188 M. Zlobec IVANKA HERGOLD, DIDO Tretja samostojna knjiga proze Ivanke Hergold (prej Pasja radost ali karkoli (1971), Beli hrib (1973), Dido* akutilizira znan zgodovinski mit o Di-doni, ustanoviteljici Kartagine. Po mitu je Didona pobegnila iz. rojstnega Tira v Feniciji pred bratom Pigmalionom, ki ji je ubil moža Siheja. Didona je * Ivanka Hergold — Dido (Založništvo tržaškega tiska 1974, zbirka Leposlovje 1, opremil Klavdij Palčič, str. 65). 189 prišla v Afriko in izprosila od kralja Jarbe toliko zemlje, kolikor je more obseči s površino ene volovske kože. Toda Didona je volovsko kožo razre-zala na jermene in z njimi zaznamovala mejo med kartaginskim polotokom in celino. Tako je nastala Kartagina. Di-donin mit je najbolj znan iz Eneide — njena nesreča ljubezen do Eneja in njena smrt. Ivanka Hergold vzpostavlja najprej razmerje Hiarbas (libijski kralj) — Didona. Hiarbas, starec v agoniji, se nenadoma zaljubi v mlado Didono. V viziji svoje lastne kraljevske moči si dovoljuje ljubezensko lastniški odnos; starčevski narcizem, kraljeve, vladarjeve posebne pravice, zaradi katerih izgubi Didona sleherno realno ceno, bodo s pomočjo neplačanih davkov preračunano pripeljali navidezno ljubezensko razmerje med Didono in Hiarbasom kralju v prid. Preračunanemu mehanizmu toka dogodkov se ne more upreti nobena sila: Hiarbasova »ljubezen« se mora uresničiti, zadovoljiti, ne glede na to , kako se bo. Didona, uresniče-valka svoje zamisli, zvijačna ustanoviteljica Kartagine, se v narcistični viziji vladarice mesta, zgrajenega po njeni zamisli, sooča s fiktivnim modelom prihodnjega kartažanskega življenja, njenega kraljestva. Hiarbasovo in Dido-nino razmerje je razmerje dvoje narci-stičnih vizij, v katerih se realen svet hote ali nehote, mogoče ali nemogoče približuje svojemu projektu sveta in življenja. Med Didono in Hiarbasom nastaja razmerje dvoje ekstremnih ego-centrikov, ki si sleherno pojavnost v svojemu percepcijskem območju poljubno prilaščata, jemljeta kot element zadovoljitve lastne nečimernosti, zato realnega razmerja sploh ni. Hanon, Anin ljubi, postane drugo sredstvo premišljenih Didoninih spletk, element podrejanja njenemu egocen-trizmu. Didonino kraljevanje je absolutistično in žensko nečimerno hkrati. Ivanka Hergold ne uporablja mita za- Ivanka Hergold, Dido radi poizkusa rekonstrukcije določenih razmerij v mitu samem, bolj jo zanimajo antropološka bistva protagonistov, najbolj razvidna v fabulativni plasti teksta, v opazovanju karakternih značilnosti ubesedenih likov. Didonin mit se v nadaljevanju teksta približuje bolj znanemu delu (prihod Enejevega ladjevja). Poveljnik čet Hanon, tudi sam častihlepen spletkar, posredovalec Hiarbasovih zahtev Didoni, spozna nerazdružljivost in nesmiselnost razmerja libijskega kralja in kartažan-ske kraljice. »Ljubezensko razmerje« nastaja v treh vizijah: Hiarbasovi, Di-donini in Hanon o vi; ljubezen ni več čustvo, dajanje, pozabljanje zahtev jaza, ampak sredstvo njegove širitve, krepitve; ljubezen ostaja anarhična konvencija, za katero stoje preračunljivi naklepi egocentrikov, zadovoljevalcev , svojega lastnega jaza. Zavest svoje lastne moči, sile, ne prenese nikakršne žrtve, nikakršnega samozatajevanja, sa-moredukcije, posameznik je pripravljen sprejemati sleherno konvencijo, če mu je v moralno korist, duhovno udobje. Meditacije Ivanke Hergoldove ne odkrivajo bistva sveta zaradi njegovega spreminjanja, ne zanima jo družbeni projekt, ideologija, ker nimajo v absolutističnem sistemu nobene vrednosti. Didonin dvor je podoben gledališču, z zapleti, spletkami, razpleti, ne da bi za vsem tem lahko prodrli v bistvo odnosa posameznik-družba, ker obstaja v Di-doninem mitu družba zaradi posameznika. Prihod Enejevega ladjevja zbuja strah (Didona predvideva Hiarbasov prihod), Didona moli k Herakleju: molitev je uslišana — v pristanišče ni priplulo nobeno sovražno ladjevje. Hera-klejevo svetišče Didona obdari in razglasi naslednji dan za splošen praznik in radost: Didonina nečimernost postaja zmagovita. Komedijantski nastop Enejevega mladoletnega sina (po svoji lepoti je podoben ženski) na Didoninem dvoru spremljata smeh in posmeh. 190 M. Zlobec Naivno mladeniško spontanost sprejema dvor kot burko, nenevarno in nevsakdanjo predigro, ki ji bo sledil Ene-jev prihod in sprejem. Novo nastalo razmerje med Didono in Enejem, trenuten izbruh »čustev«, preračunljiva izrabljanja ljubezenskega partnerja za uresničevanje svojih vizij sveta, načrtov, zadostitev trenutnega vzgiba domišljije, so bistvene sestavine kratkega, bežnega odnosa. Ivanka Hergold ne spreminja v mitskem razmerju Didona-Enej usodnega projekta, znanega že iz Eneide: Enej bo moral Kartagino zapustiti, ustanoviti novo mesto, Didona že računa z razširitvijo svojih trgovskih zvez in s tem krepitvijo svojega vladajočega položaja. Enej je pravo sredstvo v pravem trenutku proti staremu Hiar-basu. Mehanizem sprotnega uravnavanja preračunljivih razmerij deluje brez napake. Hanonova nova vloga se iz prvotne posredniške (med Didono in Hiarbasom) le nekoliko spremeni: poveljnik kartažanske vojske preverja novo razmerje med Enejem in Didono s perspektive možnosti, kako bi se sam uveljavil. Enej ni starec Hiarbas v agoniji, njegov navidezni konformizem ne pozablja na dolžnost bližanja k cilju, ki je bolj malo v zvezi s Kartagino in Didono. Hanonov taktični projekt je dovolj zvit in hkrati preprost: Enej bi s svojo vojsko obvaroval Kartagino pred Hiarbasom, nato pa nadaljeval pot k svojemu cilju, tako da bi ostala Kartagina z Didono le epizoda na Ene-jevi poti. Hanonov cilj je, kot je spoznal po vseh razmerjih, en sam: Didona, oblast. Konec teksta je epilogen: Enejevo ladjevje zapusti Kartagino, Hiarbas umre, prav tako Didona, mogočni vojski in Kartagini vlada Hanon. Hergoldin tekst aktualizira znan mit. Didona, Hiarbas, Ana, Hanon, Enej ostajajo znotraj znane fabulativne sheme, zato sta fabulativnost in meditativ-nost osrednja konstituanta teksta. Kljub mitološki podlagi tekst ne učinkuje arhaično, prej sodobno: ubesedeni mit- ski liki so sodobni nejunaki, egocen-trični preračunljiveži, izločeni iz slehernih moralno-etičnih vrednostnih sistemov. Humanistično normativnost je nadomestila koruptivnost, preračunljivost, pridobitniška spletka. Bistvo sveta ostaja nespremenjeno-razlike med mitom in zunajmitskim profilom sveta ni. Literatura Ivanke Hergold funkcionira tradicionalno antropocentrično, vendar s to redko potezo v slovenski literaturi, da aktualizira bralcu zelo znan mit in mu s tem ponuja diahrone vizije sveta in življenja.