OB ZAKLJUČKU AKCIJE TURISTIČNEGA DRUŠTVA
Skrb za lepše okolje
L«M)šnja akcija »Lepo cvet-je — urejen0 okolje« turistifr nega društva Bežigrad je aa-ključena. Komisija, ki je ak-cijo voddla, je imela polne roke dela, odkrila je tudl marsikaj novega, zanimivega, včasih celo dragocenega. Delo je bilo naporno, a kljub te-mu lepo, saj se je drušfevo s to akcijo zelo približalo ozi-roma seznanilri s sreddnaml, v katerih aivijo in delajo na-& občani. V6asih je v svoji vestnosti in navdušenju sta-nje okrog pasameznih hiš, podjetij ali ulic razmeroma strogo ocenila in ocene spro-ti objavljala v našem glasilu. Manj pa smo lahko braM o ljudeh, podjetjih in krajevnih skupnostih, kd vzorno skrbijo za svoje okolje. Le-teh danes namreč ni več malo.
V vseh krajevniti skupno-stih naše občine je komisija odkrila prave bisere, ki svo-ja pojmovanja o sodobnd kul-turi bivalnega okolja izžare-vajo daleč naokrog .Iz leta v leto je več takšnih žarišd, k.i se bodo sčasama prav go-tovo razširila na sleherno hi-šo, še bolj pa seveda v pod-jetja in krajevne skupnosti kot celote. S stanjem smemo biti zadovoljni šele takrat, ko nas bo zbodla v očd vsaka nepravilnost, predvsem pa za-nikrnost in nastlanost v na-šem bivalnem okolju ter sploh vse, kar še kvart kul turni izgled našega mesta.
Prav zanadi njenega širšega kultumega pomena letošnje akcije »Lepo cvetje — ureje-no okoJje« ne smemo oma-lovaževati kot ljubiteljsko iz-življanje. Kdor poskrbi za le-po cvetje na svojih oknih, bo imel drugačen odnos do oko-lja na delovnem mestu, dru-gače se bo vedel na nedelj-skem Izletu v naravi kot tu-di   na   mestna   ulici.   NajboLj
nezrelo pa je, da se človek za nič ne smeni ali se takum prlzadevanjem le posniehuje.
Okolje je naša rtajbolj os. novna in porvobitna dobrina, kd jo moramo neprestano ožarjati s kulturo, 6e hoče-mo, da nam ostane ohranje-na takšna kot je danes. V kulturno urejenem okolju je ve6 vedrih ljadi, manj nev-rot&ov in več turistov. ZaTa-di tega nam je dragocena vsaka cvetlica, vsaka naj-manjša negorona zetendca, v.sak pravilno nameščen koš za odpadke in spJoh vse, s či-mer posameaen občan kar-koli doprinese k skujmim družbenim pjizadevanjem za vairstvo okolja.
Kako se more pripetiti, da nekdo ponoči odvrže svoj od-služeni štedilnik ob glavni mestni cesti, ko ven<iar ve, da komunalno podjetje take predmete odpelje tja, kamar spadajo. Na drugi .strani pa je nerazumljdvo, da cela de-setletja celo na avtobusnih postajališčih vztrajanuo pri majihnih, funikcianalnih in le-potno preživelih koših za od-padke, kii jih včasih več ted-nov nihče ne izprazni? Clo veku se srce kair zasineje, ko opazi, da neka opekarna ali npr. Cestno podjetje boij slcr-bi za svoje okolje kot kako zdravlliSde; žalosten pa posta-ne, če tega ne najde pri kak-šni živii,ski industrdji ali celo parku. Okolje je vizitka za posameznika, za kolektiv in za krajevno skupnost. Bara-kaarska naselja ob Linhartov) so nas npr. zelo motila. Ne-kateri so jih imenovali »rak rano« na našem občinskem t©lesu, ki jo je txeba čim-prej izrezati. In prav so ime-li. V,se kar ni dostojno da-našnji stopnji človeka, mora-mo odstraniti aM urediti. K sreči smo že toliko bogati, da to lahko uredimo, pone-kod manjka samo strokovne pomoči in podjetnosti ali ¦ preprosto — dobre volje.
Komisija je Titovi cesti po-svetila vso pozornost. Ve&no-ma je odkrila že stare grehe, ki jih prizadeti vse prepoča. sd odpravljajo. Na črnučah se tžolažijo, da bo cesta no va, preurejena, in zaradi tega iri vredno niCesar postoriti. Zedenje pa je v okodju tista
itategarija, tii ne poana ni-kakršnih omejitev. Cetudd je samo za eno leto, je srroje po slanstvo apravilo. Cvetje in zelenje je edino, kl labko ob-dobja, ko se raa nadrtovanih gradbiščih še ne dela, učin-kovito premostl. Kar spom-nimo ,se, kako kjavrno je iz-gledal ozek pas zenuljišoa ob
Slovenčevi ulici in kakšen je zdaj, ko ga je uredil tabor-niški odred »Bi<ikova skala«. Komisijski ogledd so pokaza-li, da so ponekod ob prašnih makadamskah cestah biše pre. obložene s cvetjem, vendai niiiče ni tarnal, da ovetlic za-radi prahu ni bilo vredno sa-dlti. Seveda bi bdle cvetlice lepše, če prahu ne bl bilo. Kakšno neiztnerno veselje ob-čuti lastnik stanovanja v blo-ku Savskega naselja, ko mu
v bujiiem zelenju na balko nu že ve6. Iet zapored gnea-dd kosovka. Majhno stano vanje ima, pa je vendarle n»-izmerno bogat, ker ždvi z na-mvo, ker jo zna priklicati v svojo bMžiao.
Koliko je v mestih obča-nav, ki so za takšoa do&vet-ja ze zdavnaj otopeli! Kako bi si sioer lahko razložfli rav-noduSnost nekaterih do zele-nega okolja, ki jih obdaja? Vse drugačni nazori so opa& ni v primestnih naseljiih, npir. v Jaršah, Beričevem in dru-god, kjer s presenečenjem ugotavljajo občanovo visoloo stopijo kulture bivalnaga okolja. Ceprav je to zunaj mestnega obmodja razmero-ma laže doseči, ni potrebno, da jmatna v mestu tako za-postavljene in zaprašene uli-ce kot je npr. Vilharjeva. Vsa občane, ki še radi »spijo« t neurejenem okolju, bo po-trebno zdiramiti in potrkati na njdhovo samoupravljavsko zavest. Ob tem nas čaka ša veliko i^apornega, a lepegs in hvaležnega dela. Ceprav nam je dano živeti v času burna-ga in vsestranskega razvoja, okolja ne smemo brezglavo unidevati in oskrunjati. Prav gotovo je to najmanj, kar moremo sfcoriti, da bo naša domiovina še naprej privlačna za tujoe, nam pa prijeten dotn.
MIHA OGOREVC