Pohvala in kazen v šoli. Spisal J. Lapnjne. Učitelj ima pri vzrejanji ali podučevanji mnogo prfpomočkov. V pervi versli med temi je tudi pohvala in kazen. S pohvalo in kaznijo učitelj otroška serca napeljuje k dobremu, in jih odvračuje od hudega. Tudi deržava in vsaka posamesna družina rabi pohvalo in kazen, zakaj bi tudi šola ne odgojevala in ne podučevala s temi pripomočki? Otroci ne morejo še previditi naravnib nasledkov kakega dobrega ali slabega djanja, da bi tedaj že samostojni pravo uganili. V daljnem pomenu se pa pohvala in kazen delite v naravno in samovoljno. Naravno plačilo in naravna kazen za kako djanje so dobri ali slabi nasledki, ki slede za (enii ali unimi djanji. Naravno plačilo in naravna kazen ledaj niste v učileljevi roki, temuč ste v tesni zvezi z otroškimi djanji, postavim: Ako učenec ne stori tega, kar se mu je ukazalo, ga že vest peče (če še ni preveč pokvarjen), da ni storil svoje dolžnosti, in tii ima že dovolj naravne kazni. Samovoljna pohvala a!i kazen pa ste popolno sami za se, in niste gotovi nasledek kakega djanja. Ako , p., učitelj učenca pri laži vjarae in ga za to, kakor si bodi, kaznuje, je taka kazen samovoljna kazen. Previden odgojnik svoje učence naj raji opominja in jiin kaže naravne dobre ali slabe nasledke posamesnih djanj in le redkokrat rabi samovoljno pohvalo in kazen. Prav pogostoma naj učencem na serce polaga, kako zeld mladini koristi, da se pridno uči in lepo obnaša, ter naj ne žuga prevečkrat s svojimi satnovoljnimi kaznimi. Polagoma naj otroke napeljuje, da dobro delajo naj več iz Ijubezni do dobrega in zavoljo dobrih nasledkov, ki jih ima dobro djaDJe, in da se bodo hudega varovali zato, ker je hudo zoper božjo in naravno postavo in zavoljo slabih nasledkov, ki pridejo za slabim djanjeni. Ako bi se učenci pridno učili in lepo vedeli le zavolj tega, da bi jih učitelj bvalil, ali da bi se njegovi kazni odtegovaii, storili bi tako svojo dolžnost le v pričo njega in le toliko časa, dokler so pod njegovim varstvom. Taki učenci so potem, ko stopijo v javno življenje, le malo vredni, kajti niso vajeni, da bi iz pravega, blagega namena dobro delali in hudo opuščali. Na drugi strani treba je učitelju paziti, da otroške zasluge vselej prav sodi, kar je pri velikem številu učencev prav težko, kajti nemogoče je skoro učitelju, da bi v prenapolnjeni šoli kmali dobro pozoal zruožnosti, temperamente in druge okoliščine vscb učencev. Prav malokrat torej pravično sodimo in menda ni ga učitelja, da bi ne bil še nikdar kakega učenca po krivem sodil. Učence, zapazivši krivico, to zeld boli, in pri takih okolnostih le na videz pravo store; pravega namena pa nimajo, in niso odkritoserčni. Ravno v tej reči si učitelji dostikrat pregrešimo, da se otroci le prilizujejo in hlinijo; kajti v sercu so naj večkrat drugačni. Modri odgojnik rabi tedaj naj večkrat le naravno pohvalo in kazen, saniovoljno pa le v teh le slučajih: 1. ako je otroška pamet še tako plitva, da otrok še ne more spoznati naravnih nasledkov; 2. ako je otroška volja preslaba, da bi naravna pohvala in kazen kaj teknila; 3. če je treba, da otroci nagloma kaj store. Kedar je treba kaj težkega hitro izveršiti, naj ucitelj obljubi, kdor bode storil to pa to, uobi za to kako darilo, in gotovo se mu spolni ta želja. Ako bi pa učitelj Ie sploh povdarjal, kako bi bilo to pa uno pravo, bi to storili le nekteri posebno zmožni in pridni učenci. Samovoljna pohvala iu kazen ste v šoli potrebni, toda učitelj jih niora prav izbirati. Ni pa vse eno, kako se ravna s pohvalo in kaznijo. Treba se je pri tcm ravnati po posebnih pravilih, da se ne zgreši prave poti in da ta sredstva pred svoj namen dosežejo; kajti neprividno ravnanje v tej reči dostikrat škoduje dobri reči. Naj pervo si priporoca pravičnost. Le zasluge, pridnost in kar si je otrok z lastno ruočjo privojskoval — to naj se hvali in poplačuje; zmožnosti ali talentov naj učitelj nikdar ne plačuje. Nasproti pa naj se kaznuje le hudobno serce, navlaščna lenoba in prederzna porednost; niladostnalahkomiselnost, zlasti, če ni pogostna in nezadolžena šibkost, naj se prizanasa. Pri pohvali in kazni naj bode učitelj tudi dosleden, da ravnd enako, po nekaki splošni ali naravni in pravični postavi in naj približuje samovoljue pohvalc in kazni naravnim, tako namreč, da samovoljnosti in prostosti odgojiteljeve ne morejo otroci na en hip spoznati. Tako so učili nekteri pedagogi. Niemeyer pa je zoper to načelo; on pravi, da naj se otrok kar naravnost samovoljno, pa pametno kaznuje; kajti on nieni, da so tudi samovoljne kazni otrokom le naravna potreba, sej si otroci pri igrih sami kazni nalagajo. Lažnjivca, — da razložim z zgledom — se naravno tako kaznuje, da se mu odtegne zaupanje, nenaravno bi bilo, se vedno zaupati mu in drugače ga kaznovati. Priporoča se tudi po eni strani nekoliko enakomirnosti pri pohvali in kazni; ta je v teui, da učitelj brez vzroka ne opušča hvale ali kazrii, kedar otroci to ali uno zaslužijo. Nekteri kaznujejo takrat, kedar so nevoljni, čeravno otroci niso zakrivili njihove jeze, in hvalijo tadaj, kedar so dobre volje brez ozira na otroške zasluge. (Dalje prih.)