Resnična dogodba.     '   n<    ;       .,   ,.
&,      h' '    ''          '                      (Po Dr. Schubertu.)                 ¦il'1            <    ' ¦¦       '
frgovci,  ki se  vozijo  iz Amerike v Indijo,  morajo biti po več mesecev na   morji  ter  moraj6  marsikaj prebiti,  o čemur popotuiki na kopnera ničcsar ne vej<>.    7m slufaj, ako bi kdo zbolel na morji, imajo vso večje barke svojc zdmvuikc, ki se s trgovci vozijo ter jim v boJezni poinagajo. Tako je zbolel na uekej barki kapitan ali barkin vodja, in ker seje zdravnik bal, da bi ga mrtvoud no zadel, rekel je mornarjem, naj takoj po obedu ka-
124
pitana primefno zabavajo ali kako drugače motijo, da ne bode šel spat. kakor je sicer njegova navada, ker to bi mu bilo zavoljo velike vročine jako kvarljivo.
Mornarji so se dogovorili, da si bodo po obedu zanimive dogodbe pri-povedovali, kakeršne jim bodo ravno prišle na um, ter tako kapitana zabavali, da ne otide spat.
Kakor sklenili, tako so tudi storili.
Jeden momarjev je pripovedoval o  tristo let starem vinu,  katerega je pil svoje dni na Francoskem. ^      BTo ni nič izvanrednega," reče kuhar.                                  "'   '"'  '"*
rPri meni doma so zidarji izkopali klet, v katerej so našli stekleriice ž letnico 1100; te steklenice so bile izvestno blizu do 800 let stare."
nKakšno pa je bilo vino v njih?" vpraša kapitan.                         '    ,
fj     BNi ga bilo nič več notri,"  odgovori kuhar, rsteklenice so bile prazrie."
Potem je povedal zdravnik nekoliko čudnih dogodeb iz svojega življenja. Med drugim je pripovedoval zgodbo o čudovitem vplivu pasje vstekline. rPred nekoliko leti," pravi zdravnik, „ bila se je pripeljala gosposka kočija pred poštno hišo, ki je stala na malem holmcu; konje so dali izpreči, a gospodi so ostali v kočiji ter si za južino naročili veliko skledo rakov. V tem prileti po cesti vstekel pes, ter ugrizne kolo od kočije, in vsled tega je tudi kočija vstekla ter z gospodi dirjala po holmeu niz dolu, dokler se ni vsa razbila in gospoda ki je sedela v njej, hudo poškodovala. A rakom se ni prav nič žalega zgodilo, ker raki imajo mrzlo kri, in zato se jih pasja vsteklina ni prijela."
nTo je pa vže predebela laž", reče kapitan, ter hoče vstati in oditi. < A zdaj se oglasi star mornar, rekoč: rGospod kapitan, potrpite še samo nekoliko minut. Jaz vidim. da ste vi velik sovražnik laži, zatorej vam hočem še jaz neko resnično  dogodbo povedati, katero sem sam doživel."
Nato je začel pripovedovati, kako se je svoje dni vozil v Indijo ob naj-hujšem letnem času, ko malo ne vsak dan hudi viharji razsajajo po raorji. Tudi njega in njegove tovariše je strahovit vihar zasačil na morji, da so bili ljudje in barka v največej nevarnosti. Ali Bog jih je vender ofuval. Ne dolgo potem. približali so se kopnej zemlji. rPrvif se je pokazalo zopet ljubo solnce," pripovednje stari mornar, rin jaz sem stal na palubi, gledal na kopno in se igral s svojim prstanom. Nenadoma mi pade prstan v morje. Za prstan mi je bilo jako žal, a to ne zaradi ojegove dragocenosti, nego mnogo bolj zato, ker mi je bil najdraži spominek na mojo Ijubljeno nevesto. Ali kaj mi je pomagalo žalovati po zgubljenem prstanu, ker je bilo vse zaman.
Srečno smo dospeli na kopno zemljo, srečno svoje opravke opravili ter se podali zopet vsak na svoj dom. Ali na prstan nisem raogel pozabiti; zato sem na onem kraji. kder sem bil prstan zgnbil, vrgel trnek v vodo in kmalu sem vjel precej veliko ribo, katero sem z veseljem iz vode potegnil, trebub. jej prerezal in — kaj mislite, kaj sem našel v njej?" —
BNu, kaj druzega nego svoj zgubljeni prstan," odgovori kapitan.
rNe, niste uganili", reče mornar, ,,našel sem le njena čreva." —
Kapitan in ž njim vsi navzoči so se srčno smijali tej resničnej dogodbi. Kapitan je zdaj lehko spanec premagal in kmalu seje znebil tudi bolezni in slabe volje.
A mi se iz tega učiino, da vsak dogodek lehko zaniraiv postane, ako se le zanimivo pripoveduje ali oplsuje.                                        j. s. Gomb&rm.