162
A. BREZNIK:
O STAVI DOPOVEDNEGA GLAGOLA.
f"W^F^4 dor vzame kako starejšo rfljrapp^ slovensko knjigo v roke *=^W) in pregleda le nekaj strani, pfpliPcSu zapazi razliko prejšnjega Kfj^&M sloga mimo sedanjega ^^^^B zlasti v tem, da stoji v ^šg^zs prejšnjem glagol najrajši na koncu stavka. Prvi naši pisatelji, ki so bili samo prestavljava' in so se čisto skla-vično oklepali tujega sloga, se v tem niso držali kakega trdnega reda; mlajši pa, zlasti oni iz XVIII. in iz prve polovice XIX. veka, so domalega redno stavili glagol na konec. Za pisatelji so šli tudi prvi slovničarji, ki so tako stavo odobrili ali vsaj dopustili. Dasi je bila taka stava v veliko primerih prava ali vsaj dopustna, so v še več primerih pisatelji res tako zabredli, da je bilo treba močne reakcije, s katero bi bili pripravili narodnega duha zopet do veljave. Ali kakor je že lastno reakciji, da zameta ne samo to, kar je slabo, ampak tudi dobro, ki je slučajno v zvezi s slabim, tako so tudi tu končno glagolovo stavo kar splošno zavrgli, kar ni bilo prav. Mož, ki je to storil, je bil s pristno narodnim duhom prepojeni Levstik, ki je v svojih „Napakah slovenskega pisanja" (1858) zavrgel končno stavo glagolovo s tem, da jo je obdolžil germa-nizma. Trdnega mesta si pa glagolu tudi Levstik ni upal določiti; svetoval je le, naj se ne stavi predaleč od pomožnika in da naj stoji rajši ob začetku nego na koncu stavka. Končni glagolovi stavi je zadal Levstik s tem smrtni vdarec, in že v prihodnji izdaji svoje slovnice (1863) je oklical Janežič njegova načela za svojstvo slovenskega glagola. Za prosti stavek pravi tam (168), da se glagol „sploh ne stavi predaleč od svojega pomožnika in da stoji v večih stavkih raji v sredi za pomožnikom, kot od  njega
oddaljen na koncu celega reka"; za zložene stavke pa (260): „Dopovedovavni glagol na konec pokladati, kakor v nemščini, to slovenščini ni lastno; pravo mesto mu je kmalo za oziravnikom ali veznikom, bodisi precej za pomožnikom ali vsaj blizo njega; predaleč naj se glagol nikoli n"e deva od svojega pomožnika, sosebno na konec ne — razun v krajših stavkih." Obe te pravili veljata še danes nespremenjeni, Janežič-Sket, SI. 8. 268, 273. Po teh načelih se je razvijala in razvila sedanja stava, ki jo znači zlasti to, da gledajo pisatelji po nji pač na to, da glagol nikoli ne pride na konec, kar pa vselej ni prav, ali premalo gledajo na to, kje mu je pravo mesto.
Vzor, po katerem se imajo posneti pravila glede glagolove stave, ne more imeti drugje svojega temelja nego v slogu narodnega jezika. Dosedanja pravila so baš vtem pomanjkljiva, ker se ne opirajo na ta tla. Da se izognemo tej napaki, hočemo po stavkih iz vsakdanjega življenja določiti nekaka pravila glede glagolove stave.
Opazovati hočemo kratke in daljše stavke, da spoznamo razmerje glagola-dopovedka do vseh ostalih členov in besed v stavku. Kakor znano, ima v vsakem stavku ena beseda največo važnost in zato najmočnejši povdarek, ki ravno vpliva na stavo drugih členov in tako tudi na stavo glagola. Zato hočemo povdariti vsako besedo v stavku posebej, da bodemo videli, kakšno mesto ima glagol za tisti primer.1) (1) Ali gospodar  plačuje  hlapce   (ali   gospodinja)?
') Za tak poskus nam najbolje služijo stavki z obrnjeno stavo, inverzijo. Delim pa tukaj stavke na podlagi enklitik, naslonic v dve vrsti: v take stavke, kjer stoji pomožnik (in druge naslonice) za osebkom (= ravna stava), in v take, kjer je pomožnik pred osebkom (= obrnjena stava).
(2) Ali gospodar izplača vselej svoje hlapce? Povdarjen dopov. glagol je mogoč tudi pred osebkom: Ali pa izplača gospodar redno svoje hlapce? (3) Gospodar pošteno plačuje svoje hlapce. (4) Čudno, da je gospodar hlapca plačal (in ne dekle). Vzemimo nekaj daljši zgled! (1) Ali je soseda vzela na posodo pri vas tiste goldinarje? Rada pride glavno povdarjena beseda delj od začetka: ali je včeraj pri vas soseda vzela tiste goldinarje na posodo? Tudi: Ali je tiste goldinarje soseda vzela pri vas včeraj na posodo? Delj od začetka pa glavno povdarjena beseda skoraj ne gre. V zadnjih dveh vari-jantah more stati glagol seveda tudi bolj pri koncu ali na koncu: . . . soseda tiste goldinarje vzela na posodo; ali: ... soseda tiste goldinarje na posodo vzela. Nepovdar-jene besede pripustijo seve še več permu-tacij, a za naš namen nimajo pomena. (2) Čemu je pa soseda vzela [mogoče tudi: vzela soseda] včeraj tiste goldinarje na posodo? Nadalje se morejo menjavati besede pred povdarjeno besedo in one za njo po tem načinu,  kakor je pod (1) tega zgleda.
(3)  Kako da je soseda šele včeraj vzela tiste goldinarje na posodo? Delj od začetka: Kako da je soseda tiste goldinarje šele včeraj na posodo vzelal (ali: — vzela na posodo). Daljne permutacije so slične onim pod (1) tega zgleda. (4) Ali je soseda včeraj pri vas kaj denarja vzela na posodo? Lehko pride glagol k pomožniku: ali je vzela soseda včeraj pri vas kaj denarja na posodo? (5) Ali je soseda na posodo vzela včeraj tiste goldinarje? Delj od začetka: ali je soseda tiste goldinarje na posodo vzela} Dosti je zgledov! Kakšen nauk posnamemo iz njih?
Pred vsem čutimo v njih nekak ritem, po katerem se sporejajo besede po gotovem redu. Sledijo si besede liki valovi v strugi, ki se dvigajo in padajo: menjavajo se po-vdarjene besede z nepovdarjenimi, močneje naglašene s slabeje naglašenimi. Disonanco čutimo v takem stavku, kjer se vrsti zaporedoma več naglašenih besed ali narobe več nenaglašenih. Katere besede ali členi v stavku
163
naj si sledijo, to se pa seveda ne da spraviti v pravilo, vsaj za daljše stavke ne, ker so besede dolge in kratke in zraven tega v slovenščini različno naglašene (ena na zadnjem, druga na predzadnjem zlogu i. t. d.), ampak dopuščeno je kolikor toliko posameznikom, da jih po svojem subjektivnem čutu razvrščajo v ritem. Drugič kažejo zgledi, da glavnopovdarjena (samostojna) beseda ali člen ne more nikoli na konec stavka. Ritmično najlepše je, da stojijo glavnopovdar-jeni osebki, dopolnila ali prislovi kmalu od začetka, če je mogoče; dopuščeno je seveda tudi, da stojijo blizu konca; ali da bi bila glavnopovdarjena beseda zadnja v stavku, to je slovenskemu jeziku tuje in zoprno, in je tudi govorniško slabo. Izvzeti so pri tem kajpada goli in skrčeni stavki, ker tu beseda ne more drugje stati, če je prav povdarjena. Očitno je tudi, da mislimo tu le na naravni besedni red, ker po umetnem redu sme postaviti govornik kako besedo zato na konec, da ji da večo pozornost, n. pr.: Med najlepšim cvetjem se pogosto skrivajo — kače.
Za glagolovo stavo moremo posneti iz tega:
1. Nenaglašen dopovedni glagol pride najrajši za glavnopovdarjeno besedo ali k svojemu pomožniku. Napaka dosedanjih pravil je v tem, da povzemajo vse primere glagolove stave v eno samo pravilo. Ločiti moramo najprej, je li glagol naglašen ali nenaglašen; tu vzemimo drugo. Glagol se v slovenščini zelo svobodno giblje, vendar se mu dado določiti neka mesta v stavku. Kakor kažejo zgledi, pride glagol najrajši za glavnopovdarjeno besedo, to je, za povdarjenim osebkom, dopolnilom ali prislovom (a). To je vteme-ljeno že v razmerju, v katerem stojijo členi med seboj, da so namreč dopolnilo in prislovi bolj povdarjeni in morajo prej stati nego dopovedni glagol (Janežič-Sket, SI. 8. 181.). Potemtakem glavnopovdarjena beseda določa, ali pride glagol bliže začetka ali v sredo ali na konec stavka. Ako je povdarjena beseda pri koncu, je umevno samoposebi, da mora glagol na konec, kar je treba poli*
164
vdariti, ker se v sedanji pisavi tako ogibajo konca. Kadar ritem dopušča, more glagol tudi k pomožniku, zlasti v stavkih, kateri ne nosijo posebnega povdarka (p). Vendar pa za vse primere ne veljata te dve pravili, ampak je mogoče staviti glagol tudi še kje drugje sredi stavka, če ritem tako zahteva. Ali splošno shajamo s tema praviloma. V zgornjih zgledih smo videli, da bi mogel glagol večkrat tudi na koncu stati, ali ker je v sedanji pisavi ta stava tako odiozna, je ne vrivamo, zlasti tu ne, ko ima glagol za povdarjeno besedo ali pri pomožniku boljše mesto. Nagon sedanje pisave, da stoj glagol pri pomožniku ali blizu njega, si s tem izvajanjem ni v nasprotju, le da poslednje zahteva, da pride glagol k pomožniku le tedaj, če ritem dopušča; blizu pomožnika pa more stati, če pride tudi glavni povdar blizu pomožnika.
2. Razmerje dopovednega glagola do osebka. Če je a) dopovedni glagol na-glašen, velja o njem to, kar smo rekli zgoraj o drugih povdarjenih stavkovih členih: stoji rajši pri začetku nego dalje v stavku, bodisi pred osebkom ali za nijm, le na koncu stavka naj ne stoji. Če je b) osebek naglašen, stoji vedno pred glagolom, nikoli za njim; če sta pa c) oba nenaglašena, osebek in glagol, si sledita v stavkih z obrnjeno stavo tako, da je glagol vedno za osebkom, ker če bi si sledila narobe, bi veljal osebek za naglašenega.
Pojasnimo to z nekaj zgledi!
K 1. točki: Kadar gre za narodno stvar, naj gotovi rodoljubi v veči meri pokažejo svoje rodoljubje; ritmično slabeje bi tu bilo, ako bi glagol pri pomož. stal: ... naj pokažejo gotovi rodoljubi v veči meri svoje rodoljubje. — Mitrovo češčenje se je dolgo časa ohranilo pri rimskih prebivavcih; pri rimskih prebivavcih se je Mitrovo češčenje dolgo Časa ohranilo; mogoča je tudi ta stava: pri rimskih prebivavcih se je ohranilo Mitrovo češčenje dolgo časa, ker je po-vdarek na dolgo in ne na zadnji besedi časa. — Julijan odpadnik je pričakoval od Mitrovega  češčenja največ vspeha za ob-
novitev nekdanje slave poganstva. Ali Bog vsakemu človeku podeljuje dejansko milost? Katekizem, 125. itd. Nasprotno bi pa veljala beseda, ako bi se postavila pred glagol, za naglašeno: Julijan odpadnik je od Mitrovega češčenja pričakoval največ vspeha za obnovitev i. t. d.
K 2. točki: a) Milost se imenuje dar, ker je ne moremo zaslužiti, ampak nam jo Bog samo podari zavoljo zasluženja J. K., Kat. 123. — Kako je Jezus Kristus postavil zakrament svete pokore? Kat. 151. — Napačno: Kdaj je Bog zakon postavil? Kat. 173, prav: Kdaj je Bog* postavil zakon?
b)  Namesto: Ljudstvo si more priboriti svoje pravice le tako, kakor so izsilili Angleži svojo magno charto ali kakor so strmoglavili Francozi kraljevsko oblast, prav: ljudstvo si -more priboriti svoje pravice le tako, kakor so Angleži izsilili svojo magno charto ali kakor so Francozi strmoglavili kraljevsko oblast. — Ali so vsi angel j i ohranili milost božjo? Kat. 27. — Skopuh se boji, da so se vsi ljudje spremenili v tatove.
c)   Namesto: Zakaj se milost imenuje nadnaraven dar? Kat. 124, prav: zakaj se imenuje milost nadnaraven .dar? — Namesto: Kriva prisega je silno velik greh, ker ž njo človeška družba izgubi zadnje sredstvo, zvedeti resnico ter braniti pravo in pravico, Kat. 94, prav: kriva prisega je silno velik greh, ker izgubil njo človeška družba zadnje sredstvo ... — Nam.: Razne pomanjkljivosti nas preverijo, da je pisec sestavil to delo z veliko naglico, prav: razne pomanjkljivosti nas preverijo, da je sestavil pisec to delo z veliko naglico. Kakor osebek, tako bi veljali na takem mestu tudi drugi členi za na-glašene, ako bi stali pred glagolom, n. pr.: Tasilo je vstanovil več samostanov, da bi se ondi vzgojilo dovolj misijonarjev za Slovence, bolje: da bi se vzgojilo ondi i. t. d. Če bi bilo ondi povdarjeno, potem bi pa smelo tu stati.
Kar smo povedali o glagolovi stavi, velja ne le za stavke z obrnjeno stavo (t. j. za vse stranske in one glavne, ki se ne zače-
165
njajo z osebkom), ampak v isti meri tudi za stavke z ravno stavo (t. j. za glavne, ki se z osebkom začenjajo). Praktično bi se dopustil razloček le v tem, da bi se smel v drugem slučaju staviti glagol rajši k pomožniku ko za povdarjeno besedo, s čimer bi bilo vstreženo nagonu sedanje pisave.
Enako dopovednemu glagolu stoji n e -določnik ali za glavnopovdarjeno besedo (v začetku, na sredi ali na koncu) ali pri svojem glagolu, od katerega je odvisen, ali nazadnje, kjer ga ritem zahteva. Glagol, na katerega se nanaša nedoločnik, smatra slovenščina za pomožnik, zato ne sme stati na koncu stavka in sploh ne oddaljen od drugih pomožnikov.
3. Kakšno razmerje obstoji med prejšnjo stavo in sedanjo? Naokoseloči ona od te v tem, da je glagol na koncu. Vendar končna stava ni bila samo slučajna, vsaj v svojih mejah ne, ampak je stala pri glagolu na koncu vedno tudi glavnopovdarjena ali na glagol se nanašajoča beseda, in ko taka je bila stava, v svojem bistvu kajpada, opra vičena in za vedno veljavna. Ako hočemo torej kak stavek iz starejše stave prestaviti v novo, ni dovolj, ako samo glagol odmaknemo od konca in ga potisnemo k pomožniku ali kamer že, ampak moramo z glagolom vred tudi na glagol se nanašajočo ali povdarjeno besedo odmekniti in jo pristaviti k glagolu (pred glagol, kakor smo videli, menj dobro za glagol), ne pa je na koncu puščati. Krivo umevanje razmerja med obema stavama je rodilo in poraja v sedanji pisavi silno napak, ko trgajo narazen one besede, ki bi morale skupaj stati. N. pr. po starejšem je prav: On je svojim sovražnikom iz srca odpustil, tega ne moremo pretek-niti tako: on je odpustil svojim sovražnikom iz srca, ampak: je iz srca odpustil svojim sovražnikom, ali k večemu: je odpustil iz srca svojim sovražnikom. — Starejše: kaj pomaga, če ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi, se ne more pretekniti, kakor se je že bralo: pa trpi na svoji duši škodo, ampak: pa škodo trpi na svoji duši, ali k večemu: pa trpi škodo na svoji duši. Starejše: Nisem
vreden, da bi od njegovih čevljev jermena odvezal, ni moči tako: da bi odvezal od njegovih čevljev jermena, ampak: da bi jermena odvezal od njegovih čevljev, ali k večemu: da bi odvezal jermena od njegovih čevljev. Možno bi bilo pustiti besede na koncu, če ima vsaj predzadnja glavni povdar: Mali greh stori, kdor prelomi božjo besedo v kaki mali reči, Kat. 182. Po tem načinu se dado prestavljati stavki v sedaj navadno pisavo, ali ne vsi stavki od kraja. Mnogo stavkov, daljših in kratkih, tudi po novem ni mogoče drugače povedati kakor po starem: tedaj mora glagol na koncu ostati. O tem v naslednjem.
4. V sedanji pisavi se ogibajo staviti glagol na konec, bodisi v daljših ali v kratkih stavkih. Za kratke stavke so terjali tudi novejši slovničarji (Janežič, r. t. 260, Hrvat, Pravila za pisavo 18.), da bodi glagol na koncu. Ali ker se je v reakciji proti starejši končni stavi naglašalo le splošno pravilo, se je to glede kratkih stavkov tako prezrlo, da so se jeli pisatelji tudi v kratkih, in ne le v daljših stavkih ogibati konca. Ali samo za kratke je še premalo zahtevano, treba je mnogokdaj tudi v daljših stavkih devati glagol na konec. In to: Kadar ritem ali blago-glasje ne dopušča, da bi se preložil glagol z glavno povdarjeno besedo od konca k svojemu pomožniku. To pa se primeri v kratkih stavkih večkrat, ker poudarjena beseda ne more biti na koncu; kedaj pa velja to za daljše stavke, ni moči določiti, pač pa uho dobro čuti, ako se glagol koncu odmakne; v stavkih, sestoječih iz osebka, glagola in dopolnila ali prislova, v katerih je dopolnilo ali prislov povdarjeno, pa gre glagol vedno na konec. Proti temu se danes silno mnogo greši, pa zavoljo tega, ker se tako mnogokrat čuje, v šoli in po knjigah, da je končna glagolova stava — germanizem! Nemalo škodo so prizadejali nabožnemu slovstvu, molitevnikom, katekizmu, prestavam sv. Pisma itd. Navedimo nekaj svarilnih zgledov!
Za daljše stavke: Namesto: Z božjim ropom  greši, kdor   prejme   po   nevrednem
166
kak sveti zakrament, Kat. 89, bolje: kdor kak sveti zakrament po nevrednem prejme. — Nam.: Zakaj udarijo škof birmanca n a 1 i c e ? Kat. 136, bolje: zakaj škof birmanca na lice udarijo? Ker je na lice povdarjeno, ne more stati na koncu; če bi ga pa spred pomeknili, je pa slab ritem: zakaj na lice udarijo škof birmanca? — torej najbolje glagol na konec. — Nam.: Po notranje in zunanje ob enem molimo, kadar notranje misli izgovarjamo ob enem tudi z besedami, Kat. 69. bolje: kadar notranje misli ob enem tudi z besedami izgovarjamo. — Nam.: V šesti prošnji očenaša prosimo, da bi nas Bog varoval skušnjav, Kat. 74. prav: da bi nas Bog skušnjav varoval. — Nam.: nauk, katerega sveta Cerkev zapoveduje verovati, Kat., prav: katerega sveta Cerkev verovati zapoveduje. — Nam.: to so verzi, v katerih dela mera silo besedam, bolje: v katerih mera besedam silo dela. — Nam.: Zlogi se skladajo iz glasov, katere suje človek s sapo iz pljuč, bolje: katere človek s sapo iz pljuč suje itd. Le ne imeti strahu pred glagolom ¦ na koncu!
Za kratke stavke: Nam.: Sovraštvo bom postavil med teboj in ženo: ona ti bo strla glavo, ti pa boš zalezovala njeno peto, Zgodbe I. 47., bolje po stari Wolfovi prestavi: ona ti bo glavo strla, ti pa boš njeno peto zalezovala. — Nam.: Ako bi verovali Mojzesu, bi verovali tudi meni, Zg. II. 196, bolje po Wolf.: Ako bi Mojzesu verovali, bi tudi meni verovali. — Nam.: Jezus je napovedal, da bo vstal od mrtvih; da bo šel v nebesa in poslal svetega Duha, Kat. 40, bolje po prejšnjem Kat.: da bo od mrtvih vstal, v nebesa šel in svetega
Duha poslal. — Nam.: Blagor usmiljenim, ker bodo dosegli usmiljenje, Kat. 195, bolje: ker bodo usmiljenje dosegli. — Nam.: telesna dela usmiljenja: 1. nasičevati lačne; 2. napajati žejne; 3. sprejemati popotnike; 4. oblačiti nage, Kat. 199, bolje po starem: 1. lačne nasičevati; 2. žejne napajati itd. Takih stavkov slovensko uho ne more prenesti! Ako je n. pr. novi katekizem po eni strani še toliko konservativen, da je ohranil celo pomožnik na koncu: ki je za nas križan bil. kar je pa pametno, dasi za sedanjo pisavo arhaistno, bi pričakovali po drugi strani, da bi varoval glagol na koncu tam, kjer ga uho zahteva.
Dalje v kratkih glavnih stavkih: če bi imel priti povdar na konec, naj gre rajši glagol. Dobro slovensko in ritmično lepo je: Jezus učencem noge vrniva; grešnica Jezusu noge mazili; Jezusa v smrt obsodijo; Jezusa na križ pribijejo; Jezusa v grob položijo. Vendar ne: Jezus na križu vmrje, ker je glagol naglašen, torej: Jezus vmrje na križu. Ce pa je le ena beseda pred zadnjo naglašena, more glagol nazaj: Jezus sreča svojo žalostno mater; Jezus vzame težki križ na svoje rame; Jezus prvič pade pod križem — zakaj pa tu tako, vemo iz zgoraj povedanega.
Za nikavne stavke velja samo to pravilo: če je beseda, katero glagol zanikava, bolj povdarjena nego nikajoči glagol, gre ona beseda naprej; če je pa nikajoči glagol bolj povdarjen, gre pa ta naprej.
Vrhovno merilo, potekajoče iz zmisla sedanje pisave, glede sloga našega pismenega jezika pa nam bodi vselej: plastika združena z logiko.