Jože Stabej
SAZU v Ljubljani
VPLIV IN VREDNOST POHLINOVEGA BESEDIŠČA
Ko je 1. 1972 in 1973 izdal dr. R. Trofenik v Münchnu v zbirki Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen faksimila Pohlinovih del Tu malu besedishe treh jelikov in Glossarium slavicum, z nemškima in slovenskima uvodoma, je marsikdo vsaj po tihem menil, da je bila poživitev teh že do malega pozabljenih in skoraj docela neupoštevanih del odveč ter nepotrebna. Kolikor je bilo še kje malovednih prezirljivcev Pohlina pa so le-ti prisegali neomajno pač samo na Kopitarja in sobesednike, ki pa poleg res upravičenih graj nekaterih Pohlinovih napak, kapric in spodrsljajev za njegovo zaslužno jezikoslovno delo in za pio-
249
nirsko utiranje prerodne miselnosti pri Slovencih niso imeli nobene priznavne in pohvalne besede. Omračenim z nekako podedovanim in ustaljenim naprejš- \ njim slabim mišljenjem se omaloževalcem Pohlina zdaleč ni zdelo vredno, da bi j se bili sami stvarno in nepristransko prepričali o pravilnosti ali zmotnosti nekdaj zapisanih sodb.
Tako je ostal Pohlin z vsemi svojimi številnimi deli —• Fr. Kidrič jih je naštel kar triinšestdeset^ — ocrnjen in neupoštevan vse do nedavna, ko je A. Breznik moral zapisati trpko resnico, da »slovenskih slovarjev ni po njihovi notranji vrednosti še nihče ocenil«, in da ga je »presenetila vrednost zlasti nekaterih starejših slovarjev, ki so bili doslej docela preziram«^, med njimi tudi Pohli-novega.
Kopitar je vseskozi prvačil med Pohlinovimi nasprotniki, bil je vojvodič gonje zoper njega — v Grammatik der Slavischen Sprache, str. 127—133, 147, mu je pošteno bral levite —¦ njegova dela pa bi bil najrajši utopil v žlici vode. S tem je sprevrgel Pohlina tako pri sodobnikih, kakor še več ko stoletje za njimi, v smešno in pikro spačeno osebo. Posebno omembe pa je vredno, da je vkljub toliki jezavosti Kopitar v oceni Vukove Pismenice v Wien. Allgemeine Lit. Ztg. : med besednjaki, ki naj Vuku služijo za sestavo Rječnika, priporočal poleg j Gutsmanna tudi Pohlina^. Znatno drugačen je bil npr. S. Zois, ki mu je bil Pohlin vsekakor der Sprach-Ketzer, t. j. jezikovni krivoverec, a ga je imenoval tudi dobri Marko, der gute Markus^.
Pohlinovo Tu malu besedishe treh jelikov, ki je po navedbi samega Pohlina v \ 2. izdaji Kraynske Gramatike izšlo 1. 1782, verjetno zgodaj spomladi, ima komaj i 12.640 slovenskih besed, in je torej po obsegu med najmanjšimi slovenskimi slovarji. Ker pa je bil prvi tiskani slovenski slovar s slovenskimi iztočnicami, je postal »osrednja knjiga, ki sega v vse slovenske slovarje, ki so bili pred njim, in v vse, ki so bili za njim. Tako so bili v njem razen Alasija vsi prejšnji ; slovarji obseženi. Sam pa je vplival na vse prihodnje«^. S to kleno, strokovno podprto Breznikovo ugotovitvijo se razblinjajo v nič zgolj trde in ne dovolj pretehtane sodbe tistih, ki niso hoteli videti v Pohlinovem delu ne naprednega in ne za slovenski slovstveni prerod prav zaslužnega moža. Res ni treba, da bi koga, ki je zagrešil pri delu tudi večje ali manjše napake, kovali v zvezde in ga preveličevali, vendar v takih primerih je pač treba ravnati tako, kakor se reče: petkrat meri, enkrat odreži, da pezdir odpade, predivo pa ostane.
Nadrobnosti o besedju v Besedishu in v Glossarium slavicum ne bomo ponavljali; o tem je treba prebrati Breznikovi razpravi Slovenski slovarji« in Popo-vičev Specimen vocabularii vindocarniolici ter Pohlinov Glossarium slavicum^, j kakor tudi uvoda v ponatisu pivih izdaj 1. 1972 in 1973 (gl. op. 19!). Ta razprava i
> SBL II., 418—420.
' Breznik, RDHV 100 ~ A. Breznik, Slovenski slovarji. Razprave. Izdaja Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. III. 1926.
' Breznik, CZN 21 = A. Breznik, Iz zgodovine novejših slovenskih slovarjev. Časopis za zgodovino in narodopisje. L. XXXIII. Maribor 1938.
* Vodnikov spomenik. V Ljubljani 1859, 48. 5 Breznik, RDHV 143.
• RDHV 110—174.
' CJKZ VI. 1., Ljubljana 1927, 91—99.
250
hoče le dopolniti doslej še nedovoljno prikazan in poudarjen preplet Pohlino-vega navidezno sicer maloštevilnega in dozdevno nič kaj prida slovenskega besednega zaklada v slovarjih od 1. 1782 do 1. 1895, kolikor ni tega storil že Breznik, ki je ko pribito dognal, da so Pohlinovo Besedishe sicer vsi prezirali a ponevedoma — in vedoma — hkrati pa vsi prepisovali iz njega^.
Prvi slovamik in slovničar, ki je prepisal brez navedbe vira nič koliko Pohlinovih besed v svoj od 1. 1773—1790 pisani nemško-slovenski slovar, je bil Mihael Zagajšek (1739—1827), ki je hkrati po Pohlinovih geslih naredil še prenekateri nov samostalnik, glagol, glagolnik, pridevnik in prislov. Pohlinovo Besedishe in njegova Kraynska Gramatika iz 1. 1783 sta bila Zagajšku bolj ali manj pobuda in vzor za njegov pravopis v rokopisnem nemško-slovenskem slovarju in v drugih delih njegove rokopisne zapuščine, izrazito pa v 1. 1791 natisnjeni Slo-vennski Grammatiki in v rokopisnem Zadržstljivem pogovoru'. Ni pa prevzel Zagajšek od Pohlina moške pridevniške končnice -e in tudi ne več drugih Pohlinovih odklonov od sodobnega knjižnega pravopisa.
Iz Zagajškovega slovarja sta posredno prevzela več Pohlinovih besed V. Vodnik in O. Caf, po njunih zapisih pa se je marsikatera teh besed, npr. babuška, baiva, blagajnik, itd. — ne vede za prvi vir — prepisovala iz slovarja v slovar vključno do Pleteršnika 1. 1894-95 ter se je ohranila in je v rabi še dandanes.
Za Žagajškom je bil drugi mnogokraten neposreden uporabnik Pohlinovega Bese-disha Ožbolt Gutsmann (1727—1790), ki je v 1. 1789 natisnjeni Deutsch = Windisches Wörterbuch na debelo, posebno v slovensko-nemški del, prepisal Pohli-nove besede, seve tudi brez navedbe vira; in to kljub temu,, da je v Chriltianskih Relnizah 1. 1770 in še v posebej pomnoženem natisu Anmerkungen über die windische und Krainerische Rechtschreibung odločno in ostro nastopil proti Pohlinovim pravopisnim novotarijam. Medtem ko so imeli Pohlinovo Besedishe za docela neuporabno in nesprejemljivo, je pa bil Gutsmannov slovar tako pri sodobnikih, kakor tudi pozneje deležen priznanja in pohvale kot prvi uporaben besednjak. S tem je postal Gutsmann nehote glavni posredovalec Pohlinovih besed, ki jih je bil sicer otrebil nekaj navlake, precej le-te pa je pustil vnemar. Prek Murkovih, Jarnikovih, Janežičevih idr. slovarjev se je taka izumetničena in nerabna Pohlinova besedna šara prebila celo do Hubadove izdaje Janežiče-vega slovensko-nemškega slovarja 1. 1908, npr. abarat, abora, adofs, brončuza, hapan, hevec itd.
Andrej Čebul (1758—1839) je svoje 1. 1789 v Mariboru založeno in v Gradcu natisnjeno Enu Mala Besedishe naslovil kar po Pohlinovem delu, dasi je v sloven-sko-nemškem slovarčku na str. 3—38 komaj 1015 slovenskih besed, drugi glavni del na str. 39—112 pa je razsvetljensko poučen. Kljub temu da je Čebul prevzel v slovarček veliko Pohlinovih besed in da je dokaj uravnal po Pohlinu pravopis, je ubral na splošno samosvojo pot; v slovarčku je rastlinska pomenska skupina najobsežnejša'".
= Breznik, RDHV 144.
• SR L. XXI. Ljubljana 1973, 43—75; JiS L. XVIII. Ljubljana 1972/73, 255—262, 292—293. "> SR L. V—VII. Ljubljana 1954, 304—331.
251
Janez Debevec (1758—1821), ki je okrog 1. 1790—1795 pisal Deutsch-Krainisches Wörterbuch, je preobrnil skoro vse Pohlinove slovarske slovenske besede v nemško-slovenska gesla, ki jih je dopolnjeval z besedjem iz Belostenčevega Ga-zophylaciuma 1740, nemška gesla pa iz Adelungovega in Gutsmannovega slovarja, od koder je jemal tudi slovenske besede".
Tudi Blaž Kumerdej (1738—1805), ki se je načeloma ogibal Pohlinovih besed in se je bojeval zoper nje, v 1. 1787 in 1798 pisanem slovensko-nemškem nedokončanem slovarju ni mogel iti molče mimo Pohlinovega Besedisha; sam pa je zapisal v slovar dokaj nepotrebnih in deloma narejenih nemčizmov*^.
V. Vodnikov rokopisni Sloveniki Belednjak^' s 139.488 slovenskimi besedami od teh je bilo okrog 9.500 pripisanih še po Vodnikovi smrti — in s 30.506 nemškimi gesli, je po Hipolitovem rokopisnem slovarju drugi najobsežnejši slovenski rokopisni slovar; pisal ga je v prvopisu od 7. marca 1804 do 23. decembra 1806, dopolnjeval pa še do 27. septembra 1817. Oba slovarja sta ostala žal, v rokopisu, vendar je ves njun bogati besedni zaklad na voljo vsaj v popolnih izpisih v Inštitutu za slovenski jezik SAZU, Vodnikovo slovensko besedje pa je k temu še malodane vse vknjiženo v Cigaletovem nemško-slovenskem slovarju 1. 1860.
Vodnik je bil prvi slovenski slovarnik, ki je nabral za slovar največ takrat med narodom živih in govorjenih besed. Poiskal pa je tudi zapisane in natisnjene besede iz skoraj vseh dotlejšnjih dosegljivih mu virov, tako npr. tudi iz tedaj komaj znanega rokopisnega slovensko-nemško-latinskega slovarja Krajnsko besedishe, pisanega v drugi polovici 17. stoletja, ki ga je navajal kot vir z Anonymus.
Kolikor Vodnik ni pobral kopice besed kar iz Pohlinovega Besedisha in njegove Gramatike, jih je tem več napaberkoval iz Zagajškovega, Debevčevega in G. Harmannovega (1777—1834) slovarja ter iz obeh delov Gutsmannovega besednjaka. Zagajšek, Debevec in Gutsmann, predvsem pa prva dva, so bili tisti trije slovenski slovarniki, ki so sprejeli neposredno kar poprek brez potrebne preudarnosti in brez preverjanja tudi take Pohlinove iztuhtane besede, ki jim sami niso vedeli niti pravega pomena niti etimološkega vira npr.: areč, arreč = vzrok, izvor, causa, origo, kar je Pohlin sestavil iz ar,a m = izvor, origo, initium + + reč,i = stvar, reč, opravilo, res, factum, ter odtod še arečim = povzročim, causo; dimlam, dimlanje, dimliv, dimlujem < dim, dimi, megli se mi v glavi, t. j. domnevam; ošlopnik v napačnem pomenu kredenca, abacus, kar je Pohlin čisto neposredno naredil iz rodilnika madžarske besede oszlop = steber, t. j. OIzlop-nak felsö teteje = stebra zgornja streha, glava pri stebru, iz Jambrešičevega slovarja 1. 1742, list 1'', itn.; Zagajšek je zapisal to besedo v slovar kar pri sedmih geslih.
Zmaličeno in posili narejeno besedo Lijtröm, Register, Index, Regeltum, je Pohlin izbrskal iz Jambrešičevega Lexicon latinum 1742, 406: Index .. . kazallo, pokazallo. Barbare Lailtrom, 3. s. Register, 3. [madžarsko] lailtrom. V Glossarium slavicum 1792, 50, je Pohlin z navedbo: Lijtrom, Hung.[arice] Lajjtrom, in-
» Semeniška knjižnica v Ljubljani, sign. X VII, 6, 7. " NUK Ms 349. " NUK Ms 437.
252
dex paginarum libri, sam priznal, da je izraz vzet iz madžarščine. Besedo so prevzeli v svoje slovarje npr. Zagajšek, Gutsmann in Murko, le-ta samo v slov.-nem. del s pripombo: P. Marcusisches Wort.
Z Vodnikovim Belednjakom se nekako neha množičen neposreden ali posreden preliv Pohlinovih besed iz Besedisha v druge slovenske slovarje. Po tem času, in tudi že prej, smo dobili Slovenci precej tiskanih slovstvenih del, kjer so se pisci tu bolj, tam manj, ali le poredko, zgledovali po Pohlinovem pravopisu in njegovih besedah. Ker vsa ta dela, npr. Japljevo in sodelavcev Sveto pismo, razna šolska berila, dela M. Ravnikarja itd., jezikovno še niso dodobra preučena in izpisana za zgodovinski slovar slovenskega jezika, bi bilo za zdaj o premem Pohlinovem vplivu na njih besedišče vsako približno ugibanje odveč.
Iz te dobe je ohranjenih še nekaj nedokončanih poizkusov rokopisnih slovarjev in zbirk slovenskih besed, ki tudi niso šle neopazno mimo Pohlinovega Besedisha. Med temi je vsekakor vreden posebne pozornosti v treh knjigah inter-folirani J. Chr. Adelungs Wörterbuch der Orthographie und der deutschen Sprache. Wien 1815", kjer je Jurij Alič (1779—1845) na praznih vmesnih listih napisal bogat slovenski besedni zaklad, med drugim za tedajšnji čas tudi samorasle izraze, kakor so npr. denarnica, dežnili, drevored, jezikoslovec, kolodvor, naravoslovje, pljučnica, tiskarna, vseučilišče itn. Seve ni vse zrnje scela skliio na njegovi njivi, veliko besed je vzel npr. iz Metelkove Lehrgebäude der Slowenischen Sprache 1. 1825, po čemer in po nekaterih zapisih v metelčici sklepamo, da je Alič začel pisati slovar šele po 1. 1825; kdaj ga je končal, ne vemo. Besede der Pfuscher — mojfter jkasa, famovuk in Selbstlehrling jamovuk nam povedo, da je uporabljal Alič tudi Gutsmannov Deutsch-windisches Wörterbuch iz 1. 1789, in odtod je prišla prenekatera Pohlinova beseda še v njegov slovar.
2e petdeset let po izidu Besedisha sta izšla še dva tiskana slovarja polna naravnost ali posredno prepisanih Pohlinovih besed. Urbana Jarnika (1784—1844) Versuch eines Etymologikons der Slowenischen Mundart iz 1. 1832 ima večino besedja iz Pohlinovega Besedisha in Gutsmannovega slovarja, čeprav je Jarnik v uvodu grajal Pohlina, da ima mnogo slabih skovank in neprimernih besed iz drugih slovanskih narečij, toda sam je vzel prav take izraze od njega.
Antona Murka (1809—1871) Slovenlko-Nemlhki in Nemihko-Slovenfki rözhni belednik iz 1. 1832—1833 je bil ob prelomu dveh slovarsko-jezikovnih dob glede na kakovostne besede jezikovno-prerodnih ustvarjalcev, kakor so bili Japljevci, Vodnik, Ravnikar- Metelko, ter glede na Dajnkove, Volkmerjeve, Šmigovčeve in lastne narečne zapise z ene strani obetajoč kažipot v prihodnost, z druge strani pa je še pogreval izpred petdesetih let slabe Pohlinove besede abarat, abora, adofs, areč, Hervor, hevz, hibla, hibun itd. Murko se je naslanjal na Vodnika in na druge, predvsem pa na Gutsmannov tako nemški kakor slovenski besedni zaklad, ki je poln Pohlinovih besed, le-te pa je jemal k temu še kar iz Besedisha. V predgovoru slovarjevega nemško-slovenskega dela je Murko sicer opozoril bralca, da naj ima v slovensko-nemškem delu besedi areč die Ursache, ki si jo je Pohlin izmislil, in siven grausam za nedopustni; pri tem pa je v nemško-slovenskem delu pri Ursach arezh ponovno vknjižil s pripombo schl.[echt], t. j. slaba.
" NUK R 77596.
253
beseda; glede besede siven pa ni vedel, da je treba v Besedishu Sivn, Sivnek, Sivnoft pisati in brati silen, silnik, silnost, kar imajo deloma že slovenski protestantski pisci. O Murkovem besedju, njegovih virih in o izrednem vplivu slovarja na poznejše slovenske besednjake je nadrobno pisal A. Breznik, k čemur skoraj ni kaj dodati^=.
A. Janežič, M. Cigale in M. Pleteršnik, najboljši slovarniki za Murkom, Pohlinovega Besedisha niso več jemali resno in ga za neposreden prevzem njegovih besed redno niso upoštevali, uporabili so ga le poredko. Samo Cigale se je v uvodu nemško-slovenskega slovarja 1. 1860 nekoliko razpisal o Pohlinu in navedel za zgled nekaj njegovih besed. Pleteršnik omenja v Pripomnjah Pohlina poleg Gutsmanna, Murka in Zalokarja kot »slovarjepisca, ki je napačno in brez potrebe za slovar koval besede... in takih besed, ako jih je gradivo ponujalo, ni kazalo sprejemati.« Med viri za slovar navaja Pleteršnik vendarle tudi Pohlinovo Kranjsko gramatiko 1768, Tu malu besediše 1781 in Kmetam za potrebo (prevod) 1789.
Kakor o vseh slovarjih, od Megiserjevega iz 1. 1592 dalje, je tudi o Janežičevih slovarjih^" in o slovarju Cigaleta" in Pleteršnika^s napisal Anton Breznik obširne nadrobne ter strokovne razprave, ki pa so vsaj nekatere potrebne zaradi novih znanstvenih izsledkov že precej dopolnil. 2e on je pravilno dognal, da so se prepisovale nekatere besede na slepo iz slovarja v slovar. Tako je tudi v Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju 1. 1894—1895 »mnogo izrazov, ki jih je iz enega vira zapisalo po 5, 6 nabiralcev in so zato oznake, ki jih Pleteršnik navaja kot vir besedam, brez znanstvene vrednosti« (k čemur je treba pripomniti, da to za vsako besedo, zlasti iz najstarejših virov, ne velja).
Ko obrnemo prednjo ugotovitev v prid Besedishu, se prepričamo, da je nešteto besed, ki jih je Pleteršnik pripisal Gutsmannu, Vodniku, Jarniku, Murku, Cafu itd., v resnici Pohlinovih. Ce Pletršnik Pohlina ne bi porinil ob stran in bi bil upošteval tudi njegov že lepo po abecedi urejeni besedni zaklad, ulovil bi bil tri muhe na en mah. Zvedel bi bil — kolikor Pohlin ni vzel besed iz starejših domačih in tujih slovarjev — za prvi besedni vir, ne pa da ga je pripisal šele Cafu, Miklošiču, Zalokarju idr., ali pa pustil geslo brez omembe vira. V drugo: pomnožil bi bil iztočnice z besedami, ki jih je mogel najti precej samo pri Pohlinu, a jih zdaj ni v slovarju. V tretje pa bi bil slabo prikrojene in narejene besede, domače in tuje, spoznal pri viru samem, bi jih bil izpustil, ne pa da jih je po izpisih iz poznejših besednjakov kot dobre uvrstil v slovar. Za ponazoritev tega bodi naslednja primerjava:
Pohlin ima pod črko A 246 iztočnic, Pleteršnik pa 470; od teh je 92 takih, ki so tudi v Besedishu, a le-tega vir navaja Pleteršnik samo pri aboral, asla in aškrt, Pohl. (Km.) pri ampak. Pri 88 geslih, ki jih ima tudi Pohlin, pa so večinoma navedeni poznejši slovarniki Gutsmann, Vodnik, Jarnik, Murko, Cigale itd., pri redkih besedah so starejši viri, ali pa so brez vira.
" RDHV 169—171, CZN 22—32.
" RDHV 171—173, CZN 87—98, 156—164.
" CZN 147—156, 164.
" SBL II. 381—384.
254
Naš oris o vrednosti, pomenu in vplivu Pohlinovega Besedisha na besedni zaklad najvažnejših slovenskih rokopisnih in tiskanih slovarjev končamo pri Pleterš-niku, dasi je nekaj neporabnih Pohlinovih besed preniknilo še v slovarje 20. stoletja, npr. malostno v 4. izdajo Janežičevega — Bartlovega nemško-slovenskega slovarja 1. 1905, zaznavno pa v 4. izdajo Janežičevega — Hubadovega slovensko-nemškega slovarja 1. 1908. Od Pleteršnika sem se v slovarjih posamezni besedi ni pripisovalo važnosti o njenem izviru, a gledalo se je vse bolj na njeno pravo-pisnost, na pisno in govorno uporabnost. Ko še v najnovejšem Slovarju slovenskega knjižnega jezika iz 1. 1970 beremo abota, aboten, abotnica, abotnik, abia-nek, adraš, ajati, ajd, ajdovnik, ajdovica, akademija itd. pač nihče več ne pomisli, da je zapisal iste besede že Pohlin pred stoindevetdesetimi leti ter pred njim nekatere še drugi.
Naša preverjanja in dognanja nam dokazno potrjujejo, kako nepresodno in krivično je bilo odrivati Pohlina in njegova dela več ko stoletje iz slovenske pre-rodne, slovstvene in jezikovne stvarjalnosti, in to ne toliko iz res stvarnih in nepristranskih razlogov, kolikor iz precej osebno mu navržene nepriljubljenosti zaradi nekaj zagrešenih napak'^.