44
ALOJZIJ GRADNIK: OSLAVJE.
Ko se človek otrese vseh spon vsakdanjosti, ko upravičeno zadvomi nad vsem, kar je ustvarilo človeštvo, zanašajoče se le na razum, ne vpoštevajoče srca, tedaj mu ostane kot edino pozitivno: žeja Čim bolj se tak samotar vdaja samogovorom «tem plitkejši in nespametnejši se mu dozdeva sosedov razgovor». Tej «borbi ni konca» in na <kar se ozrem, vse je pesem in česarkoli se dotaknem vse je bol>->, in vendar, če bi ga Bog vprašal: hočeš umreti, bi mu odgovoril «Ne, oče, jaz hočem živeti».
Tako je to Andričevo delo najčistejša, najgloblja in najsimpatičnejša izpoved iskavca poeta, ki je prebogat v svoji duši, da bi se ogrinjal v talmi proroške plašče (Cesarec in drugi!).
Prave poezije ni ne v hrupu in šumu, še manj v kričavi vsiljivosti in epigonstvu blaziranih novotarcev, temveč v globoki boli, izraženi verno in preprosto, podobni tihi molitvi, ki si v njej človek očišča svoje srce, da se spet v ubranosti strne z neizraznim.
ALOJZIJ GRADNIK:
OSLAVJE.
Morišče! Ni več trt, le sama trava. Ni niti grobija več razdrtih hiš; kar tu iz zemlje rase, je le križ, in kar izkoplje se, mrtvaška glava.
O Smrt! Kako je kratka tvoja slava! O nji si rjula tu in zdaj molčiš, ko se na zvoke valujočih #iž mladina na brjarju tam zabava.
Tam, kjer se v krvi valjali životi so v zadnji uri, kjer imena sveta so svojih  ljubic zadnjikrat mrmrali,
tam, kjer stoje spomini še njih žali, v temine plašču skrita njih dekleta zdaj parijo z vojaki se za ploti.