List 33.
Zakaj se mora več za sadjorejo skrbeti,
in zakaj se da sadjoreja le po šolah na višo
stopnjo povzdigniti?
Vsak človek ima sadje rad, naj je sirovo, suho^ ali ukuhano.   S sadjem je tedaj  veliko kupčije.    „Novice"
262
so že večkrat od tacih gospodarjev pripovedovale, ki so na leto samo za češplje sirove in suhe čez 1000 gld. skupili. Sadjorejec pa ne vleče lepega dobička samo od sadja, ki ga menj ali več na leto pridela, ampak tudi les mu vrže lep dobiček.
Naši gojzdje se od leta do leta bolj izsekujejo, železnice in parne mašine požrejo veliko^ veliko drv, gojzdno gospodarstvo premalo skrbi, da bi se izrejene plehe z mladim drevjem zopet zasadile; zato bi bilo želeti, da bi se tej napaki z rejo sadnega drevja kolikor toliko v okom prišlo.
Ondi, kjer je obilo in lepih sadnih vrtov in sadišč sadnega drevja, se tudi čbeloreja dobro ponaša, in tudi je velik dobiček za gospodarstvo. Da je sadjoreja sploh v našem cesarstvu na tako nizki stopnji, tega je najbolj to krivo, da so naši kmetiški gospodarji vse premalo izurjeni in podučeni v sadjoreji; malo vejo, kako sadne drevesa gleštati in zdrave ohraniti; k večemu jim suhe veje klestijo, in namesti da bi jih pri deblu pri-čelili, jim puste po pednji dolge strklje, kteri se sčasoma globoko v deblo posuše, da se drevesa dostikrat pereči ogenj loti. Nevedni kmet dostikrat blodi, da drevesa čistiti, jim gosence oberati, jih umno obrezovati, jim okrog debla, če je potreba, bolje in rodovitneje prsti nasipati itd., ni samo jako zamudno, marveč še celo nepotrebno delo. Zato mu pa tudi v malo letih najlepši vrt konec vzame.
Starejega človeka je pa težko napraviti, da M se umne sadjoreje naučil; zato se mora kmetiški fant že v šoli, v svoji mladosti, vsega tega privaditi in naučiti,   ako  si  hoče  sadnega drevja  zarediti  za stare
zobe.
Skušnje uče, da se fantiči cepljenja sadnih dreves s posebnim veseljem poprimejo, se ga naglo in prav lahko nauče, in da vsak deček za hudo kazen drži, če ga učitelj zastran neukretnosti ali kake nespodobnosti od omenjenega praktičnega poduka odvrže. Ce pa deček vidi, da se je cep prijel in da se vrlo ponaša, je tega on tako vesel, da drevesce sam s posebno skrbjo redi in varuje. Med tem, ko se otroci vsaki dan nekoliko časa z drevesci kratkočasijo, ne mislijo na postopanje in njega škodljive nasledke, dobijo veselje in ljubezen do dela in postanejo pošteni in vestni ljudje.
Prihodki, ki učitelju iz tacega poduka prihajajo, niso majhni; ker na tem potu si zaredi v nekoliko letih lastno drevesnico, iz ktere po umnem oskrbovanji vsako leto more znamenit dobiček vleči in svoj dostikrat revni stan zboljšati.