Marija Stanonik Terminološke vzporednice slovstveni folklori
Uvod
Ob dilemi folklora, še posebej slovstvena folklora da ali ne, sem ob hudih pretresih,1 ki so spremljali to vprašanje, glasovala zanjo, toda s prepričanjem, da je treba to odločitev globinsko utemeljiti. Zato je bila že v prvem spisu, ki je skušal definirati, tj. razmejiti slovstveno folkloro glede na literaturo, uzaveščena tudi terminološka problematika pojava, saj je bila sintagma slovstvena folklora uporabljena zavestno2 in z vso odgovornostjo; zaradi osredotočenosti na drugačno problematiko tedaj ni bilo primerno, da bi se ob njej zadrževala kaj več. Preteklo je deset let, da ta dolg do sebe in stroke poravnam; a morda ta odlog ni bil čisto brez pomena, saj sem ta čas (lahko) stalno preverjala, ali je bila takratna odločitev pravilna ali ne.
Ne gre torej toliko za definicijo pojava — o tem je tako glede na predmet literarne3 kot etnološke4 vede bil govor drugje — pač pa za neke vrste dopolnilo tistemu iskanju,5 ki skuša razčistiti stikanja in razhajanja treh strok, tako glede na predmet kot terminologijo. S čim le je mogoče dopuščati in zagovarjati ohlapnosti v terminologiji, ki pomeni humanističnim vedam to, kar zdravniku inštrumenti, kmetu orodje. Ce ta za posamezno delo ne rabi pravšnjega, hitro doživi posmeh v svojem okolju. Pra-
1 Marija Stanonik, Iskanje identitete slovenske slovstvene folkloristike, Traditiones 17, Lj., 1988, 41.
* Marija Stanonik, Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, Glasnik Slovenskega etnološkega društva 20/1980, št. 53—58.
3 Glej op. 2.
4 O razmerju med etnologijo in slovstveno folkloristiko, Glasnik Slovenskega etnološkega društva 29/1989, št. 1—2, 10—26.
s Marija Stanonik, Besedna umetnost, Vprašalnice ETÖEO, X, Lj., 1977, 37—72.
vijo, da se ne zna pripraviti k delu. Se otroka kaj kmalu poučijo, da se mora držati enega, ko za zabavo jemlje v roke zdaj eno zdaj drugo, ker se prvega naveliča ali mu je drugo bolj všeč. — Pa da bi bilo tu vseeno!?
Da bi obravnave ne zadel očitek enostranskosti, je zastavljena zgodovinsko, tako da skuša problem najprej prikazati razvojno, in to od 1. 1887, ko je Karel Strekelj prvič javno zapisal besedo »folklore«, hkrati pa ob njej uporabil vsa druga imena, ki so bila dotlej v navadi za označbo tega, kar tu opredeljujemo s terminom slovstvena folklora.
Vprašanje izbire
Znamenito Prošnjo za narodno blago0 je dr. Karel Strekelj kot docent slovanske filologije na Dunaju poslal uredništvom več slovenskih listov. V njej na vprašanje: »Kaj pa si mislimo z besedo narodno blago?« odgovarja: »To, čemur sicer pravijo tudi ustno ali tradicijno slovstvo,... V novejšem času se rabi za narodno blago in učenje o njem po-gostoma angleška beseda folklore7...« Podčrtane sintagme so primerno izhodišče za nadaljevanje obravnave, saj so na kupu kar štiri od petih poimenovanj, o katerih bo beseda v njej.
1.	Narodno blago
Naslovno zvezo so rabili že pred Strekljem časopisi, ki so po pomladi narodov 1. 1848 začeli izhajati tudi v slovenščini. 1851 se v Novicah pojavijo Närodske starice in Narodovnost8 iz česar so prejkone izvedli narodovne pesmi,9 ki so izhajale v Zgodnji Danici 1. 1857—1859. Nato se udomači v Slovenskem Glasniku, Novicah, Slavjanu, Ljubljanskem Zvonu, Rimskem katoliku, Domu in svetu, Zborniku Matice Slovenske in še v medvojni Sodobnosti sintagma narodno blag o.10 V dopisovanju s Slovensko Matico jo je rabil Ferdo Kočevar-Zavčanin11 in na sejah te pomembne slovenske ustanove je bila splošno upoštevana.
Zato ni naključje, da je samoumevna tudi Gregorju Kreku v eni najpomembnejših obravnav slovstvene folklore v 19. stoletju.12 Joža Glonar ocenjuje, da »bo v naši folkloristični literaturi vedno ohranila svojo vrednost ne samo kot dokument časa, ampak tudi vsled svojih umnih, vseskozi pravilnih, znanstvenih nazorov«.123 Karol Glaser je za svojo slovstveno zgodovino najprej oblikoval posebno poglavje Narodno blago13 in tej
6 Karel Strekelj, Prošnja za narodno blago, Ljubljanski zvon, 1887, VII, 628—632.
7 N. d., 628—639.
8 Kartoteka terminov pri Inštitutu za literarne vede in slovensko literaturo, ZRC SAZU, Ljubljana. — Vodstvu Inštituta se zahvaljujem za uporabo njegovega gradiva.
9 Glej op. 8.
10 Glej op. 8.
11 Ferdo Kočevar-Zavčanin (1834—1878) se je /med drugim —op. ms/ zanimal za narodno blago, ga predstavlja Karol Glaser v svoji Zgodovini slovenskega slovstva, III, 1896, 190.
12 Gregor Krek, Nekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih pesni. Listki, IV. zvezek, Lj., 1873, 96—140.
I2a Joža Glonar, Predgovor, Slovenske narodne pesmi, ur. Karel Strekelj, IV, Lj., 1908—1923, 13.
13 Glej op. 11, 254, 256.
problematiki v njej sploh posvetil dokajšnjo pozornost. Tudi Fran Levec,139 Franc Stele,14 Joža Glonar,15 Ivan Feliks Šašelj16 in drugi16a jo še jemljejo brez pridržka. V socialističnem obdobju ga je v publicistiki (Jože Šifrer, Filip Kalan-Kumbatovič) še srečati17 in celo v strokovnem pisanju najmlajše generacije,18 čeprav je njen učitelj Vilko Novak že 1. 1977 razložil, da gre za premalo skrbno izražanje: »Pri nas je bilo do konca 19. stoletja v ospredju predvsem zbiranje, zapisovanje in opisovanje ljudskega izročila, ki so ga s hrvašim izrazom imenovali narodno blago.. ,«10 Cez deset let isti avtor svoje pojasnilo dopolnjuje še ob konkretnem primeru. Kot urednik folklorističnega dela prekmurskega rojaka Števana Küharja razlaga, od kod le-temu naslov »Narodno blago vogrskih Slovencev leta 1910«: »Kot narodno blago so tedaj označevali s hrvaškim in srbskim izrazom ljudsko izročilo, predvsem ljudske (tudi te po srbohrvaškem zgledu »narodne«) pesmi, vse pripovedne zvrsti, verovanja pa tudi šege in še kaj. Tudi Ktihar je vzel ta izraz iz slovenskih knjig in časnikov, saj narečje tega pojma ne pozna.«20 Da gre za interferenco s srbohrvaščino, more služiti kot zgled naslov zbirke M. Valjavca Narodne pripovjedke u i oko Varaždina, 1858. Po mnenju M. Matičetovega je to ena najpomembnejših zbirk v južnoslovanski folkloristiki.21 A tudi on in S. Kremenšek ne pozabljata na semantični razloček leksema naroden pri srbščini/hrvaščini na eni strani in slovenščini na drugi.22
Stanko Kos je bibliografijo etnoloških objav v Časopisu za zgodovino in narodopisje uvrstil pod zaglavje »Narodopisno b 1 a g o « ,23 za kar je doživel ukor Vilka Novaka, češ: »Pod ta naziv uvršča vse spise tako o ljudski tvarni kulturi (...), česar nikjer nihče pri nas ni imenoval ne »narodno« ne »narodopisno« blago. Zadnja zveza menda ni nikjer zapisana.«2'1 Resnici na ljubo je treba priznati, da se je to zapisalo že Joži Glonarju,25
»a Fran Levec, Matija Valjavec. Zivotopis, v: Ant. Knezova knjižnica, zbirka zabavnih in poučnih spisov, Lj., 187, 204.
Karel Strekelj, Slovenske narodne pesmi, IV, 1908—1923, 15. (citat Jože Glonarja).
14 Emilijan Cevc, Steletovo predavanje o narodopisnem zbirateljskem delu, Traditiones 14, Lj., 1985, 126, 128, 129, 131, 132, 133, 134.
15 Glej SNP IV, op. 13 a, 4, 8, 9, 13, 14, 18, 23, 24 ,44.
10 Prim. Etnolog VII, 1934, 139.
16a Glej op. 15, 6.
17 Filip Kalan, Med Trubarjem in moderno, Lj., 1974, 88. Jože Šifrer, Slavistična ekskurzija po škofjeloškem področju, Jezik in slovstvo 1974/75, št. 5, 133, 134, 136, 138.
18 Monika K r o p e j , Karel Štrekelj in njegova narodopisna zapuščina, magistrsko delo, Lj., 1988, 47, 48, 117. Ista. Štreljevi sodelavci — zbiralci narodopisnega gradiva — Traditiones, 17, Lj., 1988, 225—257. Janez Bogataj, Razvoj načina tehnik etnološkega raziskovalnega dela na Slovenskem, Lj., 1985, 54 (doktorska disertacija).
10 Vilko Novak, Etnologija v Časopisu za zgodovino in narodopisje, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1—2/1977, 267.
20 Števan K U h a r , Vilko Novak, Ljudsko izročilo Prekmurja, Murska Sobota, 1988, 18.
21 Spremna beseda v zbirki Slovenske narodne pravljice, izbral in uredil Alojzij Bolhar, Lj., 1965, 201.
22 Slavko Kremenšek, »Etnologija sedanjosti« in njena temeljna izhodišča, Časopis za zgodovino in narodopisje, 39, Maribor, 1968, 280.
23 Glej op. 19, 268.
24 Glej op. 23.
25 Glej op. 15, 58.
C Traditiones
81
enako Marji Boršnikovi,20 kot narodno blago pa je opredelila kar celotno ljudsko kulturo tudi po študiju etnologinja Monika Kropej.27
V skladu s splošnim razpoloženjem tudi Matija Majar rabi izraz narodno blago, a o njegovi samoniklosti priča alternacija slovstveno blago,28 kot jo je zapisal v pismu Slovenski Matici 1869. Gregor Krek mu je le previdno sledil, saj se od »narodnega« še ni mogel odtrgati: »Kar se nam tu podaja, je čisto narodno blago, ne umetno stvarjeno ali ponarejeno (kakor se često zgodi), ampak iz ust naroda samega vzeto, z vsemi prednostmi pa tudi slabostmi, ki so enačim proizvodom lastne. To sovsema velja o pesmih, po Vrazu samem nabranih, ki je že za one dobe spoznal pravi način, kako ravnati z narodno-slovstvenim b lagom, da narodno pesniškim proizvodom vzameš poetično ceno, ako ji ne pustiš oblike in značaja, jim po narodu danega.«29 Še prej je Ferdo Kočevar zatrdil s sinonimno sestavljeno zvezo: »V narodnem literarnem blagi leži sto in tisočletna tradicija našega naroda, ki se nikoli pretrgala ni.«30 Ta Kočevarjeva misel se je Francu Hubadu strnila v zvezo »tradicijonalno blago« — vendar s pomembnim semantičnim premikom, kakor sledi: »...moramo prištevati literaturi narodov tudi vse tradicijonalno blago, naj bode zapisano ali naj še živi v ustih narodovih.«31
Po drugi svetovni vojni se je vsaj iz strokovnega pisanja pridevnik »naroden« večinoma umaknil, zato Marja Boršnik, Boris Merhar, Emilijan Cevc in Jože Pogačnik navajajo »ljudsko blag o«.32 Milko Matičetov še med omenjeno vojno govori o narodnem blagu, nato o ljudskem blagu, čez desetletja pa zapiše celo: folklorno blago.33 Na etnološki strani se mu v tem pridruži Niko Kuret34 in v literarni vedi France Bernik.35
Zdaj, ko so izčrpane možnosti za pridevniški del sintagme, je čas za premislek, kaj nam danes pravzaprav pomeni njena samostalniška stalnica, »blago«? Najbolj previdno in nevtralno bi ga mogli označiti kot gradivo, material. V kategorijah estetike besedne umetnosti je Josip Marn razlago razvezal v opis: »Narodna slovesnost, kateri lastno blago so pesmi, pravljice, pripovedke, basni, prišlo vice, zastavice itd «36 K. Štrekelj poprijema za njim: »Zbiranje narodne slovesnosti je zato dandanes tem nujnejše, čim težavnejše je.«37 Poleg tega istemu avtorju ni tuje »narodno slovstv o«38 enako ne Gregorju Kreku, Karolu Glaserju, Joži Glonarju30 in še publicistika po
II.	svetovni vojni ga pozna,40 Rajko Ložar pa v Narodopisju Slovencev priznava: »Obsežno in težavno je zlasti raziskovanje na-
26 Marja Boršnik, Študije in fragmenti, Maribor, 1962, 205.
27 Glej op. 18, 117.
28 Glej op. 15, 7.
29 Glej op. 15, 8.
30 Glej op. 15, 6.
31 Matej Hubad, Imenitna knjiga (ocena), Ljubljanski zvon, 1887, 437.
32 Glej op. 26, 166, 176, 224, 257. Jože Pogačnik, Čas v besedi, Maribor,
1963, 126. Boris Merhar, Folklora in narodopisje, v: Slovenska Matica 1864—
1964, Lj., 1964, 116, 117, 118, 119, 121, 125, 128. Glej op. 14, 125.
33 Milko Matičetov, Ljudska proza, Zgodovina slovenskega slovstva, Lj., 1956, 124, Isti, v: skupina avtorjev, Slovenske ljudske pesmi, I, Lj., 1970, 303.
34 Niko Kuret, Folklora ne odmira, Delo, Sobotna priloga, 17. maj 1969, 17.
35 France Bernik, Simon Jenko, Lj., 1962, 36.
36 Josip Marn, Knjiga Slovenska v dobi od IX. do XVI. veka /Staroslovenski/ Jezičnik, XXVI leto, Lj., 1888, 1.
37 Glej op. 6, 631.
38 Glej op. 6, 629.
39 Karel Glaser, Narodno slovstvo, Slovan, 1902—3, I, 350; glej op. 8 in op. 15, 11, 8.
40 Andrej Budal; glej op. 8.
rodnega slovstva, ki spada med zelo karakteristične tvorbe ljudske k u 11 u r e.«41 Uzaveščeno je tudi »narodno izročil o«42 in ta kriterij je bil očitno zelo ljub Mateju Hubadu, saj je poleg že omenjenih njegovih variant zapisal še »tradicijonalno slovstvo«, »tradicionalna literatura«, tako tudi Gregor Krek,43 medtem ko je slovenščini nedomača »prostonarodna literatura« verjetno nastala pod vtisom češčine.44 Dvoumno deluje geslo »narodna književnost«, ker se ime lahko nanaša na literarnozgodovinski predmet45 ali na folklorističnega: »Na Finskem, kjer je ostalina narodnega pesništva posebno bogata, še danes istovetijo narodopisje z raziskovanjem narodne književnosti .«40 Marsikdaj je sporen tudi termin narodno pesništvo, saj ni jasno, ali gre zgolj za vprašanje pesmi ali vseh žanrov slovstvene folklore, kar nam ilustrira tudi zadnji citat. Med prvimi je kočljivo sintagmo uporabil Janez Trdina,47 za njim pa še vsaj Fran Levec in Matija Murko.48 Najbolj resno jo je jemal vsekakor Ivan Grafenauer, saj je tako naslovil temeljno študijo o (slovenski) slovstveni folklori in pojem opredelil: »N a-rodno pesništvo obsega vse bes ed n o-duh o vne umetnine, kakor koli oblikovane, ki jih je narodno občestvo za svoje sprejelo in jih po duhu in slogu posvojilo... Snov je razdeljena tako, da se obravnava najprej čisto na kratko rečeniška poezija, pregovori in uganke /.../, nato podrobneje pesmi in narodne povestice.«49 Se posthumno so mu objavili razmišljanje Duh narodnega pesništva, 1. 1965,50 vsemu prizadevanju za »ljudsko« (lupino) navkljub, a v času, ko se je prav proti temu »ljudskemu« (jedru) že pripravljal neizprosen boj.
2.	Ljudsko slovstvo
Metafora o lupini se nanaša na prevod »narodnega« v »ljudsko« in pripomba o jedru na trud za izbrisanje kategorije ljudskega iz etnoloških okvirov in izničenje vsaktere folkloristike, a najbolj je bila na udaru prav panoga, ki zasluži ime slovstvena folkloristika.51
Vsaj po dosedanjem vedenju je po II. svetovni vojni v etnoloških krogih Milko Matičetov prvi javno izrazil svoje nezadovoljstvo nad terminološko zmedo in vabil k njenemu strokovnemu razčiščevanju: »Kako bi mogli npr.
41 Narodopisje, njegovo bistvo, naloge in pomen, NS I, Lj., 1944, 18.
42 D. Zupančič: glej op. 8. Vaško Simoniti, Ob 600-letnici kosovske bitke, Mohorjev koledar, 1989, 71.
43 Glej op. 31; 123, 436 in 12, 118. G. Krek, Odlomek iz spisa »Važnost ustnega slovstva (tradicijonalne literature) kot izvirnik.. . Zora, 1872, 171 sl.
44 O narodopisni razstavi češkoslovanski, Slovanski svet, 1891, 331. Avtor ni naveden.
45 Anton Ocvirk, Paul Hazard o primerjalni literaturi, Ljubljanski zvon, LIH, 1933, 321, 330—332. Joža Mahnič, »Domače branje naših dijakov«, Jezik in slovstvo, I, 1955/56, št. 10, 295.
40 Glej op. 41, 19.
47 Pretres slovenskih pesnikov, Ljubljanski časnik, 1850, 296. — Kartoteka izpisov za slovar slovenskega knjižnega jezika pri Inštiutu za slovenski jezik ZRC SAZU, Ljubljana. — Vodstvu Inštituta se zahvaljujem za uporabo izpisanega gradiva.
48 Glej op. 13a, 202. Matija Murko, Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z melodijami, Etnolog, 3, Lj., 1929, 51.
4g Narodopisje Slovencev, II, Lj., 1952, 12.
50 Naši razgledi, 14, št. 6, 1965, 111/27.
61 Slavko Kremenšek, O etnologiji in folkloristiki, Naši razgledi, 21. 7. 1977, št. 20, 517—518. Isti, H genezi razmerja med etnologijo in slavistiko, Jezik in slovstvo, XXV, 1979/80, št. 6, 171—176. Isti, Je današnja slovenska etnologija antifolkloristika, Glasnik slovenskega etnološkega društva, 17/1977, št. 3, 29—80.
6*
83
dolžiti kogarkoli nepoučenosti, ko si pa sami nismo na jasnem niti glede poimenovanja lastne stroke ali njenih vej. V resnici pa še vedno nihamo med izrazoma »narodni« in »ljudski« ter ju pogostoma nepravilno zamenjavamo ali istovetimo.. .«52 »Pojem »ljudskosti« kot posebne kategorije, s katero naj se ukvarja narodopisje, ni bil od Herderja vse do danes nikdar točno opredeljen niti na splošno niti na področju pesmi«, je zapisal Valens Vodušek,53 ki je v diskusiji na to temo prispeval članek »Kako definiramo ljudsko kultur o«54 in na novo opredelil tudi »ljudsko pesem«.55 Slavko Kremenšek kot poglavitni moderator kritičnega nastopanja proti »ljudskemu«, pojasnjuje, da so »razlogi za različno tolmačenje tega pojma v etnologiji seveda različni. Pri tem je treba predvsem upoštevati, da se vsebina tega pojma z zgodovinskim razvojem spreminja«.58 To primerno potrjuje esej Angelosa Baša o »ljudstvu« in »ljudske m« v slovenski etnologiji57 Da vprašljivost obravnavane kategorije ni bila le kaprica slovenske etnologije, je razbrati iz spisa Hermanna Strobacha, ki je v njem nastavil dva problema: 1. definicija pojma ljudstvo z marksističnega vidika (Marx, Engels, Lenin); 2. kaj pomeni ta pojem za predmet narodopisnega preučevanja.58 V ta horizont je bila uvrščena tudi »nova usmeritev slovenske etnologije«, ki da se je upirala »romantičnim modelom ljudske kulture«, (precizneje bi bilo reči romantiškim!), saj je Bojan Kavčič nedvoumen: »Prvo, kar lahko z gotovostjo trdimo, je dejstvo, da more in mora etnologija vzpostaviti stik z aktualnim družbenim dogajanjem šele tedaj, ko si zagotovi trdno pozicijo med družbenimi vedami. To pozicijo pa si zagotavlja prav s kritiko preživele metodološko-teoretske in ideološke usmeritve v lastni stroki, s kritiko, ki poteka s stališča historičnega materializma, s čimer etnologija pravzaprav počne tisto, kar morajo (ali bi morale) početi tudi vse druge družboslovne znanosti, če želijo biti odmevne. Drugo, kar je mogoče prav tako nedvoumno trditi, je dejstvo, da marksistično usmerjena etnologija nima več svojega predmeta v klasičnem pomenu (kot je bila včasih to ,ljudska kultura*),... Najbrž ni treba še posebej poudarjati, da smo se s tem že tudi dotaknili poglavitnega vzroka razhajanja med tradicionalno in novo usmeritvijo slovenske etnologije. V čem je torej bistvo kritike, s katero nova smer nastopa proti stari? Predvsem gre tu za kategorijo ,ljudstvo*, ki po eni strani tako dejavno nastopa v pojmu ,ljudska kultura*, po drugi strani pa že dolgo ni več jasno, na kateri del slovenske populacije se pravzaprav nanaša.. .«50 »Tu pa smo pravzaprav v jedru problema, zakaj .ljudstvo* je sicer termin, ki ga često rabimo — tudi na ravni vsakdanje komunikacije, a mu vendarle manjka potrebna pojmovna opredelitev,« poudarja isti avtor, ko brez dlake na jeziku polemizira s tistimi, ki po njegovem preveličujejo klasično »ljudsko pesem«.80
Skoraj bi se oddaljili od bistva naše obravnave, vendar je bilo nujno ilustrirati vročico, ki jo je povzročila kategorija »ljudskega« kot preizkusni kamen generacijskih razhajanj v slovenski etnologiji. Na naš teren se vračamo s terminom ljudska pesem. Prav nenavadno je, kako prote-
52 Glej op. 1, 53.
53 Glej op. 33, SLP I, XIII.
54 Glasnik Slovenskega etnografskega društva, IX, Lj., 1968, št. 4.
55 Glej op.53.
50 Slavko Kremenšek, Obča etnologija, Lj., 1973, 12.
57 Angelos Baš, O »ljudstvu« in »ljudskem« v slovenski etnologiji, Pogledi na etnologijo, Lj., 1978, 67—115.
58 Hermann Strobach, Pojem lidu a jeho vyznam pro vymezeni badatel-skeho predmetu närodopisu, Närodopisne aktuality, Bratislava, 1967, 3—4, 25—32.
6U Nova usmeritev slovenske etnologije, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 18/1978, št. 3, 55—56.
80 Bojan Kavčič, Kje so tiste stezice, Glasnik SED 17/1977, št. 3, 39—40.
žirana je v slovenski civilizacijski in kulturni zavesti ta oblika slovstvene folklore in kako malo so ji mar prozni žanri. Prav tako je slovenska slovstvena folkloristika ob opredeljevanju ljudskega enostransko daleč največ pozornosti posvečala pesmi tako praktično kot teoretično. A resnici na ljubo tudi tako rekoč utemeljitelju slovenske slovstvene folkloristike Ivanu Grafenauerju61 tako kot etnologom generacije za njim ni bilo do romantičnih izhodišč njegove stroke niti do termina ljudska pesem, kakor dokazuje njegovo naslednje izvajanje: »Narodne pesmi torej niso zrasle, kakor so mislili romantiki, nekako čudežno naravnost iz duše ,pojočega“ naroda, ampak so kakor vsaka druga pesem po svojem izvoru osebnostne (individualne) pesmi. Tudi za narodno pesem velja vseobče pravilo: ,Vsaka pesem je kot izraz umetniškega hotenja posameznikova umetnina; je li njen oče šolan ali neuk pevec, je za definicijo nje bistva ravno tako brez pomena kakor dejstvo, da mogoče slučajno ni znan“. Tudi omejitev pojma ,ljudska pesem“ samo na nižje sloje kulturnih narodov etnografsko ni upravičeno. Tudi med prepro-istim ljudstvom kulturnih narodov niso vsi posamezniki nosilci narodnih izročil, zlasti ne narodne pesmi, ampak samo pevci, pa še ti ne vsi, drugi pa ne v enaki meri. Poglavitni nositelji so spominsko in pevsko posebno nadarjene osebe. Pevcev, ki znajo peti narodne pesmi in jih pojo, pa je tudi med mestnimi sloji in med izobraženstvom, celo odličnih, dasi jih je manj kakor med preprostim ljudstvom. V razsckljani mestni družbi je pač manj skupnega dela in počitka, zato tudi manj priložnosti za skupno petje. Mladi rod pa ni le med preprostim ljudstvom najvažnejši gojitelj narodne pesmi, ampak tudi med izobraženstvom: dijaki jih radi pojo, ne le doma (kjer jih je več skupaj), ampak tudi na izletih in taborjenjih, celo v šolskih odmorih. Uvajanje nove besede ,ljudska pesem“ namesto baje ne natančne stare ,narodna pesem“ je torej nepotrebno, če je pa zvezano z zmotnim pojmom omejitve na ,nižje sloje“ kulturnih narodov, celo pravilno n i.62 Da je torej tudi Ivan Grafenauer, ki je doslej edini strokovno vsak kolikor toliko enotno obdelal celoten žanrski sistem slovstvene folklore, podlegal splošnemu precenjevanju pete folklore nasproti pripovedovani in njenim formulativnim oblikam, se vidi iz tega, da se mu pri drugih žanrih terminologija zdi samoumevna — ne komentira je. V nadaljevanju omenjene razprave pa na več mestih celo uporabi zanj zmotni termin. »Ljudska pesem« si je torej pridobila domovinsko pravico, čeprav na videz res le na račun skrbi za lepo slovenščino (če upoštevamo pripombo, da »narodno« utegne biti srbohrvatizem!),63 saj je Valens Vodušek na novo definiral njen pojem,64 ko je bilo ime zanjo že zdavnaj utrjeno. A zdi se, da je prepoceni misel, da je pojem dobil novo oblačilo zgolj zato, ker so mu prejšnje zvrgli samo zato, ker da je tuje. Izpisano gradivo za Slovar slovenskega knjižnega jezika kaže, da je v prvem obdobju socialistične Jugoslavije nastala povodenj poimenovanj z določilom ljudski. Naštetih je blizu sto,65 in to z vseh področij družbenega
61 Jože Koruza, O stičiščih etnologije, folkloristike in literarne zgodovine, Glasnik SED 20/80, št. 2, 106.
62 Glej op. 49, 20—21.
63 Prim. Boris Merhar, Ljudska pesem, ZSS, glej op. 33, 31.
0,1 Glej op. 53.
05 LJUDSKI, -A, -O, -E (jezik, govor, etimologija, noša, šaloigra, mlatič, šola, hiša, izposojenka, knjižnica, besedilo, praznik, duševnost, množice, komunikativnost, mase, mladina, moči, plast, revolucija, veselica, volja, vstaja, petje, rajanje, siromaštvo, pisatelj, proza, umetnik, voditelj, inteligenca, oder, prosveta, tehnika, univerza, zdravstvo, gledališče, štetje, imovina, lastnina, premoženje, oblast, odbor, parlament, poslanec, skupščina, predstavnik, tožilec, tribun, predstavništvo, akcija, komisar, pravica, republika, milica, vojska, fronta, sodišče, pesnik, umetnik. Glej op. 47.
življenja in različnih panog, za tedanji čas najodličnejše med njimi: federativna ljudska republika Jugoslavija še celo manjka. Danes jih je veliko od njih tako rekoč že pozabljenih in zastarelih. Pravzaprav bi bilo poučno izvedeti, zakaj je tako; ali res le zato, ker je »ljudski« že preveč zaseden«.66 Ob vsem tem nastaja vtis, da gre za ne srečen leksem in pojem: ko so ga najprej naravnost kampanjsko uvajali, so ga potem po isti poti preganjali. Nekaj generacijam študentov etnologije so ga priskutili do konca, ne da bi za določene pojave, ki naj jih preučuje omenjena stroka, našli ustreznejše nadomestilo.87
Nasproti Narodnemu pesništvu v Narodopisju Slovencev je 1. 1959 Ivan Grafenauer dal eni svojih objav naslov Pogled na gorenjsko ljudsko pesništvo,68 a tudi tu pesništvo ne pomeni zbirnega pojma za pesmi, ampak besedno umetnost v celoti. Ali uporabljata isto zvezo v ožjem ali širšem pomenu tudi Anton Slodnjak in Marja Boršnikova, ni popolnoma jasno.69 Franc Zadravec poleg omenjenega pozna tudi ljudsko poezijo.70 Enako domača sta oba termina Janku Kosu, ki je eden redkih, da problematizira njuno vsebino, in to s sociološkega vidika.71 A kljub temu je pod njegovim uredništvom Marko Terseglav pripravil za Literarni leksikon geslo: »Ljudsko pesništvo.« V njem avtor med drugim ugotavlja, da je to »dokaj jasno poimenovanje za predmet raziskav folkloristike, etnomuzikologije, literarne zgodovine itd., dokler se v raziskave ali terminološke spopade ne vmešajo druge vede (obča etnologija, sociologija kulture ipd.), ki dajejo pojmu ljudstvo vedno nove predznake. Specifičnost v ljudski kulturi ni vprašljiva, čeprav prilastek ,ljudski1 ni pravi označevalec te specifike, vendar pa je toliko jasen glede na predmet preučevanja, da je mogoče razbrati v njem še funkcionalno in psihološko, ne samo sociološko komponento. /.../ Prav zaradi neupoštevanja življenjskega konteksta ljudske kulture sta bila pojma ljudstvo in ljudsko pesništvo vedno podvržena apriornim vrednostnim merilom, bodisi da je šlo za podedovani romantični patos ali da gre za razredno socialni vidik /.../ Sociološko, antropološko in etnološko, z različnimi ideološkimi predznaki opremljeno pojmovanje ljudstva še naprej vzdržuje te skrajne definicije kljub opozorilom folkloristov, da z vztrajanjem pri prilastku ,ljudski1 ne sprejemajo nikakršnih ideoloških pomenov.«72 Poljski etnolog Josef Burszta pravi, da je pojem »ljudskega« zgodovinsko obremenjen.73 Po Kremenšku pa »ni metode«, ki bi dovolj prepričljivo razmejevala ljudskokulturni svet od splošne kulturne sfere konkretnega etnosa v konkretnem obdobju.74
Matjaž Kmecl v svoji neposrednosti kar naravnost opozarja »na možno terminološko zmešnjavo«, saj oznaka ,ljudsko* pomeni več kakor golo namembnost (prim. F. S. Finžgarja ,ljudske povesti“). Drugače se avtor ob obravnavanem pojmu ne zbere, ampak ga predstavlja mozaično, glede na avtorstvo in način prenašanja.75
66 Tako stališče je imel Jaka Müller, ko sem pred leti izpisovala gradivo, kakor je omenjeno pri opombi 47.
07 Tako se zanj ponuja metafora, s katero poimenujejo vrsto za obstoj malo zahtevnega cvetja: »posiliživ«.
08 Rad kongresa folklorista Jugoslavije, VI, Bled, 1959, Lj., 1960, 45—48.
09 Glej op. 26, 159, 175, 177. Anton Slodnjak, Slovensko slovstvo, Lj., 1968, 18.
70 Slovenska besedna umetnost v prvi polovici dvajsetega stoletja, Lj., 1974, 24, 26, 65.
71 Janko Kos, Stari in novi pogledi na slovensko slovstvo, Sodobnost, XVIII, 1970, 178. Isti, Primerjalna zgodovina slovenske literature, 1987, 33, 193.
72 Marko Terseglav, Ljudsko pesništvo, Lj., 1987, 17—18.
75 Jožef Burszta, Kultura ludowa — kultura narodowa, Vaszawa, 1974, 308.
71 Glej op. 72, 16 in op. 22.
75 Mala literarna teorija, Lj., 1976, 310, 330, 334.
Ze Milko Matičetov je rabil sintagmo ljudska književnost. Težko se je znebiti vtisa, da gre za nedomišljen prevod srbohrvaške »narodne književnosti«, saj je termin umeščen v pisanje o pojavu po Jugoslaviji.76 Za podoben primer gre pri Terseglavu, ko posreduje misel: »Vuk ni bil le prvi sistematični zbiralec pri nas, ampak je bil tudi začetnik literarnozgodovinskih in teoretičnih raziskav srbskohrvaške ljudske književnosti...« Za živ kontekst sosednjega jezika gre tudi pri Marjanci Ftičar, ko o »ljudski književnosti« polemizira s Tvrtkom Čubeličem.77 Pri Terseglavu pa prihaja skrben bralec v zadrego, kaj mu zveza ljudska književnost pravzaprav pomeni? Isto kot ljudsko pesništvo? Toda le-to v širšem ali ožjem smislu? Glede na koncept celotnega gesla bi bilo pričakovati pač to drugo, toda pisanje marsikje ni profilirano. Za primer: »Če kaka oblika v ljudskem pesništvu ne dokaže svoje funkcionalnosti za skupnost, se zamenja z drugo ali pa odmre. /.. J Razlika med ljudskim in umetnim pesništvom je izražena še v načinu ustvarjanja. /.../ Ob razlikah med umetno in ljudsko književnostjo in ob njunem prepletanju lahko govorimo le o silah, ki vplivajo na ta odnos, ni pa mogoče načelno definirati odnosa med obema književnostima,... Splošne probleme prepletanj in razlik med umetno in ljudsko književnostjo je mogoče med drugim opazovati na ravni literarnih oblik. Žanrske konvencije obeh književnosti se razlikujejo po pomenu in načinu delovanja. V ljudski književnosti je čvrstost oz. stalnost žanra skoraj vedno enaka ... Ljudsko pesništvo se širi in ohranja prav s pomočjo žanrskih pravil, čeprav se ljudska pesem vsakič ustvari v novi različici. //Poetika umetne književnosti je bolj odprta, zato laže sprejema druge vplive, tudi vplive ljudske književnosti. Zaprta poetika ljudske književnosti oz. pesništva (?!, sie!) pa ne pomeni, da gre za pri-mitivnejši ustvarjalni nagib, saj izhaja zaprtost iz drugačnega načina življenja tega pesništva, ki potrebuje več časa, da se ustali, in se zaradi tega ne more tako hitro spreminjati. Iz tega izhaja tudi različna zavest o spremenljivosti, ... medtem ko v ljudski književnosti te zavesti ni ali pa je minimalna. To ne pomeni, da sprememb v ljudskem pesništvu ni, nasprotno, so kar pogoste, le da jih ljudskoknjiževna zavest ne sprejema kot nove oblike ... Ljudska književnost pravzaprav ne pozna literarne tradicije. /.. J Ko je ljudsko pesništvo sprejelo kako Goethejevo ali Prešernovo pesem za svojo, je v kontekstu ljudske poetike postala zares ljudska,.. .«78 Zadnji stavek se nedvoumno nanaša na pesništvo v ožjem pomenu besede? A kaj s prejšnjimi? Gre res tudi tu za tisto megalomanskost in enostranskost, ki od vsega sistema slovstvene folklore vidi le njene pete oblike? Če je tako predvidevanje zmotno, potemtakem gre za neprecizno, ohlapno izražanje, ki se ne zaveda škode zaradi svojega ravnanja.
Na drugem mestu Terseglav mimogrede navrže tudi ljudsko literaturo,79 ki jo zavestno uvaja v svoji Besedni umetnosti Silva Trdina. Po njenem ljudska literatura »kaže življenje v neposredni resničnosti in elementarno močni preprostosti. Strogih stilističnih in metričnih pravil ne upošteva, avtorja njenih del navadno ne poznamo. Je anonimna. Raste iz ljudstva za ljudstvo«. Vse to se nanaša na »ljudski« del sintagme. A kaj je z »literaturo«? Trdinova pojasnjuje, da oznake književnosti, pismenstvo in slovstvo, ki jih med seboj dostikrat zamenjavamo, nadomeščamo s tujko literatura.80
70 Folklora v Jugoslaviji in kratek pripis, Sodobnost XIV, št. 6, 1966, 628.
77 Glej op. 72, 12. Kongresna diskusija, Glasnik SED, 24/1984, št. 1, 17.
78 Glej op. 72, 40—41.
7» pevski programi in njihovi nosilci, Poglavja iz metodike etnološkega raziskovanja, Lj., 1980, 110.
80 Silva Trdina, Besedna umetnost, Lj., 1965, 173.
Gotovo se je za celoten žanrski sistem slovstvene folklore v okviru tukajšnje terminologije najbolj uveljavil termin ljudsko slovstvo. Po dostopnem gradivu sodeč je med najzgodnejšimi zapisi v Slovenskem narodu 1. 1923, kjer je neprepoznani avtor med drugim zapisal: »Chateaubriand se je za svojega bivanja v Angliji ogrel ob škotskem bardu Ossianu... toda v tistem času je že vsa Evropa plamenela v ognju za ljudsko slovstvo.«81 L. 1934 ga uporabi Anton Slodnjak (»tudi za ljudsko slovstvo je Janežič opravljal veliko delo«),82 Milko Matičetov 1. 1944 (»rezijansko ljudsko slovstvo«)83 in 1951 Niko Kuret84 (»pregled slovenskega ljudskega slovstva«) in nato dalje Boris Merhar,85 Jože Pogačnik,83 Janko Kos. Ta še variira ljudsko ali narodno slovstvo, ki je po romantičnem pojmovanju »nekaj bistveno različnega od .umetnega1 slovstva izobražencev«.87 Tudi Jožetu Koruzi je »ljudsko slovstvo« domače in ga ima za tip literature (»vprašanje, ali se sodobni literarni oblikovalec more inspirirati ob tem tipu literature«),88 kar spominja na označbo literature pri S. Trdinovi. Kaj mu omenjeni termin pravzaprav pomeni, je podrobneje pojasnil v diskusiji na tukajšnjo temo 1. 1980: »Proti terminu ljudsko slovstvo nimam takšnih pomislekov kot nekateri etnologi (Baš, Kremenšek).883 Njegova raba se le deloma veže na (politično pogojno) sociološko pojmovanje ljudstva kot neke nižje plasti. V bistvu gre za tipološki pojem, ki se je oblikoval od romantike dalje, in sicer od dokaj meglenih filozofskih predstav do različnih poskusov znanstvene definicije. Konkretna podstava temu pojmu je bila vseskozi slovstveni ekstrakt iz sinkretične .prastare' umetnosti, ki je v tem času bila vse bolj omejena na nešolane ali manj šolane kulturne plasti. S tem dejstvom pa je termin kolikor toliko utemeljen v svoji zgodovinski rabi, razen tega pa se je toliko utrdil v strokovni in širši publicistični rabi, da ga bo težko ali celo nemogoče izkoreniniti.«89 Koruza je na njegovi podlagi po češkem vzoru skoval tudi neologizem polljudsko slovstv o.90 Izjemoma Koruza obravnavano slovstvo povzdigne celo v leposlovje: »Ljudsko leposlovje ni bilo le najvažnejši ohranjevalec slovenske narodne samobitnosti.«91 Zmaga Kumer prav tako poudari njeno estetsko razsežnost, ko ga poimenuje kot ljudsko besedno umetnost, ki jo samozavestno razmejuje od literature: »Čeprav je ljudska besedna umetnost večkrat sprejemala od literarne umetnosti, vendar nista tako tesno povezani med seboj, da bi moral literarni zgodovinar pri svojem delu nujno upoštevati ljudsko besedno umetnost kot nekakšen temelj literarne, koristno pa je, če jo pozna.«92 Isto besedno zvezo ponovi tudi M. Terseglav.93 Ljudska tvornost lahko zaznamuje isto kot sprednja označba, le da se izogiba konvencionalnosti, še raje pa njen pomen prestopa meje žanrskega sistema slov-
81 O Ig. Grudnovem najnovejšem delu (I. G. Miška osedlana, Pesmi za mladino, 1922), Slovenski narod, 1923, 99, 3. Avtor ni naveden.
82 Glej op. 69, 187.
83 Rezijanska pripovedna pesem, Etnolog, XVII, 1944, 32. Isti, Folklorna anketa ... Slovenski etnograf III—IV Lj., 1951, 300.
84 pogled slovenskega ljudskega slovstva (pomožni učbenik), 1950 (ciklostil). Isti, Ziljsko štehvanje, Lj., 1963, 49.
85 Glej op. 32, B. Merhar, n. d., 129, 135.
80 Glej op. 32, J. Pogačnik, n. d., 126.
87 Glej op. 71, Stari in novi pogledi... 174—175.
88 Prežihov Voranc in ljudska tradicija, Slavistična revija, 24, 1976, 83.
88a Glej op. 56, 122, 152.
80 Glej op. 61, 110.
99 Glej op. 88, 87 sl.
91 Glej op. 88, 86.
92 Uvod v glasbeno narodopisje, Lj., 1969, 5.
93 Glej op. 79, 100.
stvene folklore.94 Pomenski razloček je tudi med Slodnjakovim »ljudskim sporočenim slovstvom«95 in »ljudskim sporoči* 1 o m« ,90 ki ima finejši pomenski odtenek nasproti danes splošnemu »ljudskemu izročilu« (Filip Kalan, Boris Merhar, Boris Paternu, France Bernik, Jože Pogačnik).97 Posebno pri Gregorju Kocijanu je videti, kako pravkaršnji termin ni istoveten recimo z ljudskim slovstvom, saj mu pomeni še zgolj gradivo, snov, iz katere se oblikujejo posamezni /slovstveno/ folklorni žanri. Primeri:	»...snovni- motivni svet ljudskega
izročila... Folklorno, ki se je pojavljalo v slovenskem pripovedništvu pred Levstikom, je bilo izraz hotenj po literarni obdelavi izročilnih snovi in motivov... S n o v n o m o t i v n a podlaga je ljudsko izročilo, ki ga je Trdina obogatil z ustvarjalno domišljijo in vse skupaj prepletel s svojimi družbeno kritičnimi spoznanji.«98 2e ljudske pripovedne tradicij e«99 ni mogoče brez površnosti enačiti z ljudskim izročilom, pri »ljudski umetniški tradicij i«199 pa ni dvoma, da je njeno semantično polje zoženo, a bolj nabito.
3.	Tradicijsko slovstvo
Seme za tukajšnji razdelek je bilo vsejano že v prejšnjem, kot kažejo pravkar navedeni primeri, zato zaradi sistematičnosti ne gre brez majčkeno ponavljanja. »Tradicija o ,Devinem skoku1«, tradicija o bežeči deklici (Jakob Kelemina) »Lokalna tradicija« (Rajko Ložar), »tradicija o sv. Ožbaltu« (Jože Pogačnik),101 se nedvomno nanašajo na slovstveno folkloro, medtem ko »negovanje vprašljivih tradicij« (Janko Malle)103 zajema folkloro kot tako, kakor dovoljuje sklepati kontekst. Tradicija slove-njeno pomeni izročilo in Zmaga Kumer utemeljuje svojo odločitev zanj takole: »Ker se splošna raba besede (folklora — op. ms) ne ujema s strokovnimi definicijami in se tudi te razlikujejoo med seboj, bomo v nadaljnjem uporabljali domačo besedo ,ljudsko izročilo' kajti to je folklora nesporno, pa če je opredelimo še tako ozko ali zelo široko.« »Beseda ,izročilo' že sama pove, da gre za nekaj, kar smo prejeli od prednikov, torej za neko dediščino.«103 Za izbrane naslovljence Karel Strekelj pristopa k problematiki naravnost moderno (Prim. teorijo K. V. Cistova) tudi za sodobno pojmovanje: »Nazivalo .literatura' je izbrano po nekoliko drugotnem (sekundarnem) znaku (litera, pismo), kateri ne pristoji neobhodno delom duha, zgrajenim v gradivu jezika. Pismo je samo sredstvo, da se tako delo ohrani v tisti obliki, v kateri je bilo prvikrat narejeno. Preden je bilo mogoče rabiti to sredstvo, je izpolnjevalo isto nalogo ustno izročilo (tradicija). To ustno izročilo se je pridržalo
04 Zvezo rabijo Viktor Smolej, Stefan Barbarič, Filip Kalan. Glej op. 8.
95 pregled slovenskega slovstva, Lj., 1934, 171.
99 Glej op. 95, 170.
97 Glej op. 17 (F. Kalan, n. d., 126. Glej op. 33 (B. Merhar, SLP, ... 307). B. Paternu, Slovenska proza do moderne, Koper 1965, 18, 19, 21, 46. Glej 35, 33. Jože Pogačnik, Lepa Vida, Lj., 1988, 37 in op. 32 (J. Pogačnik, n. d., 127).
98 Gregor Kocijan, Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika, Lj, 1983, 63, 70, 96—97, 117, 219, 220, 222.
99 Glej op. 98, 64—65.
100 Milko Matičetov, Josip Jurčič, Regina Kramaro in nosilci folklore, Razgledi, Trst, 1948, št. 10, 8.
101 pridobivanje hrane in gospodarstvo, glej op. 41, 165. Jakob Kelemina, /ocena/ Etnolog I, 1926/27, 167. Jože Pogačnik, Lepa Vida, glej op. 97, 255.
192 Janko Malle, Prebijamo obzorje ekskluzivnega naslanjanja na lastno izročilo? Sodobnost, XXXIV, 12, 1986, 1157.
103 Zmaga Kumer, Kam bi s to folkloro? Lj., 1975, 810.
še tudi potem- ko je mogoče rabiti pismo.«104 »In kdor hoče preteklost našega naroda do korenin razviditi, ta mora premozgati vso njegovo ustmeno tradicijo,« dodaja Ferdo Kočevar.105 Milko Matičetov niha med ljudskim in ustnim izročilom,100 Jože Koruza pa tovrstno zbeganost reši tako, da pojem »ljudska tradicija« izostri v »ustno ljudsko tradicij o«,107 kar je najti še prej že pri Marji Boršnikovi,108 medtem ko Jože Pogačnik sestavi prilastek drugače: »ljudska ustna tradicij a«.109 To v prvem primeru pomeni, da Koruza poleg ustne priznava tudi zapisano ljudsko tradicijo, za kar je pozneje izumil termin »polljudsko slovstvo«, v Pogačnikovem primeru pa, da imajo razen ljudstva svojo ustno tradicijo tudi drugi, da ne rečemo višji sloji. Tretja varianta kombiniranja je »ljudsko ustno izročilo«110 (Reginald Vospernik, Boris Orel). Vendar vse dosedanje sintagme v tukajšnjem razdelku pojmovno niso identične s slovstveno folkloro, kakor je to skušal razumeti Božidar Jezernik (Teoretična izhodišča etnoloških raziskovanj ustne tradicije).111 Kategorialni razloček med njima lepo ilustrirajo primeri: »Vendar na te daljše smuške poti ni ohranjenega žal nobenega spomina v ljudskem ustnem izročilu; /V ljudskem ustnem izročilu in pravilnih predmetnih rekonstrukcijah komaj še najdemo zadnjo sled arktičnih stremen na bloških smučeh/, Ljudsko ustno izročilo na bloško-vidovskem ozemlju je soglasno v sodbi, da so smuči zelo stare;«112 Problem je tenko začutil Jože Pogačnik, ko je zapisal »slovstvena tradicija«,113 kar mu pomeni procesualnost v okviru litearne vede, medtem ko je pojave, ki so predmet slovstvene folkloristike, poimenoval z obrnjeno besedno zvezo »tradicionalno slovstv o«114 in ta termin zavestno goji v svojih študijah, tako tudi označbe: tradicionalno pesništvo, tradicionalna pripoved, tradicionalno gledališče ipd. v tem okviru postajajo prepoznavno njegove. Podobno konotacijo povzročajo nestandardne formulacije:	»tradicionalni	lite-
rarni substandar d«115 (Kocijan), Tradicionalna pravljična fantastična pripovedna snov«; »tradicionalno in arhaično fantazijske prvin e«110 (Kos), »t radicionalne oblike pripovedništva«117 (Paternu). Marje Boršnikove »tradicionalno pesništvo«118 je kočljivo zaradi nejasnosti, ali gre za ožji ali širši pomen, toda tudi izjemno,119 kakor enako je pri Slavku Kremenšku
104 Zgodovina slovenskega slovstva — Uvod 11, Kopijo predavanj z Univerze v Gradcu je za ISN, ZRC SAZU oskrbela Monika Kropej.
105 Glej op. 15, 6.
190 Kralj Matjaž v luči novega slovenskega gradiva in novih raziskavanj, Razprave IV, Lj., 1958, 107, 138, 140.
197 Glej op. 88, 100.
108 Glej op. 26, 153.
109 Glej op. 32 (J. Pogačnik, n. d., 45).
110 R. Vospernik, Plamen z oltarja prednikov: sinovi in dediči, v: Strah in ljubezen, Lj., 1985, 135. Boris Orel, Bloške smuči, Lj., 1964, 69, 127, 129.
111 Glasnik slovenskega etnološkega društva, 20/1980, št. 2, 49—51.
112 Glej op. 110.
113 Slovenski srednji vek in vprašanje »literarnosti«, Sodobnost 6/7, 1988, 614.
114 Zgodovina slovenskega slovstva, I, Maribor, 1968, 24, 26, 27, 28. Isti, Jernej Kopitar, Lj., 1977, 102, 124, 125, 201. Glej tudi op. 97 (J. Pogačnik, Lepa Vida, ... 128) in op. 113, 600.
115 Glej op. 98, 117.
119 Primerjalna zgodovina ... glej op. 71, 86.
117 Glej op. 97 (B. Paternu, n. d., 42).
118 Glej op. 26, 153.
119 Tukajšnje gradivo se vsekakor razhaja s Terseglavovo ugotovitvijo, da je »v strokovni literaturi mogoče zaslediti tudi izraz tradicionalno pesništvo, vendar le redko kot samostojen označevalec, ampak v povezavi z drugimi prilastki (ljudsko tradicionalno pesništvo, ustno tradicionalno ipd.)«. Glej op. 72, 35. — Nave-
»tradicionalno slovstv o«.120 Isti izraz rabita Boris Merhar in Fran-'ce Kotnik le alternativno;121 Matej Hubad in Karel Glaser ga zapišeta v obliki tradicijonalno slovstvo,«122 medtem ko ima Fran Levec varianto tradicijonalna književnos t«,123 a prvi v tej verigi je Gregor Krek s »tradicijonalno literatur o«,124 Fran Celestin pa je pridevnik predelal v »tradicijalno literatur o,«125 morda po Štrekljevem zgledu, ko je zapisal »tradicijno slovstv o«120 (»K o m u je m ari, da Slovenci pokažemo svetu bogastvo našega tradicijnega slovstv a«,127), kar bi danes popravili v tradicijsko. Je pa vsekakor primerneje, kakor tradicionalno, ker imata pridevnika bistven pomenski odtenek.128 Tudi hrvaški etnolog Milovan Gavazzi in tamkajšnja folkloristka Maja Boškovič-Stulli pomensko razločujeta med tradicijskim in tradicionalnim.129 Slabšalnost drugega je razvidno celo iz zveze kot je: »tradicionalna folklor a«’130 s čimer je prejkone mišljena plesna folklora. Na novejšo strokovno zavest pa se nemara že navezujeta »folklorna tradicij a«131 (Franc Zadravec) in »folklor n o-prav-ljična tradicij a«132 (Janko Kos).
4.	Ustno slovstvo
V zvezah ustno izročilo, ustna tradicija itd. se je kategorija ustnosti pojavila že v prejšnjem razdelku, tu pa ji je posvečena posebna pozornost z vidika estetike. Prvi hip presenečajo sestavljene sintagme, kot so: pri Ivanu Grafenauerju »narodno ustno slovstvo« ali sinonimna »narodna besedna umetnos t«,133 nakar ostane le še »ustno slovstvo v zgodnjem srednjem vek u«.134 Neizenačena terminologija v enem
deni primeri kažejo, da se prilastek tradicionalno pojavlja dokaj pogosto in zavestno, saj je sestavljene oblike, kakor jih navaja Terseglav, dobiti le pri njem samem: »analiza tradicionalnih ljudskih pesmi«, »tradicionalna ljudska umetnost«. Prim. op. 79, 101, 104, 108.
120 Kremenšek uporabi izraz »tradicionalno slovstvo« na podlagi Glonarjeve spremne besede k Štrekljevim ŠNP IV, 22, vendar je na omenjeni strani kakor tudi spredaj obsežen citat Streklja samega, ki piše »tradicijno slovstvo«. Prim. S. Kremenšek, Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misli, v: Pogledi na etnologijo, Lj., 1978, 29.
121 B. Merhar, glej op. 33, 58. France Kotnik, Slovenske starosvetnosti, Lj., 1943, 9, 11.
122 Glej op. 31, 123 in op. 11, 194.
125 Glej op. 13 a, 187, 204.
121 Glej op. 43 in op. 31, 436.
125 Fran Celestin, Ne motimo si pojmov, Slovanski svet, 1891, št. 3, 42.
126 Glej op. 6, 628.
127 Glej op. 6, 632.
128 Prim. Marija Stanonik, Tradicijski vidik slovstvene folklore, Nova revija, št. 104, Lj. 1990, 1709—1720.
120 »Po mnenju Maje Boškovič-Štulli prilastek »tradicijsko« označuje način obstajanja s kontaktnim prenosom znanja in umetnosti, medtem ko prilastek »tradicijsko« zaznamuje vse pojave, ki so dosegli neko tradicijo nasproti inovacijam«. Glej op. 72, 35—36.
130 »Za slovenščino so rezervirana samo nekatera področja, ki razvijajo lastno dinamiko brez javnosti predvsem v privatni sferi in v tradicionalni folklori naše kulturne dejavnosti,« piše Janko Malle, Sodobnost 12, 1986, 1157.
131 Franc Zadravec, Folklorni junaki v Cankarjevi literaturi, Glasnik SED 20/1980, št. 2, 84.
152 Glej op. 71, Primerjalna zgodovina ..., 106.
133 Ivan Grafenauer, Zgodovina starejšega slovenskega slovstva, Celje, 1973, 13, 15.
134 Glej op. 133, 60, 66, 153.
in istem delu (tudi »narodna : ljudska pesem)135 prvi hip daje vtis neurejene sinonimnosti, vendar skrbnejše motrenje izkazuje, da gre menda za prizadevanje po kategorialnem razločevanju glede na družbene odnose po pomembnih zgodovinskih spremembah. Sodobnejše se sliši »ljudsko ustno slovstv o«136 (Milko Matičetov, Bogo Grafenauer) ali »ustno ljudsko slovstv o«137 (Janko Kos), toda te na videz formalne variante vsebujejo pomembne pomenske odtenke, kakor je bilo že poudarjeno na ustreznih mestih.138
Vendar je podobnih preciziranj, ki morda kdaj kažejo tudi na zadrego, malo, tako da je »ustno slovstvo« eden najbolj utrjenih terminov vse od Gregorja Kreka in Karla Štreklja sem. Se vedno krivično obravnavani raziskovalec slovenske in slovanske slovstvene folklore je dal enemu svojih člankov naslov »V ažnost ustnega slovstva kot izvirnik basnoslovju (mitologiji), v katerem piše: »... po takem primerjanju slovenskega ustnega slovstva z drugimi se bode pokazalo, kaj ima slovenski narod z druzimi narodi lastnega, kaj je njemu samemu prištevati.«139 Štrekelj z obravnavanim terminom ravna čisto sproščeno: »ustno ali tradicijno slovstvo«, »ustno slovstvo hrvaških Slovencev«, realna stran ustnega slovstv a«.140 Pri Ivanu Grafenauerju je njegova uporaba rudimentarna,141 medtem ko ima pri Milku Matičetovem prednost med drugimi, ki jih, kot je bilo že navedeno, tudi uporablja. Primeri: »[...] prodreti v tajne hudo zapletenega narečja in še zajeti celotno podobo ustnega slovstva prej neznane pokrajine [...]«; »pregovori sami so seveda veja ustnega slovstva«; »pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji«; itd.142 Tudi Angelosu Bašu143 in Slavku Kre-menšku termin ni tuj, a tudi ne ljub, kar drugi izrecno marsikdaj pokaže s pristavkom: tako imenovano., ,144 Medtem ko ima Kremenšek do njega pridržke, ker ne priznava kategorialnega lovečanja med posameznimi tipi umetnostnega izražanja, Kremenšku sledi njegova študentka Marjanca Ftičar. V diskusiji s Tvortkom Čubeličem je izzivala z vprašanji, »ali poetika ustnega slovstva lahko odgovori na vprašanje o tisti književnosti, ki danes nastaja med preprostimi ljudmi...« Termin ustno slovstvo je zanjo perativen termin. Ne zdi se ji »logično, da termin ustnost, ustna književnost pomeni poseben način mišljenja tistih, ki so to književnost
135 Glej op. 133, 41, 127, 162, 219.
130 M. Matičetov, O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev, Slovenski etnograf, I, Lj., 1948, 16, 33. B. Grafenauer, Ali so mogoči »pogledi« na katerokoli znanost brez obravnavanja njene svojske metodologije? Traditiones, 10—12, Lj., 1984, 215.
137 Stari in novi pogledi... Glej op. 71, 175, 176, 177. — Podobno zaporedje prilastkov in s tem sorodnost pogledov je najti tudi pri drugih avtorjih. Prim. T. Čubelič, Usmena narodna retorika i teatrologija, Zagreb, 1970. E. Paščenko, Z istorii slovenskoj fokloristiki, v: Slov’jansbke literaturoznanstvo i folkloristka, Kijev, XV, 1986, 80—89.
138 Glej op. 108, 109 in komentar k njima.
139 Glej op. 43, 178. Gregor Krek je že 1. 1872 uporabil termin ustno slovstvo, torej celih devet let pred Francozom Paulom Sebillotom, o čemer piše M. Terseglav v 32. zvezku Literarnega leksikona Ljudsko pesništvo, Lj., 1987, 30.
140 Glej op. 6, 628, 629.
141 Irsko-anglosaška misijonska metoda in slovensko pismensko in ustno slovstvo, Zbornik zimske pomoči, Lj., 1944, 361—376.
142 Rezijanska pripovedna pesem, Etnolog, XVII, 1944, 26. Isti, Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji, Slavistična revija, 16, 1968, 203—229. Glej še op. 136 in 33, ZSS I, 115.
143 Angelos Baš, K slovenskemu imenju za etnologijo, Traditiones 10—12, Lj., 1984, 162.
144 V diskusiji na posvetovanju: etnologija/slavistika; prim. Glasnik SED, 20/1980, št. 2, 114.
ustvarjali in »ni se strinjala tudi z mišljenjem, da gre za poseben slog ustvarjanja«.145 Valens Vodušek se spotika ob omenjeno ime bolj iz formalnih vzrokov: »Moti me, da se govori o ustnem slovstvu. Ali naj potem spada sem tudi ustna pesem? Ali ljudje pojejo ustno pesem? S čim pa naj jo pojejo, če ne z usti? Ustna je vsaka pesem. Ce se hoče nekdo na vsak način izogniti terminu ljudska pesem, naj uporablja kak nevtralen termin. Vseeno je, kaj se reče, tudi ljudska pesem je lahko. Tak termin naj se potem rabi enotno. Rabiti ustno namesto ljudsko se mi ne zdi primerno. Zdi se mi, da sploh ni potrebno govoriti o ustnem slovstvu, ker slovstvo že to pomeni [.. ,]«146
V tej zvezi je zanimivo stališče Boga Grafenauerja, ki razločuje ustno slovstvo in ljudsko pesem: govori o zbiranju »ljudske pesmi in drugih oblik ustnega slovstv a«, kaj »velja tudi za zbiranje ustnega slovstva in ljudske pesmi [...]«, da je »obravnava ljudske pesmi in drugih sestavin ustnega slovstva v etnologiji drugačna kot v literarni zgodovini.«147 Poleg tega razmejuje ustno slovstvo in folkloro nasploh (»[.. .] S tem bi se etnologija omejila le na ,način vsakdanjega življenja'. To postaja posebej izrazito glede razmerja do ustnega slovstva in folklore nasploh, torej glede tistega dela etnologije, ki se je včasih razvijal ob slavistiki.«).148 To pomeni, da mu kategorije ljudskosti, ustnosti in folklornosti niso sinonimne, ampak vsebujejo lastno pomensko težo. Podobno ravna Jože Koruza, ki je svoje stališče do takšne opredelitve javno razložil: »Pri nas se ob trdno ustaljenem pojmu ljudsko slovstvo (ljudska pesem, ljudsko pripovedništvo itd.) kaže oprijeti termina ustno slovstvo v najširšem obsegu označenega pojava, torej za vse ustno objavljene slovstvene umotvore, ne glede na to, ali so se folklorizirali ali ne.«149 Koruzovo nadrejanje pojma ustno slovstvo pojmu ljudske pesmi se vidi tudi iz njegovega pojasnjevanja o cerkveni pesmi, ki »ne označuje nekega primarno književnega pojava, marveč neke vrste ustno slovstvo. Praviloma se poje. Ker so se takšnih pesmi vsaj nekoč učili iz poslušanja in posnemanja in ne iz zapisov ali knjig, ker so se torej širile po ustnem izročilu, so po tej plati podobne ljudski pesmi«.150 Da je imel kakršno že distanco do ustnega slovstva kot sinonima za ljudsko slovstvo, je začutiti iz pripombe, ki jo je navrgel ob problematiki protestantizma: »Takrat je bila tako še vsa kultura ustna.«151
Dokler nisem uvidela tega bistvenega dejstva, ki ga vsebuje pojem ustnega slovstva, sem tudi sama za problematiko slovstvene folklore rabila termin ustno slovstvo152 in doslednosti in sistemskosti na ljubo celo skovala neologizem polustna književnost,153 za predmet, ki ga je Koruza poimenoval polij udsko slovstvo. Temu terminu se ni odpovedal niti Marko Tereseglav: »Ustno slovstvo kot predmet folkloristične znanosti«.154
145 Kongresna diskusija, na 1. skupnem kongresu etnologov in folkloristov Jugoslavije v Rogaški Slatini. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 24/1984, št. 1, 17.
140 Glej op. 144, 109.
147 Glej op. 136 (B. G r a f e n a u er , n. d., 214, 215, 217).
148 Glej op. 147, 216.
149 Glej op. 144, 209—210.
150 Jožeta Koruze spremna beseda k reprintu Ta celi catehismus, eni psalmi inu teh veskshih godov, stare inu nove Kerszanske pejsmi, od P. Truberja,
S.	Krellia, inu od drugih sloshena, inu s dostemi lepimi Duhovnimi Pejsin po-bulshane, Lj., 1984, 307.
151 19. 5. 1987 v pogovoru.
152 Prim. Besedna umetnost, Vprašalnice X, ETSEO, Lj., 1977, 37—72. Ista, Ustno slovstvo, v: Slovensko ljudsko izročilo, Lj., 1980, 195—206.
iss prjm 0p i5i: Vprašalnice,... 59.
154 Glej op. 144, 44—48.
Hrvaška folkloristka Maja Boškovič-Stulli je svojčas posvetila tukajšnji problematiki precejšnjo pozornost in ugotovila, da se ji zdi termin ustno slovstvo (»usmena književnost«) primernejši, kadar gre za raziskovanje pojava z vidika literarne vede.155 Pod vplivom srbščine/hrvaščine morda se pojavlja tudi termin ustna književnost, kot se da sklepati iz konteksta njegove rabe pri Marjanci Ftičar, Marku Terseglavu, Jožetu Pogačniku in Matiji Murku,150 medtem ko je pri Slavku Kremenšku zapisan bolj priložnostno.157
Anton Slodnjak v tej zvezi rabi samostalnik pesništvo v širšem pomenu besede, torej »ustno pesništvo«, ki zajema pesmi in prozo. Poglavja v svoji knjigi Slovensko slovstvo je oblikoval tudi z njegovo pomočjo.158 Tudi pri njem je pojem ustnega nadrejen pojmu ljudskega (»Toda dalje od ustnega pesništva nočemo in tudi ne moremo segati v preteklost besednega ustvarjanja. Saj še začetnih oblik t. i. ljudskega pesništva ne poznamo.«)159 Kritik njegovega dela Janko Kos je očitno zahteval še bolj podrobno razmejevanje slovstvenih pojavov tudi v terminološkem pogledu, pravzaprav to, kar je v svoji terminologiji skušal doseči Ivan Grafenauer. Kosov predlog za »prvotno pesništvo«160 je Grafenauer rešil z »narodno pesmijo«, le da Kos zanj pač ni vedel.161
Tako. Predzgodovina problema je za nami. Cas je za sistemizacijo vprašanj /slovstvene/ folklore. O tem pa drugič.
Summary
THE TERMINOLOGICAL VARIANTS OF LITERARY FOLKLORE
In 1887 Karelj Štrekelj vas the first to write down the word folklore, while not discarding all the other terms (except folk literature) which were used to cover the area of literary folklore.
This paper gives a historical survey of the subject and is made up of four parts. The first part covers the terminology that has grown out of the term folk wealth, while the second part deals with the terminology of folk literature. The term traditional literature has a wider theoretical background, while the term oral literature is thought to be more specialized. It has survived alongside the other three, even supplanting them in the works of some authors. Within the four groups of terms mentioned above, there are different kinds of transition and overlapping, all of which is documented by numerous examples from Slovene ethnology, literary folklore, literary criticism, linguistics and journalism. The primary aim of this paper is to systematize heterogeneous data and prepare the ground for the use of the term literary folklore.
This makes for consistency and unity in the use of terminology and discourages journalese, the arbitrary use of different terms for similar or identical phenomena, which is contrary to strict scientific thinking. As this paper aims at systematizing terminology, it was necessary to first deal with the historical background of the problem. This is just the first step in carrying out this task.
156 Usmena književnost u sklopu povijesti hrvatske književnosti, v: Usmena književnost, Zagreb 1971, op. 20 na str. 45.
156 Diskusija. Glasnik SED, 24/1984, št. 1, 17. Glej op. 72, 31 in op. 32 (Jože Pogačnik, n. d., 45). Matija Murko, Izbrano delo, Lj., 1962, 159, 162.
157 Za kakšne in za čigave »neprijetne občutke« gre? Traditiones 13, Lj., 1984, 161.
iss j Predkrščansko ustno pesništvo. II. ... Nadaljnja usoda ustnega pesništva. III. Slovensko pismenstvo in ustno pesništvo... Itd., Slovensko slovstvo, Lj., 1968.
159 Glej op. 152, 7.
160 Glej op. 71, 178.
161 Glej op. 133, 5.