Slovenski
Izhaja enkrat v mescu.
Velja 4 gold. av. velj. na leto.
Stev. 9. V Celovcu 15. septembra 1878. XXVII. tečaj.
Pridiga za XVII. pobili kostno nedeljo.
(Homilija; gov. — f—,)
„Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe."	(Mat. 22, 39.)
V vod.
Jezus si je bil pridobil pri ljudeh s svojimi lepimi nauki in velikimi čudeži visoko veljavo; tembolj so si prizadevali pismarji in farizeji, da bi mu spodkopali spoštovanje in ljubezen pri ljudeh. Toraj so ga zdaj tu zdaj tam v govorjenju lovili; zastavljali so mu vpraševanja, od kterih so mislili, da jim na tista ne bo vedel pravega odgovora. Enako farizejsko zvijačo nam spet danešnje sveto evangelje postavlja pred oči.
„Tisti čas", pravi sveti Matevž, „so pristopili k Jezusu farizeji ; in eden zmed njih, učenik postave, ga je uprašal, ga skušajoč: Učenik! ktera je velika zapoved v postavi?" Znašel se je Jezus o tej priložnosti v tempeljnu in je bil ravno prav modro zavernil Saduceje, kteri niso hotli verovati, da bojo naša telesa vstala na sodnji dan. Zbrano ljudstvo se ni moglo zadosti načuditi Jezusovi modrosti, s ktero je zavračal Saduceje. Zdaj pa so se pismarji in farizeji vstopili pred Jezusa, in eden zmed njih, neki mlad pismouk, ga vprašuje po največi zapovedi v postavi. To vpraševanje je bilo pervič neizrečeno težavno in zvito vpraševanje zato, ko so Judje zraven božjih zapoved imeli še mnogo drugih postav, mnogo drugih zapoved in prepoved. Mislili so si, da Jezus gotovo ne bo vedel vseh. Na dalje so mislili sami med seboj: Če bi Jezus tudi vedel vse te zapovedi, vendar mu le ne bo lahko povedati, ktera je največa in najimenitaiša. In na zadnjo so si bili v ozir tega praše-
Slov prijatelj.	25
vanja Judovski pismouki sami navskriž, eni so terdili, da je zapoved obrezovanja najimenitniša zapoved; drugi so rekli, da je.zapoved o posvečevanju sabote najimenitniša zapoved; tretji so učili, da je zapoved o daritvi najimenitniša zapoved, itd. Naj si tedaj Jezus odgovori ali to ali uno, eni ali drugi stranki se bo gotovo zamerii. Toda glejte ! njihova zvijačnost jim je spodletela. Jezus je pismouku na njegovo vpraševanje tako lepo odgovoril, da mu nihče ni mogel nič pametnega zopergovoriti.
„Rekel mu je Jezus: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje moči. Ta je največa in perva zapoved. Druga pa je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega , kakor sam sebe. V teh dveh zapovedih je zapopadana vsa postava in preroki." Hotel mu je Jezus reči: Vse zapovedi, ki jih je Bog dal in po prerokih oznanoval, merijo sosebno na ljubezen do Boga in do bližnjega. Ljubezen do Boga in bližnjega sta studenca, iz kterih izvirajo vsa naša dobra dela.
Zdaj, ko je bil Jezus tako lepo in določno odgovoril na vpraševanje učenikovo, pa je on sam besedo obernil, ter vprašanje zastavil pismoukom in farizejem. Ko so bili farizeji zbrani, jih je Jezus vprašal rekoč: „Kaj se vam zdi od Kristusa, čegav je? Mu reko: Davidov." S tirn so popolnoma prav odgovorili, zakaj mati Jezusova, prečista devica Marija, je bila iz kraljeve rodovine, in toraj je bil tudi Jezus , njen sin, po svoji človeški natori iz kraljevega Davidovega rodu. Ko tedaj farizeji Jezusu odgovorijo, da je Kristus Davidov sin, to je: Davidov rodovinec, vprašuje jih Jezus na dalje in
„jim reče: Kako ga tedaj David v duhu imenuje Gospoda, rekoč: Gospod je rekel mojemu Gospodu: Vsedi se na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov v podnožje tvojih nog. Ako ga tedaj David imenuje Gospoda, kako je njegov sin ?" Jezus je hotel s tem vpražanjem pismarjem in farizejem v spomin poklicati 109. Davidov psalm , v kterem David ves navdušen opeva prihodnjega Odrešenika, ter ga imenuje svojega Gospoda. In tedaj jih vprašuje Jezus, in pravi: Ako kralj David Kristusa imenuje svojega Gospoda, kako pa je pri tem takem Kristus njegov sin? Sin, to veste, ni gospod svojega očeta, marveč je oče gospod svojega sina. S tem je hotel Jezus pismarje in farizeje prepričati iz njihovega lastnega odgovora, da on ni le samo človek, ni le samo sin ali naslednik Davidov, ampak da je tudi Bog, ter Bog in človek ob enem, in po tem takem pravi Mesija ali Odrešenik in Zveličar sveta.
„In nobeden mu ni mogel odgovoriti besede; tudi se ga ni od tistega dne nobeden prederznil še kaj vprašati." Pismarji in farizeji so bili tolikanj slepi in terdovratni, da te tako očitne resnice ali res niso spoznali ali pa je nalašč niso hotli spoznati. Vendar pa si posihmalo niso več upali Jezusa v besedah loviti, ker so se bali, da bi jih spet v sramoto ne pripravil.
Nauki:
Zakaj pa pravi Jezus, da je v dveli zapovedih ljubezni zapo-padana vsa postava in preroki? In zakaj so v zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega zapopadane vse druge zapovedi?
Zato, ker tak človek, ki Boga kar svojega Stvarnika in svojega največega dobrotnika ljubi iz vsega svojega serca, iz vse svoje duše, iu iz vse svoje moči, in svojega bližnjega, ki je stvarjen po božji podobi, ljubi kakor samega sebe, ne dela nič hudega zoper Boga in nič hudega zoper bližnjega.
1.	Človek, ki ljubezen do Boga in do bližnjega v sercu ima, ne dela nič hudega zoper Boga. On ne malikuje, ne ve-dežuje, se ne derži nobenih vraž . . . ; božjemu imenu ne dela ne-časti, ter ne preklinja, po nepotrebnem in po krivem ne prisega, storjenih obljub nikdar ne prelomi, božjega imena po nepridnem ne izrekuje, božje besede ne zanemarja in ne zaničuje, nedelj in svetih Gospodovih dni nikdar ne onečasti z hlapčevskimi deli ali drugimi nepripuščenimi opravili . . . ; marveč jih lepo praznuje in posvečuje ..., svetemu božjemu imenu vsikdar spodobno čast skazuje ..., v Boga veruje, vanj upa, njega čez vse obrajta, moli in časti..., se varuje vsega, s čimur bi Boga žalil, in dela le to, kar je Bogu všeč iu dopadljivo ...
2.	Človek, ki ljubezen do bližnjega v sercu ima, pa tudi svojemu bližnjemu nič hudega ne stori. — Dovolite tedaj, da še v ozir ljubezni do bližnjega spregovorim par besedi. — Jezus pravi: „Druga zapovedjo pervi enaka: Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe." Kaj neki pomenjajo te besede Jezusove ? Te besede imajo ta le pomen: Kakor ne more v nebesa priti tisti človek, ki Boga ne ljubi; ravno tako tudi ne more zveličan biti tisti človek, ki bližnjega ne ljubi. Kdor se pregreši zoper drugo zapoved keršanske ljubezni, bo ravno tako kaznovan, kakor uni, ki se pregreši zoper pervo zapoved keršanske ljubezni. Kdor bližnjega žali, razžali s tem tudi Boga, ki je prepovedal, bližnjega žaliti. Te dve zapovedi, ter zapovedi keršanske ljubezni, se ne daste na dvoje deliti, ker ena brez druge ne morete obstati. „To zapoved imamo od Boga, da. kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata," piše sveti Janez. (I. 4, 21.) „Ako kdo reče: Lubim Boga, in sovraži svojega brata, je lažnik. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, kterega vidi, kako more Boga ljubiti, kterega ne vidi?" (I. 4, 20.) Poglejte, ljubi moji! kako imenitna je zapoved ljubezni do bližnjega. Toda kako redki so, ki jo zvesto spolnujejo!
V čem pa obstoji zapoved ljubezni do bližnjega? — Zapoved ljubezni do bližnjega obstoji v pravičnosti in dobrotljivosti, ali, da vam bolj po domače povem: zapoved ljubezni do blinjega nam zapoveduje, da moramo svojemu bližnjemu biti pravični, biti dobro 11 j i v i.
a)	Najpoprej m o r a m o pravični biti svojemu bližnjemu, to je: Kar nočemo, da bi drugi nam storili, tudi mi drugim ne smemo storiti. Kaj ne mi si ne želimo, da bi nas drugi zmerjali, dražili, žalili ali nam spodkopavali zdravje in življenje? Toraj tudi mi ne smemo bližnjega zmerjati, togotiti, žaliti in mu škode delati na zdravju in življenju! — Mi si ne želimo, da bi nam drugi ljudje krivico delali, ter nas goljufali, nam kradli in nam škodo delali na polju, po tersju, po drevju, in nam otemali naše blago in premoženje : toraj tudi ne smemo krivice delati bližnjemu ne z goljufijo, ne s tatvino, in moramo na miru pustiti njegovo blago in premoženje. — Mi si ne želimo, da bi nas drugi ogovarjali in obrekovali in raznašali naše slabosti in pomanjkljivosti: toraj tudi mi ne smemo drugim dobrega imena jemati ne z opravljanjem, ne z obrekovanjem. — Pravica in pravičnost zahteva od nas, da bližnjemu ne delamo nobene škode in nobene krivice niti na zdravju in življenju, niti na blagu in premoženju, niti na dobrem imenu in poštenju. Bog, ki je vseveden in neskončno pravičen, nobene in tudi najmanjše krivice ne prezre in je brez kazni ne pusti. Časna škoda, ki jo bližnjemu storimo, vtegne nam samim večno škodo narediti.
b)	Na dalje moramo tudi dobrot ljivi biti svojemu bližnjemu, to je: vse, kar po pameti želimo, da bi drugi nam storili, tudi mi drugim storimo. — Po tem takem moramo svojemu bližnjemu vse dobro iz serca želeti, kakor si sami sebi le vse dobro želimo, se moramo ž njim vred veseliti njegove sreče, pa tudi ž njim vred žalovati zavoljo njegove nesreče. (Kimlj. 12,15.) Nikogar ne smemo sovražiti, nikogar ne zavidati, ampak slehernemu človeku moramo iz serca dobri biti, in mu moramo ne le z besedo, ampak tudi v djanju skazovati svojo ljubezen. Zatoraj moramo bližnjemu, kedar naše pomoči potrebuje, radovoljno na pomoč prihiteti, ter mu pomagati kar in kolikor le koli moremo. Eadi moramo tedaj lačnega nahraniti, žejnega napojiti, popotnega pod streho vzeti, nagega obleči, bolnega obiskati, mertvega pokopati; radi moramo grešivšega bližnjega, posvariti, nevednega podučiti, tistemu, ki si sam svetovati ne ve, dober svet dati, žalostnega potolažiti, krivico voljno po-terpeti, iz serca odpustiti slehernemu, ki nas je žalil, in za žive in za mertve moliti.
Iz tega vidite, ljubi poslušalci! da res vse zapovedi in vso postavo spolnuje tisti človek, ki Boga ljubi čez vse in bližnjega kakor samega sebe. Lep zgled take goreče ljubezni do Boga in do bližnjega imamo že v stari zavezi nad bogoljubnim Tobijem.
Tobija je živel takrat, ko se je že koncu bližalo Izraelovo kraljestvo , in je vera v edinopravega Boga že močno pešala med Izraeljci, ki so v Dan in Betel hodili molikovat, namesto da bi bili molili pravega živega Boga. Tobija pa ni z molikovanjem oskrunil svoje duše, ampak je v Jeruzalem hodil v tempelj božji, in je ondi molil edinopravega Boga. Zavoljo molikovanja pa in drugih hudobij
je Bog kazen poslal nad Izraeljce. Asirski kralj Salmanasar plane v njihovo deželo, jih premaga, in na Asirsko v sužnost odpelje. Tudi pobožni Tobija je bil v sužnost odpeljan, ter z žeuo in sinom v Ninive pripeljan. Pa tudi v sužnosti je Tobija bogaboječe živel in zvesto spolnoval božje zapovedi in božjo postavo. Ker je s celim sercein Bogu služil, dal mu je Bog milost najti pri Salmanasarju (I. Tirn. 4, 8.), da je smel hoditi, koder je hotel. Tobija je toraj obiskoval svoje sužne rojake, jih tolažil v njihovih stiskah, jim obilno milošnje delil, pa jih tudi k pokori in poboljsanju mečih — Sidmauasarjev naslednik Senaherib pa je Izraeljce silno sovražil. Lakoto so terpeli, iu velikokrat se niso imeli s čim obleči. Veliko je bilo pomorjenih in črez mestni zid pometanih, da so jih roparske ptice objedale in druge zveri. Tobija je vsak dan hodil, Izraeljce tolažit, in je slehernemu po svoji zmožnosti pomagal, lačne je nahranil, nage oblačil, merliče pokopaval. Enkrat ves truden pride od pokopovanja, se pod steno vleže iu zaspi. Padlo pa mu je iz la-stovčjega gnjezda gorkega lastovčjeka v oči, in Tobija je oslepel. To poskušnjo mu je Gospod Bog naklonil, da je Tobija zgled po-terpežljivosti zapustil mlajšim, kakor nekdaj Job. In kakor so nekdaj prijatli zaničevali Joba, tako tudi Tobijata njegovi rodovinci in znanci. „Kaj imaš zdaj od tega, da si ubogajme dajal in merliče pokopaval ?" mu oponašajo. Tobija jih je pa posvaril, in je rekel : „Nikar tako ne govorite; zakaj svetniški otroci smo, in čaka nas drugo življenje, kterega bo dal Bog tistim, ki mu vstlej zvesti ostanejo." —Ana, njegova žena, je Tobija s prejo preživljala. Nekega dne prinese domu kozlička, ki ga je pripredla. Ko ga Tobija sliši meketati, reče: »Glejte, da bi kje ne bil ukraden! Dajte ga nazaj njegovemu lastniku; zakaj tatvine smemo ne jesti ne dotakuiti se je." Žena mu to hudo očita, in ob enem tudi oponaša njegovo zaupanje v Boga s terdo-terdo besedo. Tobija pa je natihoma zdi-hoval, jokal in molil: „Pravičen si, Gospod, in vse tvoje sodbe so pravične, in vsa tvoja pota so milost in resnica in pravica. In zdaj, Gospod, spomni se me, in ne maščuj se nad mojimi grehi, in ne spominjaj se moje in mojih staršev hudobije. In zdaj, Gospod, stori z menoj po svoji volji." (Tob. 3, 2. 3. 6.)
Naj vam zdaj še iz nove zaveze zgled prave ljubem do Boga in do bližnjega postavim pred oči.
Sveti škof Miklavž je bil v mestu Patara v Mali-Aziji doma, pobožnih in bogaboječih staršev sili. Akoravno pa mu je kuga že v mladih letih vzela dobre starše, vsemu temu vklub je sveti Miklavž vendar le zvesto spolnoval svete božje in cerkvene zapovedi Vsako sredo in vsaki petek se je ostro postil in je bil do ubogih posebno usmiljenega serca. Neki plemenitaš je tako obožal, da se ni imel s čim preživiti. Imel je pa tri hčere. Nesramnih gerdunov pa je bilo po mestu, ki so hotli nedolžne deklice z denarji zapeljati. Že jih je mislil nesrečai oče zapeljivcem prodati. Sv. Miklavž, ko to
zve, po noči pod okno pride, in verže lepo mošnjo denarjev skozi okno, pervo noč za pervo, potem za drugo in za tretjo hčer, da so se lahko pošteno omožile. Sveti Miklavž pa ni bil le sam že od malih nog ves nedolžen in pobožen, temveč mu je bilo zmerom najljubše opravilo, otroke podučevati in k pobožnosti napeljevati. Ravno zato imamo svetega Miklavža še zdaj za posebnega varha malih otrok, in je navada, da o njegovem godu starši svoje otroke obdarujejo z malimi darilci, ter pravijo : To vam je prinesel sveti Miklavž!
Poglejte, ljubi moji! to se pravi Boga iu bližnjega resnično ljubiti. Pojdimo tedaj , in tudi mi tako slorimo , ter zvesto posne-majmo take in enake svete zglede! Amen.
Pridiga za XVIII. pobinkoštn« nedeljo.
(Jezus je pravi Bog; gov. B. N.)
Množice pa, ko so to videle, so stermele, in častile Boga, kteri je dal tako oblast ljudem.	(Mat. 9, 8.)
V vod.
Ker še clo učenci Jezusovi, ki so vedno pri njem bili in ga poslušali, niso prav umeli Jezusovih naukov, ni se čuditi, da drugo ljudstvo Judovsko Jezusa ni spoštovalo kar Boga, ampak ga le občudovalo kar človeka mogočnega v besedi in djanju. Akoravno pa so ljudje Jezusa, ki je danes spet tako velik čudež storil nad mertvo-udnim človekom, imeli le za človeka, vendar le so spoznali, da v tem človeku, namreč v Jezusu, prebiva božja moč, ravno zato so stermeli in častili Boga, kteri je dal tako oblast ljudem. Mi kristjani pa, kterim sveta cerkev božja od svetega Duha razsvitljena, vse besede in djanja Jezusova natančno razlaga, pa tudi iz ozdrav-ljevanja mertvoudnega človeka lahko posnemamo, da je Jezus Kristus pravi Bog. Pri ozdravljevanju mertvoudnega človeka se namreč trojno čudo godi, in vse te tri čudne reči nam na znanje dajejo, da je Jezus pravi Bog. Te tri čudne reči pa so:
1.	Jezus mertvoudnemu grehe odpušča; grehe odpuščati pa zamore le Bog sam.
2.	Jezus farizejem njih misli razodeva: misli razodevati pa zamore le Bog sam.
3.	Jezus mertvoudnega ozdravi kar brez vsega pripomočka, kar v enem samem trenutljeju; kaj ta-takega pa zamore le Bog sam.
To trojno čudo preglejmo lbolj na drobno iz tega namena, da Jezusu čast skazujemo, sebe pa v veri tem bolj poterdujemo.
Razlaga.
1. „Tisti čas je Jezus stopil v čolnič, ter se je prepeljal, in je prišel v svoje mesto." To mesto je bilo mesto Kafarnaum. Jezus ga je imenoval svoje mesto zato, ker se je zadnji čas pred svojo smertjo največkrat zaderžal v tem mestu, in je ondi največ čudežev storil. »In glej! prinesli so mu mertvoudnega, ležečega na postelji." Nosili so mertvo-udnega štirje možje, in ker zavoljo obilne množice ljudi v hišo niso mogli, zanesli so ga na streho, streho raztergali in potem posteljo z mertvoudnim pred Jezusa spustili. »In ker je Jezus videl njih vero, rekel je mertvoudnemu: Zaupaj, sin! odpuščeni so ti tvoji grehi!" Te besede so neizrečeno pomenljive besede! In kdo je govoril te pomenljive besede? Jezus Na-careški jih je govoril. Ali bi bil pa zamogel Jezus, kterega so ljudje le za človeka imeli, govoriti te pomenljive besede, ko bi ne bil ob enem tudi pravi Bog? Nikakor ne! Greh je prelomljenje božje postave , in tedaj božje razžaljenje. Po tem takem zamore tudi le samo Bog, ki je z grehom razžaljen bil, odpustiti razžaljenje, ktero se je njemu godilo, človek sam ob sebi še clo tistega razžaljenja ne more odpustiti, s kterim je kdo razžalil kakega drugega človeka; Še manj bi bil Jezus, ko bi bil le samo človek iu ne tudi Bog, zamogel odpustiti tiste grehe in tista razžaljenja, s kterimi je razžaljen bil Bog. Ker si je pa Jezus očitno pred vsemi ljudmi pri-lastoval oblast, grehe odpustiti mertvoudnemu, hotel je s tem Jude, ki so ga poslušali, in nas kristjane, ki prebiramo njegovo sveto evan-gelje, podučiti, da on ni le samo človek, ampak tudi Bog, ter tisti Mesija in Odrešenik, od kterega je prerok Izaija (7, 14. 9. 6.) že veliko sto let poprej napovedal, da bo njegovo ime „Bog in Bog z nami."
Ko je mertvoudni človek iz Jezusovih ust zaslišal besede: »Zaupaj sin, tvoji grehi so ti odpuščeni!" mu je gotovo obilno veselje serce zalivalo, ker te besede že nas razveseljujejo, ki jih le samo beremo ali brati slišimo. Oj kako dober je tedaj ljubi Bog! Še clo grešnika imenuje sina: »Zaupaj sin"; in mu že grehe odpušča, akoravno ga še ne prosi ne, da bi mu jih odpustil: »odpuščeni so ti tvoji grehi!" — Ravno zavoljo tega ne sme obupati nobeden grešnik: ako se le resnično poboljšati hoče, bo Bog tudi njega ljubeznjivo sprejel, iu mu poreče: »Zaupaj sin, zaupaj hči, tvoji grehi so ti odpuščeni!" Iu akoravno se Gospod Jezus zdaj nič več vidoma med nami ne sprehaja: vendar je le vsem grešnikom v tolažilo aposteljnom in njih naslednikom, škofom in mašuikom, izročil oblast, grehe odpuščati vsem spokorjenim grešnikom ravno
tako, kakor bi jim jih on sam odpuščal. Rekel je namreč svetemu Petru in drugim aposteljnom: „Karkoli bote razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih." (Mat. 16, 19. — 18, 18.) In nekoliko časa pred svojim vnebohodom je spet rekel: „Kterim bote grehe odpuščali, jim bodo odpuščeni." (Jan. 20, 23.) Le Bog tedaj in tisti, ki od Boga oblast ima, zamore odpuščati grehe, s kterimi je bil Bog razžaljen. Jezus je grehe odpuščal iz lastne moči, meš-nikom svoje cerkve pa je on oblast dal grehe odpuščati: po tem tem mora Jezus biti pravi Bog. — Iz tega se pa tudi učimo, koliko moč da ima zakrament svete pokore! In to moč ima od Jezusa Kristusa, ima od Boga! Ako smo se tedaj ponižno in skesano spo-vedali svojih grehov, in smo prejeli sveto odvezo; ni nam treba več nepokoja imeti zavoljo teh grehov, ampak moramo terdno zaupati besedi Jezusovi, ki pravi: „Zaupaj sin, zaupaj hči, odpuščeni so ti tvoji grehi!"
2. „In glej! eni pismarjev so samiprisebi rekli: Ta preklinja. In ko je Jezus videl njih misli, rekel je: Zakaj mislite hudo v sv ojih sercih?" Pismarji so dobro vedeli, da grehov odpuščati ne more nihče drugi, kakor le samo Bog. Ko so pa slišali, da Jezus grehe odpušča, kaj bi bili mogli iz tega skleniti ? Skleniti bi bili mogli, da je Jezus ali res Bog, ali pa le bogokletnež ali preklinjevavee, ki se Boga dela, dasiravno ni Bog. Za preklinjevavca pa po pravici Jezusa nikakor niso mogli imeti, ker jim je bilo dobro znano njegovo sveto življenje in obilni čudeži, ki jih je že bil storil pred njihovimi očmi; toraj bi ga bili mogli kar naravnost spoznati za svojega Boga, ko bi njih hudobno serce ne bilo od sebe odbijalo gnade svete vere. Ker so imeli pa tolikanj hudobno in terdovratno serce, so vsemu svojemu prepričanju vkljub rajši imeli Jezusa za preklinjevavca kakor pa za Boga. Vendar si pa niso upali, te svoje misli očitno na znanje dati in z besedo povedati, ampak so le sami pri sebi, le v svojih mislih rekli: „Ta preklinja". Kako ljubeznjivo pa je bilo Jezusovo obnašanje do teh hudobnih ljudi! Da bi omečil in spreobernil njihova terdovratna serca, razodel jim je in razkril njihove najskrivniše misli. „ Videl je njih misli, in je rekel: Zakaj mislite hudo v svojih sercih?" Kako pa vam je zdaj pri sercu, vi pismouki! ako za preklinjevavca imate tistega, ki mertvoudnemu grehe odpušča, za koga pa bote imeli tistega, ki vam v serce vidi, in vam razodeva vaše naj-skrivnejše misli ? Ali ni to spet novo čudo, s kterim Jezus poter-duje in spričuje svojo božjo natoro? Vaša pamet vam spričuje, iu vaša postava priteguje, „da le Bog sam pozna serca ljudi." (II. Kronik 6, 30.) Iu glejte! Jezus pozna vaša serca, in ve in vam pove, kaj se v njih godi; po tem takem Jezus nikakor ne more biti prekliiijevavec, ker bi Bog preklinjevavcu nikakor ne bil razodel vaših misel: marveč je Jezus pravi Bog, ker pozna vaše serce in so mu znaue vaše misli.
Kako osupnjeni in poparjeni da so bili pri tem pismarji, si lahko mislimo. •— O tej priložnosti pa se moramo zopet veseliti, da se božja natora Jezusova, v kterega mi verujemo, zmerom spričuje s tolikanj lepimi spričljeji. — Zraven tega pa tudi iz spomina ne spustimo očitovanja, s kterim je Jezus pismarje zavračal, rekoč: „Zakaj mislite hudo v svojih sercih?" in se iz tega očitovanja učimo, da se utegnemo tudi le samo s sercem, tudi le samo z mislimi že pregrešiti, in da nam Bog v serce vidi, in da ve naše misli. Ravno zato kakim hudim in pregrešnim mislim nikdar ne smemo prostora dovoliti v svojem sercu. Take pregrešne misli so: vse napušljive in prevzetne misli, vse nevoščljive in lakomne misli, vse nečiste in nesramne misli, vse togotne in sovražne misli, vse praznoverne, krivoverne in bogokletne misli itd. Kedar se nam take ali enake misli v glavo silijo , sklicujmo si v spomin, da Bog ve za vse te misli in da tudi nam očituje, kakor nekdaj farizejem, rekoč: „Zakaj mislite hudo v svojih sercih?" S tako dobro miseljo , ter miseljo na Boga, si bomo kar naglo iz glave izbili vse napačne in pregrešne misli.
3. Jezus se tako le še na dalje zagovarja, in pravi: „Kaj je ložeje, reči: Odpuščeni so ti tvoji grehi; ali reči: Vstaniin hodi? Da pa veste, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe, reče tedaj mertvo-udnemu: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom. In je vstal in šel na svoj dom." To je bil tretji čudež, kteri je poprejna dva čudeža še le prav poterdil, pismouke popolnoma osramotil, in nas kristjane v veri še tem bolj poterdil.
Da je Jezus mertvoudnemu človeku grehe odpustil, je bil, se ve da, zmed teh treh čudežev največi čudež, zakaj vse imenitniša reč je, dušo grehov oteti, kakor pa telo bolezni rešiti: toda tega nevidnega čudeža pismarji še clo verovati niso hotli, ampak so ga le zasramovali. Da je Jezus na to njihove misli pismarjem razodel, bil je ginljiv čudež; zakaj gotovo jim je moglo v živo segati in serce ganiti, kedar so se prepričali, da jim Jezus vidi v serce: toda ta skrivni čudež bi na pričujoče ljudi ne bil imel dosti vspeha. Da je pa na posled na besedo Jezusovo: „Ystani,—in pojdi!" mertvo-uden terden in_ zdrav na noge skočil, in posteljo, na kteri so ga bili poproj štirji možje nosili, si sam zadel na ramo, in se ž njo naravnost domu podal; je bil najočitniši čudež, s kterim je Jezus neoveržljivo spričal, da je res pravi Bog. Mertvoudni je imel prav hudo bolezen : po vseh udih je bil zvezan in ves sključen. Kedar kak pozemeljsk zdravnik ozdravlja enako bolezen, kakoršno je mertvo-uden imel, potrebuje v ozdravljevanje veliko zdravil in dosti časa; Jezus pa se, mertvoudnega ozdravljevaje, ni poslužil clo nobenega zdravila in ga je kar mahoma ozdravil v enem samem trenutljeju. Kedar so pobožni ljudje v stari zavezi in svetniki v novi zavezi čudoma ozdravljali bolnike, takih čudodelnih ozdravljevanj niso
opravljali ob lastni moči, ampak le v božjem imenu, le s pomočjo samega Boga, kterega so na pomoč klicali v goreči molitvi: Gospod Jezus pa ni molil, preden je vodeničnega ozdravil, ampak mu je le kar zapovedal, da naj bo zdrav, in ga je ozdravil kar ob lastni moči, ter je s tim pokazal, da ima oblast nad zdravje iu nad bolezen , nad življenje in nad smert človekovo, in da je tedaj naš Gospod in naš Bog. In ker je bila tolikanj mogočna beseda Jezusova, kedar je rekel: „Vstani, vzemi svojo posteljo, in pojdi na svoj dom," gotovo tudi nič maDj mogočna ni bila una njegova beseda, s ktero je rekel: „Zaupaj, sin, tvoji grehi so ti odpuščeni!" Ko je tedaj pokazal svojo vsemogočnost nad telesom mertvoudnega človeka s tem , da ga je ozdravil njegove bolezni, nam je s tem tudi pokazal, da oblast ima na zemlji grehe odpuščati, in da je po tem takem pravi Bog in ne samo človek.
Sklep.
Ljubi kristjani! ali nam ni to neizrečeno vesela resnica, da se resničnost naše svete vere da po vsem tako lepo spričati in ska-zati? Ravno zato pa tudi tej sveti veri vsegdar zvesti ostanimo* iu se skerbno varujmo, da tako oterpnjeni ne postanemo, kauor so nekdaj Judje bili, ali pa tako hudobni, kakor so bili nekdajni pis-marji in so sedajni prostomiseljci in slobodnjaki, kteri vero v Jezusa Kristusa preganjajo zavoljo tega, ker ta sveta vera nasprotuje in zopergovori njihovim hudobijam in hudim strastim. Le lepo pobožno živimo in bogaboječe, in nam ne bo nikdar zoperna in nam ne bo nikdar presedala naša sveta vera, ktera nam ne priporoča drugega kakor le čednost, pobožnost in bogaboječnost. Kedar terpljenje nad njih pritiska, in se jim smert približuje, obupajo le samo brezbožni in hudobni ljudje, ker jim vere manjka: pobožne kristjane pa podpira hladno tolažilo v terpljenju in veselo upanje o smerti, ker jih tolaži vera v Jezusa Kristusa, kteri nam je za časno terpljenje obljubil večno veselje in po sedajnem kratkem življenju obljubil večno življenje. Amen.
Pridiga za XIX. jioMnkoštno nedeljo.
(Zakaj je tako malo zveličanih; gov. G, J.)
..Veliko ie poklicanih, malo izvoljenih." r	(Mat. 20, 15.)
V v od.
Naš Zveličar je v prilikah govoril od .svojega kraljestva na zemlji, to je, od števila svojih zvestih učencev. Dvakrat o tej priložnosti pravi: Veliko je poklicanih , malo pa izvoljenih. S tem ni hotel nič druzega reči, kakor: Bog hoče, da bi bili vsi ljudje zveličani , zato je svojega edinorojenega Sina na svet poslal. Pa ne v^ le malokteri si to v prid obračajo, kar je božji Sin učil, delal in terpel; ne vsi, le malo jih živi tako, kakor bi zvest učenec Jezusov, pravi kristjan živeti imel. — Jezus je hotel reči: Število izvoljenih — kdor ima ušesa za poslušati, naj posluša! — število izvoljenih je tako majheno kakor je majheno število pravih kristjanov.
O da bi te besede dobro premišljevali in si prav k sercu jemali tisti, ki nekeršansko pregrešno življenje živijo, pa pri vsem tem upajo enkrat zveličani biti 1 — Ali oni se goljufujejo v svojem upanji, motijo se neizrečeno; reči se celo sme, da ravno zavoljo tega se toliko ljudi pogubi, ker pri vsem svojem pregrešnem življenji še upajo, da bodo zveličani: Na kaj namreč oni svoje zaupanje stavijo? Na kaj se zanašajo?
Na to vprašanje Vam hočem, preljubi moji kristjani! danes prav jasno in naravnost odgovoriti.
Veliko namreč se jih pri svojem pregrešnem življenji zanaša na svoja dobra dela. Od tega v pervem delu.
Še" več pa se jih zanaša pri svojem pregrešnem življenji — na kaj? To vam hočem povedati v drugem delu.
O Bog! pomagaj mi, pomagaj nam posebno danes; razsvetli nas po svetem Duhu, da pot zveličanja, resnice spoznamo! Po-terdi nas, da Te v tem življenji stanovitno iščemo, v unem pa najdemo po Tvojem Sinu, ki je pot in resnica in življenje — naš Gospod Jezus Kristus.
I. d e I.
Noben človek noče naravnost v pekel iti, vsi, tudi največi grešniki upajo še zmiraj zveličani biti. In če se iz vsega serca spokorijo in k Bogu vernejo, morejo tudi oni, tudi največi grešniki, še zveličani biti? —- Veliko-veliko ljudi pa od resničnega spreober-
nenja že vedeti nič nočejo; veliko jih živi v svoji stari navadi, v svojih pregrehah in hudobijah brez poboljšanja in vendar še upajo, zmiraj še upajo zveličani biti. — Pa na kaj stavijo ti svoje upanje ? Molčim danes od tistih, kteri od vražepolnih bukvic ali lističev zapeljani mislijo, da se ne morejo pogubiti, da bodo gotovo zveličani , če to ali uno molitev vsakdan opravljajo ali tako in tako opravljajo; ali če neko število sv. maš brati dajo in tako in tako brati dajo. To je preočitna zmota, ki se k večemu le še pri najbolj kratkovidnih ali neizrečeno zaslepljenih ljudeh nahaja. Pa ravno tako škodljiva in vendar skoraj splošna zmota je , da se pri vsem svojem pregrešnem življenji na svoja dobra dela zanašajo. — Veliko, smem reči, večidel ljudje bolj na to gledajo, koliko dobrega store, kakor na to, da nič hudega ne store. Veliko večidel mislijo, da le navadne molitve in pobožnosti opravljajo, da le več<-krat v cerkev hodijo, dalje notre ostajajo, več sv. meš slišijo (ali pa tudi sami ktere "brati dajo), in pa še zraven morebiti v časih posebno dobro delo , kako božjo pot opravijo , kako veče darilo ali milošno za uboge ali za cerkev dajo: ti mislijo, da so že gotovi za nebesa. — Ali če oni le na svoja dobra dela mislijo, ne pa tudi na svoja hudobna dela — na svoje grehe — mislijo, so še daleč, grozno daleč od njih. Kdor hoče kdaj med številom izvoljenih biti, mora zdaj med številom pravih kristjanov biti; in kdor prav kristjan biti hoče, mora najpopred in pred vsem drugim hudega, to je greha se varovati.
Nek mladeneč je prašal Jezusa (Mat. 19.): »Gospod! kaj naj storim dobrega, da bom večno zveličan? Jezus mu odgovori:_Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi"! Jezus ne pravi, kaj naj dobrega stori, temuč kratko in jasno reče: Spolnuj zapovedi! to se pravi: Nič hudega-Jna_siori! „Varuj se hudega , pravi st. Duh po kraljevem preroku Davidu, varuj se hudega in stori, kar je prav; potem — le potem bo dežela — kraljestvo božje — Tvoj delež". Hudega, greha se varovati, je pervo in najpotrebniše, da se večno zveličanje doseže. In kdor se greha, hudobnih del, ne varuje, temu vsa dobra dela in molitve nič ne pomagajo. Z molitvijo iu z drugimi dobrimi deli zamore človek sicer od Boga gnado spokorjenja in poboljšanja zadobiti; če se pa ne poboljša in ne spokori; so vsa njegova dobra dela zgubljena in tudi on sam je večno zgubljen. Nikar toraj, kristjani! ne mislite, da se pred Bogom, najsvetejšim, hudobna dela z nekoliko dobrimi deli popraviti dajo, da kdo svoje grehe tako rekoč izbriše in izmije, ako le kak roženkranc moli, kako sv. mašo sliši ali plača, kako darilo da, ali kako drugo dobro delo opravi. Nikar ne mislite, da človek Boga, neskončno pravičnega, z nekterimi dobrimi deli tako rekoč lahko podkupi, in nikar ne mislite, da more kdo Boga, vsegavednega, preslepiti, tak je le na videz pobožen. Ne „Bog ima, kakor se v modrostnih bukvah bere, Bog ima nad grešnikom in grehom največe nedopadanje." „Nič ne-
čistega, kar se bere v skrivnem razodenji, nič z grehom omade-ževanega ne more priti v nebeško kraljestvo." Jezus je najbolj farizeje svaril; ž njimi je bil najmanj zadovoljen. In ravno farizeji so bili, ki so največ tako imenovanih dobrih del opravljali. Zavoljo teh del so pa sami sebe veliko obrajtali; imeli so se pri tem za pobožne in pravične in tudi drugi so jih za take imeli. Ali Gospod ni bil ž njimi zadovoljen, večkrat jim je napovedal pogubljenje, ker so pri vsi svc^i svetohlinosti, pri vseh svojih dobrih delih globoko v grehih, v hudobnih delih tičali; rekel jim je celo naravnost v obraz: „Poprej bodo največi grešniki, poprej bodo očitni grešniki in grešnice v nebeško kraljestvo prišli, kakor farizeji." (Mat. 21, 31.) In tako se je tudi zgodilo. Največi grešniki in grešnice so spoznali svoj žalostni stan, pokoro delali, ter se zveličali. Farizeji pa so mislili, da pokore ne potrebujejo; zanašali so se na svoja dobra dela in se tako večno pogubili. — In ravno zavoljo tega se tudi toliko kristjanov pogubi, ker pokore ne delajo, ker svojih hudobnih del ne zapustijo in se pri vsem svojem pregrešnem življenji še zmiraj na svoja dobra dela zanašajo. Ali reči jim moram, kar je Jezus farizejem rekel: „Če ne boste pokore delali, boste vsi pogubljeni". Pokora, poboljšanje življenja je za večno zveličanje pervo in najpotrebniše.
Od tega sem Vam že v več pridigah govoril, cd tega sem vam že tolikokrat tako razločno govoril, da mislim večidel vsi sami spoznate, kako potrebno je, da se moramo poboljšati in spokoriti, ako hočemo zveličani biti. — In vendar, akoravno ljudje vse to spoznajo in vedo, vendar se nekteri, se jih veliko ne poboljša in ne spokori. Pri vsem svojem pregrešnem življenji še zmiraj upajo zveličani biti; zakaj? Zanašajo se še na nekaj druzega. Na kaj? vam hočem v drugem delu povedati.
II. d e I.
Če se sliši, da kdo umerje, je večidel pervo vprašanje: „Ali se je poprej spovedal? ali je bil poprej previden?" — Res, da se ne smejo sv. zakramenti umirajočih zamuditi in posebno, kar spoved tiče, je boljše, da se prezgodaj kakor prepozno opravi. Pa ali mislite, moji kristjani, da vsi tisti, ki se še pred svojo smertjo spovedo in svete zakramente prejmejo, tudi srečno umerjejo in se zveličajo ? — O, gotovo ne! To je velika zmota; upam se celo reči: ravno to je najnavadniši vzrok, zakaj da je tako malo ljudi zveličanih, ker se jih namreč toliko na to zanaša, jih veliko tako rekoč na to greši, da se bodo še pred smertjo spovedali in bodo sv. zakramente prejeli. Ravno zavoljo tega — še enkrat rečem in pri besedi ostanem, ravno zavoljo tega se toliko ljudi pogubi.
Pomislimo namreč najpoprej, koliko ljudi umerje brez sv. zakramentov, brez duhovna! Koliko jih umerje kar nagloma! koliko
jih umerje, ki poprej še nikoli bolni niso bili! Koliko jih umerje precej od začetka, že pervi dan, pervo noč svoje bolezni! In kdo* v smertnem grehu umerja, ta je, kakor sami veste, večno pogubljen.
Pa stavimo , da kak nepoboljšljiv grešnik, kak človek, ki ni samo svojega življenja v pregrehah in hudobijah preživel, ampak še tudi zdaj, ko se mu že smert bliža, v kakem smertnem grehu -t- v kakem sovraštvu živi, kako krivično pridobljeno blago na vesti ima , v kakem pregrešnem znanji, v kaki slabi navadi postavimo: se vpijaniti, ali najnagnjusniši navadi živi, se tako ali tako zoper sramožljivost ali zakonsko čistost pregrešiti; postavimo, da se tak človek, ki se po svoji zadnji spovedi, ki se po tolikih spovedih se trohice ni poboljšal, da se tak človek še pred svojo smertjo spo-vedati in sv. zakramente umirajočih prejeti more: ali kakošna je njegova spoved ? kako bo sv. zakramente prejel ? Morebiti brea vse koristi; morebiti le v svoje največe pogubljenje.
Kdor svoje spokorjenje in poboljšanje do nevarne bolezni odlaša, ta večidel, kedar zboli, tudi spoved tako dolgo odlaša, daje prepozno — dokler ne more več, ne rečem, prave in popolne spovedi opraviti, ampak le pravega kesanja nad svojimi grehi obuditi, celo le eno samo dobro misel v sebi zbuditi.
Večkrat pokličejo duhovna še le, kedar bolezen že hudo pritiska ali se nevarnost kar na enkrat približa, včasih ga ne bolnik, ampak le morebiti njegovih sorodnikov in znancev kdo pokliče. Duhoven pride, naj bo po noči ali po dvevi. Bolnik se hoče spove-dati. Tedaj spovedati! Pa moj Bog v nebesih! zdaj, ves prestrašen in oplašen in zmešan morebiti v najhujših bolečinah naj se spove! — Ljubi kristjani! povejte mi, ako ste bili kdaj bolni, hudo bolni, povejte mi, kako vam je bilo takrat pri sercu ? Povejte mi odkrito-serčno: ali je bilo vaše serce na Boga obernjeno? „Oh, pravite, ko sem bil bolen, še enega očenaša nisem mogel pobožno zmoliti! Ce je kdo hudo bolen, ne more nič druzega storiti, kakor terpeti in zdihovati. In zdaj naj se spove, in sicer, ker je nevarnost velika, naj se le hitro spove! Ali k temu ne bi bilo treba popolne zavednosti , vse dobro premisliti in se natančniši pripraviti ? Ako bi se hotel prav in natanko spovedati, bilo bi več časa, morebiti pol dneva treba in bolnik se spove v par minutah, z na pol podertim glasom, po dvomljivih znamnjih in zdihljejih; spove se, pa morebiti sam ne ve, kaj se spoveduje.
Nek pobožen, Vfiet duhoven pastir pripoveduje: Poklican sem bil k bolniku, naj ga spovem. Prav slab je bil in preplašen. Spo-vedal se je. Vse sem si prizadeval iu storil, kar sem mogel . . . Fajmošter tistega kraja so mu podelili sveto popotnico in sv. poslednje olje. — Proti večeru ga* zopet obiščem. Nekoliko boljši je bil. Perva beseda, ko me je zagledal, je bila ta: »Spovedal, oh spovedal bi se rad"! — „Pa saj ste se že dopoldne spovedali, mu rečem!" — Kako? me praša ves začuden, spovedal sem se? —
Nobene besedice ne vem od tega? —> In to, pravi dalje omenjeni duhovni pastir, to se mi je že trikrat prigodilo; za tri osobe že vem, ki so se v bolezni spovedali, pa potem Se vedeli niso, da so se spovedali. — Iz tega se vidi, koliko se je zanašati na spoved na smertni postelji! — Duhoven stori, kar more, vse si prizadeva, praša bolnika: „Ali se kesaš svojih grehov?-"'.—Kesam se jih odgovori, tako pravi vsak. „Ali obžaluješ svoje grehe iz ljubezni do Boga" ? Zopet odgovori: Da in ztfihne — pa zdihne morebiti le bolj od velike bolečine, kakor iz žalosti zavoljo svojih grehov. In če tudi zdaj svoje grehe obžaluje, zgodi se morebiti to bolj iz strahu, ker ga ojstra sodba čaka, iz strahu pred večno kaznijo, kakor pa iz strahu pred Bogom — nočem reči iz ljubezni do Boga. Judež se je tudi svojih grehov kesal — in se je obesil.
Duhoven stori, kar le more; on praša bolnika: „Ali ne boš nič več grešil? Nič več, mu odgovori in tako pravi vsak: „nič več nočem grešiti". Verjamem, da ne bo nič več grešil, če ne bo nič več mogel — če bo umeri; če bo pa zopet ozdravel, ne verjamem. In jes rečem, med sto je morebiti feomaj eden, da bi se resnično in stanovitno poboljšal, ako je hudo bolezen srečno prestal. Morebiti, da vi ne veste za nobenega; veliko jih poznate, da so bili hudo bolni, pa morebiti še enega ne poznate, ki je bolezen srečno prestal in novo, boljše življenje začel? Večidel po bolezni še za las boljši niso, kakor poprej: v službi božji so zopet ravno tako leni in zanikerni, ravno tako nevoščljivi in sovražni do svojega bližnjega, ravno tako nečimurni in prevzetni v obleki, kakor poprej; kolnejo in se rotijo, pijančujejo in igrajo, nesramno govorijo, dalje živijo v pregrešnem znanji, v svoji gerdi navadi, kakor poprej; z eno besedo: Ravno tako grešijo po bolezni, kakor pred boleznijo. Glejte! to je terdni sklep bolnega grešnika! Izmed sto, ki se jih zopet ozdravi, se komaj eden poboljša; tedaj je tudi njih sklep izmed stokrat komaj enkrat resničen in terden sklep.
Kaj pa je ž njih pokoro! Zraven pokore , ki jo spovednik naloži, vsakemu grešniku Bog sam in njegova lastna vest za pokoro naloži, da mora škodo, nesrečo , ki jo je s svojimi grehi napravil , kolikor mogoče, popraviti. Bolnik ima morebiti še veliko, veliko popraviti: s kterim sovražnikom se spraviti, to ali uno krivično blago poverniti, dano jfohujšanje poravnati; kaki ogoljufani osebi škodo poverniti, morebiti za kakega nezakonskega otroka sker-beti; morebiti zapeljano nedolžnost zopet na pravo pot nazaj pripeljati: pa nič več ne more; zmiraj slabeji in slabeji prihaja; že sam ne ve več, kaj dela, kaj govori. Duhoven bi mu imel morebiti še veliko, veliko povedati; ali bolnik ne sliši več: v smertni težavi se sem ter tje premetava; kmalo se sklone po koncu, kmalo se zopet nazaj zgrudi; zdaj pojema bolj počasi, zdaj zopet hitreji; on obrača oči, zateguje usta — umerje. „Pozno spokorjenje, pravi
sv. Avguštin je malokdaj pravo spokorjenje." Kaj se še le more misliti od spokorjenja na smertui postelji?
Sklep.
Pustim vas zdaj, predragi moji kristjani! same sklepati in razsojati, koliko je število izvoljenih. Ni veče, kakor število pravih kristjanov. In vendar upajo uekteri, upa jih veliko, ki, so nekeršansko, pregrešno živeli, da bodo enkrat zveličani. Zakaj? na kaj se zanašajo? Veliko, veliko se jih zanaša na svoja dobra dela, akoravno se hudobnih del, greha, nočejo varovati; in vendar je pervo in naj-potrebniše, greha, vsacega greha se varovati, kdor hoče keršansko živeti ia zveličan biti. „Ce hočeš v življenje iti, je rekel mladenču Gospod, spolnuj zapovedi" ! Ravno to pravi duhoven vsakemu otrokuv kterega kerščuje, kterega v keršansko cerkev sprejme, mu pravi: „Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi"! Še več pa se jih pri vsem svojem nekeršanskem pregrešnem življenji vendar zanaša na srečno smert: zanašajo se, da se bodo še pred smertjo spovedali in svete zakramente za umirajoče prejeli. Ali pa ved(5, ali jim je zagotovljeno, da se bodo pred smertjo še spovedati mogli ? Koliko jih umerje na nagloma, brez zakramentov, brez duhovna! Pa če tudi v sili se spovedati priložnost imajo; kakošna bo njih spoved v zadnji bolezni, ali pa pri nagli smertni nevarnosti? O, da se Bogu usmili! Spovedati se med najhujšimi bolečinami, v največem strahu in ves preplašen; spovedati se le po verhu in hitro! svoje grehe le iz strahu pred smertjo in pred večno kaznijo obžalovati! le z jezikom poboljšanje življenja obljubiti; življenja, ki se mu vsaki čas konec bliža! — Umreti, ko bi imel še toliko se spokoriti, še toliko popraviti v največem strahu in neredu, v zmešnjavi umreti! Bog se usmili! Pa da bi se vendar nekteri, dokler je še čas, tudi svoje duše usmilili! Amen.
Pridiga za XX. pobinkoštno nedeljo.
(O poslednjem sv. olju j gov. V. J.)
»Gospod! pojdi, preden moj sin umerje." /	(Jan. 4, 49.)
V v od.
Danešnje sveto evangelje nam pripoveduje, kako je nek kra-Ijevsk častnik, kteremu je bil sin obolel, hitel k Jezusu. Ta častnik je čul, da je došel iz Judeje v Galilejo; prosil je Jezusa, naj bi šel k njemu, in ozdravil sina: „Gospod , pojdi, pojdi, proden moj
sin umerje, tako je žalostni oče prosil Jezusa. In dobri Jezus , ko je videl njegovo žalost, videl krepko in živo njegovo vero, usmilil se je nesrečnika, uslišal njegovo prošnjo in poslal ga domu. Oče je ubogal Jezusa in se vesel odpotil na svoj dom; izvedel pa je že na potu, da mu je sin ozdravel ravno tisti čas, ko mu je rekel Jezus: „Sin tvoj živi"! In veroval je v Jezusa on in vsa njegova hiša.
Srečna bolezen, piše nek cerkven učenik, ki je imela tak sad in vspeh! Ihtenje in jok se je razlegal po onej hiši; ali iz tega joka je nastopila hiši največa sreča, sreča tolika, da se veča ni mogla doseči; ker ravno nevarna bolezen ljubljenega sina je bila vzrok, da je verovala v Jezusa vsa hiša. Tako izhaja tudi nam, dragi moji, včasih iz največe nesreče prava sreča, če se zaupljivo obernemo k Jezusu. Vzlasti v bolezni ne smemo nikdar zapustiti Boga , in vedno od njega prositi in pričakovati pomoči. Pa tudi človeške pomoči in leka se imamo poslužiti, kedar zbolimo; ali pred vsem drugim imamo prositi Boga, če je njegova sveta volja, naj nam on poverne zgubljeno zdravje. Ali žalibog! mi si vselej drugod iščemo pomoči, samo ne tam, kjer bi jo najgotovejše mogli najti; mi še le takrat začnemo misliti na Boga, kedar se nam je izneverila že vsa človeška pomoč. Jezus nam je, če zbolimo, v ne-skončnej svojej ljubezni zapustil dragoceno zdravilo , ki nas more potolažiti, ki nam more pomagati. Ali žalibog, kako se pogosto zanemarja to zdravilo! Da, koliko je bolnikov, ki se zveličavnega tega zdravila nočejo poslužiti prej, kakor še le tedaj, kedar jim je že duša tako rekoč na jeziku! Zdravilo to je sveto poslednje olje, eden svetih sedmerih zakramentov, iz kterega nam, kakor iz vseh ostalih, izvira studenec velikih milosti, izvira za blagor dušin in za blagor telesin. Imenuje se pa ta zakrament sveto poslednje olje, ker se človek navadno dvakrat mazili s sv. oljem; pervokrat pri svetem kerstu, drugo in poslednjokrat pa pred smertjo. Mislim, da bo prav, če enkrat kaj povem tudi o tem svetem zakramentu, da spoznate neskončno ljubezen in dobroto božjo, ter da se naučite ceniti ta sv. zakrament. Poslušajte tedaj, bratje v Jezusu, kaj uči katoliška cerkev o svetem poslednjem olju.
Oče nebeški naj nam vsem dodeli dobrega duha!
Razlaga.
\
1. V starodavnem času so oni, ki so šli v boj, namazali si telo z oljem, da so bili čverstejši in okretnejši. Ravno tako je potreba onim, ki se iz tega sveta selijo, pokrepiti se o smertnej uri za poslednji boj. Kajti strahovito tisto uro, ko vidi človek pred sebo temni grob, ostro sodbo in neznano večnost, ko mu na pamet prihaja vse, kar je kedaj napravil hudega, kedar mu misel na vse to plaši dušo, mori serce, kedar ga še k temu mučijo silne bo-
Slov. Prijatelj	26
lečine telesne, ali ni, prašam vas, ali ni vzlasti takrat potreba človeku pomoči in pokrepila na duši in na telesu , da ne omaga y vročej tej bitvi, ter da mu ne upade serce? Ah, če je kedaj treba človeku milosti božje, gotovo mu je je najbolje treba oni čas, kedar mu se približuje smert z bridko koso.
Iu sedaj, bratje mili, prašam vas zopet; Povejte mi, ali je mogoče, da bi nas Jezus, prezvesti naš prijatelj in predobri oče, zapustil brez pomoči v velikej tej sili in nevarnosti? Ali ne priteka nam ljubeznjivo na pomoč v vsakej nevarnosti? Ali je mogoče, da bi samo tu, kjer nam je njegove pomoči najbolje potreba , da bi na vratih černega groba, na razpotji iz časnosti v večnost, da bi tu zapustil nas? Ne, nikakor ne, bratje dragi! Ce nas ne zapušča, dokler smo zdravi, tim manj nas bo zapustil, kedar zbolimo, kedar se bo treba boriti s smertjo. Kakor nam je Jezus koj po porodu napravil pot v življenje: ravno tako nas tudi, kedar se iz tega sveta selimo, krepi in orožuje na pot v večnost. Ni drugače, bratje mili! On je naložil svojim aposteljnom, naj z oljem mazilijo bolnike. — Vsled te naloge je sveti Jakob napisal te le besede: „Je kdo bolen med vami, naj pošlje po cerkvene mešnike, in naj molijo nad njim in ga mazilijo z oljem v imeni Gospodovem , in verna molitev bo otela bolnika, in Gospod mu bo polajšal iu ako je v grehih, mu bodo odpuščeni." (Jak. 5, 14—15.) Postojmo tu, bratje dragi, pa pohvalimo neskončno to usmiljenje, kterega nas je vredne spoznal sin božji s tim, ker nas ne zapušča ni v najžalostnejšem stanu, ker nam priteče na pomoč s svojo milostjo ravno tedaj, kedar nas nevarna bolezen verže na postelj, in kedar nam je tolažbe in krepila najbolj potreba. Sodite sami, ali nismo primorani serčuo ga hvaliti za neizmerno to njegovo dobroto, in z vso dušo poveličevati njegovega usmiljenja? Na dolžno to hvaležnost, bratje mili, nas bode pa še bolje vnelo to, če bodemo vedeli,
2) kaj deli ta sveti zakrament, kake milosti dobivamo s tem sv. zakramentom. Kar deli ta sveti zakrament, to je nekoliko že povedano v prej navedenih besedah svetega Jakoba. On piše: „Verna molitev bo otela bolnika, in Gospod mu bo polajšal, in ako je v grehih , mu bodo odpuščeni." Oslanjevaje se na te aposteljnove besede, uči sveta mati cerkev katoliška, da a) poslednje maziljenje dopolnuje pokoro, ker nas v vsem očisti od vse grešne nesnage in gerdobe. Kar nam ostane madežev iu slabosti po svetej spovedi, te vse očisti poslednje maziljenje; in kar bolnik pozabi ali ne more povedati, to se mu vse odpušča s tem sv. zakramentom. Vzlasti pa se odpuščajo bolniku oni grehi, ktere napravi v bolezni zavoljo nepoterpežljivosti, nezaupanja in nezadovoljnosti. Bratje mili, ko bi nobenih drugih milosti ne sprejeli s poslednjim sv. oljem, ampak samo te, ktere sem vam razložil sedaj, že zavoljo teh bi morali hvaliti Božjo dobroto. Ali
b)	poslednje maziljenje vterduje in jači tudi bolnika proti nap adom hudičevim, pro ti prevelikemu strahu pred smertjo, ki se bliža, proti strahu pred sodbo, ki nas čaka na pragu večnosti. Bratje in sestre v Bogu, vse zavisi od srečne smertne ure; kajti kakor odhajamo od tod, tako bomo sprejeti v večnosti. Joj nam, ako bi se udali nepoterpežljivosti, ako bi zgubili upanje, Boga pustili iznemar; joj nam, ako ne bi se uperli napadom hudičevim, ter ne bi premagali skušnjav! Ali nam ni tedaj treba največe pomoči in milosti božje tisti trenutek? Fa glej, ta pomoč in milost se nam deli s poslednjim sv. mazilenjem! In zato vas zopet prašam, bratje mili, ali nismo primorani serčno hvaliti Boga in Zveličarja svojega za neizmerno to dobroto, hvaliti z vso dušo? Ali to ni vse;
c)	s poslednjim sv. oljem dobiva bolnik tudi zdravje telesno, ako mu to služi na zveličanje duše, ako namreč vidi Bog , da bi bolje bilo za-nj, da dalje živi na svetu. Ce se bolnik še ni spokoril, ali če ima še kaj popraviti, ali se v čem poboljšati; ali če mu mera ni polna dobrih del, in Bog vidi, da jo hoče napolniti, ter doveršiti, kar je zamudil: tedaj mu Bog podaljša življenje, in poverne zdravje. To terdi sv. apostelj, ki veli: „In verna molitev bo otela bolnika, in Gospod mu bo polajšal." Ali vsi bolniki ne dobivajo te milosti; kaj nam tedaj kaže to? Nič druzega kakor to, da je mnogim mnogo koristnejše umreti, kakor dalje živeti, ali pa da jim je manjkalo potrebne priprave, ter niso verovali s toliko vero, s koliko je veroval danešnji častnik.
Tu postojmo zopet, dragi moji, pa pomislimo, kolike so milosti , ktere nam izvirajo iz tega sv. zakramenta. Tudi zdravje telesno in polajšanje v bolečinah morem dobiti s tim sv. zakramentom. Velika je ta milost in zato vas vprašam zopet, ali nismo res primorani hvaliti Boga in Zveličarja svojega za brezkončno njegovo usmiljenje in dobroto, slaviti z vso dušo?
Ker so tolike milosti, ki izvirajo iz poslednjega sv. maziljenja, sodite sami, bratje mili, ali ne škoduje bolnik sam sebi, ki noče prejeti svetega poslednjega olja? Velike so one milosti, ki nam izvirajo od tod , pa vendar jih je mnogo , ah premnogo, ktere koj zgrabi strah in groza, če jim le kdo v nevarnej bolezni spominja, naj bi prejeli sveto poslednje olje! Omamljeni s krivo to mislijo, da bi morali umreti, ko bi prejeli ta sveti zakrament, odkladajo od danes do jutri, zadnji dan ga hočejo prejeti, in s tim se stavijo v nevarnost, da ali ume rjo brez svetega poslednjega olja, ali pa brez vredne priprave. Sv. Malakija, tako piše o njem sveti Bernard, bil je poklican k nekej bolnici, naj bi jej podelil ssv. zakramente umirajočih. In Malakija je šel k bolnici, ali sv. poslednje olje je odložil na drugi dan, misleč, da ne bo umerla tako hitro. Ali ona je umerla. Ko je svetnik to zvedel, silno je žaloval, in bridko jokal, ker je žena umerla brez svetega poslednjega-olja. Žaloval je zato
in žaloval, celo noč stal poleg trupla, ter molil in molil, da je žena zopet oživela, in prejela poslednje olje. Mi, bratje, ne bomo imeli poleg sebe nobenega Malakija, kedar nam Bog pošlje smertno bolezen. Ne bode pri nas Malakija, ki bi nas mertve obudil z molitvami in jokom. In zato ne zanemarjajmo svetega tega usmiljenja na smertnej postelji, ne odkladajmo od danes na jutri, ker vemo, kako velike da so milosti one, ktere ž njim moremo prejeti. Kedar nas zadene kaka nevarna bolezen , da obležimo, poslužimo se zveličavnega tega leka za dušo in telo, koj pokličimo duhovnika, naj nad nami moli, ter nas mazili s svetim oljem v imenu Gospodovem.
3.	Da bomo pa vredni teh milosti, ki se dele s tem svetim zakramentom, treba seje nam vredno k t e mu priprav it i. Brez vredne priprave ne bi prejeli gori razloženih milosti. Kaj pa naj storimo, da se vredno pripravimo?
Pred vsem se imamo spovedati in obhajati, če bi nam pa zavoljo prehude bolezni, presilnih bolečin , ali zaperte besede nemogoče bilo spovedati se grehov, takrat se moramo vsaj popolnoma zgrevati svojih grehov. Obudimo zato živo vero in terdno upanje v Boga; verujmo, da Bog vse prav in dobro naredi, da tudi s to boleznijo skerbi za zveličanje naše duše, da je pripravljen odpustiti nam grehe ter poveruiti nam prejšnje zdravje, ako nam to resnično služi na dobro. Zato se v vsem udajmo v voljo božjo, saj vemo, da on najboljše ve, kaj nam tekne v zveličanje, življenje ali smert. Tako, bratje mili, pripravimo se vredno na zakrament svetega poslednjega olja, pa bomo prejeli vse one milosti, ki nam izvirajo iz njega po Jezusovej volji.
4.	Ostaja mi še, dragi moji, da razložim obrede ali ceremonije, s kterimi se deli ta sveti zakrament. Ko duhovnik stopi v stanico, pozdravi bolnika in vse pričujoče s temi besedami: „Mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo!" Potem poškropi bolnika in vse okrog sebe z blagoslovljeno vodo, rekoč: „Poškropi me, Gospod, s hisopom in čist bom; operi me, in bolj bel bom, kakor sneg." Škropljenje to ima spomniti bolnika pri sv. kerstu prejete nedolžnosti, in če si je dušo omadeževal z grehom, ima ga opomniti, da mu je treba spovedi. Ko duhovnik odmoli predpisane molitve, začne pripravljati bolnika na sveto spoved in obhajilo. Po spovedi obhaja bolnika, in veli: „Prejmi brat (sestra) popotnico našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki naj te brani od hudega neprijatelja, in pripelje v večno življenje." Potem moli duhovnik, da bi v imenu Očeta, in Sina, in svetega Duha, po pri-prošnji in zagovoru vseh svetih angelov, arhangelov, patrijarhov, prerokov, aposteljnov, mučencev in spoznovalcev, da bi minulo bolnika slehernje zlo. Na to ga mazili s svetim oljem, ki jasno po-menja, da bolnik prejemlje moč in podporo, in da mu ta sv. zakrament hladi in olajšuje bolečine dušne in telesne; mazili mu
namreč one ude, v kterih imajo človeška čutila svoja središča 111 s kterimi človek navadno greši. In to so: oči ušesa, nos, roke in noge; skozi ta čutila, kot skozi vrata ali okna prihaja greh k nam, njih se navadno poslužujemo bolje zato, da grešimo in dopadamo svetu, kakor da dajemo čast in slavo Bogu. Duhovnik med ma-zilenjem moli tako-le: „Po tem svetem mazilenju in blagem usmi-lenju svojem naj ti odpusti Gospod, kar si grešil s pogledom, sluhom, vonjavo, okusom in govorom, tikom in hodom , v imeni Očeta, in Sina in svetega Duha. Amen." Pomasilenju moli duhovnik, naj Bog dovoli, da to mazilenje, kakor obeta sv. Jakob , bolniku bode ne samo na tolažbo in zveličanje duše, ampak tudi telesu na po-lajšanje in zdravje. Ko duhovnik tako moli za zdravje bolnikovo, derži mu roko nad glavo vsled besed Jezusovih pri sv. Marku: „Na bolnike bodo roke pokladali in bodo zdravi." (Mark. 16, 18.) Pokladanje rok pomenja blagoslov in brambo, v ktero se prejemlje bolnik, da v zadnjem, najhujšem in najnevarnejšem boju more premagati nečistega duha. Na zadnje mu prinese razpelo ali sv. martro, ter ga opominja, naj se zahvali Križanemu za odpuščanje grehov in za vse milosti, ktere je prejel s tem sv. zakramentom; njemu naj se zahvali, v njega naj zaupa, bolečine poterpežljivo prenaša, kakor je Jezus prenašal jih za nas; naj se v vsem uda v voljo božjo, če mu je živeti ali umreti. Po tem mu ponudi razpelo, da ga poljubi.
Glejte, bratje v Jezusu, to so vam obredi ali ceremonije, s kterimi se deli ta sveti zakrament. Vsak veren katoličan more tedaj pokojno umreti, ker zadobi toliko tolažbo, toliko poterdilo za pot v večnost. Ali nismo res dolžni, da hvalimo Boga in Zveličarja svojega za tolike milosti ? Ali nismo res dolžni hvaliti ga, ker nam je zapustil tako pomoč, da moremo srečno dobojevati poslednji boj tega življenja, ter olajšati si odhod iz tega sveta na uni ? Hvalimo ga tedaj za neskončne njegove dobrote in milosti, čestimo in slavimo ga z vso dušo.
Sklep.
Vi, bratje mili, hvala Bogu, ste za sedaj zdravi. Ali vedno ne bodete tako zdravi, kajti prej ali poznej vas bo zadela kaka bolezen ; enkrat pa vas bo zadela tudi nevarna bolezen, ktera vam bo poslednja. Takrat se bote gotovo ozirali po kakej pomoči. Iskali bote kaj takega, kar bi vam pokrepilo in utolažilo serce. Te zaže-ljene tolažbe pa morete zadobiti s poslednjim sv. oljem. In zato, kedar vas bo nevarna bolezen verglana postelj, spominjajte se daneš-njih mojih besed ter poleg njih ravnajte! Pokličite duhovnika, obudite v sercu pravo kesanje za storjene grehe, obudite v njem živo vero in terdno zaupanje v Boga, dobro se spovejte in pokrepite s presvetim rešnjim Telesom; naj moli duhovnik nad vami in ma-
žili vas s svetim oljem v imenu Gospodovem. In tudi vam se bo spolnilo obetanje božje. Verna molitev vas bo ozdravila, in če bo v blagor vašej duši, polajšal vam bo Gospod bolečine, in če bote v grehih, bodo vam odpuščeui. Amen.
Pridiga za XXI. pobinkoštiio nedeljo.
(0 ljubezni do sovražnikov; gov. J, K,)
„Tako bo tudi moj Oče vam storil ako ne odpustite svojim bratom od sere."
(Mat. 18, 35.)
V vod.
Skoraj neverjetno se nam zdi, kar je dolžnik danešnjega sv. evangelja svojemu sobratu storil, da ga je davil in ga pustil v ječo vreči in vse njegovo, še celo njegovo ženo in otroke v sužnost prodati. To je storil sobratu, ki mu je bil le nekaj malega dolžen, dokler mu je kralj še le kratko poprej neznano velik dolg usmiljeno odpustil. Ali ravno tako se še pred našimi očmi godi. Vsak se le na božje neskončno vsmiljenje zanaša in na tajiste greši; da bi tudi sam svojemu bližnjemu kaj prizanesel, ž njim kaj poterp-ljenja imel, od tega nihče nič slišati noče. Sovražijo se med seboj in do kervavega preganjajo, kakor da ne bi bili kristjanje, bratje Kristusovi, sami dolžniki pred večnim Bogom. Oj kako se jim je bati, da ne bi se jim enkrat godilo po ojstrih besedah danešnjega sv. evangelja: Tedaj ga je poklical njegov ... iz svojih sere.
Zatoraj bodite prizanesljivi in dajte se podučiti, kako naj bi s svojimi sovražniki ravnali. Naj vam torej danes kažem:
1.	Kaj vam je proti sovražnikom prepovedano.
2.	Kaj pripuščeno.
3.	Kaj zapovedano.
4.	Kaj svetovano.
Poslušajte me, govorim le k vašemu zveličanju!
Razlaga.
1. Prepovedano, ker nekeršansko je, se nad sovražnikom znositi ali maščevati, premišljeno mu kako škodo delati. Zakaj tako se bere v sv. pismu: (Rimlj. 12, 17—19.) »Nikomur ne vračajte hudega s hudim; prizadevajte si za dobro, ne le pred Bogom, ampak tudi pred vsemi ljudmi. Ako je mogoče, kolikor je pri vas, imejte mir z vsemi ljudmi. Ne delajte si sami pravice, preljubi, ampak dajajte prostor jezi (božji). Zakaj pisano
je: Meni gre maščevanje, jes bom povernil, reče Gospod." Kaj,ko bi Bog hotel ravno tako s teboj ravnati, da bi za tvoje hudobije zasluženo kazen tirjal od tebe? Kako bi se neki tebi godilo? Nič druzega ne bi te čakalo, ko večna poguba.
Zatoraj ako imaš sovražnika in naj ti bo še toliko serdit, nikar ne išči priložnosti mu škodovati in naj se ti tudi sama od sebe po-ponuja. Varuj svoj jezik, da znabiti iz jeznega serca ne izlivaš žolča obrekovanja ali preklinjanja ali krivega toževanja črez njega, ampak v tihi poterpežljivosti prenašaj, pregleduj, kakor keršanska postava veleva: še celo svoje hude misli in želje kroti, če se ti tudi nehote v sercu zbudijo; prizadevaj si pozabiti , kar se ti je žalega storilo; izbijaj si iz glave, kolikor le človeška slabost dopušča in skerbi, da se potolažiš, da svojo strast pomiriš in srečno zatereš; in Bog, kteri tvoje znotrajno vojskovanje vidi, povernil ti bo; tudi tebi bo veljalo, kar se bere v pregovorih kralja Salamona (16, 32): „Boljši je poterpežljiv, kakor močen človek; in kdor nad svojim sercem gospoduje, je boljši, kakor uni, ki mesta premaguje."
Prelepi izgled tacega djanja beremo v življenji svetnikov od sv. Janeza Gualberta. Nek žlahtnik mu je bil brata umoril. Sv. Janez je ves gorel, znositi se nad tem umorivcem. Pa ni bilo prave priložnosti. Ravno veliki petek pa pride mu na samem, v neki soteski naproti ravno ta umorivec. Že je zgrabil za meč, kar uni svoje roke križema na persi dene in zaupije: „Pri milosti Tistega, ki je danes za naju oba umeri te prosim, prizanesi mi" 1 Gualberta so te besede premenile; objel je trepečega sovražnika in mu iz serca odpustil. Jes k temu nič druzega ne pristavim, kakor: „Pojdi in stori tudi ti tako".
2. Kaj pa nam je pripuščeno proti zopernikom?
Pripuščeno nam je, braniti se in zagovarjati svoje dobro ime, skušati so za svoje pravice , kolikor se le s pravičnimi pripomočki zamore. Zato je ravno gosposka postavljena, da nosi meč v stra-hovanje hudobnih , da sodi namesto Boga in vsakemu odloči, kar mu gre. To je sam Jezus nas učil. Kedar je Jezusa pred Anazom neki hlapec višega duhovna v lice vdaril, reče mu: „Ako sem krivo govoril, spričaj mi itd." Ravno tako je sv. Pavelj ravnal (Dj. ap. 25,11.): „Če sem krivico storil, ali kaj smerti vrednega, ne branim se umreti; če pa to nič ni, česar me ti tožijo, me nihče ne more njim izdati. Na cesarja kličem."
Vendar pa, kedar se s svojim nasprotnikom pravdaš, loči peršono ali osebo od krivice; da se ti je ravno krivica storila, vendar še za krivičnika tisto splošnjo ljubezen ohrani, ktera nam je od keršanske vere zapovedana; potoži se kakemu prijatelju, da si svoje serce polajšaš, vendar pa brez hude volje, in nikar hudega s hudim ne po vračaj. Pripuščeno ti je tudi, ako namreč tvoj sovražnik tvoje pomoči ne potrebuje, scer se ga ne nalašč zogibati, pa tudi dolžen nisi nalašč ga poiskati, ako se tvoje misli ž njegovimi
ne strinjajo, da bi se s tim še hujši ogenj ne podpihal in še dalje se širil.
Dopuščeno ti je celo, če ti sovražnik na življenje gre, ga z nevarnostjo njegovega življenja od sebe odbiti; vendar pa pred očmi si imej, da mu hujše še le ne delaš, kakor on tebi in da ga po nemarnem ne vkončaš; glej, da v tej samosvoji pravični brambi tiste meje ne prestopiš, ktero nam je naš Gospod odkazal, kteri je velel Petru stegnjeni meč v nožnice vtakniti. (Mat. 26, 52.) „ Vtakni svoj meč v njegovo mesto; zakaj vsi, kteri za meč prijemljejo, bodo z mečem končani"!
Tako znabiti tudi naši sovražniki nič druzega niso, ko spol-novavci božje volje nad nami, da nas tepe zavoljo naših krivic. Kako napčno tedaj in pregrešno je, se svojih preganjavcev znebiti s tim, da prelomimo božjo zapoved in ravnamo zoper voljo božjo.
3. Dvojno stopinjo ljubezni do sovražnikov smo že spoznali: da se ne smemo nad njimi po nobeni ceni maščevati, pač pa braniti se zoper krivično silo in nadlegovanje. Tretja stopinja te ljubezni je: jim tudi od serca odpuščati, in to nam je najostreje, pod zažuganjem večnih kazni zapovedano.
Vendar pa se iz lastnih ust našega Gospoda prepričamo, kaj je od strani našega razžaljnika k odpuščanji potrebnega; tako namreč On, večna resnica govori: (Luk. 17, 3.) „Varujte se! ako greši tvoj brat zoper tebe, posvari ga; in ako se bo kesal, odpusti mu. In ako sedemkrat na den greši zoper tebe, in se sedemkrat na den poverne k tebi, rekoč: Žal mi je, odpusti mu."
Vidi se iz tega, da le , če sovražnik storjeno krivico spozna in se zgreva, je naša terdo zapovedana dolžnost odpustiti mu, drugače si božjo zamero nakopljemo. Ravno to nas tudi danešnja evan-geljska prilika uči. Zakaj namreč je bil terdoserčni hlapec od kralja v ognjeno ječo obsojen ? Ker svojemu ravnohlapcu, ki se je za dolžnika obstal, ni hotel odpustiti. Ako pa zdaj dva človeka baram, ktera sta se sperla. kdo da je tega razpora kriv: vem že v naprej, da obadva hočeta prav imeti, obadva sta nedolžna, kakor novorojeno dete; nobeden se noče drugemu bližati in mu prijateljsko roko podati. Kaj je pri tem takem storiti ? Mislim, da ni predolgo popraševati, kdo je kriv, ampak treba je spraviti se z eden drugim, ako je le količkaj mogoče; ne se štimati, ne vkljubo-vati, kakor se žalibog le prenavadno godi.
Le samo eno ti povem: Večno ne moreš in tudi ne smeš sovraštva nositi in hude jeze v sercu kuhati; enkrat mora sprava biti; zakaj tako pravi sv. pismo: „Solnce naj ne zajde za vašo jezo." Kar se pa prej ali slej zgoditi mora, boljši da se prej ko slej stori. Prelepa beseda se najde v listu do Rimljanov zapisana: (12, 20-21.) „Ako je tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti; ako je žejen, daj mu piti. Zakaj če to storiš, žerjavico mu boš na glavo nosil. Ne daj se hudemu premagati, temuč premagaj hudo z dobrim." Oj da bi
si jo kristjani zapomnili! Ne bilo bi toliko razpertije med nami, pač pa ljubi mir in bratovska ljubezen.
4.'Zdaj pa smo dospeli do 4. stopinje ljubezni do sovražnikov, kaj namreč je do njih nasvetovanega; inoj da bi le tudi v djanji dospeli bili do te stopinje! To pa nam je svetovano, kar je Jezus na sv. križu storil, da je za svoje umorivce verh od-puščenja še molil in scer tisto uro molil, ko so ga oni preklinjali, se pasli nad Njegovim strašnim terpljenjem, ga še zasramovali, skakali s hudičevim veseljem okoli Njegovega križa rekoč: „Ako si Sin božji stopi s križa. Kavno tako so ga zasramovali tudi veliki duhovni s pismarji in starašini vred in so rekli: Drugim je pomagal, sam sebi pa ne more pomagati. Ako je izraeljski kralj, naj stopi zdaj s križa in verujemo v nja. V Boga je zaupal; naj ga zdaj reši, če ga rad ima, Saj je rekel: Sin božji sem." On pa je svoje umirajoče oči vzdignil proti nebesom , še svojega Očeta prosit, „da naj jim odpusti, ker ne vejo , kaj delajo". Ako ravno so si sami krivi bili svoje slepote, po kterej ga niso za Stvarnika nebes in zemlje in svojega Zveličarja spoznali in akoravno nikakor spoznali niso svoje vnebovpijoče krivice, po kterej so božjega Sina na križ pribili — vendar je še prosil za nje. To je, kar je On v sv. evangelju izrekel: (Mat. 5, 44—48.) „jes vam povem: Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kteri vas sovražijo in molite za nje, kteri vas preganjajo, da bote otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kteri daje svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in da dežiti na^pravične in krivične. Zakaj ako tiste ljubite, kteri vas ljubijo, kakošno plačilo bote imeli? Ali ne delajo tega tudi cest-ninarji? In ako pozdravljate te svoje brate, kaj storite več? Ali ne delajo tega tudi malikovavci? Bodite tedaj popolnoma, kakor je vaš Oče nebeški popolnoma."
Ljubi moji! ako sevam včasih nameri, da vas kdo nalašč iz najhušega nagiba žali, še druge zoper vas šunta, vam strašne krivice na vašem poštenji, premoženji in časnem miru dela; ako vidite, kako posebno danešnje dni hudobni svet sv. cerkev, njenega vidnega poglavarja in služabnike z vsemi lažmi in zvijačami zalezuje in ob vso veljavo spravlja v časopisih, v bukvah, v besedi, v djanju, da človeku mora na misel priti: To je golo hudičevo delo, le peklenšček si more kaj tacega izmišljevati in trobiti med svet; kaj naj rečemo? — Nikar jih ne pogubljajmo, nikar jim svoje pravične nejevolje občutiti ne dajmo, ampak z Jezusom Križanim recimo: »Oče, odpusti jim itd. To je 4. in najviša stopinja ljubezni, katera si tako krono zasluži, kakor je nobeden posveten poglavar na glavi ne nosi. Krono, nezvenljivo v nebesih, iz dragega kamena, z biseri okinčana.
Sklep.
Kako da je ljubezen do sovražnikov Bogu dopadljiva in za človeka zaslužljiva, naj vam en izgled povem. Bilo je v nekem laškem mestu, da so pri ponočnem tepežu nekega mladenča ubili. Umorivec beži in ravno v hišo matere od njega umorjenega stopi, ko so mu že beriči za petami. Iu kaj ta blaga materna duša stori? Dasiravno zve, da ima ubijavca svojega sina pod streho, vendar ga ne izda, ampak ga skriva v svoji hiši, da se mu ni več bati nobene kazni. Kmalo potem se jej njen umorjeni sin v sanjah prikaže in se jej zahvali, da je tako dobro delo nad svojim umorivcem storila, ker zavoljo tega je bil pri priči strašnih vic rešen, v ktere ga je božja pravica obsodila. Spoznajmo iz tega, koliko ta ker-šanska čednost pred Bogom velja in prizadevajmo si, jo v djanji spolnovati, in tudi mi bomo enkrat iz božjih ust sladko besedo slišali: »Odpuščeno, na večno odpuščeno ti je!" Amen.
Pridiga za Zahvalno nedeljo.
(Ali smo dobre letine vredni? gov, J. A,)
„Tebe, o Bog! hvalimo"!
(Znana pesem.)
V v o d.
Vsak letni čas kaj posebnega im?. Če je tudi pomlad, ko vse na novo zeleni iu cveti, ljuba in prijetna; vendar je kmetovavcu jesen še ljubša, kedar kaj prida spraviti ima. Ljubi farmani! Tudi vi ste letošnje pridelke že po večem domu spraviti. Ce vas prašam, kako se je letina kaj obnesla, kaj mi bote odgovorili? Prašal sem že tu pa tam. Nekteri so rekli: Bolj na slabo stran je; drugi: Eno srednjo reč; zopet drugi: No bo že, hvala Bogu! — Ce hočemo resnico govoriti in Bogu čast dati, moramo reči, d.a je letina pri nas srednja in raji na dobro kot na slabo stran. Če pa dalje pomislimo, kako slabo je po nekterih krajih, da je tu pa tam toča pobila, da se na Metliškem in Notranjskem lakote boje (ki je pozneje res nastopila), da je v nekterih krajih ogenj vse pokončal: moramo pač zadovoljni biti in se še srečne šteti, da vseh teh nadlog pri nas ni in se nam lakote ni bati. Zato jes rečem: Dobro letino imamo; tako dobro, da še take vredni nismo, in sicer zato ne:
1.	ker imamo premalo zaupanja poprej;
2.	ker imamo premalo hvaležnosti poznej.
Da je temu tako, hočem vam danes ob kratkem pokazati; poslušajte!
Razlaga.
Vse, kar smo ia kar imamo, je od Boga. To nas uči na mnogih krajih sv. pismo , to spozna lahko naša lastna pamet. Sv. Jakob pravi: „Vsak dober dar je od zgoraj , od Očeta luči." (Jak. 1, 17.) in sv. Pavelj uči: „Ne tisti, ki sadi; ne tisti, ki poliva, je kaj, ampak ki rast daje, Bog". (1. Kor. 3—7.) — Vse dobrote, dušne in telesne, so od Boga. Ker tedaj sami od sebe nič uimamo, ampak smo v vseh rečeh od Bog odvisni; zatoraj smo Bogu nasproti vsi berači, kakor po pravici pravi sv. Avguštin. Berač pa mora prositi, če hoče, da bo kaj dobil; ravno tako moramo tudi mi v molitvi pri Bogu pomoči iskati. Bog sicer že popred ve, česa potrebujemo, preden ga prosimo; ali vendar on hoče prožen biti; Jezus nas opominja: „Prosite in se vam bo dalo." (Mat. 7, 7.) Tudi časnih dobrot nam Bog ni dolžen, nam jih lahko odreče; zatoraj ga moramo tudi za te prositi. In to kristjani tudi večidel store, morebiti še preveč, ker le bolj za časne, premalo pa za dušne reči prosijo. Radi gredo križev teden za procesijo, ker žele, da bi jim Bog polja blagoslovil in takrat jim najbolj iz serca gre, kedar v litanijah molimo: da sad zemlje daš in ohraniš!
Pri vsem tem pa imajo kristjani vendar premalo zaupanja. Kakor Izraeljci precej godernjajo, če le kolikanj ne gre po njih volji. Ko je Izraeljcem živeža zmanjkalo v puščavi, godernjali so zoper Mojzesa, rekcč: ,,Kaj si nas iz Egipta izpeljal, da bomo tukaj lakote poginili; ko ni bilo vode, vpili so zopet: Vsi bomo žeje umerli, naša živina bo počepala!" In ako ravno jim je Bog obakrat čudovito pomagal, vendar so pri pervi priložnosti že zopet nad božjo mogočnostjo in dobroto dvomili, so se zopet pritoževali. — Mermrali so zoper Mojzesa in ubiti so ga hotli, ker jih je iz Egipta izpeljal. Mislili so, da Kanaanske dežele ne bodo mogli posesti, ker so jih ogledovavci podšuntali, da prebivavcev ne bodo mogli premagati ; dasiravno jim je Bog tolikokrat obljubil! — Ravno tako se vedejo nekteri kristjani. Ce so tudi tolikokrat in tolikrat že sami čudno božjo pomoč in vsegamogočnost skusili in občutili; vendar jim berž serce vpade, kakor hiti o kaj ne gre po njih volji. Ce ni dežja, kedar bi radi, že tarnajo in zdihujejo: Kaj bo, kaj bo, vse se bo posušilo! — Ce ni precej lepega vremena, zopet godernjajo: Vsega bo konec, vse bo zgnjilo! — Ljubi moji! kje je vendar vera na tistega Boga , ki je s peterimi kruhi in dvema ribama pet tisuč ljudi nasitil? Ali ne veste, da je naš Bog vsegamogočni Bog, ki tudi na tako vižo lahko pomaga, kakor mi še ne mislimo ? — Ko je letos nekoliko suša pritiskala, zdajci so nekteri že govorili: Ajda je že proč, nič je ne bo! — Ko so se na repi gosenice prikazale, bilo je zopet slišati: Repe že ne bomo letos jedli; snedle jo bodo gosenice! Pa Bog je poslal zdatnega dežja ; ajda se je popravila, gosenice so poginile. — Ali ni tedaj tako govorjenje pregrešno ? ali
se to spodobi za vernega kristjana? Ja, ko bi mi z nagimi jeziki ajdo, repo, zelje, korenje itd. delali, res bi vsega tega nič ne bilo; tako pa, ker vse to dobrotljivi Bog dela, imamo pa vendar še vsa-cega nekaj — ajde je več in boljši kot lani!
Še gerji pa in še bolj pregrešno je, če kristjani ne godernjajo samo, ampak če clo neugodno vreme kolnejo. Ko bi bil kteri človek gospodar tega sveta in tudi najboljši, gotovo bi takemu preklinje-vavcu nič ne dal; dobrotljivi Bog pa mu vendar še da. — Ko je pred štirimi leti v Kočevji križev teden slana krompir in fižol vzela, slišal sem o nekem praviti, da je rekel: No, zdaj je pa vse budič vzel in kaj je bilo tisto leto? Toliko krompirja in fižola, da sega že davno popred niso toliko spominjali!
Ko bi mi, ljubi moji! več zaupanja do Boga imeli, gotovo bi nam še več dal. Le poglejmo sv. evangelje, ki se bere na 23. po-binkoštno nedeljo; tam se pripoveduje od moža Jajra in bolne žene. Kakošno zaupanje! — Da-si je tudi že Jajrova hči umerla, vendar oče zaupljivo Jezusa prosi na kolenih: »Gospod! moja hči je ravno zdaj le umerla, ali pridi in položi svojo roko na njo in bo oživela." In žena, ki že dvanajst let na kervotoku terpi, približa se Jezusu od zadej, se dotakne roba njegovega oblačila in pravi sama pri sebi: „Ako se le dotaknem njegovega oblačila, ozdravela bom!" Veliko zaupanje sta oba imela; zato pa sta tudi dosegla, kar sta prosila; saj nas Jezus sam zagotovlja: „0e bote vero imeli, kakor gorčično zerno in bote tej gori rekli: Odmakni se od tod in se bo odmaknila, in nič vam ne bo nemogoče." (Mat. 17, 19.) Da tedaj mi toliko ne dosežemo, pride od tod, ker premalo zaupanja imamo.
2. Vidite tedaj, ljubi moji! da še teh dobrot nismo vredni, ker imamo pervič premalo zaupanja do Boga. Mi jih pa drugič tudi zato nismo vredni, ker ne dajemo Bogu časti in hvale za prejete dobrote. Že pregovor pravi: Tisti je novega daru vreden, ki se prav zahvaliti zna; in skušnja uči, da tak drugi pot ložej dobi, ki se je pervi pot prav zahvalil. Nič pa ni geršega kot nehvaležnost. Povej mi, ljubi moj! ali boš takemu beraču še dal, ki ti za dar še besedice ne reče; ali pa, ki se ti zaničljivo posmehuje, te raznaša, tvoj dar graja, — zapravi in zapije ali pa še clo od sebe in psom verže? Gotovo ne. In glejte nič boljši ne delajo nekteri kristjani. Bog jim deli obilno dobrot; jim daje kruha in vina — pa se jim še pred jedjo in po jedi, zjutraj in zvečer še moliti ne ljubi. Je kteri pridelk manjši in slabši, namesto da bi se za ta majhni dar Bogu zahvalili, pa godernjajo in se pritožujejo, kakor da bi jim bil Bog kaj dolžen in da bi jim moral več dajati. — Nekteri kristjani so pa še tako gerdi, da tega svojega dobrotnika še zaničujejo, kedar namreč kolnejo ali o svetih rečeh nespodobno govore; največkrat pa še njegove dari v to obračajo, da ga žalijo, ker se ž njimi nezmerno bašejo. In koliko je takih, ki toliko bolj pijančujejo in zapravljajo, kolikor boljša je letina! Prašam, ali je to hvaležnost za
dobro letino? Ali se ne pravi to, Boga naravnost v lice biti? Mislite si to-le. Nekdo bi šel memo verta, kjer gospodar ravno sadje obira. Poprosi gospodarja za par jabelk; ta pa v svoji dobroti, ker vsega dovolj ima, kar eno vejo polno jabelk odkerhne in jo prosivcu da.
Kaj bote pa rekli, ko bi ta človek jabelka z veje obral in ž njimi žepe napolnil, potem bi pa z oskubljeno vejo gospodarja po licu vdaril? Vi bi rekli: to je gerda nehvaležnost, to je peklenska hudobija, tak zasluži, da bi ga kar tam obesil! — In'glejte, nič boljši ne delajo tisti kristjani z Bogom, ki njegove dobrote v to obračajo, da ga toliko več žalijo, toliko več greha store. Bojim se, da bodo ravno danes, ko je zahvaljena nedelja, nekteri se opijanili in tako Boga ž njegovimi darovi po licih bili. O gerda nehvaležnost! Bog je tako dober, mi pa tako nehvaležni. Še dandanes se tako godi, kakor takrat, ko je Jezus 10 gobovih očistil. Kakor je takrat od deset ozdravljenih le en sam nazaj prišel se zahvalit, tako je tudi zdaj med desetimi komaj eden, ki bi se Bogu zahvalil za prijete dobrote, naj si bo že za poljske pridelke ali za zopet dobljeno zdravje. Marsikteri v bolezni obeta, da bo ves drugač, če ozdravi, da bo berž k spovedi prišel, ko zopet na noge stopi, — ali kaj, med desetimi je komaj eden, da bi res to storil; navadno dobljeno zdravje zopet v greh obrača. — Marsikteri da popred sv. mešo brati za blagoslov na polji, pri živini; ako je potem res srečen bil, mu pa ni mar, da bi Bogu v zahvalo pustil sv. mešo brati!
Sklep.
Recite zdaj, ljubi moji! ali mar ni res tako? Spoznajte zdaj, da še teh dobrot nismo vredni, ker imamo pred darom premalo zaupanja; če smo pa dar prejeli, premalo hvaležnosti. Oh popravimo vsaj v prihodnje svojo zanikerncst. Terdno zaupajmo v Boga in njegovo previdnost; če tudi včasih slabo kaže; on je gospodar, on že ve, kako bo za nas najbolj prav! Skazujmo mu pa tudi zanaprej svojo hvaležnost s tem, da njegove dobrote po njegovi volji zmerno vživamo in dobro delamo ž njimi! Za letošnje poljske pridelke se pa še posebno danes med sv. mešo in potlej po meši zahvalimo in iz celega serca recimo:
Te Deum laudamus!
Bogu bodi čast in hvala na vekomaj! Amen.
Pridige ob raznih priložnostih.
Nastopna pridiga.
(Dolžnosti novega gosp. župnika; gov. A. L.)
»Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce."	(Jan. 10, 11.)
Vvod.
Na svetu je vse minljivo in spremenljivo. Pred nekaj časom je tukaj pred božjim altarjem gospod stal, ki je vaš duhovni pastir, vaš učenik, vaš fajmošter bil, zdaj spet nek drugi stoji. Eden umerje, in drugi pride. Tako se spreminjajo reči na tem svetu.
Vaš rajnki gosp. fajmošter so se . . , let trudili za vaše zveličanje. Bili so pobožen mešnik, in zvesti pastir svoji čredi. Pa Bog jih je poklical iz pozemeljskega popotovanja, in zdaj počivajo v sredi med svojimi ovčicami, ki so jih poprej sami za srečno smert pripravljali. O počivaj , ti zvesti delavec v Gospodovem nogradu, počivaj si od truda svojega dela, in veselo naj enkrat na dan sodbe zabuči angelova trobenta na tvoj grob, da te zbudi k večnemu življenju ! — Vas, ljubi farmani! pa prosim, nikar ne pozabite ranj-kega gospoda v svojih molitvah. Zakaj strašne so sodbe božje! In če se clo svetniki pred božjo sodbo tresejo, kako zlo bi se še le mi morali tresti, kako goreče bi morali za tiste moliti, ki so bili na to sodbo že poklicani! Spomiujajte se jih večkrat, in ob nedeljah in praznikih , ko k cerkvi pridete , položite kak pobožen „očenaš" kakor dar na njih grob, zdihujte pri njih grobu: »Gospod! daj jim večni mir in pokoj, in večna Juč naj jim sveti!
Zdajni častivredni gosp. fajmošter, ki je božja roka vam jih pripeljala, so od visoko častitljivega škofijstva za duhovnega pastirja te fare izvoljeni, toraj so , kakor Jezus zapove (Jan. 10, 1.), skoz prave vrata v ovčji hlev prišli, in zato jih morate vi za svojega pastirja, in oni morajo vas za svoje ovčice spoznati; oni morajo dolžnosti do svojih farmanov, vi pa morate dolžnosti, ki jih imate do svojega duhovnega pastirja, spolnovati. Da bote te dolžnosti toliko bolj z veseljem in toliko bolj na tanko spolnovali, hočem vam danes v vaše podučenje razlagati dolžnosti, ki jih ima duhovni pastir do svojih farmanov, in dolžnosti, ki jih imajo farmani do svojega duhovnega pastirja.
O Jezus! ti najboljši pastir! Ti najviši pastir vseh pastirjev in ovec, požegnaj nas!

Razlaga.
Duša človekova je imenitneja, kakor telo, in večno se mora višej ceniti, kakor časno.
Duša človekova je imenitneja, kakor telo: to nas uči vera; to nam pove že pamet.
Telo je iz prahu, in se bo spet v prah in pepel spremenilo. Mislite nazaj, ljubi kristjani! kje so zdaj tisti, ki so pred 50 ali 60 leti vaše hiše imeli, vaše polje obdelovali, ki so z vami in za vas terdo delali, ki so se zavoljo časnega toliko trudili in pehali ? — Ni jih več ? komaj še kterikrat na nje mislite; nobeden več ne vpraša: Kakošen je bil ta ali uni ? Kako je bil ta ali uni oblečen ? Ali je bil ta ali uni bogat ali reven; ali je bil obrajtan ali zaničevan? Na to ne mislite več; zdaj je le vprašanje: „Kje je uni, kje je una zdaj?" Mi ne vemo? mi le to vemo, da, kjer so zdaj, tam večno bodo.
In tako, kristjani moji! se bo pred ali pozneji tudi z nami godilo; tudi mi bomo, in morebiti še kmalo, z zemlje zginili; mi bomo tudi enkrat morali vse zapustiti, in se v deželo preseliti, iz ktere še nobeden nazaj ni prišel. „Vse meso, pravi prerok Izaija, vse meso je kakor trava in vsa njegova lepota preide in zvene, kakor rožica na polju."
Duša pa človekova! — Duša je neumerjoča; ona je po božji podobi stvarjena, za večnost, za nebesa stvarjena; Sin božji jo je s svojo kervjo odkupil, s svojo smertjo na križu odrešil; sv. Duh jo hoče z ljubeznijo do Boga, ki jo v naše serca vliva, na vekomaj z Bogom skleniti. Duša človekova bo vekomaj živela, vekomaj v nebeškem veselju, ali pa vekomaj v peklenskem terpljenju.
In človek le eno samo dušo ima! Je ta zgubljena, je vse zgubljeno. „ Kaj pomaga človeku, ako bi tudi celi svet pridobil, svojo dušo — svojo edino, neumerjočo dušo pa pogubil"?
In glejte, ravno zato so vaš gosp. fajmošter od Boga poklicani, in od škofa sem postavljeni, naj bi po svoji moči skerbeli, da se nobena duša iz vaše fare ne pogubi, na vekomaj ne pogubi. Gorje jim, če bi ua dan sodbe od enega ali druzega iz te fare morali slišati strašno očitanje: Ti si kriv, da sem jes vekomaj pogubljen ! O kristjani! mene groza sprehaja, jes se tresem, če pomislim, kako težko službo mi duhovni pastirji imamo, in kako velik odgovor bo enkrat treba dajati; jes se tresem.
Ktere dolžnosti pa ima duhovni pastir?
1. Perva dolžnost duhovnega pastirja je, da božjo besedo oznanuje, in sicer z gorečnostjo oznanuje. Sv. Triden-tinski zbor duhovnim pastirjem zapoveduje, da naj vsaj vsako nedeljo in zapovedan praznik svojim farmanom božjo besedo razlagajo. (24. seja 4. p.) To dolžnost je Kristus Gospod aposteljnom in učencem, toraj tudi njih nastopnikom škofom in mešnikom naložil,
ko jim je rekel: »Pojdite, učite vse narode . . . Učite jih spolnovati vse, kar sem vam zapovedal". (Mat. 28, 19. 20.)
Pridigovati mora tedaj duhovni pastir staršem, da svoje otroke
v	Gospodovem strahu izrejajo; pridigovati otrokom, da očeta in mater spoštujejo in radi ubogajo: pridigovati gospodarjem in gospodinjam, da s svojimi posli, s hlapci in deklami z ljubeznijo ravnajo; pridigovati hlapcem in deklam, da svojo službo zvesto in pridno opravljajo; pridigovati zakonskim, da v pobožnosti in sra-možljivosti, v ljubezni in v miru skupej žive; pridigovati samskim, da naj nikar v nesramnosti in razberzdanosti svojega veselja ne iščejo, in naj bolj za lepo zaderžanje, kakor pa za lepe obleke skerbe. Tako moramo, kakor sv. Pavelj, vsem vse biti, da vsem v zveličanje pomagamo.
Ljubi brat v Kristusu! ki te je sv. previdnost božja za faj-moštra sem postavila, sveta gorečnost naj te obide, kedar bodo besede zveličanja na tvojem jeziku! Pomoči svoje pero v Zveličarjevo kri, vtopi svoje serce v globočino božje ljubezni in presunil boš grešnike, in pobožnim boš angelj. Vi kristjani! ko bi z žlahtnimi kamni stene te cerkve ozaljšane imeli, ko bi v zlatih klopeh tukaj molili, ko bi tavžent sveč vam gorelo — reveži, reveži, siromaki bi
vi	bili, ko bi vam na prižnici luč sv. evangelija ne gorela. Zato gorje, trikrat gorje tistim duhovnim pastirjem, kteri zato, da bi svetu dopadali, nimajo serčnosti, resnico povedati! Duhovni pastir mora glasno in razločno resnico oznanovati bogatim in revnim, kakor jo je Natan Davidu, in sv. Janez Kerstnik Herodežu oznanoval. „Vpij, pravi Bog po preroku Izaiju (58, 1.) vpij, ne jenjaj, kakor trobenta povzdiguj svoj glas, in oznanuj mojemu ljudstvu njegove hudobije," In po preroku Ecehiju Bog govori: „0e hudobnemu ne poveš , da bi se vernil s svojega pota; umeri bo hudobni v svoji krivici, njegovo kri pa bom tirjal iz tvojih rok". (33, 8.)
Ce je pa dolžnost duhovnega pastirja božjo besedo oznanovati, je pa tudi dolžnost farmanov, da božjo besedo radi poslušajo. Pomislite, kar je Kristus Judom rekel: „Kdor je iz Boga, besedo božjo posluša. Za tega voljo vi je ne poslušate, ker niste iz Boga" (Jan. 8, 47), in: »Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki iz božjih ust pride" (Mat. 4, 4.). — Prosim vas, nikar ne imejte tiste gerde navade, da bi med pridigo iz cerkve uhajali. Ko bi bilo kaj takih zanikernih med vami, moram jim reči, kar je nekdaj sv. Hilari škof takim gerdobam rekel. Neko nedeljo namreč se je po branji sv. evangelija nekaj mlačnih kristjanov spravljalo iz cerkve, da bi pridige ne poslušali. Sv. Hilari jim je glasno rekel: »Le pojdite iz cerkve; pa povem vam, da iz pekla v ne bote mogli." — Pa ni zadosti božjo besedo le poslušati, ampak ponižno, pazno in s svetim spoštovanjem jo morate poslušati, in potlej si prizadevati, po nji svoje življenje ravnati. »Blagor jim, pravi Kristus, kteri božjo besedo poslušajo in jo ohranijo" (Luk.
11, 28.) In sv. Jakob piše: „Ce je kdo poslušavec besede, ne pa delavec tak je podoben človeku, kteri ogleduje obraz, svojega rojstva v ogledalu; ogleda se namreč in gre, in berž pozabi, kakošen je bil," (Jak. 1, 23, 24.),
Poslala je enkrat modra gospodinja svojo deklo k pridigi. Po dokončani pridigi pride dekla domu, in pravi: „Pridiga je že minula." „Ni res, jej reče razumna gospodinja, pridiga se mora zdaj še le začeti." Hotla jej je reči: Zdaj moraš začeti tako živeti, kakor si v pridigi slišala.
Pa ne samo pridige, ampak tudi keršanske nauke ste dolžni poslušati, v kterih se zaporedoma verste vsi potrebni nauki, in se kristjanom vse posamezne dolžnosti razjasnujejo in se nič ne izpušča, kar je v zveličanje potrebnega. Kaj bi vi rekli, ko bi gosp. fajmošter keršanskih naukov ne imeli? Prišla bi ena, prišla bi druga, tretja nedelja, pa bi keršanskih naukov ne bilo. Kaj bi vi rekli? O kako smo zanikernega duhovnega pastrja dobili, rekli bi vi, se jim še ne poljubi keršanskih naukov imeti. In vi bi prav imeli, ko bi tako govorili. Če je pa naša dolžnost, keršanske nauke razlagati, je tudi vaša dolžnost jih poslušati. Povem vam, da te le klopi vas bodo enkrat tožile, in kamuje te cerkve bo zoper vas vpilo , če te dolžnosti ne dopolnujete.
2. Dolžnost duhovnega pastirja je tudi ssv. zakramente deliti, ker so neiztočljivi studenci zveličanja, iz kterih mi ljudje posvečujočo gnado božjo za svoje duše zajemamo.
Duhovni pastir mora toraj skerbeti, da zavoljo njegovega za-dolženja nikoli noben otrok brez sv. kersta ne umerje, zakaj Kristus je rekel Nikodemu: »Resnično, resnično ti povem, ako ni kdo prerojen iz vode in svetega Duha, ne more iti v božje kraljestvo"". (Jan. 3, 5.)
Vabiti in klicati mora duhovni pastir svoje ovčice, da z an-geljskim kruhom krepčajo in poživljajo svoje duše. Vendar se pa varovati mora, da se ne pregreši zoper Gospodovo povelje: „Ne dajajte svetega psom, in ne mečljite svojih biserov pred svinje". (Mat. 7, 6.). Otroci, dokler niso v potrebnih resnicah podučeni, pa tudi odraščeni, kterim vredne priprave manjka, se ne smejo spuščati k Gospodovi mizi.
Ena najtežavniših dolžnost duhovnega pastirja je pa spove-dovati. Vsi cerkveni učeniki z enim glasom terdijo: „ Umetnost vseh umetnost je duše voditi; to je teža, ktere bi se tudi angeljske rame morale bati." Zakaj spovednik mora biti: moder učenik, previden zdravnik, in pravičen sodnik. Te dolžnosti dopolnovati je treba_ moliti, brati, premišljevati, in na dopadanje ljudi ne porajtati: moliti, da božji Duh nas vodi; brati in premišljevati, da iz zadolžene nevednosti napak ne ravnamo; na dopadanje ljudi ne porajtati, da ne gledamo na ljudi, ampak z vsakim po pravici ravnamo, naj bo bogat ali reven. Vendar se moramo pa prevelike ojstrosti varovati ; mi moramo duhovni očetje, usmiljeni očetje biti, ki vsakega
Slov- Prijatelj.	27
zgubljenega sina, kedar se skesan poverne, z ljubeznijo sprejmemo. Kar pa sv. katoliška cerkev v Tridentinskem zboru zapoveduje, tega pa ne smemo pozabiti, „da grehov ne pregledujemo, in s spokorniki premehko ne ravnamo; da za največe pregrehe prelahkih pokoril ne nakladamo, in se tako ptujih grehov ue vdeležimo." (Cone. Trid. Sess. XI V. cap. 8.)
Ker je dolžnost duhovnega pastirja ssv. zakramente deliti, je tudi vaša dolžnost jih prejemati.
Ljuba keršanska duša! hodi pogosto k spovedi. Ne porajtaj govorjenja marsikterih, ki ti pogosto spoved za zlo jemljejo, in te s terejalom, s terejalko pitajo. Le to pomisli, kakošna bi bila hiša, v ktero se pogosto noter in ven hodi, in marsikaj dela, če bi ne bila od časa do časa pometena in osnažena? Kakošna bi morala tudi tvoja duša biti, če bi je večkrat pri sv. spovedi grehov ne opral in ne očistil? Gotovo bi te sram bilo v nedeljo z umazanim obrazom v cerkev iti, kjer te toliko ljudi vidi — z vmazano dušo pa pred Boga stopiti, ki naše serca gleda, bi te ne bilo sram in strah? Pogosta spoved ti bo veliko prida prinašala. Sv. Filip Neri pravi: „Pogosta spoved je zaklad neprecenljivega blaga za tvojo dušo. Pri spovedi se duša očisti, ozdravi in v božji službi okrepča." Zastonj te bojo svet, hudič in meso k grehu napeljevali, če se ponižno pobožnemu in modremu spovedniku zaupa?, se pogostoma spoveduješ, iz novega okrepčaš, in z božjo pomočjo pridno delaš. Kako veselje je za tvojega Zveličarja, ko vidi, kako skerbno se greha varuješ, kako pogosto in s kako gorečo ljubeznijo k božji mizi pristopaš, in z nebeško mano, % Jezusom svojo dušo poživljaš. Ta hrana te bo močnega storila, da boš mogel vse skušnjave premagovati, in od dneva do dneva v dobrem bolj rasti.
Pred novim gosp. župnikom si bota tudi roke dajala pred svetim oltarjem ženin in nevesta in novi gospod bojo vaju poročali in zvezali k tistej imenitnej zvezi, ktero le smert razrešiti zamore, ktera je tako imenitna za moža in ženo , za sinove in hčere, za hlapce in dekle. O vi vsi, ki mislite enkrat stopiti v sveti, težavni in imenitni stan sv. zakona, oh! poslušajte že zdaj nauke in opomine svojega novega gosp. fajmoštra; živite že zdaj lepo, pošteno in spodobno, in pripravljajte se tako že zdaj na stan sv. zakona. In kedar tista sveta in imenitna ura pride, da stopita pred sv. oltar , očistita si v zakramentu sv. pokore svojo vest, sprejemita vredno zakrament sv. rešnjega Telesa in prosita, naj usmiljeni Bog po rokah in molitvah novega gosp. fajmoštra vajni zakon blagoslovi, da bota srečna v tem časnem in zveličana v večnem življenji!
Dolžnost novega gosp. župnika tudi Bog bolnike obiskovati, jim ssv. zakramente deliti, in jih tako pripravljati na pot v neskončno večnost. Gotovo bojo novi g. župnik to svojo dolžnost radi in urno spolnovali, ne bo jih odvračalo hudo vreme, ne temna noč, ne težavna pot, ne kužna bolezen. Tako je njih sveta dolžnost. Pa
tudi vaša dolžnost je, da jim bolezen ob pravem času naznanite in jih k bolniku pokličete; boljši in modrejši je prezgodaj kakor pa prepozno, enkrat zamujeno, zamujeno je morebiti na večne čase.
3. Duhovni pastir je dolžen svoje farmane tudi zunej cerkve svariti. Ce sliši, da se kdo njegovih farmanov lepo ne zaderži, da kaj hudega vganja, ali clo očitno pohujšanje daje, je po svoji vesti dolžen , tako zgubljeno ovčico nazaj na pravo pot pripeljati, kakor Kristus opominja (Mat. 18, 15...): »Najpopred med štirimi očmi, potlej med pričami, če lepega svarjenja poslušati noče."
Iu zdaj, ljubi farmani! imamo še vam eno besedo povedati, ali če vam moja beseda ne gre zadosti k sercu , naj govori nek drugi, ki je več, kakor sem jes: poslušajte besede, ki jih je izvoljeni apostelj sv. Pavelj Hebrejcem, in vsem kristjanom , in tudi vam pisal: »Bodite pokorni svojim sprednikom (škofom in meš-nikom), in bodite jim podložni; zakaj oni čujejo kakor taki, kteri bodo za vaše duše odgovor dajali, da z veseljem to delajo, in ne zdihovaje; to bi namreč ne bilo za vas dobro" (Hebr. 13, 17.). Ali ste slišali ? Pokorščino, podložnost ste dolžni svojemu g. fajmoštru: kakor duhovni pastir od cerkve postavljeni namestujejo učenca Jezusovega; od svojih učencev pa Jezus pravi: »Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničuje tistega, kteri je mene poslal" (Luk. 10, lil).
Ali ste slišali? Vaš g. fajmošter morajo neprenehoma čuti, ker bodo morali odgovor dajati od vseh vaših hiš. Ne bodite toraj nejevoljni, če vas na skrivnem in očitno, priložno in nepriložno opominjajo, svarč, prosijo, da se hudega varujte, in dobro delajte, če tožijo in svoj glas povzdigujejo zavoljo tega, da se ponočuje, pi» jančuje, nečistost uganja, krivica dela itd.
Ali ste slišali? kaj sv. Pavelj pravi: Bodite svojemu duhov« nemu pastirju pokorni, »da z veseljem svojo službo opravljajo, in ne zdihovaje, to bi ne bilo za vas dobro." Ja, ljubi moji! to bi ne bilo za vas dobro, ko bi svojemu duhovnemu pastirju ne delali veselja, ampak bi z nepokorščino njih serce žalili, da bi nad vašo faro morali jokati, kakor se je Jezus nekdaj nad Jeruzalemskim mestom zjokal. Gorje farmanom na dan sodbe, če bodo njih lastni duhovni pastirji jih tožili, da jim niso pokorni bili! Pa tudi na tem svetu že Bog take kaznuje, kteri glasu svojega pastirja nočejo poslušati, ga še dostikrat zmerjajo in mu grobosti delajo. Tega vas sam večni Bog obvaruj!
Sklep.
Ljubi farmani! Spodobno in slovesno ste sprejeli svojega novega dušnega pastirja; čast, hvala in zahvala vam vsem! Danes prevzamejo novi gospod težavno butaro, prevzamejo težavne, imenitne in svete dolžnosti. Pomagajte jim ljubeznjivo in prijateljsko
nositi to butaro, in spolnovati to dolžnosti: Oni vam bojo oznauo-vali božjo besedo, — poslušajte jo radi, nosite jo v sercu in ravnajte po nji svoje življenje. — Oni vam bojo delili ssv. zakramente, —■ sprejemljite jih pogosto in vredno, posebno zakrament sv. pokore in presv. rešnega Telesa. — Oni vas bojo svarili, oh ne hu-dujte se, ako vam včasih tudi kako terdo in grenko povejo;^ oni morajo vpiti in klicati, naj si bo priležno ali nepriležno. Ce se ravnate lepo in zvesto po nauku gosp. župnika, gotovo bote že tukaj zadovoljni in srečni, tam v večnosti pa zveličani. Novi gosp. žnpnik bojo pa po tem takem svoje opravila veseli opravljali, svoje dolžnost radi spolnovali, lehko enkrat tam v večnosti odgovor dajali in od svojega Gospoda tudi sprejeli plačilo zvestega delavca; krono večnega življenja! Amen.
Pridiga za god sv. Uršule in njenih tovaršie.
„Ali ne veste, da so vaši udje tempelj sv. Duha."	(I. Kor. 6, 19.)
V vod.
Danešnji imenitni praznik me opominja vam kaj posebnega povedati. To se bo z božjo pomočjo tudi zgodilo. — To vam je morebiti že znano, da cerkev — tempelj božji in pa nedolžno človeško serce sta si močno podobna na duhovno vižo. V cerkvi prebiva pravi živi Bog z dušo in s telesom, s kervijo iu mesom, po božji in človeški natori, tukaj v tabernakeljnu si je izvolil svoj sedež. Pa tudi človeško serce, sosebno dokler je čisto in nedolžno, je Bogu prijetno prebivališče. V cerkev ljudje hite, da Bogu svoje serce ponižno odpirajo, ga pred njim razgrinjajo; pa tudi serce mora vedeti, ko Boga za kaj prosimo, ali ga za prejeto dobroto hvalimo, in vsa molitev ne bo kaj zdala, če serce ne bo vedelo, kar se z ustmi izgovarja. Ko se v cerkvi kdo pohujšljivo obnaša, silno se Bogu zameri, in sebi hudih kazen na glavo nakoplje, ko pa kdo svoje serce vmaže in ga oskruni, tedaj Bogu sedež podere Jezusa iz svojega serca s silo spodi iu hudobnemu duhu tron postavlja, zida in lepša. Oh, to dragi moji! bi se ne smelo nikoli, nikdar zgoditi! le za lepo prebivališče božje, za čisto, nedolžno serce bi morali zmeraj skerbeti, da Bogu darovati, kakor bomo nad sv. Uršulo in njenimi tovaršicami prav lep zgled imeli. Le s pripravljenim sercem tako zveličavni nauk poslušajte!
Razlaga.
1.	Sv. Uršula, rojena v petem stoletju po Kristusovem rojstvu na Angleškem, je imela stariše kraljevega rodu, žlahtne kervi. Njih perva in najbolj imenitna skerb je bila, da so dete svoje v nauku sv. vere podučevali, jo v božjem strahu izrejali. Kazala je Uršula že v svoji mladosti, da bo kaj posebnega iz nje Bila je zalega obličja, pa še žlahtnejšega serca, lepših čednost.
Tukaj predragi stariši! ne smem zamolčati, ker se bo šola kmalo pričela, da mi bote
a)	že m a ter e doma svojim otrokom berž, ko govoriti začnejo, kaj od Boga povedale, se od božjih, svetih reči ž njimi pogovarjale; da se jim bo zgodaj žlahtno seme keršanske pobožnosti v serce zasadilo , da tako otroci kmalo veselje do lepih čednost in lastnost razodevajo. Svetite jiitt vedno z lepim zgledom. Matere! ve ste svojim otrokom ogledalo , v kterega naj se otroci v mladih letih pridno ogledujejo, da se navadijo, kako jim bo poznej se obnašati in živeti. Nerodnostim in pregreham nikoli nikar ne pregledujte! Pervikrat, ko nad njimi kaj nerodnega zamerkate, hitro jim bolj mirno povejte, da jih bote bolj podučile, kakor kregale, drugikrat, ako vas ne vbogajo, bo treba že bolj ostro na noge stopiti, vendar pa nikar nikoli ne pozabite, da so tisti, ki jih kaznujete, vaši otroci; da se vam bo videlo, kako da za šibo težko prijemate. Ker se pa bojite, da bi pravični Bog vas in vaše otroke zavoljo prizanašanja znal huje strahovati, jim nič več prizanašati ne smete.
b)	Kar se doma zavoljo pomanjkanja časa in vednosti speljati ne da, se bo v šoli zgodilo, samo pridno jih bo treba v šolo pošiljati, včasih pri učeniku se kaj poprašati, ž njim posvetovati, da se do časa popravi, kjer je kaj pomanjkljivega. Ne smete pa misliti, da je že vse storjeno, da otrok le v šolo hodi; da potlej vi zavoljo svojih otrok svoje roke kar skrižem denete , in vso skcrb za nje otresete. Treba je, da učeniku lepo na roko greste , kar on reče, tudi zapoveste; kar on ali kterega kaj on kaznuje, tudi prepoveste, da ne sme se več kaj tacega zgoditi, scer bote še vi doma priložili, kar se je v šoli premalo primerilo. Toda v šoli se tako rekoč le podlaga postavi. Poslopje pobožnega in pravičnega življenja se mora še po dokončani šoli v cerkvi naprej zidati, kjer se sosebno keršanski nauk bolj obširno, živo, na okolišnje pripravno razlaguje. Tedaj jih je treba tudi pridno v cerkev in nedeljsko šolo pošiljati. In ravno v tej reči je vse preveč lehkomišljenosti med nami! Kdo da ravno je tega kriv, tega ne vem, to pa vem, da gorje vam sta-rišem, če vas bo ta rajtenga na sodnji dan zadela.
2.	O času, ki je sv. Uršula živela, si je na Francoskem neki vojvoda lepo deželo v vojski pridobil, in jo med svoje vojščake razdelil. Vojščaki so hotli žene iz svojih krajev imeti; ter so poslali na Angleško po neveste. Veliko lepih, mladih devic je bilo nabranih,
in med njimi najimenitniša sv. Uršula, nekemu vojvodu obljubljena. Doslih se je devicam po svoji domovini tožilo, vendar so se čisto Bogu izročile, da naj se ž njimi godi , kako njemu dopade. čez morje so jih na Francosko zemljo peljali. Božja volja pa ni bila jih dati posvetnim ženinom, ker Jezus jih je za svoje izvolil. Hud vihar, ki na morju vstane, jih na Nemško zanese . in prišle so v imenitno mesto, ki se Keljn na Bajnu imenuje. Bavno je v tem kraju strašna vojska grozovitnega Atila ležala. Ta Atila je bil tisti neusmiljeni vojskin poglavar, ki je toliko lepih mest razsul, in ljudi po naših krajih pomoril. Komaj divji vojščaki device zagledajo, se jih kar lotijo , ali sv. Uršula se vstavi, in svoje tovaršice serčno nagovarja, da naj rajši umerjejo, kakor v greh privolijo. Po zgledu svoje naprejpostavljene so vse device Bogu zveste ostale , ter raji svojo kri prelile, svoje življenje dale, kakor devištvo zgubile.
Keršanske dekleta! kako vam je pri sercu, če življenje sv. Uršule in njenih tovaršic premišljujete, in ga svojemu življenju primerjate ? Ste jim pač kaj prida podobne ? Ne bom vam veliko očital vaše lahkomišljenosti in nespameti, pa pogosto v te in une nevarnosti podate, ampak raj bom od tiste imenitne bratovščine govoril, ki je k časti sv. Uršule in njenih tovaršic v Celju pri očetih Kapucinih pričela, in se tudi v vsaki fari po privoljenju sv. Očeta papeža vpeljati zamore. Namen te družbe je, da ljudje eden druzega podučujejo, k pobožnemu življenju spOdbadajo in za srečno zadnjo uro Boga prosijo. Dolžnosti te družbe so pa te-le: a) Enajst oseb enega spola se zbere. Eden bolj umnin je za vodnika, vižarja ali vižarico , ki jih ima deset pod svojo oblastjo. Kedar kdo v družbi umerje, se namesti njega drugi dobi, da družba vedno cela ostane, b) Se moli vsak dan en očenaš, češčena si Marija in čast bodi Bogu Očetu, Sinu ... k časti sv. Uršuli in njenim tovaršicam za srečno zadnjo uro. To pa se moli tudi med potjo, delom ali če na en dan pozabi, nima greha zavoljo tega, da se le iz lenobe ali zaničevanja ne zgodi, c) Udje ene družbe naj bodo blizo eden druzega doma, naj bodo med sebo prijatlji, naj se v keršanskem nauku podučujejo, pred grehom svarijo, k dobremu opominajo, k srečni smerti pripravljajo, in če kdo zboli, naj ga drugi obiščejo in skerbe, da bo do časa s ssv. zakramenti pre-skerbljen. d) Če je mogoče, da se gre vsaki mesec k spovedi in v farni cerkvi molitve po namenu sv. Očeta papeža opravijo.
Na vsako vižo naj bo pa priporočeno, da se bote a) greha bolj varovale in bale, kot smerti. Rajši umreti, kakor pa z grehom svojega dobrotljivega Boga razžaliti, je bil sklep in pregovor sv. Uršule, b) Varujte se nečimurnosti. Ako se le morate v teh ali druzih okoliščinah bolj čedno napraviti, se šopirnosti in prevzetnosti vendar vselej ogibljite. Sv. Elizabeta je vselej svojo krono pred cerkvijo k zidu položila, da je svojo ponižnost pred Bogom ložej očitno kazala, c) Sberbno se varujte vsake nespodobnosti. Sv.
Perpetua je bila divjim zverinam tje pahnjena, in zmiraj je obleko popravljala, ki so jo jej zverine tergale. Sv. Neža v sredi plamena ni bilo za kaj druzega bolj skerbna kot za svoje telo , da je bilo zmiraj vse zakrito, d) Prejemajte pogosto, vredno ssv. zakramente, c) Pri možitvi se pripustite in izročite svojim starišem. Sara je le na tihem živela ; ali angelj Rafaelj je vse tako naravnal, da je mladi Tobija mladeneč res po volji božji po njo prišel, f) Nikar ne pozabite naukov, ki jih dobivate od božjih namestnikov, naj bo že v sv. naukih ali pridigah, s prižnice ali spovednice. Sv. Genovefa se ni nikoli kesala, da je nauke sv. Germana poslušala, ohranila in se po njih ravnala, g) Nikar ne pozabite Jezusa križanega iu njegove Matere Marije. Med potjo, ko greste memo zuamenja sv. križa, pa tudi scer se večkrat spominjajte, kaj se je na križu zavoljo vas godilo.
3. Ce se bo kaj prida godilo , storilo od tega, kar sem vam priporočil, se bo ns»d vami spolnovalo, kar se je s sv. Uršulo iu njenimi tovaršicami po smerti godilo, in kar iu kakor sv. Janez v skrivnem razodenju popisuje: „Glej, prebivališča božje med ljudmi, Bog sam prebiva ž njimi. Iu ljudje bodo njegovo ljudstvo, in Bog sam, njih Bog bo ž njim. In Bog bo izbrisal vse njih solze, smerti ne bo več; ne več žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, ker poprejšno je minulo. Amen.
Pridiga za obletnico posvečevali j a vseli cerkev.
(Kako se v cerkvi obnašati? (gov. A, M,)
„Moja hiša je hiša molitve; vi pa ste jo v jamo razbojnikov spremenili."
(Luk. 19, 46.)
V vod.
Dokler je Jezus Kristus po svetu hodil, ljudi učil in čudeže delal, želelo ga je videti vsako človeško oko. Mlado in staro, vse je derlo za njim. Koder je hodil, bile so vse ceste polne ljudi pred njim in za njim. Tako se je tudi godilo, ko je naš Zveličar po lepi ravnini do mesta Jeriho prišel po besedah dauešnjega sv. evangelja.
Imeniten mož, Cahej po imenu, ga je hotel videti, ker veliko je že o njem slišal. Pa bil je majhne postave in Jezusa videti ni mogel. Zatorej je šel naprej, je zlezel na figovo drevo , ki je ob cesti stalo. Jezus ga je hitro poklical rekoč: Cahej! hitro stopi doli, danes hočem v tvoji hiši biti. Cahej je bil pa grešnik in kakor
j
cestninar od ljudi zaničevan. Cahej je dobrotljivost Jezusovo videl, se je oserčil in hotel vso krivico popraviti, kar je bil ljudi ogoljufal. Rokel je: Gospod! polovico premoženja dam vbogim in kar sem komu krivice storil, čveterno povernem." Jezus ga je zato pohvalil rekoč: DaDes je tebi in tvoji hiši zveličanje došlo. O kako srečna je bila Cahejeva hiša, ker je bila vredna tako imenitnega in svetega gosta pod streho sprejeti! O kako srečna je pa še le ta sveta hiša, v kteri smo danes skupaj zbrani, hiša ta, v kteri naš Zveličar že dolga leta stanuje noč in dan in se nam zavživati daje! Koliko tavžent dobrot smo že v tej imeuitni hiši božji prejeli! Pač vredno se mi zdi, da danes
1. te dobrote premišljujemo.
2 Bom povedal, kako moramo sveto meso slišati, ker le ta je najimenitnejše, najsvetejše opravilo, ki se v cerkvi obhaja. Povedal bom tudi kako se mora kristjan sploh na tem svetem kraju obnašati.
Lepo, pazljivo in mirno poslušajte ter hitro začnem v imeni Jezusa in njegove ljube matere Marije.
Razlaga.
1. Vsaka cerkev mora posebno posvečena ali vsaj blagoslovljena biti, preden se zamore v njej daritev sv. meše opravljati. Od veliko cerkev na svetu se ne ve, kdaj so posvečene bile; zatorej se tudi ne ve, kdaj obhajati obletnico njih posvečenja. Zatoraj obhaja vsaka škofija enkrat v letu obletnico posvečenja vseh cerkev svoje škofije. V naši škofiji obhajamo danešnjo nedeljo obletnico posvečenja vseh cerkev naše škofije.
Kaj so naše cerkve? Naše cerkve so sveti kraji, v kterih posebne milosti božje prejemljemo , one so vrata, skoz ktera samo v nebesa priti zamoremo. Poslušajte lepe prilike imenitnega pridigarja, ki je nedavno kakor škof v slutvu svetnika umeri:
a)	Mlado dete ljubi svojo zibelj in se nerado od nje loči. Mla-deneč očetovo hišo najrajši ima in če se že mora od nje ločiti, loči se s gorkimi solzami v očeh, ter na ptuiem misli na svoj ljubi dom, in kolikorkrat le more, z naglim korakom prekoraka hribe in doline na svoj ljubi dom. In vse to stori zavoljo velikih dobrot, ktere je v očetovi hiši prejemal. Veliko več dobrot, kakor v očetovi hiši prejemlje kristjan v svoji farni cerkvi. Velike dobrote na duši prijemlje v cerkvi od svojega rojstva do hladnega groba.
b)	Otrok od matere rojen, le na telesu živi, duša njegova pa v Adamovem grehu mertva leži. Botri najpervo otroka v cerkev prineso. Duhovni, hišniki najvišega Gospoda, ga sprejmejo, ga omijejo v vodi sv. ker sta, ga oživijo na duši, ga zapišejo med božje otroke, 'da postane brat ali sestra gospod Jezusa Kristusa. — Glejte kaka dobrota je to, da kraljeva krona toliko vredna ni.
c)	Mati iu oče dajeta otroku telesnega živeža, da raste; pa človek ne živi samo ol) krnim, ampak ob vsaki besedi, ki iz božjih ust pride. Kruh večnih resnic se mladenču in deklici v cerkvi lomi. Kaj bi bil človek brez podučenja? Slepec v černi tami brez svitlobe; popotnik brez tovarša; bolnik brez pomoči. V cerkvi se mlademu kristjanu prižiga luč svete vere, da poti do uebes ne zgreši. Zveličavni nauki so mu popotnica na tažavni poti do zveličanja.
d)	Otroci se večkrat od očetove hiše zgubijo, padejo med zverino, ki jih razterga; padejo med razbojnike, ki jih razlepejo, ali jih pa hudobni ljudje odpeljejo, da ni jih več nazaj na očetov dom; skerbni oče po njih žaluje in jib uazaj kliče. Iz cerkve Oče nebeški zgubljene grešnike nazaj kliče na dom. Iz cerkve pošilja Oče nebeški duhovne, svoje služabnike, naj'zgubljenih nazaj pripeljejo. Pridigarji in spovedniki grešnike spet na Očetov dom vabijo. In to se v cerkvi godi.
e)	Kanjeni in raztergani, kakor zgubljeni sin svetega evan-gelja, pridejo otroci spet na očetov dom, kjer novo oblačilo dobijo, kjer ss jim rane zacelijo. V cerkvi se ozdravljajo grešnikom ranpne duše in novo oblačilo posvečujoče gnade božjB, ktero so v ternji pregreh raztergali, se jim spet podeli. Veliks dobrota je za bolnika, kedar ljubo zdravje spet zadobi; tav-žentkiat veča dobrota je pa še le za grešnika, kedar na duši ozdravi. In glejte! tudi to se v cerkvi godi.
fj Od te sv. hiše nas glasni zvon po večkrat na dan k molitvi budi. V to hišo nas kliče glasen zvon, ob nedeljah Gospodu, svojemu Stvarniku, služit. Tukaj zadobi kristjan tolažbo in pomoč v nsdlogah. V cerkvi se sam božji Sin Očetu daruje za grehe s v et a vsak dan. Tukaj se milost božja čez nas razliva. — Kedar enkrat ura našega življenja doteče in se nam začne pred očmi mra-čiti ter jemljemo slovo od goljufnega sveta, glejte, iz cerkve se nan sveta popotnica prinese na dom, perva pomoč za večno živtenje. Kedar pa duša telo zapusti, da se poverne k Očetu, ki jo je fstvaril; tedaj se mertvo truplo v cerkev prinese, tukaj se še blagoslovi in černi zemlji izroči, iz ktere je vzeto. Glejte kako re,nično je posvečena cerkev hiša veliko božjih dobrot za naše duše. Cffkev je začetek in konec človeškega življenja na svetu. V resnici c<rkve so sveti kraji in vrata nebeška.
Oh in groza! kako slabo spoštujejo kristjani te svete kraje! 7o boste spoznali, ako vam povem kako moramo le sveto mašo iišati in kako jo vi poslušate. Po kratkem odpočitku.
2. Vsak kristjan mora ob nedeljah in praznikih celo sveto mešo slišati. Kdor je iz nemarnosti ali iz lenobe ne sliši cele ali pa zamudi kak imeniten del, smertno greši. Ravno tako grešijo tisti, ki se podajo v nevarnost zamuditi jo, kdor gre n. pr. na pot in si misli, da po vaseh, po kterih bo šel, bo sv. mešo našel. Ravno tako grešijo n. pr. tisti, ki se v oštariji k vinu ali k žganju vse-
dejo in malo skerbijo, ali se je že sv. meša začela ali ne; ravno tako tudi tisti, ki se ne morejo nikdar od zercala ločiti ali pa eden druzega po voglih in cestah počakujejo in tako sv. mešo zamudijo. Taki grešijo, čeravno ne zamudijo, ker so se v nevarnost podali.
Se pa tudi lahko prigodi, da je človeku pripuščeno brez sv. meše ostati. Toda to je bolj poredko, kakor si morda mlačni kristjani mislijo. O! v kako srečnih časih živimo mi! V pervih časih so sv. vero strašno preganjali, in vsak je bil strašni smerti izdan, kdor je sveto mešo bral ali poslušal. Kristjani so v podzemeljskih jamah sveto mešo opravljali, ker so vedeli, da povsod cesarski vojaki na nje prežijo ter vsakega umorijo, kterega pri tem svetem opravilu najdejo. In vendar vsak, kdor je le mogel, je na skritem pritekel k sv. meši in ni se bal strašnega terpljenja in strašne smerti Rajši so se bili dali v ječo zapreti, se na štiri kose razterg&ti, si glavo odsekati, se živih sežgati, na križ pribiti, kakor pa sv mešo zamuditi. In kaj se danešnje čase godi? Strašna nemarnosti malo mraza, deževno vreme, majhna bolezen, ali le majhen zaderžek se zdi že zadosti, da se človek izgovarja iu doma ostane. — Vendar brez greha opusti sv. mešo, kdor je resnično zaderžan n. pr. posli, kterih brezvestni gospodarji ne pustijo, pastirji, ki svoje živ:ne ne smejo zapustiti; matere, ki ne smejo zapustiti malih otrok biez nevarnosti ; zdravniki, ali pa varhi ki bolnikom služijo; kdor je bolen, ali v ječi zapert, ali kdor je komaj ozdravel in se boji, da bi se mu bolezen povernil ... Vsi taki, ki so resnično zaderžani, ne grešijo, če k sv. meši ne gredo. Pa vsak tak si mora vendar prizadevati, da je vsaj z duhom v cerkvi, če s telesom biti ne nore. Dobro željo mora tak človek imeti, vdeležiti se daritve sv. neše, mora tudi svoje misli zjediniti z mislimi mešnika v cerkvi in vse to bo Bog za dobro vzel. — Nekemu menihu, ki je bil navajen vsak dan k sv. meši iti, bilo je to enkrat od predpostavljenih prepovedano. Vbogati je moral; pa pri svojem delu je molil in goiečo željo je imel pri sveti meši biti. In glej! Pri povzdigovanj, se cerkven zid odpre, da je menih videti mogel svojega Boga, ktenga je toliko ljubil. Potem se je zid spet sam od sebe zapeti. Doier namen tedaj je zadosti, kjer je človek resnično zaderžan.
3. V cerkvi sploh in pri sv. meši posebno se mora kristjm spodobno obnašati. Vam postavim v izgled Jude in nevernike. Jožsf Flavij pripoveduje , da v imenitnem judovskem tempeljnu , ktereja je bil kralj Salomon sezidal, je vsak dan po 700 duhovnov služb božjo opravljalo, t. j. živino zakiljalo in žgaje Bogu darovalo. Vst to se je pa tako spodobno godilo, da le enega glasu ni bilo slišati Vse je bilo tiho kakor v grobu. Vse to se je godilo iz velikega spoštovanja do Boga. •— Kako so neverniki — ajdje — svoje krive bogove častili? Kdo se ne bo čudil? Aleksander, kralj Macedonski, je svojemu bogu vola daroval in je imel pri sebi mladenča, ki mu je svetil. Zgorela je sveča in goreti je začela počasi tudi roka; pa
mladeneč se ni zganil in besedice ni spregovoril. Strašne bolečine je preterpel, ko mu je roka gorela, pa je molčal, da bi se morebiti kralju ia svojemu bogu ne zameril. — Pomislite, z menoj, o kristjani! če so se Judje in neverniki tako spodobno obnašali, kedar so bogovom umazano živino darovali, kako se bomo mi tukaj na svetem kraju obnašali, kjer se čisto jagnje, sam Jezus Kristus, presveti Trojici daruje? Da Bogu se usmili, tisučkrat slabši, nespodobnejši se obnašajo danešnji ljudje. Ti pa vendar pravijo, da so kristjani, vendar pravijo , da terdno verujejo, da je pričujoč živi Bog v podobi belega kruha.
Kdo se ne bo togotil nad mlačuostjo kristjanov, ki med najsvetejšim opravilom v cerkvi oči okoli pasejo, zijala prodajajo, oblačila aruzih ogledujejo, in si novice pripovedujejo ? Blažena Veronika iz Binaska je nekdaj med sveto mašo svojo sestro samo nespodobno pogledala. In glej, njen angelj v ar h se jej je prikazal in tako ojstro jo je pogledal in posvaril, da od strahu bi bila skoraj umerla ter tri cele dni iu tri noči je svojo pregreho grenko objokovala. — Kdo se ne bo togotil nad mlačuostjo kristjanov, posebno mater in pestem, ki majhne otroke v cerkev nosijo, ki ne znajo še molčati, ter se ž njimi ves čas igrajo in druzih motijo. Ni mi še treba omenjati tisuč druzih nespodobnost, ki se v sveti cerkvi godijo. So n. pr, mlačni kristjani, ki v cerkvi, kakor štori stoje, brez molitvenih bukvic, brez rožarja, brez molitve; drugi se še med povzdigovanjem Najsvetejšega ne priklanjajo, kakor so tisti, ki v žagredu oltarju herbet obračajo, kakor so tisti, ki pri vratih kakor žendarji stoje ter v cerkev branijo unim , ki bi radi sem naprej stopili. So zopet drugi, ki po kotih čepijo iu spijo, dokler ni sveto opravilo pri koncu. Veliko je zopet takih., ki težko nedeljo pričakujejo, da se v cerkvi zberajo in čez domače reči pogovarjajo iu šepetanja ni ne konca ne kraja. Sveti Cezari pravi, da manj bi grešili taki ljndje, ako bi doma ostali, ker s takim zaderžanjem druge motijo in pohujšujejo. Pohujšujejo posebno otroke in še celo lastne; za-toraj večkrat vidimo, kako gerdo se otroci obnašajo, ker izgled velikih posnemajo. Pa o! kako so žalostni angelji nad takim obnašanjem in kako se slabi duhovi veselijo ! Poslušajte resnično prigodbo ! Ko je sv. Martin škof sveto mašo pel, ste se ves čas dve ženski pogovarjale. Dijakon, ki je škofu služil, je videl na stropu hudiča, ki je vse njih besede na veliko kožo pisal. Ker je pa koža premajhna bila, jo je satan začel raztegovati in je med tem na cerkev padel, brez da bi ga bil kdo drugi videl kakor dijakon , ki mu je kožo vzel in škofu pokazal ostudno pisanje. Škof je pa, v veliko osramotenje tistih dveh žensk, ljudstvu kožo pokazal in vse pogovore prebral in jih ojsro posvaril. Ako bi danešnji dan satan tako delal, gotovo bi mu ne bilo dosti kož vseh volov, ki se po svetu zakoljejo, ako bi hotel pravim vse pogovore, zapisati, ki so vredni na svinj-
sko kožo ne le na volovsko zapisani biti. Toda o tem bo zadosti! Zatorej rečem, da
3. Pri sveti meši moramo pobožno biti. Hočem reči, da kristjan se mora ne samo lepo zaderžati na telesu , ampak tudi na duši; misli morajo biti zbrane; človek mora misliti na Boga in na sveta opravila, ki se krog njega godijo; ne da bi bil z mislimi, kdo ve kje po svetu. Kristjan se mora tako zaderžati, da vselej ve, kaj mešnik na oltarju dela; mora v mislih z mašnikom dar svete meše darovati; mora premišljevati Kristusovo terpljenje; mora v sercu obuditi posebne čednosti, moliti razne molitve, sveti meši primerne in kdor druzega ne zna, mora vsaj sveti rožar pobožno moliti. Kdor hoče še več, se mu ne manjka pobožnih molitvenih bukvic, v ^terih lahko vse najde, kar mu je treba. Kdo bo zadosti obžaloval tako nemarnost? Veliko jih je s telesom pričujočih, ali z mislimi so, žalibog! veliko milj daleč po svetu.
Preroka Ecehiela je nekdaj kar na enkrat sv. Duh iz Babilona v Jeruzalem odnesel in ga je tam pred tempelj postavil. Sveti mož je tukaj občudoval, kako lep da je tempelj in zaslišal je glas, ki mu je ukazal: Ti sin človekov pritergaj steno! (Eceh. 8.) Ubogal je sveti mož hitro in naredil v zid veliko jamo. Pa kaj je našel? Veliko gnjezdo gerdih kač in druzih ostudnih živali. Kdo bi bi.' mislil, pa v zidovih tako svetega tempeljna se bodo našle tako gerde reči? Kaj pa ta podobapomenja? Učeni Maldonat, razlagalec svetega pisma, pravi, da pomenja Jude, ki so po zunanje pravega Boga častili, v sercu so pa častili krive bogove. Da, Bogu bodi potoženo! ravuo to se pri kristjanih kaj rado godi! Kaj dela uni človek tam? ali se z Bogom pogovarja? ali samo z Bogom? Bog daj, da bi res bilo! Pa bojim se, da, ako bi mu v serce pogledati mogel, našel bi v njem vse polno slabih, raztrešenih misli iu slabih poželenj. Nek svet mož je videl dve ženi, ki ste pri sveti meši bile. Pri eni je videl angelj a, ki je iz lepih rož in lilij venec spletal in ga jej je na glavo polagal; pri drugi je videl satana, ki je terdno verv pletel, se je proti njej zaganjal in jej s pestmi žugal. Sveti mož je nad takim pogledom ostermel. Po sveti meši je hitro obe ženi k sebi na dom poklical in jih prašal, kaj da je vsaka v cerkvi mislila. Perva je odgovorila, da ves čas je premišljevala včlove-čenje in terpljenje Jezusa Kristusa. Druga pa je odgovorila: Jes sem ves čas mislila na neko oblačilo, ktero si moram hitro narediti, ker sem na ples povabljena. Po pravici povem, da jezna sem bila, ker je bila sv. meša tako dolga. Spoznal je tedaj sveti mož, kaj da je angelj in satan pri ženah pomenjal in jima je povedal, kar je videl. Ako bi še le jes zamogel tako videti, kar je videl tisti sveti mož, kaj bi videl? Videl bi, kako satan tam pri kakem gospodu lovske pse in zajce preganja; kako pri kakem prekupcu računi in denarje prešteva; kako se tam pri rokodelcu s kladvpm ali z drugim orodjem ukvarja; videl bi, kako pred unim kmetom drevo
vozi iu luejne kamne premika; kako pred uno ženo kuha ali pere; kako pred unim mlinarjem obilno mero jemljo; kako pred kakim oštirjem vino v sodu z vodo meša. Na vse take in enake reči namreč ljudje v cerkvi mislijo. Telo je v cerkvi pri meši, misli so pa daleč pri domačih opravilih. Le angelja bi težko pri kom zagledal.
Sklep.
Zdaj pa porečeš morebiti, o * ristj^n: Slišal sem že večkrat, da prevelike so dobrote , ktere kristjan prejemlje v cerkvi sploh in posebno pri sveti meši. Prav si slišal! Hočeš še več slišati? Poslušaj svetega Lorenca Justinijana. On pravi, da pri sveti meši se grešniki z Bogom sprijaznijo, da se pravični v milosti božji po-terdijo, da se angelji veselijo, da se hudičeve skušujave premagajo, da se bolni ozdravijo, da se lačni nasitijo in mertvi iz terpljenja rešijo. Ce je tako, boš prašal, zakaj pa je vsega tega nič v sebi ne občutim? Zmiraj hodim k sv. meši in vendar ostanem mlačen v dobrem, reven in umazan v grehih in v tolikih težavah ne najdem pomaganja ? Odgovor ti imam pripravljen: sam si tega kriv, ne pa sv. meša. Ce si sam oči zavežeš, vendar reči ne moreš, da luč, ki pred teboj stoji, nič ne sveti; če se v izbo zapreš, vendar solnca dolžil ne boš, da te greti noče; vsak ti poreče, da si se s pametjo skregal. Če hočeš sad sv. meše v sebi občutiti, sliši jo, kakor je tvoja dolžnost. Kako ? Celo! Ne išči takega duhovna, ki sv. mešo najhitreji odpravi. Ne misli, da je zadosti, če še le k evangelju v cerkev prideš, ali zunaj pred vratmi ostaneš. Slišati moraš sv. mešo spodobno, kakor da bi v nebesih pred samim Bogom stal. Slišati jo moraš pobožno, kakor sem ravno povedal. Potem boš Bogu gotovo dopadel, kar ti iz vsega serca želim. Amen.
Govor na grobu g. župana.
(Gov. J. Šk.)
„človek ne ve svojega konca."
(Prid. 9, 12.)
Te besede sv. pisma so se spolnile nad starčekom, kterega mertvo truplo smo ravno zdaj v hladni grob zagernili. Kdo bi si bil mislil, da bom že zopet danes stal ravno na tem mestu, na kterem sem stal danes osem dni, ter v slovo spregovoril nektere besede ženi, ktero smo ravno iz te hiše tu sem zanesli ? Kdo bi si bil mislil, da me zadene danes za moje serce toliko britka dolžnost, spregovoriti slednje besede svojemu sosedu, svojemu prijatlu , svo-
jemu županu?! „0 Bog! nerazumljive so tvoje sodbe, in neizvedljive tvoje pota." {Rim. 11, 33.)
Gospoda L. ni več. Po kratki bolezni jih je Bog zaklical. Scer jim je vsmiljeni Oče precej dolgi pot na tem svetu odkazal, ker stopili so že v 74. leto; pa tudi te leta, ktere so preživeli v trudu in marsikterem terpljenju , so se hitro stekle , in prišel je za nje slednji dan, slednja ura, tiha noč v grobu. Veliko let so delali kot župan za svojo sosesko, in da so to delo zvesto spolnovali, priča zlati križec, kterega so jim svitli cesar lansko leto podelili. Bili so spoštovani in šteli so mnogo prijatlov, od kterih so nekteri danes, v slabem vremenu, tu sem prišli, da bi jim skazali spoštovanje in čast na njih slednjem potu iz domače hiše tu sem za mertvišče. Imeli so veliko posestvo, ktero so pridno obdelovali; pa kaj jim ja zdaj od vsega tega ostalo? S pobožnim Jobom so morali spoznati in zdihniti: „0d vsega tega mi le še sam grob ostaja". Vse mi je sedaj smert iz rok izpulila, le sam grob mi ostaja. Hitro je ugasnila luč njih očes, oh, naj bi jim unkraj groba svetila večna luč!
Gotovo bi bili Gospod L. pred svojo smertjo radi še od vseh slovo vzeli, pa niso mislili, da pred njih vratmi smert že mertvaško koso kleplje. Ker pa njih blede usta ne morejo več govoriti, do-voljite meni, ljubeznjivi! da jes v njih imenu nektere želje in prošnje razodevam:
Pervič se vam častiti gospodje, pa tudi svojim farmanom in vsem drugim lepo zahvalim, da ste skazali mojemu sosedu slednjo &ast, prišli semkej, da v pobožni molitvi njih dušo božjemu neskončnemu vsmiljenju priporočate. Ohranite rajnega v prijaznem spominu in v keršanski ljubezni; saj prava ljubezen s smertjo telesa ne umorje, temveč sega tudi unkraj groba.
Ta »ljubezen je pa poterpežljiva". Ker so bili tudi rajni človeškim slabostim podverženi, kakor mi vsi, zato vas v imenu našega rajnega brata prosim: pozabite, če so vas kedaj kaj pohujšali, odpustite , če ste bili od njih razžaljeni! Razžaljive besede zapišite v pesek, t. j. zabite na nje; prijete dobrote pa zapišite v jeklo, — v svoje serca. Tu na njih grobu naj vas omehčijo sv. aposteljna Pavlja ljubezni polne besede: »Odpuščajte si med seboj, če ima kdo čez koga pritožbo; „kakor je Gospod vam odpustil, tudi vi."
„Ljnbezen pa tudi ne misli hudega"; zatoraj prepustimo vso sodbo Bogu, ki je sodnik živih in mertvih, mi pa pustimo s svojimi sodbami mertve pri miru; „saj bomo tudi mi vsi stali pred stolom Kristusovim", govori sv. apostelj Pavelj. Vsaki izmed nas bo zase odgovor dajal Bogu". V neki ječi na Koroškem je že več let zdihoval jetnik, vklenjen v težko železje. Posreči se mu, da za-praska v černe, mokre stene svoje ječe te-le besede: „Sodnik! sodi prav. — Gospod ti si moj; — jes pa hlapec tvoj. — Kakor sodil ti boš mene, — Sodil Bog bo tudi tebe." Bog bo sodil tudi nas in nam odmeril, kakor smo mi drugim merili.
Naslednje vas še prosim, ne zabite v svojih molitvah rajnega L. Opravljajte za nje sv. maše in dobre dela, saj tukaj počiva ka-toljški kristjan, ki je šel iz tega sveta v živi veri na svojega kri-žanega Zveiicarja in v terdnem zaupanju, da bo kakor spokorni grešnik na križu pri Njem milosti našel, ki sam od sebe govori: „Jes sem vstajenje in življenje; kdor v me veruje, bo živel, ako-ravno umerje."
Zemlja pa je človek, dobivlja živež od zemlje, in bo skoraj zemlja, zatorej prepustimo zemlji, kar je njenega, naj do sodnega dneva truplo v miru tukaj počiva; duša pa je človeku od Boga vdihnjena, je neumerjoči duh božji, toraj priporočimo Bogu, kar je božjega, ter pobožno molimo: Oče naš!
Družba sv. Mohora.
Družbina darila:
a)	Sto in štirideset gold. za štiri krajše izvirne povesti, vsaki po 35 gold., v obsegu vsaj 1/2 tiskane pole in
b)	Sto in štirideset gold. za "štiri podučne, spise raznega za-popadka, vsakemu po 35 gold., v obsegu % tiskane pole.
Najbolje ustrezajo družbinemu namenu: razprave o narodnem gospodarstvu, poduki iz pravoslovja, naravoslovja in zdravilstva, čertice iz cerkvene ali posvetne zgodovine, potopisi, životopisi slavnih mož itd. Tudi primerne pesmi in spise pošteno-šaljivega za-popadka bode odbor z veseljem sprejel.
Pisatelje pa, kteri za družbo pišejo, prosimo, naj ne zabijo, da njihovih spisov ne bere le peščica bralcev, temveč več nego 25.000 udov jih prebira; izmed bralcev pa pripada ogromna večina pri-prostemu ljudstvu, zato spisi nikdar naj ne bojo previsoko ali preučeno osnovani in sestavljeni. Ložej so priprostemu človeku umljivi, prej ga bodo podučili in mu blažili um in serce.
Rokopisi naj se družbinemu tajniku pošljejo do 1. majnika 1879 brez podpisanega imeua, ktero naj se priloži v zapečatenem listu. — Prisojena darila bodo izplačana na god sv. Mohora dne 12. julija 1879.
Duhovniške zadeve.
Kerška škofija. C. g. Val en t ič Ant. je dobil proštnijsko faro Podkernosom, č. g. Šket Jož. faro Canjče. Č. g. Gros Juri faro Glanhofen. Za provizorje grejo čč. gg. Baumgartner Konr.
v Gradec in Telijan Jož. v Št. Martin na Grobniškem polji. Prestavljeni sv 66. gg. kaplani: Wappis Ferd. k glavni fari v Celovcu, Canal Jožef v Meiselding, Hain Jožef k sv. Valburgi, Klemen Si6 Ant. v Šmarje v lav. dolini, Inanger Jan. v Etendorf; Sirnik Jan. v Požarnico inWi pfler Igu. v Roje. Č. g. Ažman Šim. žup. gre v pokoj. Umerla sta 66. gg. Leskovšek Jan. in Protiva Jož. R. I. P.!
Lavantinska škofija. Pre6. gosp. stolni kanonik Modrinjak Mat. je dobil proštnijo Ptujsko. Č. g. Pečuik Jak. gre za pro-vizorja v Šetale, 6. g. Voli Jernej za I. kaplana v Novo cerkvo, 6. g. Janžekovi6 Lovr. za kaplana v št. Ilj v Slov. gor., 6. g. Srabotnik Adolf za provizorja v Radvanje , 6. g. Galun Juri za kaplana k sv. Martiuu na Pohorju, 6. g. Purgaj Juri za IT. v Reihenburg. Novi mešniki: 6. g. Marko vi 6 Fr. pride za kapi. v Svi6ino, 6. g. Šmid Miha za kaplana v Ribnico in 6. g. Bratu š a Alojzij za kaplana k sv. Jungerti na Pohorju. Umeri je 6. g. Poz ni 6 Boštj. župnik. R. I. P.!
Teržaška škofija. C. g. Pauman Matevž, bivši kanonik v Kopru, je imenovan kanonik-dekan pri ravno tej sostolici; 6. g. Sincie Peter, ravnatelj pri vstanovi Grizoni in učitelj, je imenovan kanonik ravno tam v Kopru; Grubisa Jan., bivši župnik v Ker-kavcah, je postal župnik v Križu okolice Teržaške.
Ljubljanska škofija. Č. g. Jereb Mat. je dobil faro Stopiče, 6. g. Ponikvar Ant. pa faro Knežak.
Na znanje.
Pogostoma mi dohajajo prošnje čč. gg. duhovnov, naj bi jim poslal starejše tečaje »Slov. Prijatija", ali „obširne keršanske nauke", ali »Drobtince*. Ravno kar mi je pisal nek župnik, ki zavoljo starosti ne more več brati, naj da oznanim, da on ima vse tečaje „Slov. Prijatija" od leta 1856, do 1877, dalje vse keršanske nauke z „Jedrom" vred (vse lepo terdo vezane) in 19 letnikov ,Drobtinc" naprodaj. Vsi »Slov. Prijatlji" (22 zvezkov) veljajo 30 gold.; vsi keršanski nauki (350 pol) 15 gold.; vsak letnik „Drobtinc" po 1 gold. Kdor pa vse ob enem kupi, dobi vse za 55 gold.
And. Efnspieler.
Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einspieler. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.