Glasilo jugoslov. soc. demokracije. Naročnina znaša: Za avstro-ogrske kraje za celo leto 544 K, za pol leta 272 K, za četrt leta 1 '36 K. —' Za Nemčijo za celo leto 5 06 K, za pol leta 2 98 K, za četrt leta 149 K. — Za Ameriko za celo leio 7'28 K. — Posamezne številke stanejo 10 vin. — Reklamacije so poštnine proste, firankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Štev. 17. V Ljubljani, dne 27. aprila 1906. Leto IX. * -»V/ & $ PrVi majtiiH. Q*^ribližuje se veliki dan, ki je v delavskem koledarju zapisan z rdečimi črkami: Prvi majnik, svobodno izvoljeni praznik zavednega delavstva vseh dežel. ■ Nekaj svečanega je v tej besedi, pravi praznični občutki prevzamejo delavca ob njenem glasu. Prvi majnik je resničen praznik. Dosegel je ta značaj kakor vsi prazniki človeštva; posvečen je posebnemu namenu in odtod izvira tudi njegov pomen. Človek, ki živi v svetu stvarnosti, ljubi simbole, da mu predstavijo njegove ideje in ideale. Tako je tudi najmočnejša misel novega časa zahtevala svoj simbol in našla ga je v praznovanju prvega majnika. Ko je v delavstvu dozorelo zavedanje svojega razrednega značaja, se je porodila želja, dati tej zavednosti viden in dostojen izraz. Revolucionarna ideja je zaželela revolucionaren simbol in vseskozi revolucionarno je praznovanje prvega majnika. Med stare praznike, tradicionalne, priznane in potrjene, se je vrnil nov praznik, ki ga nihče ni dovolil in posvetil. Svobodna volja delavcev ga je izvolila in proletariat mu je moral priboriti priznanje v dolgih, trdih bojih, ki še niso končani. Z bojem pridobljen praznik, to je pravi simbol delavskih ciljev in delavskega stremljenja, spremljevanega povsod in vedno s požrtvovalnimi, silnimi boji. A delavstvo si ga je izvojevalo vkljub trdovratnemu, fanatičnemu nasprotovanju razredov, ki so smatrali delavca za bitje, sicer živo, a brez lastne volje, v marsičem podobno tovorni živali, ki se razlikuje od navadne stvari samo z življenskimi funkcijami. Nastopilo je delavstvo dne prvega majnika in s tem je pokazalo, da hoče biti faktor v javnem življenju in da si zna pridobiti veljavo, ki mu gre. To je bila mogočna demonstracija, ki je pomenila nekaj čisto novega v starem svetu. Četrti stan je stopil na plan in revolucionaren je bil njegov korak. Svet je ostrmel. Bilo mu je znano, da žive v njegovi družbi tudi delavci, ki delajo na polju, po delavnicah in tovarnah, v jamah, na železnicah; a nikoli ni mislil na delavski razred. Naenkrat pa je stalo pred njegovimi začudenimi očmi delavstvo, enotna, mogočna množica, podobna velikanu, ki sam ni poznal svojih moči, a so se mu skoraj čez noč napele mišice in zasvetile oči. Različni, nejasni občutki so navdali ostarelo človeško družbo, kakor vselej spričo novega nenadnega pojava. Strah, jeza, domišljava ošabnost, želja za maščevanjem — vse se je mešalo v dušah dednih gospodarjev. Delavstvo pa je s smeškom motrilo vse izgube, kajti vedelo je, da je boj neizogiben in čutilo je, da mu bodo moči v boju naraščale. In na svoj praznik je povedalo strmečemu svetu, kaj hoče. Preozek je postal okvir družbe, preslaba njena sredstva za nove potrebe. Vsak čas zahteva svoje lastne oblike in ker so vedno lastniki pravne moči zadovoljni s koristjo, ki jo uživajo in vsled tega zaljubljeni v razmere, ki ravno obstoje, morajo prihajati razdedovanci dražbe, da razbijejo verige ^n da podero stene ječe, v katero se izpremeni svet, kadar se v starem poslopju izpremene razmere. Dobro in prijetno je bilo razredom, ki so si v meščanski družbi zavarovali posest in pravico do izkoriščanja drugih ljudi. Bil je čas, ko je zgradba družbe popolnoma zadostovala željam tistih, ki so kaj želeli. Ali čas se ni hotel ustaviti, ko je bila dozidana hiša kapitalizma. Še dalje je sledil dnevu dan in letu leto in ker je novi čas porodil novega, se ni moglo več prosto gibati v stari hiši. Lastniki pa se niso hoteli ozirati na potrebščine prebivalcev; njim je bilo dobro in zdelo se jim je, da ne morejo biti razmere nikoli lepše. Kaj bi pomagalo, dopovedati jim, da človek ne more zidati za večnost ? Kakor ob vsem, kar je nastalo v času, tako gloda čas tudi ob domu buržoazije; kakor je propadlo vse, tako mora? propasti tudi zistem kapitalizma. Ali vsak organizem hoče ohraniti svoj obstanek; tudi kapitalistična družba hoče živeti, pa išče eliksirov, ki bi ji vlili večnost v žile in jo obvarovali smrti. Kamen razpade, rastlina uvene, človek umrje, svetovi propadajo — kapitalistična družba pa misli, da preživi vse. Toda živeti hočejo tudi tisti, ki služijo kapitalizmu samo za krmo in ker jim obstoječa družba ne more dati svobodnega razvoja, potrebujejo novo družabno obliko, v' kateri bode prostora tudi zanje. Človeško družbo namesto kapitalistične — to zglasuje delavstvo dne prvega majnika in v tem mogočnem geslu tiči njegov največji pomen. Vse drugo, kar demonstrira delavski praznik, izvira iz te kardinalne zahteve. Boj je pot, po kateri se pride do cilja. Boj je vsako gibanje fizičnih in duševnih moči; iz boja izhajajo vse oblike. Tudi šocialistični ideal ne more biti nič druzega, kakor posledica boja med starim in novim, med konzerva-tizmom in odločnim napredkom. Prvi majnik je praznik boja. S samim načelnim idealom se pa ne zmaguje. Za boj so potrebna sredstva in na dan svojega praznika jih zahteva delavstvo. Prvega majnika se dviga delavski glas za politične in gospodarske pravice. Iz njih arzenala mora dobiti orožje; iz večjih pravic mora črpati moči, da more vztrajati v boju. Volilna pravica, tiskovna zboro-valna in združevalna svoboda, odstranitev militarizma, osemurni delavnik, delavsko varstvo — to niso cilji modernega delavstva, temveč posamezne postaje na njegovi poti, ki vodi do popolne preosnove človeške družbe. Ali dosega vseh teh zahtev je potrebna, ker ne more človeštvo preko noči skočiti iz kapitalistične družbe v socialistično, temveč je tudi v svojem boju vezano z železnimi zakoni razvoja, ki ne trpe, da bi se jih prezrlo. Od etape do etape vodijo koraki in tudi naj-strastnejša želja nam ne da perut, da bi preleteli mejnike posameznih dob evolucije. Zato ima vsaka posamezna zahteva svojo veliko važnost in je vredna najvnetejšega dela proletariata. Prav letos stojimo pa na pragu take postaje in prvi majnik ima v Avstriji svoj posebni značaj. Splošna in enaka volilna pravica trka na duri te stare države, da jo pomladi in da vlije njenim narodom svoje moči v žile. Delavstvo, ki' je dolga desetletja prenašalo politično brezpravnost, je izgubilo potrpljenje v očigled velikih dogodkov, ki izpreminjajo temelje držav po drugem svetu. Dokler nima proletariat enake volilne pravice, kakor jo imajo drugi, nič koristnejši sloji, je ves njegov trud na političnem, in vsled tega tudi na gospodarskem polju zaman, ker vsako pridobitev njegovega strokovnega dela lahko uniči eno glasovanje sovražnega parlamenta. Volilna pravica je za delavstvo politični vsakdanji kruh, ki je vreden, da zastavi za njega dosego vse moči. In če je delavstvo vsako leto demonstriralo za njo, ima letos tem več povoda, ker je napočil odločilni čas. Delavskega ti uda je bilo treba, da je prišlo velevažno vprašanje na dnevni red. Posrečilo se je. Drugi faktorji lahko govore, kar hočejo; ali resnica je nepobitna, da avstrijski državni zbor še ne bi razmotrival volilne pravice, ako ne bi bilo delavstvo z močnim glasom povedalo, da je zadnji čas za to. Ne brezpravnost j milijonov, ne klavrno malenkostne > narodnjaške homatije, ne poniževalni položaj meščanstva, ne smrtna zadrega vlade ne bi bila pripravila vlade in strank do izpoznanja, da je iskati novih moči v širokih plasteh doslej politično izključenega prebivalstva. Proletariat je storil svoje delo in volilna reforma je prišla na dnevni red. Ali že zopet je obtičal voz. Javno in skrivno delujejo sovražniki ljudskih pravic, mlačni prijatelji kažejo lenobo, kratkovidni strankarji pa se prepirajo za malenkostne profite pri razdeljevanju mandatov. In zopet je treba, da nastopi delavstvo in pokaže svojo odločno voljo, v katero nekateri nasprotniki ne verujejo več. Intrige sovražnikov ne smejo zmagati in volilna leforma se mora izvršiti. Kajti delavci hočejo dobiti vsaj toliko zraka, da morejo dihati. Prvi majnik je letos v Avstriji dan volilne pravice. To vprašanje stoji v ospredju praznovanja; najele-mentarnejši interesi delavstva zahtevajo, da praznuje letos ta dan tako obširno in tako dostojno, da izgube sovražniki volilne reforme vsako upanje. Nihče ne more danes reči z gotovostjo, kaj čaka letos delavce. Ako bi se razmere v državnem zboru tako zasukale, da pride volilna reforma v nevarnost, tedaj napoči za delavstvo usodepolni trenotck, ko mora pokazati vso svojo moč in izyršiti, kar je neštetokrat javno in slovesno naglasilo. Politična stavka je hudo in ostro orožje; njene posledice utegnejo biti ogromne. Milijone lahko požro in fundamente države lahko uničijo. Ali danes ni več naloga delavstvu, da bi mislilo na to. Meščanske stranke si imajo napraviti račun, kaj se lahko izleže iz takega političnega štrajka in kako bi bil v tem slučaju prizadet njih mošnjiček. Oni imajo nalogo, preprečiti nevarnost, ki je neizogibna, ako se ustavijo s svojo trmo kolesu, ki mu ni mogoče zastaviti leta. Delavstvo nima skrbeti za državo, ki ni nikoli skrbela zanj. Delavstvo mora misliti na svojo najnujnejšo potrebo in vložiti mora vse moči, da se izpolni. Ako hočejo nasprotniki boj na vsak način, ga bodo imeli. Delavci niso govorili praznih besed; kar so rekli, je bilo dobro premišljeno in če je treba, bode sledilo delo besedam. To pove letos delavstvo dne prvega majnika vsem tistim, ki še vedno podcenjujejo njegovo voljo. ,n,; ■' PrtJo$a„Rdečemu praporu" šf. 17. Življenje. ' V brezsolnčnem svetu dela rod trpinov, °či brez ognja zro v brezupen mrak, ;— v življenju upov ni in ni spominov, Prokletstvo mu rodi trenotek vsak. Pozabljenje pokriva mlada leta, bodočnost se zarija v megle prt, sedanjost tužna je na križ razpeta ln cilj edini je gotova smrt. Ko blisek švigne včasi misel v glavi: Cemu življenje? Kak mu je pomen? A misel hitro tlake mož zadavi, tar z mislijo bi čas bil izgubljen, a čas je drag; ž njim varčiti je treba, bogastvo da narašča dan in noč, dviga se denarja kup do neba, da se krepča zlata neskončna moč. I, vrača se v nočeh: Čemu življenje? — ^Aakomerno mine vsaki dan |n vsaki dan prinaša le trpljenje 111 vekomaj je skrita solnčna stran. I ljubezni ni in vera je umrla, °& so motne in trudno je srce, j^zkončna beda vse je nade strla ,n kdaj bo konec, nihče ne pove. ^tt&k je stroju človek — božja slika; nebeško iskro je pepel pokril, ne slast, ne strast duha mu več ne mika — Pokaj je tu? Čemu se je rodil? . . . f Zdaleč išče pot beseda plašna, nJegovo da doseglo bi uho, s tolažbo da prodrla noč bi strašno ln obnovila upanje sladko. Obljuba sladka bajno mu lepoto 111 opisuje neopisen raj; £°rjč sledi na zemlji vso pohoto, a smrt odpira vrata v sreče kraj---------- Ppojna, kakor vino je beseda ltl kakor zvon miloben glas je njen; Posluh pa ji odpoveduje beda, °ko odvrača se od zlatih pen. ^ bolne duše vstaja tiha kletev, Zamolklo se razlega votel grom, j^vihta temna javlja grozno žetev . . . oslednje upanje! . . . Sveta polom! — ; zbirajo se nad gorami, a zemljo lega grozopolna noč, °teten srd zakliče nad vodami: | 1 smisel si, uničevalna moč! In človek zre strahotno razsajanje, grmenje sliši in viharjev bes. Od tlake vid odvrača mu divjanje peklenskih sil, moči demonskih zmes. Za stare krivde vstaja maščevanje, krvavo se rodi plačilni dan, potop pogoltne vse poniževanje, . enaka zdaj sta suženj in tiran. In grom zatuli in vihar zapiska, iz morja zabobni valovja šum, in znamenje ognjenih strel se bliska in divje poje glas titanskih trum: Življenje boj je, borba je življenje, uničenje je smoter in pomen; dosojeno je svetu pogubljenje, modrost je vsa: Umri, kdor si rojen! — Divja vihar A glej! Njegova sila utrudi se, nebo se izjasni, lepota cvetna, ki je noč jo skrila, razgrne se in solnce zablišči. Nebeška slika — luč, mladost, vstajenje! A grom molči in pekel je zaprt. Neumrjoče se smehlja življenje: Življenja volja premaguje smrt . . . mzmmmm Kaj socialisti zahtevamo? Ni še preveč dolgo od časov, ko so proglašali klerikalci in liberalci socializem in njegovo organizatorično formo, socialno demokracijo, za utopijo. Ne le za utopijo, temveč tudi za slepilo in socialna demokracija je bila v očeh -teh ljudi družba, ki se ji studi delo, pa bi rada živela od »krivih* naukov. Brez dvoma je velik napredek, da so se pojmi tudi' v tem pogledu zelo izbistrili. Danes se tudi v naši ožji domovini več ne polemizira z nauki socializma na tak način. In treba je, da si današnje argumente nasprotnikov ogledamo bolj od blizo. Pravijo: Socialisti hočejo komunizem. ' To je enakost. Komunizem je bil že v stari Ferdinand Lassalle. Šparti, komunizem so gojili že prvi kristjani, toda danes, pri vedno bolj komplicirani sestavi človeške družbe je komunizem nemogoč. Komunizem bi bil celo ovira človeškega napredka, katerega prijatelji smo. Tako in še drugače govore nasprotniki. Treba pa je povedati tem deklatnator-jem, da socialna demokracija sploh ne zahteva komunizma. Saj bi moralo biti vendar znano, da zahteva socialna demokracija, oziroma je njen cilj: kolektivistično proizvajanje blaga. To sicer ne more biti všeč kapitalistom, tistim pa, ki hočejo ustreči ljudstvu, ta zahteva ne more biti nesimpatična. Oglejmo si to postavko socialne demokracije nekoliko pobližje. Dane? proizvaja vsak pcdjetnik blago na svojo roko. Njegova je tovarna ali podjetje, njegovo je orodje, njegovo delo ljudi, ki so usluž-beni — skratka vsa produkcija je v njegovih rokah. Rosledica tega pa je, da je tudi korist vsega proizvajanja in dela le njegova. Zakaj tisti, ki faktično ustvarjajo s svojim vsakdanjim delom bogastvo, dobe za svoj trud ne plačilo, temveč le nekako mezdo, toliko sredstev, da se zamorejo borno preživiti ali pa niti toliko ne. Socialna demokracija zahteva v imenu delujočega ljudstva, da se ta kričeča gospodarska neenakost zjednači. To pa je mogoče le na ta način, da‘ se podržavi vsa proizvajalna sredstva ali še bolj umljivo povedano: Podržavijo naj se tovarne, rudniki, železnice, orodja itd. S tem se doseže, da se dobiček, ki ga vtaknejo v žep v današnjih časih razni podjetniki in špekulantje, privede v skupno blagajno države. Le na ta način je mogoče, da bi bilo delujoče ljudstvo vsaj približno deležno koristi svojega dela in truda. Ne enako. Zakaj marsikdo je zmožen v eni uri napraviti več, kakor njegov tovariš v dveh urah. In nesmiselno bi bilo, da se potem razreže hleb kruha v toliko in toliko enakih delov. Ampak vsak, naj ima toliko, kolikor je storil, zakaj tisti, ki ne dela, naj tudi ne je. To pa je tudi mogoče izvesti. Treba je le, da postanejo državljani enaki, da se odpravijo razne predpravice različnih stanov; treba je, do upravlja državo, ki je najvišja instanca v socialnem življenju družbe, ravnopravno državljanstvo. Zopet se oglase nasprotniki. Pravijo: Ni mogoče, da bi to izvršila država s svojimi postavami na en mah. Nastala bi zmešnjava, revolucija, ker ni mogoče tako kompliciranega gospodarskega življenja potisniti v eni noči na čisto nov tir, ki tudi še poiz-kušen ni. In na to moramo odgovoriti: Se popolnoma strinjamo. Socialna demokracija to dobro ve. Toda socialna demokracija tudi ve, da se gospodarsko in kulturno življenje bolj in bolj socializira. Kapitalistična — to povdarjamo — produkcija ne nazaduje, temveč napreduje neprestano. Vedno bolj se množi kapital v posameznih rokah in tudi življenske razmere onih, ki delajo in se trudijo, se počasi izboljšujejo. Izobrazba, ta največja gonilna sila nezadovoljnosti, se širi isto-tako neprestano. Vse to povzroča, da se življenje zjednačuje., Zakaj, ravno z rastočo izobrazbo se veča tudi odpor proti izkoriščanju. Ljudstvo se organizira, z organizacijami se brani in napada. Posamezne stroke že spadajo v zadružniško življenje. Železnice se tudi že podržavljajo. In rudniki bi se istotako lahko. In če država sama proizvaja smodke, zakaj ne bi proizvajala sama tudi šivalnih strojev, čevljev, klobukov ? Zakaj bi tiskarne ne mogle biti državni monopol? Ves gospodarski proces, ki množi na eni strani kapital in bogastvo, v rokah kapital-stva in na drugi strani ustvarja vedno večjo množico ljudi, katerih edino bogastvo so pridne roke in bister um, teži na to, da se osvobodi delo. Kadar zahteva socialna demokracija politično enakopravnost, ki je predpogoj in sklep v verigi tega procesa in katera se zrcali povsem v splošni in enaki volilni pravici, tako zahteva tudi gospodarsko enakost. Ne tako enakost, da bi dobil vsakdo enak hleb kruha, lemveč enakost v svobodi. Nihče ne imej te moči, da bi prisilil svojega bližnjega v svojo odvisnost, kakor se to dogaja danes. Nihče ne izkoriščaj cele množice v svrho svojega lastnega dobička! Popolnoma napačno pa je, da bi bil ‘tak gospodarski red družbe okoren in vodil celo v stagnacijo. To ne. Zakaj ravno pri tej socialistični uredbi družbe bi se razvile in se morale razviti individualne sile in kreposti v medsebojnem tekmovanju. Vsak imej toliko slave, kolikor se je sam prislužiš in toliko kruha, kolikor si ga sam pridelaš. Napačno je trditi, da bi socialistični gospodarski zistem ubil individualizem. Ravno nasprotno. Danes v kapitalistični družbi zasužnjenega in nesvobodnega dela se ubija sile in kreposti posameznika. In tudi zalo je današnji položaj neizprejemljiv in zahteva po izpremrnitvi družabnega reda, ki ga hočejo doseči socialni demokratje, upravičena. Proletarjat to ve. In ve'tudi, da je predpogoj gospodarske socialne pravičnosti politična enakopravnost v državi. Vsled tega pa je tudi umevno, da so dandanes edino-le socialisti in delavci vobče odkritosrčni prijatelji in bojevniki splošne in enake volilne pravice. Politične pravice proletariata so njegov vsak danji kruh. Kruh pa je danes ljudstvu najbolj potreben. J. J. Moje kraljestvo ni od tega sveta... Klciikalci imajo neprenehoma Kristusa in boga v ustih; s sv. pismom in z božjimi zapovedmi utemeljujejo, razlagajo in dokazujejo vse in kadar jim neizpodbojna znanost, dokaže, da to ali ono, kar uče, ni resnično, ter pridejo v zagato, iz katere ni izhoda, tedaj si pomagajo s kakšnimi besedami iz star« ga ali novega zakona in bog jih mora rešiti iz zadrege. To je zelo enostavna praksa; seveda ni veliko vredna. Ali zato se «božji namestniki® malo zmenijo. Kristusovih naukov ne potrebujejo za se, temveč za ljudstvo. Sami se ravnajo po svoji koristi; svoj dobiček iščejo na tem svetu, kraljestvo, «ki ni od tega sveta* jim je pa le primeren predmet za pridige — drugim. Kristus je učil, naj ljudje ne nabirajo zakladov, ki jih žro rja in moli. »Oče krščanstva*, papež Pij X., pa ima ravno s lemi zakladi največje skrbi. Njegov predhodnik, Leo XIII., mu jih je zapustil. Predzadnji papež je bil namreč vkljub svoji «eteričnosti» zelo praktičnega mišljenja in je ljubil denar neizmerno. Da bi povečal svoje bogastvo, se je spustil v zemljiške špekulacije, ali vkljub svoji nezmotljivosti je zašpekuliral 40 milionov lir. V jezi nad nehvaležnostjo sveta je vložil drugih 40 milionov pri pariškem Rotšildu, ki se je za svojega klienta tako malo zmenil, da se ni dal zaradi te kupčije niti krstiti. Papežu izplačuje navadne odstotke, ki pa Piju X. ne zadostujejo za njegove potrebščine. Ljudje, ki verujejo v papeževo siromaštvo, pošiljajo sicer iz celega sveta Petrov vinar v Rim, ali teh ljudi je končno vendar od dne do dne manj. Francija zapira svojo mošnjo — odkod torej jemati? V Vatikanu je dolga vrsta ljudi, ki ničesar ne delajo, a zajemajo iz papeževe blagajnice težke tisočake. Tam je 6 palatinov prelatov z majordomom na čelu, 7 upraviteljev Vatikana, ki nimajo celo življenje kaj delati in uradujejo samo ob času med smrtjo starega in izvolitvijo novega papeža. Vsega skupaj je takih raznovrstnih dobrodružnikov drthovniškega stanu 2030. Poleg tega so raznovrstni kanoniki, gardisti, kuharji in drugo osobje — skupaj 1160; s slugami in delavci vposluje ubogi jetnik v Vatikanu 4455 oseb. Da se ne bi »Slovenec* mučil z zatajevanjem, mu bodi povedano, da so te številke zajete iz katoliškega, v Parizu izdanega dela o Vatikanu. Pij X. bi torej rad prišel do denarja in ima raznovrstne načrte za to. Najprej bi rad | dobil milione, ki jih ima pri italijanski vladi. Ko je bilo Piju IX. odvzeto svetovno gospod-stvo nad Rimom in okolico — ker tudi Kristusovo kraljestvo ni bilo od tega sveta, mu je odkazala italijanska vlada 3,22o.000 S lir na leto. Papež je v jezi, da ga hočejo i izpreobrniti na krščanstvo, odklonil ta doho- j dek, vlada pa je shranjevala denar, dokler J bi prišel k drugi pameti. Do konca let® : 1904 je bilo za papeža shranjenih pri vladi ; 109,650.000 lir. Toda, ako jih hoče dobiti, j mora priznati italijanskega kralja kot zako* j nitega vladarja nad Rimom. Pij X. bi bil i nekako pri volji za to, toda njegova okolica( zlasti jezuitje, mu branijo z vsemi močmi. Vsled tega je papež začel reformirati v Vatikanu. Znižal je razne plače, odpravil je nekatere nepotrebne iz službe. Ali s tem je posegel v sršenovo gnezdo. Od vseh strani prihajajo napadi nanj izdaja se letake, kari' kature in zasmehujoče pamflete. Da bi po* polnoma uničili njegovo moč, agitujejo jezu' itje na vse kriplje, da bi bil papež Pij IX. proglašen za blaženega in potem za svetnika. Pij IX. je bil zadnji papež, ki je imel tudi svetovno oblast. Kako je vlada), poka-zuje dejstvo, da se mu je rimsko ljudstvo leta 1848 uprlo, ubilo njegovega ministra Rossija, papež pa je moral pobegniti v Gasto in se je vrnil šele pod varstvom avstrijskih in francoskih bajonetov leta 1850 v Riffl-1Co je leta 1870 francoska posadka zapustila Rim. je bilo papežu takoj odvzeto njegovo svetovno gospostvo. Pij IX. se je fanatično postavljal proti znanosti. On je določil je-zuitični nauk o neoskrunjenem spočetju device Marije za dogmo katoliške cerkve. Pod njegovo vlado je narasla moč jezuitov, ki so mu izkazali svojo hvaležnost s tem, da so na , koncilu 18. julija 1870 dosegli dogmo, ki trdi |) papeževo nezmotljivost, čeravno se je velik del škofov, med njimi tudi Strossmayer, upi' ral in smatral to za nesmisel. Pij IX. je storil tudi to komedijo, da se je proglasil za jetnika v Vatikanu, čeravno gre papež lahko, j kamor hoče, ne da bi ga kdo oviral. Sedaj bi ga imel Pij X. proglasiti za j blaženega in s tem blamirati samega sebe. Odtod se tudi izpozna, da žive duhovni očetje v Vatikanu kakor bratje med seboji da skrbe samo za krščansko revščino in skromnost in da jim je edino veselje, ako more diug drugemu storiti kaj prijetnega. «Ljubite se med seboj . . .!» Ruski ministrski očenaš. Peterbuiški časopis «Rus» je objavil kratek čas, preden je bil od vlade ustavljeni sledeči ministrski očenaš: Oče naš, dobro je, da si na nebesihi kajti če bi bil na zemlji, bi te Vuič odgnal-Izpolni naj se volja Dumova in pride naj \ , nam njegovo kraljestvo. Kredit nam daj danes v Evropi, Petru Nikolajeviču podaj ovsa in narod naj plača naše dolgove, sam0 ne tako, kakor mi plačujemo našim upnikom-Ne vpelji nas v izkušnjavo, temveč reši na® Kalajeva!» Za ta očenaš so seveda urednika — zapri1* Kakor vrba. Na Nemškem so v petih letih od 18^ do 1903 razni sodniki obsodili ondotne s o* druge na ll3/* let kaznilne, na 257 let je^e in na več kakor 100.000 mark globe. V iste01 času se je zvišalo število socialno-demokra' tičnih glasov od 2,107.000 na 3,025.000 Jjj število socialnodemokratičmh državnozborska poslancev od 56 na 81. ... [ Cim bolj se obrezuje vrbo, lemboj raste. krščanski učitelji nekda] in danes. Socialna demokracija uči, da je vera Pftvatna stvar, iz česar sledi, da mora biti ^sakomur prepuščeno, da si po lastni volji >n po svojem nagnenju izbere vero, ki mu najbolj ugaja. Novodobni katoličani napadajo 2aradi tega socialno demokracijo z vso strastjo. Včasi so cerkveni učitelji mislili drugače: njih nauki se niso strinjali s stališčem današnjih klerikalcev, pač pa z zahtevami sedanjih socialnih demokratov. Škof Tertulian, ki je živel v letih 160—220 p. Kr. v Kartagu, pravi: «To ni ^erstvo, jemati ne svobodno izvoljenje bo-zanstva, ki ga hočem častiti, tako da tedaj ne morem častiti, kogar bi rad, temveč *ogar moram. Tudi človek ne mara prisojnega čaščenja.» Na drugem mestu pravi: «Temeljito pravo človeka je, da si svobodno izvoli predmet svojega religioznega čaščenja. Ako se vrši zaradi verstva pritisk, tedaj to, kar izide odtod, ni več verstvo.* Lactantius iz Nikodemije, imenovan krščanski Cicero, iz 3. stoletja, kliče: «Gemu ta pritisk in sila? Gre se vendar za vero in te ni mogoče nikomur vsilili. Ne udarcev, ki vganjajo strah, temveč besede ljubezni, ki prepričujejo, morate rabiti. Krvoločnost in vera so različne rtči. Zaman Je združevati resnico in silo, pravičnost in °krutnost. Gotovo je treba braniti vero, ali brani se je s tem, da se ubija nasprut-h'ke. Ako hočeš varovati vero s prelivanjem in z mučenjem, tedaj jo kališ in raniš. ab ne obvaruješ je. Ako je kaj prepuščeno svobodnemu uvaževanju vsakogar, tedaj je 1° ravno vera. Sedanji klerikalci so druzega mišljenja ln za sveto inkvizicijo jim je še danes žal. goloba iz cele jate. Predstavite si prizor: Vsi sede naokrog in gledajo, kako eden, ko' se je najedel, razmetuje in uničuje žito, a na smelejšega in gladnejšega tovariša se vržejo vsi pa ga trgajo na kosce, le zato, ker se je dotaknil edinega zrna s kupa. Ako bi gledali to, bi videli le, kar je urejeno in kar se godi vsaki dan med ljudmi. Palej. Aforizmi. V jamo vržete človeka in pri tem mu Pravile, da mora biti zadovoljen s položajem, hi ga je vanj dovedla previdnost božja. Pako je naše moderno krščanstvo. Pravite: ''Nismo ga vrgli tja.* Seveda, ne zavemo se ^sega, kar storimo in česar ne storimo, dokler se ne vprašamo vsako jutro, kako ■•batno čez dan delati ne to, kar nam ko-risti, temveč, kar je pravično. Dotlej ne postanemo vsaj toliko kristjani, da bi priznali resničnost mohamedanskega izreka, da «je hra pravičnosti več vredna, kakor sedem deset let molitve.* John Euskin. Pravijo, da je enakost nemogoča, ker bodo vedno nekateri ljudje močnejši in razumnejši od drugih. Ah ravno zato je zlasti treba, da bi bile pravice vseh ljudi enake. j*ko bi bila poleg neenakosti moči in neenakosti razuma še neenakost pravic, bi bilo Potlačevanje slabejših od močnih še večje Lichtenberg. Predstavite si jato golobov na žitnem Polju. Predstavite si, da devetindevetdeset nied njih, namesto da bi zobali, kar ho-k®J° in uživali, kar potrebujejo, vse zbirajo, Hip dosežej° na velik kup. Zase ne jemljejo esar razen plev; celi kup hranijo za .Qlnega najslabotnejšega in najbolj suhega Strokovni pregled. gledališče, ker deželni odbor ne izplača subvencije, ki jo je deželni zbor že dovolil. Dolga vrsta govornikov je iskala sredstva, kako bi se prišlo iz zagate, a porab nega sredstva ni znal nihče povedati. Nam se zdi, da vprašanje dosedanje subvencije ni najvažnejše. Z dosedanjimi dohodki se slovensko gledališče sploh ne bode moglo razvijati. Kako naj se dobi obilnejših sredstev, ki so potrebna, če hoče imeti res kulturen in umetniški zavod, ne pa tingl-tangi, to je glavno vprašanje in s tem bi se moral pečati občni zbor. Stavka v Koslerjevi pivovarni v Ljubljani. Delavstvo Koslerjeve pivovarne v Ljubljani je razmeroma jako slabo plačano. Že pred nekaj tedni se je pričelo tam gi-janje, ker je tvornica hotela podaljšati de-avni čas za eno uro in plačati zanjo po 10 v. Delavci so se temu uprli, in zaradi tega jih je bilo nad 30 odpuščenih. Drugi delavci so se potegnili zanje ter dosegli s poldnevno stavko, da je tvornica sprejela odpuščene delavce nazaj ter se zavezala, da bo plačevala uro črez čas po 20 h. Delavstvo v tvornici je plačano povprečno po 50 do 60 K na mesec V tvornici so pa tudi nekateri drugi nedostatki. Sedaj je zahtevalo 15 odstotkov zvišanje plače in prenaredbo nekaterih domačih razmer, ki so v zdravstvenem oziru potrebne. Zaradi teh mah nkostnih zahtev je izbruhnila 23. t. m. popoldne stavka v popolnem obsegu. Tvornica razpošilja pisma ter pravi, da so delavci stavili zahteve, ki jih ni mogoče dovoliti. To je navadna laž. Pri tej stavki seveda gredo na roko tvornici država s svojimi jttnilii in pripoveduje se celo, da je ljubljansko in šišensko gasilstvo pomagalo nakladali vozove s pivom. Ge je to res, potem je to pač nezaslišano in se nikakor ne strinja s «častjo» gasilcev. V stavko je stopilo 126 oseb, večinoma moških in nekaj žensk. Med delavstvom vlada najlepše soglasje kljbb temu, da jih tvornica straši z vsakršnimi poročili, in želeti je, da se soglasje ohrani, ker so zahteve le opravičene. Dela naj v tvornici ne prevzema nihče, dokler ni konec stavke. Ako bo stavka dalje trajala, bo delavstvo gotovo priskočilo kolikortoliko s pomočjo. Sprejemalo bo naše upravnišlvo darila. Prav pametno bi pa tudi bilo od gg. Koslerjev, da bi se poravnali z delavstvom, ker si bosta sicer mnogo škodovala in so zahteve tako malenkostne, da je neodpustljivo, ako bi brata Kosler ne stopila v dogovor s svojim delavstvom. Društvene vesti. Društvo «Ljudski Oder> v Trstu priredi dne 27.. 28. in 30. aprila v veliki dvo- Umetnost in književnost. Dramatično društvo je imelo v petek svoj občni zbor, ki pa je ostal brez uspeha in bode sklican drug, izvenreden zbor. Odbor je dejal, da se bode moralo zapreti slovensko rani »Delavskega doma* ul. Boschetto 5, II. cikel treh znanstvenih predavanj. Predava znani govornik in slovenski pisatelj Etbin Kristan iz Ljubljane. Razpored predavanj je sledeči: V petek, dne 27. t. m. ob 1/a 8. uri zvečer »Pokristjanjenje Slovencev* ; v soboto, dne 28., ob ‘/, 8. uri zvečer »Jugoslovanstvo in socijalizem* in v pondeljek, dne 30. ob ‘/s 8. uri zvečer «Revolucija v zgodovini človeštva*. Predmeti, o katerih bode razpravljal predavatelj, so zelo važni za vsakogar, ki želi spoznati nekatere važne zgodovinske dogodke slovenskega naroda, razne dogodke v zgodovini človeštva ter spoznati stališče jugoslovanstva napram socijalizmu. Kdor se tedaj zanima za izobrazbo, naj ne zamudi teh važnih predavanj. Vstopnina k vsakemu predavanju 20 vin. za osebo. Listke je dobiti od danes naprej v društvenih prostorih ul. Boschetto št. 5., I. nad. * i Domače stvari. Občinske volitve v Ljubljani so 17. t. m. začele v tretjem razredu. Kakor je bilo pričakovati, so liberalci zmagali z veliko večino in klerikalni poskus z »neodvisnimi* kandidati se je prav klavrno ponesrečil. Klerikalci uganjajo glede občine politiko najnižje vrste. Svojih kandidatov ne postavljajo, a vselej producirajo kakšne «obrtnike», «neodvisne» ali kakršne že bodi kandidate. Ali je rokopi? vodmatskega oklica Lampetov ali ne, je pač vseeno; da so tiste kandidature klerikalno maslo, je vendar gotova stvar in »Slovenec® jih redno podpira, kolikor le more. To pa je na vsak način nelojalna in nelepa politika. Klerikalci imajo vendar ravno tako pravico, poskušati, da bi prišli v občinski svet, kakor vsakdo. Ali store naj to z odprtim vizirjem, pa naj se ne skrivajo za kandidaturami pod tujo firmo. Resnosti nimajo take igrnrije itak nobene. Nastopanje kandidatov, ki nimajo nobenega progi ama, ki ne morejo producirati niti kritike občinskega gospodarstva, temveč premorejo kvečjemu nekoliko pavšalnih ftaz. je gola komedija. Opozicija v občinskem svetu bi bila gotovo potrebna, pa naj bi imela že kakršnokoli barvo: ali opozicija mora biti utemeljena. Če že smatrajo liberalci občinski svet za domeno, za katero ni treba nobenega boja, ter so občinske volitve v Ljubljani formalnost najbolj trivialnega značaja, bi morala vsaj opozicija nastopiti stvarno. Seveda, kandidature iz zakotja, pa stvarnost — to se ne da združiti. ..Slovenski Narod" poroča o socialno-demokratičnem shodu, ki je bil v nedeljo dopoldan, precej objektivno, a koncem poročila se spušča v polemiko, ki je popolnoma ponesrečena. Piše: «Klerikalci mu — soci-alno-demokratičnemu govorniku — niso všeč, ker so nastopili proti splošni volilni pravici, liberalci pa ne, ker so koj od začetka hoteli preprečiti klerikalni namen in ga tudi pozneje preprečili . . . Peščici kranjskih Nemccv in bankrotiranih veleposestnikov je pa napravil eleganten poklonček, rekoč, da deželnega zbora kranjskega brez Nemcev ni. Nam |se zdi jako verjetno, da bi Kristan privoščil nemškim veleposestnikom prav od srca vse njihove mandate, samo 4. kurija naj bo vsa socialno-demokratična. Ce se socialni demo-kratje potegnejo za to, kar je pa čisto gotovo, potem mer.da ni tolik greh, če narodno-napredni poslanci ne puste, da bi mesta in trgi bili izročeni na milost in nemilost klerikalnim kmetskim občinam. Tudi liberalci smo naposled sami sebi najbližji.* — Kaj «Slov. Narod* o socialnih demokratih misli, je njegova stvar. Ali njegova misel ima samo namen, opravičiti svojo lastno taktiko. Mogoče, da je »Narodov® poročevalec slabo slišal, kaj se je govorilo na shodu; to bi razjasnilo, da nahaja nasprotja tam, kjer jih ni. Bodi torej povedano, da je bilo na shodu nekoliko diugače. Nihče ni obsodil obstrukcije same po sebi; kadar ni več druzega sredstva, je obstrukcija vselej opravičena, seveda, če ni njen namen neopravičen. Ali zato se vendar ne more pričakovati od socialnih demokratov, da naj odobre en bloc vse, kar so liberalci storili. Ali naj se morda socialni demokratje ogrevajo, če pledira »Narod* za štiri mandate v četrti kuriji? . . . Kar se tiče Nemcev,'se pa njih ekzistenca na Kranjskem nikakor ne more zanikati. «Narod* se moti, ako misli, da «privoščimo> nemškim veleposestnikom vse njih mandate. To je mala eskamotaža. Nemški veleposestniki in nemški prebivalci na Kranjskem — to vendar ni vseeno. Mandati veleposestnikov so privilegij in sicer nezaslišan privilegij. Primerno zastopstvo Nemcev v kranjskem deželnem zboru pa je postulat pravice. Nasprotovati takemu zastopstvu ni narodno, temveč brutalno. Ge bi bilo prav, izključiti Nemce iz kranjskega deželnega zbora, tedaj je tudi prav, da nimajo tržaški — mestni — Slovenci nobenega zastopstva v tržaškem mestnem svetu, oziroma deželnem- zboru, Kar hoče kdo zase, mora priznati tudi drugim. In zakaj se »Narod* toliko ešolira? Ko so njegovi poslanci glasovali za proporcionalni zistem, so morali vendar računati, da zajamči to sredstvo tudi Nemcem primerno zastopstvo. Ali danes ne velja, kar je veljalo 17. novembra? Pa že iz taktičnih razlogov bi morale slovenske stranke uvaževati tako proporcionalno zastopanje. Da so v današnjih razmerah nemški veleposestniki velika ovira volilni teformi, je nepre-porno. Nacionalni moment igra tukaj gotovo večjo ulogo, kakor stanovski. Ako se bode Nemcem reklo, da morajo izgubiti vsako reprezentanco, bode njih odpor gotovo mnogo hujši, kakor če jim ostane upanje, da si ohranijo vsaj tako zastopstvo, ki jim gre po pravici. To menda ni tako težko razumeti. Mesto, da bi »Narod* iskal socialno-demokratične absurdnosti, kjer jih ni, naj rajši liberalci mirno in trezno presodijo situacijo in če so res zavzeti za splošno in enako volilno pravico, naj to dokažejo s pozitivnim delom. Terminologija naših liberalcev je včasi zelo čudna. Že nekaj dni piše «S)ovenski Narod* in govori dr. Tavčar o deželno-zborski volilni reformi in povsod se ponavlja enak nesmisel. V komunikejih, noticah in govorih pravijo gospodje, da zahtevajo splošno in enako volilno pravico s proporcionalnim zistemom; če se pa tega ne bi dalo doseči, zahtevajo, da naj imajo v četrli, splošni kuriji, samo tisti volilno pravico, ki je nimajo že drugod. O tem bi se dalo še debatirati; seveda bi bilo treba vedeti, koliko mandatov bi dobila ta kurija. Ali liberalci bi bili vendar že lahko opazili, da to ne bi bila več splošna kurija. Splošna je n. pr. državnozborska peta kurija, ker v njej vlada splošna volilna pravica. Tak razred, ki mislijo liberalci nanj, bi bil pa om'jen, ne pa splošen. Vidi se, da so se liberalci doslej bore malo pečali z volilno pravico, če mešajo tako primitivne pojme. „Slovenec“ ponatisne z veliko slastjo vsako besede, ki jo najde v našem listu proti liberalni stranki. Pri tem pa ga vodi farizejski namen. Klerikalno glasilo špekulira tako: Ako bodo naši čitatelji brali, da socialni demokratje kritizirajo liberalno delovanje, bodo morali misliti, da odobrujejo klerikalno. — Tega, kar pravi »Rdeči Prapor* proti klerikalcem, «Slovenec» seveda ne ponatisne. V sedanji situaciji bi bilo to namreč posebno neprijetno. Kakorkoli se lahko kritizira liberalno takliko v deželnem zboru, tako strogo se lahko obsoja klerikalno.' Kjer so liberalci delali napake, so klerikalci delali grehe. Brezobzirnost, s katero so hoteli njih poslanci izsiliti volilno reformo, ki ni imela nobene druge prednosti, kakor zagotoviti klerikalcem absolutno večino, ne bodo socialni demokralje nikoli odobravali in »Slovenec* se trudi zaman. da bi vzbudil v širši javnosti domnevanju, da so socialni demokratje zadovoljni s tisto spako, ki so jo hoteli klerikalci sprejeti kakor nebeško mano. Nove vrste shod sklicujejo klerikalci za ned. ljo. Javen je; v smislu zakona bi moral biti torej pristopen vsakomur. Ali .klerikalci dovoljujejo vstop samo članom «slovenske ljudske stranke*. Nimamo nič zoper to, če se uvede v Avstriji tudi take shode — v Nemčiji jih n. pr. imajo — ali doslej jih naš zborovalni zakon ne pozna. Badovedni smo, ali vzame vlada naznanilo na znanje. Cisto prav nam bode, ako to stori, povemo pa že danes, da bodemo tedaj zahtevali tudi za našo stranko absolutno enako pravico. Značilno pa je za klerikalce vsekakor, da se na shod zaradi volilne reforme ne upajo prepustiti ljudi, ki ne pripadajo klerikalni stranki. V svojem listu imajo več poguma in kadar skličejo nasprotniki shod, tudi. Samo ne vemo, ali bodo izpoznali svoje pristaše po nosu, ali se mora vsaki izkazati z molkom. Tretji katoliški shod bode letos koncem meseca avgusta. «Slovenec» ga naznanja z bombastičnim oklicem, čegar prisiljeni patos ne izziva druzega, kakor ironičen posmeh. Klerikalno vabilo trdi, da se je s prvima dvema katoliškima shodoma začela renesansa slovenskega naroda. Klerikalizem in pa re" I nesansa — to sta dva pojma, ki se združil" jeta tako, kakor ogenj in voda. Preporod pomeni začetek novega življenja, emancipa* cijo od starega in zastarelega, osvoboditev od predsodkov, stremljenje za novimi cilj1* zarjo novega dneva. Takemu obnovljenju pa je klerikalizem zagrizen sovražnik; njegov namen je uničenje novega, povratek v minole čase; klerikalizem ni renesansa, temveč morilec nove dobe. Ideali klerikalizma leže v preteklosti, v srednjem veku, v tistih stoletjih, ko je imela cerkev absolutno moč nad mate-rielnim in duševnim življenjem, ter je faktično j lahko uničila vse, kar ji ni bilo všeč. Nje- i govo stremljenje gre v tiste ča?e, ko so ce* sarji romali čez planine v Kanoso in stali V sami srajci pred papeževim pragom; v tiste čase. ko so ležali narodi na trebuhu pred papeževim poveljem in pred vsako popovsko besedo; v tiste čase, ko so plamtele grmade, in na grmadah bolni ali pa z lastno glavo misleči ljudje izdihovali svoje duše v neznanskih mukah. • Papež kot najvišji vladar in sveta inkvizicija kot edini regulativ življenja je ideal klerikalizma. Oni pa govore o renesansi! Za prispodobo svojega stremljenja jemljejo življenje Kristusa in njegovo smrt, a od naukov blagega, velikega mučenika, ki je ukazoval, ljubiti vse ljudi, ljubite sovražnike, odpuščati, ne soditi, jim ni ostalo toliko, da bi Kristus vsaj oddaleč izpoznal svoj nauk, ako bi se danes prikazal med nami. Oklic žonglira z besedami, kakor da vabi na kako predstavo v cirkus. »Kako vsepovsod tako vneto religiozno, socialno in politično življenje!® kliče vabilo. Katolicizem bi sicer moral bili vera, ne pa politika, ne socializem, kraljestvo Kristusovo ni bilo od tega sveta in katoliški shod bi se imel pečati z vero, ne pa s socialnim in političnim življenjem. S tem, da prestopa svoje meje. izreka sam, da se ne prireja katoliškega shoda, temveč klerikalnopolitičen zbor. A če je na Slovenskem res kaj političnega in socialnega življenja, ne sme klerikalizem pripisovati tega katoliškim shodom, kajti politično in socialno življenje vstvarjajo razmere. Govoriti o religioznem življenju na Slovenskem je pa naravnost blasfemija. Kje pa je pri nas še kaj religioznosti? Inteligetni sloji so izgubili vero; nekateri so napram religiji popolnoma indiferentni, drugi jo smatrajo za sredstvo, potrebno prostemu ljudstvu, tretji jo nosijo kakor krinko, ki pospešuje njih osebne koristi. Na kmetih je razširjeno neko novodobno malikovanje. V cerkvah se je naselila politika, na prižnicah grmi strankarsko priduševanje, izpovednice so mesta za profano agitacijo, v bolniških sobah se dela propagando za klerikalno časopisje in za testamente, pastirska pisma so volilni oklici. Nikjer pa ni čiste pobožnosti, nikjer naivne religioznosti. In tretji katoliški. shod bode zopet tiibuna za politično agitacijo; na njem se bode zopet lazširjevalo sovraštvo do ljudi drugega mišljenja in drugih nazorov, zopet se bode tam izpodkopavalo pravo religioznost in uničevalo Kristusov nauk. Katoliški shod — krvava ironija! Ali le nnj ga prirede. Le naj deklamirajo o svobodi cerkve, pa v eni sapi preklinjajo Fran* cijo, ki — daje cerkvi tako popolno svobodo, da ne bode imela država sp!oh ničesar opravili z njo. Le naj perorirajo o sreči slovenskega naroda, pa obenem odpirajo ogromno rimsko kletko, v kateri naj bi izginila vsaka samostalnost. Cim bolj bodo zbirali taka očitna nasprotja na enem kupu, tem prej se bodo morale ljudstvu odpreti oči. Ogromno je poslopje, ki ga zida klerikalizem; ali en sunek živega vetra pride, pa podere vse. Kruh na prvi majnik. Ljubljanski pe-kovski pomočniki prosijo cenjeno občinstyot ki izdeluje kruh doma, pa ga daje peči v pekarno, naj dne 1. mojnika ne izdeluje takega kruha, da bodo tudi pekovski pomoč' niki lahko praznovali delavski praznik. a&a&ausurasuaaasatf Delavci na Kranjskem se zmenijo Ipn tej priložnosti tudi o deželnozborski molilni pravici, ki je postala ravno ^ako aktualna. Tako je prvi majnik letos resen praznik kakor nobeden izmed tistih 'dni, ki so v oficielnih koledarjih rdeče zaznamovani. Slovenski delavci store svojo dolžnost. Slava prvemu majniku! Živela splošna in enaka volilna kavica! Politični odsevi. Državni zbor je končal svoje velikonočne Počitnice in je imel v torek prvo sejo. Ta dan ^ je sešel tudi odsek za volilno reformo. V pjem se opravi najvažnejše delo, ki ga ima •Zvršiti ta parlament, preden konča svoj obstanek. Ministrski predsednik baron Gautsch 3e imel pretečeni teden pogovore z voditelji Nekaterih meščanskih strank, ki so seveda Nadevali volilno reformo. Kaj so konferirali j*1 kakšen je bil uspeh, še ni znano. Nedvomno je izrekel vsak posameznik želje'glede razdelitve volilnih okrajev, pri čemer je mi-bižčas vsakdo na interese svoje stranke. *ake volilne reforme, ki bi ustrezala vsem, ®eveda ne izdela nihče; dati večino Nemcem '*n Slovanom, ne povečati števila vseh mandatov, pa vendar napraviti toliko volilnih okjajev, da postane lahko vsakdo poslanec, kogar to mika. to so nemogoče reči. In kadar Se bode natančno dognalo, kaj zahtevajo stranke, se bode tudi videlo, kdo je prijatelj, *do pa sovražnik splošne in enake volilne Pravice. Delavstvo bode točno pazilo na dejanje poslancev in si bode zapomnilo vse. 6sed je slišala že dovolj, sedaj prihaja čas, 0 hoče videti tudi kaj dela. To naj bi vzeli Uc*i gospodje lastniki mandatov v poštev. 0 parlamentariziranjn ministrstva se . ®Pet nekaj * več govori. Poljsko kolo je baje IZJavilo. da je sporazumno s preustrojstvom ^•'adnjgkg vlade v parlamentarno, ako se izvrši parlamentariziranje temeljito in ako se lzPolni želje poljskega kluba. Bilo bi zanimivo vedeti, kako si to cenjeno «kolo» predstavlja. Ako hoče imeti svoje zastopnike v •dk-*’ pa ^lasovati za volilno reformo, če °bi Gal:cija nekaj več mandatov, bi bilo to isto sprejemljivo. Ako pa se bode igralo z oulno pravico slepo miš, mu bodo poljski elavci tako posvetili, da mu preide vsa slepota. {ju. Baron Gantsch je naznanil raznim podarjeni, da želi krona, da se dožene volilna ^a Vsenemci na noben način hod ° ^°PU8^^ volilne reforme, ako ne bod sPr.eje*a separacija Galicije, sicer da uprizorili v zbornici take škandale, ka-0e. ®.l“ ni bilo v avstrijskem parlamentu. tw ! škandale je res edino, kar znajo Vse-C1> ali modri Franko S tein je pozabil, ,e je vendar že nedopustno; saj, kdor ima oči, da vidi, mora razumeti, da ne pomeni ta sloga nič druzega kakor to: Bodimo vsi klerikalni. Nedopustno je pa tudi, da se opravičuje to gnilo slogo vedno z narodnim interesom. V resnici je ravno ta politična brezbarvnost Spodnješta-jercev veliko kriva neštetih izgub slovenske narodnosti. Kdor se nekoliko ozre po naših krajih, izve prav lahko, da je v nekaterih krajih takozvano renegatstvo v polnem cvetu. Tukajšnji voditelji tarnajo zaradi tega, pa iščejo vzroke povsod, samo tam ne, kjer res tiče. Eden najvažnejših vzrokov pa je ta, da je postal mnogim napredno mislečim ljudem pojem Slovenstva na Štajerskem identičen s pojmom reakcionarnosti in klerikalizma. Ljudje, ki vidijo, da je vse, kar je v tej deželi oficielno slovensko, obenem klerikalno, a ki sami nočejo biti klerikalci, se hočejo rešiti klerikalizma s tem, da beže iz Slovenstva. Na vprašanje: «Zaknj pa držite z Nemci?> — se lahko dobi odgovor: »Ker nočemo biti farški.* To sosadovi tiste «sloge», z narodnim interesom pa se tako politiko kaj slabo prikriva. No. pa tiste številne kandidature so pač izvrstna ilustracija fiktivne sloge. Namesto zdrave razdelitve strank po političnih načelih, imamo separacijo posameznih okrožij, posameznih krajev in pa klik. Ako bodo vodili politiko še dolgo v tem tiru, pride kmalu čas. ko sploh ne bode več prostora za spodnještajersko slovensko politiko. Omenil sem že. da se je govorilo na shodu tudi o državnozborski volilni reformi. O potrebi volilne preosnove nismo slišali ničesar. Nihče ni mislil na to, da je ravno za Slovence veleposestniška kurija monstrum. ki ga tak narod, kakršen je naš, kar ne more prenašati. Nihče se ni spomnil, da je treba slovenskim proletarcem političnih pravic, ki jih danes nimajo. Vse, kar so znali povedati, je bilo to, da je na Štajerskem in na Koroškem premalo slovenskih mandatov. Končno so sklenili resolucijo, v kateri pravijo, da rajši nobene volilne reforme, kakor Gautschevo. Premodro, zares! Vidi se, kako izvrstno znajo računati. Seveda je opravičeno, če poizkusijo poslanci pridobiti štajerskim in koroškim Slovencem še par mandatov. Toda: Bajši sedanjo vclilno pravico, kakor Gautschevo reformo, to je vendar neumnost. To se namreč pravi: Bajši tri mandate, kakor šest. Samo otroci lahko trdijo, da je to pametna politika. Spodnještajerski okraji so po na-' Črtu vlade res precej veliki; ali na Dunaju je n. pr. okraj Favoriten. ki ima 117.000 prebivalcev, torej dvakrat toliko, kakor jih imajo spodnještajerski. Le torej vse, kar je prav. Manjši volilni okraji bi bili gotovo tudi nam všeč, Ako bi bili količkaj pošteno razdeljeni, ne bi bilo mogoče, da bi prišli vsi v klerikalne roke. Seveda, z umetno volilno geometrijo se lahko tudi najmanjše okraje spravi v klerikalno oblast, kakor kaže primer na Kranjskem. Tudi tukaj bi bil proporcionalni zistem najpravičnejše sredstvo. V tem spiislu naj bi poslanci poizkusili svojo srečo. A če hočejo delovati na korist ljudstva, se ne smejo postaviti na tako stališče, kakor z nedeljsko resolucijo, temveč reči morajo: »Gau-čeva volilna reforma je primerna podlag-za razpravo, potrebuje pa popravkov in slovenski poslanci imajo dolžnost, delovati energično na to. da se jo kolikor mogoče popravi — v smislu splošnosti in enakosti.* Tako bi tudi prej kaj dosegli, kakor s trmoglavostjo, ki tukaj ni znamenje energije temveč simptom politične kratkovidnosti. Izjava. Izjavim, da izstopim iz raznih vzrokov, ki ne taB' girajo ne stranke ne javnosti, iz jugoslovanske soc, demokratične stranke ter me ni smatrati več za njenega uda. Karel Linhart. Listnica uredništva. Brežice! Prihodnjič. — Trst! «Zmn#a» prihodnjič. — Trbovlje! l^pis prihodnjič. Izjava. Razširjajo se govorice, da sem jaz dolžil ('obala,-da hoče škodovati trboveljskim rudarjem in njih kon-sumnemu društvu. Oporekam tej trditvi in kdor jo )e sprožil na temelju mojih besed, me ni razumel tef razširja sedaj neresnico. Karel Linhart. IrlnlgilOI berite in širite svoj list j llulfliul, „Rd. prapor11! ,,Rdeči prapor" naj ne manjka v uobefl* delavski hiši. „Rdeči prapor" naj ne manjka v nobeni gostilni, kavarni in brivnici, kamor de~ lavci zahajajo. Naročnina znaša: Za avstro-ogrske kraje? za celo leto K 5-44, za pol leta K 2‘72r za četrt leta K l-36. — Za Nemčijo: z* celo leto K 5-96, za pol leta K 2'98, za četrt leta K 1*49. — Za Ameriko: Za celo leto K 7*28. Posamezne številke stanejo 10 vin. j je v sledečih tobakarnah «Bdefi* 1 prapor* naprodaj: Blaž, Dunajska cesta. Franzot, državni kolodvor, Sp. Šiška. Kanc, Sv. Petra cesta, K u š e r, Sv. Petra cesta. Pichler, Kongresni trg 3. S vat e k. Glavni trg. Šešark, Šelenburgove ulice. Velkavrh, Sv. Jakoba trg. W e is er, Jurčičev trg. Gostilna Traun, Glince pri Viču. II Trstu: Lavrenčič, Piazza Caserma. II Gorici: Krebelj Peter, Kapucinske ulice 1. Na Reki: Bičar do Camera, Corso 16. 1 P m Zaloga in tovarna pohištva vsake vrste Aleksandra Levi Minzija Trst — Piazza Rosario 2 (šolsko poslopje). Trst Bogat izbor v tapeterijah, zrcalih in slikah. — Ilustriran cenik gratis in franko vsakemu na zahtevo. — Cene brez konkurence. — Predmeti se postavijo na brod ali železnico, ne da bi se za to kaj računalo. * 4* Kavarna | „tlr)ior>c" f* preje „Tedesco“ se priporoča cenjenim so-drugom najtopleje. Na razpolago so vsi važni in slovenski, italijanski in nemški listi. Vse pijače poceni. Napitnina je izključena. m m * t Prva kooperativistično ure- ^ jena gostilna ;£ v ulici S. Giovanni v Trstu. T Izvrstna vina. Dalmatinska nT vina, direktno od organizi-ranih sodrugov v Dalmaciji. Vedno dobra kuhinja. Na ^ razpolago »Rdeči Prapor*, & »Arbeiter-Zeitung* in «La- iL. voratore« J Iiriaiateli in odgovorni urednik Ignaci) Sit ter. Tiska Iv. Pr. Lampret v Kranju.