Za poduk in kratek čas. Potovanje v Otizo. (Spisal F. E.) (Dalje.) Naši starci, ki si ista leta, ko je bil ves svet arečen. vesel, zadovoljen in pošten, še vedno nazaj poželijo, trde tudi, da ao bili še takrat daljši dnevi, kakor ao sedaj. Vae delo, kar ga je bilo pri kmetu, se je pre v malih dnevih in iz lahka opravilo tako, da je ljudem še med tednom preostajalo čaaa, da ao se zbirali po solnčnem zahodu pod vaško Hpo ali hruško, kjer so uganjali uganke, pevali mične pesmi, ali pa poslušali kakega starca, ki je pripovedoval o Turku ali pa kaj o deveti deželi. Zemlja je bila takrat rodovitniša ter se je dala ležje obdelovati. če tudi ni bilo ne sluha ne duha o kakem železnem plugu, kamo še le o kakem atroji. Njiv ao imeli aicer manje, pa vendar so se iz lahka prehranili vae leto, pa za naprej je bilo vsega, pri nekaterih še celo za več let. Kje pa ae sedaj najde kaj tacega? Takrat vaedlo se je pre pri kmetu vaak dan po 12 ljudi k mizi, a aedaj maraikateri kmet še niti družine nima. Nekdaj je bilo zaslužka dovolj, aedaj ga ni. Pridelki so ae prodajali drago, družina pa je služila za prav tuajb.no plačo: hlapec za 12, dekla pa za 6 gld., paatirji pa so bili starci a avojimi vnuki. Takih in enakih reči bi človek lahko napiaal cele bukve. Sedaj pa list obrnimo ter čitajmo, kaj da najdemo na njem zapiaanega o sedanjo8ti! Dandanea ao dnevi pre krajai od nekdanjih. Človek dela vea premili teden po dne in po noči in čeatokrat še mu le delo zaostaja, če tudi se rabijo dandanes za obdelovanje zemlje raznovratni atroji. Sosed ne najde 6a8a, da bi se a soaedom vsel pod lipo ali hruško. Zemlja slabo rodi, niti za domače potrebe se ne pridela, kamo še za prodajo. Zaalužka ni nikjer, odkar hlapon prevaža blago iz kraja v kraj. Družina je predraga, pa se tudi ne dobi, ker ae vae, kakor hitro ima 18 let, oženi, oziroma omoži. Niti pastirjev nemamo; dete, kakor hitro more ne8ti bič, mora na pašo. Tako tožijo sedanji goapodarji. Iz poprej rečenega aklepamo, da so se z vzgojo mladine pečali nekdaj, to je v istih arečnib čaaib izključljivo le atarci — dedeci in babice. — Kdo pa izvršuje dandanes to preimenitno nalogo? Nikdo, kajti do sedmega leta so otroci večjidel sami aebi prepuščeni. Kdo ima dandanes pri hiši čas, da bi se z deco mudil? Otrok mora zgodaj na noge, bič in kos kruha v roke, pa na pašo! Večer pozno iz paše domov, živino v hleve, potem pa zopet koa kruha v roko pa spat! Tako odgaja ae dandanes naša mladina pred šolsko dobo. Kako pa aotedaj nekdaj odgajali atarci svoje vnueiče ? Ce sta živela ae oba starca, dedec in babica, tedaj jima je bila odgoja otrok po spolu izročena: dedecu dečki, babici pa deklice. Rekel sem že poprej, da so nekdaj starci z otroci domačo živino paali. Na vae zgodaj gnala sta starca vaak svojo živino na pašo. Otroci, ki v jutro najboljše spijo, ostali so še do zajutreka doma. Po zajutreku pa so šli za avojimi atarei na pašo ter jim nesli tudi zajutrek. Tu je sedela babica v senci ter je krpala atrgano obleko; deklice pa so pazile na živino. Tu imam v mialib občinake painike. Tu na paši, učila jib je moliti ter jim je pripovedovala, kar je vedela iz sv. pisma. Takrat živele ao še babice — pripovedovalke, o katerib pravijo, da so znale boljše pripovedovati, kakor v sedanjem časi najboljši pisatelji. (Dalje prib.) Smešnica 16. Krčmarica: ,,Goapod doktor, ali Vam je dišalo kosilo pri naa?" ,,0j ae ve, da mi je", odgovori doktor, ,,tako mi je dišalo meao, da ae nič nisem upal čez-nj".