ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 4 (101) 659 
Avtor je v knjigi namreč prikazal tudi, kako je bila organizirana skrb za porodnice v času osvobodilne 
vojne 1941-1945, tj. organizacija porodništva v ilegali oz. v partizanskih bolnišnicah, ki so ostale zahvaljujoč 
patriotizmu in podpori prebivalstva neodkrite. Ob zaključnem obdobju narodnoosvobodilne vojne v Sloveniji 
pa je bil organiziran za posebno težke in zahtevne ženske bolnice letalski prevoz v zavezniške baze v osvobo­
jenih delih Italije, kjer so bile dobro opremljene bolniške ustanove. 
Opombe v tej obsežni knjigi obsegajo 80 strani. Najdaljša je posvečena Ignazu Semmelweisu in njegovim 
izkušnjam na področju poporodne vročine in sepse. Na koncu knjige je Borisov dodal obsežen povzetek v 
angleščini. 
Ob koncu tega kratkega prikaza lahko predvsem ugotovimo, da sta se ginekologija in porodništvo v sloven­
skih deželah razvijala podobno kot v sosednjih državah na zahodu. Nekateri protagonisti stroke so bili tudi med­
narodno znani. To velja predvsem npr. za Alfreda Valento pl. Marchturma (1869-1926), za Pavla Lunačka 
(1900-1955) in od leta 1955 za Franca Novaka. 
Z d e n k o Le v e n t a i 
L o j z T r š a n, OF v Ljubljani. Organiziranost v času italijanske okupacije 1941-1943. Ljubljana : 
Arhiv Republike Slovenije, 1995. 197 strani. 
Arhiv Republike Slovenije je v zadnjih letih začel z obsežno in premišljeno založniško dejavnostjo, s 
kakršno se težko pohvalijo tudi osrednje znanstvene institucije v državi. Zlasti je pomembno, da je ta vodilna 
arhivska ustanova, poleg razstavnih katalogov, inventarjev ter arhivskih virov kot stalnih izdaj, začela izdajati 
magistrske naloge svojih delavcev. Na ta način namreč njegovo vodstvo omogoča, da delovni in ambiciozni 
strokovni kader pride (najprej do prve) knjižne izdaje, poleg tega jih s tem spodbuja k novim in še večjim 
raziskovalnim naporom in ne nazadnje še bogati slovensko historiografijo s kvalitetnimi raziskavami manj 
znanih procesov in dogodkov iz naše bližnje in daljne preteklosti. 
Eno izmed lično oblikovanih monografij, ki jih je Arhiv izdal sredi letošnjega leta, je tudi magistrsko delo 
Lojza Tršana, zgodovinarja, ki je strokovni in širši javnosti znan kot avtor več razprav in člankov iz tematike 
druge svetovne vojne, ki jih je objavil v strokovnih revijah in osrednjih časnikih. Neznano tudi ni, da v zadnjem 
času tvorno sodeluje v ekspertni skupini za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško ter Arhivskem društvu 
Slovenije. 
Magistrsko delo, ki gaje Tršan na Filozofski fakulteti zagovarjal že leta 1990, je rezultat njegovega večlet­
nega natančnega in trdega dela. Avtor se pisanja namreč ni lotil že takrat, ko je proučil dosegljivo literaturo in 
dokumentarno gradivo, temveč šele potem, koje zbral pričevanja ljudi, ki so dejavno sodelovali v dogodkih, ki 
jih je sklenil podrobno raziskati. Največji del tovrstnega gradiva je zbral v času, koje bil profesionalni zgodo­
vinar pri občinskem odboru Zveze borcev v Ljubljani. Tršan seje v svojem knjižnem prvencu lotil problematike 
iz časa druge svetovne vojne, ki doslej še ni bila podrobneje raziskana in predstavljena. To je organizacija in 
delovanje OF (Osvobodilne fronte) v Ljubljani in njeni okolici med leti 1941 in 1943, torej v času, ko Ljubljana 
ni bila le središče oboroženega odpora, brez katerega bi - po Kardeljevih besedah - "stradali (...) in se pretvo­
rili v majhno četo, ki se neprestano izvlači iz obkolitve". Bila je tudi središče političnega dogajanja na 
Slovenskem, kajti tu so bila vodstva pomembnejših predvojnih političnih strank, sindikalnih gibanj in organi­
zacij. Kot je razbrati iz uvoda, je osrednjo pozornost namenil razvoju organizacije in kadrovske strukture OF in 
njenih "sestrskih" organizacij (Ljudske pomoči, Narodne zaščite, Delavske enotnosti in Mladinske OF), 
oblikam, s pomočjo katerih so se aktivisti temeljnih in drugih skupin na terenu povezovali v matične in terenske 
odbore OF (te oblike so po njegovi oceni največ pripomogle, da je OF tako hitro prerasla v množično organi­
zacijo). Podrobneje so ga zanimali še odnosi posameznih skupin do Dolomitske izjave ter njeno udejanjanje v 
Ljubljani, pa tudi posledice, ki so jih imele določene akcije okupatorja in njegovih domačih zaveznikov na 
razvoj OF v obravnavanem obdobju. 
Zaradi preglednosti je knjigo razdelil na štiri poglavja, ki so časovno razmejena s sledečimi pomembnimi 
dogodki: ustanovitev Protiimperialistične fronte, obžičenje mesta, začetek množičnih italijanskih represalij ter 
sprememba ustroja OF, božične racije, kapitulacija Italije. V skladu z opisano zasnovo je pisec v začetnem 
poglavju osvetlil, kako je potekalo ustanavljanje posameznih odborov OF v Ljubljani in njeni okolici in sicer 
od maja 1941, ko je obstajala le vrsta "različnih povezav" med prijatelji in somišljeniki in ni bilo posebnega 
organizacijskega merila, pa do konca leta 1941, ko so začeli organizacijo sistematično graditi in so odbori OF 
poleg političnih začeli prevzemati tudi nekatere oblastne naloge (pobiranje narodnega davka in posojila, nabi­
ranje prostovoljcev in zimskih potrebščin, agitiranje za narodno enotnost in "bojevanje" proti narodnim izda­
jalcem). Pri tej analizi ni zaobšel temeljnih problemov in vprašanj, ki so tesno povezani z vzpostavljanjem orga­
nizacije OF. Do tistih, ki so že znani in obdelani, se mu ni bilo treba opredeljevati, temveč jih je samo povzel. 
Manj znane in še ne dovolj raziskane pa je podrobneje proučil in izpostavil. Med prve nedvomno sodita dejstvi, 
da so bili komunisti jedro, okoli katerega je nastala organizacija OF, ter daje bilo že na začetku navzoče neza­
upanje med posamezniki iz ustanovnih skupin. V drugo kategorijo pa sodijo ugotovitve, kot na primer, da komu­
nisti v začetku niso vsiljevali svojih ljudi v odbore OF, ker so bili bolj navezani na partijsko organizacijo; nada­
lje, da je imel Izvršni odbor OF majhen vpliv na vzpostavljanje Mestnega, Okrožnega, rajonskih in terenskih 
odborov OF v Ljubljani in daje v tem času organizacija OF, ki sojo začeli sistematično graditi šele septembra, 
močno zaostajala za njenim političnim vplivom in močjo ter številom pripadnikov. 
Drugo poglavje je v celoti namenjeno ustanavljanju in delovanju matičnih in tovarniških odborov OF, to 
je prvi obliki množičnega povezovanja prebivalstva v OF, ki je bila še posebej značilna za Ljubljano. Avtor je 
660 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 4 (101) 
na podlagi konkretnih podatkov, dejstev, dogodkov in številk ocenil, da se je povezovanje prebivalstva po po­
klicnih skupinah in ustanovah (šoferji, peki, obrtniki, zdravniki, uslužbenci itn.) oziroma po delovnem mestu 
pokazalo kot zelo posrečena in učinkovita organizacijska oblika. Na ta načinje vodstvo osvobodilnega gibanja 
uspelo pritegniti "imovitejše" sloje in vrsto strokovnjakov in tako priti do materialnih in finančnih sredstev, 
stanovanj, do spretnih in iznajdljivih ljudi. Pomembno je bilo še, daje prav ta organizacijska oblika omogoči­
la, da se je februarja 1942 brez večjih težav začel prehod na teritorialno obliko organiziranosti, v kateri so se 
aktivisti začeli povezovati z organi OF tam, kjer so stalno prebivali. Tretje poglavje govori o OF v Ljubljani v 
času od februarja do decembra 1942, se pravi od obžičenja mesta do božičnih racij. Za organizacijo OF je bilo 
to obdobje čas defenzive, zastoja in velike preizkušnje. Obžičenje mesta in italijanske racije februarja in marca 
OF še niso preveč prizadele, težki časi so se začeli aprila s streljanjem talcev, stopnjevali sredi leta z italijansko 
ofenzivo, vrh pa dosegli decembra, koje ljubljanska MVAC v množičnih racijah aretirala okoli 1000 aktivistov. 
Uvodoma avtor razčleni krčevita prizadevanja vodstva KPS, da bi bila OF v Ljubljani še naprej močna in da bi 
njeni vodilni člani obdržali "vajeti v rokah". Nato analizira odnose med posameznimi skupinami in znotraj nji­
hovih vodstev, predstavi dejavnost, organizacijo in kadrovske spremembe v odborih OF ter njihovih posebnih 
organov (VOS, tehnika) ter opiše pritiske okupatorja in njegovih zaveznikov, vplete pa tudi tragične usode neka­
terih aktivistov (Lovro Kuhar). Sledijo sklepne ugotovitve, ki kažejo, da je mesto kljub težkim pogojem sicer 
ostalo pomemben vir za preskrbo partizanskih enot in da nobena od skupin, ki so bile vključene v OF, ni izstopi­
la ali se priključila nasprotnikom. Toda pod težkimi udarci, ki jih je OF utrpela zlasti konec leta, se je organi­
zacija začela manjšati in vse bolj prevzemati ilegalne oblike delovanja. 
Peto poglavje, ki nosi naslov Najpomembnejši problemi narodnoosvobodilnega gibanja v Ljubljani do 
kapitulacije Italije, je iz gledišča zgodovinske stroke osrednji in najpomembnejši del knjige. V njem nam avtor 
odkriva, kako je KPS spomladi leta 1943 "izrinila sopotnike" iz OF oziroma udejanila Dolomitsko izjavo v 
Ljubljani. To je prva resna raziskava tega nedvomno pomembnega dogodka in sicer na lokalni ravni, zato ni pre­
senetljivo, da njene ugotovitve presegajo dosedanje vedenje o njem. Tako se na primer lahko prepričamo, da so 
Dolomitski izjavi najbolj nasprotovali Sokoli (ne pa krščanski socialisti, kot je veljalo doslej) in daje morala 
Partija uporabiti metodo prepričevanja, ne pa prisile, kot je to veljalo na osvobojenem ozemlju. V tem poglavju 
je Tršan obravnaval še neuspele poizkuse KPS, da bi v mestu okrepila organizacijo in dejavnost OF do tiste 
mere, da bi lahko še pred kapitulacijo Italije izpeljala oborožen upor, v katerem naj bi sodelovalo od 10 000 do 
15 000 ljudi. Opiše še delovanje množičnih organizacij OF, vdore v organizacijo OF, demonstracije, komemo­
racije in druge oblike množičnega izražanja nezadovoljstva meščanov do okupatorjevih ukrepov ter "vsakda­
nje" življenje ilegalcev v mestu. 
Knjiga se ne zaključuje s seznamom uporabljenih virov in literature, ampak z odlomki iz zapisnika 
Leopoldine Mekine, to je ene od vodilnih aktivistk OF, ki je bila pred koncem vojne aretirana in je policija na 
podlagi njenih izjav rekonstruirala organizacijo in delovanje odpora v Ljubljani v času nemške okupacije. 
Objavljeni so tisti odlomki, ki opisujejo dejavnost OF, njeno povezanost z drugimi organizacijami in posamezne 
zvrsti podtalne dejavnosti v letih 1943 do 1945. S tem "dodatkom" je knjiga pridobila na vrednosti in postala 
zaključena celota. Pričujoče delo je resna historična publikacija, s katero se avtor uveljavlja kot dober po­
znavalec novejše zgodovine našega prestolnega mesta. Je aktualno in napisano dovolj tekoče, da lahko poleg 
ožjih poznavalcev pritegne k branju tudi v tem pogledu povprečno razgledane bralce. 
J o ž e P r i n č i č 
F e r d o G e s t r i n, Svet pod Krimom. Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Škuc -
Jtf Studia-Humanitatis, 1993. 204 strani. 
Ni ravno v navadi in tudi ne povsem v skladu z načeli korektnosti do strokovne javnosti, seveda pa tudi ne 
do avtorja, da se o neki publikaciji piše šele dve leti po njenem izidu. Časnikarji so po zaslugi takratne tiskovne 
konference povedali svoje že dan dva za tem; no, nekaj kolegov zgodovinarjev pa je že bolj poglobljeno in pred­
vsem pohvalno pisalo o njej čez nekaj tednov. Presenečenje gor ali dol, sedaj je torej tukaj še en glas o knjigi 
akademika prof. Ferda Gestrina o burni in krvavi preteklosti vasi pod Krimom, ki so zadnja desetletja 
(samo)upravno politično spadale v okvir krajevnih skupnosti Ig, Iška vas in Tomišelj. 
Določeno presenečenje je v strokovnih krogih povzročila že sama začetna odločitev prof. Gestrina, da se 
loti znanstvene obravnave zgodovine take lokalne skupnosti in to s prvenstvenim težiščem na obdobju 2.sve-
tovne vojne. Če so mu začetno odločitev za to sicer pospešili določeni zainteresirani naročniki, pa se je zatem 
projekta avtor oprijel tudi z vidika lastnih nagibov in motivov, kar mu sicer kot medievistu, ki spremlja mo­
derne usmeritve zgodovinopisja, ni bilo pretežko. Knjiga je bila sicer dokončana že v prvi polovici leta 1989, 
toda zaradi posebnih metodoloških prijemov ter tudi vsebinskih prikazov naj bi njena objava ne bila zaželjena 
ter je morala čakati na izid skoraj pet let. S tem v zvezi sicer še nismo slišali dokončno razjasnjujoče besede. 
Knjiga je izšla v povsem enaki obliki, kot je nastala, pač z izjemo kratke avtorjeve uvodne besede. 
Na prvi pogled knjiga spominja na razmeroma številne krajevne kronike, ki na Slovenskem izhajajo zad­
nja desetletja, pač po vzorcu: hitri prelet starejše zgodovine z opaznim dodatkom narodopisne in materialne kul­
ture, čemur sledi osrednji del s predstavitvijo narodnoosvobodilnega boja ter končno še zadnji del z opisom 
uspehov socialistične graditve. Splošna struktura »Sveta pod Krimom« je sicer res podobna, toda s pomemb­
nimi razlikami. Pisec izpušča opise materialne in duhovne kulture, šege in navade, na koncu pa povojni razvoj 
komajda nakaže z nekaj potezami. Bistvene razlike pa so v količini in kakovosti pritegnjenih virov, v njihovi