PoStnina plačana v gotovini. LETO XL1I. ŠTEV. 9.-10. Slovenski Pravnik Izdaja društvo ..Pravnik" v Ljubljani VSEBINA: 1 DR. RUDOLF SA30VIC: O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave 193 2. DR, FRAN OGRIN: Stvarne in pravne pripombe k pravilniku o gostilnah in kavarnah 211 3. DR. METOD DOLENC: Nova orijentacija nemškega zdravstve- nega sveta slede pravne zgodovine Slovanov 219 4. Dr. Josip Šiiovič — sedemdesetletnik 225 5. DR. FRANCE GORŠIČ: Pregled soclalnopolitične uprave v Slo- veniji 228 6. Književna poročila 233 7. Razne vesti 243 PRILOGA: Odločbe stola sedmorlce v civilnih stvareh. V LJUBLJANI NATISNILA ..NARODNA TISKARNA" 1928 Za uredništvo in izdajatelja odgovarja: Dr. Rudolf Sajovic Za Narodno tiskarno: Franc 3ezeršek SLOVENSKI PRAVNIK Leto XLII. Ljubljana, 1928. Št. 9—10. 0 odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. Dr. Rudolf Sajovic. (Konec.) Škodo mora učiniti državni ali samoupravni organ. Pod organi razumevamo v vsaki organizaciji osebe, ki ustvarjajo in izražajo voljo te organizacije. Prav tako v javnih organizacijah, kamor prištevamo državo in samoupravna telesa.27) Državni organi so predvsem osebe, ki predstavljajo na zunaj državni- organizem, v prvi vrsti torej državni uslužbenci, nameščeni po določbah činovniških zakonov, dalje vojaške osebe in vojaški uradniki. K državnim organom je treba prištevati tudi ministre, dasi večina odredb činovniškega zakona ni uporabna nanje.28) Prištevati je državnim organom v smislu te določbe tudi vse druge osebe, ki niso v državni službi, pa vendar po državnem ustroju samem opravljajo oblastne funkcije, četudi samo od časa do časa, pa so vendarle člen v državni organizaciji pri izrekanju oblastnih odločb. To so: porotniki, sodniki lajiki. komisije za ugotovitev dohodka in davčni odbori ter njih člani po zakonu o neposrednjih davkih. Dalje inšpektorji dela in njih organi po zakonu o inšpekciji dela od 30. decembra 1921 SI. N. IX./1922, Ur. 1. št. 106/22, notarji kot sodni komisarji po § 183 not. reda, duhovniki kot voditelji matrik. Nasprotno ne bo moči imeti za organe v tem smislu druge osebe, čeprav izvršujejo kontrolo, poverjeno jim po za- 27 Pitami c, Država sir. 1T5 si. definira pojem državnega organa tako-le: »da organi ustvarjajo, spreminjajo in uporabljajo pravna pravila ter ugotavljajo njih pomen, kadar je sporen.« 2" 01. SI. Jovanovič, op. c, str. 361. 13 9* O odgovornosti države in samoupravnih teles po ČL 18. ustave. konih: delavske zaupnike (po zakonu o zaščiti delavcev), zadružne nadzornike, ki so le organi dotične zadružne zveze, izvršujoče kontrolo nad zadrugami-članicami. Iz tega vidika tudi konkurznega upravnika ne bo smatrati za sodni, torej državni organ, vzlic temu, da ga zakon naravnost navaja med organi konkurznega postopka. On je v prvi vrsti zastopnik upnikov, ima po njih intencijah in v njih interesu realizirati stečajno imovino. Zato je odgovoren tudi osebno za povzročeno škodo. Enako ne prisilni upravnik v izvršilnem postopanju, čeprav opravlja svoj posel pod nadzorstvom in po navodilih izvršilnega sodnika. Pripomniti pa je, da je to vprašanje dokaj sporno in da se prav cesto smatrata zlasti konkurzni in prisilni upravnik za oblastna organa. Oblastni samoupravni organi so predvsem oblastna skupščina in oblastni odbor (čl. 3 samoupr. zak.), dalje pa tudi vsi nameščenci oblastnega odbora (čl. 63 cit. zak.) in njegovih zavodov. Slično so sreska skupščina, sreski odbor in njegovi nameščenci organi sreske samouprave, pri občinah občinski svet (§ 28 obč. r. za mesto Ljubljano) in župan z magistratom, t. j. z občinskimi nameščenci vred (§ 63 cit. obč. r.), oziroma občinski odbor in občinsko starešinstvo. Da sta oblastna in sreska skupščina organa, čijih dejanja utegnejo učiniti škodo, je utemeljeno v inljih položaju. Ti dve skupščini ne ustvarjata zakonov kakor Narodna skupščina, imata samo pravico izdajati uredbe temeljem veljavnih zakonov in v njih okviru. Če kršijo te uredbe po zakonih priznane pravice državljanov, je dopustna proti njim pritožba na upravno sodišče, če je bila z uredbo naravnost povzročena škoda, odgovarja zato oblast oziroma srez. Pri aktih Narodne skupščine pa je nasprotno vsaka protizakonitost izključena, kajti vsak tak akt je po svoji vsebini in obliki zakon, ki spreminja prejšnje določbe in ustvarja nove. Zato Narodna skupščina ni državni organ v smislu čl. 18 ustave, dočim so to oblastna skupščina in sreska ter tudi občinski svet v občini. Škoda, ki iso zanjo odgovorne država in samouprave, mora biti učilnijena z nepravilnim izvrševanjem službe. Težkoče povzroča interpretacija nejurističnega izraza »nepravilno«. Ali je »nepravilno« identično z »nezakonitim«, ali po- O odgovornosti države in samoupravnih teles po 61. 18. ustave. 195 menja nekaj več? Po Tasiču je podano nepravilno izvrševanje službe, tudi ako so bili kršeni tehnični predpisi službe, sicer pa da so nepravilna dejanja vedno tudi nezakonita.29) Pojem »nepravilnosti« je, kakor pravi J o v a no v i č, zelo raztezen in ohlapen.30) Ta izraz torej pomenja, — da se ni hotela postaviti nobena meja za intenzivnost kršitve: ni se hotelo omejiti, da bi bilo javno telo odgovorno samo za namerne kršitve službe in pa take, učinjene iz velike nemarnosti. Odgovornost bo podana tudi tedaj, če je zakrivila kršitev službe samo culpa leviš dotičnega organa. Pojem nepravilnosti obsega zato vsako kakršnokoli kršitev uradne dolžnosti: kakor oškodovanje iz namena, nemarnosti, nepazljivosti, nebrižnosti, po-zabljenja, vsled tehniških pogreškov, politične ali osebne pri-stranosti. Nasprotno pa bo izločiti vsa slučajna oškodovanja zasebnikov v njih pravicah, kakor tudi odkloniti jamstvo javnih teles za učin, ako ni dovedlo posredno teh oškodovanj kako dejanje ali opuščenje javnega organa.31) 32) Jamstvo za učin 29 T a s i d, op. c. str. 71? in si. 30 SI. Jovanovič, op. c, str. 431. 31 Podobno T a s i č , op. c, str. 716. 32 Ze ob zaključku te razprave doše! mi je v roke po prijaznosti g. univ. prof. dr. Kreka, za ikar se mu na tem mestu najlepše zahvaljujem, tekst § 1341 načrta edinstvenega o. d. z. Besedilo še ni dokončno, oddali so oddvojema mnenja Krek, Maurovič in Tadič. Civilnopravna sekcija Stalnega Zakonodajnega Sveta je sklenila, da se pošlje ta paragraf tudi javnopravnemu odseku, da odlda t»di on svoje mnenje. Tekst tega paragrafa se glasi: Odgovornost države i samoupravnih tela. § 134.1. (l.) Ako činovnik Sli drugi službenik države iti samoupravnog tela kome nanese štetu tirne, što u vršenju svoje službe maimerfno ili iz velike nemarnosti svoje dužno-sti povredi ili što se neopravdano protivi da svoju sliužbu vriši ili što ie skrivio jer vršenje službe bez razloga odugovlači. a taikva se šteta nije mogla ukloniti zakonskim pravnim lekovima. oštečenik može. u koliko ne postoje posebni zakonski propisi, tražiti redovnim tužbenim putem nakna-du od države si samoupravmiih tela. (2.) Činovnik ili drugi službenik države ili samoupravno« tela, po čijem je ovlaščenju ili u čije je ime štetnik po-stupao. odgovara državi ili samoupravnom telu samo onda. ako bi mu se mogla pripisati zla namera ili velika nemarnost. ;A da li če i u 'koliko u ovom slučaju odgovarati i niži 'činovmiik odnosno službenik -zavisi od toga da li ima u toliko i do njega kri.vn.je. (3.1 Praivo države ili samoupravnih tela na podizanje tužbe zbog naknade štete prestaje srmrču odgnvor- 13* 196 o odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. zlasti še, ko je za takšno jamstvo zahtevati izrečen zakonski predpis. »Nepravilno« je po tem identično z izrazom »nezakonito« v čl- 91 ustave iin čl. 1 zak. o min. odgov. Po teh določbah je odgovorna država za škodo, ki jo učinijo ministri z nezakonitim izvrševanjem službe, tudi tu ni omejena odgovornost samo na kršitve, učinjene namerno ali iz velike nemarnosti. Nezakonito in nepravilno je to, kar ni v skladu z zakoni oziroma nasprotuje izvršilnim predpisom, izdanim temeljem zakonov. Nezakonitost ali nepravilnost morata biti podani očitno; to se pravi: uradna odločba ali dejanje mora izrekati nekaj drugega, kakor je moglo slediti iz pozitivnega prava. Stranki bo treba dokazati samo neskladnost uradne odločbe, izdane po javnem organu, z ustreznimi zakonitimi predpisi. Kdo je kršil in kako, to ne zanima pri vprašanju nezakonitosti in nepravilnosti. Zlasti je neodločilno pri tem, kako odgovarja napram javnemu telesu organ sam, to vprašanje je urejeno po drugih vidikih kakor pa vprašanje odgovornosti javnega telesa napram poedincu. Izločiti pa je iz pojmov nezakonitosti in nepravilnosti one primere, ki dopuščajo po zakonih različno tolmačenje. Korigirati nepravilno interpretacijo je stvar višjih stopenj in mora obveljati tolmačenje najvišje stopnje za pravilno. To velja prav tako glede odločb upravnih oblastev kakor nag aiiovnika i 1 i drugioig službenika. (4.) Ali ako čarovnik rfi drugi služ-benik usled povrede službene dolžnosti imao imovinsku korist, odgovaraju njegovi nasledniici imovimom koja itn je pripadala iz njegov,e imovine.« ITakoj na prvi pogled zbode v oči, da ta paragraf shvača kršenje javnega posla precej sorodno s češkoslovaškim načrtom (gori opomba 15). Predvideva pa odgovornost samo za dejanja, izvršena namerno ali iz velike nemarnosti, torej za dokaj manj kakor predvideno v ustavi. Vendar sa ta okotaost ne more smatrati za protiustavno, ker je po ustavnem predpisu meja med pravilnim in nepravilnim v istini težko določljiva. Izpostavljen pa je ta način ureditve istim četrtkom kakor § 1313 češkosilov. načrta, da je s iprivjzetjem te določbe v o. d. z. zabrisana meja med javnim telesom kot subjektom javnega prava in subjektom zasebnega prava. Ali naj država tudi pri zaključenih pogodbah odgovarja saimo za dolus in culpa lata svojih reprezentanitov, dočim jamčijo druge pravne osebe tudi za culpa leviš in cesto celo za golo naključje? To neskladnost utegne povizro-čiti prevzem predlaganega § 1341 v sistem o. d. :z., ker bi se s tem postavljale vse druge ©dškodniinske določbe o. d. z. izven veljave za državo in samoupravna telesa. O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. 197 glede sodnih odločb in ne gre, da bi ena vrsta javnih oblastev pobijala tolmačenje drugih oblastev. Zato pa je pogoj nezakonitosti in nepravilnosti, da sta v pobijanem aktu podani očito. Ne more se smatrati tudi za nezakonito ali nepravilno, kadar je smelo odločiti oblastvo po svobodnem preudarku, kjer je svobodni preudarek dopuščen in se pri tem formalne in materijalne meje, svobodnemu preudarku stavljene, niso prekoračile. Ako sloni odločba na svobodnem preudarku, potem tudi motivi, ki so bili odločilni zanjo, niso prav nič mero-dajni. Upošteva se vselej samo končni učin. Nezakonito ali nepravilno dejanje mora biti izvršeno v službi. Včasi je težko pravilno ugotoviti, ali je organ izvrševal službo ali ne, ko je učinil škodo. Odklanja se na eni strani odgovornost za kazniva dejanja, češ da organu kaznivih dejanj službena dolžnost ne nalaga im da nobena družba ne more odgovarjati za takšna dejanja drugih oseb. Na drugi strani pa se skuša naprtiti javnemu telesu odgovornost za vse, kar je storil organ. Ne eno ne drugo ne smatram za pravilno. Gotovo država ne odgovarja, če vojak na vojaškem pohodu porabi priliko odmora in gre v bližnjo hišo prosit kruha, pa zahode z bajonetom kmetico, ki prošnji ni ugodila. Ali pa če razsaja na veselici pijan finančni stražnik, ki na njej ni službeno prisoten, ter rani eno ali več oseb. Prav tako tudi ne, če ukrade sluga depozitnega urada, ki si je preskrbel skrivaj ključ od blagajne, hranjeno gotovino ali vrednostne papirje. Slično bo treba odločiti, ako nezvesti pisarniški uradnik po-tvori podpis svojega predstojnika in s tem učini nekaj škodljivega za drugo osebo. V vseh teh primerih dejanje javnih organov ni v zvezi z njih službo: vojak ni izvršujoč vojaško dolžnost stopil v hišo kmetice, finančni stražnik ni opravljal službe na veselici, davčni sluga ne rokuje z depoziti in pisarniški uradnik nima pravice izdajati odločb. Kjer torej ni prave zveze s službo, ne bo moči govoriti o kršitvi službe, in organ sam odgovarja za svoje ekscese po običajnih pravnih načelih. Ako pa je bilo nepravilno dejanje učinjeno v izvrševanju javne službe, tako da se ne da ločiti od nje, tam odgovarjata država ali samoupravno telo, pa najsi ustanavlja dejanje organa tudi po kazenskih zakonih odgovoren čin. N. pr. če izda podmičeni '^8 O odgovornosti dTŽave in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. sodraik krivično sodbo ali če prekorači policijski stražnik pravico uporabe orožja in poškoduje telesno koga in podobno. V praksi se cesto dogaja, da državni uradniki sami tožijo državo na priznanje svojih pravic, zajamčenih po činovniškem zakonu. Prav za prav res ni med državo in njenimi uslužbenci nobene pogodbe, vendar je razmerje med obema določeno po zakonskih predpisih, ki urejajo to razmerje. Ti predpisi določajo tudi, kakšno pot mora nastopiti organ za popravo krivice. Če se torej pravočasno ne nakaže plača ali pokojnina, je izključena pot pravde.33) če to ni izrecno priznano, kakor n. pr. po belgijskem ali nemškem pravu. Ako pa se zgodi krivica in je bil kdo proti predpisom ali temeljen! izkrivljenih dejstev odpuščen iz službe ali upokojen, potem je podano nezakonito ali nepravilno izvrševanje službe in odgovarja za posledice država. Kar pa se tiče samoupravnih organov, se jim pravdna pot za njih zahtevke iz službenega razmerja ni nikdar osporavala. Samoupravna telesa so namreč pravne organizacije nižjega reda, oborožene s silo, kolikor jim jo nudi v pomoč nadrejena država, državna oblastva so poklicana soditi o razmerjih samouprav napram drugim pravnim subjektom, kolikor ta izrecno niso izvzeta in odkazana v odloče-vanje samoupravi. V vseh teh primerih gre za tzv. javne pravice državljanov, torej tam, kjer nastopata država ali samoupravno telo kot oblastvo, kot imperij. Kjer imenovana nimata tega značaja, kjer nastopata kot privatnopravni osebi, tam ni mesta za uporabo čl. 18, najsi se udejstvujejo v njih imenu tudi javni organi. Pri tem ni pozabiti, da je pojem fiska ali erarja širši od pojma države kot zasebnopravnega subjekta. Država se ne imenuje erar samo tedaj, kadar nastopa kot podjetnik, lastnik, dedič 35 Krek: Das Verfassungsrecht... str. 24 in sedaj K r e k-Š k e r 1 j, op. c. str. 63. Nasprotno K um a mudi: Administrativno pravo 1921, str. 79, ki trdi, da so nameščanje, odpuščanje in upokojevanje uslužbencev javnopravni akti in da je praivica ma plačo in pokojnino javnega značaja. Visokost teh pa je privatnopravne prirode. Čim i mu uslužbenec to pravico, je sklenjena med obema pogodba, po kateri ima nameščenec pravico, iztožiti plačo ali pokojnino. Gl. tudi odločbo št. 60 v izbirki Themis VII., po kateri je pristojen edinoile miinister. da odloči o tem', gre li osebi pravica do pokojnine ali ne. O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. 199 in podobno, marveč sploh v vseh imovinskih stvareh, tudi kot izterjevateljioa davkov in javnih dajatev, torej v javno-oblastni lastnosti. Ako je država lastnik zemljišča, je presojati vsa pravna razmerja glede tega zemljišča po normah civilnega prava, torej tudi, če upravnik tega zemljišča, ki je uradnik in ima po svoji službeni dolžnosti skrb zanj, zaoranjuje zasebnikom izvrševati služnostne pravice na tem zemljišču. Ako pade z državnega ali samoupravnega poslopja kos opeke ali se utrga telefonska žica, najsi se z^odi lo po nemarnosti javnih funkcijonarjev, odgovarja javno telo kot lastnik po določbah o. d. z. Ako prevaža vojaški voznik drva ali konjsko krmo za svojo vojaško edinico in napravi škodo, bodisi da povozi koga ali udre v mestu šipo, odgovarja zanj država prav tako kot privatni prevoznik za svojega hlapca.34« Vse dolžnosti in pravice, ustanovljene s posebnimi pogodbami za javno telo, je presojati po zasebnopravnih predpisih. Ako določa čl. 22. fin. zakona za leto 1928/29, da je odgovoren državni organ za materijalno škodo, povzročeno s tem, da je sklenil pogodbo brez soglasne odločbe ministra za finance za izplačilo v tuji valuti, in obenem proglaša to pogodbo za neveljavno, je to samo poudarjanje zasebnopravne norme, da pooblastitelj ni vezan, kadar je pooblaščenec prekoračil dano mu pooblastilo. Pošta in železnica tudi kot javni prometni sredstvi ne izgubita značaja prometnega podjetja, čeprav sta v državnem obratu. Samo organizacija in vodstvo poslov sta določena po upravnih predpisih, na zunaj pa stopata v stik z občinstvom s civilnopravnimi pogodbami. Za škode &i jiii imajo pri poštnem pro^ metu zasebniki, je država odgovorna po določbah pravilnika za notranjo poštno službo I. del od 15. decembra 1921 št. 68053 čl. 68 do 81. V teh členih je urejeno kakšne odškodninske pravice nastanejo, če se poštne pošiljke izgubijo, napačno ali prekasno vročijo.35) Za železniške prevoze veljajo določbe 34 (Nasprotno Odločba stola sedmerice, odid. Pravm. zb. št. 138. 35 (Nasprotnega mnenja najbrze Tasič, op. c, str. 724 in kakor se zdi tudi SI. Jovanovič, op. c., str. 431, Iki navajata tudi pomertne vročbe poštnih pošfiljk in brzojavov za vzglede nepravilnega izvrševanja službe. — Glej sedaj tudi čl. 10 pravilnika o prenašanju pošiljk po zraku v notranjem prometu K SHS, od 10. februarja 1928, SI. K 80/XXW, Ur. 1. 112. 200 o odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. železniško - saobračajne uredbe od 25. aprila 1925, Ur. 1. št. 307, SI. N. 185/XL. Slično tudi po zakonu o zrakoplov-stvu od 22. februarja 1928, Ur. 1. 83, SI. N. 50/XIII. v členih 88 do 90 pod zaglavjem »škode in odgovornosti«, dalje po pravilniku o poštnem avtomobilnem prometu od 12. junija 1926, št. 317, Ur. 1. SI. N. 167/XLVI. Vsi ti predpisi so samo del trgovinskega, torej zasebnega prava. Enako velja glede drugih podjetij, zlasti ruanikov, tovarn in podobno, ki so javna lastnina. Velike važnosti je ugotovitev, kdaj so uporabni za javno telo predpisi javnega prava in kdaj zasebnega prava. Potem se ravna, za kakšno krivdo in za kaj je javno telo sploh odgovorno, kolikšna odškodnina se more zahtevati, pred katerim oblastvom se te pravice uveljavljajo in kdaj odškodninski zahtevek zastara. Kaj naj se razume pod škodo, ne povedo natančneje ne čl. 18 in 91 ustave, prav tako ne čl. 1 in 4 zak. o min. odgv. in tudi ne čl. 27 do 34 zakona o sodnikih.33 ) Vendar pa se morata prištevati zadnja dva k izvršilnim predpisom, ki naj dasta možnost, da se uvede ustava v življenje. To je nov dokaz, da so tudi ustavni predpisi takoj obvezni, ako je možno giede na celotni pravni sistem ugotoviti v njih izraženo normo. Brez oklevanja bo odločiti, da mora biti povzročena škoda gmotna,36) ki je ocenljiva v denarju, saj priznava odškodnino za imaterialno (idealno) škodo naše pravo samo v izjemnih primerih (n. pr. čl. 62 zakona o tisku). Pri vprašanjih odgovornemu Javnega telesa se tudi ne tretira prav nič oblika kriv- 3'' 3 ) 'Doslej že parkrat cit. predlog zakona o sodnikih rednih sodišč je bil medtem sprejet v iNarodni skupščini. Ni pa bil do današnjega dne še objavjljein v Službenih Novinah. V veljavo ima stopiti z dnem 1. aprila 1929, zato naj se tudi smatrajo navedbe tega zakona v tej razpravi samo za to, kar so, namreč da se namerava uvesti zakon take vsebine, ki razvija 'Obširneje v čl. 18. ustave izraženo normo. Izrecno pripominjam, da se glasi sprejeti čl. 33 po tiskanem dzveštaju zakonodajnega odbora takole: »Tužba protiv sudije u slučaju datog odobrenja da ima mesta gonjenju zbog krivičnog dela...« itd. Ta tekst torej ne podpira naziranja, izrečenega pri opombi 26). podpira marveč prej nasprotno naziranje. Koliko je seveda razpoložljivi mi tekst pravilen, ne morem presoditi, ogniti se da samo očitnim — a to Številnim tiskovnim pomotam. M 01. Tasič. 1. c. str. 721. O odgovornosti države in samoupravnih teles po čl. 18. ustave. 201 de javnega organa, dovolj je, da je bila z nekim dejanjem povzročena škoda in da je ta škoda vprav posledica dotičnega oblastvenega čina (načelo vzročne zveze). Ali se povrača samo resnična škoda, ki jo je imel državljan (dam-num emergens) ali tudi odišli dobiček, je vprašanje, ki bo nanj odgovoriti po občnih načelih, ko določba o tem popolnoma molči in ravno talko tudi cit. določbe zakona o min. odgovornosti in zakona o sodnikih.37) Napram oškodovancu odgovarja javno telo za vso škodo tudi tedaj, če je na nepravilnem upravljanju službe poleg javnega organa kriva druga od oškodovanca različna oseba. Zaradi tega bo javno telo poleg druge osebe vedno solidaren dolžnik. Moreta biti tudi skupaj tožena pri sodišču, pristojnem za sospornike. Upoštevati pa je tudi možno krivdo oškodovanca samega. Pri tem bo odgovarjalo javno telo samo sorazmerno. Popolna oprostitev države ali samoupravnega telesa skoraj ne bo možna, ker odgovarjata za vsako krivdo in si je težko predstavljati, da bi javni organ izvršil svoj urad brez sleherne lastne krivde samo pod vplivom tuje osebe.38) Pri vprašanju škode je nadalje največje važnosti, da se določi, kdaj je škoda nastala. Potem se ravnajo zlasti odgovori na vprašanja o pristojnosti sodišč in o zastaranju tožbe-nega zahtevka. Ze v uvodu je omenjeno, da skušajo javne korporacije za-jamčiti zakonito in pravilno izvrševanje izdanih predpisov s tem. da so podvrgle odločbe nižjih oblastev presoji višjih stopenj. Kjer teče zoper oškodovalni ukrep nižjega ob!astv;> pritožba, nastopi škoda šele po pravnomočnosti tega ukrepa, tam še ni mesta za tožbo po čl. 18.39) Škoda sploh še ni nastopila. Prav tako državljanu pač ne bo priznati pravico po čl. 18, če je opustil razpoložna pravna sredstva zoper krivični oblastni čin. kajti njegova dolžnost je, da pre- 37 Arg'. »za škode« v ustavni določbi bi se dalo trditi, da je Trtišlien samo damnum energens. Ce bo obveljal cit. predlagani tekst § 1341 o. d. iz., bo po sistemu o. d. z. odškodnina obsegala vedno tudi fucrum cessans. 'kar bi bilo glede na veliki riziko javnih teles odklanjati. 88 Pač pa bi bilo možno e n d er Deutsche n Sla v isti k. Fin Programim von iH. F. S c h m i d und 'R. T r a u t m a n n: 1927. Leipzig • H. Haessel Verlag; str. 92. Knjiga je i. zvezek zbirke: Slavisch-baltische Ouellon und Forschtirtgen (izdajatelj Reinhold ITrautmann). Nova orijentacija glede pravne zgodovine Slovanov. 221 glede Slovanov. V navedeni knjigi cikamo glede politične zgodovine, kakšne vrednosti bi bili celokupni prikazi veljavnosti tako imenitnih mojstrov slovanske politike, kot so bili sodobniki Karel IV. na Češkem, Kazimir Veliki na Poljskem in Štefan Dušan v Srbiji. Kako hvaležno delo bi bilo, vzklikata avtorja, da bi se razbistrila vsa vprašanja glede vseh niti, ki so vodile od enega do drugega teh vladarjev v njih notranji in zunanji politiki. Bodi dovoljeno, da mi k temu vzkliku pri-dodamo v pojasnilo vsaj eno potezico, namreč, da piše Karel IV., ko se vrača iz Italije 1. 1355. v svoje kraljestvo, carju Dušanu, da ju ne veže samo kraljevska čast, ampak tudi enakost plemenitega slovanskega jezika, in da ga naziva kot svojega dragega brata . . . Ali ne osvetljuje to, v zgodovini tako malo opazovano dejstvo, vprašanje medsebojnega razmerja in politike obeh teh vladarjev v malo drugačni luči, kot smo jo bili vajeni gledati — doslej? Avtorja Schmid in Trautmann govorita naravnost o slovanskem »Risorgimento« in menita, da utegne nova orijentacija dovesti do nove, idejno - zgodovinske poglobitve nauka o postanku novih slovanskih nacijonalpih držav. Kako lepa misel, kako važna za sedanji čas, osobito za — čisto znanstvo. In še dalje gresta imenovana avtorja: Zahtevata od nemškega slavista,kot historika, da se oprosti predsodkov, ki so v nemških znanstveniških krogih zelo razširjeni, namreč, da se je edinstvo slovanskega sveta vzdrževalo zgolj po sorodnosti jezikov. Priznavata, da je bila tudi slovanska kultura mogočen čin i tel j slovanske vzajemnosti. Nato čitamo: »Vsekako obstoji kulturno edinstvo slovanskih narodov, četudi prihaja le malo do izraza v njihovi politični zgodovini, še manj morda v zgodovini njihovega duševnega življenja, v razvoju njihove književnosti in umetnosti, v običajih in veri. Pač pa se dado mnogo jasneje spoznati skupne poteze glede pravnih, gospodarskih in socijalnih temeljev prosvetnega razvoja« (str. 57.). III. Še pred problemom pravne zgodovine Slovanov samim se peča knjiga na kratko z glavnimi obrisi zgodovine nacijo-nalnega čuta poedinih slovanskih narodov, od vzbujenja njihove narodne zavesti pa do njene končne utrditve. 222 'Nova orijentacija glede pravne agodovine Slovanov. V okviru pravne zgodovine kot take nanizavata avtorja glavne smernice za njen pravi razvoj. Raziskava naj velja zgodovinskim virom v cerkvenoslovanskih kronikah Srbije, Romunije, vzhodnega slovanskega naselja. Skoro še nepregledno je polje dela pni proučavanju slovanskega listinskega materi-jala: glede diplomatike cerkvenoslovanske listine pa se da šele komaj o medlih pričetkih govoriti. Tudi srednjeveške češke listine so bile doslej edinole raz stališče zgodovine jezika predmet obdelavanja. Na polju ustavne zgodovine niso še razčiščena niti prevažna osnovna vprašanja, ali smemo pri slovanskih državnih tvorbah govoriti o patrimonialnem, fevdalnem ali staleškem državnem ustroju. Zgodovina slovanskih mest naj bi se razpravljala po metodi, ki sklaplja ustavno-zgodovinsko raziskavo s topografično. Privatno pravo treba obdelati po vidikih gospodarske in socijalne zgodovine. Dognati treba pogoje in oblike, po katerih je prešinjalo običajno ljudsko pravo zakonito pravo in narobe. Ni še pojasnjeno, kako so se razširile bizantinske pravne knjige na slovanskem jugu in vzhodu. (Mi bi k temu dodali, da vemo še prebito malo o vplivu švabskega zrcala na pravne razmere med Slovenci.) Cerkvenopravna zgodovina slovanskih narodov se je doslej bavila samo po vidikih zgodovine virov, pa tudi cerkvena zgodovina med Slovani, osobito pravoslavne cerkve, dala bi se po metodah, ki si jih je splošno usvojila zapadno- in sred-nje-evropska veda, še znatno poglobiti. Takisto socijalna in gospodarska zgodovina. Vse te grane znanosti, obdelane za poedine slovanske narode, utirale bi pot slovanski primerjalni pravni in socijalni zgodovini. V podrobni analizi označenih problemov govori naznanjena knjiga tudi o južnih Slovanih, toda mnogo medleje kot o močnejših severnih Slovanih. Na jugoslovenskih tleh, pravita avtorja, so nemški vplivi na polju gospodarskega in socijal-nega ustroja — tudi izven slovenskega naselja, ki je skoraj popolnoma od njih zavojevano, bodisi neposredno, bodisi posredno po Ogrih — učinkovali mogočno, ne da bi imeli še jasne pojme o obsegu in pomenu tega dejstva. Sodba avtorja o Slovencih je zaenkrat še pravilna; zdi se nam pa, da utegne baš resnično znanstvena 'Nova orijentacija glede pravne zgodovine Slovanov. 223 pravna zgodovina razkriti še lepo število latentnih pravnih potez ljudskega običajnega prava, ki niso germanskega porekla. IV. S c h m i d in Trautmann hočeta nemško slavistiko organizirati. Predvsem kličeta: Proč z nenaklonjenostjo nemških znanstvenikov napram celokupnosti ali pa delom Slovan -stva! Nemški slavist je samo tisti, ki se ni malo ne ozira na politične in nacijonalistične, zoper Slovane naperjene težnje; on se pokaže šele tedaj moža, ko se dotika na znanstven način tudi takih problemov, ki so izvestnim krogom nemškega naroda s posebnimi gospodarskimi ali političnimi aspiracijami nesimpatični. Nemški slavist se mora naučiti jezikov, ki so potrebni za raziskavanje slovanskih zgodovinskih virov in slovanskih književnosti. Stališče »Slavica non leguntur« treba korenito izpremeniti. Skrbeti je treba za ustanovitev vseuči-liščnih in drugih zavodov, ki naj se intenzivno bavijo s slavistiko po vseh njenih granah. Poleg monografičnih del naj se neguje sintetično delo glede celokupne slavistike, ki bo krona vseh znanstvenih naporov. Vse to naj se zasnuje In opravi kmalu, kajti »z vsakim letom, v katerem se slavistika v Nemčiji zanemarja, širijo se razpoke v univerzalni stavbi nemške znanosti« (str 86). Pri tem pa naj navdaja nemškega slavista radost, ko se skupna znanost razcvita tudi pri — sosedih Slovanih. Ponovno naglašamo, da veljajo vse te krepke, pa upravičene besede avtorjev oznanjene knjige ne samo slovanski pravni zgodovini, ampak celokupnemu problemu slavistike: slovanski filologiji, folkloru in zgodovini. V. Ako se uresničijo vsi cilji, ki so prišli v naznanjenem programu nemških avtorjev do izraza iz čisto znanstvenih nagibov, potem se nam obeta nova doba tudi glede pravne zgodovine slovanskih narodov, doba, v kateri bodo nemški znan-Svetnliki s svojimi preizkušenimi znanstvenimi metodami, pa tudi s svojo nemško mentaliteto orali na polju slovanske pravne zgodovine. Njeno polje je prostrano, pa še malo obdelano; za tekmo nemških in slovanskih znanstvenikov kakor nalašč pripravljeno. Tekma bo rodila nasprotno kontrolo; znanstvenik, ki gleda skozi slovanske očali, 224 .Nova orijentacija glede pravne zgodovine Slovanov. bo popravljal nemške izsledke in narobe. Tako bo za velike slovanske narode stvar dobro uspevala. Bojimo pa se za narodič Slovencev, da se jih bo znanstvena tekma, kakor doslej, tudi poslej v velikem loku izogibala, da ostane za njega doslenji — vacuum glede pravne zgodovine. Že zgoraj smo na rahlo omenili, da slovenska pravna zgodovina ni docela pogreznjena v nemško. Dodajmo še, da so baš diferencijalne točke zelo zanimive in značilne. Žal, da je šlo že tolikanj pravno-zgodovinskega gradiva v nič, ki bi moglo dobro služiti za razbistrenje pravkar označenih razlik. Toda tudi v tisti smeri, ki naj dožene razkro-jevalno delovanje slovenskih neprijatejev pred svetovno vojno v pogledu naše pravne zgodovine, treba bo še opraviti znanstveno delo! Nemški in nenemški znanstveniki naj proučujejo tudi negativno stran fontologije, kje, kdaj in zakaj je šlo toliko naših virov v izgubo, seveda pa tudi, kje se nahajajo se — neodkriti. Naj navedemo dvoje, troje remjniscenc iz svojih doživljajev! Pred 25. leti je dal v gradu Luknja (Luegg) pri Novem mestu njegov posestnik preko 20 foliantov z zapisniki o vinogorskih zborih — pokuriti. Ali: V Gradcu je šef prezidijalne pisarne višjega deželnega sodišča 1 1911., ko so se našli v arhivu vzorci slovenskih in hrvatskih fevdskih priseg iz 17. stoletja, čisto resno nameraval dotične rokopise uničiti (»einstampfen«). V arhivu gosposke gradu Bled se nahajajo zapisniki o pravdah pred gosposko; iz njih pa izvemo, da so na Bledu početkom 17. stoletja še poslovala — ljudska kvatrna sodišča. (Pomniti je, da Valvazor o teh ljudskih sodiščih niti besedice ni črhnil . . .) Kje so dotični zapisniki? V ljubljanskem muzeju, kjer se hranijo prvonavedeni zapisniki, jih ni. Ali so morda še, v Brixenu? — Koliko dela je treba še opraviti, koliko drugih tužnih reminiscenc o uničbi naših pravnozgodovinskih virov bi poznavatelji naše politične zgodovine iz predvojnega časa zmogli še navesti! Vse te podatke treba zbrati, objektivno preiskati, nadaljnje uničevanje naših virov preprečiti. Ker nedostaja slovenskih zgodovinskih virov iz časa pred kmečkimi upori 16. stoletja, pride morda do tega, da se ne bo dala izgraditi celokupna zgodovina slovenske- Dr. Josip Šilovdd — sedemdesetletnik. 225 g a p r a v a. Vsekako pa moramo dobiti vsaj p o p o 1 n o p r a v-no zgodovino Slovencev, ki nai.dožene tudi to, kar se da še dognati iz časov po kmečkih uporih, iz katerih nam je ohranjenih dovolj listinskih prič glede slovenskega običajnega prava. Retrospektivno posmatranje tega in onega gradiva nam bo omogočevalo odkriti vse tiste vplive tujerodnih prav, ki so odvajali Slovence od praslovanskega skupnega prava. Vse to so problemi, ki spadajo v okvir programatičnih izjav nemških slavistov, a nič manj ne — slovanskih znanstvenikov. Da se popolnoma objektivno raziščejo in razbistrijo, bo treba pač napora več generacij znanstvenikov. Naj bi slovenski znanstveniki pri tem delu ne zaostajali — za nemškimi. Dr. Josip Šilovič — sedemdesetletnik. Ne sme ostati neopaženo v našem pravniškem svetu, da je dovršil dr. Josip Šilovič dne 8. septembra t. 1. svoje 70. leto življenja. Ta izredni mož je sin kršnega hrvatskega Primorja. Narodi] se je 8. septembra 1858 v Praputnjaku. Oče mu je bil gozdni delavec, ki se je moral vsled bede izseliUi v Ameriko. Tam najde pri gradrtji železnice nesrečno srnirt. Josip je imel takrat 12 let, pa je moral zamenjati knjige za motiko in služiti si kruh na železniški progi Reka—Zagreb. Mati sama ni mogla utešiti gladu štirim nedoraslim otrokom. Ali darovitost mladega Josipa je spoznal domači župnik v Bakru Vinko Stiglič in ga spravil v gimnazijo v Senju. Tu je, še sam deček, poučeval škofovega nečaka in opravljal tudi cerkveniške posle v kapeli sv. Ambroža, da si je prislužil stanovanje in hrano. Ko pa je bil škof Soinjič uipotkoijen, usahne ta pomoč in mlladi Šilovič gre v Zagreb, da nadaljuje študije. Z instrukcijami si je pridobil toliko, da je mogel gimnazij skončati — z odličnim uspehom. Rad bi bil šel študirat medicino, a prošnja za deželno ustanovo v to svrho ni uspela. Učil se je prava, postal doctor iuris leta 1884, vstopil pri sodišču, prišel v službo k vladi, kjer je dobil precej i .s 226 Dr. Josip Šilovjč — sedeimdesetl-etnik. prilik« potovati, če je imel prostega časa, je rad zibiral preprosto ljudstvo okoli sebe in ga učil citati in pisati. V znanstvu se je obrnil h kriminalni pravni stroki. L. 1886 in 1887 je študiral na Dunaju, v Lipsiji, Bologni in Neaplu. Poslušal je Bindinga, "VVundta in bil zlasti marljiv učenec pl. Liszta, ki se ga je tudi še v poznejši dobi prav rad prijateljski spominjal. Leta 1890 se je Šilovič habilitiral v Zagrebu za docenta kazenskega prava, a leta 1894 je bil imenovan za rednega profesorja, najprej za stolico civilnopravdnega postopanja, ki jo je pa zamenjal 3 leta pozneje za stolico kazenskega prava, kazenskopravdnega reda in filozofije prava. Plodoviti pisatelj obogati hrvaško pravno književnost za mnogo prelepih del. Urejeval je pravni strokovni list Mjesečnik od leta 1892 do 1913 v imenu Pravniškega društva in privedel ta list, neumorno ga zalagajoč tudi sam z aktualnimi, instruktivnimi razpravami, na impozantno višino. Dne 22. februarja 1913 je bil radi zaslug za imenovano društvo izbran za njega častnega člana. V tej dobi je izdal tudi mnogo monografij, od katerih naj omenimo vsaj nekatere: »Nuždna obrana« (izšla v 2 izdajah). »Sloboda volje i kazneno pravo« (izšla todi v 2 izdajah), »Uvjetna osuda«, »O razvoju krivnje u forvatskom kaznenom pravu«, »Uzroci zločina«. Spisal je učbenik svojim slušateljem »Kazneno pravo«, ki je izšlo navsezadnje v 5. izdaji. Zlasti je vzbujalo veliko pozornost delo iz 1. 1912 o razvoju krivde v hrvatskem kazenskem pravu: Odprlo mu je vrata v Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti v Zagrebu. Delo o vzrokih zločinov, spisano v 1. 1913, pa se nam zdi za kažipot v drugo, novo dobo Šilovičevega plodonosnega delovanja na karitativno-npedagoškem polju, o katerem še spregovorimo posebej. Še prej naj se mi, Slovenci, hvaležno spominjamo moža iz njegove prve, rekli bi: čisto znanstvene dobe, predvsem radi njegove velike ljubezni do nas: Otvairjal je na široko predale Mjesečnika tudi nam, da smo mogli tu rudi razprave v slovenščini priobčevati, pomagal je dalje širokogrudno pri habilitacijah slovenskim docentom na zagrebškem vseučilišču in slednjič je rad hodil med Slovence predavat in z živo besedo naš pravniški živelj krepit. Po dvakrat je predaval (1. 1911, 1912) v Ljubljani lin v Gorici, po enkrat pa v Trstu in v Puli. Predmeti predavanj so bili: »Pijanstvo i zlo- Dr. Josip ŠiloVtič — sedemdesetletnik. 227 čiru«, »Ustavna o'suda« in »Hrvatski pravni spomenici«. Zadnje navedeno predavanje je v Ljubljani in Gorici pričelo z ilirsko pesmijo: Da policija teh predavanj s prozornimi aluzijami na srčno že-ljeno narodno samostojnost ni zabranila — je bil pač čuden slučaj... Prišla je svetovna vojna! Kriminalist in filozof Šilovič je rodil že prej sociologa Šiloviča, ta pa sedaj v najbednejših časih naroda — velikega filantropa Šiloviča! Iz lastne mladosti je le predobro poznal bedo, ljubil je vsekdar svoj narod, osobito pa trpeče preprosto ljudstvo, z vsem žarom svojega primorskega srca: Že 1. 1914 je zasnoval dve ligi za zaščito rodbin in za zaščito tnla-deži mobiliziranih in v vojni umrlih vojakov. Iz teh se razvije kmalu »iN a ir o d na zastrta« kot zveza vseh hrvatskih kairita-tivnih društev. Od leta 1914 dalje izdaja »Narodna zaštita« svoje društveno glasilo, seveda — pod uredništvom Šiloviča. Od navedenega leta pa do 1. 1924 je poklonila »Narodna zaščita« nabrano vsoto blizu 25 milijonov dinarjev v podporo potrebnim in rešila preko 62.000 dece od gladu in moralne propasti! Ves čas odtlej do danes je bil in ije še predsednik »Narodne zastrte« — on sam! Šilovič je bil duševni vodja zakonodaje Hrvatske in Slavonije. Njegovi so osnutki zlasti zakona o dečjih domih z dne 11. januarja 1918 in naredbe o kaznovanju in zaščiti mladeži od 13. decembra 1918. V novi državi je zasnoval uredbo od 5. februarja 1919 o posebnih oddelkih za zaščito dece in mladeži; njegov je bil načrt za zakon z dne 28. februarja 1922 o zaiščliti dece in mladeži. Razen tega je sodeloval (od 1. 1924 dalje kot upokojen vseučiliški profesor) pri kazenskopravni zakonodaji kot redni član zakonodajnega sveta ministrstva pravde v Beogradu, kakor tudi pri nekih drugih osnutkih, n. pr. glede pomorskega prava. Red sv. Save I. razreda je bil seveda le majhno plačilo za ves njegov trud v prid novi naši domovini. Mož nosi svojih sedem križev čudovito lahko! Pozna ga širni slovenski svet izza naših pravniških kongresov. Ves je kipeče življenje, neumoren, vnet za delo, vedno pripravljen pomagati, pa Slavjani, Slavjani, Vi naroda sluge, Vi čuvari carstva, a drugovi tuge — Tudji Vi robovi, Tudji vi vojaci, — Gdje su Vaša prava? Gdje su vam barjaci?« 15* Pregled socialnopolitične uprave v Sloveniji. bodisi kjerkoli z besedo in z dejanji. Občudovanja vrednemu možu znanstva in dobrctvornosti, ki spaja vse vrline velikega uma z vrlinami zlatega srca, želimo tudi slovenski pravniki: Bog ga živi in ohrani v vsej njegovi svežo s t i še mnogo mnogo let v ponos naši lepi domovini, v k o r i s it zlasti naši bedni d e c i ! Dr. M. D. Pregled socialnopolitične uprave v Sloveniji.1) Dr. France Goršič. A.) Historični pregled. Radi posebnih gospodarskih razmer, ki jih je povzročila vojna, se je bila še avstrijska država končno le spametovala, da je z razglasom, z dne 27. decembra 1917. 1. ustanovila posebno ministrstvo za socialno politiko, ki je začelo poslovati s 1. januarjem 1918. 1. v glavnem s področjem za zaščito mladine, zaščito vojnih poškodovancev in svojcev padlih vojakov, socialno zavarovanje (brez rudarskih bratovskih sklad* nic ter nameščencev v državnih obratih in pri zasebnih železnicah), za obrtno delovno pravo in varstvo delavcev, posredovanje dela, skrb za brezposelne in zaščito izseljencev, za stanovanjstvo in sodelovanje v soeialnopolitičnih stvareh splošnega in načelnega značaja. Enaki nagibi, a tudi že sama zveznost z napravami, ki so bile pred preobratom, so predsedništvo narodnega veča v Zagrebu kot takratno vrhovno državno oblastvo napotili, da je hkrati z imenovanjem prve narodne vlade za Slovenijo ustanovilo v Ljubljani tudi poverjen ištvo za so c i a h no skrb (razglas Narodne vlade z dne 31. oktobra 1918. L), ki je začelo poslovati takoj in ne da bi bilo počakalo osnutja ministrstva so« cialne politike pri osrednji vladi. To ministrstvo1 je bilo ustanovljeno šele z ukazom z dne 7. decembra 1918. 1. Uredba o> ustroji)i ministrstva socialne politike pa je bila izdana stoprv dne 5. aprila 1921. 1. ter je bila na to po § 130. ustave po> zakonodavnem odboru narodne skupščine uzakonjena (dne 9. aprila 1922. 1. št. 539). Področje poverjeništva za socialno1 skrb, kakor si ga ie pover= jendštvo v svoji naredbi z dne 6. novembra 1918. 1. samo določilo, je ob« segalo zaščito mladine, zaščito vojnih poškodovancev, socialno zavaro* ') Objava tega spisa po stanju z dne 31. marca 1927. 1. se je zaradi obilnega gradiva zakesnila. Praglled socialnopolitične uprave v, Sloveniji. 229 vanje, obrtno delovno pravo in zaščito delavcev, posredovanje dela, zaščito brezposelnikov, zaščito izseljencev, stanovanjstvo in sodelovanje pri socialnopotitičnih stvareh splošne iai načelne kakovosti, kadar bi spa« dale v področje drugih poverjeništev. Razen teh poslov, ki so bili v področje sprejeti radi kontinuitete, so bili poverjeništvu za socialno skrb poverjeni tudi posli pri ureditvi in nadzorovanju izvršitve kazni zapora nad mladoletniki, zaščita odpuščenih kaznjencev, pospeševanje zasebne dobrodelnosti in boj proti beračenju. Zato je imelo poverjeništvo za socialno skrb mnogo oddelkov, ki so se po svojih nalogah imenovali: predsedstveni, mladinski, invalidski, zavarovalni, delavski, ubožni (ki so mu bile po posebnem sklepu deželne vlade poverjene tudi ubožne usta« nove), stanovanjski, begunski, oblačilni, statistični in protiialkoholni od* delek. V uredbi o ustrojbi ministrstva socialne politike je bik* določeno (čl. 20.), da sme minister socialne politike v dobi, dokler ne bo v vsej kraljevini uvedena enotna uprava, v posameznih pokrajinah postaviti oddelke, ki bodo neposredno ministrstvu podrejeni, katero jim bo izključi no dajalo naloge. Do 28. junija 1921. 1. je vršilo posle socialne politike v Sloveniji z vso prej navedeno pristojnostjo poverjeništvo za socialno skrb kot oddelek Narodne ozir. kasneje Deželne vlade za Slovenijo. Odslej se je organizacija socialne politike v Sloveniji i z prem in jala prav tako, kakor se je izpreminjala organizacija občne državne uprave. Pokrajinska uprava za Slovenijo, ki je bila v smislu čl. 134. ustave naslednica Deželni vladi za Slovenijo, je bila po lastnem razglasu z dne 2. avgusta 1921. 1. raz* deljena na oddelke, med katerimi je bil zopet oddelek za socialno skrbstvo. Pokrajinski namestnik je vršil pokrajinsko' upravo pod neposrednim nad* zorstvom ministra za notranje stvari in kot organ pristojnih ministrov, torej na torišču socialne politike po svojem1 šefu oddelka za socialno politiko kot organ ministrstva za socialno politiko. Toda pokrajinska uprava je imela zgolj začasen značaj. Bila je most za prehod. Njeni po« samezni deli in oddelki so se imeli ukiniti, njihovi posli pa prenesti deloma na posamezna mnistrstva, deloma na velike župane kot načelnike občne uprave v oblasteh ali pa na oblastne samouprave, t. j. na oblastne skupščine in oblastne odbore. Izza dne 21. aprila 1922. 1., ko je zadobil veljavo zakon o občni upravi, so spadali k tej občni upravi tudi posli, za katere je bilo pristojno ministrstvo socialne politike. Tako so z ostalimi funkcijami občne uprave vred prešli tudi ti posli na velike župane, da jih oni vrše pod nadzorstvom pristojnega ministrstva. Ker je bila Slovenija razdeljena v dve oblasti, ljubljansko in mariborsko, bi se bili morali i socialno« politični posli razdeliti med oba velika župana. Ta likvidacija pa se je izvršila le deloma. O tem kasneje. Radi krčenja kreditov v državnih proračunih se j e o ž i 1 delokrog slovenske socialnopolitične uprave. Od leta 1922. dalje se je postopoma reduciralo osebje oddelka za socialno politiko, hkrati pa 230 so se v prav izdatni meri manjšali materialni izdatki. Toda ves uspeh je bil zavisen od razpoložnih materialnih kreditov zlasti pri zaščiti vojnih invalidov in pri zaščiti dece in mladine. V proračunskotehničnem pogledu bodi samo to povedano, da so bili krediti za zaščito dece in mladine, za inšpekcije dela in za borze dela preliminirani kar na osred* njem budžetu ministrstva, ne da bi bilo kdaj razvidno, koliko pripada za rečene svrhe Sloveniji. Višek delovanja oddelka za socialno politiko je bil brez dvojbe koncem leta 1921. Takrat so bili odseki oddelka: predsedstveni cdsek; odsek za javno pomoč z referati za prehrano, izseljeništvo, begun* stvo, uboštvo, ustanove, oblačilnico in protialkoholne stvari; odsek za zaščito delavcev; stanovanjski odsek; zavarovalni odsek, ki je vodil posle delavskega zavarovanja, pokojninskega zavarovanja za nameščence in pokrajinskega pokojninskega sklada za Slovenijo; odsek za statistiko, ki je obravnaval rezultate popisa prebivalstva in domačih živali, ki je bil izveden januarja meseca 1921. 1.; odsek za zaščito dece in mladine; inva* lidski odsek; končno odsek za računovodstvo. Že Narodna vlada za Slovenijo je bila pri svojem poverjeništvu za socialno skrbstvo ustanovila «M 1 a d i n s k i oddelek«, ki se je na podstavi prvega, tako zvanega Koroščevega pravilnika z dne 10. marca 1919. 1. pretvoril v «P okraj inski odbor za zaščito dece in mladine za Slovenijo' v Ljubljani«. Po Koračevem pravilniku z dne 1. oktobra 1919. I. se je prekrščena «0 hlastna za* ščita dece in mladine« popolnoma izločila iz okvira poverjeništva za socialno politiko, je postala popolnoma samostalen organ ter bila pod« rejena neposredno «Odeljenju za zaštitu dece i mladeži u Beogradu«. Toda že z naredbo ministra Šurmina z dne 2. aprila 1920. 1. je bila pokrajinska zaščita dece in mladine zopet podrejena poverjeništvu za socialno skrbstvo. Odslej je ostalo pri tem, da je bil odsek za zaščito dece in mladine podrejen oddelku za socialno politiko in s tem pokra« jinskemu namestniku oziroma velikemu županu. Prvo delovanje na poprišču zaščite dece in mladine je bilo skromno, ker so bila sredstva pičla. Kmalu pa je bilo treba izvesti organi* z a c i j o, kakršna je bila zamišljena po pravilniku in poslovniku z dne 1. oktobra 1919. V ta namen je bilo treba ustvariti najprej statistiko dece, nato se lotiti preosnutja tako zvane občne zaščite dece in mladine, hkrati pa pažnjo obrniti na to, da se ustanove vsaj najbolj potrebni specialni zavodi. Že v začetku 1. 1920. so ta preddela toliko- napredovala, da je bil zaključen splošen načelni načrt, ki se je na to postopno izvršil. Po statistiki, ki je bila izvedena za dan 31. decembra 1919. 1., je bilo dognano, da je bilo število pravih sirot (brez očeta in matere) v vsej Sloveniji 4020, popolusirot 41.839, nezakonskih otrok pa 38.988, skupaj torej 84.847. Organizacija občne zaščite dece in ml a* d i n e je bila zamišljena po zaščitnih instancah tako, da naj bi tvorile krajevne zaščite prvo, okrožne zaščite drugo, oblastna zaščita pa tretjo Pregled socialnopolitične uprave v Sloveniji. 231 stopnjo, le v mestih z lastnim statutom, v Ljubljani, Mariboru, Celju in Ptuju, naj bi bile krajevne zaščite neposredno* podrejene oblastni zaščiti kot drugi in vrhovni instanci. Okrožni zaščiti sta bili dve, ena v Ljubljani, druga v Mariboru. Krajevne zaščite so s« ustanav« ljale v dveh značilnih oblikah, ali kot izrecne državne krajevne zaščite v smislu pravilnika in poslovnika (tip A), ali pa tako, da so se zasebnim društvom, ki se bavijo z zaščito otrok, poverili posli državne krajevne zaščite (tip B). Državna zaščita dece in mladine je prevzela nekaj otroških vrtcev od Ciril1 Metodove družbe, da je s tem družbo razbremenila. Toda otroški vrtci so ostali po veliki večini zavodi pro* svetne uprave slej ko prej, tiste pa, kil jih je ona prevzela, je skušala državna zaščita dece in mladine, naj ugotovim, da ob hudem nasproto* vanju in zelo nepovoljnih razmerah, preosnovati v zavetišča po metodi dr. Marije Montessorijeve. Na tem načelu je bil osnovan n. pr. dečji dom v Mariboru, kjer je bilo poleg sprejemališča dnevno zavetišče z zdrav* niško ambulanoo ter s posvetovalnico za matere in oskrbovalnico za dojence. Oblastni dečji dom v Ljubljani je imel zavetišče, ki ga je uprav* ljalo društvo za otroško varstvo in mladinsko skrb v Ljubljani, dalje poseben oddelek za otroke v predšolski dobi in poseben materinski dom. Specialna zavoda sta bila državni zavod za gluhonemce v Ljub* ljani, pred preobratom zasebna institucija, ki je bila podržavljena z razpisom ministrstva socialne politike z dne 4. decembra 1919. L, ter državno vzgajališče v Ljubljani s posebnim oddelkom za mladostnike pod 14 leti, ki je bilo podržavljeno z razpisom ministra socialne politike z dne 18. maja 1920. 1. Že v mesecu decembru 1. 1918. je bil pri poverjeništvu za socialno skrbstvo ustanovljen invalidski referat za posle, ki so se tikali zaščite vojnih invalidov in svojcev onih, ki so padli v vojni. Ob preobratu je obstajala zgolj invalidska šola v Ljubljani, kjer so oskrbovali vojne invalide, ki so se učili obrtov. Delo se je množilo tako, da se je že v novembru 1. 1920. osnoval poseben invalidski oddelek (kasneje odsek), čigar posebni referati so bili: socialna pomoč vojnim invalidom in rodbinam padlih (pravne stvari, brezobrestna posojila, podeljevanje trafik in stvari agrarne reforme); upravni referat za vodstvo in nadzor-, stvo invalidskih zavodov ter za denarne zadeve (nakazovanje in obra* čunjanje kreditov); referat za pokojnine invalidov, vdov in sirot ter upokojenih častnikov; reedukacijski referat za izšolan je vojnih invalidov in tako zvana posvetovalna komisija; končno statistika s kartoteko za vojne invalide, vojne vdove in vojne sirote. Po tej statistiki je bilo 1. 1921. v Sloveniji 9887 vojnih invalidov, 5408 vojnih vdov in 2012 vojnih sirot. Pripomniti je treba, da so v Avstriji poslovale v vseh kronovinah tako zvane «K o m i s i j e za preskrbo vrača joči h se v o j* n i k o v» kot nekakšni invalidski oddelki takratnih deželnih vlad oz. namestništev, ter da se je nakazovanje in izplačevanje pokojnin vršilo preko Dunaja oz. za Prekmurje preko Budimpešte. Takrat so vojne in» 232 Pregled socialnopolitične uprave v Sloveniji. valide superarbitrirali pri pristojnem kadru ali pa pri komandi vojnega okrožja, koma intendanca pa jim je odmerila pokojnino, katero je po plačilnem nalogu mesečno v poštnočekovnem prometu izplačevala pokoj« ninska likvidatura na Dunaju. Radi javne pomoči vojnim invalidom so imeli skoraj pri vsakem polku ali črnovojnilškem poveljstvu kak sklad. Jasno je, da je ta preskrba ob preobratu na mah odrekla. Končno urejena je bila ta stvar popolnoma iznova stoprv 1. 1922. (okoli 22.000 aktov!). Invalidska šola pri komandi garnizijske 'bolnice v Ljubljani, ki je bila ustanovljena 1. 1917., se je vodila tudi še po preobratu. Ta zaščita se je morala preosnovati. Oskrbo invalidov, ki so v reedukaciji, sta prevzela invalidska doma v Ljubljani in v Celju. Od 1. 1923. pa je reedukacija omejena na ljubljanski invalidski dom, dočitm, služi celjski za hiralnico (bolnico) vojnih invalidov. Del stare invalidske šole je bil premeščen v i n v a 1 i d s k i (prej vojaški) dom v R o g a š k i S1 a t i n i, toda ta invalidski dom! je bil že 1. 1923. likvidiran. Januarja 1919. 1. je bila ustanovljena državna protezna delavnica v Ljubljani, ki je kasneje pri invalidskem domu v Celju osnovala posebno protez« no popravljalnico, ki vojnim invalidom proteze popravlja, do« čim jih protezna delavnica tudi izdeluje in sicer izredno dobro in po najbolj modernih načinih. Ker so bili v mesecu novembru 1. 1918. vsi slovenski slepi invalidi iz Gradca in Linza repatriirani, je poverjeništvo za socialno skrbstvo v oktobru 1919. 1. prevzelo v svojo upravo tudi zavod za slepec. Za tuberkulozne invalide so osnovali zdravili* šče na Golniku, ki je last fonda za preskrbo vračajočih se voj« nikov za Slovenijo v Ljubljani. Že meseca septembra 1919. 1. so bili v grajskem poslopju nastanjeni prvi bolniki, v avgustu 1. 1921. je bilo zgrajeno prvo (staro) zdravilišče za 45 bolnikov, a 1. 1925. je bil v obratu že novi sanatorij z nadaljnjimi 120 bolniškimi mesti, kamor se sprejem majo tudi zasebni oskrbovanci, ki plačujejo predpisano oskrbnino1. Za zdravljenje revmatičnih vojnih invalidov se je ustanovil invalidski dom v Toplicah pri Novem mestu s 34 mesti, ki se obratuje vsako leto tri mesece. Inšpekcija dela je bila ustanovljena, da nadzoruje, kako se izvršujejo zakoni in uredbe, ki se tičejo socialne in življenjske zaščite delavcev v onih industrijskih, obrtnih, trgovskih in prometnih obratih in podjetjih — privatnih, državnih in občinskih —, kjer so zaposleni1 civilni delavci. Te posle obavlja osrednja inšpekcija dela pri ministrstvu socialne politike s pomočjo oblastnih inšpekcij dela. Od prvotnih inšpekcij dela v Ljubljani, Mariboru in Celju obstoji samo še inšpekcija dela v Ljubljani in nje ekspozitura v Mariboru, ki pa je izpostava zgolj po imenu, saj je dejansko docela samostojna. Kot pomožni organi ministrstva socialne politike so zamišljene tako zvane borze dela, ki naj služijo cilju, da se pravilno' uredi delovni trg vseh vrst delavcev. Krajevne borze dela so bile podrejene osrednji borzi dela v Beogradu. Od prvotnih borz dela v Ljubljani. Mariboru. Ce« Književna poročila. 233 lju, Ptuju in Murski Soboti posluje danes, mimogrede rečeno, pod zelo izjemnimi okolnostmi. samo še borza dela v Ljubljani, vse ostale so bile tekom zadnjih let ukinjene. Dr. Gregor Krek in dr. Milan Škertj: Die osterreichischen Zivilprozefi; gesetze im Konigveich der Serben, Kroaten und Slovenen. Sonderdruck des Nschtrages III aus Neumanns Kommentar zu den Zivilprozefigesetzen, vierie Auflage. Wien 1928. Manzsche Verlagst und Umversitats^Buch-hmdlung. Str. 224. Dvojen je bil namen, kakor pravita pisatelja v predgovoru, ko sta spisovala naznanjeno knjigo: omogočiti avstrijskemu juristu vpogled v :/ premembe, ki so jih doživeli naši civilnopravni zakoni po prevratu, dalje pa biti tudi jugoslovanskemu pravniku zanesljiv kažipot po zavitih stezah jugoslovanske zakonodaje in mu nuditi zlasti pregled po novih lazličnih zakonih. Težavno in ogromno delo, ko je bilo treba iz obilice izbirati zakonite predpise, ki modificirajo tu pa tam civilnopravdno pravo, še težje, ko se novo pravo na posamezne pravne sisteme v državi skoro nič ne ozira, ampak mu je po večini samo en temelj, namreč srbsko pravo, je vzlic vsem tem, človek bi menil skoro nepremagljivim težkočatn, sijajno uspelo. Avtorja sta nam ustvarila s tem zbirko vseh zakonitih predpisov, jo obenem komentirala, upoštevajoč pri tem vso domačo literaturo in judikaturo. Ustvarila sta s tem delo, čigar vrline je nemogoče izraziti s par besedami, ki jih bo pa spoznaval praktik dan za dnem. črpajoč iz te bogate zakladnice pri svojem opravilu. Kako vestno sta smatrala avtorja svojo nalogo, kaže, da se nista omejila samo na razlago zakonitih določb, v precej obširnem uvodu sta marveč podala pregled o upravni in sodni organizaciji naše države, pregled, ki ne pouči zadostno samo tujca, ampak daje tudi domačemu juristu odgovor na marsikatero interesantno vprašanje, ki bi ga drugod iskal zaman. Istemu smotru, dati čitatelju celotno zaokroženo sliko pravosod-stva v pokrajinah, kjer so v veljavi še avstrijski eivilnopravdni zakoni iz 1. 1895., služi pred razlago sodnega pravilnika uvrščeni nemški prevod dotičnih določb vidovdanske ustave, ki se količkaj tičejo civilnega prava. Tudi ta vzomi prevod je opremljen z dragocenimi opazkami, ki posegajo deloma tudi v druge pravne panoge. Sicer obravnavata avtorja po legal* nem redu dotične paragrafe sodnega pravilnika, civilnopravnega reda in uvodnih zakonov k obema imenovanima zakonoma, ki so doživeli po naši zakonodaji izpremembe, ki jih \T e u m a n n v glavnem delu ni upošteval, (Konec prihodnjič.) Književna poročila. 234 Književna poročila. ker je tamkaj obravnaval samo procesno pravo Avstrijske republike. Vsled pravkar navedene vsebine pa se mora knjiga označiti deloma za povsem samostojno delo in ne samo za dodatek v okviru glavnega dela in dopolnilo k znanemu in tudi pri nas prav pogosto uporabljanemu ko« mcntarju. Ako se mi je pojavilo pri obsežni tvarini nekaj pomislekov, ni treba tega razumeti tako, da smatram naziranje avtorjev za pogresno. Prav lahko je tudi obratno, saj so naši novi predpisi včasih takšni, da sc da v njih obsežena norma v pravem pomenu besede samo «uganiti» ali pa celo to ne Tako bi k opazki, da ni razvidno, ali naj se izrekajo kazni po čl. 32 zak. o invalidih z dne 17. novembra 1925 v civilnem ali kazenskem postopku, pripomnil, da bo zato pač treba kazenskega postopka, ker gre za kršitev zakonitih določ in za kazni (str. 24.). — Danes, ko nimamo' še predvidenega kasacijskega sodišča v Zagrebu, je pač določba, da odloča o kompetenčnih sporih med civilnimi sodišči :n upravnimi sodišči kaša« cijsko sodišče, nezadostna. Čim bo pa ustanovljeno to kasacijsko sodišče, bo urejena tudi ta stvar, saj bo morala biti odločba kasacijskega sodišča, da li je pristojno samo ali ni, merodajno ne samo zanj, marveč tudi za državni svet (str. 36). — Da se ne strinjam v celoti z razlago čl. 18. ustave, sem povedal drugje. — Naredba pravosodnega ministrstva od 7. decem* bra 1856, št. 224 drž. zak. velja po mojem mnenju tudi še naprej za tiste posle, katerih razmerja naredba od 18. junija 1921, št. 224 Ur. 1. ne ureja. Glej o tem tudi Zdolšek v Slovenskem Pravniku 1925, str. 204 (str. 63 in 98). — Avtorja sama pravita, da glede vročb v kraljevih dvornih poslopjih po srbskem postopniku ni predpisano nič posebnega. Zato bi dosledno domneval, da je z državno preureditvijo tudi dotična izjemna določba 4. odstavka § 32 j. n. sama ob sebi ukinjena (str. 82). — Izraz aprvo« stepeni sud» v naših zakonih bi identificiral vedno z zbornim sodiščem I. stopnje, saj srbski prvostepeni sud ustreza po svojem ustroju in celotni organizaciji našim zbornim sodiščem. Kjer se namerava stvar prepustiti okrajnim sodiščem, je to v novih zakonih vedno označeno. Zdi se mi, da se ne motim, če trdim, da se drže naša sodišča tega naziranja (str. 93). — V nekem konkretnem primeru; ko bi bilo sicer vložiti tožbo pri sodišču, določenem po § 100 j. n., odločil je stol sedmorice, odd. R, da bodi to sodišče deželno sodišče v Ljubljani, sklicevaje se na § 28 j. n. Enako je po moiem mnenju pravilno postopati v vseh sličnih primerih, ker dežel« nega sodišča na Dunaju v naši državi nimamo, po analogiji bi bilo pa pri« stojno samo sodišče na sedežu stola sedmorice odd. B. To je pa nemo« goče, ker leži dotično sodišče izven ozemlja naših civilnopravdnih zakonov. Pomisliti je pri tem, da se bodo obračale na sodišča teh ozemelj samo osebe, ki jih na to ozemlje kaj veže, kakor n. pr. pristojnost ali pa prejšnje domovališče. To bo. če sta se dve osebi iz Slovenije ali Dalmacije izselili in se v inozemstvu poročili, ostali pa naša državljana. Poiskati bo v takih primerih sodišče, ki sodi po zakonih, ki so se jim stranke za dotično pravno razmerje očividno podvrgle. Ako treba določiti po tem vidiku sodišče na ozemlju c. pr. r., ni nobene zapreke za uporabo določbe § 28 Književna poročila. 235 j. n. (str. 100). — K navedbi pri § 599/11 e. pr. r. bi bilo še pripomniti, da je pravilnik o carinskih posrednikih z dne 14. maja 1925 razveljavil na tem mestu citirani pravilnik z dne 21. julija 1921. Novi pravilnik nima nobene določbe o razsodišču med carinskim posrednikom in njegovim pooblasti tel jem (str. 204). — K problemom, ki so nastali po prevratu in ki jih imajo reševati sodišča skoro dan za dnem, je prištevati važno vpra* sanje, kaj je «tuzemstvo» v smislu civilnopravdnih zakonov. To vprašanje se ne obravnava enotno ne po sodiščih, kakor tudi ne v literaturi. Tudi avtorja odklanjata principijelno enotno rešitev, češ da treba poiskati vsaki posamezni zakoniti določbi primerno rešitev (str. 33). Toda če izluščimo iz obilice teh določb, ki so najštevilnejše v sodnem pravilniku, dotične, kjer se da zamenjati «tuzemstvo» ali podobno s področjem poljubnega sodišča na ozemlju civilnopravdnih zakonov (n. pr. §§ 67, 81 do 83, 106 do 109) dobimo, da sta avtorja z edino izjemo, ki sta jo napra« vila glede § 99 j. n., naziranja, da je terminus «tuzemstvo» identičen z ozemljem Kraljevine SHS. Po mojem mnenju bi naj padla tudi ta izjema. Kakor ni odrekati tehtnost utemeljitvi obeh avtorjev in tudi Lapajnetove v Slovenskem Pravniku (1923, str. 212), ki sta pa predvsem izsledek gra» matične interpretacije tega paragrafa, tako ni prezreti, da je bila ta norma ustvarjena v prvi vrsti zato, da bi se preprečilo, da ne bi uživali interesi tuzemcev, nastopajočih kot tožiteljev v inozemstvu manjše zaščite napram dolžnikom, mudečim se izven ozemlja j. n. in c. pr. r. Ta razlog je pa sedaj odpadel, najsi tudi pravosodstvo v naši državi povsod ni zadovoljivo. Upoštevati je še, da se priznavajo sedaj povsod tudi izvršilni naslovi, nastali kjersibodi v državi in da je s tem odpadel tudi nadaljni razlog nezaupljivosti. — V zvezi s tem je tudi važno vprašanje vročb izven Slo« venije in Dalmacije. Pravilnik za notranjo poštno službo, ki ga je izdalo ministrstvo pošte in telegrafa leta 1921 ima glede tega predpise, ki se ne strinjajo z določbami c. pr. r., zlasti ne pozna položbe na poštnem uradu. Praksa stola sedmorice, odd. B pa zastopa stališče, da se imajo tudi vročbe izven ozemlja c. pr. r. vršiti točno po predpisih c. pr. r., ako naj se smatra, da je bila sodna pošiljka pravilno vročena. Tudi komentar se izjavlja v istem smislu (str. 167). Tako se pripeti, da nekaterih kosov ni moči smatrati nikdar za vročene. Tu bi bilo pač na mestu, da bi se srna« trala vsaka vročba, izvršena po poštnih predpisih, kakor da je izvršena tudi po predpisih c. pr. r. H koncu samo še pripominjam, da se avtorja nista omejila strogo samo na razlago pravdnih določb. Obdelala sta tudi najraznovrstnejša pravna vprašanja, ki so samo predhodna vprašanja za pravdne zakone, pa drugod še niso bila pojasnjena. Tzredno bogata je zato vsebina knjige, ki zasluži, da si jo nabavi vsak pravnik. Težko bo izhajal brez nje, saj je izmed najpraktičnejših knjig, kolikor jih je izšlo po prevratu, z a n e s« Ijiv kažipot in obenem izčrpen pregled po našem civilno, procesnem pravu. Dr. Rudolf Sajovic 236 Književna poročila. Dr. Gavra V. Gojkovič: Komasacija zemljišta, Zagreb, 1926. Tisk Zakladne tiskarne Narodnih novin. Brošura, tiskana v cirilici in obsegajoča 65 strani, prinaša osnutek zakona o komasaciji (z lož bi) zemljišč za našo kraljevino ter motive za ta zakon. Zakonodaja o komasacijah v raznih državah Evrope je kaj raznolika. Ta raznolikost se osobito kaže v določbah o pogojih za dopustnost1 zložbe: ali odloča majoriteta ali izvestna kvalificirana minoriteta prizadetih po* sestnikov ali se izvaja zložha celo uradoma. Najenergičnejša je bila P r u* s i j a, ki je že 1. 1821. določila, da je vsaka delitev skupnih zemljišč ipso iure združena z zložbo dotične občine. Šele zakon od 2. aprila 1872. orno* goča samostojne zložbe vsled sklepa večine udeležencev. Od 1. 1920. pa so dopustne celo uradne zložbe. Večina držav v Južni Nemčiji se je omejila na prisilne arondacije mej in ureditve poljskih potov. — V Franciji so favorizirali upoštevajoč individualistični duh naroda pro* stovoljne zamenjave zemljišč (zakon iz 1. 1884.). Uspehi so bili neznatni. Šele sedaj, po svetovni vojni, so tudi tam začeli izvajati v zvezi z obnovo opustošenih pokrajin obsežnejše komasacije (zakona iz 1. 1918 in 1919). Tudi v Avstriji so prvotno skušali odpraviti razkosanost zemlje z olajševanjem individualnih arondacij (zak. z dne 3. III. 1868 drž. zakonik št. 178 in nasl.), toda naravno brez pravega uspeha. Še zakon O' arondaciji gozdnih mej iz I. 1883. stoji na istem stališču. Istočasno pa so se uveljav* Ijala stremljenja osobito v deželnih zborih po uzakonjenju pravih koma* sacij in ao dovedla končno preko Peyrerjevih zakonskih osnutkov iz 1. 1873. in 1878. do državnega zakona o zložbi poljedelskih zemljišč z dne 7. ju* nija 1883. drž. zak. št. 92. kot takozvanega okvirnega zakona, ki se je uveljavljal šele z izvršilnimi deželnimi zakoni. Tako veljajo na sedaj jugo» slovanskem ozemlju bivše Avstrije skoro doslovno enaki deželni zakoni o zložbi za bivšo deželo Kranjsko z dne 7. novembra 1900 kranj. dež. zak. št. 28 z novelo z dne 15. novembra 1910 kranj. dež. zak. št. 37, za bivšo deželo Štajersko z dne 26. maja 1909 štaj. dež. zak. št. 45, ki je sedaj razširjen tudi na Prekmurje in za bivšo deželo Koroško1 z dne 21. fe= bruarja 1900 kor. dež. zak. št. 15. Doeim pa so bili pogoji za uvedbo zložbe po zakonih iz 1. 1900 pretežki in je osobito predpisano sklepanje udele* žencev ob koncu zložbe o tem, da*li naj se potrdi načrt o zložbi ali ne, največkrat onemogočilo končno izvršitev komasacije, so novejši zakoni od 1. 1909. dalje olajšali uvajanje in izvajanje zložb s tem, da zahtevajo za uvedbo zložbenega postopka predlog ene tretjine posestnikov z več nego polovico katastralnega čistega donosa ali pa predlog vsaj polovice posestnikov, polagajoč vso izvedbo zložbe, tehnično in pravno, v roke posebnih agrarnopravnih oblastev (komisarjev in komisije za agrarne o p e r a ci j e) in opuščajoč itak nesmiselno končno sklepanje udeležencev o zložbenem načrtu. Kljub temu so zložbe na slovenski zemlji ostale v povojih. V sosedni Avstrijski republiki pa so dosegle v najno* vejšem času velik razmah vsled smotrene izpopolnitve agrarnopravnih oblastev, pa tudi vsled zakona iz 1. 1920., ki predvideva pod gotovimi Književna poročila. 237 pogoji že tudi uradne zložbe. V ostalih pokrajinah naše države imamo zakone o zložbah seveda še izpred vojne v Hrvatskiin Slavoniji ter v Vojvodini in M e d j i m u r j u. V Hrvatski in Slavoniji velja zakon z dne 22. junija 1902., za Vojvodino in Medjimurje pa še madjarski zakoni čl. VII. in XXXIX. iz 1. 1908. Hrvatski zakon o zložbi predvideva slično kakor avstrijski posebna komasacijska oblastva (kamasacijone povt= jerenike, županijska komasaciona povjerenstva kot I. in zemaljsko koma« saciono povjerenstvo kot II. instanco) in zahteva za predlog eno petino interesentov, ki pa morajo biti obenem lastniki polovice katastrske po« vršine in čistega katastrskega donosa, ali pa eno desetino* udeležencev, ako poseduje četrtino katastrske izmere in čistega katastrskega donosa in ako so ta zemljišča razdeljena po načelu «tropo*ljarstva» v tri zgone (Dreifeldervvirtschaft) ali ako je pretežni njih del tako razkosan na male parcele, da jih ni mogoče racijonalno obdelovati. Predvideva pa tudi uradne zložbe, posebno ako so iste potrebne radi večjih melioracij, ter celo delno izselitev, ozir. preselitev posameznih udeleženih gospodarstev. Madžarski zakon razločuje pri zložbi administrativni in sodinijski postopek. Prvi ima ugotoviti potom posebne strokovne komisije, da«H je zložba koristna in izvedljiva. Odločbo izreka minister za kmetijstvo. V sodnem postopku se razsoja o dopustnosti zložbe, ki je podana, če v primeru korist« nosti zanjo glasuje vsaj toliko posestnikov, da imajo eno četrtino zemljišč (po površini). Ako pa je izrekla odločba ministrstva, da zložba ni koristna, tedaj zahteva zakon za dopustnost zložbe, da morajo predlagatelji pose« dovati vsaj polovico zemlje. Na prvi pogled vidimo, da odseva iz hrvat« skih in madžarskih zakonov jasno širokogrudni agrarni značaj prizadetih zemlja, dočim se zrcali v avstrijskih zakonih ozkosrčni merkantijiv.m. Velik del naše agrarne države še ne pozna komasacij. Morda tudi r. i še povsod podana tako izrazita potreba po njih uvajanju. Vendar je dobro, da se pravočasno ustvari zakonita možnost za eventualno (potrebno novo porazdelitev zemlje. S tega stališča je brezdvomno presojati brošuro dr. Gavra V. Gojkovič a, ki nam podaja osnovo zakona o komasaciji zemljišč v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Žarišče vsakega zakona o zložbi je njegova določba o* pogojih za dopustnost zložbe. Dr. Gojkoviča osnutek se obče tesno naslanja na hrvatski zakon o zložbi iz 1. 1902. (deloma dostavno), značil bi pa velik korak nazaj, ako bi postal zakon, ker otežkoča izvajanje zložb z mnogo prestrogimi pogoji. Dočim favorizirajo hrvatski, avstrijski, madžarski in menda vsi moderni zakoni o zložbah kvalificirane manjšine za napredkom stremečih posestnikov, zahteva Gojkovič ne samo navadno, marveč naravnost kvali« ficirano večino in sicer 3/5 vseh udeležencev, ki pa morajo* imeti v lasti '/s zemljišč po katastralni izmeri. Vsled tega označuje dr. Milan Ivšič v svojem znamenitem delu o jugoslovanskih agrarnih problemih* Gojkovičev '*( Dr. Milan Ivšič, Les problemes agraires en Yougoslavie, Pariš 1926, str. 344. 238 Književna poročila. osnutek za «malo posrečeno, v čemer mu bo pritrdil vsak agrarni pravnik. Vrhu tega je črtal napram hrvatskemu zakonu iz 1. 1902. vsako možnost uradne izvršitve zložb, dočim v vseh modernih agrarnih državah stremijo za tem, da omogočajo pod gotovimi pogoji zložbe nezavisno od! subjektiv» nega razpoloženja interesentov in se ozirajo le na objektivne potrebe modernega racionaliziranja kmetijskega obrata. Da je končno Gojkovič izbacil po hrvatskem zakonu pogojno možno preselitev (Abbau), je očigled ostalim pogojem samoobsebi umevno. V tem oziru vsebuje torej ta osnu* tek poslabšanje obstoječega zakonodavstva, kar moramo odločno odkla* njati. Nasprotno so pa v principu povsem umestne določbe o posebnih komasacijskih sodiščih*'*1 (oblastni komasacijski sud kot prva in državni komasacijski sud u Zagrebu kot druga in zadnja instanca), ki naj bi bila stalna in neodvisna kakor redna sodišča. Mesto sedanjih poverjenikov (na Hrvatskem) in komisarjev (v Sloveniji) predvideva Gojkovič oblastne in državne (v teritorijalnem smislu) komasacijske sodnike. Komasacijska sodišča naj bi bila podrejena kakor dosedanja povjerenstva na Hrvatskem ministrstvu pravde, dočim so oblastva zai agrarne operacije v Sloveniji podrejena kmetijskemu ministrstvu, ki pa mora iskati sporazuma z ministr* stvom pravde. Tu je nujno potrebno izenačenje. Pristojnost ureja Gojkovičev osnutek doslovno po hrvatskem zakonu iz 1. 1902., ki v bistvu odgovarja določbam avstrijskega zakona o ztožbi, vendar bi bito treba tu smotrenejših določil v pravcu poenostavljenja in pospeševanja postopka. Ne uvidim razloga, zakaj bi bil oblastni koma« sacijski sodnik samo poizvedovalni organ in referent v senatu in zakaj bi mu v gotovem obsegu ne šla popolnoma pristojnost kakor okrajnemu sodniku. Najnovejša avstrijska organizacija agrarnih oblastev s prvimi agrarnimi instancami (Agrarbezirksbehorde), deželnimi agrarnimi1 senati (Landesagrarsenat) kot drugimi instancami in najvišjim agrarnim senatom (Oberster Agrarsenat) na Dunaju, na katerega pa je dopustna pritožba le v taksativno naštetih slučajih, osobito tudi radi kršenja zakonov, se mi zdi mnogo boljša in cenejša. Tudi postopek po Gojkovičevem osnutku je ostal isti kakor ga je uvedel že hrvatski zakon iz 1. 1902. Vodi ga komasacijski sodnik s pomočjo odbora udeležencev, tehničnega in drugih strokovnjakov. Razprave so javne in ustne. Umestna je tudi že stara določba, ki jo pa v avstrijskem zakonu o ztožbi pogrešamo, da se smatra o vsakem udeležencu, ki izostane od razpisane obravnave, da privoljuje v komasacijo, ozir. da pristaja na mnenje, ki je ugodnejše za njeno izvedbo. Drugače kakor avstrijski zakon urejata hrvatski zakon in Gojkovičev osnutek vprašanje pravnih lekov. Dočim dopušča prvi pritožbe proti ukrepom komisarja za a. o. na višjo instanco v posameznih stadijih med postopkom samim, prepuščata slednja osvajanje prigovorov med postop* ** Enake zahteve sem iznesel že svojčas v brošuri aAgrama vpra* sanja v Sloveniji«, 1924, str. 19. Književna poročila. 239 kom komasacijskemu sodniku (poverjeniku), razsojo o njih pa odkazujeta v slučaju, da jih sodnik ni že sam upošteval, oblast, komasacijskemu sodi« šču (presuda), proti katerega odločbi je dopustna pritožba (žalba) na državno komasacijsko sodišče. Vendar se mi zdi avstrijski postopek boljši in praktičnejši, ker preprečuje event. brezplodno delo, ako druga instanca n. pr. ugodi prigovoru glede cenitve. Po starem hrvatskem zakonu postavitev v prejšnje stanje ni do« pustna v komasacijskem postopku (avstrijski zakon jo deloma dopušča, izključuje jo pa proti potrjenemu načrtu). Gojkovičev osnutek o tem vso« kakor važnem vprašanju nima določbe. Vprašanje stroškov ne urejuje ne stari hrvatski zakon niti Gojkovičev osnutek, tako da bi to bilo v sikladu s potrebnim pospeševanjem koma« sacij. Ako naj že predlagatelji zalagajo stroške za priprave, ko se še ne ve, bodi došlo do zložbe ali ne, je jasno, da se bo marsikdo, ki sicer uvideva potrebo in korist komasacije, premislil, riskirati ne vedno majhne vsote. Odločno bi se bilo tu naslanjati na avstrijski zakon, po katerem plačuje komisarje in tehničnega strokovnjaka država in morajo udeleženci povrniti po končani zložbi le stroške za zemljemerska dela, ako že noče država sama prevzeti vseh stroškov. Resume: Gojkovičev osnutek zakona o komasaciji zemljišč v svojih najvažnejših določbah o pogojih za prisilno uvedbo komasacije ne ustreza nujni potrebi pO racijonalni porazdelbi zemlje. Tudi sicer bi se dal s kom-pilacijo sedaj veljavnih hrvatskih, madžarskih in avstrijskih zadevnih predpisov ustvariti boljši osnutek zakona o komasaciji zemljišč za vso državo SHS nego je Gojkovičev. Dr. Fran Spiller-Muvs. Dr. Joseph Mayer: Gesetzliche Unfruchtbairnachung Geisteskranker. Freiburg im Breisgau, Herder & Cd. 1927. Str. XLIV + 466. To delo je izšlo kot 3. zvezek «Studien zur katholischen Sozial« und Wirtschaftsethik», ki jo izdaja gori označena založba. Samo se označuje kot teološka študija (str. 151). Brez dvoma je zahtevala ogromnega truda. V seznamu uporabljenih spisov je citiranih nad 720 del. In vendar pogrešamo nekaj važnih razprav, kot n. pr. ono H. G r o s s a s pred« logom, da naj se seksualni zločinci «deportirajo'» na izoliran dalmatinski otok, ali T a n d 1 e r j e v o brošuro: «Ehe und Bev61kerungspolitik». Raz« delitev knjige v 4 oddelke (osnovne razlage moderni poskusi sterilizacije, njih ocena, cerkvenopravne posledice) je pravilna, podrejena poglavja slede primerno drugo za drugim, ali — drugo iz drugega, pa žal ne vseskozi. Zdi se nam, da je bilo obsežno delo napisano v različnih fazah, ki so stale daleč vsak sebi, da pa je pisatelj svoje nazore, ki jih je imel prej, pozneje izpreminjal, a jih premalo «retuširal». Evo dokazov: Na str. 137, 138 pravi pisatelj, da hoče njegova knjiga dokazati, «da je zakonita odprava zarodne zmožnosti uimobolnih ta čas praktično neuteme« ljena, da nasprotuje svrhi, da se ne da izvesti, da torej za sedaj nravstveno ni dovoljena«. Na str. 242 pa čitamo: «Za ta čas se da izvajati samo Iečenje nekih epileptikov in ljudi, ki imajo' ples sv. Vida, enako pa tudi še odprava plodovitosti malega števila zavodnih 240 Književna poročila. oskrbovancev, preden se odpustijo na slobodo.» Glede kastracije otrok pa pravi na str. 271: «Kadar je diagnoza zanesljiva, bolezen pa drugače neodpravljiva, pa ni ugovora niti od strani onih, ki so upravičeni, otroke vzgajati, niti od strani države, ne vidim, zakaj bi se ta način ozdravljenja ne odobraval, ne samo od strani psihiatrov, ampak tudi od strani etike.» Na str. 388 postavlja M a y e r neke zahteve, kakšen bodi zakon, pa pravi potem, da bi «tak zakon o zakoniti sterilizaciji umobolnih imel prej ugoden, nego neugoden moralični vpliv.« Menda je dovolj dokazov, kako malo je vse delo iz enega kosa zlito. Mogli bi jih navesti še precejšnje število. Pisatelj je teolog, ali on razlaga stvarno tudi potankosti medicin« skega značaja, se spozna v najmodernejšem nauku o notranji sekreciji -polnih žlez in njenem vplivu na razvoj telesa in osebnega značaja (str. 358, 359), a neštetokrat uporablja za dokaz svojih trditev samo citate kakšnega avtorja, ki ga še prej proglasi za veliko glavo. On je preštudiral mnogo pravniških razprav, je dobro informiran o modernih nalogah kazen« skega prava, o očuvalnih sredstvih, ali Lisztovega glavnega dela o kazenskem pravu si ni ogledal. Citira ga le: «&o L i s z t nach F a 1 c k 588» —, a ta Falck je napisal1 le neki članek 01 kazni v «R e c h t s« 1 e x i k o n u«. Če bi bil M a y e r zvedel, kdo je bil v. L i s z t, bi mu moral privoščiti malo več pažnje. škoda, da kaže ogromno delo navedene napake. Ipak moremo reči, da ga bo vsak pravnik s pridom prečita!. Predvsem radi velike zanimivosti predmeta, potem — in to bodi prav posebno poudarjeno — radi i z v r s t« nega pregleda o svetovni zakonodaji glede zakonite odpravljivosti zarodne zmožnosti v obče, slednjič pa tudi zato, ker se bo kot pravnik iz napak drugih učil, kako ne sme pisati, ako naj bo predmet razprave obdelan na najširši osnovi in vendar prost vsakojakih, motečih protislovij. Dr. Metod Dolenc. A. V. Solovjov: Značaj vizantinskoga prava na Balkanu. Izdanje C upu čeve zadužbine. Državna Stamparija Beograd, 1928. Sir. 46. S srečno roko se je lotil avtor problema, kakšen pomen je imelo bizan« tinsko pravo za razvoj prava na Balkanu, h kateremu štejemo Bolgarsko, Srbijo in Rumunijo. Če je vpliv rimskega prava na narode zapadne Evrope že do dobra proučen, je bilo to pripisovati naporu mnogih velikih pravnih zgodovinarjev, s Savignvjem na čelu. Tem zaslužnejše je delo;, da je S o« 1 o v j o v zbral vse, kar je bilo napisanega od sredine preteklega stoletja (prej se ni pisalo ničesar o tem) glede postanka t. zv. bizantinskega pTava in njegovega vpliva na razvoj prava v navedenih treh državah, ter je to podal v sintezi ob kritičnem premotrivanju doslejšnje tozadevne književ« nosti. Po njegovih ugotovitvah pričenja vpliv bizantinskega prava za Bol« garsko v 9., za Srbijo v 12. in za Rumunijo v 14. stoletju. Zanimivo je, da so prva rumunska povelja spisana po pravilih bulgarske, torej tudi bizantinske carske kancelarije v slovanščini. Povsod prikazuje avtor raz« voj prava prav do najnovejše dobe, kar je za presojo duha zakonodaje prav poučno. (Če trdi o srbijanskih «zakonikih o postopku«, da se opazuje v njih francoski duh, bi bilo k zakonu o srb. kazenskopTavdnem postopku Književna poročila. 241 pripomniti, da je precej verna imitacija Hye*Gluneckovega reakcije« n a r n c ga k. pr. r., ki je veljal v Avstriji od 1. 1853 dalje skozi 20 let). Najobsežnejše, pa tudi najzanimivejše poglavje je ono, ki se tiče Srbije. Tu se pozna, da je avtor sam proučeval listinske vire in da ne referira samo, ampak razvija svoje misli po lastnih študijah. Vsekakor pomenja njegova študija obogatitev jugoslovanske pravne zgodovine, ki jo je toplo pozdraviti. Dr. Metod Dolenc. Dr. Heilmut Jvers: Die Hypnose itn deutschen Strafrecht. Verlags--buchhandlung Ernst Wiegandt, Leipzig, 1927. Str. 108. Knjiga je izšla kot 3. zvezek serije publikacij prof. Fr. E x n e r j u (Lipsija) «Kriminalistisehe Abhandlungen«, a ima za nas vrednost pred« vsem v tistem oddelku, ki razlaga hipnozo kot dejanski fenomen n a p o d 1 a g i d a n a š n j i h z n a n s t v e n i h izsledkov. Tu se naj« de resnično izvrstna informacija o sugestiji in hipnozi, ki obsega najvaž« nejše doslej znane teorije, predvsem nemške in francoske. Izvrstno je tudi, kar prinaša Jvers o okultizmu; šteje ga pravilno med pojave, ki ran« žtrajo v pogledu znanstvene vrednosti izpod hipnoze. Poglavje o hipno/i kot dejanskem fenomenu izpopolnjuje še obrazložba posthipnotičnih povelj, osebnih sposobnostij za hipnotiziranje in sugestibilitetc. Zanimiva je Jvers«ova konstatacija, da so za hipnozo predestirani najbolj tisti ljudje, ki nimajo mnogo duševne samostojnosti. Želja neke osebe, da naj bi bila kar najhitreje hipnotizirana, ne pospešuje, ampak naravnost ovira hipnotiziranje. Nepravilno je mnenje, da se dajo* najlažje hipnotizirati na duhu bolne ali histerične osebe. Organ telesa, ki pride v poštev za hipnotiziranje, so veliki možgani; pri duševno bolnih osebah pa ti vobče ne sprejemajo vtiskov od zunanjega sveta. V drugem oddelku govori Jvers o pomenu hipnoze za veljavni kazensko pravo. Potem ko je konstatiral, da ima doslej samo norveški kazenski zakon določbo o kaznovanju hipnotizerja, ki neko- osebo- brez njene volje hipnotizira, preide na razmotrivanje o pomenu hipnoze po kazenskem pravu v Nemčiji. Najprej razpravlja o kaznivih dejanjih na hipnotiziraneih, storjenih s samo hipnozo, kakor so telesna oškodba, utes« nitev svobode, prisiljenje ali žalitev, za tem o kaznivih dejanjih, storjenih na hipnotiziraneih izven hipnoze, ki so poleg že navedenih tipičnih zloči« nov še lahko imovinski in nravstveni zločini. Slede razmotrivanja o kaz« nivih dejanjih hipnotiziranih oseb v hipnotičnem in posthipnotičnem stanju :n pa o kaznivosti hipnotizerjev samih. Samo, da pokažemo na nekoliko zanimivih in podrobno obdelanih vprašanj, naj navedemo institut p ri v o.-1 i t v e, označene kot nekakšno «pravico' pravne možnosti«, dalje vpra« sanje o p e r a t i v n i h i z p r e m e n i t e v na telesu po zdravnikih, katere naj regulira stanovska etika v smislu nekakšnega običajnega prava, slednjič pojem «s i 1 c» kot modaliteta dejanja. Zelo obširno se bavi pisatelj s hipnozo kot sredstvom za storitev nravstvenih zločinov, in to s pravilnega vidika, da hipnoza izključuje pravo voljo človeka in ga napravi za zgolj sredstvo v roki hipnotizerja. Tu pa ne prihajajo samo zločinci hipnoti« zerja v poštev, ampak tudi delikti, h katerim je bila tretja oseba navedena 16 242 Književna poročila. po hipnotizirancu. V tem oziru postane hipnotizer posredni nasnovatelj. Poudariti treba minuciozno temeljitost, s katero obravnava J ver s svoje probleme. Toda zdi se nam vendar, da pisatelj včasih učeno razpravlja o dejanskih stanih, ki so bili pač tu ali tam omenjeni, ki pa vzbujajo a priori tako težke dvome o obči možnosti dejanja, da bi tisti primeri kot neresni ali vsaj netipični brez škode izostali (n. pr. sugeriranje v prvem stadiju noseče ženske [mlade sestrične], da «dobi» zopet menses. kar se je — baje — uresničilo). Zadnji oddelek govori o kazensko proeesualnem učinkovanju hipnoze. Zelo kratek je pač zato, ker v modernem procesu nikjer ni dopustno, vplivati s prisilnimi ali varalnimi sredstvi na eksplorande. Naša sodba o tej knjigi je, da uvaja prav srečno v probleme, s kate« rimi se bo morala tudi naša kriminalna politika resno baviti; tudi pri nas hipnotiziranje ni več tako redka stvar, kot se vobče misli. Dr. Metod Dolenc. Dr. Aleksander Pilcz: Okkultismus und Rechtsplege. Wien 1927. Holder.-Pichler^Tempski A. G. Str. 48. Sedmi zvezek «Abhandlungen aus dem juristisehimedizinisehen Grenz: gebiete« obsega znanstveno visoko stoječo razpravo dunajskega psihiatra P i 1 c z a. Pisatelj pozna natančno vso literaturo in je sam več let ekspe« rimentiral kot znanstveni izvedenec v aferah dunajskih «medijev». Njegova sodba je, da eksitenca okultnih fenomenov in ljudi z okultističnimi spo« sobnostmi doslej znanstveno še ni dokazana, da pa se iz te konstatacije ne sme sklepati, da bi se na možnost takih fenomenov in ljudi v bodoč« nosti ne smelo misliti. Na drugem mestu poudarja Pilcz, da religiozno svetovno prepričanje in naravoslovno=znanstveno delovanje nimata ničesar skupnega, niti se ne izključujeta, ako se snideta v eni in isti osebi, kakor hitro se — to je odločilno — strogo ločita dTug od drugega: Hy rt 1 in P as t en r se navajata kot vzgleda takih znanstvenikov. Da gre okultizmu precejšnja vlogo za kazensko in civilno pravo, je znana stvar. Pilcz je razdelil to stran svoje razprave na več oddelkov; on govori o goljufijah z okultizmom in o izvedencih glede vprašanja okultizma. Tu ni mogel mnogo novega povedati. Bolj zanimiva pa so nje« gova izvajanja glede uporabe telepatov in svetlovidcev v kriminalnih pre« iskavah v svrho poizvedbe tajnosti. Nabraja menda vse take pojave izza polpretekle dobe. kar daje zelo lepo zaokroženo sliko1, — a vse to zopet v prilog glavne teze, da dokazov za uspešno delovanje «medijev» nikjer ni bilo konstatirati. Skoro prekratko pa je poglavje o škodi na zdravju, ki jo utegne povzročiti okultistično udejstvovanje. Tu so posneta poročila drugih avtorjev o samomoru, o zbkznitvah vsled okultizma, ali iz lastnih izkustev govori P i 1 c z le o pretresljajih psihičnega ravnovesja, iz katerih pride morda tudi do motitev umstvenega delovanja. V posebnem dodatku razpravlja Pilcz o problemu «čarobne (rudosled* ne) šibiced (Wunschellrute). Tu pa ni več tako skeptičen kakor glede okub tizma vobče; on jc nazora, da so res ljudje, ki morejo spoznavati na pod« lagi določenih dražljajev dejstva, ki jih prosečni človek niti ne sluti. Ali Razne vesti. 243 — pri tem poslu uporabljano orodje — t. j. čarobna šibiea. nima nikakšnega pomena; delo opravijo — mišice dotične osebe že same zase. Na ta način se vrne P i le z vendar le nazajl k svoji že zgoraj označeni znanstveni tezi. Dr. Metod Dolenc. Razne vesti. Gospode člane, ki so ostali zvesti našemiu društvu od njega ustanovitve pa do danes, opozarjamo na naš poziv od 14. julija t. 1. in jih vnovič pro--simo, da nam pošljejo zaprošene prispevke in svoje slike za slavnostno številko vsaj do konca meseca oktobra. Doslej so se gg. člani tej prošnji odzvali le v prav malenkostnem številu. Smatrajo' naj ta poziv za nujen. Dr. Fran Papež, odvetnik v Ljubljani, soustanovitelj društva «Prav« nika» in njega predsednik v prvih štirih letih obstoja, je obhajal dne 22. septembra t. 1. devetdesetletnico svojega rojstva. Ob tej priliki mu je čestitalo naše društvo, spominjajoč se pri tem slavljenčevih zaslug za društvo in društveno glasilo. Čestitke ponavljamo tudi na tem mestu, želeč starosti naših pravnikov, da bi preživel še mnogo let v zadovoljstvu, zasluženem po bogatem delovanju za občno korist. Dr. Kare! Šavnik f. Dne 11. septembra t. 1. je umrl po dolgi in težki bolezni dr. Karel Šavnik, bivši delegat ministrstva financ, ravnatelj podružnice poštne hranilnice v Ljubljani in honorarni profesor za finančno upravno pravo na ljubljanski univerzi. Bil je med redkimi možmi, ki so obogatili našo pravniško literaturo s prispevki iz finančnega prava. Zato vemo ceniti tembolj njegovo zaslužno delovanje in čutimo, da je nastala vsled njegove smrti vrzel v naših znanstvenih krogih. Poleg raznih finančno« upravnih razprav, ki jih je priobčil pokojnik drugod, naj bodo omenjene samo naslednje, ki so bile napisane za Slovenski Pravnik: Reformirani § 153 zakona o osebnih davkih (1914), Naš zakon o glavni kontroli (1923) in Pravnik v finančni službi (1926). Vse Šavnikove razpTave se odlikujejo po globokem znanju, bistroumni koncepciji in lepem slogu. Radi tega je bil tudi priznan predavatelj in je še v zadnjem času, čeprav težko bolan, pripravljal za naše društvo novo predavanje. Bodi odličnemu sotrudniku in članu ohranjen časten spomin! Kongres pravnikov Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev cdgoden. Stalni odbor Kongresa pravnikov je na svoji seji v Zagrebu dne 9. septem« bra t. 1. soglasno' sklenil, da se prihodnja skupščina, odrejena na mesec oktober 1928 v Skoplje, radi tehničnih težkoč odgodi na pomlad 1929 in da se bo vršila ta skupščina po prejšnjih sklepih odbora v Skoplju. Še ne poslani referati naj se pošljejo glavnemu sekretarju kongresa v Beograd preko pravniških društev do 1. decembra 1928, tako da izide Spomenica do novega leta 1929. Prispevki, ki so bili poslani za oktobersko skupščino, veljajo za pomladanski kongres, ako se ne bodo zahtevali nazaj. Taksni zadevi. 1. Se li naj glede na formalno pravilno izstavljeno potrdilo o siromaštvu po sodišču dopuščena oprostitev od taks — tekom 16* 241 Razne vesti. postopanja zopet odvzame, če se naknadno nepobitno izkaže, da plačuje oproščeni vendarle več davka, kakor je dopustno za oprostitev od taks? Večina sodišč stoji na stališču, da se za rešitev vloge pozvano oblastvo z vprašanjem resničnosti vsebine potrdila u1 siromaštvu tekom posti.panja sploh nima več baviti, ko zadostuje, da sta odgovorna po zadnjih odstavi kih čl. 5 taks. zakona za eventualno nepravilno vsebino potrdila o siroma« štvu prošnik in oblastveni organ, ki je potrdilo izstavil. To stališče se da utemeljevati z razlogom, da mora potrdilo o siromaštvu po členu 5., toč« ke 6, odst. 7 taks. zak. itak tudi obsegati ugotovitev, da prošnik sploh nikjer — torej tudi ne v drugih krajih kakor v okolišu oblastva svojega stalnega bivališča nima predpisane imovine. Raz vidik kontinuitete sodnega postopka je navedeno stališče sodišč vsekakor pozdravljati ter hi bilo zaradi varnosti le še priporočljivo, da se še dobi zadevni pristanek gene« ralne direkcije posrednih davkov v Beogradu v smislu čl. 43 taks. zakona. 2. Važnega pomena za pravosodstvo je nadalje tudi način taksnega postopka za primer, da se šele na višji stopnji izkaže nepravilno kolkovanje dotične vloge. Iz točke 4. v zvezi z ostalimi določbami čl. 212 in 214 taks. pravilnika se more posneti, da ima za rešitev vloge pozvano sodišče pravi« loma — izvzemši gotove posamezne primere — od stranke le zahte« vati plačilo, ozir. doplačilo predpisane takse, ne oziraje se seveda tukaj na itak obstoječo in v čl. 44 taks. zak. pobliže označeno1 nadaljno odgo« vornost dotičnega uradnega organa. Istega naziranja je tudi generalna direkcija posrednih davkov v Beogradu v svojem pojasnilu od 13. ju« lija 1928, Br. 91.113, kjer pa še izrecno izvaja, da po njenem mnenju ni treba, da se vzlic nedostatnemu kolkovanju prvotne vloge že izdana prvo« sodna rešitev po višji instanci razveljavi le zaradi pomanjkljivega kolko« \anja, da je marveč le potrebno, da se opusti nadaljno postopanje dotlej, dokler se taksa ne poravna. Poslednje je razumeti tako, da se naj smatra stvar za odpravljeno^ če predlagatelj na poziv po čl. 231 taks. pravilnika takse ne poravna ali dopolni. Da zakon ne zahteva razveljave že enkrat izdane sodne rešitve zaradi pomanjkljivega kolkovanja prvotnega predloga, sledi brezdvomno iz dejstva, da zakon, ki sicer zahteva, da se nedostatno kolkovana vloga ne sme vzeti v delo, vobče nima določbe, po kateri se mora že izdana rešitev razveljaviti, če se je izdala, dasiravno predlog sploh ni bil, ozir. ni bil pravilno kolkovan. Razveljava že izdane sodne odločbe je tudi z oziram na posledice — zvezane s tem (razglasitev, ustanovitev pravic drugih oseb itd.) — tako dalekosežnega pomena, da bi moral v danem slučaju zakon pač izrecno določati dotično fazVeljavo, če bi jo zares predvideval. Tako razveljavljen je po višji instanci pa vrh tega nikakor ne bi bilo v skladu z načeli pravdne ekonomije, ker bi ne bilo treba zaradi pomanjkljivo taksirane prvotne vloge razveljavljati samo prvosodne odločbe, temveč sploh vse postopanje in vse odločbe v pod* sodnih instancah. In to po tretji, ozir. zadnji mstanci, če bi bila šele ta stopnja dognala, da prvotni predlog ni bil ali pa je bil samo nezadostno kolkovan. J. gprnec. Komaj tretjina članov je plačala doslej letošnjo članarino. Položnice so bile priložene prvi številki. Naj pošljejo čimprej članarino še ostali, prosi blagajnik. Naročnina za ..Slovenski Pravnik" znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čim prej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Po-služijo naj se v to priloženih položnic; kdor pošilja naročnino s pošt. ali čekov, nakaznico, naj jo naslovi na „Društvo »Pravnik« v Ljubljani" (ne osebno na blagajnika), ker se pripisuje vsa naročnina čekovnemu računu pri poštni hranilnici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Ravnotam se dobe Štefan Lapajne: »Državni osnovni zakoni", Spomenica na drugi Kongres pravnika, Spomenica za III. glavnu skup-štinu Kongresa pravnika in letniki „Slov. Pravnika" od I. 1909 naprej. Cena s poštnino vred za »Državne osnovne zakone" — 12 Din, za Spomenico o ljubljanskem Kongresu — 25 Din za Spomenico o sarajevskem Kongresu 30 Din za »Slovenski Pravnik" letniki 1927 do 1923 po 60 Din, ostali letniki po 30 Din.