudi mi ne bi nikoli obupavali ob neuspehih. Niso ga marali sprejeti, odklanjali so ga. Tam so ga vljudno prosili, naj gre iz teh krajev, tu so ga sprejeli s kamenjem, drugod so ga hoteli ujeti v besedi, da bi ga potem spravili s sveta.
Veliki petek — pred ljudmi dan popolnega poraza
Njegove besede in vsi njegovi čudeži niso mogli omehčati zakrknjenih src. Za njegov nauk in za njegove dobrote so mu le redki bili hvaležni. Celo ljudske množice, ki so včasih kar gorele zanj in ga hotele postaviti za svojega kralja, so odpadale, ko se mu je bližalo trpljenje in smrt. Prvi večji vihar jih je razpršil in čisto zmedel, da so vpili: »Križaj ga!«. Zdelo se je, da bo uničeno vse njegovo triletno delo in da bo z njegovo smrtjo evangelija konec.
Učenci, ki jih je najboljši Učitelj tri leta vzgajal, so ga pustili na cedilu in zbežali. Prvak dvanajsterih ga je zatajil in ni hotel zanj nič vedeti, eden pa ga je celo za majhne denarje prodal sovražnikom.
Nasprotniki zmage pijani
Večji neuspeh, večji poraz in ponižanje, kakor ga je doživel Gospod na veliki petek, skoraj ni mogoč.
Ko je Kristus počival v grobu, so bili sovražniki pijani od veselja. Mislili so, da so se za vedno znebili njega, ki je razkrival in bičal njih hinavščino in podlost pred vsem l judstvom.
Zmagoslavno vstajenje
Malo časa je trajalo njihovo zmagoslavje. Zveličar je vstal iz groba in živi.
Veliki petek - velika nedelja podoba življenja Cerkve
Tako nam je že vnaprej pokazal, kaj čaka njegove učence in njegovo Cerkev. Mnogi kar ne morejo razumeti, zakaj mora Cerkev toliko trpeti. Saj Kristus ni svoji Cerkvi nikoli obljubil, da bo živela vedno v miru. da ji bo njeno pot posul s cvetjem. Pač pa je večkrat obljubil stiske, nasprotovanja, sovraštvo. »Mene so sovražili, sovražili in preganjali bodo tudi vas.« To čaka Cerkev. Od zunaj jo bodo skušali uničiti sovražniki, znotraj lažnivi učitelji in krivi preroki.
Ali zmagal je Kristus, zmagala bo Cerkev!
Obelisk na trgu sv. Petra
Na trgu sv. Petra v Rimu stoji Kaligulov obelisk. Ta starodavni e-giptovski spomenik, izklesan iz ene same skale, je visok 25 metrov in njegov podstavek 24 metrov. Vrh o-beliska se dviga v nebo zmagoslavni kfiž, v marmor so pa vklesane po-menih ne besede:	Kristus zmaguje,
Kristus gospoduje, Kristus kraljuje.
Kristus zmagnje
Ko je vstal iz groba je za vedno zmagal greh, trpljenje, smrt. Premagal je vse sovražnike. Koliko jih je že bilo, ki so mislili, da so Kristusa in njegovo Cerkev za večno pokopali; na grob so navalili kamenja laži in sovraštva, ki so mislili, da ga nihče več ne bo mogel odvaliti. Vsi so pomrli, Kristus pa živi! Tako je mlad, tako je poln moči in
JRes urrexi t
Ko zore prameni so temo pregnali, zvonovi v sijaju pomladnega dne
glasno zazvonili, pojoč Alelujo, slavili Mesije so Sveto ime.
Prizvanjal od daleč je zvon Svete gore, zvonikom Vipavske in gričastih Brd.
Začuli se s Krasa radostni odmevi:
Bog - Človek - Zveličar obvladal je smrt.
Ko dahnile k nebu so prošnje - molitve, zažarel z zastavo je Kristusov lik.
Vse stvarstvo vzdrhtelo, vzdehtelo vse cvetje, ko vstali šel mimo - Odrešenik.
Tugomer
redništvo in uprava želita vsem(
)
ti
prijateljem, bralcem in naročnikom ( blagoslovljene velikonočne praznike.*.
tako poveličan kot tisto prvo Veliko noč, ko se je v jutranjem svitu prikazal Magdaleni in apostolom.
Kristus vlada
Svojim učencem je zapovedal, naj osvojijo zanj vse narode. Bili so vladarji, ki so vodili svoje vojake od zmage do zmage. Toda ali ste že slišali, da bi kdo rekel: »Ko me več
ne bo, da bi vam poveljeval, tedaj boste začeli zame osvajati vse pokrajine zemlje.« In učenci so šli in izpolnili, kar jim je ukazal Gospod.
Kristus kraljuje
Zdaj je kralj naših src. Pripravljeno ima za nas veliko dediščino pri svojem Očetu.
Zato zavriskajmo veseli: Aleluja!
Vclikcncliii Ramen
Velika noč — dan veselja!
Vse se veseli, vse diha sveto radost.
Za Veliko noč mora biti pobeljena hiša, osnaženo okno, pometeno dvorišče. Pač znak duše, ki se je pripravila za Kristusovo vstajenje.
Botri in botre mislijo na pirhe, pisane ali kakršne koli, ki jih od njih z veselo nestrpnostjo pričakujejo malčki...
Že cvetna ali oljčna nedelja nas vpelje v velikonočno razpoloženje. Veliki teden, teden Kristusovega trpljenja, nas kar najbolj pripravi na Veliko noč, posebno božji grob, obdan od svete tihote in tihe molitve otrok in odraslih... Veliko soboto popoldne pa hitijo dekleta z velikonočnimi jedili v cerkev; spomin so na velikonočno jagnje, ki ga je Jezus jedel z apostoli — še bolj pa pomenijo Jagnje božje, ki je rešilo svet, ne iz egiptske sužnosti, ampak iz sužnosti hudobnega duha, kar je več. Pravo Jagnje božje pa prejmejo verni kristjani v velikonočnem obhajilu! Svoj čas so po nekaterih krajih dekleta kar tekmovale, katera bo blagoslovljene jedi prva prinesla domov na glavi v jerbasu, ne da bi ga kaj z roko opirala. Nedolžna tekma, kajne, ožarjena z žarki velikonočnega razpoloženja.
Potem pa velikonočno zvonjenje in pri-trkovanje zvonov, ki budijo posebne slovesne občutke v srcih. In velikonočna procesija. Vse hiti v praznični, največkrat novi obleki počastit vstalega Zveličarja. V zlati monštranci nese mašnik pod baldahinom Kristusa, strežniki drobijo z malimi zvončki pozdrave, pevci pa ubrano proslavljajo Vstalega : »Zveličar naš je vstal iz groba, premagana je smrt, trohnoba... Aleluja!« — Množica moli...
*
Na vse to pa je položil komunizem kamen, ker ljubi snov in žival, ne pa človeške osebnosti, še manj pa Boga...
Zavalili so tudi pred Jezusov grob kamen. Prav skrbeli so za ta kamen tisti teden farizeji, tako da je postal velikonočni kamen. O pokopanem Kristusu in o tem kamnu so se jim vrstile velikonočni teden misli. Zelo je bil važen. Tako zelo, da so ga zapečatili, da bi ga nihče ne premaknil in dal Kristusu prostega izhoda v javnost, med učence, med verno ljudstvo. Izpostavili so celo zaščito: vojaki so
kamen in pečat in grob stražili.
Položili so dandanes komunisti Cerkev v grob in kamen nanjo in ščitijo z vsemogočimi predpisi, goljufijami, zvijačami in ropi ter tatvinami ta kamen in pečat svoje legalnosti, ko dovoljujejo propagando nevere, obrambo vere pa, ker so demokratični, prepovedujejo. Menijo, da bo na ta način vera iz vernih src izginila in Cerkev umrla. Saj pravi celo Kardelj v svojem zadnjem govoru, da bo družabni razvoj materialnih sil prinesel končno odločitev, namreč smrt vere, smrt Kristusa. Če bi to držalo, bi bili mi ljudje res manj razvite živali. Zakaj V3e živali, od najmanjše mušice do slona in še čez že spočetka ne verujejo, nimajo verouka, ne cerkva. Torej so daleč pred nami. Tudi ne verujejo, ko se jim »socialno« slabo godi. Po komunistični zamisli bo človek nehal verovati šele, ko se bo po vsem svetu začelo dobro goditi. Do tedaj bodo veliko navdušenih komunistov lastni tovariši pobesili in poklali in bo precej Donave steklo v Črno morje.
Ampak plačana, najeta, podkupljena zaščita je pribežala, kar so jo nesle pete, v Jeruzalem. Trepetaje je povedala farizejem grozno novico: »Kristus je vstal!«
Spoznali so farizeji:	vse	zvite	nakane,
postave, pečat, niti težki kamen niso nič izdali! Hm, hm! Žalostno!
Vemo, da je Jezus vstal iz groba poveličan. Kdo se še dandanes meni za farizeje? Kje je klavrna zaščita? Kje je pečat? Kje je kamen?
Tudi komunistični kamen protiverske zakonodaje, bolje zakonokraje ne bo imel boljše sreče od velikonočnega kamna. Vstal bo Kristus v deželah, kjer so nanj nasilno položili kamen preganjanja in živalskega pojmovanja življenja.
Lahko bo ležal kamen komunistične zakonodaje še kaj časa nad vernimi državljani — toda Kristus že deluje in verniki bodo zadihali vstajenje in svobodo in se udejstvovali javno (—kot je to primer v Mehiki, ki je bila v drugem in tretjem desetletju tega stoletja plen komunista Callesa, ki je umrl za gobami, stregla mu je pa v bolezni katoliška usmiljenka, ena izmed od njega poprej preganjanih). Želimo, da bi v Jugoslaviji že popravljena izdaja ustave bila prvi korak k temu.
Kakor je pa po vstajenju Kristusovem prišel angel in odvalil kame.n, tako bo Bog tudi odvalil kamen komunističnega terorja in ustave; ko bo čas, tudi, če treba, po angelu. Ali ni sama Devica Marija napovedala, da se bo Rusija spreobrnila, pa na način kot ga ne pričakujemo. Prav. Tudi komunisti imajo dušo, ki jo morajo rešiti, če hočejo, da jim bo socialno dobro na onem svetu.
Stalin Džugašvili je bil, kot je tudi Napoleon bil, kot je tudi Neron bil — Kristus pa je! »Kristus včeraj, danes in vekomaj!« Tako je že pred 1900 leti oznanjal sv. Pavel. In bo veljalo to do konca sveta. Kdo se bo čez tisoč devetsto let tresel pred Stalinom? Kdo trepeta pred Džingiska-noni (1155-1227), ki je pred 700 leti zatiral azijske pokrajine?!
Vsi usužnjeni kristjani, veselite se! Kristus pripravlja odličen pirih: vstajenje in svobodo!
M-i
VINKO BELICIC:
pojte, dco&ire. ptičje. J J
Venec gora od Nanosa proko \ ipavskih hribov in Julijskih Alp do daljnih Dolomitov se blesti v belini novozapalega snega: zadnji sneg, vesela belina! Med široko, obzidano cesto in borovim gajem, ki zapira pogled na Miramar globoko doli pod Bregom, je skrita okrogla dolinica, tiha in vabljiva v vrstah enakih sivih križev in mladi zelenini trave. S hrastovega grmičja po brežinah naokoli še ni odj alo lansko listje; v marčnem soncu se živorjavo zgibava v dihu sapic — mrtvo listje in mrtvi grobovi. Toda krog in krog ena sama pesem v sto zvokih; pesem drobnih srčec, ki drhtijo v mladi, iščoči ljubezni, pesem drobnih grl in drobnih kljunčkov. Pomlad igra na svoje čudovito godalo, ubirajoč rahlejše in glasnejše strune.
V sijočem dopoldnevu cvrči nad pozabljenim pokopališčem svojo neutrudno pesem škrjanec. Poje in poje in se pozibava, kot bi bil pripet na nevidno nitko z enim koncem nekje v zadnji globini zgodnje-pomladne sinjine. Poje in poje in v/trepetava s perutkami. Zaslanjam si oči pred bleščečim soncem in se čudim škrjancev i radosti in čutim, kako to njegovo čisto, močno, zmagovito veselje prehaja vame, preganja iz duše mračino in plesnobo in hlad. In nič se več ne čudim pesniku Shelleyu, ki si je ovekovečil ime s svojo hvalnico Škrjancu. Pesnikovo srce se je že pred sto in več leti vrnilo v prah, pesem te drobne ptice pa se čudežno vrača z vsako pomladjo, in kjer je največ tišine, tam je najslajša. Dva tisoč v tej dolinici pokopanih, vsako leto breziinnejših fantov in mož, dva tisoč izravnanih grobov je škrjancu menda posebna spodbuda, in njegov kristalni spev se hoče umrlim oddolžiti za dneve in noči osamelosti brez cvetja, brez sveč, brez spomina. S prekipevajočo pesmijo si bo Škrjanec poiskal družico in naredila si bosta gnezdece v travi na tleh morda prav nad srcem, ki je že davno, davno strohnelo.
Dren je zgubil živo rumenino prvi grm, ki mu cvetovi začenjajo počasi zoreti v rdeče jagode pozne jeseni, čeprav mu listje še ni pognalo. Tudi leske in jesenovi grmi so še goli, ali taščice vedo, da je brstje napeto in da si bodo ob tihi. boječi, krotki pesmici kmalu lahko ustvarile zarod v varnem zelenju. V gostem robidovju in brinju skriti skakljajo z vejice na vejico palčki in kraljički. Obstati moraš na mestu kot pribit in zadrževati dih, da se pokažejo tvojim očem in ti zacvrkutajo najtišjo vseh ptičjih pesmi.
Na bore sije sonce in slišati je rahlo pokanje; ali se v toplini napenja rdeča skorja ali se odpirajo češarki? A te enolične glasove proglašajo ščinkavei, ki z zvočno, jasno, mlado pesmijo tekmujejo med sabo in se čilo spreletavajo z veje na vejo. Nekje zad pogumno žvižga neznan ptič; zaman ga iščejo oči.
Tu, na toplem soncu, je tako lepo čemeti, ne misliti ne na včeraj ne na jutri --ne na gnilo zimo, na mrak, na mraz. na bolezen, na mokre stene tesnega bivališča; ne na zatohli, slepeči žar poletja - ne na daljne svojce, ne na drage pokojnike: onstran pokopališča nežno poje skrita penica — enolično in v presledkih, toda brez te pesmi bi skrivnostni harfi Pomladi manjkala ena struna. Ubranost marčnega dopoldneva bi tudi ne bila popolna, da zdaj pa zdaj valujoč ne preleti toplega zraka pojoči par liščkov. Njih živih barv ne vidiš. ali pesem je tako žametno topla, da veš: to so liščki.
Nebo se zapreda v belo tenčico: bliža sc poživljajoči, dragoceni pomladni dež. Zdaj se oglašajo kosi. Njih mehki, lopi alt je ušesu prijeten ko glas gorskega potočka, ki se preliva čez belo kamenje. Tudi njihovi pesmi je prisluhnilo že prenekatero uho in se ji čudilo, in glasbenik je .skušal ta nenavadni spev ujeti v note, da bi mu v pustih jesenskih in zimskih večerih vrel iz klavirja in ga tolažil.
Oglašajo se še druge ptice - iz slednjega grma kakšna, in lepega večera nas bo
FRANZ WERFEL:
(Odlomek iz romana »Bernardkin speva)
»Primorski dnevnik«, ki pogosto trdi, da slovenski komunisti niso proti veri, je zadnje čase prinesel več odlomkov iz bogokletnega Zolajevega romana »Lurd«, ki je danes kot tendenčno in kritično delo pozabljen po vsem svetu, razen pri slovenskih brezbožnikih. Da pokažemo, kako prikazuje lurške dogodke objektiven in moderen pisatelj svetovnega slovesa, prinašamo v naslednjem poglavje iz slovitega romana Franza Werfela »Bernardkin spev«. Delo pozna marsikdo naših bralcev iz filma.
Franz Werfel, po rodu Žid, se je med vojno skušal rešiti pred nacisti z begom v Španijo. Toda ko je prišel do Pirenejev. je bila meja že tako zastražena, da bi bila že misel na beg naravnost blazna. Iskal je torej zavetišča kje v bližini na francoskih tleh. Svetovali so mu, naj se zateče v Lurd. češ da se bo tam v množici romarjev še najbolje skril. In tako je tudi storil.
»Bila je to doba stalne negotovosti,« piše v uvodu k romanu, »a zame tudi zelo pomembna, ker sem imel priložnost spoznati čudovito zgodbo Bernardke Soubirous ter čudovita dejstva lurških ozdravljenj. Nekega dne, ko sem bil v hudi stiski, sem se zaobljubil: če bi se mi posrečilo redili se iz tega brezupnega položaja in bi dosegel ameriška tla. bom prej kakor kar koli
pozdravila strastna, zadihana pesem prvega slavca. To bo čas bohotnega zelenja, omamno dišečega jesenovega cvetja in zmagovite ljubezni: pojočih samcev in valečih samic; nakar se bo pesem umaknila skrbi za vzrejo polnega gnezda vedno lačnih kljunčkov.
In potem bomo tihe, brezmočne priče jesenskega slovesa, ko nas bodo zapuščale drage ptice in se umikale pred meglo, mrazom, snegom in burjo v vedno tople in sončne sredozemske dežele. Le v kletkah po gorkih kuhinjah in izbah bodo pozimi peli ujeti liščki, čižki in druge ptice in si lajšali bolečino po izgubljeni prostosti. Njih tiha, koprneča pesem pa bo morebiti edina tolažba tistim, ki so na tem svetu veliko zgubili ali jim je bilo mnogo odre-čenega in so si zalo zaprli v tesno kletko delec živega življenja - da bi bil samo njihov.
Ko pa se bodo spet razširila obzorja in se bo podaljšal dan, bo vnovič začičidol-kala sinica na drevesu pred hišo in drobne ptice se bodo vrnile v svoje nepozabljene kraje - k nam. Ko bodo krog nas pele o življenju, o prostosti, o ljubezni, se bomo mi, zažrli v sivo, trudapolno vsakdanje življenje, zagrenjeni v strastnih bojih za kruh, za čast, za oblast, za človeško pravico zdrznili, se vsaj za trenutek iztrgali sami sebi, se nasmehnili in zašepetali: Pojte, pojte, drobne ptice!
drugega zapel pesem na čast Bernardki in sicer čim bolje bom mogel. S knjigo »Bernardkin spev« sem se obljubi oddolžil.«
V nadaljevanju pravi: »Vsi važnejši dogodki, ki sem jih opisal v knjigi, so se resnično zgodili. Začeli so se dogajati pred komaj 80 leti (knjiga je izšla leta 1941) in se razvijajo torej v polni luči dostopne zgodovine. Njihova resničnost je izpričana po prijateljih, sovražnikih in nepristranskih opazovalcih. Oblika povesti te resnice v ničemer ne spreminja.
Drznil sem si zapeti Bernardkino pesem jaz, ki nisem katoličan, temveč Zid. Toda že ko sem pisal prve verze v mladosti. sem si prisegel, da bom vedno in povsod dajal s svojimi spisi čast božjim tajnostim in človeški svetosti, in to kljub temu. da naša doba s preziranjem, krutostjo zavrača te največje dobrine življenja.«
V knjigi »Bernardkin spev« je pisatelj opisal prikazovanja Brezmadežne Device, Bernardkino življenje do smrti, njeno proglasitev za svetnico ter prve lurške čudeže. Delo se konča s spreobrnitvijo pisatelja De Lafitea, ki je kot plemič in popoln ateist gledal s preziranjem na dogodke v Lurdu, dokler ni sam padel na kolena pred Masabielsko votlino.
Odlomek, ki ga podajamo našim bral-eem, opisuje prve Lafiteove korake do Boga.
*
Že od treh popoldne začenjajo prihajati vozički z bolniki. Potiskajo jih tako imenovani »brancardiers« na krasni trg pred cerkvijo, ki leži na Masabielski skali kot ladja na valu. Kmalu jih je več stotin, po večini pokritih. Razpostavijo se v širok polkrog ter predstavljajo prvo vrsto zbora, ki spremlja žaloigro. In je to zares nenavadna žaloigra, če človek pomisli, da nekdo izmed članov zbora lahko nenadoma postane junak čudeža, ko se z njegovega obraza. ki ga je razjedel »lupus«, kot suh omet na mah odlušči skorja, ki se ga je že leta oprijela, spodaj pa se pokaže nova, zdrava koža. In ta žaloigra je stvarnost, o kateri se lahko na lastne oči prepriča vsakdo, ki je prisoten. In je zares nenavadna tudi zato, ker zajame človeško pa-
met in jo omami tako, da nihče ne more upati, da bi druge z besedami pripravil do lega, naj bi verjeli, in da celo očividci sami začnejo pozneje dvomiti o zanesljivosti svojega spomina...
.Takoj za vozički, na katerih ležijo bolniki, ki si ne morejo pomagati sami, se postavijo pohabljenci, kruljevci in slepci, za temi pa valovi množica, na desetine tisoče v romarjev in gledalcev, pričakujoč velikega dogokda, ki oblije ljudstvo z zono; enega izmed tistih dogodkov, ki jih zemlja, obljudena s smrtniki, ne more nudili nikjer drugje kot tukaj. Goreča nestrpnost zajame nekatera srca, goreča radovednost pa druga.
Dozous in Estrade, stari priči Bernardki-nih prikazovanj, in De Lafite, so sredi gneče. Zdravnik Dozous bi želel, da bi pisatelj De Lafite mogel zares občutiti uro, ko bije srce ljudske množice. Prostor je tako dobro izbran, da nudi razgled na rampe bazilike.
»Danes je izreden dan,« pravi Estrade. »Srečo imate, dragi Lafite. Prišel je monsi-gnor Piclienot, škof iz Tarbesa in bo sam vodil evharistično procesijo.«
Lafite ne kaže nobenega zanimanja za to novico. Vpraša, kakšen je pomen teh procesij v Lurdu.
»Škof blagoslovi z Najsvetejšim vsakega posameznega bolnika,« mu odgovori Estrade. »Večina čudežev se zgodi po tem blagoslovu.«
»Po blagoslovu? Ne po uporabi vode?« vpraša Lafite.
»Ob prvi in ob drugi priliki,« odgovori Dozous. »Toda po mojem so najbolj čudovite ozdravitve tiste, ki nimajo nič teatralnega. Pred dnevi na primer je mladenka z ankilozo v kolenskem sklepu, za katero ni bilo več nobenega upanja, nenadoma ozdravela, ko je sedela na klopi v ljudskem vrtu in gledala v reko Gave, ne da bi sploh na kaj mislila. Ni uporabila niti masabiel-ske vode, niti ni molila. Ozdravitev je prišla popolnoma nepričakovano!«
Sence se daljšajo, ker se bliža večer. Množica vedno bolj narašča. Tudi napetost je vedno večja.
Lafite opazuje ljudi, ki ga stiskajo z vseh strani. Ne gre samo za revno ljudstvo iz južne Francije. Tik zraven njega stoji na primer srednjeleten gospod, verjetno razumnik. Goste obrvi, gosti brki, zlati naočniki. Nedvomno je ta razumni obraz še do pred kratkim odgovarjal na vrhovno vprašanje s poštenim »ignoramus«. Prav kakor sam Lafite, ki po lastnih besedah sodi, da tudi materialistični ateizem ni nič drugega kot nekaka vera, pa čeprav najslabša med vsemi.
Toda gospod z gostimi brki je nemiren, opira se zdaj na eno nogo, zdaj na drugo, dostikrat si sname naočnike, jih očisti m spet natakne. Kaže, da nekaj pričakuje; nekaj, o čemer sam ne ve, ali naj bi si želel, ali se bal. Isti nedoločni občutek je v pisateljevi duši.
Zvonovi zvonijo — znamenje, da gre procesija proti votlini, kjer postavijo Gcspo-devo telo v monštranco. Množica se zaziblje Vsi rinejo proti prvini vrstam bolnikov. Ko se prikaže sprevod, nastane med množico taka tišina, kot da je Vsakdo prenehal celo dihati. Pred procesijo stopa zelo majhen moški z Marijino zastavo.
»Vidite tistega fanta z nekoliko sabljastimi nogami?« pravi potiho dr. Dozous. »Nosi zastavo pred vsemi drugimi, celo pred mlinarjem Nikolajem, ker je tako rekoč prvorojenec čudeža. Mi ga še vedno kličemo za malega Bouhouhortsa, pa ce" prav je star že petindvajset let. Gotovo se spominjate tistega primera, ki je vzbudil toliko hrupa, ko je žena nekega delavca, prve dni potem, ko je privrel studenec na dan, potaknila svojega umirajočega sinčka v ledeno mrzlo vodo...«
Hyacinthe de Lafite se ne spominja. Škof se je prikazal. Njegovo vijoličasto-rdeče oblačilo se sveti v soncu med belino številnih roketov. Stopi izpod neba ter se z monštranco v roki napoti k polkrogu
vozičkov z bolniki. Zvonovi utihnejo, le mašni zvonček cinglja, ko se škof približa skrajni desnici polkroga ter napravi znamenje križa nad prvimi bolniki. Vsi se vržejo na kolena, tudi Estrade in Dozous. Lafite gleda na tujca zraven sebe. Ta se nekoliko obotavlja, preden poklekne. Pisatelj ni od mladosti več klečal. Ni mu po godu biti navaden zemljan: njega je Bog povabil v dvorno ložo. Sram ga je pred samim seboj in pred drugimi, tako poklekniti kot ne poklekniti.
Zato se globoko skloni in tako ostane.
Škof gre od bolnika do bolnika in blagoslavlja.. Pot je dolga. Na mah nekdo izmed tisočerih zavpije: »Gospod, daj, naj vidijo! Gospod, daj, naj hodijo!«
Ta klic je zdaj slišati iz mnogih ust. Prihaja z vseh strani in se dviga proti nebu, skoro kot bi ga hotel prisiliti, da pogleda na zemljo. Lafite čuti. da se navdušenje po-lašča tudi njega. Začudi se, ko opazi, da se tujec, ki stoji zraven njega, trka po prsih in pridružuje splošni molitvi.
Škof je počasi obhodil ves polkrog. Zdaj se je povzpel do srede stopnišč ter z dvignjeno1 monštranco blagoslavlja vso množico. Potem se spet oglasijo veliki zvonovi. Blagoslov je končan, ne da bi se, kakor kaže, zgodilo kaj nenavadnega.
»Pojdimo zdaj,« pravi dr. Dozous.
Lafite se obotavlja. Se je kaj zgodilo? Nekaj se je zgodilo. Od začetka je to moči čutiti le nedoločno, potem pa nastane tam na skrajnem koncu ob vozičkih zmeda glasov. Mnogo rok kaže na neko točko.
Lafitea in njegovega spremljevalca potegne množica za seboj. Dozous si dela pot s komolci in vleče ostala dva za sabo. Prerinejo se do vozička, pred katerim so »brancardiersi«, navajeni podobnih dogodkov, napravili prostor, držeč se za roke. lam, na širokem prostoru med rampo in vrsto vozičkov, je videti eno samo žensko...
Ženska je ogromen stvor iz maščobe in mesa. Drži krilo malo dvignjeno, kakor da bi morala hoditi čez umazane luže. Njene noge so kot stebri, otekle, brez najmanjšega znamenja o sklepih, tako da so stopala videti kot dva strelja. Na teh revnih štrc-ljih se ogromna gora mesa pomika naprej po korakih, strašno počasi, kot lutka, vsa zaposlena s hojo. Ženska je potisnila glavo nazaj in borni klobuček, okrašen s čipkami, ji je zdrsnil na tilnik. Obleko je zdaj spustila. Roke drži stegnjene, ko da bi lovila ravnotežje, ko da hi ne hodila po trdni zemlji, temveč po nategnjeni vrvi. »Bran-cardier« gre za njo in jo nadzoruje z veščim očesom, da bi jo lahko prestregel, če bi se pokazala potreba. Drugi potiska voziček za njo. In žena koraka, koraka... Množica jo gleda s pridržano sapo. Lafite slisi, kako nekdč šepeče: »Dobro jo poznam. Deset let ni mogla storiti niti koraka!«
»Kdaj se ho zgrudila?« misli Lafite. Toda ženska se ne zgrudi. Na tistih otečenih nogah se pomika naprej, dokler ni prav majhna, majhna in ne izgine skozi vrata svetišča. Šele zdaj se smrtna tišina razbije. Moški na moč majhne postave, ki mu tečejo solze po licu, zapoje z visokim in tresočim se glasom: »Magnifieat anima tnea Dominum!«
»Et exultavit spiritus meus,« odgovori skupina duhovnikov, ki je med množico. Po vsem trgu zadoni zdaj himna, ki pravi, da je Bog vrgel mogočnike s prestola in povišal ponižne...
Lafite ima čuden občutek: ko da bi se mu vse črevesje v telesu udrlo. Samo da bi slišal lastni glas, vpraša zdravnika: »Jo to prava ozdravitev?«
Dozous napravi neodločno kretnjo.
»Treba je, da preteče precej dni, večkrat celo tednovr, preden labko izrečemo sodbo. Treba je zbrati vsa zdravniška poročila o tem primeru...«
Sv. gora
nekdanje žarišče sholastične filozofije
Frančiškanski red se je odlikoval na filozofskem polju zlasti v 17. stoletju. Ta veliki pokret pa je pri nas odjeknil šele v 18. stoletju. Po naših frančiškanskih samostanih se je tedaj temeljito gojila sholastična filozofija v smislu Duns Škota.
Skoroda največji predstavnik le filozofije je bil frančiškan o. Godfrid Pfeifer (1707-1780) doma iz Radovljice. Ril je lektor v bogoslovju frančiškanske province in je za tedanjo dobo predstavljal cvet svojega reda.
Zapustil je veliko filozofskih rokopisov, ki imajo še danes svoj pomen in nam kažejo velik filozofski razmah one dobe.
Za nas je pa važno to, da je bila ravno naša Sv. gora eno izmed središč, kjer se je gojil Duns Škotov sholastični sistem. T u je predaval svojo filozofijo naš pater God-frid Pfeifer. Tega se spominja v svojem rokopisu z besedami: »na Sv. gori spisano in ravno na tej gori predavano.«
‘..j
%< „ <■ . . 'JG J
(3b križevem
«... ki težki križ za grešnike je nosil . . .« Kako globoko Krista les je ranil!
Ob cesti bi se trdi kamen zganil in plaho zanj usmiljenja poprosil ...
Pod križem ves utrujen omaguje . . .
Ne zmore več telo mu bridke teže -preveč mu rane bolečina reže . . .
Pri srcu pa mu huje je in huje . . .
A človek od strani molče motri ga in z nezaupanjem pogled mu vrača; tesno ga uklepa težkih krivd veriga.
On pa, ki mimo gre, se tja obrača m z milostjo iz svojih ran poji ga, kot blagodejna, čudežna pijača . . .
Ljubka Šorli
ČUDEŽ	V
MARJANKA :
rJC[ic domače ^emije
Siva megla je ležala nad grapami in klanci. Ovijala je hiše, ki so se stiskale k mali farni cerkvi kakor otrok k materi. Tudi vsa srca so bila polna. V dvomih in negotovosti so hrepenela po enem samem žarku sonca — a zaman.
*
Mati Marjana je pospravljala še zadnje reči. Resna je bila in tako spremenjena, da se ji mali petletni Jožek skoro ni upal pogledati v obraz. Petnajstletna Marica je materi pomagala. Ni pela kot navadno. Njen rožnati, brezskrbni obraz je bil bled in od časa do časa si je z roko šla preko oči. Jožek vsega tega ni mogel doumeti. Zanj so bili ti dnevi polni novih doživljajev in zanimivosti. Izba je bila nagrmadena z zaboji, koši in vrečami. Tudi po zgornjih sobah je bilo vse v neredu. Jožek se je vrtel med to šaro, ogledoval in pribijal s svojim malim kladivcem žeblje, ki so bili že davno vsi na mestu.
»Mama!« je nenadoma povzel misel, ki ga je vse te dni najbolj mučila. »Belega zajčka ne pustim tu, prav gotovo bi poginil. Dovoli mi, da ga vzamem s seboj!«
»Jožek, ne muči me več! Že stokrat sem ti povedala, da je to nemogoče. Stric ne mara živali po hiši. Hvaležni mu moramo biti, da je pripravljen sprejeti nas tri.«
»Stric in vedno stric, prav nič ga nimam rad!« je trmasto izbruhnil Jožek in jo takoj nato pobrisal, da bi jih ne dobil, kakor jih je že neštetokrat v teh dneh.
Ob pol treh se je s farnega zvonika oglasila raglja. Jožek je prisluhnil in zaničljivo nakremžil obraz: »Mi ne ugaja, zvonovi lepše pojo.«
»Jožek, veliki petek je. Bogec je umrl, zato zvonovi ne pojo. Pridi, tudi mi poj-demo h križevemu potu. Nazaj grede bomo pa še atka na pokopališču obiskali!«
Cerkev je bila že polna, ko so vstopili. Stisnili so se na klečalnik pri spovednici. Na tleh je bil razgrnjen črn prt, na njem pa Križani. Mati Marjana se je zazrla v njegov obraz: »Jezus, daj mi moči!« je v silni stiski zaprosila; »Kakor tebe, so tudi nas izdali, ponižali in razžalili v naših najsvetejših čustvih, sedaj pa se smejejo našim mukam in solzam... Zaradi otrok grem, da jih rešim, da bodo zrasli pošteni in čisti in bodo spoštovali tvoje ime...«
Marica je zraven nje tiho ihtela. Srce ji je bilo žalostno kot še nikoli. Misel na slovo se ji je kakor oster nož zapičila vanj in ga neusmiljeno prebadala. Križanemu Jezusu ni znala nič povedati. Čutila je bolečino brez sleherne tolažbe.
Jožek je ždel pri njunih nogah. Pazljivo je ogledoval na križ pribitega Jezusa, njegove žeblje, trnjevo krono in prebodeno stran. Kljub temu so nul misli neprestano uhajale k belemu zajčku, ki ga bo moral prepustiti tujim ljudem. »Zajčka jim ne pustim!« je še pred Jezusom trmasto vztrajal.
Zadnji so zapustili cerkev. Mati Marjana si je potegnila ruto globoko na oči, da bi mimoidoči ne videli njenega trpljenja. Vso pot na pokopališče so molčali.
Z globokim vzdihom je Marjana pokleknila na grob, ob njej pa otroka. Grob je bil še skoraj svež, saj ni bilo dolgo, kar so izmučene kosti prepeljali iz gozda v blagoslovljeno zemljo.
Marj ana je, z obrazom pogreznjenim v roke, dolgo molila. Jožek je s stisnjenimi ustnicami ves čas nekaj premišljeval; ne več o zajčku, druga misel ga je popolnoma prevzela.
»Mama,« jo je potegnil za rokav, ko je vstala, »in atek bo ostal tukaj sam?«
Mati Marjana bi bila najraje zavpila od bolečine. Vprašanje je kakor nož presunilo njeno razbolelo srce.
»Zaradi vaju grem. Tu bi vama vzeli vse: vero, poštenje in morda tudi življenje!«
Tedaj se je oglasila še Marica: »Se spominjaš, kaj je atek odgovoril stricu, ki ga je vabil k sebi: Tu ostanem in naj se zgodi kakor je božja volja. In je umrl mučeniške smrti.«
»Mama, k stricu ne grem,« se je opogumil Jožek, »s Frankom bi se samo tepla, saj niti govoriti ne zna po naše.«
Marjana je poslušala s sklonjeno glavo. Vse se je lomilo v njej od tesnobe in negotovosti. Zdelo se ji je, da sliši glas iz groba:
»Ali se zavedaš, kaj pomeni tujina za najina otroka. Kdo ti jamči, da ju boš ohranila čista in poštena? Zemljo, ki sem jo pojil s svojim potom in je doslej redila tebe in otroka, prepuščaš tujim ljudem? Miloščina je grenka, tudi kadar jo deli usmiljena roka! In kaj bo z otrokoma? Premisli se! Ostani!«
»Pojdimo, otroka! Na atkov grob sc še povrnemo.«
Otroka sta jo začudeno pogledala. To je bil spet glas njune mame, odločen in mil obenem.
Pri prvi hiši v vasi, ^epi in gosposki, jih je ustavil trgovec Filip: »Marjana, zvečer pridem po kravo in telička, kakor sva se domenila. Ne bo ti žal, Filip ti dobro plača !«
»Filip, premislila sem si, ostanem!«
»Strela!« je ušlo Filipu, »pa mi šele sedaj poveš!«
Marjana ni odgovorila. Pohitela je naprej z otrokoma, ki sta se je od vsake strani oklenila za roke. Njuna sreča je bila tako velika, da je z besedami nista mogla
Pod vodstom dr. Tonklija in nekaterih slov. duhovnikov se je začelo v Gorici po letu 1870 močno gibanje za katoliško narodno stranko proti liberalizmu, katerega je izpovedoval mlajši rod goriških intelektualcev.
Ta razkol se je prvič pojavil na občnem zboru »Čitalnice« dne 1. 12. 1872. Pri volitvah sta nastopili dve ločeni stranki, vsaka s svojo listo.
Zmagala je lista dr. Tonklija proti listi prof. Erjavca. Mladoslovenci so izstopili iz Čitalnice in začeli delati na svojo roko.
Ta razkol je rodil najlepšo in mogočno proslavo 25-letnice smrti Franceta Prešerna.
Za to slovesnost se je ustanovil poseben pripravljalni odbor. Predsednik je bil prof. Matej Vodušek, odborniki pa Franjo Fer-fila, V. Dolenec, E. Klavžar, I^r. buklje, Jul. Glovaeky in Franc Levec, ki je bil tudi slavnostni govornik.
Letos je ravno 80 let od te proslave. Najbolje se jo spomnimo, če ponatisnemo iz Šukljetovih Spominov tozadevni oddelek:
»In kot tak »prekucnil« sem šel z Dunaja v Gorico, kjer sem takrat prevzel suplenturo na ondotni realki. Našel sem tam nekaj dobrih prijateljev iz študentovske dobe, Levec je bil na gimnaziji, Glo-vacki na učiteljišču, potem je na realki poučeval znameniti pisatelj in veliki naravoslovec Fran Erjavec, poleg njega na lem zavodu ali na gimnaziji Vodušek, prof. Lazar, Šantelj, Čebular, Plohl in še nekaj starejših gospodov slovenskega pokoljenja. In baš v Gorici je prišlo do prvega boja med Staro- in Mladoslovenci. Najprej v »Čitalnici«, kjer smo mi »Mladi« začeli s pasivno rezistenco. Prišli smo pač k čitalničnim zabavam, a •demonstrativno se izogibali vsakemu plesu, na veliko žalost mlajšemu ženskemu spolu, ki je bridko pogrešal svoje brhke plesalce, in na veliko jezo starejših gospodov, zlasti odbornikov, ki so se deloma sami z junaškim obupom vrgli na plesni parket ter v potu svojega obraza vrteli svoje plesalke, spremljani od škodoželjnih pogledov mladoslovenskih upornikov.
Čitalnico smo naposled docela bojkotirali, zato pa smo sklenili, prirediti narodno slavnost v takem obsegu, kakor je slovenska Gorica dosihmal še ni videla. Peščica nas je bilo delavcev, a pokazali smo toliko gibčnosti in iznajdljivosti, da smo dvignili celo slovensko Goriško ter pritegnili mnogo slovenskega občinstva iz Trsta in njegove okolice. Izmed domačinov so nas imenitno podpirali Viktor Dolenc, ustanovitelj »Edinosti«, veseli in nadarjeni Ernest Klavžar ter dva brata Ferfila, zelo porabna dečka. Slavnost vprizorjena na čast Prešernu ni
izraziti. Blizu hiše se je Jožek iztrgal in stekel naravnost proti kozolcu. Mati in Marica sta se spogledali in nasmehnili.
Tisto noč je Jožek zaspal z belim zajčkom v naročju. Nikakor se ni maral ločiti od njega, kakor ne bi mogel prav verjeti, da je odstranjena nevarnost ne samo zanj. ampak tudi za zajčka.
❖
Na velikonočno popoldne je vzela Marjana otroka na bližnji grič. Pred njimi je ležala vsa Soška dolina od Krna in Matajurja do zameglenega obzorja furlanske ravnine. V soncu in cvetju se je blestela kot nevesta na svoj najlepši dan.
»Ostani!«
Klic domače zemlje je segel Marjani do srca. Sedaj je vedela, da je povezana z njo in ji še smrt ne bo težka ob misli, da bo počivala v domači zemlji.
bila omejena zgolj na Slovence, temveč posrečilo se je nam, da smo pritegnili elito goriškega mesta. Prišel je deželni glavar grof Fran Coronini, šef politične uprave baron Reehbach, mestni župan grof Karol Coronini, polkovnik 52 p. p. s celim častniškim zborom, mnogo slovenskega in italijanskega razumništva, tako da je bila velika dvorana ital. »Societa filodrammatica« nabito polna. Svirala je kompletna vojaška godba, pevski zbor, dopolnjen z najboljšimi pevci z dežele in iz Trsta, je štel okoli 60 mož, vrh tega smo še iz Ljubljane povabili dva odlična solista, tenorja Razingerja in baritonista Nolija, z eno besedo, postavili smo se s svojo prireditvijo! Skrbeli smo tudi za primerno olepšanie prostorov ter šli tako daleč, da smo nad hišnim vhodom dali napraviti v reklamne svrhe veliko plinovo sonce. Staroslovenskih krogov, med njimi celo čitalničnega predsedstva, niti povabili nismo, kajti boj med dvema tokovoma v slovenski javnosti se je bil že pričel in ena prvih večjih prask se je odigrala baš v sončnati Gorici.«
To je bilo leta 18/3.
Velika noč v pregovorih
1. Če ima o pustu sonce že moč, mrzla bo Velika noč.
2. Lepo vreme o Veliki noči, dobra letina že tedaj napoči.
3. O pustu na gorici, o Veliki noči v izbici.
4. O Veliki noči če deži, kosec suhe bilke le kosi.
5. Pust na trati, Velika noč na peči.
6. Vuzem (Velika noč) na peči, bo Božič na trati.
7. O Božiču zeleno, o Veliki noči sneženo.
8. O Božiču za steno (zunaj na soncu), o Veliki noči za pečjo.
9. Svečnica zelena, Velika noč snežena.
10. Pustna nedelja pod oknom, Velika noč za pečjo.
11. Če je na veliki petek dež, je zemlja lakotna: če je pa veter, je vse leto veter.
12. Če na veliki petek dežuje, nima tisto leto nič teka.
13. Če na veliki petek dežuje, se vol joče, (ker ne bo imel krme).
14. Če na veliki petek dežuje, suho leto se napoveduje.
Svetovni tisk je poročal, da naj hi bil Tito med obiskom v Londonu Churchillu obljubil, da bo omilil pritisk na katoliško Cerkev v Jugoslaviji. Prvi korak po njegovem odhodu iz Londona je bil, da je beograjska komunistična vlada prepovedala kardinalu dr. Stepincu sprejemati tuje časnikarje in obiskovalce... Zadnja izjava, ki jo je internirani zagrebški nadškof dal za zahodni lisk, pravi med drugim:
»Nisem ne mogel ne hotel iti v Rim. da bi iz rok svetega očeta sprejel kardinalski klobuk, ker nisem hotel zapustiti svojega ljudstva in ker ne želim jugoslovanskih oblasti prositi milosti. Ostal bom tu do smrti, če bo potrebno. Zdaj, ko potrebuje katoliška Cerkev v Vzhodni Evropi vseh svojih služabnikov, ne sme nihče zapustiti svojega mesta. Nimam se česa bati: bil sem že zelo blizu smrti... Ljudi me ni strah.
»Imam zelo malo stikov z zunanjim svetom in iz razumljivih vzrokov ne pošljem nobenega pisma po jugoslovanski posti. Vem samo, da moram podpirati svoj narod v trenutku potrebe. Moja edina opora je Bog. Imenovanje za kardinala ne bo v ničemer spremenilo mojega življenja... Živel bom v malem župnišču v Krašiču..., kjer je nemška bomba leta 1944 poškodovala cerkev. Streho smo popravili, dosti več pa ne moremo storiti, ker je nabiranje za cerkev prepovedano... Ljudje tukaj so dobri, močni in neomajni v svoji katoliški veri. Nihče ni stopil še v zadrugo... in tu je nemogoče, da bi država imenovala generalne vikarje... Ljudje bi jih zaničevali in jim pljuvali v obraz, ker vedo, da jih ne more postavljali nihče drug razen papeža.
»Cerkev in župnišče sta seveda podnevi in ponoči pod nadzorstvom policije, toda do pred kratkim so le inrflokomu preprečili dostop sem. Po prelomu z Rimom skoraj nisem imel nobenega obiska več. Očitno sem jih za oblasti prej imel preveč. Prihajalo je dosti tujcev, toda tujec ne bo nikoli mogel razumeti, kaj pomeni življenje tukaj za jugoslovanskega državljana.
»Večkrat sem že ponovil in bom ponavljal dalje, da položaj Cerkve v Jugoslaviji ni dejansko nič boljši kakor v Sovjetski zvezi ali v podložniških državah. Res, Cerkev tu ni pod ključem, a tudi ni odprta in prav to dela stvari dosti drugačne.
Namen Radia Trst 11 je, oznanjati resnico Slovencem tostran in onstran meje ter jim posredovali ideale in omiko zahodnega svobodnega sveta. Ta omika in ti ideali temelje na krščanskem izročilu. Za ohrani-ho te krščanske omike se danes duhovno in tvarno mobilizira ves zahodni siet. Zahodni demokratični velesili sta to radijsko postajo ustanovili in jo vzdizujeta zato. da služi tej nalogi med Slovenci.
Slovenci tostran in onstran meje niso ne komunisti, ne hrezhožniki. marveč po o-gromni večini verni katoličani. Radijska postaja, namenjena oznanjanju zahodnih krščanskih idealov Slovencev, se mora na to dejstvo še posebno ozirati. Najmanj, kar bi od tuke radijske postaje pričakovali, pa je. da ne bo omalovaževala ali celo žalila verskih čustev slovenskih katoličanov.
Žal se to zadnje čase večkrat dogaja, kakor smo morali v našem listu ponovno poudariti.
Radio Trst 11 žali verski čut slovenskih katoličanov in s tem škodi namenil, zaraili katerega je bil ustanovljen:
1. ker dela stalno propagando za komunistične prireditve;
2. ker dela propagando za predstave gledaliških del. ki so protiverska in nemoralna;
3. ker ima v programu stvari, ki nasprotujejo božjim zapovedim, n. pr. oznanjanje praznoverja z vsakdanjimi horoskopi:
4. ker s svojim poročanjem omalovažuje versko življenje ter verske in katoliške prireditve sploh, posebno še slovenske katoliške prireditve na Tržaškem;
»Pravijo, da vlada v Jugoslaviji demokracija s svobodo vere za vse. A zakaj potem pozorno nadzorujejo tiste, ki hodijo v cerkev? Zakaj disciplinsko kaznujejo uradnike, učitelje, zdravnike in častnike, ki obiskujejo cerkev? Mar je to svoboda?
»Prepričan scin, da so skoraj vsi katoliški duhovniki, ki so do danes stopili v duhovska združenja, katera podpira vlada, bili prisiljeni to storiti zaradi pritiska...
»Če hočete vedeti za njihove metode, pomislite na ljubljanskega škofa, ki so ga pred meseci napadli v vlaku. Polili so ga z bencinom in mu zažgali obleko. Bil je strahotno opečen ter je dneve dolgo visel med življenjem in smrtjo. Pomislite na drugega škofa, ki ga je tajna policija zasliševala 30 ur. To so metode terorja in zastraševanja, ki jih v Jugoslaviji uporabljajo proti katoliški Cerkvi...
»Država trdi, da je dala milijone dinarjev za popravilo cerkva in umetnin, poškodovanih med vojno. Naj je dala za te cerkve kolikor koli, si je vse vsaj desetkrat vzela nazaj v obliki davkov. Po vsej državi morajo župnije danes plačevati silne davke. Upali so, da nas bodo prisilili na kolena z davki, ko niso mogli ukloniti našega duha. Zaplenili so vse cerkveno imetje... Toda ljudje ne bodo nikoli pustili duhovnika umreti od lakote. Če hoče država duhovnike streti, bodo pa vsi skrbeli za njihovo preživljanje.
Tudi če je država dala kaj denarja za popravilo cerkva, niso cerk\e tisto, česar potrebujemo... Potrebujemo svobode za katoliško vzgojo, za hojo k maši, kjer koli mašo berejo...
Tisto, kar v Jugoslaviji zahtevamo; listo, kar smo vedno poudarjali kot osnovno zahtevo katoliške Cerkve, je ostalo nespremenjeno. Zahtevamo pravico do katoliške vzgoje za otroke katoliških staršev; to jr, zahtevamo svobodne katoliške sole, svobodo verskega pouka iit možnost za poučevanje svetega pisma v šolah ali v župniščih, kjer bi katoliških šol ne bilo. Zahtevamo pravico do katoliškega tiska in odpravo obveznega civilnega zakona!
»Hočem še enkrat poudariti, da nismo nikdar storili ničesar proti jugoslovanski državi, odkar je bila ustanovljena. A za pravicc katoliške Cerkve sc bomo borili do smrti...«
5. ker omogoča v svojem programu nastope komunistom ter ljudem, ki preganjalcem vere med Slovenci tako ali tako služijo ;
6. ker skušu še tiste skromne verske oddaje čimbolj utesniti, kar so n. pr. dokazali s svoječasnim cenzuriranjem nedeljske pridige in s postavljanjem pogojev glede vsebine oddaje »Vera in naš čas«.
Prav v zvezi s to oddajo moramo poudariti dogodek, ki pribi ju odgovornost ravnatelja slovenskih programov, g. Ostana, za to stvar.
Duliovski zvezi v Trstu se je ob vztrajnem nasprotovanju g. Ostana po letu dni prosjačenja in šele na posredovanje najvišjih cerkvenih krogov le posrečilo dohiti dovoljenje, da organizira oddajo »Vera in naš času. Oddaja v nasprotju z vsemi drugimi pametnimi in nespametnimi programskimi točkami ni honorirana. Duhovski zvezi je bil — očitno po zaslugi tistih, ki so stvari nasprotni — postavljen pogoj, da se oddaja ne bo mešala v »notranje zadeve sosednih držav«, to je, da v njej ne. bo govora o preganjanju vere med Slovenci.
Da bi to oddajo napravili zanimivejšo in aktualnejšo, so organizatorji povabili k sodelovanju tudi laike, zlasti slovenske kulturne delavce. To je danes običaj v vsem katoliškem in tudi protestantovskem svetu. Med temi sodelavci so bili tudi uslužbenci radia in A1S. C. Ostan je napel vse sile, da svobodnim ljudem in katoličanom, zlasti uslužbencem radia, sodelovanje pri taki hvalevredni stvari prepove in prepreči! Trdil je, da bi oddaja s tem dobila — politično barvo in da bi poslušulci začeli istovetiti radio z vero in duhovniki!
Ta nezaslišani nastop g. Ostana kot ravnatelja slovenskih radijskih programov pomeni novo žalitev slovenskih katoličanov in njihovega verskega čuta.
Naj torej zavezniki, na katere navsezadnje le pada odgovornost za te nemogoče stvari, vendar že napravijo temeljito in nepristransko preiskavo o razmerah na Radiu Trst II.
b&Z i
STANIČ STANKO:
Mladoslovenci in Staroslovenci v Gorici pred 80 leti
Radio Trst II in vera
TRNOV GRM i
(LEGENDA)
Po judovski deželi so goreli kresovi. Naznanjali so velikonočne praznike. Te so Judje praznovali najslovesneje celih oseiu dni. Po vsej pravici; saj so jih spominjali rešitve iz egipiske sužnosti.
V naravi je vse zelenelo, cvetelo, pelo.
Gruče božjepotnikov so; prepevaje svete
psalme, hrepeneče hitele po gričih in dolinah in cestah proti Jeruzalemu in svetemu templju.
V gruči, v kateri je bil mladenič Jezus, je potoval tudi sosedov Janezek, prijatelj njegov, nekoliko mlajši. Veliko lepega sta se pogovarjala o templju, daritvah, Odrešeniku...
»Oj, rad bi dočakal Odrešenika,« je zahrepenel Janezek na glas. »Če pridem do njega, se ga bom oklenil z veliko ljubeznijo.«
»Tudi Odrešenik te bo ljubil,« je pripomnil Jezus in se zamislil.
Utihnil je tudi Janezek.
Prišli so do podnožja griča, na katerem se je zlatil v žarkih zahajajočega sonca Jeruzalem.
Iz zamišljenosti ju je zbudil krik petnajstletnega Rubna. Od vse gruče je bil on najmanj vnet za romanje:	Molil ni, ni
pel psalmov, ampak je med potoma stikal za	ptičjimi	gnezdeci,	skakal	čez jarke,
splezal na visoke divje smokve... Seveda je ves upehan, ko se je bil splazil z drevesa, pitekel za druščino, ki ga je temmanj hotela čakati, čimbolj se je bližala svetemu mestu.
Na njegov skupni klic sta se Jezus in Janezek ustavila; stopila sta celo k njemu.
Kaj se je bilo Rubnu zgodilo? Potegnil je bil močan veter in mu je odnesel o-glavno ruto.	Skočil	je	za njo.	Ujela se je
na	trnovem	grmu	na	brežini	onkraj pota.	Zagrabil	jo je	z nevoljo, pa tako ne-
previdno, da sta se mu dva trna zasadila v desno dlan; obenem mu je spodrsnilo na brežini, trnje mu je zarezalo v dlan dve globoki rani... Zaklel je, zakaj je Bog to dopustil.
Jezus ga je milo pogledal: »Zakaj kol-neš? Saj nebeški Oče je dober. Ali ne daje ptičicam peti, soncu sijati, travici zeleneti ?«
»Na!« se je zadrl Rubcn in mu je pokazal ranjeno dlan.
Prijel ga je Jezus za roko, rekoč: »Tudi tebi daje dobri Bog zdravje.«
Ruben in Janezek sta strmela: na dlani ni bilo več ran! A Ruben se ni zahvalil Jezusu, ampak je vzel nož, da bi porezal ves grm. »Tudi korenine porujem!«
»Naj raste!« ga je ustavil Jezus. »Pil je človeško kri in jo bo še pil.«
Onadva nista ničesar razumela.
Ruben je sedel kraj pota, ali vsled sramu ali vsled ošabnosti. Ni nadaljeval pota. Ni prišel v tempelj. Janezek ga 111 videl več. »Ali se je v zemljo vdrl ?« je spraševal.
Ko so božjepotniki hodili vsako leto mimo grma, so nekateri opazili, da grm čudovito raste, a brez evetja; toda trni so bili izredno veliki, za moško dlan.
Čudili so se.
*
Spet so bili velikonočni prazniki pred vrati...
Bili so žalostni.
Veliki zbor je obsodil Jezusa na smrt. obsodba je bila neveljavna brez Pilatovega pristanka.
Predno je Pilat Jezusa dal križati, ga je izročil vojakom, da so ga bičali...
Udarci so padali po Jezusovem izmučenem telesu — vse telo je bilo s krvjo oblito in razmesarjeno...
»Počakajte, vi vsi skup nič ne veste,« je zaklical najbolj surovi med njimi. Stekel je v temo. Ni se bal kakih nočnih potepuhov, saj je bil sam sposoben, biti njihov kralj. Tudi strahov se ni bal... Sopihal je naravnost k trnjevemu grmu. Vsi so se tega grma ogibali. Kar nekam strašen je bil. Se ovčke so krog njega pustile zeleno travico, da se ne bi ujele v njegovo trnje, metuljčki niso nanj zletavali, čebelice niso na njem iskale medu, saj je bil vedno brez cvetja...
Hropeč se je vrnil hlapec, od hitrega teka mu je srce silno bilo. Z železnimi
JOŽA VOVK:
V
Ovsiški župnik, gospod Janez, je šel na veliko soboto skozi Laze k podružnici svetega Tomaža blagoslavljat.
Lep sončni dan je bil. pot pa taka, da se Bog usmili. Pred nekaj dnevi je ležalo še precej snega, zdaj pa je sonce pritisnilo, da je sneg na mah pobralo, kar gospodu Janezu zaradi slabih potov ni nič kaj prav.
Ko je šel skozi Bovec, je videl, da je na senčni strani pod Dobravami še precej snega. Tukaj bo Ife držal, pa nič ne de, na drugi strani je pa le kopno in v hudourniku že eveto kalužnice, breg je že zelen.
Gospod Janez ni nič kaj rad hodil k podružnici. Sam ni prav za prav vedel, zakaj. Ljudje bi navsezadnje še ne bili napačni. le mašo hočejo imeti kar naprej pri podružnici. Res so tri vasi pod zvonom svetega Tomaža, fara je pa le fara. Zraven pa še pot taka, gospod Janez pa star. Trikrat, štirikrat na leto maša, Markova procesija, žegen za Veliko noč, to je za podružnico dovolj, tako je menil gospod Janez.
Prišel je mimo Spodnje mlake na polje. Cerkovnik, ki je stal pri cerkvi, ga je opazil in šel zvonit. Zmeraj je takole naredil: Prvič je zvonil uro prej, potem pa je šel čakat gospoda Janeza. Ko se je na polju pokazala svetla pleša in črna suknja, je šel zvonit z vsemi, ne meneč se za to, koliko je ura. Prisopihal je ministrant Tone.
»Fant, kaj si pa danes pozabil?«
Debelo je pogledal Tone resni obraz gospoda Janeza in obstal. Kaj naj bi bil pozabil? Za božjo voljo, saj mu vendar nikoli ni treba vzeti nobene stvari s seboj, kadar gre ministrirat. Nekoč je v naglici obul v čevlje samo eno nogavico in tak prišel v cerkev. Takrat ga je gospod Janez prav tako grdo pogledal. Pa je moral potem še tisto nogavico, ki jo je imel, vreči proč, kar v zakristiji. Da to ni lepo, je rekel gospod Janez.
»Kje pa imaš kadilnico?«
Tonetu je odleglo.
»Jo je cerkovnik že zjutraj vzel.«
»Prav. Pa stopiva! Drugič pa prej pridi, da ne boš tako sape lovil in še zamudil po vrhu.«
Sitni so gospod Janez, je rekel Tone sam
kleščami je držal velik šop trnovih vej, z dolgimi trni.
»Vidite, da nič ne veste, saj sem rekel.« Trnove veje je začel zvijati in zvil trnovo krono...
»Glejte, krono za našega kralja!«
Zakrohotali so se in v zlobni nasladi kronali Jezusovo glavo... Trni so zarezali rane v čelo, kri se je ulila po obrazu... Zlobneži so divje vpili... in se naslajali. Jezus je silno trpel in molčal.
Ko so za trenutek utihnili, je Jezus milo pogledal onega, ki mu je spletel krono in vzdihnil: »Ruben, ali ti nisem zacelil ran, ki ti jih je zadal la trn? V zahvalo me s tem trnjem kronaš!.. To trnje je pilo grešno človeško kri... in je podivjalo... Sedaj pije božjo kri v rešenje sveta...«
Ruben ni več udarjal po glavi. Zbežal je ven v temno noč in se je bridko zjokal...
Božjepotniki so tisto Veliko noč, ko so se vračali, začudeni gledali, da je divji trnov grm vzcvetel. Čebelice so veselo šumele po njem in nabirale sladkega medu.
S.	G.
pri sebi. Saj on pač najbolje pozna vse gospodove muhe; dobro še pomni, kaj vse je prestal, ko je prvikrat ministriral! Drugače se pa še kar nekaj razumeta. Za vsako mašo je dobil dinar od njih. Ne, stiskač pa gospod Janez niso. Danes je imel Tone častno pravico, pri pokopaliških vratih pobirati pirhe in dinarje. Natančno je vedel, katera da lepo obročen pirh. Če je mudi!, je pobiral zanj cerkovnikov Joža.
Pred cerkvijo je bilo že vse pisano jer-basov in deklet. Rovtarskih in češenjskih. Nekatere z jerbasi, druge s košarami. Gospod Janez je mislil: jerhasi so gruntarski. košare pa kajžarske. Kaj ? Ne ? Gospoč Janez še gleda: Ali imajo res rovtarske vse jerbase? Češenjske jih imajo malo: dva, pač, še tretji je pri vratih. To ni lepo, stare navade	gredo v nič. Češenjske	imajo
blizu, pa	se	jim	ne ljubi jerbasov	nositi,
rovtarske imajo grdo pot čez Plaznice, pa jih prinesejo. Nak, to ni lepo. je mislil gospod Janez.
»V cerkev, dekleta, v cerkev, kaj pa čakate ?«
Dekleta	so	na	mah utihnila. Kaj	bodo
hodila v cerkev, ko pa gospoda še ni ? In toliko imajo pomenkovanja, saj tega ne ve vsak. Lansko leto je bila češenjska prva zunaj, pa	se	še	ni omožila, nobena na
Češnjici se ni. Kako bo pa letos? Bo češenjska ali rovtarska? Češenjske seveda, da bo češenjska, rovtarske, pa da rovtarska. Pa če se bo potem res omožila do prihodnjega žegna? Druge spet menijo, da to nima pomena, da je vse samo neumnost. Saj lansko leto tudi nič ni bilo. Ze kazalo je slabo, pa se je še tisto podrlo, kar je bilo. Tako meni ena od rovtarskih in ena od češenjskih tam pri vratih je zardela. Jeziki čenčasti!
Gospod Janez si je brisal potno čelo in sam vstopil prvi, za njiin so vdrla dekleta. Počasi so vstopala, nekatera so hotela ostati kar pri vratih pod koroni kakor dedci ob nedeljah. Seveda, čim bliže vrat stoji, tem hitreje bo zunaj...
Gospod Janez se je napravil in pristopil za blagoslov. Ošinil je z očmi izpred oltarja po cerkvi, da jih je precej ostalo zadaj kakor tisti cestninar v svetem pismu. Le
kaj se dekleta tako boje oltarja, saj so menda prave vere? Še blagoslova se branijo. To ni lepo in gospod Janez ne bo hodil pod kor, ne, pred oltar naj pridejo, zato pa je oltar. Katere so? Rovtarske ali češenjske? Vsakih nekaj! Tako mlade, pa take, gode gospod Janez polglasno, to ni lepo.
Blagoslovil je.
Ko je odmolil zadnjo molitev, so že zaškripali jerbasi po zvočni cerkvi, zašume-lo je, v naslednjem trenutku se je že naredila gneča med vrati, da so se zamašila.
Takoj nato je nekaj cincalo in dekleta so se na glas zasmejala. V cerkvi so se na glas zasmejala!
Gospoda Janeza, ki je stal že na pragu zakristije, je smeh zbodel, da je obstal. Kaj je?
Pa je kmalu videl. Eni je v gneči pri vratih jerbas zdrknil iz rok. Kolač in pleče sta ležala na kamenitih tleh, hitela ju je pobirali, hren je bil že pohojen in zmečkan od umazanih čevljev.
»Hentana dekleta, kaj pa počenjate? To ni lepo. Ali se tako dela z blagoslovom ? Kaj pa silite vse hkrati iz cerkve, vetrnice navihane, ali ne znate ven tako, kot hodijo kristjani, kaj? - To ni lepo.«
Gospod Janez je hud, da mu je rdečica oblila obraz. Saj res, kako tudi bi ne bil?
Dekleta se hihitajo. Pri vratih je vedno \ec prostora. Zunaj smeh. Da je spet češenjska prva, pa komaj komaj.
Gospod Janez slisi, besed pa ne razume. Ve, da kaj pametnega ne more biti, ko jim je za drugo več ko za blagoslov. Tudi dobro, gospod Janez si bo že zapomnil, lepo pa to ni.
Ko se je v zakristiji slačil, je gledal skozi okno. Rovtarske so stale posebej, češenjske posebej, oboje pa glasne, le škoda, da gospod Janez ne sliši. Prej se jim je mudilo, da so vse hkrati rinile k vratom, zdaj pa stoje, kakor da bi blagoslov prodajale in ponujale. Jih bo že gospod Janez, ne uidejo mu, to ni lepo.
Počasi so pa le odšle vsaka na svoje. Tudi gospod Janez je naredil velik križ in stopil iz zakristije čez prag na sonce. Nič ni bil kaj pri volji, čeprav je bilo pred cerkvijo lepo in toplo. Navadno je spotoma obiskal tega in onega od podružnice, oglasil se pri ključarjih ali se vsaj s cerkovnikom porazgovoril pred cerkvijo, danes pa je brž pobral klobuk in jo mahnil naravnost čez polje in skozi Bovec in Laze domov. Vso pot sta mu bila na mislili tisti blagoslovljeni kolač in pleče, ki sta kakor vržena ležala na kamnu. Čemu vse to, čemu tako Boga žalijo, te norice mlade? Drugače bomo naredili, ne bodo se dajale takole pri blagoslovu in še v cerkvi po vrhu, nak, to ni lepo.
Drugi dan je bila Velika noč. Gospod Janez je stopil na prižnico in pred vsem oznanilom je povedal, da bo vnaprej blagoslov spremenil. Ob enajstih bo v Rovtah, ob dvanajstih pa pri podružnici svetega Tomaža. Tako pa za vsake posebej. Zakaj to, gospod Janez ni povedal. Da bo v večjo čast božjo, če bo tako, je pristavil.
Po cerkvi so se ljudje spogledali, dekleta so se suvala s komolci. Kaj pač hočemo, tako je rekel gospod Janez in red-kokatera njegova beseda je zastonj. Za rovtarske bo navsezadnje še bolj pripravno, jim vsaj jerbasov ne bo treba vlačiti čez Plaznice.
Omožila se pa tistega leta kakor za kazen — ni nobena, ne rovtarska ne češenjska.
,katoliški glas" v vsako slovensko družino I
Za sedemdesetletnico ŠKOFA ROŽMANA
Slovenski časopisi iz begunstva prinašajo od vsepovsod poročila o lepih in prisrčnih slavjih, ki so jili imeli za 70-letnieo rojstva ljubljanskega škofa Rožmana. Najlepše je bilo brez dvoma v Buenos Airesu, kjer je trenutno najmočnejša skupina slovenskih beguncev, in pa v Clevelandu, kjer je še vedno največje število Slovencev v tujini. Ljubljanskemu vladiki na čast so priredili v Clevelandu slavnostno akademijo, ki so se je udeležili staro in novonaseljenci v največjem številu. Pri njih je bil navzoč tudi slavljenec sam. V Buenos Airesu ni bilo slavje nič manjše, le da niso imeli med sabo vladike samega.
Škofa Rožmana se je spomnil ob tej priliki tudi vatikanski radio, ki je svojo slovensko oddajo v soboto dne II. marca posvetil vso njegovi sedemdesetletnici. Tudi slovenska kolonija v Rimu se je spomnila lega jubileja in ga skromno, a prisrčno proslavila. V domovini v njegovi škofiji so se škofa Rožmana gotovo tudi spominjali duhovniki in verniki vsaj v molitvi, ker tega niso smeli storiti javno.
VERSKA URA NA RADIU
V NEDELJO, DNE 5. APRILA BO PRI ODDAJI: VERA IN NAŠ ČAS GOVORIL MSGR. DR. JAKOB UKMAR O TEMI: »VELIKA NOČ«. ODDAJA TRAJA OD 9.30 DO 9.45.
Misijoni med Slovenci na Holandskem
Na uredništvo so prispele prve vesti o plodonosnem misijonskem delu, ki ga vrši neutrudni g. Vidmar med slovenskimi naseljenci na Holandskem že ves ta post. Predno je odšel, nam je v Gorici" na posebnem prosvetnem večeru povedal nekaj zanimivosti o teh svojih misijonskih potih, ki jih je že prej opravil med slovenskimi rudarji na Francoskem in v Belgiji. Sedaj se pa na povabilo e. g. Nandeta Babnika že nekaj tednov mudi na Holandskem, kjer opravlja slično misijonsko delo po raznih središčih, kjer bivajo Slovenci. Njegovo delo zelo lepo uspeva in se verniki skoro «tnof1«totno udrlržtijrjo svrtHi
sij 0110 V.
\ nedeljo 22. marca so imeli še posebno lepo slavje, ko so odkrili spomenik patru Teotimu, ki je ravno pred letom dni nenadoma umrl. O njem je slovensko časopisje že precej pihalo, tudi letošnji Mohorjev koledar se ga spominja zaradi izredne ljubezni, ki jo je izkazoval v življenju slovenskim naseljencem v Holandiji in tudi v Belgiji ter Nemčiji. Naučil se je slovenskega jezika ter bil 25 let vsem Slovencem pravi duhovni in krušni oče. Zato so se mu v nedeljo 22. marca poklonila vsa slovenska društva z zastavami in velika množica ljudstva.
SLOV. KARITATIVNO DRUŠTVO »S L O K A D «
V TRSTU NAZNANJA, DA SPREJEMA VELIKONOČNA NAROČILA ZA VSAKOVRSTNE PAKETE V SLOVENIJO S TRŽAŠKEGA IN IZ AMERIKE. Naslov je:	Trst, ulica Rittmaver 6.
(trgovina z jestvinami). — Pojasnila in cenik daje: »Slokad« - Trst - Casella postale 252. — SLOVENSKI KATOLIČANI, OBRAČAJTE SE NA SVOJE DRUŠTVO — Garantiramo za pošiljko!
Ob vznožja dveh križev
Lenčka je tisto popoldne razgrnila po mizi že četrti kos svile, da bi iz nje urezala pomladno obleko. Učiteljica je pravkar zapustila delavnico in v veliki sobi je kar završalo. Težko je mladim dekletom molčati, ko pa je zunaj tako lep pomladni dan. Le Lenčka je naprej razpredala svoje misli, ki so bile lepe kot šopki cvetja na sinje modri svili pred njo.
»Lenka, ali pojde tudi Matijeva zaročenka z vami jutri na Monte Senario?« .
Lenčki so roke zatrepetale, velike škarje so se ji zazdele nenadoma tako težke, tia jih ni mogla več obvladati.
»Jaz	je	ne poznam,« je na	videz	brezbrižno	odgovorila, v njenem srcu pa	se je
vse rušilo.
Dekleta so se komaj slišno zahihitala. Luisa je nadaljevala:
»Jaz	pa	jo poznam, večkrat	že sem ob«
videla	po	tisti samotni poti	mimo	naše
hiše, ki pelje na obrežje Arna, kamor ho-
dijo vsi zaljubljenci. Tudi on ni boljši od drugih.«
»Dober in pošten fant je,« ga je Lenčka branila, v srce pa je padel vedno težji dvom: kaj, če je le res? »Sicer pa vam bom v ponedeljek že vse povedala,« je skušala prekiniti neljub pogovor.
Dekleta so za hip umolknila in takoj nato začela z drugimi pogovori. Lenčka jih ni poslušala. Pomladni dan se je zavil v sivo meglo, njeno sonce je ugasnilo.
Ko je Lenčka drugo jutro stopila v avtobus, ji je pogled obstal na črnolasi deklici, ki je sedela tik vrat. Nikoli je ni še videla, a srce je z vso gotovostjo zaslutilo - to je ona.
V ozadju velikega avtobusa je sedel Matija. Nasmehnil se ji je in jo pozdravil, a v vsem njegovem vedenju je bilo nekaj tujega, da je Lenčko zamrazilo. Nepoznana bolečina ji je stisnila srce in je ni več zapustila. Vsa lepota toskanske zemlje je šla danes brezbrižno mimo nje.
V Florenci #> se ustavili) pri cerkvi Marijinega oznanjenja. Tam, pri čudežnem
oltarju, kjer noč in dan gorijo sveče in dehtijo najlepše rože, se je Lenčka med sveto mašo večkrat srečala z Matijevim pogledom. V njem je bila trpeča prošnja, ki jo je Lenčka dobro razumela. Klečal je tesno ob steni kapele in Lenčka jc imela občutek, da ga ni še nikoli tako ljubila kakor v tem trenutku, ko se že dviga njegova roka, da jo iztrže iz svojega srca.
Spet so sedeli v avtobusu in se dvigali vedno više v objem stoletnih smrekovih gozdov. Nizko doli je v soncu bleščala Florenca, mesto stoterih cerkva, mesto cvetja in lepote.
Izstopili so na mali jasi tik pred vrhom.
Ob potu so stala znamenja križevega pota žalostne Matere božje. Ob posameznih postajah so fantje katoliške akcije držali kratko premišljevanje. Pri sedmi postaji je nastopil Malija. Umirjeno in zbrano je govoril, kakor človek, ki je pravkar do-bojeval težak boj. Njegov glas je prihajal do Lenčke kot mehka melodija, kot pesem, ki bi jo rada poslušala v neskončnost. Stal je pred njo, obžarjen od opoldanskega sonca, ves lep in svetal, z ognjem navdu-
šenja v temnih očeh. Gozd v ozadju mu je odgovarjal s skrivnostnim šumenjem, lepota toskanske zemlje je pila njegove besede. V Lenčkino dušo so padali kot biseri, zaprla jih je vase kot školjka svojo bolečino.
V ecrkvi Marije sedem žalosti na vrhu gore se Lenčka ni mogla poglobiti v molitev. V stranskem oltarju je Marija s sedmerimi meči v srcu tožila: O, vi vsi, ki greste mimo po poti, ozrite se in poglejte, ali je katera bolečina kot moja! - Lenčka te tožbe ni razumela.
Po kosilu na dolgem samostanskem hodniku sc je vsa družba napotila navzdol do votlin, kjer so pred več stoletji živeli prvi ustanovitelji reda žalostne Matere božje. Mrzle kamnite dupline so še sedaj odsevale tako skrivnostno moč, da se je vsa razigrana družba na mah zresnila. Niže doli so stale male kapelice, sredi med njimi vrt bujnega cvetja. Ob zidu, v skrajnem kotu so cvetele spominčice. Lenčka je opazila, kako se je Matija napotil do njih. Še predno se jc zavedla, je ostala na vrtu sama z njim. Zatrepetala je, ko se
ji je približal in ji ponudil šopek sinjih spominčic.
»V slovo mi jih poklanjaš Matija? Ali je res moralo do tega priti?« se je z muko utrgalo iz njenega srca.
»Prav je, da že veš. S tem mi je mnogo prihranjenega. Odpusti mi, Lenka, preko volje svojih staršev ne morem, preveč jih imam rad. Veš, da bi nikoli ne bili zadovoljni z najino zvezo. Posebno mama ne more preboleti, da nisi naše narodnosti.«
Zadel jo je v sredo srca. Za hip ga je pogledala kot otrok, pred katerim je nenadoma zazijal prepad. Potem pa se je vsa njena bolečina spremenila v silno užaljenost. Zravnala se je in mu trdo odgovorila :
»Prav je, da si me spomnil na to, da nisem tvoje krvi in da bi s tujcem ne mogla biti nikoli srečna.«
Opazila je, kako je prebledel, kako je zatrepetala slehern^ žilica na njegovem obrazu.
»Lenka, saj nisem tako mislil, poslušaj me ...«
K1U1UT1U1R1A
Nova revija „Naša sodobnost"
Ko so komunisti meseca maja leta 1945 zasedli Ljubljano, so ukinili vse časopise in revije, ki so do tedaj izhajale. Tako se je zgodilo tudi z revijami Dom in Svet ter Ljubljanski zvon, ki sta več kot petdeset let bili osrednji slovenski literarni reviji. Namesto njih so začeli izdajali o-srednjo slovensko kulturno revijo »Novi svet«, ki je izhajala v Ljubljani.
Letos so pa omenjeno revijo z novim letom ukinili, kakor so ukinili »Razglede« v Trstu. Slovenci smo torej ostali brez vsake kulturne revije, kar se ni zgodilo že od leta 1876, ko je Stritar v drugo začel izdajati Dunajski Zvon. Čakali smo, kaj bodo ukrenili »vrhovi« slovenske kulture. V Trstu čakamo še vedno, da bi »Razgledi« dobili naslednico, v Ljubljani so pa sredi marca »na svitlo dali« novo revijo z naslovom »Naša sodobnost«. Njena glavna urednika nam takoj povesta, kaj je in kaj bo revija, urejujeta jo namreč Ferdo Kozak in Boris Ziherl. Ferdo Kozak je bivši kulturni komunist in urednik »Sodobnosti«, Boris Ziherl je pa sedanji u-radni titovski kulturnik in bivši urednik »Dela«, glasila Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Skupaj z »Novim svetom« so namreč ukinili tudi »Delo« ter
Tržaški dijaki že več let izdajajo svoj list. »Literarne vaje«, ki pa je iz leta v leto ličnejši in boljši tako po obliki kot po vsebini. Izhajajo vsak mesec in letos jim teče že četrti letnik. Za letošnje šolsko leto je izšla pretekli teden že peta, t. j. marčna številka.
»Literarne vaje« so mesečnik dijakov slovenskih srednjih in strokovnih šol na Svobodnem tržaškem ozemlju. So to lepo opremljen list, ki vsebuje poleg sestavkov v prozi, pesmi in drugih drobnih zanimivosti tudi risbe, ki jih dijaki sami izdelajo. Platnice opremlja prof. A. Černigoj in na njih predstavi vsakikrat kako risbo svojih učencev. Pri »Kulturnih zanimivostih« so-deluje včasih prof. Martin Jevnikar, v ostalem pa imajo pri vsebini »Literarnih vaj« svoj delež izključno dijaki sami. »Literarne vaje« so pestro urejen list, in čeprav so nekatera imena v njih bolj znana in večkrat zastopana kot druga, to nikakor ne povzroča enoličnosti.
MLADI
Nastopanje mladih dijakov v javnosti na akademijah in tudi v posebnih dijaških časopisih je med nami že nekaj ukoreninjenega, nekaj takega, 'kar se človeku zdi, da spada že po naravi k slovenski srednji šoli. Zato ni nič čudnega, če najdemo take dijaške liste v Trstu, v Kopru in tudi v Gorici. O tržaških Literarnih vajah je govora drugje. Tukaj povejmo naši javnosti nekaj o »Mladih vzorih«, ki so izšli letos meseca marca.
Kot nam pove uvodna beseda uredniškega odbora, so bili prej »Mladi vzori« lito-grafiran mesečnik, ki se je letos spremenil v tiskan almanah. Da so od litografije prešli k tiskani besedi je brez dvoma pohvale vredno. Da so postali almanah, to je publikacija. ki izhaja enkrat na leto, je morda manj razveseljivo. Toda če bo almanah
»Škoda časa, le pojdi za njo, ki te pričakuje.«
Tedaj jo je brez besed pustil. Videla ga je, kako se je vračal po strmi cesti proti cerkvi. Hodil je počasi, kakor da bi mu teža krivde hromila ude.
- In vendar sem ga tako ljubila - je s strašno grenkobo v srcu pomislila Lenčka in se napotila po drugi stezi naprej preko hriba. Poznala jo je od lanske pomladi, k<> sta jo skupaj prehodila srečna, brezskrbna otroka, ko je vse v njiju vriskalo m pelo od prve srečne zavesti ljubezni. Danes, ob letu, hodita vsak svojo pot, med njima so zazijali prepadi, prehoda preko njih ni več nobenega.
Na vrhu gore, ob vznožju ogromnega križa se je Lenčka ustavila. Tedaj šele se je zavedla, da še vedno tišči v roki šopek spominčic. Že ga je hotela zagnati preko hriba, da bi ga veter raztepel na vse strani, a sc je nenadoma premislila.
Vzpela se je na prste in ga vtaknila med železje velikega križa. Potem je položila razbeljeno čelo na mrzlo železje. Vroče solze so orosile šopek cvetja, stoletni goz-
sedaj združili obe uredništvi okrog »Naše sodobnosti«. Ta bo zato do neke mere prevzela in združila tudi funkcije obeh prejšnjih publikacij, to je poleg leposlovja bo gojila tudi kulturno-politična vprašanja in pa komunistično teorijo. Z novo revijo so uredniki izjavili, da hočejo predvsem obnoviti tradicijo nekdanje »Sodobnosti«, ki je v desetletju pred drugo svetovno vojno neovirano pripravljala tla komunistični revoluciji. Pod krinko svobodne umetnosti je gojila kulturni komunizem, nudila svoje strani Kardelju, Borisu Kidriču in drugim tvorcem komunistične revolucije pri Slovencih ter s tem največ pripomogla, da se je razširil komunizem med slovenskim izo-braženstvom. Ko izjavlja torej »Naša sodobnost«, da hoče nekako nadaljevati delo stare »Sodobnosti«, je to razumeti, da hoče gojiti komunizem v literarni obliki, istočasno pa o njem tudi teoretično razglabljati, kot je to do sedaj vršilo »Delo«.
V razmerah, kakršne vladajo pod sedanjim režimom v Sloveniji, tudi ni mogoče pričakovati, da bi bila drugačna. Pomenljivo je le to, da so iz treh prejšnjih revij, »Razgledov«, »Novega sveta« in »Dela«, sedaj oživeli le eno, »Našo sodobnost«.
V svojem glasilu se dijaki udejstvujejo s pesmicami, in od teh so nekatere kar dobre; s pripovednimi spisi, v katerih podajajo svoje doživljaje, in to včasih tako živo in pestro, da bralca kar prevzamejo. Lotijo se tudi daljših povestic v nadaljevanju in poskusili so se celo v obliki drame. Poleg teh leposlovnih sestavkov najdemo v »Lit. vajah« vedno še kako zanimivost iz znanstvenega sveta. Ob koncu so razvrščene »Kulturne novosti«, t. j. poročila o najvažnejših kult. dogodkih v zadnjem času, nato »Šport«, ki gotovo zanima nemalo dijakov, m slednjič »Sporočila uredništva«. Na končnih platnicah pa je količek za ugankarje, ki se ob raznih rebusih, križankah in drugih ugankah zabavajo in si bistrijo svoje glavč.
»Lit. vaje« so torej lep dokaz, da tržaški dijaki ne počivajo, ampak da pridno delajo in poleg študija najdejo še vedno časa tudi za svoj list. Želimo jim, naj bi na tej poti še dolgo vztrajali!
VZORI
zato, ker izhaja enkrat na leto, skrbel, da bo prinašal tem bolj izbrane sestavke, mu bo le v korist. Saj vemo. da se večkrat v dijaških mesečnikih tiskajo stvari, ki tudi za dijaške liste niso še zrele. Kaj pa prinašajo letošnji »Mladi vzori« ?
Iz njihove vsebine razvidimo, da so nekak zbornik poezije in proze, literarnih in tudi znanstvenih sestavkov. Niso torej zgolj literarni. Hočejo pokazati, kaj zmorejo ustvariti slovenski dijaki slovstvenega in tudi znanstvenega. Do sedaj smo navadno imeli dijaške liste, ki so gojili predvsem literaturo, kot da bi vsi dijaki bili poklicani, da nekoč postanejo poeti in pisatelji. Tako gledanje je gotovo preveč enostransko. Zato je po našem mnenju čisto prav, če šola nudi možnost dijakom, da se izkažejo ne samo na literarnem, temveč
dovi naokoli so peli smrtno pesem njeni prvi ljubezni.
*
Lenčka se je vrnila v svojo domovino. Dolga leta tujine so ji težka kot skala ležala na duši. Preveč je pretrpela. Njena nsta so niso znala več smejati, ogenj navdušenja je izginil iz njenih oči. Brezbrižno je hodila skozi življenje, kot hodi popotnik preko žgoče puščave, ki je bila še včeraj prijetna zelenica.
Lez leto dni bo brat Simon pel novo mašo, tedaj pojde k njemu. Bilo ji je vseeno.
V poletnih počitnicah sc je brat odpravil v hribe. Zadnje počitnice pred novo mašo je hotel še posebno izrabiti. Potem ne bo več časa za vandranje. Povabil je tudi Lenčko:
»Čuj me, Lenček, ali bi prišla za menoj na Sv. Višarje? Prihodnjo soboto te pridem iskat v Žabnice. Videla boš, kako je tam lepo,« so Simonu zažarele oči od navdušenja.
»Ne zanima me preveč, pa prišla bom vseeno, da tebi ustrežem.«
tudi na znanstvenem polju s primernimi predavanji, kritikami, znanstvenimi sestavki. Upanje je, da bodo nekoč začeto delo nadaljevali in pomagali graditi slovensko kulturo, ki ne objema zgolj slovstva, temveč tudi znanstvo.
»Mladi vzori« nam torej nudijo kaj pestro sliko. Pesniški del je precej bogato zastopan, a čutiti je, da niso pri njem sodelovali samo srednješolci. Uredniški odbor pravi namreč, da pri almanahu gostujejo tudi nekdanji dijaki. To se da slutiti iz pesniškega dela, v katerem ima Ahasver največje število pesmi in tudi najbolj samosvojih. Po svoji obliki so to pesmi, ki gredo lastna pota mimo naših klasikov in tudi mimo moderne. Marsikomu ne bodo ugajale zaradi drznosti metafor in svojskosti sloga, a je kljub temu v njih obilo doživete poezije, ki jo moraš pa poiskati.
Poleg Ahasverja so pri pesniškem delu sodelovali še Asja, Jasna, Miroslav in Tiha. ki niso tako samosvoji kot Ahasver, a so kljub temu pokazali, da znajo lepo misel izraziti v lepi obliki.
Pesniškemu delu sledi proza, ki ima bolj številne zastopnike. Tukaj najdeš nekaj sestavkov, ki ti na prvi pogled razodevajo, da so jih napisali nižješolci, a jih zaradi njih svežine in otroške prostodušnosti ne bereš z nič manjšim veseljem. Med najlep-
Mnogo je čudovitosti v živalskem svetu, ki so jih znanstveniki razložili, a veliko več jih je, ki jih ne bodo mogli najbrže nikoli razložiti. In dostikrat gre za čisto malenkostna dejstva. Kaj bi odgovorili na pr., če bi vas kdo vprašal, kako je mogoče, da morejo konji stoje spati? Ali kako se morejo kokoši in sploh ptice ohraniti pri spanju v ravnotežju in kako da ne padejo na tla, akoravno čepijo na tanki palici oziroma veji? Tudi na ti vprašanji so našli odgovor. 0 konjih pravijo, da imajo tako mišičevje, ki jim dovoli, da zraliljujejo in odpočijejo svoje živce, ne da bi se jim bilo treba tudi mesece in mesece vleči na tla. Živaloslovec inchester je celo opazil, da ima .konj, ko spi na tleh, oči samo priprte in da je njegovo spanje bolj rahlo, tako da ga najmanjši šum prebudi. Pri kokoših so pa odkrili, da zato ne padejo pri spanju na tla. ker zadostuje majhen pritisk na stopalo, da se noga s prsti in kremplji oklene avtomatično podlage, na kateri stoji, oziroma čepi.
0 mnogih živalih krožijo dostikrat čisto zmotna mnenja. Tako no odgovarja resnici, da skrije noj v nevarnosti svojo glavo v pesek, da bi ga njegovi zasledovalci ne opazili, meneč, da če on ne vidi zasledovalcev, tudi zasledovalci njega ne vidijo. Res pa je, da skloni noj svoj dolgi vrat na pesek in da v tej legi opazuje, kaj se godi. Ko zapazi nevarnost, plane kvišku ter zbeži pravočasno, kot store navadno tudi ostale živali. Tudi je navadna bajka, da požre lahko vse mogoče predmete in da mu to nič ne škoduje. Res je to, da požira razne kamenčke, ki jih potrebuje za pravilni potek svojega prebavljanja.
Neresnično je tudi mnenje, da se podajo sloni pred svojo smrtjo na poseben kraj, na tako zvano pokopališče slonov, in da tam poginejo. Do sedaj niso kakega takega pokopališča še nikjer našli. Pač pa je res, da eksistira na otoku Južne Georgije v Južnem Ledenem morju zelo čisto in sinje jezero, katerega dno je pokrito dobesedno z mrtvimi pingvini.
Znano je, da postanejo biki divji, ako mahamo pred njimi z rdečim platnom. Živaloslovci pa so baje dokazali, da bik
Ko je sedela v vlaku in je zunaj štre-nasti dež ovijal v svojo vodeno meglo vso pokrajino, ji je bilo skoro žal, da je sprejela. V Ukvah so se oblaki že začeli trgali in, ko so prispeli v Žabnice, se je že pokazalo sonce. Vsa gorska pokrajina je blestela v rosnih kapljah. Na postaji jo je čakal Simon. Zagorel od sonca jo je veselo pozdravljal.
Zraven njega je stal postaven fant in molče opazoval potnike, ki so izstopali.
»Lenček, da si	le	prišel!« ji	je	veselo
segel v roko Simon.
»To je torej tvoj brat? Simon, to ti povem, bridko boš	še	pomnil to	šalo,« mu
je zažugal njegov spremljevalec in segel v roko Lenčki:
»Gospodična, jaz sem Florijan, doma iz teh hribov, zato boste pač oprostili moj! nerodnosti,« se je veselo zasmejal. Tudi Simon se je smejal in Lenčka je začutila, kako ji nevidna	roka odvija sivo	meglo
od srca.
Napotili so se	v	hrib. Tam	pri	prvih
kočah je Lenčku zaostala.
še v tej vrsti bi štel: Moje sošolke (Adal-gisa), Dogodilo se mi je nekdaj (Živka).
Literarne sestavke so prispevali tudi viš-ješolei: Mirjam, Sveta noč na gradu kneza Koclja, vendar je teh prav malo. Bolj so se odlikovali višješolci z eseji in predavanji. Vidi se, da pesnike in pisatelje rajši berejo, kakor da bi se sami poizkušali v literarnem ustvarjanju. To je morda največja hiba, ki jo kažejo »Mladi vzori«. Ni pravih literarnih sestavkov v prozi, ki bi jih bili napisali višješolci. Lepo je, da radi predavajo (Pahor Milica, Razvoj drame v slovenskem slovstvu), da se zanimajo za pesnike (Marijan. A. Gradnik, pesnik Svetlih samot; Jelen Jožef, Osebnost Simona Gregorčiča v njegovih poezijah itd.). Taki sestavki se lepo in z veseljem berejo, a bi kljub temu lahko ti dijaki, ki kažejo nadarjenost, da občutijo lepo pesem, ustvarili tudi sami kaj lepega.
Poleg navedenih znanstvenih sestavkov jih je v zborniku še več drugih, ki jih ne moremo vseh navajati. Vsi nam pričajo, da naši dijaki pridno študirajo in tudi z ljubeznijo svojo domačo literaturo in zgodovino. Zato smemo upati, da bodo to ljubezen ohranili tudi pozneje v življenju, da bo tod na veke živel narod moj.
r + r
ne razločuje barv in da bi postal bik divji, četudi bi mahali pred njim s kako belo rjuho. Razen človeka in opice so vsi sesavci neobčutljivi za barve.
O človeku, ki hlini žalost, pravimo, da toči krokodilske solze. Odkod prihaja ta izraz? Ta izraz ima svojo podlago v dejstvu da so mnogi videli krokodila, ki je bil požrl človeka, kako je potem dobesedno točil solze. Seveda krokodil ni točil solza, kakor da bi objokoval in obžaloval smrt svoje žrtve, ampak ker izločujejo njegove oči neko tekočino, nekake solze, ki so po takem napornem in izdatnem obedu posebno obilne. Krokodilove solze so torej povsem nedolžne, česar pa ne moremo trditi o krokodilskih solzah raznih ljudi.
VOŠČILO
Zveza slovenskih katoliških visokošolcev v Madridu želi uredništvu »Katoliškega glasu« in vsem rojakom na Primorskem in v Slovenski Benečiji vesele in blagoslovljene praznike Gospodovega vstajenja.
Naj letošnji velikonočni prazniki napolnijo vse Slovence sončne Primorske z novo vero in upanjem v božjo Ljubezen in zmago Njene Pravice.
SLOV. VINCENCIJEVA KONFERENCA vošči vsem dobrotnikom blagoslovljene praznike! Obenem se zahvaljuje za vse prispevke, zlasti za tiste, ki jih je dobila na cvetno nedeljo. Posebna zahvala gre onim družinam iz Mačko-velj in Plavij, ki so bile tako prijazne, da so darovale oljke.
Cerkveno skrbništvo na Peči potrebuje harmonij za cerkveno petje. Kdor ga ima na prodaj, naj to javi na uredništvo »Katoliškega glasa« ali pa na cerkveno skrbništvo na Peči.
Odgovorni uredniki Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
»Saj sem vedel, da bo tako,« je žalostno povedal Florijan, »mestne gospodične niso za naše hribe.«
»Nič ne bo tako. Videli boste, kako sem pridna.« In se je pognala naprej, da sta jo komaj dohajala.
Vso pot so se šalili in smejali. Srebrn Florijanov smeh je šel Lenčki do srca. Tako se znajo smejati samo stroci in tisti, ki jim je tuja vsa hudobija sveta.
Ko so dospeli na Planino je bila Lenčka že pošteno trudna. Večerilo sc je. Od vseh strani so pozvanjali zvonci in se s čudovito ubranostjo kosali z oddaljeno pesmijo višarskih zvonov in s prešernim ukanjeni pastirjev. Lenčka je pozabila na utrujenost. Kakor da bi se srebrne strune dotaknile tudi njenega srca, je v njej valovila mehka melodija. Florijan jo je molče opazoval. Kar stresla se je, ko je zaslišala za seboj njegov prijetni glas.
»Lenčka, za prihodnje leto vas povabim za planšarico na našo ukvansko planino.«
»Kaj bom pa tam delala, ko pa se krav tako strašno bojim?«
DROBNE NOVICE
Najdaljši predor na svetu
Na francosko-italijanski meji so pričeli z deli na 12 km dolgem predoru pod Mont Blancom, ki bo, ko bo po treh letih dograjen, najdaljši predor za avtomobilski promet na svetu. Pričeli so z deli na italijanski in na francoski strani. Predor bo vezal Italijo, Francijo in Švico ter bo zmanjšal daljavo med Rimom in Parizom za 300 km. Stroške, ki jih cenijo na 20 milijonov dolarjev, bodo razdelili med omenjene tri države.
Danes meni, jutri tebi
Po vesteh, ki so prišle na Dunaj in jih je sporočila agencija Notieias Chatolicas, je tudi zdravnik Emil Weil, ki je baje z mamili uničil duševni odpor kardinala Mindszentyja v času krivičnega procesa proti njemu, padel sedaj v nemilost in bil kot Jud hkrati z drugimi Židi aretiran in zaprl. Prav tako je bil aretiran Žid Gjula Decsi. ki je bil svoj čas »zasliševalec« kardinala Mindszentyja. O tem je poročala madžarska komunistična vlada.
Evharistični kongres v goriški stolnici
I.etos se po italijanskih farah goriške nadškofije prav lepo razvijajo župnijski in dekanijski evharistični kongresi, kakor so se lansko leto prirejali po slovenskih župnijah. Tako smo pretekli teden praznovali evharistični kongres v goriški stolni župniji, ki je še vedno največja v našem mestu. Posebnost tega kongresa je bil dan bolnikov v petek na praznik žalostne M.
B.	Popoldne ob 4h je bila zanje posebna sv. maša v stolnici, katere so se udeležili številni bolniki, nekateri tudi na nosilnicah. Pri sv. maši je bilo skupno sv. obhajilo bolnikov in nato blagoslov bolnikov z Najsvetejšim podobno kot se vrši v Lurdu. Bilo je nekaj prav ganljivega. Kongres se je v nedeljo zaključil z evharistično procesijo na'goriški grad ob 5. uri popoldne. Tudi procesije, ki jo je vodil nadškof, se je udeležilo še precej ljudstva, čeprav so bile razne posvetne manifestacije. ki so ljudi vabile k sebi.
Pleve in jeza
Nekatera uredništva se jezijo, ker smo zapisali, da je bilo pisanje nekega duhovnika o verski svobodi v Jugoslaviji le pleve. »Soča« vztraja pri trditvi, da je vse napisano stvarnost. Sedaj potrjuje vso stvarnost s tem, da je objavila ime duhovnika, ki je one trditve napisal. Mi nismo v pristnost objavljenih trditev prav nič. dvomili, ker vemo. da je Titu prodanih duhovnikov v Jugoslaviji kar dovolj. Toda to na stvari nič ne spremeni. Za versko stvarnost v Jugoslaviji so za nas verodostojne priče jugoslovanski škofje in pa Vatikan. Kaj ti sodijo o verski svobodi in o verski stvarnosti pod Titovim režimom, je vsakomur znano, kdor je prebral Spomenico jugoslovanskega episkopata Titu in pa Noto Državnega tajništva z dne 16. dec. 1953. dva dokumenta, ki smo ju tudi mi objavili. Da se stanje v zadnjih mesecih ni prav nič spremenilo, nam potrdijo izjave kardinala Stepinca, katere prinašamo v tej številki. Titovska uredništva naj se zalo prav nič ne sklicujejo na izjave kakih Trdanov in njim podobnim svečenikom, ker take izjave samo potrjujejo, kar je že splošno znano, da so v Jugoslaviji duhovniki, ki so se predali režimu. Zato njih izjave so in ostanejo pleve.
Florijan se je tako zasmejal, da je njegov iskreni smeh napolnil vso planino. TudiLenčka se je zasmejala. Saj sploh ni vedela, zakaj se danes vsaki stvari smeje. Ali je res življenje tako preprosto, tako enostavno? Pa že ni imela več časa za razmišljanje. Vstopili so v malo gostilno na Planini.
»Ej, mamica, ali imate kaj tistega hudičevega olja?« je zaklical Florijan proti gostilničarki.
Začudeno ga je pogledala.
»Tistega, ki ga devate v čaj. Rad bi tej gospodični pokazal, kakšnega pijemo na Planini.«
In zopet je šel srebrni smeh preko male izbe.
»Florijan, nikar, poti do vrha ne ho zmogla,« ga je svaril Simon.
»Jo bova pa nesla, močna sva dovolj.«
Lenčka ni pomnila, kdaj sc je počutila tako veselo in sproščeno kakor na tej poti k višarski Mariji. Kar zažarela je, ko je spila prvi požirek čaja. Ko so se dvignili, da bi nadaljevali pot, je zaprosila:
Dijaški list »Literarne vaje“
<Zanimioosfi ij jinatskegn sneta
ALENKA - MADRID
1 Kako sodijo o nas
O nas Slovencih marsikateri ljudje zelo malo, ali pa sploh nič ne vedo. Res je, da smo majhen narod, s tem pa še ni rečeno, da smo nekulturni in zaradi tega brezpomembni v današnjem svetu. Nasprotno, zgodovina priča, da se je tudi naš narod v zadnjih desetletjih in stoletjih s svojo kulturno rastjo, bodisi v literaturi bodisi na drugih področjih, dvignil na raven drugih večjih in celo s tisočletnimi kulturami ponašajočih se narodov. To ]e nam v čast, komu drugemu pa predmet zaničevanja in zelo malo inteligentnega preziranja vsega, kar je slovenskega. Slovencev je mnogo razkropljenih po svetu in danes bolj kot kdaj prej veljajo besede pesnika Župančiča, ko je domovini zapel: »Silna, brezmejna si, v daljo kot seme razsipaš svoj plod...«. Res je, naši ljudje so raztreseni po svetu in povsod, kjer pridejo s tujimi narodi v dotiko, jih ti spoštujejo in cenijo. Slovenske akademičar-ke v Španiji imajo vsi radi in jih tudi profesorji hvalijo, češ, da so izmed najbolj pridnih in vestnih. To je le en primer; pa koliko je še drugod slovenskih izseljencev, ki uživajo povsod naklonjenost tamkajšnjih narodov.
Pa vendar ni povsod tako. Čudno je to, da prav oni ki so nam kot mejaši najbližji, komaj vedo, da smo Slovenci na svetu.
Dejstvo je, da si celo akademiki ne morejo predstavljati, da imamo v razmerju z neveliko številčnostjo veliko in vredno književnost, in se temu kot otroci čudijo. Žalostna je ta ugotovitev, ki dokazuje tudi v kako ozkem, omejenem in nerazgledanem duhu se mladina vzgaja v njihovih šolah. Namesto da bi jo vzgoja usmerjala v čim večje spoznanje sosednega, čeprav manjšega naroda, in v razumevanje tistih ljudi, s katerimi jim je usojeno živeti ob skupnih mejah, jih nasprotno vzgajajo v zaničevanju in podcenjevanju slovenskih ljudi, njihove preteklosti, njihove kulture in njihovega jezika. Tako doraščajo rodovi, zvesti svojim očetom, dedom in pradedom, toda brez vsakega umevanja in dobre volje za sodelovanje s sosedi. Tako vzgajajo mladino, ki se v srednjih in potem v visokih šolah izobražuje in pripravlja na to, da bo nekoč zavzela, kot izobraženi sloj, vodilna mesta v svojem narodu.
Kaj pomaga vsa učenost, če pa nimaš v sebi plemenitosti, da bi spoštoval narod svojega bližnjega; če imaš razum zasenčen s predsodki, ki so ti jih vcepljali v mlado-
sti, in zato nimaš jasnega obzorja, ki se spodobi pravemu izobražencu!
Dokler ne bo prišlo do drugačnega gledanja in zanimanja naših sodržavljanov za naš mali narod, so zastonj vse sanje in pričakovanja za mirno sožitje med tema dvema narodoma, ki tvorita nekak mejnik med slovanskim in romanskim svetom, prehod med vzhodno in zahodno kulturo.
Tako spoznanje bi moralo prodreti povsod, v šole in vzgajališča, in kar bi bilo
najbolj pričakovati, predvsem na univerze, ki se smatrajo za središča učenosti. Tam naj bi se naši sosedje malo bliže sklonili do našega naroda, in videli bi, da so se o njem v svojih sodbah motili. Saj je treba tako malo za razumevanje: dobre volje, več srca in plemenitosti.
Kako bi bilo lahko vse drugače in lepo, če bi vsi naši sodržavljani o nas in o našem jeziku tako sodili, kot se je izrazil neki visoko izobražen italijanski gospod: »Nihče, ki z razumom presoja, ne more zahtevati, da bi se Slovenci odpovedali tistemu svojemu jeziku, ki jim je bil simbol narodne skupnosti v stoletnih bojih zoper nemški in italijanski pritisk.«
Da bi to izjemo vsaj mnogi, če ne že vsi, posnemali! In da bi prišlo že vendar do mirnega sožitja in medsebojnega razumevanja! S tem, mislim, da izražam željo vse slovenske mladine tu v zamejstvu in prav tako tudi one po svetu okrog, ki se v šolah in na univerzah pripravlja na to, da bo nekoč izvrševala svoje poslanstvo, v čast svoji veri in svojemu narodu. Vera in dom — to sta dva ideala, ki morata biti vedno združena v delu za dosego naših ciljev !
Naš veliki učitelj in vodnik, škof A. M. Slomšek, je takole dejal:
»Sveta vera bodi nam luč, materin jezik bodi nam ključ do zveličavne narodne omike.«
Z zaključek navajam še besede našega velikana Cankarja, besede, ki naj nam vlivajo poguma in ljubezni do našega jezika: »Bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo — ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Jz zemlje same zveni kakor velikonočno pri-trkovanje...«
ESEN:
cl noc o
& (5
oci
G 01SPI0 DlAIRSTIViO
15. april je pred vrati
in do tega dne mora izginiti vsa koruzna slama, predvsem pa vsa koruzna stebla, štori in koelji. Tako namreč pravi zakon. Kdor se ga ne bo držal, bo kaznovan in oblast bo na stroške prizadetega uničila koruzno slamo.
Čudno, da je potrebno groziti s kaznijo tudi v tem slučaju, ko gre za izrecno korist vseh, ki koruzo gojijo. V koruznih steblih (pa tudi sirkovih — sirk metlak in drugi) prezimuje namreč črv oziroma buba prosene vešče (piralide), škodljivca, ki je pri nas bolj znan pod imenom »koruzni črv«. Rok časa je zato nastavljen 15. aprila, ker je ugotovljeno, da se koncem aprila ž.e pojavijo leteči škodljivci; večina se jih seveda pojavi šele tekom maja in tudi še junija. Če pa hočemo škodljivca zatreti, je potrebno uničiti vso zalego in tudi ono, ki bi lahko izletela že koncem aprila.
Zakon velja za celo državo, ker le tako se lahko doseže uspeh.
Nekateri vrtnarji imajo iz koruznih stebel napravljene strešice, ki morajo izginiti, če so napravljene iz koruznih stebel.
Nespametno pa bi napravil tisti, ki bi koruzno slamo samo skril. S tem bi sicer utekel očem javne oblasti in morebitni kazni, a delal bi zločinsko, ker bi s tem onemogočil uspeh skupnega boja proti največjemu sovražniku naše koruze, ki predstavlja važno postavko v našem gospodarstvu.
Kmetovalci! Vaša in splošna korist zahteva, da koruzno slamo pravočasno u-ničite.
Lucerna in pšenica
nc gresta skupaj, četudi naši kmetje navadno sejejo lueemo (mediko) med ozimno pšenico. Posledica take setve je, da je pridelek pšeničnega zrnja znatno manjši in da pride lucerna zelo šibka, v poletno vročino, ki jo tudi lahko uniči, posebno če je suša, kot je bila lansko leto.
Lucerna dobro uspe, če jo pravočasno (zgodaj!) sejemo samo za sebe in ji prej zemljo dobro pripravimo: globoko preobrnemo in izdatno pognojimo. Tedaj se bodo mlade rastlinice močno razrastle, pognale svoje koreninice globoko v zemljo in susa ji ne bo mogla škoditi.
Raje kot sejati lucerno med ozimno pšenico, raje sejmo jo med jaro ali pa med jari oves ali ječmen. Ta žita pa naj bodo zelo redka; lucerninega semena pa moramo posejati na 1000 mJ po 3 do 3.5 kg ali 12 do 13 kg na vsako furlansko njivo.
Seneni drobir
Letos bodo seniki temeljito očiščeni. Končno bodo ostale samo neke smeti, katerim pravimo seneni drobir. Kam s tem, ko bomo senik pošteno pomeli?
Najslabše kar bi mogli storiti je to. da bi aa uporabili za podsetev že obstoječih senožeti ali za napravo novih. Dobrih semen žlahtnih krmskih rastlin je v tem drobirju prav malo, plevela pa mnogo.
Kam torej? Najbolj koristno izrabimo la drobir, če ga pokrmimo perutnini. Poleg razn ih semen se nahaja v tem drobirju mnogo zdrobljenih listov, ki so odpadli od sena ali suhe detelje in ki so kot krma
Zdaj angeli vasujejo pri nas, mogoče so med njimi betlehemski, gre Jezus po pokrajini slovenski,
Bog Novovstali v naš temni čas.
In Bogu klanjajo slovenske se vasice, najlepše Zanj cveto cvetice - -Priroda lepa, lepša duša, doba grda; v češnjevih cvetovih se smehljajo Brda.
I' vsaki cerkvi prazen božji grob. -Kdo zmagal smrt je, vir trolinob?
Do palm goriških, tam od Doberdoba je Kristusova zasrebrila se podoba.
največ vredni. Ta drobir, posebno pa bolj grobe dele bo pridna gospodinja namočila v škafu mlačne vode, potem pa primešala otrobov in s tem krmila perutnino, posebno kokoši jajčarice in piščance.
Katero koruzo boš sejal?
Si se že odločil? Ali domačo ali križanko? V Italiji se danes poseje že nad 40% križane koruze, v nekaterih — in to v najnaprednejših — pokrajinah pa se odstotek križane koruze bliža že številki 100, kar pomeni, da sejejo skoraj izključno le križano koruzo.
Zakaj se širi sejanje križane koruze? Predvsem za to, ker daje mnogo višje hektarske donose kot domača. Res je, da zahteva križana koruza precej gnojil, tako hlevskega gnoja kot umetnih, a višji Strošek tudi izdatno povrne z višjim pridelkom.
Če v prejšnjih letih nisi sejal križane koruze, letos vsaj poskusi v malem, ker lastna iskušnja več zaleže kot še tako dolga pridiga.
Kakšna bo letina?
Velika suša od srede zime do zgodnje pomladi je omogočila obdelovanje njiv in vinogradov, onemogočila pa pravočasno setev, še bolj pa izkalitev graha in večine povrtnin. Tudi glede vsajenega krompirja je vprašanje, kaj bo. Posebno bo prizadeto sajenje z majhnimi krompirjevimi zrezki, ki so v zemlji večinoma oveli. Letos je dobro storil, kdor je sadil cele srednje krompirjeve gomolje, ker ti v zemlji lahko čakajo.
Najhujše pa so prizadeti živinorejci. Trava, detelja, posebno pa inkarnatka (rusa trava), so v rasti zelo zaostale in košnja bo pozna. Zaradi tega bo aprila in maja še občutnejše pomanjkanje krme. Cene krmi, predvsem pa senu in slami so se zelo dvignile. V Lombardiji plačujejo ponekod seno po 5.500 do 6.000 lir za 100 kg. torej je tam seno dražje kot koruza.
Za saditev koruze in fižola za enkrat še ni prepozno.
Tudi pridelek ozimne pšenice še ni v nevarnosti. Če bo okoli Velike noči deževalo, je celo pričakovati izreden pridelek pšenice, ker so posevki krepki. — Tudi sadni pridelek še ni v nevarnosti.
Kakšna bo torej letina? Bog ve! ( lovek lahko samo ugiba.
Mnogoštevilne družine in davek
Mnogoštevilne družine so oproščene plačevanja davka od 500.000 lir dohodka in še oci 240.000 rednega odpisa, torej od skupno 740.000 lir. Če pa je v kakšni družini 11 nepreskrbljenih otrok, se davko-
plačevalcu izplača odpovedati se olajšanju davka, ki velja za mnogoštevilne družine. Ker se odbije za vsakega družinskega člana 50.000 lir, se odbije za 11 otrok 550.000 poleg rednega odbitka 240.000, torej skupaj 790.000 lir.
Isto velja tudi za one, ki so le delno o-proščeni zaradi mnogoštevilne družine.
15 milijard za perutnino in jajca
je poslala Italija lansko leto v inozemstvo. Kljub temu je v Italiji poraba jajc in perutnine zelo padla. Dočim je znašala letna potrošnja posameznika pred 25 leti 160 do 170 jajc in 6 kg perutnine, znaša danes komaj 70 do 80 jajc ter 3 kg perutnine.
Razlika med severno in južno Italijo
je najbolje razvidna iz naslednjih številk:
Na radio je naročenih v južni Italiji 35 od 1000 prebivalcev, v ostali Italiji 84. Posameznik porabi v Južni Italiji za kino komaj 40% tega, kar porabi v srednjem posamezni državljan, sladkorja 42%, volne tudi 42%, tobaka pa 63%.
Južni Italijani so bolj skromni, bolj štedljivi in to tudi morajo biti, ker imajo v splošnem mnogo manj dohodkov kot v ostali državi. Zemlja je bolj pusta, industrija in trgovina pa nudita mnogo manj prilike za zaslužek.
Jabolka goveji živini
Pravijo, da se pridela preveč jabolk. V celi Evropi, v Argentini, Kaliforniji in v Avstraliji se je v zadnjih letih pridelek zelo zvišal.
Največji porast pridelka jabolk pa je zaznamovati v Italiji. Dočim je znašal v zadnjih treh letih pred drugo svetovno vojno srednji pridelek komaj 3 milijone q. se je zvišal do 1. 1951 na celih 7, v 1. 1952 pa celo na 9. Torej je v zadnjih 15 letih pridelek jabolk kar potrojen. In koliko je še sorazmerno mladih dreves, ki niso še dosegla redne rodilnosti.
S takimi pridelki jabolk niso računali ne sadjarji in ne sadni trgovci in zato je nastala huda kriza v prodaji jabolk. Ta kriza traja tudi še sedaj. Ker pa vlada letos hudo pomanjkanje krme, so začeli sedaj v Emiliji, posebno pa v provinci Ravenna, krmiti jabolke živini, seveda samo one manj žlahtnih sort.
V Italiji je sorazmerno zelo nizka poraba sadja. Dočim znaša v sosedni Avstriji nad 100 kg na osebo na leto, v Švici 87 kg, v ZDA 78 kg, v Italiji znaša komaj 33 kg. V 1. 1952 sc je porabilo v Italiji 15.318.000 <1 vsega sadja, pridelek pa samo jabolk, hrušk in breskev je znašal 17,150.000 q.
»Samo še trenutek počakajte!« Neko svinčeno utrujenost je začutila, v udih.
Zasmejala sta se oba. »To bo vse minilo, ko pridemo na zrak,« jo je tolažil Florijan.
Pa ni bilo tako. Precej časa se je morala boriti, da ji je postal korak prožen. Počasi je padal mrak na zemljo. Spodaj v Žabni-cah so že zažarele prve luči. Ko so prešli kapelico, so nenadoma stale pred njimi Sv. Višarje. Cerkev in hiše naokrog vse je bilo razsvetljeno in Lenčki se je zdelo, da vstajajo iz	zasnežene pokrajine.
Od vseh strani so se zgrinjali romarji k procesiji. Florijan je kupil Lenčki svečo in napotili	so	se z ostalimi romarji	proti
cerkvi. Ko	je	Lenčka Zrestopila	cerkveni
prag se ji	je	zazdelo, kakor da	jo	je ta
cerkev že dolgo pričakovala. Vse je bilo tako prisrčno in domače. Na stotine svečk v rokah romarjev je razsvetljevalo cerkev in njihove zbrane obraze.
Ko se je Florijan sklonil do nje, da bi prižgal svečo, je bil tudi njegov obraz slovesno zbran. Uvrstili so se v procesijo. Žareči obroč je objel ves hrib, Marijine pesmi
so čudovito odmevale v zvezdnato noč. Tudi Lenčka je pela iz celega srca.
Predno so se ločili, je Simon rekel:
»Jutri se obeta krasen sončni vzhod. Skoda bi ga bilo prespati. Lenček, če hočeš, pokličemo tudi tebe.« Navdušeno je pritrdila. Potem se je dolgo borila, da bi ne zaspala. Skozi malo okence je gledala v zvezde, ki so bile tako blizu, da bi samo roko stegnila in bi si jih pritisnila na srce. Še in še je hotela razmišljati o tej sončni poti na Višarje, ki se ji je z neizbrisnimi sledovi vtisnila v srce. Končno jo je premagala utrujenost in je zaspala.
Šipa v oknu je zažvenketala in spodaj je prijeten glas polglasno pel: ...»En kamenček vržem, se okence odpre...«
Lenčki je srce zavalovilo. Takoj je bila napravljena. Vsa nasmejana se je prikazala na vratih, kjer sta jo že čakala Simon in Florijan.
»Na tak način me ni še nihče budil,« ju je pozdravila.
»O, naš svet skriva marsikatero skrivnost,« se je veselo zasmejal Florijan.
Zavili so okrog hriba. Vse je bilo še ovito v sivo meglo, le tam za mogočnim Mangartom je nebo rožnato žarelo.
Ognjeno rdeča obla se je počasi dvigala izza grebenov in rožnata svetloba je kakor z nevidno roko dahnila življenje v sleherno stvar. Silni skalnati vrhovi, ki so se Lenčki zdeli, da segajo do neba, so zažareli v čudoviti svetlobi. Nehote so se Lenčkine roke sklenile k molitvi. S široko razprtimi očmi je gledala v bajno svetlobo, ki je v zlatih pramenih padala tudi v njeno dušo.
Tedaj je pri cerkvi zazvonilo sveto jutro. V mogočni katedrali božjega stvarstva, obžarjeni z deviško lepoto jutranje zarje, so trije otroci matere zemlje trepetaje izmolili angelov pozdrav.
Potem so se molče napotili v cerkev. Ko je Lenčka pokleknila k obhajilni mizi, je zapazila, da kleči na nasprotni strani tudi Florijan.
Pred cerkvijo so se vsi trije spet srečali.
»Na planino pojdemo po zajtrku, ali si zadovoljna?« je določil Simon. Seveda je bila. samo domov naj še ne gredo, je za-
prosila. Simon se je nasmehnil, Florijan pa je veselo zavriskal.
Lenčka se ni mogla prečuditi, da so tako hitro dospeli na Planino. Kar zdrveli so navzdol.
»Pot navzgor je vedno težka,« je povedal Florijan.
»Čaja na Planini pa ne bom več pila,« se je zaprisegla Lenčka.
Vsi trije so se zasmejali.
Vračali so sc po drugi daljši poti. Tam. kjer se strma drča belega drušča spušča globoko navzdol, je žarel planinski slee v polnem razcvetu. Florijan se je pognal po strmini, da je Lenčki srce zastalo. Simon je bil kmalu za njim. Lenčka ju je opazovala in čudna mehkoba ji je polnila srce.
Spet je stal Florijan pred njo.
»Lenčka, ali	ti	je že	kdaj	kdo podaril
tak šopek?« V	srcu ji je za hip vstal spomin, ki je bil	še	včeraj	tako	živ in boleč.
Nasmehnila se	je	in ga	toplo	pogledala.
»Ne, Florijan, takega šopka mi ni še nihče podaril.«
Potem jo je Florijan prijel za obe roki in ji globoko pogledal v oči.
»Lenčka, ali bi znala takega fanta prenašati celo življenje ?«
Zažarela je kot sleč v njenih rokah.
»Mislim, da bi to ne bilo tako težko.«
Ostra stebelca sleča so se ji vtisnila v meso, tako močno ji je Florijan stisnil roki. Potem se je znova pognal po strmini navzdol, kjer je Simon še vedno nabiral cvetje.
Slišala ga je, kako je že od daleč klical:
»Simon, Simon, drugo kuharico si boš moral izbrati. Lenček bo moj!«
Čustva v njenem srcu so valovila, da ni imela obstanka. Navzgor mora, na vrh hriba, kjer se bo njena srreča strnila z mogočnostjo skalnatih velikanov, od koder bo lahko gledala njegovo in svojo domovino.
In kot nekoč pred davnimi leti se je nenadoma znašla ob vznožju velikega križa. Še predno so ji solze hvaležnosti orosile oči, si je snela trak z glave in z njim privezala šopek sleča na leseni križ. Tam je žarel kot njeno srce, v katero se je spet vrnilo življenje in ljubezen.
Zorn P.
Italijanski volilni zakon potrjen
Na cvetno nedeljo je italijanski senat kljub vsej socialkomunistični obstrukciji potrdil novi volilni zakon, ki daje stranki oziroma med seboj povezanim strankam, ki dobijo pri volitvah nad polovico veljavno oddanih glasov, skoro dve tretjini poslancev.
Opozicija je poskušala potrditev tega zakona, ki ga je bila poslanska zbornica že prej sprejela, na vse mogoče načine preprečiti. Posebno hud boj se je vršil zadnje čase, ko je spremenila opozicija senatno zasedanje v pravi semenj kričanja in razbijanja, kar je imelo za posledico, da je stari in bolehni predsednik senata Paratore podal svojo ostavko. Na njegovo mesto je bil izvoljen senator Meuccio Ruini, ki je kot eden izmed glavnih ustvariteljev sedanje italijanske ustave za to mesto posebno prikladen. Ta je vzel vodstvo razprav takoj krepko v ro-
ke. Po večdnevni in nepretrgani razpravi o zakonu glede zaščite delavk na riževih poljih in po končni zavrnitvi tega zakona, za katerega je zahtevala opozicija »najnujnejši« postopek, je postavil senatni predsednik Ruini na dnevni red glasovanje o volilnem zakonu, ki je bil sprejet s 177 glasovi, medtem ko je znašala absolutna večina 160 glasov. Opozicija se glasovanja ni udeležila, pač pa je skušala s kričanjem, razbijanjem ter z metanjem raznih predmetov na senatnega predsednika glasovanje preprečili, kar pa ji
ni uspelo.
Tako je končal boj za volilni zakon oziroma proti njemu z zmago sredinskih vladnih strank. Ker je delovna doba poslanske zbornice potekla, bo poslanska zbornica še ta teden razpuščena in razpisane bodo nove volitve, ki se bodo vršila skoraj gotovo 7. junija.
Skupščina Združenih narodov
Glavna skupščina Združenih narodov nadaljuje z razpravljanjem o raznih vprašanjih, ki so na dnevnem redu tega zasedanja. Zadnji mesec je razpravljala o korejskem vprašanju, o vrnitvi grških vojnih ujetnikov, ki jih kominformistične države nočejo poslati domov, in o razorožitvi. Pretekli teden pa je prišla na vrsto pritožba Češkoslovaške o vohunskem in podtalnem delovanju, ki ga vršijo, kakor se glasi pritožba, Združene države v Češkoslovaški in v ostalih kominformističnih
državah.
Češkoslovaško pritožbo je zagovarjal sovjetski zastopnik Gromiko. ki nadomestuje Visinskega, ki se je podal po Stalinovi smili v Moskvo, in ki se je medtem že vrnil v Ameriko, pa ne več kot zunanji minister. ampak kot njegov namestnik
in kot stalni zastopnik Sovjetske zveze pri Združenih narodih.
Gromiko je v svojem dvournem govoru navedel važne časopisne novice in uradne izjave visokih ameriških osebnosti, ki da so javno priporočali pošiljanje denarja in orožja v Rusijo in v ostale ljudske demokracije z namenom, da bi podprli protisovjetsko rovarjenje v teh državah. Gromiko je navedel pri tem kakih 50 slučajev, ki baje dokazujejo. da Združene države vršijo v resnici to podtalno delo.
Gromiku je takoj odgovoril ameriški delegat Labot Lodge, ki je vse te obtožbe obrnil proti komunistom ter navedel kot zgled sovjetskega podtalnega rovarjenja natančen potek in način, kako se je Sovjetska
zveza polastila 1948. leta češkoslovaške republike.
O ameriških denarnih fondih, ki naj bi bili po sovjetskih obtožbah namenjeni podtalnemu rovarjenju v satelitskih državah, je Lodge izjavil, da so namenjeni beguncem izza železne zavese. Ti begunci so zapustili svoje hiše in vse svoje imetje, svoje prijatelje in često tudi svoje družine ter se prebili skozi železno zaveso. Kljub vedno večjemu številu obmejnih stražnikov in nadraženih policijskih psov nadaljujejo ljudje z begom iz kominformističnih dežel v svobodo.
Da bi dale tem ljudem pomoč in da bi ohranile v ostalih živo upanje, so Združene države določile lansko leto svoto 4,300.000 dolarjev kot podporo za te begunce.
Cabot Lodge je nadalje poudaril, da je Sovjetska zveza zasledovala po zadnji vojni politiko dejanskega poseganja v notranje zadeve tujih držav ter omenil pri tem poleg korejske vojne navodila, ki jih je dala Kominforma ameriški komunistični stranki, da bi delovala ta kot nekak »trojanski konj« ter se polastila washingtonske vlade.
Glavna skupščina je pri končnem glasovanju zavrnila vse češkoslovaške obtožbe.
V Varnostnem svetu ZN so vsa pogajanja za določitev novega glavnega tajnika ZN ostala brezuspešna. Pogajanja so se vršila med petimi stalnimi člani Varnostnega sveta, v katerem imajo Združene države, Velika Britanija, Francija, nacionalistična Kitajska in Sovjetska zveza pravico veta, ki se ga je Sovjetska zveza že neštetokrat poslužila ter blokirala s tem nešteto važnih sklepov tega najvažnejšega odseka Združenih narodov.
Zadnje dneve preteklega tedna je glavna skupščina ZN razpravljala o osebnem delovanju odstopajočega glavnega tajnika Trvgve Lija.
Francija in Amerika
Kratke novice
PEKINŠKI RADIO je sporočil, da so kitajske in severnokorejske oblasti sprejele predlog Združ. narodov glede izmenjave ranjenih in bolnih ujetnikov. Obenem so predlagale, da bi se nadaljevala pogajanja za premirje. Ameriške oblasti so na predlog takoj pristale, pod pogojem seveda, da se tudi tem u-jetnikom da na izbero, ali se hočejo vrniti domov ali ne. Zadnja poročila pravijo, da sta kitajska in severnokorejska vlada sprejeli celo indijski predlog glede zautenjave vseh ujetnikov. Po tem predlogu bi bilo dana vsakemu ujetniku na prosto, ali se hoče vrniti domov ali ne. Ali je ta preokret sovjetske politike iskreno mišljen, bo pokazala bližnja prihodnost.
BOLGARSKA VLADA je izdala odredbo, po kateri se vsi bolgarski državljani, ki so zapustili deželo, smatrajo za zločince in izdajalce domovine. Vsi ti bodo obsojeni na smrt, njihovim družinam pa bodo vzeli vse pravice ter jih poslali v koncentracijska taborišča.
Težave Zapadne Evrope
Zapadna Evropa ima svoje gospodarske težave, katerih niso krive samo carinske meje, ampak predvsem omejitve glede izmenjave blaga med posameznimi državami. Te težave so postale zadnje čase že posebno občutne in to vsled zadržanja Velike Britanije, Francije in Zapadne Nemčije, ki so zmanjšale u-voz blaga iz ostalih držav, posebno pa še iz Italije. Ta je zagrozila, kar je povsem razumljivo, da bo tudi ona omejila svoj izvoz iz teh držav, ako ji ne bodo odprle svojih trgov. V podobnih težavah je tudi Francija. kateri je posebno Anglija zapirala svoje tržišče.
Da bi odpomogla tem težavam, je sklicala Organizacija za evropsko gospodarsko sodelovanje (OECE) posebno konferenco, ki se je vršila prve dneve preteklega tedna v Parizu. Konferenca, ki se je začela pod zelo črnimi izgledi, se je končala s precej dobrimi uspehi. Angleški zunanji minister Eden je naznanil na konferenci, da je angleška vlada za to, da se Evropska plačilna zveza podaljša za eno leto, in da je voljna povečati svoj uvoz iz ostalih držav.
Zadnje dni preteklega tedna so se vršili v \Vashingtonu razgovori med ameriškimi in francoskimi državniki. Francosko delegacijo je vodil francoski ministrski predsednik Rene Mayer; v njegovem spremstvu pa so bili poleg drugih visokih funkcionarjev še zunanji minister Bidault, finančni minister Maunourv in minister za francoske zvezne države Le-tourneau. Z ameriške strani so se udeležili teh razgovorov poleg predsednika Eisenhowerja zunanji minister Foster Dulles, obrambni minister Wilson, zakladni minister Humprey in druge ameriške osebnosti.
Državniki so se porazgovorili o vseh političnih, vojaških, gospodarskih in finančnih vprašanjih, ki zanimajo obe državi in ostali svobodni svet.
Razpravljali so o položaju, ki je nastal vsled Stalinove smrti in vsled miroljubnih govorov njegovega naslednika Malenkova. V tem pogledu so se njihova gledanja povsem strinjala, to je, da se tem miroljubnim
besedam ne sme preveč zaupati.
Pregledali so nadalje vojaški položaj v Indokini ter ugotovili soodvisnost korejskih in indokitajskih bojev. Amerika je pripravljena zvišati svojo finančno in vojaško pomoč v vojnem materialu, Francija pa je zagotovila, da bo bolj energično postopala proti dobavateljem strateškega materiala komunistični Kitajski.
Razpravljali so tudi o evropski obrambni pogodbi in o posarskem vprašanju. Tu se zdi, da se njihovi pogledi niso povsem strinjali. Francija bi rada videla, da bi se posar-sko vprašanje rešilo še pred njeno potrditvijo evropske obrambne pogodbe; ameriški državniki pa vztrajajo pri tem, da je treba obrambno pogodbo čim prej potrditi, ker je uspešna obramba Zapadne Evrope brez nemškega sodelovanja neizvedljiva.
Po teh razgovorih so se glavni francoski državniki podali na kratek obisk v Kanado.
Sporazum o francoskih dodatnih protokolih
Poleg tega bodo smeli vzeti v tujino angleški turisti 40 šterlin namesto dosedanjih 25 šterlin (to je okoli 65 tisoč italijanski lir namesto sedanjih 42 tisoč).
Nemški delegat Blueclier pa je naznanil, da je bonnska vlada sklenila, zvišati uvoz tujih poljedelskih pridelkov in industrijski izdelkov od 84% na 90%, medtem ko bodo nemškim turistom zvišali dosedanjih 500 mark na 800 mark. to je od okoli 75 tisoč italijanskih lir na 120 tisoč.
Francija si je izgovorila, da bo svoje olajšave glede uvoza pozneje sporočila.
Ob koncu dvodnevnih posvetovanj je ministrski svet za evropsko gospodarsko sodelovanje sprejel pet resolucij, ki so jih na tem zasedanju razmotrivali. V teh resolucijah se poudarja potreba po čim večjih olajšavah glede izmenjavanja blaga. Pri teh olajšavah se je treba ozirati na gospodarske težave Italije, Francije in Anglije. Evropska plačilna zveza podaljša svoje delovanje za eno leto, to je do 30. 6. 1954. leta.
Pretekli teden je prišlo v začasni komisiji evropske obrambne skupnosti do sporazuma med Nemčijo in Francijo glede znanih dodatnih protokolov, nanašajočih se na skupno evropsko vojsko. Pet teh protokolov je bilo sprejetih, nakar je začela komisija razpravljati o zadnjem, to je o šestem, ki po nemških izjavah ne zadeva nemških koristi, ki pa je vzrok nesporazuma med Francijo in neko drugo članico evropske o-brambne skupnosti. Poleg tega je ta nesporazum bolj pravnega kot vojaškega značaja.
Že pred sklenitvijo sporazuma o teh protokolih je krožila vest, da Francija ne bo zahtevala za svoje čete v Nemčiji posebnega statuta, ki se mu je Nemčija odločno upirala; z druge strani pa da Nemčija ne bo
nasprotovala posebnim garancijam, ki jih je Francija zahtevala od Anglije.
Na vsak način je sporazum o dodatnih protokolih bil zelo važen korak na poti k ustvaritvi skupne evropske- vojske. Ostane še ena zapreka, to je posarsko vprašanje, ki ga hoče Francija rešiti še pred ratifikacijo evropske obrambne pogodbe. V kratkem bomo videli, ali so zadnji ameriško-francoski razgovori spremenili to njeno stališče.
O ostalih državah evropske skupnosti ni dvoma, da bi ne hotele potrditi obrambne pogodbe, vendar bo tudi v najugodnejšem slučaju se precej časa preteklo, predno bo prišlo do ustvaritve skupne evropske vojske.
ZA KATOLIŠKI DOM
Dami it Kitoliiti dom
Ožbot Dominik, Rupa -N. N. - Rupa	-	-	-	-
Ličen Alojzija,	Gorica	-
H. J. Gorica
Ivanka in Fani B., Gorica -Božič Karlo, Gorica Tomšič Malka. Solk. polje -
C. g. Hvalica Peter, Brnas -O. M., Gorica
Leban Ivanka,	Gorica	-
N. N., Gorica -A;ipavec iz Gorice -V. A., Sovodnje	-	-	-	-
D. T., Sovodnje	-
P. F., namesto cvetja na grob č. g. župnika iz Sovodenj .........................
N. N., Sovodnje ....
Lir	1.000.
»	1.000.
»	1.000,
»	500.
»	10.000.
»	5.000.
»	500.—
»	1.000.
»	2.000.-
»	1.000.—
»	1.000.—
»	5.000, -
»	1.000,
»	1.500.—
»	1.000.
»	1.000.—
B. B., Sovodnje ....	»	1.000.—
Frank Pavšič, Cleveland t
dolarje.............. lir	2.480,-
Po 3 dolarje:
Ivo Kermavner, Cleveland; Stanko Ferkul, Cleveland; Julia Bislan, Milvvaukee; Janez Mihelič, Cleveland	-	-	lir	7.140.—■
Družina Gostič, Cleveland 2
dolarja.............. lir	1.240.—
Po 1 dolar:
Carolina Sedey, Barberton; Anton Ček, Cleveland; Turk, St. Catharines, Canada; Tratnik Janez, Calgary, Canada; Franc Sever, Cleveland -	-	=	lir	3.100.
Zobozdravnik
Dr. STANISLAV PAVLICA
TRST via Commerciale 10/11. - Tel. 31-8-13 sprejema od 9 - 13 in od 17 - 19
WILI1ELM HUNERMANN:
12
©če ‘-Dam.lj.aa
Po treh urah so se iz bele ravnine prikazali antwerpenski stolpi. Tistim, ki so prišli iz mirnega podeželja, je mesto s svojim truščem in vrvežem skoraj zadržalo dih. Tu je kar gorelo življenje. To je bila Flamska, vsa neutrudna, marljiva in polna moči.
Nad vsem tem truščem pa je dvigala svoj mogočni stolp cerkev Naše ljube Gospe.
je flamska moč!« je spregovoril učitelj. »Tukaj je Beethoven ustvaril nesmrtno 'Junaško simfonijo .«
Še pred mrakom sta šla k pristanišču. Zima je še kljubovala ponosni flamski trijambornici in drugim ladjam, ki so, ujete iz vsega sveta, obtičale v zalivu. Toda v pristanišču je že pokal led.
»Pričenja kopneti,« je rekel učitelj. »Odpirajo se vrata v svet.«
»Vrata v svet!« je Jožef ponovil počasi in spoštljivo ter gledal ponosne jadrnice, na katerih so, pritrjene na jambor, plapolale dolge, pisane zastave.
»Kam vozijo ladje?« je vprašal Jožef spremljevalca.
»Po vsem svetu! V Afriko, Ameriko, Indijo, na Kitajsko in še dalje.«
»In kdo se vozi s temi ladjami?«
»Najrazličnejši ljudje! Pustolovci, trgovci, učenjaki, vojaki in misijonarji! Morebiti se tvoj brat Avgust, ki je v Loevenu pri patrih Reda najsvetejših Src, nekoč tudi na eni izmed teh ladij odpelje v svet, da ponese poganom moč in ljubezen evangelija.
Od tam se ne bo nikoli več vrnil domov. Nikdar več ne bo videl Flamske, ne puste, ne polja, ne rjavih streh in globokih vodnjakov v Tremelovu.«
Jožef je zdaj skoraj z grozo gledal pisane zastavice. In vendar mu je bilo, kot da tudi njemu prinašajo pozdrave iz neznanega, tujega sveta.
»Nekje na svetu bo Bog tvojega brata postavil na svojo njivo. Kadar Bog kliče, moramo biti pripravljeni za vsako žrtev, žrtvovati moramo celo domovino.«
»Domovino! To je najtežje,« je pomislil fant. Potem pa mu je bilo, kot da ga tukaj pred vrati sveta spet vabi glas božji:
»Pojdi tudi ti na mojo njivo!«
Na prostrani ledeni planjavi je pokal v odjugi led.
Uro pozneje sta učitelj in Jožef že stala pod mogočnimi oboki stolnice, pred Rubensovo sliko »Križanje«. V grozo noči se je dvigalo skrivnostno svetlo Gospodovo telo. Iz temine je stezal Križani silne roke in stisnjene pesti mogočno proti nebu. To ni bil Slabotni v rokah krvnikov. Velikan je bil, ki se je vzpenjal pred črno golgol-sko steno. Najvišja moč se je vzravnala, da bi doprinesla žrtev za svet, ki tava v temi.
»Junak se dviga, ki izsili Veliko noč,« je dejal učitelj. Jožef de Veuster je nemo stal pred veličastno sliko. Bilo mu je, kot da iz nje izhaja skrivnostna moč, ki ga s silo trga od zemlje proč, tja, kamor ga kliče glas božji.
Krepki fant je pokleknil in molil za jasnost in luč. Čutil pa je, da pred tem križem gine marsikak nemir in dvom.
Zvečer sta šla v veliko razsvetljeno dvorano, kjer so predvajali Beethovnovo Eroi-ko. Učitelj je rekel:
»Vse to je odmev, valovanje, srčni utrip, stolp, katedrale, pristanišče pred vrati
sveta, Rubensovo »Križanje« in Junaška pesem, ki jo bova slišala. Moč iz krvi, moč iz zemlje, moč iz vere v križ.«
»Komu je Beethoven posvetil Junaško simfonijo?« je vprašal Jožef.
»Nekoč zavojevalcu Napoleonu. Nato pa je umetnik raztrgal naslovni list in posvetil Eroiko spominu neznanega junaka.«
Zdajci sta umolknila, kajti simfonija se je pričela. Iz godbe je spet zazvenela tista neslutena moč, ki je prisilila k tloin vsak upor. Nato spet odločna moška kljubovalnost, ki je šla vzravnana skozi morje plamenov in se prelivala v luč vzhajajočega velikonočnega sonca.
Jožef de Veuster pa je še vedno videl pred seboj samo Rubensovo sliko iz stolnice. Sliko Junaka-Boga, ki je stopal na prestol bolečin. In Jožef je vedel, komu bi Beethoven moral posvetiti svojo Eroiko.
Zvoki simfonije so bili plameni, ki so prodrli skozi Jožefovo telo in vrgli ogenj v njegovo dušo. Spomnil se. je učiteljevih besed:
»Tudi v tvojem življenju bo nekoč križanje. Tedaj boš moral pokazati, če imaš v sebi velikonočno moč za vstajenje.«
Jožefu je bilo, kot da spet sanja čudne sanje, v katerih mu je kovač iztrgal živo srce iz telesa in ga žarečega vrgel na nakovalo, da bi ga skoval.
Kmetski fant je sklenil roki in molil: »Gospod, tukaj sem. Stori z menoj, kar hočeš!«
VOLJA IN MOČ
Odmor je minil.
Na tisočkrat od svojega ulit ja je zvon trgovske šole v Braine le Comle že poklical svoje učence spet k pouku. Kakor krdelo splašenih vrabcev se je razpršila mlada, razposajena drhal po dvorišču.
»Brneč bron! Zveneče cimbale!« je nejevoljno zagodrnjal Marcel, a godrnjal je častitljivo, kajti bil je učenec višjega razreda.
»Prav imaš,« je potrdil Gaston prav tako dostojanstveno.
»Na ta zvonec je mislil sveti Pavel, ko je govoril o zvenečih cimbalah. Vabi k modrosti, sam pa je neumen kot noč.«
»Še bolj neumen,« se je zarežal Marcel. »Tako neumen kakor kak Flamec.«
»Kakor Flamec iz Tremelova!« je od veselja zacvilil Gaston.
S TRŽAŠKEGA
OBVESTILO
SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU JAVLJA, DA BO XI. PROSVETNI VEČER ŠELE 23. APRILA OB 19.30 VRI V ULICI RISORTA ŠTEV. 3.
Slovenske ^srednje in strokovne šole v Trstu priredijo v soboto 11. aprila zvečer in v nedeljo 12. aprila popoldne akademijo s pestrim sporedom. Vstopnice dobite od četrtka 9. aprila dalje v pisarni šol, ki sodelujejo.
Palutanovo slovo
V nedeljo zjutraj 29. marca je radio sporočil, da odhajajoči conski predsednik dr. Palulan iskreno pozdravlja prebivalstvo vsega STO-ja, zlasti še tržaške meščane. Moramo reči, da je slovenske tržaške okoličane ta način poslovitve presenetil. Ali je bil conski predsednik tržaškim meščanom višji predstojnik kakor onim na deželi? Ne, bil je za vse prebivalce STO-ja conski predsednik in zato bi pričakovali, da bi se od vseh enako poslovil. Toda kakor ni enako postopal z meščani in podeželjem v času svoje žalostne službe, tako ne more enako postopati ob uri slovesa.
K vsem mnogim žalostnim spominom, ki so zlasti radi njega vsem Slovencem brez izjeme vzeli ugled do italijanske krščanske demokracije, dodamo za zgodovino danes samo to.
Ko je bivši predsednik dr. Palutan v decembru z vso silo odstranil slovenske napise v nabrežinski občini in je za to dejanje dobil polno pomoč generala Winter-tona, tedaj so med drugimi tudi slovenski duhovniki pisali uradno pismo na pred-eedništvo cone in prosili Palutana. naj vendar postopa pravično z vsem prebivalstvom in ne dela sramote krščanski demokraciji. Naravno in jasno je, da so slovenski duhovniki pisali pismo v slovenskem jeziku. Nekaj dni po odpošiljatvi pisma v Trst, je priromalo pismo nazaj in sicer na prvega podpisnika. Bivši predsednik kratko in odrezano naroča, naj se mu piše v tistem jeziku, v katerem ga duhovniki večkrat prosijo raznih ugodnosti. Tako so morali pismo prevesti v italijanski jezik in ponovno potrkati na predsednikova vrata. Bila je žalostna avdienca. Med drugim grmenjem je bivši predsednik izjavil, da ne bo nikoli dovolil enakopravnosti jezika, dokler bo v Trstu! Rekel je celo, da naj Boršt le ostane Boršt, a Nabrežina je in bo samo Aurisina! Lahko si mislite, kako se je avdienca končala in kakšna senca je padla na tržaške duhovnike, ki so podpisali ono spomenico.
To Palutanovo dejanje objavljamo radi njegovega odhoda danes. Če bi ostal še na Tržaškem, bi verjetno ta zadevica ne prišla v javnost. Kdo bi si upal kaj takega zapisati, ko je še sedaj možnost, da bo iz daljne Vicence delal težave Slovencem. Napisali smo tudi radi tega, da bo zopet vsem jasno, kako se počutijo slovenski duhovniki na tržaškem ozemlju.
Kljub temu pa z veseljem priznamo, da je dr. Palutan včasih le kaj storil na pobudo slovenske duhovščine. Resnica je, da so štiri leta pod njegovim vodstvom lepo uspevale šolske kolonije tudi za slovenske otroke. Toda resnica je tudi, da je vse to bivši predsednik naredil zato, ker so mu tako svetovali in zelo na njega vplivali predstojniki in njegovi prijatelji. Zato nimamo k njegovim dobrim delom ničesar več dodati!
Iz Rojana
Na cvetno nedeljo smo pri nas praznovali Materinski dan. Seveda bolj primerno bi bilo na praznik Marijinega oznanjenja, toda takrat je delaven dan in na prireditve ni mogoče misliti. Otroci so igrali mladin-
sko igro s petjem »Sirota Jerica«. Uboga Jerica brez mamice je vzbudila sočutje pri otrocih in pri materah in tako je potekla tudi kakšna solzica. Otroci so gotovo pri igri sklenili, da bodo svoje mamice za naprej še bolj ubogali.
Na tiho nedeljo smo končali naše duhovne vaje. Udeležba je bila zadovoljiva, zlasti pri večernih govorih v Marijinem domu. Upajmo, da bodo prinesle tudi kaj duhovnih sadov.
Pred cvetno nedeljo pa smo imeli pripravo za može in fante. Tu pa se je pokazalo, da so za Veliko noč že dobro 'pripravljeni’ in zato h govorom niso prišli
v tako velikem številu kakor žene in dekleta. Nekaj jih je pa vendar le prišlo.
Iz Boršta
Na oljčnico je naša župnija praznovala slovesen dan, ki bo udeležencem ostal v spominu Še pozna leta. Sredi cerkve so bili razvrščeni novi zvonovi, okrašeni z zelenjem in s trobojnicami, na katerih so bili pomenljivi napisi. Ob 5h popoldne se je zbrala množica ljudstva iz vseh sosednjih krajev in celo odlični gostje iz Trsta. Domači župnik č. g. Franc Malalan je poljudno in prisrčno pojasnil zgodbo naših zvonov in poudaril pomen lepega zvonjenja za cerkveno življenje. Ob asistenci sosednjih duhovnikov je nato izvršil obredni blagoslov. Zvonovom je kumovalo dvanajst botrov obojega spola; pozornost so zbujale žene in dekleta v narodnih nošah z lepimi šopki cvetja v narodnih barvah. Vsa množica je z zanimanjem sledila svetemu obredu, na vseh obrazih je bilo brati veselje in zadoščenje, da smo končno dobili tako zaželene klicarje k Bogu. Peli bodo v durovem trizvoku cis-es-gis in bodo že za vstajenje skladno pritrkavali. Daj Bog, da bi tudi dušam peli vstajenje!
Z GORIŠKEGA
Premoženje italijanskih državljanov v Jugoslaviji
Italijanski državljani, ki so pustili svoja premoženja v Jugoslaviji, niso prav nič zadovoljni z načinom, kako vlada ravna z zadevo odstopa premoženj jugoslovanski vladi in izplačevanjem odkupnine. Lastniki, ki so svoja premoženja prijavili, so morali navesti vrednost istih po ceni iz leta 1938. Mešana italijansko jugoslovanska komisija se je sporazumela, da bo to vsoto pomnožila 35 krat. Jugoslavija je medtem plačala Italiji prvih 10 milijard lir na račun teh premoženj. Zdaj izplačuje rimska vlada prve predujme, ki pa lastnikov ne zadovoljujejo, ker so zelo nizki. Predujmi ne smejo namreč presegati 50% celotne vrednosti in nobenemu ne smejo izplačati več kot 25 milijonov lir. Vse to se tiče premoženj, ki jih je jugoslovanska vlada nacionalizirala, podvrgla agrarni reformi ali zaplenila. Vsa ostala premoženja so na razpolago lastnikom, ki pa jih lahko odstopijo jug. vladi. Tudi za ta premoženja veljajo ista pravila glede kupnoprodajne cene, kot pri zgoraj navedenih. Stvar zadeva ne samo premoženja na ozemlju, ki je sedaj priključeno Jugoslaviji, ampak tudi premoženja italijanskih državljanov v predvojni Jugoslaviji.
Emigracija v ZDA
Begunski urad v Gorici je te dni poslal beguncem okrožnico, v kateri jih obvešča, da bodo Združene države v kratkem dovolile izredno vselitev večjega števila Evropejcev s posebnim ozirom na begunce.
Begunci, ki bi se radi izselili v Ameriko, naj se takoj prijavijo pri ameriškem konzulatu v Genovi, Piazza Portello 6. Zadostuje tudi pismena prijava z natančnimi podatki vseh članov družine, ki se mislijo izseliti.
Poletni urnik trgovin
S prvim aprilom stopi v veljavo poletni urnik trgovin. Zjutraj in opoldne ostane skoro pri vseh obratih urnik isti. Popoldne pa bodo trgovine, kakor n. pr. trgovine jestvin, drogerije, manifakture, odprli šele ob 16. uri. Zato pa bodo zvečer trgovine dalj časa odprte in sicer z malimi izje-
mami do 19.30. Mesnice bodo razen ponedeljka odprte vsako jutro, ob sobotah tudi popoldne in ob nedeljah Od 6.30 do
11.	ure.
Padalci na Velikih Rojcah
Sončni nedeljski popoldan je privabil izredno veliko Goričanov na letališče, kjer so prisostvovali vratolomnim vajam spretnih padalcev. Letalske vaje je pripravila zveza padalcev iz Trevisa skupno z goriš-kim letalskim klubom. Prvim 8 padalcem, ki so skočili iz višine 400 metrov je sledil skok gdč. Anty Alfanove iz Pierisa. Glavna točka sporeda pa je bil skok prvaka Mi-lanija, ki je skočil iz višine 3000 m in odprl padalo šele na nekaj sto metrov nad zemljo. Gledalci so navdušeno odobravali.
Materin dan na Placuti
Na praznik Marijinega oznanjenja je SKPD skupno z dekliškimi krožki in Marijino družbo priredilo slovenskim materam lepo proslavo s pestrim sporedom. V prvem delu je bil glavna točka govor dijakinje Lučke Novic, ki nam je prikazala globoko ljubezen našega Cankarja do svoje matere. Prav gotovo ni noben slovenski pesnik zapel materi lepšega slavospeva kakor ravno Cankar.
Lepi sta bili naslednji točki »Rojstvo« in »Pri zibeli«, kjer smo ob pogledu na »pisano stoletno zibel« živo občutili, kako je naš narod globoko čuteč tudi v tem misteriju rojstva.
Kvartet Marijine družbe nam je zapel Sattnerjevo »Pogled v nedolžno oko« in pa Mavovo »Mamici«. Lepo sta izpadli živi sliki Aškerčeve »Anke« in pa Haidrihova »Sirota«, čeravno sta z naslednjo točko, »Tolminske matere sveta noč« precej neprijetno odjeknili med občinstvom. Vse je bilo preveč žalostno, so se mnogi izrazili. Res je, da je bila in da je v gotovih primerih še vedno slovenska mati mučenica, ali vendar, ali bi se ne dalo v zvezi z njenim svetim poslanstvom povedati tudi kaj sončnega, vedrega ?
Zadnja točka sporeda je bila Schubertova »Ave Marija«, ki jo je z globokim doživetjem zapela gdč. Mira Brajnikova in ki je v iskreno ljubki sceneriji ublažila nekatere nedostatke tega večera.
»Ne tako glasno. Tamle prihaja flamski krompirjevec.«
»In kako hodi. Se mu pozna, da je vse svoje življenje gazil po gnoju in govnu. Noge dviga, kakor bi na vsakem čevlju imel cent ilovice. Ne boj se! Saj prav nič ne razume francosko.«
»Zato pa flamsko,« je rekel mirno Jožef de Veuster, ki je bil medtem vstopil. Oba mlada učenjaka je zgrabil za vrat in ju vrgel ob tla.
Precej debelo sta se spogledala valonska fantiča.
»Močan pa je kmetavzar,« je Marcel zastokal osupel.
»To je navadna in prostaška moč,« je dodal Gaston. »Taka moč ni več plemenita.«
»Pač pa praktična,« se je zasmejal Flamec in mirno odšel v šolo.
Medtem je v nižjem razredu stalo pred tablo nekaj navihanih valonskih fantičev, ki so razposajeno vreščali. Eden izmed njih je s kredo z velikim zamahom narisal na tablo obraz in ga okrasil z dolgimi oslovskimi ušesi.
»Flamski Lev,« je spodaj napisal z naki-čenimi črkami.
»Bravo! Bravo!« je kričala mlada tolpa in pred sliko po indijansko zaplesala.
»Flamec gre, Flamec gre!« je zakričal nekdo, ki je stal pri vratih na straži. Mimo je stopil Jožef de Veuster v razred.
»Hej, tvoja slika, Flamec!« je kričal duhoviti risar. »Imenitno sem te pogodil! Imenitno!«
Počasi, z rokami v žepih, je Jožef stopil k tabli, za trenutek mirno opazoval risbo, nato pa rekel:
»Res, dobro si zadel. Moram se ti oddolžiti in ti izplačati nagrado.« Nato je zagrabil slikarja za umetniške kodre, vzel iz bližnjega pisalnikal ravnilo), položil grešnika na klop, mu pošteno iztepal hlače in zraven po istem taktu žvižgal skozi zobe:
»Ne bodo ga ukrotili do Flamca zadnjega, dokler ima lev kremplje, dokler zobe ima.«
Valonček je kričal in se otepal. Toda de Veuster ni odnehal, dokler ni odštel zadnjega udarca po taktu flamske pesmi.
»Tako, tovariš,« je rekel nato. »Mislim, da sem tudi ja® precej dobro zadel. Bodi
Češčenje božjega groba
Kakor vsako leto bo tudi letos češčenje božjega groba v stolni cerkvi za slovenske vernike od 11 do polnoči za žene in dekleta, od polnoči do ene pa za može in fante. Verniki, pridite!
Obredi velikega tedna v stolnici
V goriški stolnici bo posvečenje sv. olj na veliki četrtek ob 9. uri.
Na veliki petek zvečer ob 19.30 bo procesija iz stolnice na Travnik.
Petje jutranjic in hvalnic se začne vsak večer ob 17. uri. Obredi velike noči pa se bodo vršili v soboto od 20. ure naprej. Sv. maša se bo začela na veliko soboto okrog 22. ure.
Na Veliko noč bo pontifikalna maša ob I0.15h.
Demonstracije se nadaljujejo
V torek 24. marca je bila pred zavezniškim sodiščem v Trstu razprava proti 15 fašističnim razgrajačem, od katerih je bilo 11 iz Verone in Padove, in ki so bili obtoženi, da so 8. marca priredili nedovoljeno manifestacijo po tržaškem korzu. Posledice te demonstracije so vsem znane. Zavezniško sodišče je obtožence obsodilo na 6 do 9 mesecev zaporne kazni. Zaradi te obsodbe je prišlo v sodnijski dvorani do demonstracij med italijanskimi MSI-ovci, ki so zahtevali za svoje pristaše le pogojno kazen. Goriški dijaki tudi niso hoteli zaostati. Uporabili so odkritje neke spominske plošče in obsodbo MSI-ovcev kot pretvezo za demonstracijo, ki so jo 26. marca organizirali po goriških ulicah. Policija je skušala najprej demonstrante razpršiti, ker demonstracija ni bila dovoljena, a jih je pozneje na intervencijo samega župana vzela celo pod svojo zaščito. V spominskem vrtu je imel na zbrane dijake govor odvetnik Pedroni, ki je v mladih srcih še bolj podžgal sovraštvo in jih prepričeval, da so njihove demonstracije popolnoma na mestu.
Števerjan
V četrtek, dne 26. marca je cerkveni pevski zbor v Števerjanu priredil III. kulturni večer, ki je bil posvečen materinemu dnevu. Po kratki otvoritveni besedi je član pevskega zbora recitiral Cankarjevo »Sveto obhajilo«, katerem naš največji slovenski pisatelj tako lepo proslavlja svojo mater.
Nato je gospod predavatelj dr. J. Bitežnik prečital evangelij o Marijinem oznanjenju in nam podal prelepo razlago njegove vsebine. Prikazal nam je v pravi luči Mater božjo in njeno trpljenje ter trpljenje vsake matere, ki ga prestane s svojimi otroki.
Zares lep je bil njegov govor in je tako segal prav do dna srca posebno starejšim materam, da je kanila tudi kaka solza iz oči.
Zato smo hvaležni pevskemu zboru ter gospodu predavatelju in želimo še kaj lepega slišati.
Sovodnje
Dne 25. marca smo obhajali materin dan in obenem obletnico sprejema naših otrok v Marijin vrtec. V cerkvi so se ob 4h popoldne zbrali v posebno velikem številu otroci iz okoliških vasi, ki so z velikim zanimanjem poslušali č. g. Mazoro. Toda g. govornik je podal tudi materam precej lepih naukov. Nato smo slišali, kako je novih 11 otrok obljubilo zvestobo materi Mariji. Po slovesnem blagoslovu smo v šoli prisostvovali slikam iz Lurda in z užitkom sledili barvanemu zvočnemu filmu Mati božja. Ob govoru in filmu smo se navdušili za Marijo v prepričanju, da se bodo uresničile besede g. govornika, da bo pobožnost do Marije tudi v Sovodnjah napravila veliko dobrega.
vesel, da sem ti odštel samo pripev. Prihodnjič pa le glej! Pesem ima tri kitice.«
Mladi umetnik je napravil neumen obraz in se zbegano tipal za zadnjo plat. Ko so se zdaj tudi drugi smejali in kričali na njegov račun, so mu od togote stopile solze v oči.
»Presneto, Lambert! Izvrstno zadet!«
Nato pa je eden izmed fantov naglo zbrisal tablo, kajti prišel je profesor Derue in stopil za kateder.
Zvečer, med predpisanim molkom, se je Jožef de Veuster pripravil, da bi pisal svojim staršem.
Toda kaj naj piše? Da ne more pozabiti domovine? Da ga vabita pusta in polje? Da je njegova duša v šoli kakor ptič v kletki? Da ga ti mali valonski malopridneži mučijo in mu nagajajo, kakor le morejo?
Ah, kaj! Ali mora vse to vedeti mati? Kmetica ima dovolj drugega dela in skrbi. Zakaj naj bi ji delal težko srce? Se bo že pregrizel.
Odločno je Jožef pomočil pero v črnilo in pisal:
V četrtek nas je presenetila vest. da je na svojem domu umrl brat gdč. Milke Kofol, dolgoletne služabnice pok. g. P. Butkoviča. — Naše sožalje!
Jamlje
Na cvetno nedeljo je pri nas zasvetila električna luč. Po dolgih letih pričakovanja in prizadevanj smo končno dočakali ta dan. Popoldne je bila blagoslovitev električne napeljave; te slovesnosti so se poleg številnega ljudstva udeležili tudi ravnateljstvo in delavci družbe Selveg, domači obč. odbor ter g. župana iz Tržiča in Ronk. Po blagoslovitvi je g. župnik iz Doberdoba prižgal luč, nakar so govorniki izrazili veliko zadovoljstvo in zahvalo vsem, ki so pripomogli, da imamo kljub izrednim oviram in štroškom v Jami j ah električno luč. Ta zahvala gre zlasti prefekturi in družbi Selveg ter občinskemu odboru — med njimi predvsem skrbnemu g. županu in jamelj-skim obč. zastopnikom.
Vso prisrčno slovesnost je povzdignila godba iz Doberdoba, večerna razsvetljava zvonika, zvočniki in radio-aparati ter skromna poglobitev pa so pripomogli, da smo ta lepi dan za Jamlje preživeli v veselem zadovoljstvu.
Radio Trst II.
Nedelja, 5. aprila:	11.30	Oddaja	za naj-
mlajše. — 12.15 Od melodije do melodije. — 18.00 Novice iz delavskega sveta.
— 19.00 Iz filmskega sveta. — 20.00 Slovenski motivi. — 21.30 Izbrana lirika. — 21.45 Bizet: CARMEN, 1. in 2. dejanje.
Ponedeljek, 6. 4.: 9.00 Slovenski motivi. —
10.00 Predavanje. — 10.15 Rahmaninov: Trije simfonični plesi. — 16.00 Radijski oder. — 18.00 Beethoven: Koncert št. 4.
— 20.00 Slovenske pesmi. — 21.00 Književnost in umetnost. —	21.45	Bizet:
CARMEN, 3. in 4. dejanje.
Torek, 7. 4.: 19.00 Tehnika in gospodarstvo.
—	20.00 Koncert sopranistke Ondine
Otte. — 21.00 Čitamo za vas - Guy de Maupassant: OGRLICA. —	22.00 Čaj-
kovski: Simfonija št. 5.
Sreda, 8. 4.: 19.00 Zdravniški vedež. —
20.30 Šola in vzgoja. — 21.30 Vokalni kvartet. —	22.00 Schuman: Simfonija št. 4.
Četrtek, 9. 4.: 13.00 Pevski duet in harmonika. ------- 20.40 Slovenski motUl.
21.00 Radijski oder - Watsley: SREBRNA POROKA.
Petek, 10. 4.:	19.00 Kraji in ljudje. —
21.17 Kako nastane zemljevid? — 22.00 Iz angleških koncertnih dvoran.
Sobota, 11. 4.: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. — 19.00 Pogovor z ženo. —-
21.30 Koncert zbora Tržaški zvon. —
22.00 Vieuxtemps: Koncert št. 5.
DAROVI
Za SLOVENSKO SIROTIŠČE
Simčič Leopold iz Canade daruje za pirhe za revne sirote 1 dolar.
Srčna hvala!
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠČE
Za vzdrževanje revnih dijakov so prispevali: gospa Alojizija Simčič 1000; gdč. N. N. iz Gorice 1000; Franko Jožef Širca iz Mavhinj v počastitev spomina pok. starega očeta in stare matere 500; nekdo iz Trsta 2300; Leban Marija v spomin svoje pok. matere Alojzije 3000.— lir.
Nebeški delivec dobrot naj jim bogato povrne!
Prijatelji in znanci! Spominjajte se radi našega zavoda! Podpirajte ga!
BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOC!
's Graven-Brakel 10. junija 1857.
Ljubi starši!
»Pišem ram prvo pismo iz Graven-Bra-kcla.
Tukaj sem se že precej dobro privadil, kajti nekoliko že govorim z Valonci. Delo, pouk, tovariši in moja mala spalnica so mi postali že kar domači. Vse v hiši je gosposko in lično. Vsak dan jemo kakor pri nas na semanji dan. Pivo je okusno. Če se Valonci skušajo norčevati iz mene, jih z ravnilom našeškam.
Moj učitelj je tudi Valonec. A je zelo dober in učen. Me še posebej ini.
V nedeljo smo šli na sprehod. V ponedeljek pa smo bili na semnju v Soigneju. Bili smo štirje Flamci.
(Ljubi Bog! Kaj je valonski semenj proti našemu! A nekaj vendar lahko napišem:)
Videli smo lepo procesijo.
Pišite mi, kako se godi Pavlini v samostanu in kaj je novega doma.
Vaš vdani sin
Joief de Veuster.«
Dobro da je na svetu flamska beseda. V njej je v tujini odmevala domovina.
Tako. Ali iz pisma res veje domotožje? Ne, prav nič.
Niti med vrsticami ne more nihče razbrati, kako kmečki sin hrepeni po domači grudi. Matere ne bo skrbelo.
Počasi in zamišljeno je Jožef obrisal pero, s peskom osušil pismo in ga zapečatil.
»Kruh v tujini je grenak, pa najsi je tudi potica,« mu je rojilo po glavi. Kako rad bi pobegnil k skledi kuhane pinjene juhe, ki jo je pripravila mati. Nekaj časa je Jožef sanjavo gledal predse. Nato pa je trdo potegnil z roko prek čela.
Ne. Ne smejo ga imeti za slabiča, ne valonski fantje a svojimi neumnostmi in neolikanostjo, ne. domovina, ki ga kliče noč in dan.
V fantu se je zbudila flamska trma. Učitelj je to nekoč imenoval velikonočno trmo. O, on bo že storil svoje. Vse bo zmogel. Najprej bo obračunal z malimi sovražnostmi in hudomušnostmi, ki ga vsak dan nadlegujejo.
»Enkrat povej profesorju Dcrueju. Ta bo napravil red!« Tako mu je nekoč svetoval Flamec, ki je bil že dalj časa v šoli.
(Nadaljevanje)