Pokopalisce.
<5H§H&^^,af^                               ^a(i hodim na pokopališče. Tam
^^^M^^^^^^               je vse tiho in mirno,  a prijazna cer-
^^^I^Bfeffv?9          kevca se svojim belim zvoaikom gleda
M"'^r^^wW''i^wKS^^^^^:^' P°*eL druzega: stari ia mladi, bogati "^^^^^^aj^fl^^HB^^^ in.ubožui; a cvetice na grobovih se vij6, ^^^KČšS^^^^itt^S^Rt?.8* j-gj^.  jjj   hote|e   gO?oriti:   npočivajte
mirno in sladk6 pod persteno gomilo, dragi Ijudje, saj skoraj pride dan, ko se zopet prebudite; cvetice to dobro vemo.
Oh grobeh hodijo ljudje tiho ia resno, marsikateri tudi joka. Žalostno je res za vsacega, kedar nra kdo maik Pridejo možje v černej obleki, odnes6 merliča v lesenej kersti (trugi) ter ga spuste v hladiii grob.
Tam pod 6nim zelenim gričkom pociva moj preljubi oče, moja preljuba mati, ki mi je tolikokrat rezala kniha. Idem tja, da jima položim venec na 6ni leseni križ.
D. JURIŠA   .