120 LET
Ljubljanske prostovoljne požarne obrambe
Ta obletnica je pomembna v kasnejših letih tudi za ustanavljanje okoliških gasil-skih društev in je tudi zametek poklicnih gasilcev v Ljubljani.
Gasilsko društvo Ljubljana - mesto in Mestna gasilska zveza bosta tej visoki oblet-nici dala tudi zunanje obeležje, saj delujejo sedaj v Ijubljanskih občinah 102. gasilska društva, 26 industrijskih gasilskih dmštev in poklicna brigada, v katerih je včlanjeno pre-ko 6000 operativnih članov in 56000 pionir-jev in mladine.
Za požrtvovalno, nesebično in humano delo gasilcev, ki so skozi 120. letno dobo delovanja uživali podporo krajanov je grav, da se spomnimo teh začetkov, ki so še kako povezani s slovenstvom in humanostjo nje-nih članov.
V službi Ijudstva — na pomoč!
Druga polovica 19. stoletja je prinesla v slovenske dežele velike družbene, gospo-darske in politične spremembe. Razvile so se manufakture, tovarne, rudniki, gradile so se železnice, večala sta se trgovina in promet.
V času taborskega gibanja in z njimi pove-zano zavestjo se je v Ljubljani leta 1870 ustanovila »Ljubljanska prostovoljna požar-na obramba«.
Prvi člani odbora so bili takratni pomemb-ni možje, ki so tudi gmotno pomagali pri delovanju društva, vendar z osnovnim po-udarkom na humani dejavnosti, kateri so se morale podrediti nacionalna, politična in druga vprašanja posameznih članov.
Tako so v društvo pristopili ljudje različ-nih narodnosti in poklicev: Slovenci, Italija-ni, Nemci in Madžari. Delo v društvu zaradi tega ni bilo moteno, saj so že v zasnovi zahtevali, da lahko sodelujejo samo tisti, ki jim je pri srcu pomoč ljudem v nesreči. Prva naloga društva je bila, da so se dobro organi-zirali in notranje utrdili, zato so organizirali moštva po vojaško, v čete, nabavili unifor-me in se urili po specialnostih (brizgalničar-ji, plezalci in varuhi).
Naznanilo požarov in alarmiranja gasilcev je bilo organizirano tako, da so na gradu
imeli posebnega stražarja, ki je s streli s topa naznanjal požare in bili so plat zvona. V dru-štvu so imeli tudi notranja trenja med nem-ško in slovensko usmerjenimi člani, vendar pa so slednji le prevladali. To se je pokazalo že Ieta 1880, ko je na slovenskem sprevodu skozi mesto Ignac Merhar poveljeval v slo-venskem jeziku.
Društvo je delovalo v prostorih na dvoriš-ču Magistrata, vendar so že leta 1982 izrazili željo o novem domu, ki ga je mestna skupš-čina podprla in pričeli so z izgradnjo Mest-nega doma. Slavna otvoritev je bila leta 1899, to pa je tudi zaključek obdobja za uveljavitev slovenstva v društvu, čeprav so bili še vedno močni pritiski s strani nemško usmerjenih skupin. Pomembno je omeniti tudi začetek izdaje časopisa GASILEC v le-tu 1897, ki je izhajal v slovenskem in nem-škem jeziku. Ljubljanski prostovoljni gasilci so bili tesno povezani z reševalno službo, zato je leta 1903 začela delovati v sklopu društva tudi reševalna postaja, za katero je znameniti gasilec Fran Barle napisal poseb-na pravila.
Požaraa obramba je tako v Ljubljani po-časi vendar vztrajno rasla, se razvijala in strokovno urila. Ovira so bili le notranji odnosi med nemško in slovensko usmerjeni-mi člani, zato se je odbor odločil, da razpusti požarno obrambo in ustanovi »Ljubljansko prostovoljno gasilsko in reševalno službo«.
Leta 1913 so za načelnika izvolili Josipa Turka. To obdobje je značilno po strankar-skih razprtijah med liberalci in klerikalci, vendar je načelnik Turk odločno poudarjal, da je treba vse strankarske težnje pustiti zunaj društva in pozival članstvo k enot-nosti.
Mednarodna napetost je vse bolj rastla in izbruhnila je prva svetovna vojna. Delo v društvu je teklo naprej, vendar v odsotno-sti mnogih članov. Skoraj polovica članov je bilo vpoklicanih v vojsko, ostali pa so bili predvsem angažirani pri reševalnem delu v okviru Rdečega križa in javnega zdravstva.
Konec vojne je društvo pričakalo precej oslabljeno, vendar je s prihodom preživelih bivših članov ponovno zaživelo in se vključi-
lo v manifestacije za novo državo — Jugosla-vijo. Leta 1921 so v Mestnem domu organi-zirali prvi vaditeljski tečaj, katerega so se udeležili člani društva in IGD iz tobačne tovarne. To je bil prvi poskus organizirane-ga šolanja, urjenja in teoretičnega dviga zna-nja članstva na širšem območju.
To leto so na Magistratu ustanovili referat za gasilstvo. Občinski možje so bili prepriča-ni, da takšna oblika gasilstva ne more več zadovoljiti potreb razvijajoče se Ljubljane, zato so ustanovili poklicno gasilsko enoto, ki je imela svoje prostore v Mestnem domu. Dobili so moderno opremo, med drugim tudi »avtotren« in avtomobilsko motorno brizgalno.
Leto 1922 — poklicna enota
S tem pa se je zaključilo prvo obdobje Ljubljanskega prostovoljnega gasilnega in reševalnega društva, ki je s svojim delom v letih 1904 do 1922 dvignilo gasilstvo tako visoko, da je bilo moč ustanoviti tudi poklic-no enoto. Za prostovoljne gasilce je bilo značilno pomanjkanje finančnih sredstev, zato so se obrnili na meščane za podporno članarino, organizirali so razne prireditve, veselice in »božičnice«.
Ta dejavnost pa je povzročila nesoglasja med prostovoljnimi in poklicnimi gasilci, kar so politiki izkoristili in predlagali, da se Mestni dom v celoti prepusti poklicnim ga-silcem. Člani društva so ogorčeno zavrnili to zahtevo in v teh kritičnih trenutkih ponovno izvolili za načelnika Josipa Turka, ki mu je delno uspelo zgladiti spore in nesoglasja.
Leto 1933 je prineslo nove spremembe, ko je bil sprejet nov gasilski zakon. Društvo se je preimenovalo v »Prostovoljno gasilsko če-to Ljubljana-mesto«. Napeta mednarodna situacija se je poznala tudi pri delu v dru-štvu, saj so pričeli z vajami za primer vojne. Gasilci so se seznanjali z vojnimi strupi, z reševanjem ob bombnem napadu, o zaščiti prebivalstva in drugem. Po nekaj dneh april-ske vojne leta 1941 so Ljubljano zasedli Itali-jani, ki niso poznali prostovoljnega gasilstva in so prepovedali delovanje društva. Po ka-pitulaciji Italije so Nemci prevzeli povelj-
stvo, obnovili gasilski korpus in delovali skupaj s poklicnimi gasilci. Tako je tudi ostalo do kapitulacije Nemčije. Narodnostni duh je vseskozi prežemal društvo in se je kazal tudi v teh usodnih časih. Mnogi člani so se vključili v OF in delovali po njenih smernicah. V povojnem obdobju niso bili v začetku dani pogoji za obnovitev društva. V začetku 1949 pa so se težnje bolj izrazile in se je zbralo že preko 30 članov, ki so na občnem zboru sklenili, da zberejo opremo in orodje pri ostalih okoliških društvih, ki je imelo oznako prejšnjega njihovega društva.
»Čimvečja je preventivna dejavnost — tem manj bo požarov«
Društvo je dobilo nazaj tudi oba avtomobila, ki sta bila zelo poškodovana in skoraj nevozna. Po obnovitvi se je društvo imenovalo »Prostovoljna gasilska četa Center«. Društvo se je v nadaljnih letih kadrovsko močno okrepilo. Pridobili so nove člane, članice in pionirje, organizirali so strokov-na izpopolnjevanja in sedež društva preselili na Ambrožev trg 3. Kljub finančnim težavam so uspeli z raznimi akcijami nabaviti sodobnejšo opremo in vozila.
Društvo se ni odlikovalo samo s konkretnimi akcijami, ampak so člani sodelovali na raznih prireditvah kot redarji, opravljali so gasilske stra-že, dejavnost usmerili v delovne organizacije, kjer so urili in učili delavce in si tako pridobili precej-šen ugled. Svojo dejavnost so podredili načelu: »Čim večja je preventivna dejavnost, tem manj bo požarov!«
V letu 1970 je društvo slavnostno proslavilo 100. obletnico obstoja. Na paradi so sodelovali poleg gasilcev iz vse Slovenije, tudi enote JLA, milice, enote CZ in Rdečega križa, tabomiki in dimnikarji. Društvo se je vse bolj povezovalo s krajevnimi skupnostmi pri urjenju gasilsko teh-ničnih enot civilne zaščite. Posebno pozornost so posvetili mladincem, ki so se vključili v te enote in jih tudi pritegnili k delu v društvu.
Kljub vrzelim, ki so nastajale v vrstah društva, ko so se poslavljali od svojih zvestih članov so z organiziranim pristopom pridobili nove člane, ki bodo nadaljevali 120-letno tradicijo.
Ta visoki jubilej naj bo zahvala vsem članom, ki so v tej dolgi dobi sodelovali v društvu in sledili geslu: »V SLUŽBI LJUDSTVA - NA POMOČ!«                              FRANC SEVER