List 14.
Gospodarske stvari.
Sadjereja na Štajarskem.
Štajarsko zemljo je Bog tako obilo blagoslovil —-piše vrtnar J. Kiegerl — da vse raste na njej, kar koli se šteje v vrsto kmetijskih pridelkov; na srednji južni strani se prideluje izvrstno vino, sadje pa skor povsod. Samo na postaji graški se leto in dan na železnico odda okoli 98.000 centov sirovega (frišnega) sadja, ki se pelje na Dunaj, v Pest, na Rusovsko in Turško; koliko ga gr6 na drugih potih po železnici, po kolah in po Muri, Dravi in Savi iz dežele! Koliko se ga posušenega proda! koliko v mošt, koliko v žganje (sli-vovec) podela! Mislil bi človek, da cela staj ar s ka dežela mora že v sadonosen vrt predelana biti, — al vendar še ni tako.
Vrtnar Kiegerl našteva potem vzroke, zakaj sadjereja ni še na taki stopinji, kakor bi imela biti.*)
Tri napake so mu glavni vzroki:
prva je nevednost v presajanji dreves,
druga, da se premlada drevesa iz drevesnic presajajo,
tretja: gosenice, črv, zajci.
Kar se tiče prve napake, popisuje jo tako-le: Namesti jame, v ktero se sadi drevo, se naredi le luknj a, večidel 3 črevlje široka in 3 globoka; ta luknja se nasuje na pol ali le za en črevelj z rahlo zemljo ali tudi s frišnim gnojem; na to se vsadi drevo in potem luknja do vrha s prstj6 nasuje. Cez eno leto se vsede rahla šara za pol črevlja ali cel črevelj , s tem pa se tudi drevo za toliko v luknjo pogrezne. Zdaj pa drevo veselo raste le tako dolgo, dokler so korenine v boljši zemlji; al ker korenine nikoli ne rastejo kvišku in se v ozki luknji drugam razširiti ne morejo kakor v mrtvo zemljo, zato ni čuda, da drevo hirati začne. Potlej pa ljudje tožijo, da se jim drevje ne ponaša dobro, — da zemlja ni za sadje, čeravno se blizo njih vidi kako staro lepo in rodovitno drev6, ki je iz divjaka izrastlo. Namesti, da bi gospodar naredil drevesu široko pa bolj plitvo jamo, po kteri korenine v dobro zemljo razprostirati more, vtaknejo drev6 kakor vjetnika v tesno globoko luknjo!
Druga napaka je ta, da pogostoma enoletna cepljena drevesa, tanke, komaj dva črevlja visoke šibice na travnike, med njive, poleg ceste zasajajo. Cez malo let ne najdeš več teh dreves; zginila so, zlomljena od vetra ali poškodovana po živini, otrocih ali hudobiji starejih ljudi. — Namesti tacih šibic naj bi se
*) To isto pač velja tudi od druži h dežel, a ne samo od sta-jarske in ne samo od slovenskih dežel sploh, marveč od mnozih druzih.                                                                                    Vred.
saj med polja in zraven  cest sadilo  saj   za  palec (col) debela močna drevesa.
Tre ti a zapreka napredka sadjerejnemu so zajci, ti najškodljiviši glodalci mladega drevja. Temu priča je že marsiktera zima, ko so zajci mlade vrte popolnoma vničili. To pa veselje jemlje gospodarjem, da namesti pokvarjenih dreves ne sadijo druzih. Po mojih mislih naj bi lov (jaga) bil tudi pri nas prost, kakor je v tacih deželah, kjer je ljudstvo omikano, kjer ste sadje- in vinoreja na visoki stopinji. Ce bo manj zajcev, manj bo škode na drevesih.
Za pokončevanje hroščev (kebrov) in njihovih črvov in pa gosenic imamo že postave, ktere bodo veliko koristile,  ako jih bodo župani ostro spolnovali.
Tako vrtnar družbe kmetijske štajarske g. Kiegerl v graškem „Volksbl."