MILOŠ RUTAR ŠPORTNIKA — VSTAJNIKA IZ POLJANSKE DOLINE RUDI ROBNIK Načelnik »Sokola« med prvimi vstajniki. — V dražgoški bitki na smučeh. — Prisega in smrt na Muhovi kmetiji. Rudi Robnik je bil rojen 24. marca 1918 v Žabji vasi pri Poljanah nad Škofjo Loko v družini malega kmeta. Končal je petrazredno osnovno šolo v Poljanah. Pred vojno je bil zaposlen kot gradbeni delavec in miner pri gradnji vojaških objektov na t. i. obrambni Rupnikovi liniji in v kamnolomu na Hotavljah. Nazadnje je delal pri gradbenem podjetju Slavec iz Kranja. Bil je napredno usmerjen in je že politič no deloval med sodelavci v podjetju. Bil je načelnik »Sokola« v Gorenji vasi, telo vadil, smučal in kot smučarski tekač tekmoval za Smučarski klub Ljubljana. Med vojno je bil organizator trojk Narodne zaščite, sodeloval je v mnogih sabo- tažnih akcijah in zasedah. Bil je komandir Poljanske čete in komandir voda v Can karjevem bataljonu. V legendarni dražgoški bitki je kot iznajdljiv športnik na smu čeh s svojim vodom branil desno krilo v smeri Novakove kmetije. Ker je bil obkoljen v hiši v Vinharjih v Poljanski dolini, si je konec januarja 1942 v brezupnem polo žaju sam vzel življenje. Zadnji tek »partizanske« štafete Domačini iz Poljanske doline se Robnika še danes spominjajo kot dobrega telo vadca, odličnega smučarskega tekača in sposobnega organizatorja Čeprav je bil še mlad, je bil načelnik Sokolskega društva Gorenja vas-Poljane. Ob zadnjem na stopu društva je kot načelnik ognjevito govoril nastopajočim, številnim vaščanom in oficirskemu zboru tamkajšnjega bataljona stare jugoslovanske vojske. Opozarjal je pred pretečo nevarnostjo in se zavzemal, da bo treba braniti svobodo. Naslednji dan se je Robnik odpeljal v Rateče-Planico in uspešno tekmoval v zmagoviti štafeti. Na slovenskem prvenstvu so v štafeti Smučarskega kluba Ljubljana nastopili štirje tekači, vsi bodoči borci — partizani: Janko Rus z Bleda (padel 1943 na Ko roškem), Franc Korenin iz Šiške v Ljubljani (padel 1944 na Dolenjskem), Rudi Rob nik iz Žabje vasi (padel 1942 v Poljanski dolini) in Jože Svigelj, takrat podporočnik — planinec iz Borovnice. Med favoriti so bile štafete Bratstva z Jesenic na čelu z olimpijcem Francem Smolejem in dve Štafeti Ilirije (rateška in ljubljanska), v ka terih so tekmovali izkušeni tekači. Edini preživeli udeleženec zmagovite štafete, upokojeni polkovnik Jože Svigelj iz Ljubljane, se živo spominja tega zadnjega smučarskega prvenstva v Ratečah — le deset dni pred vdorom Nemcev v Slovenijo, ki so nekaj kilometrov onstran meje že čakali na napad: Te štafete ne bom nikoli pozabil.' Za nas je štartal Janko Rus in prvi, pred Sta- netom Kordežem, predal štafeto Francu Koreninu. Ta je odbil napad Toneta Pogač nika in zadržal prednost. Kot tretji je za nas odlično tekel Rudi Robnik; nihče se ni nadejal, da bo premagal talentiranega Jožeta Knifica in celo še povečal razliko. Kot zadnji sem imel poldrugo minuto prednosti pred Smolejem. Na vzponu v Ta- 287 Telovadna vrsta pred Sokolskim domom v Gorenji vasi; z leve: Matevž Inglič, Slavko Sorll, Vinko Mlakar, Ciril Kos in Pavel In-glič. Fotoarhiv M. Inglič marju me je že dohitel, vendar sem zmogel še toliko moči, da sem osem sekund pred njim kot prvi pritekel skozi cilj. Tekmo je pravzaprav odločil že borbeni Rudi, ki se je razvijal v izvrstnega tekača, je končal spomine Jože Svigelj. Matevž Inglič iz Gorenje vasi, takratni načelnik Sokolskega društva Gorenja vas-Poljane, pripoveduje: .Rudija Robnika se spominjam še kot mladega fanta, ko je hodil v Gorenja vas k sokolski telovadbi. Bil sem vodnik vrste in med najspret- nejšimi telovadci je bil prav Rudi. Se posebej je uspešno skakal čez konja in plezal po vrvi. Se bolj kot telovadbo je že kot naraščajnik vzljubil smučarski tek. Skupaj smo tudi smučali na Pasji ravni in Črnem vrhu. Kot telovadec je tekmoval na župnih in zveznih sokolskih tekmovanjih v Škof ji Loki, Bohinju, Kranju in drugod — skupaj s Pavlom Ingličem, Viktorjem Osredkarjem, Milanom Bajcem in drugimi. Kot smučar je bil član Smučarskega kluba Ljubljana; spominjam se, da je nastopil tudi v Celovcu in na 18 km dosegel zelo dobro 18. mesto. Več kot šest let je telovadil v moji vrsti. Ostal mi je v spominu kot zgleden mladinec, ubogljiv, discipliniran, športno nadarjen in izredno priljubljen, vsi smo ga imeli radi. Največ se je družil z Antonom Dermoto iz Žabje vasi, saj sta skupaj telovadila v Gorenji vasi. Rudi, ki je bil miner, je delal z Dermoto (ustreljen kot talec) pri gradbeniku Slavcu iz Kranja, kjer je prišel v stik z naprednjaki in socia listi. Pri Sokolu smo bili kot ena družina: Robnik, Dermota, Baje, moj brat Pavel, Mlakar, Gregorčič, Jelovčan in vsi smo že od leta 1941 bili povezani z Osvobodilno fronto. Večina omenjenih je v partizanih tudi padla. Dve leti pred vojno je Rudi Robnik, kot najsposobnejši med mladimi, postal načelnik Sokolskega društva Gorenja vas-Poljane. Se posebej mi je ostal v spominu Smučarji pred vojno na Pasji ravni; zadaj: Cirila Inglič-Hadoman in Pavel Inglič (Jakuc iz Srednje vasi); spredaj: t, i. Gašo, Pavel Inglič, Rudi Kobnik in Milan Košir. Foto arhiv M. Inglič Pavel Inglič, Milan Košir, Gašo in Rudi Rob nik pred vojno na Črnem vrhu. Fotoarhiv M. Inglič 288 njegov zadnji ognjeviti narodnozavedni govor nekaj dni pred vojno pred komplet nim oficirskim zborom in vaščani, ko je bila fašistična soldateska že na mejah Jugo slavije. Njegove besede so izzvenele v duhu socialističnega agitatorja delavskega razreda in na koncu je pozdravil z dvignjeno pestjo! Nihče ga ni klical na odgovor nost, celo oficirji so mu pritrjevali in navdušeno ploskali. Tako se spominja Matevž Inglič. Med prvimi vstajniki, diverzanti in partizani Rudi Robnik je kot vojak stare jugoslovanske vojske dočakal kapitulacijo nekje na Dolenjskem in kmalu našel priložnost za vrnitev v domačo vas. Takoj se je vključil v Osvobodilno fronto. Kot politično napredno usmerjen, razredno in narodno zaveden rodoljub, se je Rudi Robnik takoj po okupaciji vključil v odporniško gibanje proti fašističnemu okupatorju. Ker je bil Rudi znan kot napredno usmerjen, ga je Maks Krmelj-Matija iz Hotovlje pri Poljanah (kot organizator upora proti okupatorju in organizator po ljanske vstaje, ki je bila decembra 1941) med prvimi pritegnil k delu. Ko je sredi junija 1941 prišel h Krmelju v Hotovljo pokojni Lojze Kebe-Stefan kot član pokra jinskega političnega vodstva na Gorenjskem, mu je med drugim povedal, da je sprejet v članstvo komunistične partije. Tedaj sta ugotovila, da je tudi več drugih sodelavcev že zrelih za sprejem v KP, med katerimi je bil tudi Rudi. Tako je bila sredi junija 1941 osnovana v Poljanah partijska celica, ki je takoj začela z inten zivnim delom med ljudmi. Poleg Krmelja je bil pri tem najbolj delaven Rudi Robnik. Ta organizacija je tedaj osnovala več trojk Narodne zaščite. Eno takih je vodil Rudi. Trojke so sodelovale v akcijah s skupino partizanov iz prve Kranjske čete, ki jo je vodil Tone Nartnik (član okrožnega komiteja KPS in okrožnega vojno-revo- lucionarnega komiteja Kranj) in bil z njo poslan na območje Poljanske doline v za četku avgusta 1941. Tone Nartnik je bil gradbeni delavec in sta se z Rudijem ver jetno že prej poznala. Tako se spominja prvih dni organiziranja OF in priprav za decembrsko poljansko vstajo Anton Peternel-Igor, ki kot upokojenec živi v Ljubljani. Rudi Robnik se je skupaj z Maksom Krmeljem in Tonetom Oblakom udeležil posvetovanja komunistov v nedeljo dne 27. julija 1941 blizu Sv. Lenarta v Selški dolini. Ta sestanek komunistov iz območja Škofje Loke in Poljanske ter Selške doline je vodil Lojze Kebe-Štefan, od OK KPS Kranj pa je bil navzoč Tone Nartnik- Crnivc. Nartnikova četa je poleti in jeseni s sodelovanjem trojk Narodne zaščite in po sameznih članov poljanske partijske organizacije izvedla vrsto vojaških in sabo- tažno-diverzantskih akcij v Poljanski dolini. Tako je v sodelovanju s trojkami 5. avgusta 1941 vdrla v Poljanah v trgovino izseljenega trgovca Franca Klobovsa in odnesla precej hrane, perila in drugega blaga; malo kasneje pa je enako akcijo izvedla v trgovini izseljenega trgovca Franca Sovinca v Brodeh. Septembra je pa trulja te skupine pri Gabrku pričakala v zasedi nemškega motociklista in ga ubila; pri akciji je sodeloval tudi Rudi. V noči med 17. in 18. oktobrom je skupina vzela kravo iz hleva Tavčarjevega dvorca na Visokem in jo odgnala v svoje taborišče v Polhovec, dva dni kasneje je požgala dokaj telefonskih drogov med Gabrkom in Zmincem; pri načrtovanju in večinoma tudi pri akcijah je sodeloval Rudi. Več akcij pa so trojke poljanske organizacije pod Rudijevim vodstvom opravile same. Tako je trojka vdrla v okupatorjevo skladišče v Poljanah, v katerem so hranili Nemci trofejno orožje in municijo, ter tega precej odnesla. Ista trojka je zatem 24. avgusta 1941 minirala most pri Visokem na cesti iz Škofje Loke proti Poljanam; most ni bil povsem uničen, bil pa je močno poškodovan. Hkrati je trojka požagala v tem pre delu precej telefonskih drogov. 19 Loški razgledi 289 Kot član smučarskega kluba Ljubljana je bil Rudi Robnik pred vojno med najboljšimi smučarskimi tekači v Sloveniji Na sestanku rajonskega komiteja KPS Škofja Loka, ki ga je ob koncu novem bra 1941 vodil sekretar Maks Krmelj-Matija, so sklenili, naj takoj formirajo tri nove partizanske čete, med njimi tudi Poljansko četo. Istega meseca je bil v Hotovlji sestanek poljanske partijske organizacije, ki se ga je udeležil tudi Franc Vodopivec, sekretar OK KPS Kranj. Sklenili so, da takoj vpokliče jo v partizane že izbrane za upnike in organizatorje OF in da iz njih sestavijo novo, Poljansko četo. Za koman dirja je bil imenovan Rudi Robnik. Prvi fantje so prišli v partizane že 6. decembra, med njimi tudi Robnik. Vsak dan so prihajali novi in četa je v dobrem tednu na rasla na okrog 20 borcev. Narodni heroj Maks Krmelj-Matija je pred leti po spominu zapisal o svečanem trenutku partizanske zaprisege: Tako se je 6. decembra zbralo pri Pavlu Kalanu (pri Muhu v Vinharjih — op. M. R.) blizu dvajset prostovoljcev. Večina so bili sko- jevci in mladinci iz Poljanske doline. Bili so dobro, predvsem pa toplo in trpežno oblečeni, prepasani z vojaškimi jermeni, opremljeni z bombami in puškami. Na hrbtu so imeli nahrbtnike, nekateri na glavi celo čelade (kasneje so jih odvrgli, ker se v partizanskem boju n:so obnesle — op. M. R.) ter za pasom bajonete. Prvi v vrsti je bil Rudolf Robnik, ob njem pa so v pozoru stali mladi junaki. Govoril sem jim o boju proti fašizmu, potem pa so zaprisegli po partizanskem zakonu. Tako je bila opravljena prva taka uporniška svečanost v Poljanski dolini. Kot je Maks Krmelj-Matija zapisal, so se borci z orožjem v roki zavezali s pri sego, da gredo preko krvi in smrti v boj za novo življenje. Vsi so prisegi ostali zvesti in domala vsi so v štiriletni borbi padli. Osnovana je bila Poljanska četa, njen komandir je bil Rudi Robnik — najboljši med njimi. Načrtovali so tudi kader 290 za bodoči bataljon: za komandanta je bil predviden smučar Rudi Robnik, za komi sarja Maks Krmelj, za komandirja 1. čete pa Janez Peternel — kolesarski repre- zentant. V dražgoški bitki na smučeh Tedaj, 12. decembra 1941, je prišel na pohodu z Mohorja preko Rovta v Selški dolini (kjer je potolkel 46 mož nemške patrulje 181. rezervnega policijskega polka) v Poljansko dolino Cankarjev bataljon. Poljanska četa je bila vključena v njegov sestav. Rudi Robnik pa je bil imenovan za vodnika voda v 2. četi Cankarjevega ba taljona. S svojim vodom je zatem sodeloval v več akcijah. Taka je 19. decembra bil v skupini, ki je vdrla v žandarmerijsko postajo v Poljanah in odnesla več vojaških uniform in druge opreme ter odpeljala iz zadružnega skladišča okrog 2000 kg žita in 600 kg sladkorja za krmljenje čebel. V nedeljo, 21. decembra popoldne, je bil vodja patrulje za mobiliziranje. S sodelovanjem aktivistov — organizatorjev OF — je patrulja — kot glasnik, da je nastopil čas splošne vstaje — naslednji dan zbrala nad sto fantov in mož, ki jih je potem Rudi odpeljal v Cankarjev bataljon. Ob na padu bataljona na postojanko v Poljanah dne 25. decembra je bil Rudi s svojo sku pino v zasedi ob cesti med Gorenjo vasjo in Poljanami in s svojim puškomitraljezom razpršil žandarmerijsko patruljo na cesti med Dobjem in Srednjo vasjo ter ves dan preprečeval, da bi se Nemci prebili proti Poljanam v pomoč napadeni postojanki. V soboto dne 27. decembra je bil s svojim vodom že na položajih pod1 Kovskim Vr hom in z odločno borbo preprečil napadajočim nemškim policistom, da bi prebili partizanske linije in položaje ter razbili bataljon. S spretnim manevrom se je Cankarjev bataljon na novega leta dan prebil v Selško dolino in se nastanil v Dražgošah, kjer je v dneh od 9. do 11. januarja iz bojeval legendarno dražgoško bitko. Seveda je v tej tridnevni borbi z Nemci sode loval tudi Rudi Robnik s svojim vodom. Posebej se je pri tem izkazal v noči na 10. januar, ko je s svojim vodom pričakal sovražnika v zasedi, ko je skušal vdreti v Dražgoše od Novaka, hoteč z nočnim napadom presenetiti partizane in prebiti obrambne položaje bataljona. Bil je to nemški smučarski oddelek. Pri tem spopadu je Rudi skupaj z Janezom Sinkarjem iz Selc (ta je kasneje pristopil k domobran- Detajl freske s spomenika Poljanski vstaji V dražgoški bitki se je Hobnik na smučeh (Maks Krmelj-Matija zapriseže prve borce boril z Nemci. Skica Ive Subioa Poljanske čete — desno je upodobljen Rudi Robnik); delo akademskega slikarja Ive Su- bica 291 cem, pri katerih je bil tudi njegov brat kot kaplan na Dolenjskem) uporabil svojo smučarsko spretnost. Oblečen v belo haljo se je skupaj s Sinkarjem spustil s smuč mi med Nemce in udaril po njih z brzostrelko. Potem je po Nemcih udarila še nje gova zaseda, odbila napad in jih pognala v beg. Skratka, njegov vod se je v draž- goški bitki posebno odlikoval. Nekaj dni zatem se je Rudi po umiku iz Dražgoš bo jeval še na Mošenjski planini. O vtisih nemškega oficirja, ki je bil navzoč v dražgoški bitki, je Slovenski po ročevalec dne 24. januarja 1942 objavil izjavo, ki jo je izrekel v gostilni »Ratitovec« na Češnjici: Šli smo po poti navkreber. Nenadoma se pojavi pred nami bela postava na smučeh, brez palic, z brzostrelko v rokah. V hipu je sprožil in zadel mojega spremljevalca v glavo, drugega v trebuh. Vrgel sem se na tla in ležal kot mrtev v snegu več ur. Patrulja, ki je odšla daleč pred nami, je bila pokošena od nekega drugega smučarja, ki je privozil v divjem smuku po strmini, s kristjanijo ostro za ustavil in oddal s tako naglico in preciznostjo vrsto strelov v patruljo, da so popa dali vsi razen enega moža. Ti partizani niso kmetje in rokodelci, temveč izbrani strelci, pred katerimi imam kot vojak rešpekt in občudovanje. Zadnji strel Ko se je del Cankarjevega bataljona z Jelovice premaknil nazaj v Poljansko dolino, je Rudi s svojo skupino prispel proti jutru 22. januarja 1942 v Vinharje in se zatekel na Muhovo kmetijo. Kmalu po prihodu so jih Nemci zaradi izdajstva obko lili in napadli. Rudi in še neki partizan sta bila v hiši za mizo, drugi pa so v hlevu počivali. Nenadoma je gospodinja opazila, da nemški vojaki obkoljujejo domačijo, in to hitro sporočila Rudiju. Pri sebi je imel samo pištolo, drugi, močno ozebli tova riš pa je bil brez orožja. Skočila sta v shrambo in se vlegla pod mizo, v tistem hipu so Nemci že stopili v hišo in jo začeli preiskovati, hkrati pa so odkrili parti zane tudi v hlevu. Borci so se skušali iz hleva prebiti, pet jih je pri tem padlo, osta lim pa je uspelo pretolči se skozi nemške vrste. Še pred tem pa so policisti, ki so preiskovali hišo, odkrili v shrambi pod mizo Rudija in neoboroženega soborca Jože ta Krzišnika in nanju naperili orožje. V brezizhodnem položaju Rudi kot komunist ni okleval. Da ne bi živ Nemcem padel v roke, se je sam ustrelil, medtem ko so Krzišnika takoj zgrabili in vklenili. Ko so Nemci domačijo izropali, so hišo, hlev in kozolec zažgali ter v pogorišče zmetali mrtve borce. Družino so Nemci odpeljali in poslali v taborišče na Bavarsko. Rudijeve posmrtne ostake so po vojni prenesli na domače pokopališče v Poljanah. Rudi Robnik je umrl kot junak. Če bi vojno preživel, bi zaradi svojih človeških vrlin, naravne inteligence in bistrosti, marljivosti ter zdravih svetovnih nazorov v življenju dosegel veliko — v to sem povsem prepričan — je nehal pripovedovati Matevž Inglič, upokojenec iz Gorenje vasi. Tako je končal telovadec, izredno nadarjeni smučar, junaški partizanski koman dir Rudi Robnik. Svojo prisego je izpolnil prav v hiši, kjer je pred dobrim mesecem skupaj s tovariši izrekel svečane besede, da se bo za svoj narod boril na življenje in smrt. Viri Anton Peternel-Igor: 1981, napisan življenjepis v arhivu avtorja. — Maks Krmelj-Matija: Loški razgledi 28, 1981. — Gorenjski muzej: Biografija borcev ob čine Škofja Loka. — Matevž Inglič: 1983, ustni vir. — Ivan Jan: Dražgoška bitka in Cankarjev bataljon. 1975. — Slovenski poročevalec: 24. 1. 1942. — Marijan Masterl: Smučarji Cankarjevega bataljona v dražgoški bitki (rokopis). — Janko Mrovlje: Loški razgledi 29, 1982. — Miloš Rutar: Slovenski športniki med prvoborci, Delo 1981. 292 JANEZ PETERNEL Pred vojno zmaga na kolesarski dirki »Okoli Srbije«. — V Cankarjevem bata ljonu vodja skupine in mitraljezec. — Padel na kurirski poti. Janez Peternel se je rodil leta 1913 v Delnicah v Poljanski dolini. B'l je kmečki in gozdni delavec, največ pa je prevažal les. Vojsko je služil pri kraljevi gardi v Beogradu. Kot mlad fant se je vključil v Sokolsko društvo Gorenja vas-Poljane. Bil je dober telovadec in smučar, nad vse pa je vzljubil kolesarstvo. Tekmoval je za ZSK Hermes v Ljubljani in leta 1940 senzacionalno zmagal na tekmi »Okoli Srbije«. Bil je izreden kolesarski talent. Skupaj z brati se je takoj vključil v delo OF in ob poljanski vstaji decembra 1941 vstopil v Cankarjev bataljon. Pozimi leta 1942 je odšel na ilegalno delo v Ljubljano. Bil je interniran v Gonarsu, maja 1943 pa je iz Ljubljane znova pobegnil v partizane. Dodeljen je bil v bazo 20, na kurir sko postajo TV-15. Padel je ob koncu novembra 1943 pri Žalni na Dolenjskem. S prihranki si je kupil kolo Ze od otroških let se je Janez zanimal za šport, predvsem za kolesarstvo. Po končani osnovni šoli se je odločil kupiti kolo. Varčeval je težko zaslužene denarje. Pri vožnji lesa v Škof jo Loko se je odrekal malicam v gostiščih. Pri trgovcih je iskal naročila, da bi jim ob povratku domov pripeljal razno blago iz Škofje Loke. Pomagal je s konjem orati in pri drugih poljskih delih, da je prislužil dnino. Z varčevanjem je končno le zbral toliko denarja, da je kupil svoje prvo kolo. Zaradi veselja do kolesarjenja je prav kmalu postal izvrsten in spreten biciklist. S kolesom je obvladal vse mogoče akrobacije: med vožnjo je stopil z eno nogo na sedež kolesa, drugo pa je vzravnal visoko v zrak in hkrati tudi eno roko, ali pa je med veliko hitrostjo odskočil s kolesa, tako da je teklo kolo samo, se pognal za njim in ponovno skočil nanj. Kot mlad fant se je nekako leta 1932 včlanil v Sokolsko društvo Gorenja vas — Poljane in se dokaj redno vozil k telovadbi v 8 km oddaljeno Gorenjo vas. Bil je dober telovadec, manjkalo pa mu je seveda vaj in treninga. Pri Sokolu se je začel ukvarjati tudi s smučanjem. Tekmoval je na lokalnih smučarskih prireditvah, po zimi 1933/34 tudi skupaj z Rudijem Robnikom. Čeprav je pri smučanju požel dolo čene uspehe, se je predvsem posvetil kolesarskemu športu. Pri Sokolu v Gorenji vasi je imel več dobrih prijateljev, med njimi tudi člane vodstva društva. Trgovec in športnik — motociklist Rajko Jelovčan je menil, da ima Janez zaradi velikega veselja, spretnosti, žilavosti in trdne volje vse možnosti za razvoj in uspehe v kolesarskem športu. Svetoval mu je, naj se vpiše v športno društvo v Ljubljani in Janez je predlog z veseljem sprejel. Leta 1936 ga je Jelovčan pripeljal na prireditev na stadionu železničarskega športnega društva »Hermes« v Ljubljani in ga priporočil vodstvu društva. Kot član tega društva je Janez začel svojo kolesarsko kariero z običajnim športnim kolesom, ki ga je zaradi doseženih športnih uspehov kmalu prodal in si kupil dirkalno kolo. Ze na prvi domači kole sarski dirki v Zg. Kašlju pri Ljubljani je dosegel drugo mesto. Športni uspehi so se množili z vrhunskimi mesti v raznih kolesarskih dirkah. Njegov glavni trening je bilo trdo kmečko delo. Začetni nastopi in dosežena mesta so mu kmalu odprli pot na državnih prireditvah tudi izven Slovenije, na Hrvaškem in v Srbiji. Tudi tu so ga spoznali za nevarnega tekmeca. Leta 1938 je bil na izbirnem tekmovanju, kjer naj bi se določila ekipa za dirko od Sofije do Beograda. Zaradi defekta je imel smolo in je na cilj prispel šele osmi; tako ni mogel sodelovati na tej veliki kole sarski dirki, ki si je je tako želel udeležiti. 293 Janez Peternel je bil pred vojno med najboljšimi kolesarji v državi Zmagovalec ponosno dvigne pokal Spomin na Janeza Peternela je obudil pogovor z znanima predvojnima kole sarjema Francem in Ančko Gartner, ki živita v Ljubljani. Doma sem iz Selške, Janez pa je bil iz Poljanske doline. Oba sva živela v Ljubljani. Ker sva bila za ljubljena v kolesarski šport, sva bila dobra prijatelja, na dirkah pa večna tekmeca, je začel pripovedovati športno razvnet, še vedno živahen in zgovoren 75-letni pred vojni kolesarski reprezentant in olimpijec Franc Gartner, za katerega pravi žena, da kljub pokoju nima nikoli časa. Dnevi in tisoči kilometrov, ki sva jih z Janezom prekolesarila, so nepozabni. Nekaj let sem bil od njega starejši, zato bolj izkušen, še posebej pri vožnjah na vzponih. Janez pa je imel izredno tehniko, bil je borben in vzdržljiv, izvrsten šprinter in zato je med nami tudi največkrat zmagal. Tekmovalno kariero je začel Janez pri SD Hermes v Ljubljani. 2e, ko je prvič sedel na dirkalno kolo, je bil na tekmi drugi. Svoj največji uspeh je dosegel na dirki »Okoli Srbije« zadnje leto pred vojno. Dvaintrideset najboljših jugoslovanskih kolesarjev se je 29. avgusta 1940 iz Beograda pognalo na 1400 km dolgo pot po Srbiji in Bosni, med njimi kar osem Slovencev. Čakale so jih prašne makadamske ceste in strmi vijugasti klanci. Franc Gartner se še danes živo spominja tretje, sam pravi, najtežje kolesarske etape v svojem življenju: Dež nas je spremljal že ves dan, na vrhu Romanije pa ntis je pozdravil sneg. Pošteno smo bili premraženi, vrh vsega pa mi je še počila guma na sprednjem kolesu. S premrlimi prsti sem jo s pomočjo tovarišev komaj zamenjal, sedel spet na kolo in kmalu ujel vodilno skupino. S Peternelom in Pod- milščakom smo drug za drugim prišli na cilj poletape v Višegradu. Ljudje so nam 294 gostoljubno ponujali hrano, odeje in tople puloverje. Naslednji dan nas je čakala 140 km dolga etapa do Čačka. Spet nas je močilo, na 1000 m visoki Gredici pa je pot pobelil sneg. Tekmovalci so od utrujenosti in mraza padali s koles, mnogi niso mogli naprej. Vodstvo dirke je začelo misliti na prekinitev. Za mnenje so vprašali tudi Janeza Peternela, ki jim je odgovoril: »Če so drugi tekmovalci za to, da se dirka v Viicu prekine, soglašam, čeprav imam dovolj moči.« To je bila resnično tovariška in športna odločitev dirkača, ki se mu je že nasmihala zmaga. Potem, ko smo prespali, nas je naslednje jutro prebudilo sonce. Z Janezom sva potegnila, vendar mi je pred ciljem v Čačku pobegnil in to pot zmagal s štirimi minutami prednosti. Kot drugi sem za nagrado dobil pravo šumadinsko nošo. Na zahtevo gledalcev sem jo takoj oblekel, otroci pa so mi vzklikali »čiča Gartner, čiča Gartner«. Zadonelo je srbsko kolo in z Janezom sva se predala množici. Bilo je nepozabno, najlepši doživljaj v moji dolgoletni kolesarski karieri. Tako Franc Gartner. Osemdnevno dirko je končalo samo 16 kolesarjev. Zmagal je Peternel, medtem ko je bil Gartner drugi. Moštveno je zmagala Slovenija (Peternel, Gartner, Pod- milščak, Golob) pred Srbijo. Skupna uvrstitev: 1. Janez Peternel (Hermes) — 53:19,35 2. Franc Gartner (Ljubljanica) — 53:30,42 3. Dragoljub Davidovič (Sokol, Zagreb) — 53:56,38 Izčrpan, vendar vzravnan, je preprosti kmečki iant iz Poljanske doline v Beo gradu sprejemal čestitke. Ponosno je vzdigoval zlati pokal, ki si ga je priboril s tolikšnimi napori, saj je med dirko shujšal za več kot 6 kilogramov. Beograjski novinarji so zapisali: Junaka srbskih cest so občudovali tisoči, ko se je vzpenjal na Romanijo, Šaragan, Gredico. Simpatični Janez, pred tremi meseci še neznan, je novo ime v jugoslovanskem kolesarskem športu. Ukvarja se tudi s smučanjem, najraje pa ima motociklizem. Ko je od kraljevega zastopnika prejel zlati pokal, je žarel od sreče. Hrabri slovenski hribovec ga je povsem zaslužil. Zlat pokal zmagovalcu kolesarske dirke »Okoli Srbije« leta 1940 295 Med prvimi organizatorji OF in partizani V letih 1939-40 je bil Janez večkrat vpoklican na orožne vaje kot rezervni pod- narednik. Služil je v četi, ki je bila nameščena v bunkerjih na Blegošu. Tudi leta 1941 je bil vpoklican v to enoto in ob napadu Nemčije na Jugoslavijo napredoval v narednika. Junija istega leta se je povezal z Maksom Krmeljem-Matijo iz Ho- tovlje, ki je bil prvi organizator Osvobodilne fronte v Poljanski dolini. Z njim je sodeloval že pred vojno na sestankih in pripravah za ustanovitev Društva kmečkih fantov in deklet v Poljanah. Od tedaj naprej je bil s Krmeljem v stalni zvezi. Pri njem doma je poslušal radio in navodila ter direktive za OF. Pri tem je spoznal tudi Lojzeta Kebeta-Štefana, člana pokrajinskega političnega vodstva za Gorenjsko, in Franca Vodopivca, vodjo okrožnega vojno-revolucionarnega komiteja okrožja Kranj in hkrati sekretarja OK KPS Kranj. V povezavi s Krmeljem od junija 1941 dalje je skupaj s svojimi brati Francetom, Antonom in Jožetom sodeloval pri orga niziranju OF v območju tedanjih občin Poljane in Javorje in pri pripravah na splošno vstajo. Sodeloval je tudi pri več akcijah, ki so jih izvedle trojke Narodne zaščite iz poljanske partijske organizacije oziroma organizacije OF v Poljanah. Pri tem je bil povezan tudi z Rudijem Robnikom iz Žabje vasi in Tinetom Rihteršičem iz Poljan. Janez je jeseni 1941 postal kandidat KP v partijski celici v Poljanah, katere sekretar je bil Maks Krmelj-Matija. Janezov brat Anton Peternel-Igor, nosilec spomenice in eden izmed organiza torjev OF in partizanstva v Poljanski dolini, pravi: Janez se je skupaj z nami brati Francetom, Jožetom in menoj že v prvih dneh okupacije priključil OF. Oktobra 1941 je Janeza in Jožeta zaprla gestapo. V zaporih so oba nenehno zasliševali in pogosto pretepali, in ker od njiju niso mogli izsiliti priznanja, so ju po dvanajstih dneh izpustili. Takoj po vrnitvi domov sta oba še bolj zagnano sodelovala z OF, ob poljanski vstaji decembra 1941 pa je Janez z Jožetom in menoj odšel k parti zanom v Cankarjev bataljon. Udeležil se je 25. decembra napada na nemško posto janko v Poljanah; kot vodja skupine in mitraljezec je z odločnim napadom s polo žajev nad Tavčarjevim dvorcem na Visokem (na ovinku ceste pri Podpečnem) zaustavil in deloma razbil avtomobilsko kolono. Internacija in znova partizan Proti koncu januarja 1942 je Janez Peternel odšel v Ljubljano, v Cankarjev bataljon pa pi se vrnil spomladi. V Ljubljani se je povezal s prijatelji in športniki ter aktivisti OF. Večkrat je moral menjati stanovanje, med drugim je bival tudi pri Francu Gartnerju. Organizacija OF mu je preskrbela ponarejene dokumente, da ga Italijani ne bi odkrili in izročili Nemcem. Ob racijah sredi marca 1942 so ga Ita- Ijani zaprli in ga pod imenom Franc Bricelj poslali v koncentracijsko taborišče Gonars v Italiji. Peternei se je v taborišču povezal z OF in pomagal kopati rov, po katerem je v noči od 30. na 31. avgust pobegnilo osem komunistov na čelu z Borisom Krai gherjem. V skupini 16 internirancev, ki so bili določeni za pobeg, je bil tudi Peternel, vendar je italijanski stražar zaradi šuma osmega ubežnika dal znak za alarm, tako da drugi niso več mogli pobegniti. Kmalu zatem so Peternela premestili v Renicci, potem pa izpustili. Po vrnitvi v Ljubljano ga je aretirala belogardistična policija. Spet so ga za sliševali in silili, naj ponovno začne tekmovati. Janez je take ponudbe odločno zavračal. Belogardisti, fci mu niso mogli ničesar dokazati, so ga naposled izpustili, vendar je bil pod strogim nadzorstvom policije. Po treh neuspešnih poskusih so ljubljanski aktivisti Janeza vendarle spravili k partizanom na Dolenjsko. Kot mi traljezec Cankarjeve brigade je bil pri napadu na Žužemberk ranjen. Ko se mu 296 je rana za silo zacelila, je odšel za kurirja v bazo 20. Janeza so nameravali posta viti za komandanta kolesarskega bataljona; predlagal ga je njegov športni prijatelj Mirko Bračič, komandant 14. divizije. Ustanovitev tega bataljona je preprečila nemška novembrska ofenziva na Dolenjsko in Janez je še naprej ostal na TV15. Po končani ofenzivi ga je CK KPS in 10 OF skupaj s Francetom Cuckom in Radkom Vutejem poslal na kurirsko pot z nalogo, da vnovič vzpostavijo zvezo z OF v Ljub ljani, ki je bila med ofenzivo prekinjena. Na poti pa so jih 30. novembra 1943 iz zasede pod gradom »Boštanj« v Zagradcu pri Žalni ubili domobranci — je dopolnil in končal spomine Anton Peternel, ki živi kot upokojenec v Ljubljani. V spomin padlim kolesarjem Franc Gartner, ki se je takoj po osvoboditvi vključil med organizatorje kole sarskega športa, je med svojim pripovedovanjem poudaril: Po osvoboditvi smo imeli kakih deset spominskih tekmovanj na Janeza Peternela od Škofje Loke do Zirov in nazaj. Sedaj te dirke ne prirejajo več. V Podutiku ali pod Urhom je vsako leto krožna dirka »V spomin na padle kolesarje«. Janezu Peternelu in tova rišema so v Zagradcu pri Žalni postavili spominsko obeležje. Veliko znanih kolesarjev se je aktivno vključilo in padlo v narodnoosvobodilni borbi. Samo iz Ljubljane jih je padlo 23. Spomnimo se nekaterih: Italijani so ubili Franca Košenino na Dolenjskem, Franc Grabner je padel v borbi z Nemci v Bo hinju, Slavko Kosi pred Ljubljano, Janko Gregorčič v Zrečah, Tineta Avblja in Bernarda Smrekarja so ustrelili med talci pred hišo bana Natlačena v Ljubljani, Slavko Hamberger je padel na Dolenjskem, Ivan Barte v Kranju, Friderik Hriber- Spomenlk padlim kolesarjem v NOB v Pod utiku 297 nik v Šiški, Pavle Pele pri Ihanu, padel je tudi Mirko Pleško in še mnogi znani kolesarji iz vseh krajev Slovenije. Janez Peternel, izredni kolesar in tovariš, preprosti kmečki fant iz Poljanske doline, brezkompromisni športnik in človek, zmagovalec prašnih makadamskih cest In klancev Slovenije, Srbije in Bosne, padli prvoborec — komunist, vsekakor za služi da bi največjo kolesarsko dirko po Jugoslaviji poimenovali »Memorial Janeza Peternela«; mlade in bodoče športne kolesarje bi vzgajali ob spominu nanj. Ime Janeza Peternela pa s spoštovanjem nosijo po naših cestah na dresih člani kolesar skega društva v Skofji Loki, ki so ga po njem poimenovali. Viri Anton Peternel-Igor: pismeni življenjepis v arhivu avtorja. — Franc Gartner: 1981, ustni vir. — 50-letni jubilej: Kolesarstvo (brošura). — Miloš Rutar: Slovenski športniki med prvoborci, Delo 1981. 298