Na kmetih.
i.
Vse je lepo pri vas, po volji mi, prav po domače,
Oče župan, samo — malo po gnoji diši. — Vendar to nič ne de, Slovenci smo kmetiški narod. Kakor očita se nam — meni ta duh je domač.
2.
Splezati na drevo in češnje zobati z drevesa!
Ni li to sreče dovolj, kaj še želiš si serce? — Srečen sem res, otročjih se let spominjam veselo. Z malim ustreže se ti, ljubo človeško serce!
3.
Kamor le krenem, povsod te pajkove mreže razpete !
Kaj potreba je vas, da mi ovirate pot? — Tebi pač ne, a pajku jih je gotovo potreba,
S trudom jih on je razpel, da mu kaj hrane vjemo.
4.
Mrežo si, pajek gerdin, nedolžnim mušicam nastavil ?
Brez krivice torej smem jo razdreti — tako! — Človek, kedo ti je dal živali soditi pravico? Pusti jih, vsaka se naj, kakor se- more, živi!
Polž, ti tudi živiš? To ti imenuješ življenje,
Po trebuhu tako laziti sline cedeč? — Malo jaz bolj počasno živim, to ves je razloček, Svoje veselje imam, svoje nadloge kot ti!
6.
Jagode zdaj se ber6 po gozdu, maline za njimi, Slednjič drenulje zore ; vedno kaj tu se dobi. Ne, skerbi li narava lepo za svoje otroke? — Če ne pobere le mraz jagod, malin in drenulj!
B. M.
Al m o r a,
Obraz iz življenja Indov, spisal M. Brenče.
IV.
račilo se je že. Alfonzo je čakal pri stoku dveh rek naslonjen na cipreso in gledal v ono mer, od koder bi imela priti Almora. Čakal ni dolgo. Zašumelo je listje in iz gošče je stopila Almora, bila je bleda in objokana, las jej ni dičil venec, nje obleka je bila navadna, borna.
Ko seje približala Alfonzu, slišalo se je le »Alfonzo", »Almora" in nastopila je tišina. Bila sta presrečna, da bi mogla govoriti. Ko se je polegla perva radost, jela je pripovedovati Almora. da je imela zadnjo noč čudne, strašne sanje.
Bila je z Alfonzom pri oltarji, molila sta in prosila mogočnega Brama, da bi združil njiju serci, da bi jima pustil uživati ljubezen. Bila sta srečna, srečna brez konca. Prilezla pa je kača, pripovedovala je dalje Almora. izpod oltarja, in šla naravnost proti nama, strupeno je zijala v naju in sikala in zvijala z repom.
»Alfonzo, te sanje pomenijo, da me bodo izdali, da bodem kaznovana, ker sem zapustila Brama in hodim za teboj — in vendar kako te ljubim! Češčeno bodi Bramovo ime" !
Alfonzo jej ni odgovoril, mesto odgovora pritisnil ji je na ustne gorak poljub.
Bila sta srečna. A kaj je človeška sreča ? Tudi Almori in Alfonzu so bile le kratke ure odločene, da uživata srečo.
Še sta si obetala večno zvestobo, ko se zaslišijo iz dalje burni glasovi in vedno bliže in bliže prihajajo.
Preplašena se je izvila Almora iz rok Alfonzu.
»Izdana sem. Sim gredo, mene iščejo, da me popeljejo v smert ali me prekolnejo in izpahnejo iz družbe. Reši, reši me, moj Alfonzo".
Zgrudila se mu je onemogla k nogam. Ta skrajna nevarnost, ki je pretila življenju ljubljene Almore, oživila in navdušila je mladeniča, prijel jo je lahno in jo nesel v bližnjo votlino, ki se mu je zdela varno zatišje pred preganjalci njegove ljubice. V tej votlini mislil je najti mir pred iskajočo, z verskim fanatizmom zaslepljeno druhaljo.
Kako se je prestrašil mladenič opazivši, da je votlina, kjer je mislil zavetja najti Almori, svetišče boga, kateremu je bila Almora svečenica in katerega je zaradi njega zapustila.
Približala se je druhal in šla naravnost v votlino. Na čelu bil ji je čestitljiv star bramin; šli so proti oltarju, kije stal na koncu votline. Nastala je tišina. Na obličji vsakemu se je brala strast in nesterpljivost, ter vsem so se kerčila usta, kakor da bi hotela priklicati prokletstvo in serd bogov nad svečenico, ki je prelomila svojo obljubo, oskrunila svoje telo. Najstareji svečenik planil je pred oltar, molil nekaj časa tiho, potem pa je obernen proti spremljevalcem bral iz debele knjige glasno:
»Kedor se ženo ali hčerjo braminovo govori na božjej poti ali na posvečenem kraji, zločinec je in mora se kaznovati. Kedor pa je kriv zločina proti svečenici, naj umerje in na germadi naj se izroči plamenu božje jeze8.
Vse je bilo tiho.
Cez nekaj časa zamahne dnhovnik z roko in iz množice stopita •dva brarnina: ona tožita, da je imela Almora, prorokinja iz Goe, svečenica Bramova, skrivne shode s tujcem na svetem kraji.
»Slonela je tujcu na persih", tožil je glasno bramin, »zaradi tega zločina naj se izobči iz društva in prekolne".
Največa tihota je vladala, ko sta tožila brarnina Almoro, in ■dolgo še potem ni bilo čuti glasu.
In zopet vzame najstareji svečenik knjigo in bere:
»Prokleta bodi! Sovražijo naj jo ljudje, brez miru naj po sveti tava, naj se je ogibljejo vsi, ki čestijo bogove«.
Kakor grom božje jeze so donele te besede po votlini. In zopet so odšli.
Slišala je Almora, kako so jo prokleli in izpahnili iz družbe. Alfonzo stiskal je kerčevito roke, ko so izrekali sodbo nad Almoro, in često je že hotel skočiti iz skrivališča in zagovarjati njeno nedolžnost, a zderžaval se je, vedoč, da bi s tem izdal tudi Almoro. Neprestano je zerl Alfonzo v svečenika, ko je izrekal prokletstvo nad Almoro, tako, da je pozabil Almore; še le ko so sodniki odšli, ozerl se je na-njo in videl jo zgrudeno pri stebru, za katerim sta se skrivala. Menil je, da je omedlela, a kmalu je spoznal, da se je njena duša preselila iz telesa — Almora je bila mertva.
Alfonzo ostal je sam, brez ljubezni, brez tolažila!
* *
K/
Minolo je nekaj časa. V samostan frančiškanski v Sevilji pa je vstopil mladenič, bil je bled kakor vosek.
Listine nam pripovedujejo, da se je pred vsemi odlikoval v pobožnosti, a sešteti so mu bili dnevi življenja. Drago leto njegovega samostanskega življenja legel je v večni pokoj. Pri njem so našli zapisnico, na katerej je bilo zapisano ime »Almora5 — bil je Alfonzo.
--
Klara,
Podoba iz življenja velikomestnega.
Baroninja Sidonija Zlatoroka; Artur. njen sin; Klara, učiteljica; Emil;:
Str ežaj.
I.
Salon pri baroninji Zlatoroki.
trežaj. Prosim, tu sedite, pa malo poterpite, gospica. Milostna gospa baroninja skoraj pridejo. Klara. Ali deklic tudi ni doma?
Strežaj. Gospice baronice so se z gospo materjo peljale na izprehod. Milostna gospa baroninja so mi ukazali, ako pridete prej, naj vas prosim, da malo počakate. Danes je tako lepo vreme,, utegnili bi torej malo pozneje domov priti.
Klara. Že dobro, že dobro, bodem pa čakala.
Strežaj. Moj poklon! (izide.)
Klara. Gosposko je tukaj res vse, prav gosposko. In kako si je tega svojega strežaja izurila in izučila! Kako me je lepo za-vernil! To niso deklice, gospice baronice so, zdaj boš vedela. In ti hočeš biti učiteljica? Oj koliko se je še tebi sami učiti, ako hočeš zahajati v take gosposke hiše, kakoršna je na pr. ta, v kateri vlada bogata in imenitna gospa, milostna gospa baroninja Zlatoroka. Kako krasno in veličastno si je napravila stanovanje! Kako bogastvo, kaka elegantnost v tem salonu! Vse po najnovejšem okusu. To se mora reči, denar ima dandanašnji okus! To je: kedor je premožen in si hoče urediti in opraviti svojo hišo, pokliče veščega človeka, ako treba pravega umetnika, njemu da, kolikor treba — saj ima — in ta mu vse lepo napravi in sestavi, da očem ugaja in ustreza strogim umetniškim zakonom. Potem pa prihajajo ljudje in pravijo: To se mora reči, okus ima ta baroninja Zlatoroka, dasi je, nedavno, njen mož, zdaj bogati baron Zlatorok,
od hiše do hiše hodil ter stare hlače nakupaval. In ponosna baro-ninja Sidonija sama je — tedaj se ji je reklo še Sara — v ozkih, umazanih, po česnu dišečih ulicah pitane gosi prodajala. In zdaj je hiša Zlatorokova med pervimi v našem glavnem in prestolnem mestu. Vse se jim klanja in prilizuje. Imenitni, učeni možje, pesniki in umelniki obiskujejo radi baroninje Sidonije hišo, kjer se tako dobro je in pije!. Stare hlače in pitane gosi pač niso napravile te čudovite izpremembe.; kaj takega more tako hitro sama »borza*!
Strežaj. Dolgo ni gospe domov, gospica!
. Klara (zase). Mož bi se rad malo pogovarjal, kakor je videti. Storimo mu to nedolžno veselje! — (Glasno.) Ali ste že dolgo v tej hiši, prijatelj ?
Strežaj. Dolgo in ne dolgo.
Klara. Kako to menite?
Strežaj. Pet mesecev ni mnogo časa, ali pet mesecev take službe, to ni kar si bodi!
Klara. Ali imate tukaj toliko težkega dela?
Strežaj. Ne da bi dejal!
Klara. Hrana tudi ne bode slaba v taki hiši.
Strežaj. Tudi tega ne. Dela ne preveč, hrana dobra, plače dovolj, in vendar komaj čakam dne, ko bodem mogel otresti ta jarem. Šest dni še, pa pojdemo!
Klara. Kaj pa vam ni po volji tukaj?
Strežaj. Čudno se vam zdi, kaj ne da, gospica. da me zdaj slišite tako govoriti? Ali jaz si ne morem kaj. Vi se mi vidite tako nekako — simpatični, rekla bi gospoda, ne zamerite; z vami se tako lahko govori. Vi me ne bodete ovadili, in ko bi me tudi. kaj se mi pa more zgoditi? Če me danes izpode, tem bolje: raji ■danes ko jutri!
Klara. Lepo hvalo! ali poleg vsega tega zaupanja vašega, katero mi je na veliko čast, vendar še ne vem, kaj vam navskriž hodi v tej hiši.
Strežaj. »Ta noblesa", gospica, ta »noblesa* ! Jaz sem vendar že nekaj doživel in izkusil v svojem življenji! Mnozega gospodarja sem že služil in mnoge gospodinje kruh sem jedel, kakor pravimo; ali kaj takega vendar še ne! Bil sem pri grofih in baronih, pravih baronih, ne takih ponarejenih in pozlačenih, kakor so ti Zlatorokovi. Nekaj sitnosti sem že prebil od gospodov in posebno od gospa — ženske znajo nadležne biti kakor muhe — ne zame-
rite! Vse sem voljno preterpel -— voljno, to se le tako pravi — na tihem sem pač godernjal in ropotal, da me ni nihče slišal. Ali kaj takega vendar še nisem užil. Prav pravijo: Ko berač na konja pride, sam vrag ga ne dojde. Kar se njega tiče, z njim bi se izhajalo še, še; saj ga ni skoraj ves dan doma; vedno hodi po svojih opravkih ali kaj. Ali ona, ona! Od samega napuha ne ve, kam bi se dela; pav ni kar nič proti njej. Nič ji ni dovolj lepo, nič dovolj drago. 0 vsaki priliki viha nos, kakor da bi ji vse smerdelo. Mnogo roko sem že poljubil, bolj ali menj rad — človek v službi ni da bi bil preveč izbirčen — ali to vedno lizanje tukaj mi vendar že preseda. O tista tolsta roka ! In to hoče biti gosposko, aristo-kratično, s tako roko! In pa ti otroci! Ta Artur! Aron se mu pravi prav za prav, in starka ga časi sama še tako imenuje, ko se izpozabi, posebno v jezi. Učil se ni nikdar nič poštenega; ves dan lenobo pase. Delati, kakor vidi da delajo rojeni aristokrati, to mu je edina skerb. Konji, psi in — ženske, ne zamerite, gospica, dru-zega nima v glavi. Denar trosi kakor pesek, in oče, ne da bi ga v strahu imel, da bi ga zdaj pa zdaj malo za ušesa prijel, kadar vendar le prehudo razsaja, še vesel je in ponosen, da ima sina s tako »aristokratičnimi manirarni" — tepec stari! Denarja mu daje, kolikor ga gospodič potrebuje, še prositi mu ni treba. In vendar, veste gospica, vsa ta noblesa vendar po česnu smerdi. Večkrat si mislim, če je kaj napak narejeno na svetu, gotovo je to, da kristijarn judu služi. In res sem slišal, da je nekje v neki deželi bilo to prepovedano, ali je pa še.
Klara. To pa vendar ni prav, le premislite; saj jud je tudi človek kakor kristijan.
Strežaj. Saj premišljam in premišljam, ali vse mi nič ne pomaga. Jaz sem tudi tako govoril, dokler jih nisem poznal. Tudi meni se zdi, da tako misliti in govoriti ni lepo. Ali pomagaj si človek, če si moreš. Le poskusite, kakor sem jaz, pa bodete videli. Človek je res tudi jud, ali kakošen ? Meni samo to ne gre v glavo,, kako si je mogel Bog ravno to ljudstvo izbrati za izvoljeno, ko jih je vendar imel toliko na izbiro. Čuden okus, moj bi ta ne bil!' Koliko si je z njimi prizadel, in vendar ni mogel nič poštenega narediti iz njih. To je menda vendar dokaza dovolj, da ni to ljudstvo nič prida, če Bog sam ne more nič opraviti z njim. Nii zdaj, ko sem si malo serce olajšal, grem pa zopet po svojih opravkih. (Otide.)
Klara. Sram le bodi. ti hočeš biti izobražena ženska, in vendar poslušaš tako besedovanje. In če si že poslušala moža, ali ga nisi mogla potem krepko zaverniti, korenito podučiti, kako ne-plemenito, kako gerdo, poštenega človeka, dobrega kristijana nevredno je tako mišljenje! Zavračala ga bodeš in podučevala, kaj pak da, ker sama malo da ne lako misliš, samo da te je tako govorili sram. Jaz ne vem, kaj je to, strah me obhaja, ko premišljam svoje stanje. \ Ali sem res tako neplemenitega serca, ali je moja omika res tako plitva, da me ne more braniti tako podlega mišljenja ? Ali je navadna, gerda zavist ta čut, ki se mi je začel gibati na dnu serca ? Kaj bi se boljšo delala nego sem; recimo naravnost: Jaz kar sovražim te ljudi, ki jim kar tako samo v naročje leti vse, kar ima svet lepega in drazega. Samo smetano si posnemajo od vsega v življenji; uživanje jim je edino delo. Nič jim ni sveto, sebi v prid in korist obračajo vse in posmehujejo se nam ki nismo tako — pametni. — Blagi oče moj, kaj bi rekel ti, ko bi slišal tako govoriti svojega otroka ? — Tako me nisi ti učil. Sama dobrota, sama plemenitost si bil ti. Se svojo ubožno uradniško plačo si mirno in zadovoljno živel. Srečen si bil, da si le svoje zdrave in vesele videl poleg sebe. Kako nedeljo poleti, ko je bilo lepo, kos kruha v žep, in mrežico pod pazuho, pa si šel pisane metulje lovit po gorah, to je bilo edino razveseljevanje, katero si sam sebi privoščil. Zavisti ni bilo prostora v tvojem blagem serci. In kaj celo ti, zlata mati, ki si tudi tako naglo zapustila svojega otroka? Angeljska duša tvoja ni bila ustvarjena za ta svet. 0 ko bi vaju še imela, blago in mehko, kakor nekdaj, bilo bi še moje serce. Tako pa sem ostala sama na svetu in življenje je terd, strog učitelj. — Čuj. nekdo gre.
(Dalje prih.)	B. M.
---
čas in prostor.
X. pismo.
ospod čestiti! ko sem prijel pero v roke, da bi Vam pisal svoje sedmo pisemce, tedaj sem imel dobro voljo, Vam v vsacem pisemcu eno perijodo do konca pripraviti — nekaj bolj sestavno t. j. sistematično pisati. Ali vsebina one perve perijode filozofije je toliko posebna, da se mi je potrebno zdelo o njej prej še v obče nekaj izpregovoriti in — na to še le se upati se svojimi nazori na dan.
Še tako. mislim, dal sem jim premalo ekspozicije in jih moral prenakratko izpeljati — ako imajo že kaj izpeljavanju podobnega na sebi. Vsaj jaz mislim, da jim po pravici manjka onih dokazov, kateri bi Vas lahko nekaj bolj sprijaznili z mojimi nazori — tako pa prav željno že pričakujem odgovora na nje; tedaj, čestiti gospod, mi boste dovolili, da se morda nekaj določneje izrazim o teh svojih nazorih — to v svojem lastnem interesu, in upam, da v Vaše zadovoljenje.
Danes preidem na drugo perijodo filozofije, s katero se prav za prav zgodovina filozofije še le pričenja.
Kot predočitelja, to je reprezentanta te dobe kažeta se nam v našem vprašanji sosebno dva moža, to sta Zenon iz Eleje in pa Levkip.
Znamenito za to dobo je, da v tem, ko Zenon čisto zanikava, da bi kak »prostor5 v istini bival — tedaj Levkip sicer priznava prostor, ali zraven njega naj bi na svetu tudi neki »vacuum* rabil, t. j. na svetu naj bi bilo krajev brez prostora !
In Levkip jemlje ta »vacuu m'', to praznino ob enem s prostorom vred za svetovne osnovi! Praznina in »prostor", v zmislu dveh nasprotujočih t. j. kontradiktornih pojmov, naj bi bila tako imenovana principa vsemiru!
Komaj umevno se nam bode to zdelo, ali — zgodovinsko je in ima pri vsem tem morda več v sebi, kakor se kaže. Vendar o tem, čestititi gospod, doboste od mene skoraj že kje drugje nekaj pojasnila, tu lahko še abstrahiramo od njega ; jaz uporabim to priložnost le v to. da Vas opozorim : naj bi se le tudi v našej »pervej* dobi filozofije kolikor mogoče objektivno, brez doprinesenih predsokov sodilo; tedaj se nam bode tudi tamkaj marsikaj neumev-nega zdeti moglo. Vsak pričetek je pa tak! Ti najstareji Gerci naj nam ostanejo drugod še sedaj nedosežni — v tem vprašanji so se še le zavedati pričeli!
Pri vsem tem pa Zenon to svojo misel jako mamljivo izvaja. Znana vam bodo v to ona dijalektična izpeljavanja o tako imenovani »želvi AhilejevP in o »letečej pušici". Zenon je bil s kratka dija-lektik, da mu ni bilo verstnika več stoletij. Le tako mu je bilo mogoče, se svojo, praktičnemu razumu toliko protivno mislijo, vendar vso pervo dobo filozofije nadvladati. Še le Levkip in z njim Demokrit sta se pričela nekaj bolj zavedati, in kako je s tem vprašanjem v tretji perijodi filozofije bilo. to čemo prihodnjič videti.
Nje glavni zastopnik v tem oziru je Aristotel. Z njim je filozofija še le posijala, vtem, ko je vsa ona stoletja le slabo berlela. Z njim bodemo tudi mi nekaj določneje govoriti mogli — žal, da ■do sedaj nismo mogli.
Serčno Vas pozdravlja Vaš ponižni	a. p.
Certice iz življenja polomljenega Jaka,
11*1®] omaj sem prilezel čez precej široko in zelo kamenito derčo H na zeleno tratieo, kjer sem se malo oddahnil. Hladan veter 3|rS"w&aj| je potegnil in dobro mi je delo, tudi lep razgled se je odperl doli po dolini, ali solnce je grelo. Bilo je namreč meseca avgusta, ko sem vse hribe oblezel, kolikor sem jih doseči mogel. Preteklo noč sem spal pod Jamo pri Sušci, kjer smo se že delj časa dobro poznali. Že kot otrok sem bil nekaterekrati tu; enkrat ko sva z očetom prišla po tri ovce, in to je bilo pervikrat, drugič pa sem peljal tujega človeka, živinskega kupca, ki se je pri nas pozneje večkrat oglasil, ko je imel v tem kraji kako opravilo, sem gori k Sušcu. Mož je goved in drobnico kupoval in tačas je kupil ■od Sušca dokaj. Bilo je v jeseni, ko je prišla živina rejena s planine.
Dobrih pet ur sem potreboval od zadnjega polja do sem gori. Prišlo bi se bilo že tudi nekoliko pred. ali mene je zdaj sem, zdaj tja zanašalo, kjer sem zagledal kako nenavadno rastlino, pomudil sem se nekoliko. Nad mano gori. koder se gre čez goro, je nekdo zavriskal. Obernem se in gledam, toda nikogar ne morem zapaziti.
Še le čez nekoliko časa, ko sem videl, da se po plazi doli pesek driča in kamenje taka, bilo mi je jasno, da je moral nekdo zgoraj čez plaz iti in se bode torej skoraj iz grape na skali prikazal. Res zagledam človeka s palico v eni roki in z malo sekiro v drugi. On me je že moral popred videti z verha hriba, ko sem lezel po pesku čez derčo in predno sem prišel do trate, kjer sem zdaj počival. Migne mi s palico, naj grem proti verhu inzakriči: »Le gori, le gori, prijatelj8! kakor da bi se dobro poznala. Pač me je on poznal, kakor sem pozneje zvedel, ali jaz njega nisem precej mogel v pravo predalo spraviti, čeravno se mi je misel vrivala, da mora kak ovčar biti. Poberem torej svoje kosti in kolikor sem imel rastlin, pa ležem proti verhu.

Grelo me je, da so mi padale debele kaplje izpod klobuka-srajca je bila vsa premočena. Še predno sem prilezel do verha, spoznal sem že človeka v debeli pražneni srajci, v kratkih pertenih hlačah, visokih volnatih nogovicah in lesenih, se sekanki dobro okovanih »coklah". Bil je »polomljeni Jaka", Sušcev pastir. Mož je bil že v letih, toda vedno enak; jaz ga nisem nikdar drugačnega videl, kakor danes, in zdelo se mi je, da ni bil nikoli mlajši, kar ga pomnim. Tudi se ne spominjam, da bi ga bil kedaj drugače oblečenega videl kakor sedaj, še celo brez malhe na herbtu se mi zdi, da ga nisem nikoli naletel.
Jaka je bil hrom in levo roko je imel končano, zato so mu rekli »polomljeni". Toda v mladih letih teh pogreškov ni imel, marveč je bil toliko čedno vstvarjen, da je bil vojak; celo štirnajst let je cesarju služil in to največ na Laškem. Na to pa je bil Jaka ponosen, da je kaj izkusil na svetu. Ali čeravno je vse Laško obredel, vendar se je na stare dni tega dela lotil, katero mu je bilo v mladosti najljubše, namreč paše. »Ovčarska uniforma", dejal je včasih, »prilega se mi bolje kot vojaška, čeravno sem bil kot vojak ves drugi človek kakor zdaj".
Jaka ni bil posebno velik, vendar tudi se ne sme reči, da je-bil male postave. Berke je nosil, sicer je bil navadno obrit.
Na skali je slonel, ko sem prilezel do njega; nasmejal se mi je in mi roko podal rekoč: »Bog vas sprimi, že dolgo vas ni bilo tu".
»»Dolgo ne, res je že precej tega, kar sem se zadnjič plazil tod okrog, ali zdaj sem zopet, kakor vidiš, v gorah. Nocoj mislim pri tebi prenočiti, če bo kaj prostora, jutri bova pa pogledala nekoliko tod po robovji, morebiti se dobi kaka čedna, nenavadna cvetica, če niso tvoje ovce že vsega pobrale. Tu imaš, Jakob! potegni ga, za te sem ga prinesel tole posodico, brinovec je prav dober, iz domače žganjarice"", pravim in podam ovčarju, kar mu je bilo-že zdavnaj odločenega.
Kako veselje! samo se je pastirju smejalo, ko ga je pokusit perve požirke.
»Ta pa ta! tega se človek ne sme braniti, že dolgo ga nisem pokusil te verste. Hvala vam lepa"! Šla sva potem verh gore in ovčar se je ozerl po živini, ki se je pasla precej daleč doli na južni strani hriba. V kotlih so bile raztresene ovce, ki so šle po mastnih planinskih zeliščih, in velik pes je hodil med njimi.
»Je že vse prav nastavljeno, nocoj bodo same prišle k stanu,, če ne pogledam več za njimi; gredo prav lepo, in Krutin je pri
njih, ki tako dobro ve, bolje kakor kak slab pastir, kako se morajo ovce privračati, da se jih kaj ne pogubi. Saj sem ga pa tudi sam izučil mojega Krutina in se smem zanašati nanj bolj kot na kacega človeka. To je pes,„da malo tacih«.
Ni mogel prehvaliti ovčar tega Krutina, toda meni se ni ljubilo dosti govoriti o pasji dlaki, ker enkrat me je bil ta Krutin tako naderl, ko sem prišel po nevedoma med ovce na paši, da sem se mu s težko silo ubranil. Kakor marsikateri drugi ovčarski pes, imel je tudi ta navado, da ni pustil ne človeka ne kake živali med čedo, pa tudi lerpel ni, da bi bila kaka ovca kje zaostala, kedar je šla živina na pašo ali iz paše.
»Ali imaš kaj družbe tukaj gori, Jaka« ? vprašam pastirja.
»»Navadno sem sam; le včasih, kako soboto ali kak delapust, pride kedo sem gori. Saj veste, kako je"", pristavi po tiho, »»smo pač stari lovci, brez puške —"" na to pa mi pokaže kratko cevko, ki jo je imel v rokavu vsaksebi vzeto. »»Jaz sem tak pastir, da imam nekatere reči vedno pri sebi, v mehurji mora biti tabaka, v roženici soli za ovce, da me bolje poznajo, v drugi roženici pa smodnika in v rokavu puška, v malhi kos kruha, v roki palica, pa sem dober«".
»Ravno prav, da si me spomnil, imam nekoliko vojaškega tabaka sabo za te, ta ti bode dišal".
»»Ali je res? vojaškega? e že davno ga nisem kadil, presneto, s tem mi boste pa ustregli, s tem! To ga bom puhal"«!
Ko sva se s pastirjem delj časa na verhu gore pomudila in ko sva se dobro odpočila, obernila sva se proti njegovi kolibi, ki je stala precej daleč doli pod verhom, na drugi strani, kakor sem jaz prišel. Pod kolibo kacih dobrih pet minut je izviral merzel studenec, kamor je ovčar hodil po vode za kuho in pijačo.
Tri visoke smereke so delale senco pastirjevemu stanu v kotlu, kjer je bilo v zavetji pred vetrovi. Nekoliko izpod verha sva prišla na živinsko stezo, ki je deržala doli v kotel, kamor sva bila namenjena. Jaka, zgovoren človek, mi je vedno kaj pripovedoval, da nisem vedel, kedaj sva prišla pred kolibo. Radoveden, kje je ovčar svojo mladost preživel, ker mi ni bilo nič znanega o njegovem domu in o njegovih starših, vprašam ga, ali je že morebiti tudi pred, predno je bil v vojake vzet, pri Sušci služil.
»Še le, ko sem od vojakov domov prišel, postal sem tu tako domač. Pač sem bil tudi prej večkrat, in še kolikrati pri Sušci, toda le tako — ne v službi".
> sKaj ne sedanji Sušeč je imel lepe sestre, dve ste se omožili. ena pa ne".
»Zdi se mi, da bi mi radi malo ponagajali, kali" ? zaverne me ovčar in se nekoliko nasmeja. »To na me leti in na Ančko, kaj ne? Le čakajte, vam bom že enkrat povedal, ker ste me spomnili preteklih dni in ker ste mi prinesli brinovca pa tabaka. Samo danes — bova še videla, kaj bode govorica dala. Bolj prav bi bilo, ko bi se o današnjih, o dekletih, ki so zdaj mlade, kaj pogovorila, kakor o tistih, ki so bile. Pri Sušci je bilo vedno čedno ženstvo, kar je starih, slovele so včasih, in sedajšnje. ne vem, če te niso lepe. vse tri? Kaj pravite" ?
»»Čedne so, čedne, kaj bi ne bile, saj jim ničesa ne manjka, vodo pijo iz merzlega studenca, živijo vedno na zdravem gorskem zraku, dela imajo dosti, da ne utegnejo nikdar lenobe pasli, mlade so, zdrave tudi in rade vesele, kaj bi ne dopadale, kaj bi ne bile
čverste"" ?
»To ni samo tako, saj imajo tudi marsikatere druge dosti dela, dosti zdrave sape in merzle vode, pa so le take, kakor strahovi v turšici; to je že nekoliko v rodu, dejal bi; pa v izreji tudi, ker dekle, ki ni tako izrejena, da bi se znala lepo vesti, ki se tako rekoč vsake družbe boji, ker ne ve, kam bi se dela, ali bi kaj govorila ali le gledala in molčala, pa prikimavala ali odkimavala. kedar je treba odgovora na vprašanje, taka je menda vendar pre-leseno vcepljena".
»»Se ve, lastnosti se morajo strinjati, vse kar je prav in kolikor je prav. Veš, Jaka, tiste jezične mi bi pa že ne dopadale. Ljubši mi je, če menj govori, kakor preveč"".
»Saj tega nisem hotel reči, da bi morala dekle biti kaka klepetulja, ali da bi se deržala kakor bukov terš, to pa tudi ne gre".
»»Presneto, kam sva se zamotala, Jaka? pustiva to reč, ko bi naju kako žensko uho poslušalo, gotovo bi bila obsojena, da sva se tega dela lotila"".
»Ne verjemite tega, ko bi midva še toliko govorila, nama se ni bati hudega, ker kar bi rekla lepega in prijaznega o ženskah, to bi si vsaka prisvojila, mislila bi si, da te lastnosti so vse njene, da prav o njej samej govoriva; kar bi ji pa ne bilo po volji, to bi naložila kaki drugi, morebiti kaki taki. s katero ni posebno prijazna".
. »»Ti duša ti ovčarska, kako jih boš še obsodil, še neslanega kropa ti ne bo nobena dala, če boš tako govoril in mislil o njih"".
»Ne zamerite, Jaka je stara kost, marsikaj je že izkusil, čeravno je zdaj ves pohabljen, in izkušnja uči5.
»J« je res, da izkušnja uči, ali res je tudi, da vsak človek sebi raji dobre lastnosti pripisuje, kakor slabe, in dosti je tudi deklet, ki poznajo svoje slabosti, ne samo kar imajo lepega in dobrega na sebi"".
»Pač, pač so, so že, to je res, ljudje smo pač taki in taki; hvala pa navadno vsakemu dobro de, še celo meni bi se tisti bolj prikupil, ki bi me hvalil, kakor tisti, ki bi me grajal, čeravno sem že tako rekoč z eno nogo v zemlji, s tole polomljeno, ki mi noče več dobro služiti", pravi pastir in poterka z levo nogo ob tla.
Vsega govorjenja je bilo konec, ko sva zapazila človeka, ki je šel od druge strani proti kolibi. Ovčar ga je precej spoznal, meni je bil tuj, še le ko smo prišli skupaj, se mi je zdelo, da sem ga nekje že videl, toda kje, tega se nisem mogel več spomniti.
Sedel sem pod smereko na kamenito plošo v senco ter sem uredil nekoliko, kar sem imel nabranega, pastir in tujec pa sta imela svoje pogovore in opravke v. kolibi.	Samostal.
(Dalje priti.) --'-«---
Uzroki navadnih bolezni našega kmeta.
(Dalje.)
dobri vodi pravi učenjak Pettenkofer, da mora biti: 1. čista, 2. prozorna, 3. brez vsakega duha, 4. brez okusa, 5. imeti v sebi dosti zraka in temperaturo 8—10 °R., 6. biti prosta vsakakih organičnih tvarin in 7. ne sme imeti preveč neorganičnih tvarin.
Kje pač se nahajajo vodnjaki na deželi, ki bi zadostovali tem zahtevam? Že naprava njihova kaže, da je nemogoče, da bi ne bile vodi primešane organske in neorganske tvarine. Navadno nahajamo na kmetih vodnjake tik hlevov; zid ni nikjer tako gost, da bi ne mogla skozi njega gnojnica iz bližnjega hleva; in razen te nahajamo v vodnjakih še druge nesnage dovolj, o čemer se je gotovo vsakedo lahko prepričal, ako je bil kedaj navzočen pri iztreb-ljevanji vodnjakov — in tako z organičnimi in neorganičnimi tva-rinami onesnaženo vodo pijo ljudje in živina.
Očisti se pa taka voda lahko tako, da se dene n. pr. na liter vode 2—3 gramov galuna; isto se doseže s kovaško »žlindro*, kajti že-
lezo odvzame vodi ves kislorod; bukovo ali smerekovo oglje je jako dober pripomoček za čiščenje vode, neorganične tvarine, ki so se razdelile v manjše dele, ostanejo na oglju, ki odvzame vodi okus in duh.
Ako se taka onesnažena voda uživa dolgo časa, očividno je, da mora na vsak način upljivati na kri in po tej na ves organizem. Pa upati je, da se kedaj odmeri vodnjakom bolj primeren prostor.
Navada, pušiti tobak ali pa prežvekovati ga je dandanes med prostim ljudstvom jako razširjena. Pastir si paseč čedo napravi iz bezga lulo ter natlači vanjo orehovega ali druzega listja, in kako veselje, ko se mu kadi gost dim iz ust — a pri tej primitivni napravi ne ostane dolgo časa, kupi si pipo porcelanko in tobaka, kakor to vidi pri odraslih — a pervi poskus mu se ne posreči; obhajajo ga slabosti, in ker mu preveč razburjeni mladostni živci odpovedo svoje delovanje, oklene se drevesa ali pade po travi ter dela pokoro morda za pervi svoj greh. — Tobak se prišteva onim zeliščem, ki upljivajo na živce človekove tako, da ga omamijo in omotijo — tedaj je gotovo zdravju škodljivo. Pri pušenji (posebno v mladosti) izpljujejo ti ljudje mnogo slin, ki bi jih sicer močno potrebovali za prebavljenje užitih težko prebavnih jedil; želodec odpove ali prav za prav mora odpovedati svoje delovanje, to je premeljevanje jedi, tobakarju ne diši jed — in nasledek je, da telo peša, da se suši — loti se ga sušica in — prezgodnja smert stori konec mladeniču, ki bi imel kedaj biti hišni oča.
Dobro rejenim, debelim osebam tobak ne škoduje tako močno, temveč še koristi jim mnogokrat, ker se po pljuvanji iznebe nepotrebnih sokov: škodljiv je zlasti mladim, slabotnim paglavcem, ki imajo še mleko na ustnicah pa lulo ali smodko v ustih — in tako izpljuvajo v svojej pervi mladosti najboljše sokove in z njimi moč in podlogo terdnemu telesnemu zdravju Od tod pride, da so taki (ki pa često skrivaj greše!) vsi skisani, da so tanki kakor treska, da imajo persi tesne kakor greben, da so kot ilovica rumenega obraza. To upljiva močno na kmečki zarod; in tako bodo izginile s časom popolnoma one močne in velikanske postave našega slovenskega kmeta.
Omenil sem do sedaj, da kmet mnogo časa preživi na prostem, kar ga obvaruje mnogo bolezni, kar mu pomaga prebavljati težka ali drugače skoraj neprebavna jedila. Kedor tedaj zmerno je in dela, kedor si ob pravem času privošči potrebnega počitka, kedor ne pijančuje (ali žganjari), temu se lahko zagotavlja dolgo in stanovitno
zdravje in življenje. Omeniti imam le še eno slabost našega kmeta, ki ga mnogokrat pripravi v nevarno ali celo neozdravno bolezen: in to je nagla jeza. Jeza mu razburi kri in živce in da bi se ohladil, napije se vode ali vina ali žganja — in to je strup, ki ga je užil; navadno sledi takemu hitremu ohlajenju kervi pljučnica ali vročnica ali pa oboje skupaj in sušica konča mu prerano življenje. In koliko tepežev in bojev nastane po nagli jezi. Lepo je, da se človek postavi za čast in dobro ime: a poprej v preobilnej meri užita pijača razdraži mu živce premočno, da bi mu zadostovale same besede... kol iz bližnjega plota, ali kamen s kupa — in premnogokrat nož ohladi mu razburjene živce, /alibog da je tako! toda upati je, da bode kedaj, ko dorase sedanja mnogo učeča se mladina, v tem obziru bolje; upati je, da bode znala ta mladina bolje zatirati svoje strasti, da bo krotila svojo jezo se zatajevanjem samega sebe in da bode mesto kola, kamena ali noža zadostovala že možata beseda.
Tu sem navel poveršno nekaj navadnih uzrokov bolezni našega kmeta.
Mnogo je pa tudi uzrokov, ki ali ovirajo ali pa ce'o onemogočujejo zdravljenje raznoterih bolezni; in tu sem spada zamuda pravilnega ali racijonelnega zdravljenja, zanemarjanje prave hrane, in nepremišljeno uporabljanje škodljivih zdravil.	Kapistran.
(Dalje prih.)
Nagrada,
ki jo razpisuje ,,Slovensko literarno društvo na Dunaji".
.Slovensko literarno društvo na Dunaji* je v svoji zadnji seji 8. julija t. 1. sklenilo slaviti spomin tisočletnice, kar je bil uveden slovenski jezik pri službi božji, s tem, da se razpiše 60 goldinarjev liagrade za najboljši spis. ki bi rešil sledeča vprašanja o slovanskih pismih:
A. Glagolica iii cirilica.
o) Postanek in mejsebojne razmere glagolice in cirilice.
b)	Kje se je rabila, kje se še rabi in kako se je izpremenila cirilica pri posameznih slovanskih narodih?
c)	Kje se je rabila, kje se še rabi glagolica in ali bi ustrezala današnjim potrebam ?
B. Cirilica in latinica.
a)	Zgodovina latinice pri Slovanih.
b)	Katera, cirilica ali latinica je bolj prikladna slovanskim jezikom?
c)	Kako naj se cirilica prikroji za slovenski jezik?
Kedor reši povoljno vsa ta vprašanja, ali vsaj zadnji dve oziraje se na perve štiri točke, temu se ima podeliti omenjena nagrada. Rokopisi naj se blagovoljno pošiljajo vsaj clo konca januarja 1881. 1. brez podpisanega imena, katero naj se priloži v zapečatenem listu, po naslovu:
Slovensko literarno društvo na Dunaii,
Wien, IV., Hauptstrasse 40, III. Stiege, 43.
Pri soj ena nagrada se izplača ob veliki noči 1881.
Na Dunaj i, 1. avgusta 1880.	odtoor.
Slovanski almanali.
Slovanski almanah za leto 1880 je bil dotiskan v preteklem mesecu, ali osoda mu je bila nemila; bil je radi članka v maloruskem jeziku zasežen. Kadar bode ali knjiga vsa ali pa brez obtoženega članka oproščena ter nam dojde, izpregovorimo še posebej o njej.
Poslala se nam je, da jo natisnemo, naslednja
Molita.
»Jugoslavenski imenik bilina" velezaslužnoga našega Dr. B. Suleka, kao što je i opet sjajno dokazao veliko bogastvo našega jezika, tako je dobro došao i jezikoslovcu a i svakomu, koji se biljem bavi, da je pako tako dokazale su vrlo povoljne ocjene spomenutog djela. Nema dvo.jbe, da narod naš ima može biti jednako množtvo imena za životinje, a i to je blago što ga valja sakupiti, tim više sada, od kada oživotvorenjem akademije znanosti i sveučilišta nastala je sve to veča potreba, da se jednom ustanovi znanstvena terminologija i nomenklatura za zoologiju, kao što i za druge znanosti.
Podpisani je več drugom prilikom izjavio svoje mnienje o načinu sakup-Ijanja i sastavljanja hrvatske zoologičke nomenklature; (»Rad* knjiga XXXVI, str. 86—87,) nu prije nego če se nomenklatura ustanoviti, treba po mogučnosti sakupiti sve narodno blago te ruke. Mnogo su dobra več sabrali Stulič, Vuk, Parčič i drugi leksikografi; ali ovi su često krivo tumačili imena životinja, a još češde jednostavno dodali dotičnomu imenu životinje vrlo nedostatan tumač »vrst ptice', »vrst ribe1 itd. A nemožemo više tražiti od pukoga jezikoslovca, pošto samo zoolog može biti dovoljno vješt označivanju životinja. Mnogo više gradje imamo od Erjavca, Ettingera, Fabera, Freyera, Pančiča, Sabljara, Šuteka, Torbara, Vodopiča. Vukasoviča itd., ali i to nije sustavno uredjeno ni ustanovljeno, zato vrlo često neskladno, i to nije ni iz daleka sve, što ima u našem narodu.
Podpisani se več više godina bavi sakupljanjem imena životinja, te ih kani kritički izraditi i izdavati. Nu pošto on nemože svuda dospjeti, to se ovim -putem obrača na sve rodoljube s molbom, da bi ga u tom poslu podupirali, priobčivši mu imena životinja i stavljajuč se s njim u savez, osobito kad bi trebalo sigurnošču ustanoviti, na koju životinjsku vrst spada dotično ime.
Umoljavam si. uredničtva svih slovenskih, hrvatskih i srbskih novina, da bi za volju same stvari pretiskali ovu molbu.
U Zagrebu 20. srpnja 1880.	S. Brusina.
»Zvon' izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gold. za vse leto, Z gold. za pol leta. Napis: Redaction des »Zvon", Wien, VIII., Lange Gasse M.
Izdaje in ureduje Jos. Stritar.	Tiska A. Keiss.