L i s t e k. Šola in dom. (Odlomki.) II. H^? renil sem jo že nekoliko v stran. Toda nič ne de! Vzemimo slučaj: Nekdo mora stopiti pred tega ali onega gospoda, ki stoji visoko nad njira. Hoče ga prositi kake podpore, milosti ali česa drugega. In treba je zbrati svoje misli in svoje besede v pravi red. Dasi je vse to že prej storil, vender sedaj, ko mu je nastopiti pot, ne ve prav dobro, kako in kaj! Od svojega stanovanja do stanovanja tistega gospoda ima četrt ure norinalne hoje, v teni slučaji morda pet minut več, če se mu kolena kaj šibe. Ali kaj stori naš moderni prosjak? Naraesto da bi krenil naravnost, ubere jo po najdaljših ovinkih in ko pride pred vrata, še postojf in iz nova premisli in prevdari od konca do kraja! Potlej šele s polno vrečo pred skopega kupca! S to zares idilično, v naših časih čestokrat se ponavljajooo dogodbico naj bodo opravičene uvodne raoje besede. Denašnji svoj spisek sem krstil na ime »Šola in dom". Bolje bi bilo, da rau rečem ,,Nezrelo sadje." Zakaj? — Kdor pozna dora (katerega sam niraa) iz lastne izkušnje toliko, kolikor razkošno življenje v svetlih dvoranah, karnor je morda kdaj skrivaj obrnil svoj strmeči pogled in kdor pozna šolo toliko, kolikor pivec rnoč novega vina, katerega je šele samo jedno čašo popil, ta ne more o teh prevažnih napravah govoriti nič več in nič menj, kakor o Niagari oni, komur še ni brizgnila nje na milijone kapelj razbita voda v prevzeto lice! Glejte, mi nismo bili tamkaj in vender verao, kako je onstran velike luže! Kar ne stori knjiga, spis, popis in slika, to napravi naša domišljija, ki je easih močnejša, kakor človekova volja in njegov razum. Torej, gospa domišljija, ti imaš besedo! Govori! Ako si gospa, kakor sem te brez vsakega drugega atributa nazval, moraš imeti tudi raoža, seveda, če nisi vdova. Ne! Moža imaš, četudi je srednjega spola — srce. Mnogi ljudje, kakor verao, nimajo srca, in pri tistih ubožica samevaš, kakor Prešernova »Zarujavela devica", še drugi pa nimajo niti tebe! In glej, taki ljudje so dostikrat (če ne vedno) najzadovoljnejši. Pravijo celo, da so srečni, ker v miru in nebrižnosti skrbe za svoje telesce, katero se ob dobrotah skrbnega svojega očeta kmalu razcvete v precej mogočno rožo, ki diši po samoljubji in največji prozi, kakor večina tistih, katere je rodil razsvetljeni, na najvišji stopinji stojeci devetnajsti vek! In najtrdovratnejši moj tovariš, o katerem mislim, da ne seda v naročje takemu življenju, kateri nosi v sebi srce in poleg čustva nekoliko treznega mišljenja, mora absolutno reči: 0, moderna sužnost, kako si ti nečloveška! — Toda pustimo to sužnost in pravdo o absolutnem primoranji in denimo na rešeto naš naslov, da pridemo naprej in hitreje do konca. Bil je neprijazen zimski dan. Po Dunanjski cesti tara proti zgodovinskemu Trzinu so ropotali kraguljci pred tri sani upreženim konjem. Na tislih saneh pa so sedeli sami znani ljudje našega stanu, po trije do štirje na jeden par konj. Dosti se baš niso menili ti vrli prijatelji zimske prirode za oni jednolični sneg ob poti in za Karaniško železnico, na kateri ni bilo ves čas videti žive človeške duše. V živih pogovorih so darae gospodom in gospodje daraam dopovedovali to in ono: raorda o rokovnjačih, tatovih in roparjih, kako so njega dni po teh krajih pozdravljali gospodo s cepi in nabrušenimi noži, morda o nedolžnera veselji te zimske vožnje, o vinu in pečenki, ki caka rešenja pri Alešu. Resnično je, da vsega tega ne vemo. A nekaj sem si dobro zapomnil, ker tudi jaz sem bil med njimi, ki so šli gledat, kako pada na kraetih sneg in kako se je in pije zunaj Ljubljane. Sedel sem na zadnjem vozu, in sarao ob sebi je uraevno, da smo najprej opravljali tiste, ki so se vozili pred nami, potlej sebe in naposled tiste, ki so ostali v Ljubljanski raegli in nje najbližji okolici. Beseda je dala besedo, in moj tovariš je dejal med drugirn tudi tako-le: ,,Veste, gospica W. in Z. (to torej ni veljalo meni!) Kako delira jaz ljudi?" — ,,No, kako!" — BCujte: ljudje so ali ljudje ali živali ali zveri!" — Brrr, huda sodba, tovariš moj, mislil sem si ter si zapisal ta rek za ušesa, da ga ne zabim. In zabil ga nisem in danes ga bodem sarn rabil. Oprosti mi pa, dragi tovariš, da se baham s tvojo modrostjo! Saj veš, da nečem biti junak basni ,,Sraka in pavovo perje!" III. Bog je položil sleharnemu človeku pri njega rojstvu isti neprecenljivi dar v prsteno ječo — dušo. Vzgajanje tega pravega in jedinega človekovega bitja je izročil človeku, pred vsem materi. Mati je, ki mora prva skrbeti, da ne okuži otroške duše, da jo okiti z vrlinarai in cednostmi, da jo priveže nase in da ji učvrsti zlate nauke, katere sadi vanjo goreča nje ljubezen. Ta ljubezen pa izvira iz raaterinega čustva in raišljenja. Sama blaga, vzvišena v pojmu o človeškem življenji, bode skrbela, da ta blagost in vzvišenost postane polagoma otrokova last. Ni treba nikakega prigovarjanja, v nji deluje srce, ki bije za otrokovo blaginjo in v tej vzgoji jo navdušuje doinišlivost, katera ji kaže ljubega sinka ali ljubljeno hčerko, spoštovano in cenjeno v poznih časih, ko bode živel sam ob sebi in blagoslavljal Ijubeče v Bogu počivajoče materino srce! — Take misli razplaraene v materi sleharui čut v veliko ljubezen. In ako ob nji skrbno ne cuje razum in strogost ter zadrževanje samega sebe, kako lahko je mogoče, da zavlada v vsem materinem delovanji slepa ljubezen, katera je otroku kvarnejša, nego-li vzgoja brez najmanjšega znaka roditeljeve ljubezni! (Dalje prih.) E. Gangl.