Fran Albrecht: Promenada v snegu.                                155
Fran  Hlbrecht:
Promenada u snegu.
Z^asnulo mesto je v sneženi sen. Kako so bele ure te večerne! V dveh srcih želje so tako nemirne, kakor snežink pod nebom tihi ples.
Tako sta blizu si — nedosegljivo — s telesi svojimi dve srci vroči, kakor prelita v tej skrivnostni noči drug v drugega sta zemlja in nebo.
In on ji v mislih pravi, da jo ljubi . . . In ona v srcu trepeta: ne ruši z besedo glasno še mi v duši, o ti, česar izraziti ni moč!
Sama ne čujeta pomenkov svojih. Snežinke padajo, to popje belo, ki v tujih vrtih je nekje vzbrstelo — in ves v plamenih belih svet žari.
In noč molči kot od tišine dvojne, srci od enega pričakovanja preliti vase ... In vse je kot sanja: nebo in zemlja, sreča, sneg, ljubav.