22
Sv. Makarij in njegov učenec.
tekega dne se je sv. Makarij, jako star in Sastitljiv puščavnik, z nekim učencem sprehajal po cipre-sovem gozdu. UČenec vpraša svetnika: »Povejte mi vendar, oče, kako se najlažje iz srca spravi hudo pože-lenje ?« Mož božji pa učencu ne odgovori nifiesar, marveč stopi ž njim do čisto mlade ciprese in mu pravi: »Izruj jo iz tal!« Miadenifi hitro izruje dreveace brez vsake težkoče. Potem mu pokaže svetnik drugo že pre<;ej večje drevesce in zopet veli: »Izruj tudi to dre-vesee!« Pri tem se je pa moral že precej napenjati, da ga je spravil iz zemlje. Slednjič pokaže Makarij že bolj odraslo drevo in mu zopet veli, naj ga izruje. Toda učtrnec se zastonj peha in trudi, ruje in ruje, pa drevo se ne zmeni in tiči trdno v zemlji. Ko se naveliča, pravi: »Ni mi mogoče ga izruvati, njegove korenine so že pregioboko pognale.« —Svetnik mu odgovori: »Glej, moj sin, taka je tudi s hudim nagnenjem. Kadar je Še majhno, odpravi se lahko iz srca; kadar pa zraste, treba že veČe moči, da ga odstranimo. Kakor so dre-vesa v gozdu fiimdalje večja in močnejša, tako raste tudi hudo poželenje in postane tako mt)čno, da se dš le z velikim trudom in naporom ukrotiti.«