4 Spominki na Dolensko. Kakor si spehano in onemoglo truplo želi krepčavne hrane pa sladkega počitka, tako tudi duh naš po dolgem trudu hrepeni po oddihu, da bi se nekoliko okrepčal in oživil za novo delo. Kako bi pač človek tudi izhajati mtgel, ako bi neprenehoma vprežen bil ko černa živina! Dosti prezgodaj bi mogel v kertovo deželo. Kdor si hoče duha izvedriti, naj prime za romarsko palico in naj gre po svetu — je že stara beseda. In ta je tudi moje vodilo. Kdor pa ne more v Rim, si izbere bližnjo pot, in ker pravi domača pesemca, da „Vse drugač Dolencom solnce sije", sem se lani namenil, ogledati nekoliko dolensko stran in prepričati se, je li res to ali ne, kar nam pesemca pravi. Do tje, kamor nas Potočnikova „Doleuskaa vabi, ki veli: „Pridi na brod Kerški s Triglava la tabart ravno nisem bil prišel, vendar pa sem preživel pod milim dolenskim podnebjem mnogo prijetnih ur, tudi sem marsikaj vidil in slišal, kar bi tudi častitim našim bravcom utegnilo mikavno biti. Tedaj — pero v roke! — Zapustivši postrežno Žvokeljnovo gostivnico na nekdanjem „Pergarši" sem jo udaril popoldne iz Ljubljane. Škoda, da so mi černi oblaki veselo potovanje enmalo grenili; saj to vsak ve, da dež ni ravno prijeten popoten tovarš. Pretresel sem se bil dobro skozi mesto in grudaste ulice sv. Florjana. Pod zvonarjem se mi že odpre pogled na blizo 4 štirj. milje obširno ljubljansko močvirje ali »mah46 — kakor mu tukaj pravijo — in na bližnje gore. Takraj cesarskega prekopa, kteri je najočitniši spričevavec posebne 5 akerbljivosti rajne cesarice Marije Terezije, še bolj pa rajnega cesarja Franca I. za svojo Ljubljano, stoji na desni strani ceste spominek, da je na tem mestu nekdaj stal cesar Franc I. ogledovaje od tod veliko planjavo, ktero je njegova mogočna beseda prenaredila iz smerdljivega močvirja v rodovitno polje. Vidši spominek ta in cesto do Iga se spomnim mičnih besed, ki sem jih bral v življenjopisu Hradeckovem, ki ga je spisal gosp. dr. Bleivveis. #) rKo je stal rajni cesar Franc na tem mestu, kjer stoji sedaj spominek, in je pred seboj imel obris ljubljanskega mahu, je zagledal deleč doli pod hribom vas Studenec. „Kako lepo bi bilo — je smehljaje rekel blagi car — ako bi odtod, naravnost tj e do Studenca, se peljati mogli!" In rajni mestni poglavar Hradecki je ves nadušen zgrabil mile te besede cesarjeve pa odgovoril: „Vse, presvitli cesar, je mogoče, da je le terdna volja; tudi ta cesta ne bo nemogoča." In res! — čez 2 leti so prišli že pervi s senom obloženi vozovi iz Iga v Ljubljano. Nevtrudljivi mož je pokazal, da terdna volja zasuje močvirja in zniža hribe. Natanjčni popis imenitnega močvirja se nahaja v „S1. Romarji'* za leto 1858 str. 59 — 72, pa tudi priobčile so ga „Novicetf, — toraj se podajmo urno naprej. Unkraj zidanega mosta, kteri se bo umaknil kmali novemu, sem se ločil od velike dolenske ceste ter jo udaril s svojim vozačem po stranski, ki pelje proti Igu in dalje proti Laščam, Ribnici, Kočevju itd. — Kmali tje od mosta je na levi ob cesti botanični vert, ki shranuje zraven ptujih rastlin vse domače in kjer se naša nadepolna mladina uči rastljinoznanstva. Naprej pelje terdna cesta naravnost čez nekdanje močvirje. Čudna sprememba sveta! Pred malo leti je bilo tukaj polno vode, mahii, ločja in bičja; — ako bi se bil človek hotel tii sem podati, plačal bi bil gotovo svojo derzovitost z življenjem, — al zdaj je vse drugač. Cez sredo nekdanjega močvirja pelje lepa in terdna cesta; — ob nji nas spremlja jagnjedov drevored; na obeh straneh pota pa nam kimajo nasproti plodne njive in pisani travniki; tu in tam se dvigujejo celi kupi za naše fabrike neprecenljive šote. Res, da ni dolgočasno tii potovanje. Le ozri se nekoliko krog sebe, dragi spremljevavec moj! Zadaj vidiš belo Ljubljano, ki se ti odtod lepša kaže kot od druge strani; od nje proti severju se dvigujejo Rožnik, Šmarna gora, za njo gorenski velikani. Ako se obernemo proti zahodu, nas pozdravlja visoki Krim, na desno tje naprej od njega Žalostna gora in okolica verhniška; proti izhodu se pa vlečejo za ravnino nizki grički, o kterih je po versti viditi prelepi grad Rakovnik, farna cerkev Rudniška, prijazna Laverca itd. Le-ti grički se do „Zegnjanega studenca" Lvasi ob veliki dolenski cesti) vlečejo ves čas na izhodni strani našega razgleda, nekoliko zdolej omenjene vasi pa se zasučejo skoraj naravnost od izhoda proti jugu. Okrenejo se pozneje ti griči v dolino, ki na južni strani rnemo Zelimelj proti Turjaku derži, omenjujejo jo skozi in skozi na levi strani, dokler polagoma ne narastejo v precej visoko goro Mali ločnik, na ktere temenu cerkev sv. Ahacija poleg Turjaka stoji. Ravno omenjeni griči od ;,Žegnjanega studenca" sem proti Zelimeljski dolini in Turjaku so dolenski strani to, kar je terdnjavam unajno obzidje; in da so oni za obrambo sovražnika res vsi pripravni in kakor nalašč, se bomo v kratkem prepričali. Pregledovaje okrog in okrog znani in neznani svet me na enkrat res kaj neljubo iz mojega premišljevanja zbudijo debele kaplje dežja, pa še nekaj hujega — sina nama je namreč pri prednjem kolesu počila. „Kaj pa bo zdaj — rečem vozaču — kdo nama bo tukaj na samoti šino varil?" — Al fant me lepo potolaži: „Tam le je pristava M o k a r-jeva („Slonovau iz Ljubljane); ondi bova dobila drugo *) „Nekrolog des Herrn Johann Nep. Hradecky\ Bur-germeisters ia Laiback." Von Prof. dr. Blelweis. Laibach 184C, kolo ali pa cel voz, če bo treba.tf „Dobro! — rečem — samo če bo le res?" Nekoliko potolažen po besedah voznikovih prideva počasi — a la Eizele Beizele — do zaže-ljenega kraja, in glejte! vozač je imel prav. Kakor so me namreč že v Ljubljani večkrat dobro postregli priljudni „Mokarjevi", tako so bili tudi tukaj pripravljeni, nama kolo posoditi, ki se je k sreči prav kakor nalaš najnemu vozu prileglo. V tem pa se je vreme zvedrilo in ko se zopet na voz vsedeva, se je razpenjala pisana mavrica čez planjavo, mili up v serce vlivaje, da dež je skončal za danes svoje poslanstvo. Kar sva z vozačem poprej zamudila, sva skušala zdaj prihiteti. Čili konjiček je hitel urno naprej. Čedalje bolj se je kazal pred manoj ižanski grad, cerkveni stolp studenski pa je bil viditi, kakor bi rastel polagoma iz zemlje. Al moj duh, kakor tudi oči so se bavile več tam v okolici „Žeg-njanega studenca" na gričih, od kterih sem zgoraj govoril, kakor pa krog Studenca, akoravno ima ta kraj tudi svojo staro imenitnost. Kdo pač ne pomni — ali sam ali po naznanilu druzih — za Avstrijo žalostnih pa tudi slavnih časov, ko je namreč mogočni Napoleon I. v začetku nepremagljiv, po-slednjič vendar, kjerkoli se je z našimi v kake pule spustil, dobro oklesten. In glejte, ljubi bravci, ravno oni griči poleg „Zegnjanega studenca" in Bele cerkve so še zdaj in bodo na veke žive priče avstrijanske moči in hrabrosti. Dovolj kervi avstrijanske, pa še več francozke, se je ondi prelilo in kar je prevzemalo mojega duha, ko sem se peljal proti Studencu, naj sledi tukaj v naslednih versticah. Približal se je bil jesenski čas leta 1813. Glavna av-strijanska vojska, kar se je je v naših krajih s Francozom borilo, je stala o tem času v Gorotanu, naslonjena s svojim levim krilom na Ljubljano in dolensko stran. Sklenila je francozka stran, levo krilo naših od glavne vojske odcepiti, napasti ga in popolnoma pokončati. Vsled tega sklepa pritisne francozki general Pino (po rodu Lah) v Ljubljano in se dvigne 6. septembra z 2 batalijonoma proti Višnji gori. Morebiti bi bil silil tudi še naprej, al polkovnik Milutinovič, ki je primarširal iz Karlovca čez Jastre-bersko in Novomesto, ga je zaderžaval tu s poldrugo kom-panijo gradiškanskih graničarjev in z dvema oddelkoma huzarjev do noči. Francozi se vernejo proti večeru zopet v Ljubljano, al naši niso hotli rok križem deržati. Ko se namreč tema naredi, udere Milutinovič s huzarji za njimi, jih doteče pri „Zegnjanem studencu", in oba batalijona tako razkropi, da se več dni nista zediniti mogla. Velika množica je celo poginila. Naši so razun tega, da je bil hrabri polkovnik Milutinovič nekoliko ranjen, zgubili pri ti priložnosti le malo mož. Kaj tacega se Francozi niso nad-jali; zastavili so toraj s pešci prihodne dni celo cesto od Ljubljane do „Zegnjanega studenca" in naznanili to namest-nemu kralju talijanskemu Evgenu. To, ljubi bravec, je bil začetek in pervi prizor žalostnega gledišča, kterega priča je bila ta okolica. Slušajmo, kaj nam zgodovina dalje pripoveduje. V tem, ko so Francozi vsled perve pljuske *) cesto od Ljubljane do „Zegnjanega studenca" zastavili s svojo armado, se je bil tu naših celi gradiškanski batalijon z unima dvema oddelkoma huzarjev, ktere že poznamo, v Višnji gori združil, in sicer 9. septembra. — Ta dan se vzdigne polkovnik Milutinovič proti Srna rji, ktera vas leži J*oj tam za unim-le gričem. Po sporočilu sprednje straže ni ondi nič sovražnikov bilo. Al ko tje primašira, najde Smarjo mahoma od Francozov zastavljeno; bila je tedaj nevarnost za naše velika. Toda Mi lu ti no vi č je bil hitro *J V našem kraji pomeni beseda „pljuskatt to, kar velja Nem-com beseda „Schlappe." — „Pravo pljusko je dobil" veli pregovor, to je, huda napast se mu je pripetila. „Na Pljuski* se veli tudi kraj med Zatično in Medvedjekom v dolini. Bi. G pripravljen ter z malo četico, ki jo je ravno krog sebe imel, neprestrašeno napade Francoze. Precej hudo se pokajo. K sreči pritisnejo v tem še druge kompanije naših, vzajemno sovražnike primejo, iz Šmarije preženo ter jih proti Ljubljani zapode. Namestili kralj Evgen je bil zdaj v hudi zadregi. Vendar je sklenil, naše tukaj do dobrega v kozji rog vgnati, naj velja kar hoče. Poklical je toraj v Ljubljano gardo in večidel vse vojake od Drave in gornje Save. Veljalo je najpoprej polkovniku Milu ti no vi ču, ki je bil posedel griče, ktere, ljubi bravec, tu pred saboj vidiš, od Studenca namreč tje proti Beli cerkvi in naprej proti Le-sičju, naslanjaje se na ono kerdelo brodskih graničarjev, ki so stali ob Ljubljanici proti Zalogu. Imel je hrabri mož ojstro povelje, terdno stati in le največji sili se nazaj vmakniti v Višnjo goro. Tako so stale reči dne 9. septembra. Potem ko je namestni kralj princ Evgen z večjim oddelkom svoje vojske 11. septembra čez Ljubelj in skoz savsko dolino v Ljubljano dospel, se je vzdignil zju-trej 12. sept. z blizo 6000 vojaki proti Šmariji, kjer je, kakor nam je znano, stal polkovnik Milutinovič s 6 kompanijami gradiskanskih graničarjev. Res, nevarn stan malega kerdela proti taki sili! — Francozi so jo mahali na vides proti levemu krilu naših, in so mislili s tem prekaniti Milutinoviča. V tem pa so prijeli z dvema batalijonoma ono poldrugo kompanijo naših pod stotnikom Niksičem, ki je stala na gričih ob desnem krilu cesarskih krog Lesičja namreč. Stotnik Ni k si č jaderno nekterim svojih ljudi zaukaže, sovražnike od strane zajeti; z večino graničarjev pa prime Francoze z bajonetom, jih zapodi sopet z gričev in ujame pri ti priliki 70 Francozov. V ravno tem času je prijel sovražnik levo krilo cesarskih pri Beli cerkvi z največjo silo. Akoravno od dveh gardnih batalijonov od spredaj in od strane napaden, se je vendar stotnik Martini s tremi kompanijami Gradiškanov sovražnikom hrabro zo-perstavil. Terdno kot zid stoji s svojimi, ob enem pa je tudi zaukazal hrabremu stražmojstru Elger-ju, naj sovražnika z malim kerdelcom — s 40 možmi — od strane prime. Po modri ti osnovi in hrabrem napadu sta bila sovražna batalijona hipoma razprašena in v beg zapodena. Zmaga je bila Milutinovičeva. Pa ne le tu, ampak tudi poleg Zaloga so se danes tepli, kjer je cesarski major Reinbach s 3 kompanijami brodskih graničarjev in malim kerdelcom huzarjev veliko večjemu in močnejemu številu Francozov z največjo hrabrostjo zoperstal in jih tudi srečno zmagal. Iz vsega tega, kar se je dne 12. sept. poleg Zaloga in Šmarije godilo, je posnel general Rebrovič, ki je stal z majhno reservo v Višnji gori, da je imel sovražnik veliko armado zbrano. Bal se je pa, da bi ga Francozi drugi dan še z večjo silo ne prijeli; zato je sklenil umakniti se s svojo sprednjo stražo nekoliko nazaj ter nasproti iti pomoči, ki je je pričakoval od Novega mesta. Hotel je potem sovražnika na novo prijeti. Med ved j ek se imenuje nizki griček, ki stoji med dolenskim Št Vidom in Trebili m; kakor nalašč je napravljen za kako obrambo, ker se unkraj njega proti Trebnemu cesta skoz ozko dolino vleče, ob kteri se po gričih ob obeh straneh sovražnik lahko unemiruje. Do Medvedjeka se je toraj general Rebrovič s svojimi umaknil, in prav je storil, zakaj koj 14. sept. je sovražna divizija Marcognetova s štirimi gardnimi batalijoni se vzdignila iz Ljubljane proti Šmariji in Višnjigori. Ker pa ta kraj prazen najde, si ne upa dalje po cesarskih stikovati, ampak se verne zopet 15. sept. v Ljubljano, gardo pustivši v Višnji gori. v Se bi bil sledil s svojmi mislimi hrabremu obnašanju naših vojnikov na tem mestu, ker kervava igra v teh gričih se ni končana, — al priderčala sva bila z mojim voznikom na Studenec, in kar se je nekdaj godilo, se je zdaj iz spomina umaknilo temu, kar je bilo danes. (Dalje Bledi.) 13 Spominki na Dolensko. (Dalje.) Studenec, nekdanji rimski „Magnus Vicus", je precej velika vas. Pred malo leti je pogorela, vendar pa nisem ravno zapazil, da bi se bila zlo olepšana vzdignila iz pogorišča, kakor se v druzih krajih večkrat po takih nesrečah vidi. Pomudil sem se tukaj enmalo in memogrede ogledal cerkev, v ktere zidu je več starih kamnov iti podob vzidanih, o kterih govoriti pa se vendar zderžim, ker se ne štejem v versto zvedenih starinarjev. — Tudi v uč-nikovo stanovanje sem bil prišel ter slišal, da se bo v kratkem novo zidalo. Ravno prav! saj delavci s podiranjem tega poslopja tako ne bodo mnogo truda imeli! — je že precej za to storjenega. — Bližnjega gradu, lastnine in 14 navadnega poletnega prebivališča grofov Turjaških pogledati, mi ni dopustil čas, akoravno bi bil to rad storil. Posebno lep razgled proti Ljubljani in Snežnikom se nek odpira tam krog in krog. Bližalo se je že solnce zatonu, ko sem Studenec zapustil. Ker se je ljubljanskemu vozaču zlo domii mudilo, sem si najel na Studencu drug voz, in šlo je precej hitro nocojšnemu prenočišču, Turjaku, nasprot. Gosta tema je kmalo pokrila zemljo, al vendar mi ni bilo dolgočasno, zakaj moj duh seje bavil zopet, kakor pri vožnji čez močvirje, ob gričih pred Smarijo in o njih hrabrih jugoslovanskih brani-teljih. Sledil sem jim, verlim junakom in braniteljem naše domovine, v duhu naprej doli proti Višnji gori in Laščam, in se že naprej serčno veselil, viditi ravno o tem popotvanji kraje, kjer so oni tako krepko učili ptuje sil-neže razločevati, kaj je „moje in kaj je tvoje." Bilo je že pozno, ko dospeva v gostivnico pod Turjak. Hotel sem pa vendar še nocoj koračiti gori na turjaški grad, kamor sem bil od dobrih znancov in prijatlov že večkrat povabljen. Da bi se nekoliko pogrel, ker je precej hladen nočnik pihal, stopim v gorko gostivnico in najdem tu mnogo popotnih, med drugimi tudi gospoda dekana Holcapfel-na iz Ribnice. Priljudno se spustijo z manoj v pogovor, in ker iz mojih besed spoznajo, da mislim še naprej iti, mi prijazno svetujejo, naj raj tu prenočim, ker je že pozno. Ubogal sem jih. Kremljala sva potem s prečastitim gospod dekanom, verlim Gorencom, do terde noči in med drugim tudi marsikaj se pomenila o naših ljudskih šolah. Pravi pedagog so ta gospod in res zaslužijo slavivni križec, ki jim kinči domoljubne persi. Pozno že sem se podal k počitku. Ko se drugo jutro prebudim, me je že pozdravljal svit danu skoz okence moje spavnice. Urno šinem na kviško, zakaj danes me je bila volja veliko prehoditi. Najprej sem bil namenjen pomuditi se nekoliko v Turjaku, potem pogledati Lašče, Ponikve in udariti poslednjič rnemo Dobrega polja in Kerke proti Zatični, kamor sem upal do večera dospeti. Od Turjaka sem že poprej marsikaj slišal in bral, toraj je želja, vse to z lastnimi očmi viditi, pospeševala moje korake. Domačo pesemco prepevaje sem več skakljal ko šel navkreber po rižasti, v letu 1842 na novo in prav dobro izpeljani cesti. Kmalo se mi je pokazal orjaško zidani grad — slavna zibel ene najhrabrejših rodovin slovenske zemlje; ni tudi dolgo terpelo, in stal sem pred grajskimi vratmi. Kakor sem že zgorej rekel, sem o Turjaku že poprej mnogo slišal in bral; tudi marsikteremu bravcu je gotovo več ali manj o tem znanega, vendar pa hočem še nekoliko omeniti, kar nam stari pisatelji o Turjaku pripovedujejo; zakaj važna in prevažna je zgodovina tega gradu in kraja — vredna, da se nekoliko pri nji pomudimo. Pred gradom stoji častitljiva stara košata lipa, starim Slovencom sveto drevo. V nje senci je napravljena pripravna klop za počitek. Vsediva se v duhu, ljubi bravec, na-njo, in slušajva povesti starih mož. Valvazor piše o tem: ^Prebiraje stare zgodovinske bukve najdem v njih, da je na tem mestu še pred Kristusovim rojstvom mesto stalo, kterega razni zgodovinarji imenujejo Arupenum, Auruponum, Aurupium." — Pisatelj Hieronim Megiser to v svojih spisih poterjuje ter še pravi, da se je Octavian Avgust, rimski cesar, osebno s svojo vojsko leta 31 pred Kristusovim rojstvom tega mesta polastil, mu pa s požarom (ki mu je zažugan bil) prizanesel in ga zopet Aurupencom — Auerspergom — Turjaškim — v stanovanje prepustil. -— Pisatelj Jan. Melh. Mader poterjuje vse to in pristavlja še, da je leta 451 po Kristusovem rojstvu ?5šiba Božja" Atila to mesto popolnoma razdjai;jia to mesto so pozneje turjaški terdni grad ravno tega imena postavili, o kterem pa dandanašnje le še male razvaline na sprednjem griču pod sedanjim gradom spričujejo. — Vr dokaz, da so Rimci nekdaj tu bivali, navaja Valvazor napis nekega kamna, kterega pa že o njegovem času več najti ni bilo. Napis na tem kamnu seje nek glasil: D. M. AUR. SENECIONIS. MIL. COH. V. PR. P. V. EX CECIL. QVI. VIX. ANN. XXX. M. VIPIUS. TITIUS. COMANIPUL. EX. HER. CONTUBER. CAR. POS. Pisatelj Mader piše dalje: V letu 1067 je Konrad Turjaški, ki je s svojima pravima bratoma Pilgramem in Adolfom Turjaškim mirno v Turjaku prebival, ne daleč od starega zidovja nov — tedaj sedanji — grad sozidal. Enako* piše o temu tudi Schonleben, samo da dobo zidanja stavi okoli leta 1060. Valvazor nadaljuje: „Še dan današnji se kaže na zadnjem, velikem, okroglo zidanem stolpu lepo zdelan in pozlačen kamen, na kterem se vidi nekoliko gerbov, v sredi njih pa velik, krasno izdelan in pozlačen tur: kot stari turjaški gerb. Pod njim je sledeči napis: nV letu 1067 se je grad po Konradu Turjaškem zidati pričel; pozneje, v letu 1511, ga je potres razdjal; jaz, Trojan Turjaški, sena ga do tal poderl in na novo sozidal leta 1570." To je napis, ki se še dan današnji vidi in bere. (Dalje sledi.') 19 Spominki na Dolensko. (Dalje.) Valvazor navaja se pozidal, al 10 let pozneje, leta 1200, se je zapletel njegov sin, Oton turjaški, na novo v vojsko z grofom goriškim in ortenburškim ter z patrijarhom oglejskim, in tako je bil grad vkijub hrabre obrambe Turjačanov zopet razdjan. — Posebno hudo je stopal patrijarh oglejski Turjačanom na pete, ker jim je še pred razdertjem turjaškega gradu razrušil tudi Gradišče — grad, ki je stal na nekem homcu med Turjakom in Nadliškom. Kdaj je bil grad po tem razrušenji zopet sozidan, se ne ve natanko, ker se dalje o zidanji nič druzega ne bere, kakor da ga je leta 1511 potres razdjal, leta 1570 pa so ga iznova zidali. Vendar je mogel pozneje verlo dobro obvarovan in zagrajen biti, ker se v starih listinah bere, da so leta 1528 mesca julija Turki v Krajno prihruli, vasi požigali, gradove ropali, ljudi neusmiljeno morili, al od Turjaka so bili srečno odgnani in je tukaj velika množica plačilo svoje kervoločnosti — smert — prejela. Kar se tiče stavbe današnjega gradu, ima po-dolgo trivogljasto, od jutra proti zapadu obernjeno podobo. Izhodni del v podolgo-okrogljasti obliki bi utegnil najstareji biti; tukaj se kaže popotniku, ki od Kočevja in Ribnice pride, oni veliki gerb, o kterem smo zgoraj govorili. Ta stran gradu čepi na sinjem robu; že natura sama ga vsakega navala varuje. Zapadni del je tudi zlo terdno zidan in ima na vsakem koncu okrogljat orjašk stolp. Vhod v grad je od te strani, in do njega derži — če se ne motim — majhen zidan mostič. Severna stran gradu, kjer se nahajajo grofove stanovanja, nosi podobo novejših stavb, in to priča, da je ona delo poznejih časov. Kar slavni rod Turjaških grofov zadeva, so se odlikovali oni skozi vse stoletja ne le v domovini, temoč sploh v vsem avstrijanskem cesarstvu; njih hrabre dela so slule od roda do roda. Od dveh posebno nam zgodovina spričuje, kako hrabri so bili Turjačani v boji. Eden, Andrej turjaški, je zmagal v boji pri Sisku na dan sv. Ahaci j a leta 1593 Turke popolnoma, o kteri dogodbi je pisal ,,Illir. Blatt 1843, list 22" sledeče: „0 času carovanja sultana Amurata je bila silovitost in okrutnost Turkov neskončna. Napadov, ropanja, požiganja in morije ni bilo ne konca ne kraja. Avstrijanski cesar Rudolf je skušal, naj velja kar koli, mir tako rekoč od Turkov kupiti; al Amurat, bolj pod poveljstvom svojih pašev stoječ kakor pa samolasten vladar, ni mogel ubraniti, da se je komaj storjeni mir zopet v boj spremenil. Poseben malopridnež med vsemi pa je bil Hasan, paša bosniški. Po rodu Lah, nekdaj kristjan in menih reda sv. Benedikta, je pobegnil iz samostana, zatajil vero, se poturčil in bil je sicer hraber vojskovodja, al nenasitljiv vampir človeške kervi in sovražnik kristjanstva. Malo drugač kakor brez sultanove vednosti je spravil veliko vojsko skupaj in je hotel našim Sisek in potem celo Hor-vatijo vzeti. Erdodi, ban horvaški, in Eggenberg, vojaški zapovednik v Zagrebu, sta hotla sicer sovražnikom iti nasprot; pa kaj bo majhno število naših zoper toliko silo turško! Zato piše Erdodi Andreju turjaškemu, horvaške in primorske meje vikšemu poglavarju, in ga prosi pomoči. Al komaj 4000 jih pripelje ta iz Krajne in sosednih dežela. Zaupajoč v Boga in svoje hrabre ljudi se vzdigne Andrej turjaški, spremljan od podpoveljnikov: Adama Ravber-ja, Krištofa žl. Obručan-a in Milhara Radern-a iz Karlovca, in se zedini na Turovem polji z Eggenbergom in Erdodi-tom. Skupaj se vzdignejo zdaj proti Sisku. Hasan paša ni hotel koj tega verjeti, da bi se naši na upor pripravljali; ko pa resnico tega zve, priseže v svoji prevzetnosti, da hoče vse do zadnjega pokončati. Berž veleva most čez Kolpo narediti, in vzame 25 tisuč najhrabrejših vojakov s seboj. Kakor divji zaliv se valijo proti Kristjanom. — Naši so se posvetovali, kaj je v ti sili storiti. Vsi poveljniki so bili te misli, da bi se malo nazaj umaknili in pričakali nove pomoči, samo Andrej turjaški se temu krepko ustavlja rekoč, češ, da to bi umorilo junakost vojakov, ki so zdaj najboljšega duha navdani. Z uneto besedo svetuje na boj tako dolgo, da po-slednjič res sklenejo, Turke napasti. Na dan sv. Ahacija se sprimejo. Boj je silovit in strašen, — naši že omagujejo toliki sili, al Andrej turjaški zbere v najvažnišem trenutku trop skušenih vojakov, jih uadušeno ogovori, da bi bila sramota, današnji dan preživeti pa zmagati ne. Zažene se s svojimi hrabrimi vojaki nad Turčine, srečno jih zmaga in v beg zapodi. Ko Turki vsi preplašeni do Kolpe pribeže, najdejo ondi svoj most od naših podert. Mahoma se v vodo zaženo in čez njo plavajo, al večina njih najde v valovih smert, med drugimi Haaan paša sam, dalje sultana Amurat-a ljubljeni stričnik Mehemet, in še drugi štirje vojskovodji. — Sedem dni pozneje je obhajal Turjačan svoj slavni vhod v Karlovec. Zmage te se je vse veselilo; celo papež Klemen VIII. je pisal lastnoročno pohvalno pismo Andreju Turjaškemu. V spomin tega slavnega dneva se obhaja še vsako leto v nedeljo po sv. Ahaciju v cerkvici sv. Ahacija, ki stoji na visokem hribu na severni strani Turjaka, slovesno cerkveno opravilo z zahvalno pesmijo. Tudi v Ljubljani se je po sporočilu slavnega Andreja turjaškega do 1809. leta obhajala ta dan vsako leto slovesna Božja služba; — od tistih dob pa se opravlja vsako leto dne 22. junija tiha sv. maša, pri kterem opravilu nosi duhovnik masni plajš, ki je napravljen iz obleke silovitega Hasana paša. Pergamentni listič na znotranji strani plajša omenuje o kratkem dogodbo vojske in opominja mežnarja, naj to oblačilo le vsako leto na omenjeni dan pripravi za Božjo službo, sicer naj ga pa skerbno hrani in varuje, potomstvu v slaven spomin! Ne tako srečen kakor Andrej turjaški je bil Her-bart turjaški, ki je pri Budaški 22. septembra 1575 v boji s Turki storil junaško smert. Po svoji kervoločni navadi so njemu kakor tudi njegovemu adjutantu Miroslavu Višnjogorskemu Turki glavo odrezali, ju v znamenje zmage v Carigrad poslali, tam jo oderli in s slamo natlačili. Turjaška rodovina je pozneje kupila te glavi za 8000 zlatov; še dan današnji se hranujete v turjaškem gradu. (Dalje sledi/) 20 Spominki na Dolensko. (Dalje.) Po ti, čez voljo nekoliko predolgi pomudbi me spremi zdaj, dragi bravec, v turjaški grad. Ko se ti odprejo težke, z debelim železnim plenom obite vrata, stopiš na prostorno, pa neravno dvorišče. Na levi se ti kaže grajska kapelica, ki je ob enem farna cerkev. Na desno te peljejo vrata v enega onih dveh stolpov, od kterih sem že govoril, da varujeta grad od sprednje strani. Tukaj je gospod faj-moštrovo stanovanje, — menda enakega noben drug faj-mošter na Kranjskem nima. Zidine tega stolpa so posebno v spodnjih izbah blezo poidrug seženj debele. Do vsakega okna pelje skoz zid mala ulica. — Se ena znamenitost tega grada je oni hram, kjer je nekdaj pridigoval znani protestant Dalmatin, pa menda napčno „Juri Kobila" imenovan, ker Val vaz o r pravi, da protestantiški pridigar Juri Jerešič je bil „Juri Kobila" zmerjan. Vidijo se tu po stenah razne malarije. Zdaj je shrambica v klet spremenjena. Tudi v grofove stanovanja sem bil prišel. Povedal sem že, da se nahajajo na severni strani gradu. So to velike sobe, skoz in skoz ob stenah ozaljšane z podobami slavne turjaške gospode. Čutiš se tukaj prestavljenega v zdavnej pretekle stoletja in se učiš spoznavati obraze in šege zdavnej minulih časov. Ako bi se hotel človek pri vsaki podobi posebej muditi ter napise, ki so pod vsako napravljeni, prebirati ali jih se celo prepisovati, bi potreboval veliko dni, da bi vse opravil; mene pa, ker se mi je zelo naprej mudilo, je le najbolj gnalo, viditi one dve glavi Herbarta Turjaškega in pa Miroslava Viš-njegorskega, kakor tudi tisto staro orožje, ki se v spomin nekdanjosti tukaj hranuje. Do vrat tajiste sobe sem bil pač prišel, al noter — nisem mogel. Mlada gospodična, ki mi je sobe skazovaia, mi je rekla, da gospod, ki ima grajske ključe v rokah, se je podal na pristavo in je ključe seboj vzel. Al pozneje sem zvedil, da od tistega časa (1852), ko so. slavni naš gosp. Verne v ^Novicah" za-nemarjenje onih dveh zgodovinsko-irnenitnih glav eumalo, pa po pravici, pograjali, niso ravno več lahko viditi. Ali je to ukaz visokorojenega gospoda grajšinskega vlastnika, da se te znamenitosti gradu popotnikom prikrivate, ne vem; skoraj bi rekel, da ne. Saj ste gospod grofu in celi ro-dovini njegovi, kakor tudi kranjski deželi sploh lepe svetinji hrabrosti in domoljubnega junaštva! Grajski oskerbniki pa imajo dolžnost, dostojno shranovati take spominke. Zapustivši grad sem se podal še tje na prijazni homec h kapelici Marije, pod ktero je raka slavne turjaške rodo-vine, in v kteri dozdaj 9 udov počiva. Pervi tu pokopan se je imenoval Jožef Maria, pobožen in dober gospod. Umeri je v Karlovcu 24. decembra 1805; pa, kakor je v življenji ljubil turjaški grad ter najrajši tukaj prebival, si je izvolil ta kraj tudi za večen počitek. Osnoval je v Turjaku faro (1789) in bolnišnico za 4 onemogle in pobožne može. Krog omenjene kapelice je tudi pokopališče turjaške fare. Ako biva človek v prijazni družbi, mu ure hitro teko. Tako se je ta dan tudi meni godilo. Komaj sem se dobro okrog in okrog zasukal, — že je bilo pol dne preč. Po južini se odpravim, spremljan od dobrega prijatla, proti Laščam. Pot pelje vedno proti jugu in sicer po neki dolinici, obraščeni z tamnimi gaji. O pol poti se dospe na Rašico, ktera vas prijazno stoji na nekem gričku. Tukaj se svet nekoliko razširi in derži na levo odtod dolina in pot proti Ponikva m in D o br op olju. Večji pot pa pelje naravnost proti jugu in po ti sem jo jez udaril. Iz Rašice 37 pridem do kapelice sv. Trojice, kjer se odpre nov razgled-Osupnjen obstojim. — Misli si, mili bravec, v duhu široko okroglasto dolino, obrobljeno s tamno zaraščenimi griči; iz srede te doline se dviguje polagoma nizk okrogel homec, nadan okoli in okoli & plodnimi njivami in travniki. Skoz sredo polja si misli cesto naravnost proti verhu homca, kjer stoji od sadnega drevja obdana in opletena vas, sred ktere zali cerkveni stolp pod oblake kipi. Zadej vasi se h temu izmed verste drugih gričev odlikujeta še dva homca , zlo podobna Šmarni gori, samo da namesti na desnem tu na levem verhuncu mala kapelica kaj ljubko stoji. Misli si še vse to o prijetnem pomladanskem času, ko so se gaji ravno z novim zelenim plajšem prepeli, polja in drevesa lepo cvete, in zdaj, ljubi bravec, razsodi, je li tak razgled vreden, da človek sterme obstane, ter se v gledanje zamakne? In glej! to so ti Lašče in njih bližnja okolica. — Res, lepa okrajina! Bile so Lašče še pred malo leti borna vas s slabimi hišicami; kar pa se je bila c. k. okrajna gosposka iz turjaškega grada lesem priselila, so se malo po malo olepšale. Najbolj jih pa zaljša nova cerkev, ki je bila predlanskem po večjem dodelana in ktere lepota je prisilila celo do nas na Gorensko. Častiti gospod fajmošter Janez Brodnik so mi jo z velikim veseljem skazali. Akoravno zidine niso bile še takrat nič ometane in so bile okna še od zime z diljami zapažene — tedaj po v erkvi celo tamno — se je vendar razločil že zlog stavbe in po večjem že dala spoznati prihodnja lepota tega svetišča Gospodovega. Mnogo skerbi in truda so pač imeli gospod fajmošter, preden so delo tako deleč dognali, zakaj cerkev je velika in bode po vsem dodelana v versti najlepših na Kranjskem. Le škoda, da niso starega zvonika poderli in novega zidali ali pa dva. Je že križ, več glav spraviti pod en klobuk; al res je tudi, da stroški bi bili potem dokaj večji. Še tako bi — ako se ne motim — utegnili znesti kakih 15000 gold., toliko denarjev pa skupaj spraviti tudi v takih krajih ni lahko, kjer je vsega na kupe, ne pa še le tu, kjer so ljudje bolj siromaški. Kakor gre hvala velika častitemu tu-kajšnemu gosp. fajmoštru, da so s pripomočjo verlih faranov doveršili lepo delo, tako pa tudi ni prezreti zaslug, ki so si jih pridobili visoko častiti gospod dekan Vi ne en ci Vovk, St. Rupertski fajmošter, ki so cerkvi načert (plan) naredili. Temu gospodu je pač Stvarnik podelil toliki um in toliko vednost v stavbinih rečeh, da prekosijo marsikte-rega, ki je mnogo let tergal hlače po tehničnih šolah. Ze pred leti sem občudoval mnogo njihovih naredb po Metliškem, ktere kraje so oni, kar cerkev zadene (o drugem tukaj ne govorim, akoravno so tudi v kmetijstvu in vinoreji mož da malo tacih), zelo olepšali. Nikdar jih na Metliškem ne bojo pozabili, in če bi jih tudi ljudje pozabili — mertvi kamni bodo njih dela spričevali. Ce komu, veljajo njim besede Davidove: 5?da ljubijo snago hiše Gospodove.4' Ob štirih sem se napotil proti Za t i čin i, kamor sem nocoj še priti hotel. Preden pa Lašče zapustim, te hočem peljati, ljubi bravec, še enkrat na kervavo bojno polje leta 1813. — Tudi Laščam je bil odmenjen kervavi prizor onega leta; tudi one so priča bile slavne zmage avstrijanskih vojnikov, in več ko marsikod drugod se je pretakala tu kri francozka, ter gnojila slovenske tla. Popisovaje boj pri Laščah pa bomo vendar mogli preskočiti neke vojskne do-godbe, ktere so se godile pri Višnji gori po unih dveh bojih, od kterih sem grede čez ljubljansko močvirje govoril. Na vernitvi od Zatičine proti Ljubljani hočem, ako Bog da, o njih govoriti in tako po dneh vse posamne boje redno vverstiti; danes le toliko povem, da po vroči bitki pri Višnji gori 16. sept. so bili posedli naši sopet griče pri Beli cerkvi, 20. tajistega mesca pa se sopet nazaj na Medvedjek odtegnili. — Zakaj in kako, pozneje. — Mislimo si naše 22. sept. sopet na Med vedj eku. Ta dan je obsedel tudi francozki general Marcognet sopet Višnjo 38 goro z 2 batalijonoma pescov in 1 eškadronom konjikov. Stali so Francozi zdaj od Višnje gore proti Zužen-berku in zopet nazaj tje proti Cerknici. Bila je divizija Pinova pod zapovedništvom generala Palombina. Da bi Francozi naprej proti Novemu mestu ne silili, odpravi general Rebrovič 22. sept. popoldne polkovnika Milutinovič-a in grofa Starhemberg-a z 1 batalijonom gradiškanskih, 1 batalijonom Št. Jurskih graničarjev in 1 eškadronom hu-zarjev v Zuženberg, da bi od tam Francoze izpodila. Al zjutraj 23. sept. so se Francozi že iz Zuženberka in Kerke proti Dobremu polju umaknili. Kakor hitro polkovnika to zvesta, skleneta Francoze tam napasti. Po trudapolnem potu, kterega se morebiti ni nikoli kaka vojska nastopila, mahneta naravnost čez Brezov dol, Ambrus in Tiso ve c v strašnem dežji proti Dobremu polju, kamor pozno ponoči dospeta. Al sovražnik se je bil že v Lašče odmaknil. Skleneta toraj, 25. sept. prijeti ga od vseh strani. En oddelk Št. Jurskih graničarjev pod stotnikom Benko-m se koj v Dobrem polju odpravi proti ribniški cesti, da bi sovražnika od zad zajel. V Ponikvah se sopet en oddelk okrene na desno, tretje kerdelo pa je šlo naravnost po ljubljanski cesti. Vse tri čete pridejo skoraj ob enem vsaka od svoje strani v Lašče in ob eni popoldne od vseh strani Francoze primejo. Komaj se tepejo eno uro, in že so sovražniki — bilo jih je 3500 — popolnoma polomljeni in premagani. Le za beg pripravna in borštnata okolica jih je rešila popolnoma pogube. Francozi so se pri Ob lokah potem sopet zbrali, in sicer, ker so se jim od Cerknice še njihovi ljudje pridružili, skupaj 3000 pešcev, 500 konjikov in 8 topov. V malo dneh so se udarili z našimi zopet pri Cerknici, kar pa tukaj popisovati ne spada v moj sedanji potopis. Odbila je bila ura 4; moj vozač me je že težko čakal, toraj z Bogom Lašče in hajd na kola! Nisem pa mislil, ko sem se poslovil, da bo ta vas v malo tednih žertva strašnega požara, kteri je uboge prebivavce, ki so imeli že do tistih dob z zidanjem cerkve mnogo stroškov, pahnul v veliko revšino in nadloge. Znan je namreč požar v Laščah 28. maja, toraj o tem ne bom zdaj več govoril, ampak le to rečem: Bog daj, da bi se Laščanje kmalo mogli izkopati iz svojih nadlog! (Dal. si.) 45 Spominki na Dolensko. (Dalje.) Zapustivsi Lašče sem kmalo dospel nazaj do Rašice in se okrenil zdaj iz sedanjega pota po manjši cesti na desno, proti Dobremu polju namreč. Pot pelje ob levem bregu potoka Rašice naravnost proti izhodu. Svet je zaraščen tu zlo z mladim germičjem in ne pričakoval bi človek v tem kraji kaj posebnega, — al kmalo se v sredi goščave velik izstrebljen prostor zasveti, in kakor začarano stoje pred nami nove fužine na Ponikvah. — Za kako novo naselbino v Ameriki ali v kakem drugem ptujem kraji bi ne mogli dobiti boljše podobe kakor je ta. Tam je namreč mnogokrat danes še tamna hosta, juter pa že vse mer-goli ljudi, in po naseljencih je položen temelj novi vasi ali celo novemu mestu. Tudi od tega kraja bi se človeku pred malim časom še kaj tacega sanjalo ne bilo, kar se tukaj zdaj vidi. Na velikem prostoru stoji novi plavž, zidan po najnovejšem montanističnem in stavbnem okusu. Zraven je veliko poslopje za vradnike in delavce, drago za denarnico, še drugo za fužinskega voditelja itd. — Vse to je izzidano tako, da bi poslopja vsakemu mestu bile v ponos. Ker fužina nekoliko od kantonske ceste stoji, je od taiste do plavža in ogljohramov položena železna tir; z eno besedo: vse je tako osnovano, da si človek kaj lepšega skoraj misliti ne more. Akoravno je bilo že pozno, vendar stopim z voza in hitim po večjem fužine ogledat. Ako se že zunanje obzidje človeku prikupi, koliko bolj bo še le stermel, ko vse to od znotraj pregleda. V poslopjih za stanovanje je vse olikano in pobarvano, vse lično in lepo; vsaka najmanjša reč nosi značaj sedanjega umnega veka. V fužini je tudi vse po najnovejših znajdbah osnovano. Velike okna, bolj cerkvenim ko fužinskim podobne, spuščajo svitlobo v plavž. Spredaj peči je velik prostor za vlijanje, zadaj pa priderži lesem železna tir, da dovažje oglje in rudo, kar se vse po umetni napravi samo gori do votline plavža vzdigne in izvleče ter v peč baše. Vročina, ki iz plavža izhlapi, se vsa v železne cevi lovi in zopet nazaj v dno plavža povračuje, kjer pripravlja soparno moč za mnoge potrebe. Mašina, ki sapo napravija, je, kakor vse druge priprave res prav umotvor. Skoda, da je bila takrat ravno nekaj pokvarjena in je zastran tega vse delo slalo. Tudi rudo, ktera je pred plavžom na kupih ležala, sem nekoliko natanjčniše ogledoval. Kakor sem hvalil, kar mi je bilo všeč, moram tudi povedati, da mi ruda ni nič kaj dopadla. Nekako pusta roba se mi je vidila. Se večjo zadrego pa bi utegnila kurjava prizadevati. Ce premog in šota ne bosta za kurjavo pripravna, ne vem, kakošna bo. Velikih gojzdov, kteri edini se „duša fužin" imenovati morejo, po Dolen-skem ravno nisem mnogo vidil; kjer pa jih je kaj, so jim večidel možje gospodar, ki vejo — dandanašnjo vrednost gojzdov ceniti, ne gledaje na prihodnost. Zapustivsi Ponikve sem želel sicer plavžu dobro srečo, pa tudi mislil na besede, ktere mi je ene tedne pred neki gospod rekel, ko je djal: Ponikviške fužine se mi vidijo kakor lepa in krasna mošnjica, v kteri pa — nič denarjev ni! — Upajmo, da se to ne bo vresničilo, zakaj domača obertnija je storila tu velik korak naprej in bode domovini odperla nove dohodke, ako bode šlo vse po sreči! *) Mračilo se je že, ko sem prišel spod Ponikev do razpotja, kjer se cesti proti Dobremu polju in Ker ki — .------------- v *) Zalibog! da se ta želja — ne spolnuje! Slišali smo namreč, d» zavolj vzrokov, ki jih je naš gosp. popotnik kot zveden fužinar berž zasledil in v tem spisu omenil, so ponikviške fužine že nehale fužine biti. — Sicer pa se nam pri ti priliki treba zdi omeniti, da pričujoči potopis obsega dogodivščine leta 1857, — da je tedaj kolo nemirnega časa odtistihmal do danes že sem ter rje kaj premeniio, kar pa se ne more gospodu pisatelju v krivdo šteti, ki nam je potopis že pred letom podal, pa ga natisniti nismo mogli, ker je potopis „v sveto deželo" potreboval obširnega prostora. Vred. ločite. Perva derzi na desno, druga na levo. Obe deržite skoz lepo in rodovitno ravnino, po kleri ima kraj svoje ime. Jez sem se podal po cesti, ki derži proti Kerki, pa za nocoj sem bil že obupal v Za tiči no priti, zakaj bil sem ravno vštric dobropoljske cerkve, ko mi je že od ondot-nega zvonika zadonel angeljskegra češčenja glas. Tudi zvo-njenje od cerkve sv. Antona na Rebri sem čul. Stoji ta cerkev na levo pota, kjer se ^re proti Kerki in je tukaj več slovečih sejmov, za ktere nek dolenske dekleta posebno dobro vedo. Dan se je zdaj vidoma že stiskal in noč je žugala prav dolgočasna biti. Veter je žvižgal ter gnal po obzorji tamne oblake, ki so pretili z dežjem. Kmalo je nastala huda tema. K sreči je moj vozač dobro tiral; al vendar je terpelo dolgo, preden so se mi pokazale v daljavi svitle hičice. „To je Kerka!u mi veli vozač. Cez stermi klanec sva jo nažgala zdaj navzdol in pozno že dospela v imenovano vas, kjer sva dobila v gosp. Celešnikovi gostivnici dobro prenočišče. Drugo jutro zarano vstanem. Noč je bila pomirila raz-serdeno obnebje, — zopet je prijetno solnčice razlivalo svoje žarke po zemlji. Sel sem nekoliko cerkev ogledat, ki je izmed lepših na Kranjskem ena. Stoji nekoliko od-zdignjena; na pokopališče, ki cerkev obdaja, peljejo lepe kamnitne stopnice. Celo svoje ima obernjeno proti solnčnema izhodu; nad velikimi vratmi se bere: „Consecrata a romo. et celmo. arebi = epo. goriti. Carolo Michaele die IV. Aug. MDCCLVII, renovata MDCCLXXI." Posvečena je sv. Kozmu in Damianu; zlo velika, visoka in svitla, ima na vsaki strani 3 kapele in v vsem skupaj 7 altarjev. O binkuštih je tukaj velik shod, kamor tudi Gorenci radi zahajajo. Zapustivsi cerkev sem splezal tudi v zvonik, kjer visijo štirje krasni, umetno ubrani zvonovi, kakor jih imajo že zdaj pri mnogih večjih farah v naši domovini. Glasijo se: H. D. G. in H. — Večji tehta, če se ne motim, okoli 40 centov. Pa ne le ogledovanje zvonov, temuč tudi razgled od tod me je navdajal z začudenjem. Iz južne line sem vidil ne ravno visoke griče, čez ktere me je sinoč pot od Lašč in Dobrega polja pripeljala. Zapadna lina odpira razgled do konca doline, kjer tamno-zelena Ker k a izpod sive pečine hahlja. Nad izvirom reke kipe na divje obraš-čeni skalnati škerbini revni ostanki in razvaline nekdaj terdnega in močnega kerškega gradu, ki je v 14. stoletji bil dom slavne rodbine enacega imena. Razdjal ga je bil v vojski Celjskih grofov z Miroslavom leta 1436 in 1437 Jan Vi t o vi c, stotnik celjski. — Kerka (reka) koj pri izviru po značaji dolenskih voda goni mline. Pravi jo, da rečica Rašica, ki se kmalo za ponikviškimi fužinami v zemljo posahne. tukaj zopet iz zemlje priteče in pod imenom Kerke teče zdaj po lepih livadah memo imenovane vasi in naprej po dolini, ki se odpira na izhodno stran. Na svojem daljnem teku goni še zagraške in žužen-beiške fužine, kakor tudi mnogo mlinov, in se še le deleč doli pod Novim mestom v Savo razliva. — Severna lina kaže razgled proti Zatičini. Ko sem iz siolpa prišel, sem se ozerl še nekoliko po pokopališču. Ravno za velikim altarjem je vzidan grobni kamen, kteri s slovenskim napisom naznanuje, da tukaj počivajo gospod Fil. Jak. Pušavec, 20 let fajmošter kerške fare, rojeni leta 1775, umerli 1840. Napis ni sicer ravno izverstno pesniško delo, omenim ga pa vendar zato, ker je bil napravljen o času, ko se je po slovenskih pokopališčih navadno skoraj na vsaki lepši kamen ali križ nemški napis naštulil. Ta napaka je bila res nekdaj skoraj po vseh slovenskih okrajnah „epidemičnau — pa kaj se hoče, saj v nekterih krajih še zdaj ni bolje. Tako sem, na priliko, ne-davnej obiskal pokopališče nekega mesta na Gorenskem. Križ pri križu, kamen pri kamnu je stal pred manoj, pa vkljub vsega iskanja sem najdel na celem pokopališču le dve slovenske nadgrobnici. Čudno je to, da ljudem, ki ho vse svoje žive dni hodili v cerkev Božjo besedo v domačem jeziku poslušat in počivajo zdaj na domačem „britofuu se ne piivjsi poslednja beseda domača kakor jim je tudi perva domača bila, ko so culi g;las matere svoje! Ne bodimo šalobarde, saj kjer treba ni! (Dalje sledi.*) 46 52 Spominki na Dolensko. (Dalje.) Kmali se vsedern na kola, in hitro je slo zdaj potovanje merao rodovitnih polj, travnikov in gajev proti Za-tiči ni. V pičli uri sem dospel do velike ceste, ki pride od Horvaškega in dolenskih krajev, prestrigel taisto in se peljal naravnost proti nekdanjemu zatiškemu samostanu, kteri se mi je že dolgo pred v svojem veličastvu kazal. Kolikor bliže pridem, toliko razločniše sem vidil mogočnost in bogastvo tega, nekdaj tako imenitnega poslopja — per-vaka krajnskih samostanov. Okolica je posebno prijetna. V koncu podolgaste okrogle doline, opasane z obraščenimi griči, se kaže popotniku na severni strani ceste, ki pelje od Ljubljane ali od doljnih krajev. Rodovitne polja in travniki se razprostirajo pred njo, ki so bili nekdaj mal del daleč razprostiraue samostanske lastnine; zdaj sicer niso več, vendar še zaljšajo celo okolico, ki je za moje oči ena najlepših na Dolenskem. Priiičiti se zamore vertu, nad kterim skerbna vertnarica čuje. Ko bi kamni govoriti mogli, marsikaj bi mi bili, pridšemu v Zatičino, povedati vedili o nekdanji slavi tega kraja. So> morebiti res tako nemi, da nič ne razodenejo? — Ne! — Ogleduj, dragi bravec, poslopja od zunaj! — obhodi jih oa vse štiri strani! — stopi na notranje dvorišča! — potrudi se po mostovžih sem ter tje! — podaj se v veličansko cerkev! — vse to ti glasno spričuje, kako zlo so bili vneti spredniki naši za sv. vero, za slavo, olepšanje in poduk domovine. Da so v takratnih okoljšiuah samostani za vse to skerbeli, tega ne mislim dokazovati, — je brez mene predobro znano. Zatičina ima — če so naši predniki to prav zapisali — svoj začetek v 12. stoletji. Sozidana je bila leta 1135 od Peregrina, patrijarha oglejskega, kteri je imel po Dolenskem mnogo lastnin. Bilo je ob času življenja sv. Bernarda (Peregrin in sv. Bernard sta si bila dobra pri-jatla) pod vlado cesarja Lothar-ja II. in papeža Inocencija II. —f Več bi še bil o tem po Valvazorji posnel, pa ne morem dajati prilike k popravljanju pomot svojih spisov; toraj častite bravce raji zavernem na VIII. knjigo, str. 693 — 702, in XI., str. 530 — 535 imenovanega pisatelja, kjer slavni naš rojak o Zatičini več piše. V pervi pripoveduje začetek samostana in našteje po imenu 46 opatov, tudi pove, da so v letih 1471 in 1529 Turki Zatičino oropali in požgali; v drugi pa popisuje imena večjih in znamenitiših dobrotnikov samostana in posebno pravi, da v pervih treh stoletjih je bila pobožnost tako velika, da je ni bilo imenitne rodbine na Krajnskem in tudi v sosednih deželah ne, ki bi ne bila temu samostanu kakega večjega darii darovala. Vsaki omenjenih knjig je pridjana podoba samostana, ki je bil v starih časih terdnjavi enak, z močnim zidom obdan. Leta 1784 dne 25. oktobra je zatiški samostan nehal biti samostan in je s svojimi obširnimi lastninami priveržen bil verskemu zavodu. Zdaj je tukaj sedež c. kr. okrajne gosposke in veliki prostori so deloma pisarnice, deloma pa za stanovanje uradnikov, farovž in šolo. Mnogo sob pa tudi še praznih stoji, v kterih gloda zob nemilega časa gole stene in si prede pajk svoje umetne mreže. Te leta se je snovalo o tem, da bi se sedež okrajne gosposke v Višnjo goro preselil. Zdaj je vendar popolnoma določeno, da tukaj ostane. Škoda bi bilo res, ako bi obširne zidine vse prazne stale! Ako se obzidje obširnega poslopja natanko pregleduje, se lahko zapazi, da je pervotni samostan stal v sredi sedanjih zidin in je bil veliko manjši. Izzidan je bil v go-tiškem zlogu. Obok obedovavnice, ktera ni bila ravno velika, je nališpan z mnogimi starinskimi podobami. Cerkev ima podobo podolgastega križa in je pod sedanjim fajmoštrom g. J. Hinek-om posebno snažna, reči se sme, izverstno lepa. Tudi mnogo starih cerkvenih oblek je še iz časov samostana 53 viditi. — Iz vsega tega se spozna, da je bila Zatičina nekdaj sila imeniten kraj. Neki stari mož mi je pravil, da 60 se v ta samostan le mladenči posebnega uma in posebne telesne lepote jemali. Ko sem obširne poslopja in cerkev po večjem ogledal, sem se podal v družbi tukajšnega gosp. kaplana v sosedni Št. Vid, poklonit se ondotnemu gospodu fajmoštru Jožef Poklukar-ju, ki so me na svojem prejšnem mestu, na Dobrovi, velikokrat prav prijazno sprejeli. — Št. Vid je od Zatičine le pičlo uro, in je lepa vas. Stoji kaka dva streljaja od velike ceste. Cerkev se pod sedanjim gospod očetom vidoma lepša; izverstno zvonilo, zlo enako unemu na Kerki, pa ima ta cerkev že mnogo let. Po kratki pomudbi tukaj sem se vernil zopet nazaj v Zatičino. Rad bi se bil tukaj še delj časa mudil, al bil je že petek in po domačem pregovoru „v petek že tud godci gredo domii." — Po kočanem obedu v dobri gostiv-nici „pri Poličanskemua odrinem tedaj proti Višnji gori. Memogrede se pomudim še nekoliko na pošti pri „Feder-aian-ua, ktera gostivnica mi ostane zastran pozneje ondi obhajane veselice vedno v prijazenem spominu. Nad j^Federman-om^ se svet, ki je okoli Zatičine precej zlo odpert, stisne v dolino, ki se vije proti severo-zapadu. Skoz njo derži velika cesta proti Ljubljani, in po nji sem se zdaj napotil. Kmalo se mi je pokazalo gori konec prijetne doline na zelenem gričku terdnjavi enako mestice Višnjegorsko, nad kterem na levi strani precej visoko na stermem klancu sloni razvalina starega gradu, in memogredočemu glasen klic pošilja, da vse na svetu je minljivo. Višnja gora je, če smemo besedam Valvazorjevim verjeti, zlo zlo star kraj. On namreč pravi, da je bila sozi-dana okoli leta 552 pred rojstvom Kristusa in 671 let po eozidanji Aemone ali Ljubljane. Stala je v začetku pod sedanjim mestom v ravnini, zastran česar se še zdaj ondi stoječe hiše s farno cerkvijo vred „stari terga imenujejo. Zavoljo pogostih navalov okrutnih Turčinov, ki so posebno leta 1528 z vso silo Višnjo goro napadali pa srečno odpodeni bili, so stanovniki cesarja Miroslava Miroljubnega prosili, naj bi smeli Višnjo goro (takrat še terg) na zraven stoječem griču zidati in jo vtaboriti. Prošnja njih je bila z odpisom „iz Gradca v četertek po sv. Urhu 1478tt dovoljena; terg je bil v mesto povzdignjen, mestu še nekoliko dohodkov odločenih in trije sejmi iz Št. Vida pri Zatičini le-sem prestavljeni. — Toliko o mestu iz starih časov. Ozrimo se nekoliko še na grad, ki se nam zdaj kakor žalostna razvalina nad mestom kaže. Bil je nekdaj zibel slavnih gospodov Višnjogorskih, ki so se vseskozi, posebno pa v bojih zoper Turke kaj hrabro obnašali. Njih rod je zameri v žalost domovine in cesarstva v letu 1581 z Dragotinom in Miroslavom višnjegorskim. Poznejši lastniki so bili: grofje celjski, slavna avstrijanska hiša in neki Flori jan Sarf; v 15. stoletji pa je prišel v last turjaškim Iknezom in je še dan današnji. Ali je stari grad razpadel vsled kakega pogorišča, ali je bil koj tako zapuščen, ne vem povedati; le toliko zapisanega najdem, da v letu 1787 je bila sozidana v podnožji griča (zadej nad mestom ob veliki cesti) nova grajščina, h ktercmu zidanju se je kamnje starega grada upotrebovalo. — Iz vsega tega se vidi, da je Višnja gora stala že v starem in srednjem veku v versti bolj pervih krajev naše domovine, al tudi v novejši dobi je bil nji odkazan imeniten prostor v zgodovini našega cesarstva. Kako, — ti bom, dragi bravec, berž povedal. (Konec sledi.) Spominki na Dolensko. (Konec.) Povedal sem že, da v važnem letu 1813 se je naša vojska zlo okrog Višnje gore sukala. Imela je tu svoj slavni stan, ni tedaj čudo, da se je tudi nad nje privlekla nevihta hude vojske. Znani so nam že boji poleg Bele 61 62 cerkve in Šm arije, tudi da so se bili naši po hrabri bitki poleg Bele cerkve 12. septembra na Medvedjek umaknili, in Francozi 14. sept. Višnjo goro s 4 ba-talijoni svoje garde zastavili. Od naše strani se je bil 15. sept. general Rebrovič na Medvedjeku znidel z onim kardelorn , ki mu je od spodnjih krajev hitil na pomoč. Armada njegova je bila tedaj dosti močna. Da bi Francozom ne pustili časa, terdno v Višnji gori se vgnjezditi in vtaboriti, je bilo v cesarskem tabru na Medvedjeku sklenjeno, ponoči od 15. do 16. Višnjo goro napasti. Rebrovič se tedaj vzdigne proti Višnji gori in sicer v treh oddelkih. Pervemu je bil povelnik polkovnik Milutinovič, drugemu major Rein-bach, tretjemu ali glavni vojski pa general Rebrovič sam. Od teh treh kerdel se je pomikala glavna vojska naravnost po veliki cesti proti Višnji gori; — oddelk majorja Reinbach-a je marširal proti levemu, oddelk polkovnika Milutinovica pa proti desnemu krilu sovražnika. Milutinoviču je bila najdalja pot odkazana in tudi povelje dano, naj pervi sovražnika prime in sicer za herbtom. Določeno je bilo dalje, da glavna vojska ima z vso silo Višnjo goro od spred napasti berž ko bo zaslišala strel od kerdela že večkrat omenjenega polkovnika. Po storjenem tem sklepu se koj ponoči 15. sept. Milutinovič s svojim kerdelom iz Medvedjeka vzdigne, pri Radohovi vasi veliko cesto zapusti ter jo mahne proti Kerki in Žalni. O pervem svitu 16. septembra Milutinovič že obteče Višnjo goro, pridši po dolinici od Žalne sem. Al tukaj je bil izpostavljen sovražnim topovom onih dveh batalijonov gard, ki sta stala ravno nad dolino na veliki cesti. Naglo razdeli toraj svoje akoravno že zlo trudne graničarje v dve četi. S tremi kompanijami se splazi po desnem griču doline ter prime z naskokom stari višnjagorski grad. Kmalo ga sicer vzame, al huda sila ga sopet prežene. Treba je bilo tedaj drugega naskoka, ki je boj skončal. Al vse drugač se je godilo unim trem kompanijam, ki so plezale na veliki stermejši grič ob levi strani doline, da bi napadle oddelek francozkih gard, ki so stale na cesti proti Ljubljani. Po trebuhu se plazijo hrabri vojaki, neprestano borivši se z Francozi. In to je terpelo več ur in proti dosti močnejemu sovražniku. Poslednjič priplezajo vendar verh griča, napnejo zdaj vse svoje moči in sovražnika srečno v beg zapode. V tem je bila tudi glavna vojska, zedinjena z oddelkom majorja Reinbach-a, mesto prijela. Skozi 4 ure se ondi ker-vavo bijejo; poslednjič jih primejo naši z bajonetom in veržejo iz mesta. Ko Milutinovič s svojim kardelorn od zadej po cesti v Višnjo goro primaršira, se združi ondi z glavno vojsko in major Reinbachovim kerdelom. Al Francozov ni bila volja, Višnjo goro tako naglo zapustiti; sopet se zberejo in iznova mesto napadejo. Od druzih kerdel nekoliko podpiran hrabri polkovnik Milutinovič Francoze na novo prime in v beg zapodi. Pa slava tega dneva za naše še ni bila skončana. Še v enkrat, in sicer v Smarji, se sovražniki zberejo in v bran postavijo, al berž ko je polkovnik Milutinovič s 3 kompanijami šentjurskih in brodskih graničarjev, — polkovnik grof Starhemberg pa z drugim eškadronom Radeckovih hu-zarjev pred Šmarijo primahata, jih mahoma hrabro primeta, v beg spodita in do ,?Žegnanega studenca" tirata. In tako je posedel Milutinovič še tisti večer ravno one griče, ktere je 12. sept. tako junaško branil. 6., 12. in 16. september so bili tedaj za našo vojsko preslavni dnevi. Od 16. do 19. septembra so naši zopet stali od Iga na gričih sem memo Bele cerkve, Š m arije, Lesičja ter stegnili se do Ljubljanice in Save, in tako v zvezi bili z generalom Folzeis-om. Proti noči 19. septembra hipoma prihrujejo Francozi, se zaženejo na 3 kompanije polka Franc-Karinovega, ki so stale pri Beli cerkvi, jih razkropijo in v beg zapode. Nevarnost za naše je bila velika, — al mahoma prime znani polkovnik Milutinovič levo krilo sovražnika, in ga zaderžuje tako dolgo, dokler se omenjene 3 kompanije zopet ne zbero. Poskusile se zdaj zopet oteti in posesti Belo cerkev, pa zastonj. Sila sovražnikova je bila prevelika. Ker pa je ob enem našim došlo naznanilo, da se bliža sovražni general Palombini z obilno armado proti Cerknici, da bi naše pod generalom Rebrovičem pri S m arij i od zadej zajel, je ta za modro spoznal se sopet na Medvedjek odtegniti, kar je tudi 20. sept. pod krilom goste megle srečno izpeljal. Polkovnik Milutinovič je napeljeval zadnje straže (reservo). — Kam so se potem verli Jugoslovani obernili, služit si novih lavorovih vencov, nam je znano od boja v Laščah. Po slavni zmagi naših pri Cerknici v dan sv. Kozma in Damiana je podil potem slavni Milutinovič Francoze proti Gorici in tam prejel za svoje velike zasluge red Marije Terezije. Iz Gorice je bil odposlan potem hrabri mož v Dalmacijo, se ondi zopet junaško vedel ter zaslužil si žlahni stan in slavivno ime „Višnjogorskegaa. Dalje sem se oddaljil v svojem popisu zdaj od kraja, kamor me je pot peljala od Višnje gore namreč. Ver-nimo se toraj še za ene trenutke lesem. Ker je to mestice, kakor smo se iz pričujočega popisa prepričali, imelo nekdaj dosti hudega preterpeti, ni tedaj čuda, da se ni moglo povzdigniti v enaki lepoti druzih mest. Kar Višnjo goro v sedanjem času zadene, ne vem ravno posebnega o nji povedati. Hiše, ki so bile včasih bolj zanemarjene viditi, so poslednje leta nekako poštimali in precej očedili. Posebno velicih poslopij vendar tu ni viditi. — Cerkvi ste dve. Farna stoji pod mestom v znožji hriba, ki levo stran doline omejuje; podružna pa je v mesta in sicer na najvišjem kraji. Sejmov je tukaj 11, ki se zlo obiskujejo; posebno dokaj lepe živine se skupaj prižene. Prebivavci se živijo deloma od poljodelstva, deloma od ceste, kteri zaslužek pa bi jim utegnila železnica skoraj popolnoma spodjesti. Po mnenji Sonlebnovem je stalo blizo Višnje gore rimsko mesto Mag na ni a; al novejši pisatelji ne dajo tega veljati. Po ti zamudbi v Višnji gori me spremljaj zdaj, dragi bravec, naprej proti Ljubljani. Koj za mestom stoji ob levi že omenjeni, v letu 1787 iz starih razvalin sozi-dani novi grad, naprej tje pa nas pelje pot po silno stermem klancu navkreber. Malo ima dolenska cesta taci h stermin, kakor je ta, akoravno ona skoz in skoz malo drugač kakor iz samih klancov obstoji. — Kmalo verh klanca tje naprej se mi je odperla na levo ona dolina, po kteri jo je bil polkovnik Milutinovič s svojimi hrabrimi graničarji 16. septembra 1813 primahal. Lahko se zapopade, kolika nevarnost mu je pretila od sovražne strani, ako se okolica pregleda. Naprej od te doline me je peljala pot kmalo zopet na drug, ne ravno tako sterm in visok klanec. S tega doli pa je cesta začela odsahevati polagoma navzdol. Okolica je tukaj precej dolgočasna; včasih nek tudi ni nič kaj varna bila, ker cesta derži precej dolgo skoz samoten gojzd. Novejša doba je rodila vendar popotnikom bolj varne čase. Zlo stermi klanec vodi cesto zopet v ravnino, in tukaj se svet zopet na široko razprosti. V sredi prijaznih poljan, njiv in travnikov stoji grajščina Prapreška, naprej doli na levo pa nekoliko od ravnine odzdignjena Boštanjska. Pot pelje naprej skoz Grosupljo, ktera vas stoji kmalo od Prapreškega gradu naprej gori ob veliki cesti, dalje skoz Stransko vas je memo poštne hiše ^zadnje na ti cesti proti Ljubljani) naprej proti Š m arij i. Šmarija je dosti lepa vas, in stoji v sredi prav prijazne okolice. Cerkev njena razodeva visoko starost. Unkraj Šmarije polagoma pelje cesta na klane sv. 63 Križa (ali, kakor navadno pravijo, treh križev), ki stoji v versti taistih homcov, o kterih sem v pričujočem spisu že reč govoril. Na verh tega klanca pridši obstanem. Prevečkrat sem se namreč v duhu že bavil tukaj, kakor da bi bil zdaj brez pomude hitel naprej. Sveta nam pa tudi more biti zemlja, na kteri se je prelivala kri za oprostenje domovine! Čudne misli so mi naudajale serce, ko sem se sem ter tje po homcih oziral. Pa tudi čas je bil posebno spretin za obujenje žalnih misel. Solnce je ravno pošiljalo svoje zadnje žarke izzad oblakov in od gorenskih gora doli ter poslovljalo se za danes od dolenskih pokrajin. Luč zadnjih rudečkastih žarkov je obsijavala griče, kakor bi bila pomagati hotla fantazii, ki je vidila prelivati tukaj kri jugoslovanskih bratov. Koliko nadepolnih mladenčev, pri-jatlov in sovražnikov — sem si mislil — je skončalo tukaj življenje svoje; — dalječ od domačije, dalječ od svojih ljubih jih krije v ptuji zemlji tamna gomila! Kakor prijatlu tako tudi sovražniku ostane kraj njih počitka neznan, — le merzel veter brije okoli njih grobov in jim žvižga žalostno mertvaško pesem. Dolgo sem tako stal, v globoke misli zatopljen; glas trombe, krič boja, blisk ognja, žvižg krogel, ropot bobnov, stok ranjenih, zadnji zdihi umerajočih — vse to je vihralo v duhu memo moje duše. Bodi Vam, ki tu počivate, žemljica lahka! — so bile moje poslednje misli. Spustivši se čez sila stermi klanec sv. Križa, na kterem se je že marsikter voz polomil in marsikteri konj nogo spahnil, me je pot moja pripeljala v četertinki ure do „Zegnanega studenca4', kjer se zopet ljubljanska ravnina prične. Na levo tam bi bil zdaj lahko zopet vidil Studenec, od kodar sem se pred dvema dnevoma tako željno sem oziral, al tamna noč se je bila razprosterla čez zemljo in branila očem zaželjeno razveseljevanje. V dveh urah dospem srečno v Ljubljano, kjer me je „Slonova" gostiv-nica gostoljubno sprejela. Drugo jutro sem zarano rekel Ljubljani ??z Bogom" ter napotil se zopet proti ljubljenim gorenskim pokrajinam. Jos. Levičnik.