France Brenk
Slovenski \OB film
Dokumenti in spomini (Drugo nadaljevanje)
Spomin na začetek
Popotovanje v ČSR
Preden je »padla prva klapa« za film Na svoji zemlji, preden se je sploh kdo pogovarjal s Cirilom Kosmačem o Očku Orlu in scenariju po njem, torej o temi za naš prvi dolgi igrani in zvočni film V srcu Evrope, je za razvoj filma med nami omembe vredno tudi popotovanje jugoslovanske, pravzaprav pa hrvaško-slovenske delegacije v Prago, v ČSR, spomladi leta 1946.
Tudi na to epizodo v rasti našega filma kaže posebej opozoriti danes — če naj napravim spet izlet v prihodnost — decembra 1975, po tako imenovanem praznovanju 30-obletnice slovenskega filma. Če je bil namreč začetek slovenske povojne filmske ustvarjalnosti Na svoji zemlji, smo praznovali tri leta prezgodaj. In jubilej so praznovali posebej slovesno v Celju. Žal pa z anarhičnim filmskim sporedom ter s tremi neurejenimi, nepopolnimi razstavami, posvečenimi zgodovini na pol slovenskega na pol jugoslovanskega filma, filmskega plakata in filmske literature. Fotosi niso prikazovali niti vseh slovenskih igranih filmov, Slavico so po njihovem izdelali 1947., filmski plakat je bil urejen po nikakršnem kriteriju, filmskega prospekta ■— dragocene spremne besede k predstavi — ni bilo, in niti ne vseh izvirnih knjig slovenskih avtorjev o filmu. Tako so s prireditvijo celjske delavce potegnili pošteno za nos. In posebej: eden izmed viškov prireditve je bila predstava novega slovenskega NOB filma Med strahom in dolžnostjo. Hkrati je izšel članek naše znane filmske kritičarke, v katerem se zavzema avtorica za »novo, naklonjeno vrednotenje domačega filma«34 in pa ocena novega dela pod naslovom »Vrnitev k začetku — Eisensteinova govorica v novem filmu Vojka Duletiča Med strahom in dolžnostjo«. Torej Vojko Duletič in S. M. Eisenstein! Kakšna medvedja usluga, kakšna dialektika!35
3‘ Film in publika, Delo, 17. XII. 1975.
JS Ista avtorica se namreč že nekaj časa zavzema tudi za marksistično filmsko kritiko, npr.: »Vloga filma. Na celjskem filmskem tednu se je začel posvet o marksistični kritiki,« ali: »Poseg čez vrzeli. Ob razpravah o vprašanjih filmske kritike v Banjaluki in Celju. Marksistično vrednotenje filmske estetike.« — Delo, 12. in 26. XII. 1975.
CoK)3H3*H KoHTpOJIbHaa KoMBCCHH B BeHrpHH
. J5S. unit.	m '¿ffa
7„0C
K S
•	«»»• .-e. yaocioaepea::» ;>ooist;ckkk no^aHSH«
... PLLiS, OShUA PirtOflM.Cl MH4 0n,X50fiATH (OIKTAHTHH
B im, "to sr jssporawMs npooan veje: xeppiiiopan Benrpan. ‘ '.o	ut; ,b es«tr*» at S«*rp*aa b Ilpary a» Han;tHs
S 2-0752,
’ ’ •?««» no 1" ras 1956 pa»»
»Zvezna kontrolna komisija na Madžarskem. Dovoljenje je izdano jugoslovanskim državljanom Brenk France, Omota Rudolf, Semolič Jože, Hlavati Konstantin, da smejo prepotovati ozemlje Madžarske. Imenovane osebe potujejo iz Beograda v Prago z avtom »Steer« N° C-0758.
___ Veljavno do 15. maja
1946. leta. Načelnik Zvezne kontrolne komisije na Madžarskem general-major I.
Levuškin«
V času proslav 30-letnice slovenskega filma pa so molčali o temeljnih letih naše filmske zgodovine, ko je izšlo tudi 77 kratkih filmov,38 o letih, ki so omogočila Na svoji zemlji. Če se jim je zdelo zamalo prikazovati filme, ki so v zvezi z NOB, npr. o vojnih zločincih, in pa o fizkulturnikih, naj bi prikazovali vsaj Ljubljana pozdravlja osvoboditelje in pa izbor značilnih Obzornikov.
Med priprave na naš prvi igrani zvočni film spada tedaj tudi naše popotovanje v ČSR. Koristilo pa naj bi še srbskemu snemanju Slavice (1946) in hrvaškemu Živječe ovoj narod (1947).
Prvi filmski stik z osvobojeno Jugoslavijo so skušali vzpostaviti Čehoslovaki že
13.	decembra leta 1945. »Zplnomocenec ministra informaci pro dovoz a vyvoz filmu« Jindrich Elbi je pod št. 285-76, 330-69 poslal »zaupni dopis« veleposlaništvu Češkoslovaške republike v Beogradu, s priloženim osnutkom pogodbe, ki naj bi jo sklenili s »Filmskim poduzečem DFJ«, in po kateri naj bi pod določenimi pogoji poslali Čehoslovaki v Jugoslavijo »všetky filmi, ktore boly dosial československymi vyrob-cami vyrobene«. Čehi so nedvomno vedeli za našo programsko stisko, in pogodba, ki so jo predlagali, je bila za naše tedanje vzdušje, za naš odnos nenavadna: trda, strogo komercialna — kot da bi se ne bilo nič zgodilo, kot da bi ne bilo medtem vojne, revolucije.
M Filmografija jugoslovanskog filma 1945—1946, Institut za film, Beograd, 1970, in: po podatkih letaka, ki je bil priložen celjski razstavi.
France Stiglic-Tugo in Ivan Marinček, 1946
Čehi so močno razvili svojo industrijo. Tudi filmsko: na Barrandovu — bolj varnem pred bombardiranji — so Nemci postavili velikanski osrednji atelje, kjer je snemala svoje filme tudi UFA.
Ker smo vedeli za neokrnjeno češkoslovaško filmsko industrijo, smo po nekaj mesecih razprav odšli na pot: naš izumitelj Rudi Omota, direktor zagrebškega Jadran filma Kosta Hlavaty in jaz. Z nemškim podoficirskim avtom Steyr 200, ki ga je potegnil iz Kokre naš šofer Jože Semolič, smo se 17. aprila prepeljali po zbombardirani poti improviziranih mostov prek Budimpešte in Gyora v Prago ... Naj omenim spomin na to pot, da bi morda današnji bralec lažje doumel povojno atmosfero, tedanje razmere: vsi drugi prelazi, razen pri Gyoru, so bili zaprti, na meji so ob sovjetskih stražarjih spet stali madžarski, ki so prav v tistih dneh, po obisku maršala Vorošilova Budimpešti, prevzemali mejo. Srečali smo se z izključno naturalnim gospodarstvom: edino plačilno sredstvo, ki je kaj veljalo, so bile cigarete in konjak. To so nam vnaprej sporočili iz Filmskog preduzeča DFJ iz Beograda. Večerja, prenočišče, zajtrk so stali 100 »partizank« in še nazaj smo dobili nekaj milijonov forintov. Vse prehode čez meje smo si utrli s svojim plačilnim sredstvom, ki je zaleglo več kot »Udostoverenie Sojuznuje Kontrolnaje Komisije v Vengriji«, ki jo je izdal po posredovanju našega budimpeštanskega veleposlaništva »načalnik, general-major I. Levuškin«. V Budimpešti smo obiskali tudi njihove docela izropane filmske ateljeje; med nekaj reflektorji in umazanimi zavesami so postavali trije ali štirje madžarski filmski delavci.
Naše plačilno sredstvo je na meji s Češkoslovaško dobesedno rešilo naših 1563 metrov eksponiranih pa nerazvitih partizanskih dokumentov, o čemer pišem na-
drobneje v prejšnjem poglavju: obmejni stražniki so hoteli pretakniti vso prtljago in komaj so se zadovoljili s tem, da nerazvitih filmov niso »razvili«, da so si ogledali le sličico za sličico filmov O, Vrba! in Pozimi na Triglav, s katerima smo imeli namen pokazati Čehoslovakom dosežka svoje proizvodnje.
Nasprotje med Budimpešto s porušenimi hišami, podrtimi spomeniki, prestreljenimi antičnimi skulpturami za Parlamentom, in dobro ohranjeno Prago, je vplivalo pretresljivo.
Toda o več kot prisrčnem sprejemu ni da bi govoril. Tembolj zavoljo vzdušja izrednega prijateljstva in naklonjenosti Čehoslovakov do nas in našega boja, kar je povzdignil obisk maršala Tita Pragi — in Barrandovu — nekaj tednov pred našim prihodom. Dejal bi, da so nam bila že ob prvem stiku odprta vsa vrata. Obiskovali smo njihove filmske ustanove in se pogovarjali s filmskimi delavci, predvsem s — spet — direktorjem Barrandova, ing. Lavoslavom Reichlom, po rodu Dalmatincem, ki je leta 1933 češko filmsko mesto zgradil. V pomoč sta nam bila viniški poet in Pražan, tedaj kulturni ataše naše ambasade, dr. Oton Berkopec, in svetnik veleposlaništva, slovenski štajerski učitelj Andrej Debenjak. In pa predvojni praški znanci, kar je bilo še živih, med njimi ravnateljica Detskega divadla — znamenitega praškega Gledališča za otroke in mladino, Mila Melanova.
Med razgovorom in razgovorom smo gledali filme. »Izveštaj o boravku delegacije Filmskog preduzeča FNRJ u CSR« poroča:
»Zadatk delegacije bio je:
1.	vršiti pregled i izbor filmova čehoslovačke produkcije za Jugoslaviju, i pod izvesnim uslovima zaključiti dogovor o kupovini filmova čehoslovačke produkcije.
2.	Proveriti mogučnost nabavke materijala i tehniških postrojenja za filmsku produkciju, te u slučaju mogučnosti kupiti filmskog materijala za 5 milijuna Kčs i to za produkciju u Beogradu, Zagrebu i Ljubljani.«
Delo smo si delili: Kosta Hlavaty in Rudi Omota sta se posvetila tehniki — Rudi je iskal predvsem nekakšno optično prizmo, s katero bi popravil svoj aparat za zvočni filmski zapis — sam pa sem s tovarišema z ambasade, ob češki asistenci, gledal filme.
»Zprava poverence pro jugoslavsky sektor zajmovy pri čsl. filmu«, ki jo je
3.	maja 1946 poslal svojim nadrejenim iur. dr. Hruška Jaroslav poroča, da smo dotlej »jugoslavšti pratele« videli 27 dolgih in 21 kratkih filmov, med njimi film Tito v Pragi in igrani Kameniti cvet, ki so ga, kot sem že omenil, posneli Sovjeti tudi v Postojnski jami, in pa 7 najboljših prizorov iz filmov, ki jih končujejo. Naš »Izveštaj« od 10. maja pa poroča, da je delegacija do 3. maja gledala »oko 50 umetniških, kratkih i črtanih filmova i filmskih novosti te 3. maja zaključila i 6. maja o. g. podpisala:
1.	principielni ugovor . o kupovini filmova čehoslovačke predratne produkcije;
2.	principielni ugovor o zameni žumala izmedju Jugoslavije i ČSR;
3.	ugovor o kupovini 5 filmova: Janošik, Devčica z Bezkyd, Cech panen Kutno-chorskych, Cesta do hloubin študakovg duše i (povojni) Cesta k barikadam.«
Pogoji za nakup filmov so bili konkretni: Filmsko preduzeče DFJ bo kupljene filme predvajalo na ozemlju FNRJ, vsak film naj bi poslali v po dveh kopijah, Pot do barikad pa v treh, licenca — pravica do javnega predvajanja — bi trajala tri leta, vsak film stane 50 tisoč din, tj. 5 filmov, 250 000 din.
»Izveštaj« govori dalje o vzpostavljenih stikih s češkimi podjetji, ki se ukvarjajo s proizvodnjo filmskih aparatur in drugih naprav, ki prihajajo v poštev za izgradnjo jugoslovanskih proizvodenj.
Tipični reklamni avto tistega časa na prvomajski paradi v Ljubljani 1946
Toda vseskozi se je zatikalo pri denarju. Delegacija naj bi razpolagala s 5 milijoni. Cehi so hoteli dinarje, ki so jih potrebovali v Jugoslaviji, dinarjev pa že tudi tedaj ni bilo. In tako je s te poti ohranjen svojevrstni dokument:
»Ministarstvo spoljne trgovine FNRJ, odelenje za uvoz, IV Br. 1072 100 72« naslavlja na »Filmsko preduzece FNRJ« na njegovo prošnjo za denar dopis s: Predmet: kompenzacija filmskih postrojenja za vino i rakiju. — U vezi vašeg akta broj 4034 ot 5. o. m. po predmetu kompezacionog posla i to, filmskih postrojenja za vino i rakiju u vrednosti 5 000 000 dinara, izveštavate se, da je ovo Ministarstvo sa ovom kompenzacijom načelno saglasno ... Ujedno se izveštavate da su cene za izvoz vina od 10—11 maligana predvidjene po 27 dinara fco jugoslovenska granica, a za rakiju na bazi 45 ‘°/o dinara 90—100 za litar... Načelnik Odelenja za uvoz Vlad. Milenkovič.«
Teh 5 milijonov v zraku, s katerimi smo šli na pot, je bilo prazen up. Tako so v vsem našem tedanjem praškem času deževale brzojavke med Beogradom in Prago, ker nismo ne hoteli ne mogli domala nič brez Beograda, npr.:
»Filmsko preduzece FNRJ, Centralna uprava. SM/IS, Br. 5065. — Ambasada FNRJ Jugoslavije, Jugoslovenskoj filmskoj delegaciji, za druga Brenka, Praga. — Danas smo Vam poslali telegram sledeče sadržine: »avons interet maximum dix films nouvelle production prix fixe 100.000 jusque 200.000 dinars franco belgrade sans douane licence trois ans y compris deux copiess stop payement dinars belgrade si censure accepte stop choissez seulement meilleurs films« — što Vam ovim potvrdju-jemo. — Smrt fašizmu — Sloboda narodu! — Upravnik, Aleksandar Vučo.«
Ali pa:
»26/4-1945 alm-jugoslavenska ambasada za brenka praha. — belgrade 1371 69 26 1230. — možete zaključiti po več javljenim cenama i uslovima tri posleratna filma ako valjaju stop osim toga od predratnih janošik, ho ruk, dousi u belom i još dva po vašem izboru po najviše šezdeset hiljada svaki film stop svi ostali uslovi isti stop za plačenje materijala telegrafirano juče stop — kupite 100 flašica skriptol tuša i četiri kutije rediš pera 02 i 03 mm stop filmsko preduzeče.«
Tedaj smo se prvič srečali z Vučom Aleksandrom, srbskim pisateljem, kasnejšim predsednikom Komiteta za kinematografiju, čigar ime in nov napor po centralizaciji jugoslovanskega filma bo tesno povezan z našim poglavjem o koncu leta 1946, o našem delu v Komitetu.
Filma Dousi u belom Čehi niso nikoli posneli, še danes ne vem, kje je Vučo zanj izvedel. Predlagali pa smo' v odkup še vrsto filmov: Filozofska historie, Mihi na Blatech, Zborov, Rukavička, Muzikantska Liduška, Počesne pani Pardubicke, Stu-dujemo za školou, Barbora Hlavasova — nekateri izmed njih so precej kasneje dosegli Jugoslavijo — in pripomnili:
»Izmedju ukupnog repertoara čehoslovačke produkcije dolazi u obzir za pri-kazivanje u Jugoslaviji verovatno oko 50 filmova čiji je nivo viši ot nivoa anglosaksonske predratne produkcije«. Ugotavljamo, da bi z vsakim češkoslovaškim filmom pri nas zaslužili kakih pol milijona in predlagamo stalni nadaljnji pregled češkoslovaških filmov, ter poročamo:
»Pregled dalj ih filmova predratne i posleratne čehoslovačke produkcije, kao informacije u vezi sa tim i nabavku literature, preuzeli su kulturni ataše naše ambasade drug dr. Oton Berkopec i ataše za štampu drug Vuk Dragovič kao i sekretar drug Andrej Debenjak . .
Prvič je bila tako uresničena misel, za katero smo se zavzemali še kasneje: filme za nas naj bi izbirali kulturni atašeji naših ambasad. Če bi se lahko to uresničilo, bi nas minulih 30 let marsikdaj ne bolela glava. Ker pa se ni, so kulturne atašeje z velikim veseljem zamenjali filmski kupci najrazličnejših okusov in izobrazbenih profilov, pa trgovski potniki po festivalih, ali celo stalno nameščeni filmski posredniki-trgovci po velikih mestih, npr. v Miinchnu.
Za tisti čas in za razmere na Češkem utegnejo biti hkrati zanimivi predlogi njihovih pogajalcev. Predlagali so nam:
1.	Jugoslovanske umetniške skupine naj snemajo svoje filme na Barrandovu, kjer bi jim bila za minimalne stroške na razpolago tehnična sredstva in tehnični kader.
2. Če pa bi v Jugoslaviji gradili ateljeje in laboratorije, je Češko državno filmsko podjetje pripravljeno investirati v naša podjetja najmanj 50 %> kapitala.
3.	Čim prej naj javimo, koliko ljudi in za katere stroke želimo poslati na študij na Barrandov, kjer bodo dobili po svoji želji zaposlitev in plačo.
4.	Zastopniki češkoslovaškega filma so se pripravljeni združiti z nami, Bolgari, Romuni, Madžari in Poljaki v enotno stališče do ameriških in angleških filmskih proizvajalcev in to na osnovi: čim nižji fix.37
5.	Češkoslovaška skupina ozkega filma želi snemati v Jugoslaviji, stroške svojega bivanja pa bi odplačala s kopijami svojih filmov.
17 »Fix« je ena Izmed mnogih zamotanih ukan filmske trgovine: film in licenco naj bi plačevali fiksno, enkrat za določen čas, ne pa, kot je bilo tudi v predvojni Jugoslaviji v rabi: čim višji odstotek od vstopnine.
Maršal Tito na obisku na Barrandovu spomladi 1946
To poročilo zaključujemo:
»Sva pomenuta tehnično trgovačka pitanja i rešenja neka se ubuduče šalju trgovačkom atašeju drugu Barbariču, a ostala rešenja drugu dr. Berkopcu ..,«
Tako nas je med praškimi pogajanji razen trdih komercialnih pogojev razočaral tudi njihov »filmski imperializem-«, prizadevanja po čim večji koncentraciji filmske proizvodnje na Barrandov. Kakor koli smo o problemu centralizacije filmske kulture v Jugoslaviji ostro in vneto razpravljali, v Pragi, koder so šele začeli urejati tudi svoj odnos do Slovakov, ni imelo smisla govoriti o marksističnem nauku, po katerem je »moč ekonomike v centralizaciji, moč kulture v decentralizaciji« — v dopuščanju nacionalno, celo regionalno zakoreninjene umetnosti, ki tako bogati svoj izraz... Pač pa smo v drugi polovici 1946, zoper novi, drugi poskus centralizacije jugoslovanskega filma (na Košutnjak) pogosto za šalo predlagali, da bi se Slovenci selili na Barrandov, ki je bogatejši in Ljubljani bližji kot Beograd.
Razen omenjenih dogovorov je bila sklenjena vrsta drobnih pogodb, npr. sklep o sodelovanju med Filmskimi novicami obeh držav in o nakupu drobne filmske tehnike. Steyr 200, s katerimi smo se vračali kar s severa proti jugu, ob avstrijski meji, češ da nas bodo graničarji domov vendarle morali spustiti, je bil potaknjen z vsakovrstnim dragocenim lečjem in drugo tehniko, ki sta jo Kosta Hlavaty in Rudi Omota lahko kupila za naše »devize« in poskrila po avtu. Okoli nadaljnjih pošiljk filmskega gradiva iz Prage preko Beograda posebej pri delitvi teh sredstev, pa se je pošteno
zatikalo. Prvi so pač odprli pošto Beograjčani, ki pa so —- resnici na ljubo — že snemali Slavico in so reči hudo potrebovali. 17. julija 1946 je pisal Rudi Omota:
»•Prilagam spisek materijala, katerega smo kupili v Pragi in katerega imamo že v Ljubljani, toda še ni plačan. Nadalje spisek materijala, ki naj bi pripadal nam, pa ga še nismo prejeli... Tako npr. kamero Šlehta in večje število reflektorjev ... Tovariš Kosta je tudi omenil, da je kupil za nas v Pragi kopirni stroj Debrie ...«
Dandanes se utegne zdeti tak citat nepomemben. Toda aparati, ki jih omenja, so bili tedaj vitalnega pomena za našo proizvodnjo.
Se 24. I. 1947 poročamo Agit-propu CK KPS:
»Maja 1946 je bivša Centralna uprava poslala v Prago ekipo, ki naj bi nabavila kinematografski materijah Ekipa je nakupila materijal na osnovi seznamov, ki so jih predložili direktorji podjetij. Na podlagi spiskov, ki jih je poslal Komitet že po izvršenih nabavkah (glej prilogo št. 5)38 so morala podjetja za proizvodnjo filmov ponovno napraviti seznam svojih potreb (glej prilogo št. 5 a). Podjetje »Zvezda« si je tako lahko pridržalo veliko materijala, ki ga ekipi ni naročila vnaprej. Od materijala, ki je bil kupljen za »Triglav«, si je »Zvezda« pridržala: ves materijal, ki je v spisku pod oznako »Material kod Slavice«. 90 zobčanikov in 2 ton-adapterja. Kako so materijal razdelili je razvidno iz priloge 5 b.«
Dokler ni bilo tehnično saturirano »filmsko velemesto Košutnjak« in je kupovanje potekalo prek Beograda, je bilo medsebojnih pogajanj pa tudi očitkov na pretek.
Razen izbiranja filmov sem se sam zanimal predvsem za možnost študija naših filmskih delavcev, zlasti tehnikov in snemalcev. In na srcu mi je bilo naročilo ministra dr. Ferda Kozaka, naj poiščem v Pragi znanega igralca Zvonimira Rogoza, ter ga po možnosti pripeljem nazaj v Ljubljano. Naročilo sem imel namen vestno izpolniti, tem bolj, ker je bil dr. Ferdo Kozak, urednik Sodobnosti, eden redkih, celo levih intelektualcev, ki ni zavračal filma kot »manjvredno ljudsko zabavo«, ki povrh ogroža »visoko umetnost teatra«, temveč se je zavedal objektivne zgodovinske nuje, po kateri mora v svoje življenje vključiti film tudi mali narod, če hoče polno kulturno živeti. Zato so v Sodobnosti lahko izhajali sestavki o slovenskem filmu.
Rogoz je zvedel za naš prihod preden smo utegnili povprašati po njem. Po dolgem pogovoru smo se domenili, da bo z vrnitvijo še počakal, potem pa prišel na pomoč tudi našemu filmu. — Zdaj živi Zvonimir Rogoz v Zagrebu, nekajkrat je nastopil v hrvaškem filmu in televiziji. — Za nas je bil zanimiv že pred vojno: kot ljubljanski Hamlet, filmsko pa kot igralec postarnega gospoda v Ekstazi, češkem filmu Gustava Machatyja s Heddy Lamarr, ki mu je prinesel svetovno slavo, in pa kot general Stefanih. Zanimati utegne opomba, da je bil Stefanik Slovak po rodu. Čehi slovaškemu igralcu niso hoteli dati vloge — kajti do Slovakov in posebej Podkarpatskih Rusov so vodili vzvišeno politiko trde roke — pa tudi Čehu ne; izbrali so Jugoslovana. V takšnem vzdušju, ki pa se je prav v času našega obiska Pragi začelo vedriti, so Slovaki — če se prav spominjam — posneli en sam igrani film, Janošik, s Palom Bielikom v glavni vlogi. (Poljsko verzijo tega slovaško-poljskega Robina Hooda je posredovala 1975. ljubljanska TV.)
Kar se tiče študija na Barrandovu, je prišla do izraza velika češka naklonjenost. Za presenečenje: prvi lahko pride na Barrandov preučevat njegovo gradnjo slovenski
“ Priloge niso ohranjene.

Na Barrandovu — aprila 1946: dr. Jaroslav Hruška, Rudi Omota, inž. Lavoslav Reichal, France Brenk, Kosta Hlavaty in dr. Oton Berkopec
Slovenska delegacija na III. MFF — Mednarodni filmski festival — v Marjanskih Lažnih na poti skozi Prago: Drago Sega, Stane Česnik, France Brenk, dr. Bratko Kreft in France Kosmač. Od 14. julija do 2. avgusta 1948. Foto: gledališčnik, novinar, svetovni
popotnik Emil Frelih
inženir. To je bil ing. Tone Gaspari, s katerim smo v tistem času, ko nismo dvomili, da bomo gradili svoje ateljeje — in se nam o starih samostanih še sanjalo ni — tesno sodelovali. Ing. Gaspari je bil izbran za projektanta slovenskih filmskih ateljejev, in prav v praških dneh nam je pisal Jože Gosnar:
»... Izbrali smo si že lepo parcelo za naše laboratorije in to pod Rožnikom v Rožni dolini. Mestni odbor nam bo odstopil ta prostor brezplačno (površina 15 000 m2)...«
In nato telegram:
»26/4 0950 VK-1357 ljubljana 13 25/1900 v utery prijede inženyr gaspari stop pozdrav filmsko ljubljana.«
Ing. Tone Gaspari je prišel in dolgo je ostal, saj so mu odprli vrata na stežaj in vedel je, kaj hoče. Kasneje je izdelal načrte za slovenske ateljeje in laboratorije, ki pa se niso uresničili.
Z drugimi študenti se je zataknilo. Se 24. I. 1947 poročam Agit-propu CK KPS med drugim:
»... V zvezi s pripravami na snemanje celovečernega umetniškega filma (namreč Na svoji zemlji, op. frb) se je pokazala nujna potreba, da se pošlje v Prago na ogled tamkajšnje filmske produkcije nekaj tovarišev, ki bi kasneje pomagali pri delu za umetniški film. Važno bi bilo, da odidejo ti tovariši v Prago čimprej, da bi se lahko pravočasno vrnili k snemanju filma. Komitet je sicer rapolagal s kreditom za izobrazbo kadrov, in so bili že 9. septembra določeni ljudje, ki naj bi odšli na študij. Z njihovim odhodom so zavlačevali do 14. I. 1947, ko so mogli odpotovati, a ne kot štipendisti Komiteta kot je bilo predvideno, temveč na stroške ,Triglav-filma‘.«
Vendarle so odšli. Na Barrandov je odšlo na desetine jugoslovanskih filmskih delavcev, med njimi tudi Slovenci, npr. snemalec Franci Cerar, Omotov naslednik Herman Kokove, glasbenik France Lampret in snemalec Ivan Marinček, ki so mu kasneje zaupali kamero za snemanje Na svoji zemlji.
S Čehi in Slovaki smo imeli tudi poslej sporadične stike.
1948. leta smo se udeležili MFF — Mednarodnega filmskega festivala v Marjan-skih Lažnih, in sicer jugoslovanska delegacija: Vjekoslav Afrič, Vojislav Nanovič in Teodor Balk; ter posebej slovenska: Stane Česnik, France Kosmač, dr. Bratko Kreft, Drago Sega in jaz. — Bil pa je to prelomni čas. Prav v tistih dneh je izšla resolucija Informbiroja. Jugoslovani smo iz festivalskega odbora umaknili svojega zastopnika, in iz festivalskega sporeda svoj film Zivječe ovaj narod. Srečali pa smo se z Belo Balazsem in se domenili za prevod njegove prav tedaj izišle knjige »Iskusstvo kino«; naročeni prevod sem opravil, knjiga pa v slovenščini ni izšla. 18 let kasneje pa je izšla »Filmska kultura« tega odličnega madžarskega marksista in esteta, in sicer pod uredništvom Ceneta Vipotnika pri Cankarjevi založbi. In če spet popotujem v prihodnost, v današnji dan: Filmske kulture je še na pretek po raznih razprodajah; po 17 din. Pred Balazsem, pa tudi že pred dialektično interpretirano zgodovino svetovnega filma Georgesa Sadoula, ki je izšla prav tako pri Cankarjevi založbi (1960), pa so v tistem času svarili mladino javno, v tisku .. . Toliko v opombo v času, ko se tako vneto zavzemajo za marksistično filmsko kritiko.
Pred dolgim premorom v stikih s Čehi in Slovaki smo še povprašali na Bar-randovu, kako so se obnesli naši študentje. Dejali so nam: »Bili so odlični fantje, le vedeli nismo, kaj želijo.« Premalo so še znali, da bi znali spraševati.
Tudi poslednji stik s Čehi je bil v zvezi s študijem. Na pomlad 1965. leta smo obiskali znameniti praški FAMU — Filmova a televisni fakulta Akademie muzickych
Študentje AGRFT v Pragi 1965. Režiserja Pavel Juraček in Miloš Forman (npr. Plavo-laskine ljubezni in v ZDA Let nad kukavičjim gnezdom) s slušateljico dramaturgije Elzo Rituper in slušateljem režije Karpom Ačimovičem
umeni. Bila je to nadarjena generacija študentov naše AGRFTV, med katerimi so bili npr. Karpo Ačimovič, Dušan Mauser, Jure Pervanja, Elza Rituper, Lado Troha, Ante Tomašič, Franc Uršič, Jože Vozny . .. katerih imena zdaj pogosto' brez uspeha iščem po naših filmskih in TV zaslonih. Med sto nadrobnostmi je nanje najbolj vplivalo dejstvo, da imajo slušatelji FAMU 63 kamer, torej dobesedno vsak študent — svojo paleto, svoje nalivno pero; da imajo svoje ateljeje, da jim brezplačno omogoča študij Barrandov z vso svojo tehniko, da ima Ustredni knihovna CS filmu kakih 68 000 knjig.. ,3!> da o kinoteki in njenih nenehnih zastonjskih predstavah, ki trajajo vsak dan — kot smo doživeli kasneje tudi v Lodžu — od 14. do 22. ure, in so namenjene uku študentov, ne govorimo.
Poslej je filmski stik s Čehi in Slovaki le občasen: prek redkih predstav.
Naša filmska proizvodnja in trgovina, naša kinoteka, naša filmska biblioteka in filmski muzej — kolikor sta, naš filmski in TV študij pa bi se najbrž še danes lahko oplajali ob vzorih ustreznih češkoslovaških ustanov, s katerimi smo navezali prve okorne stike že spomladi leta 1946.
3" List Akademije za gledališče, radio, film in televizijo št. 4, izdal in založil rektorat AGRFTV, Ljubljana, 1956.
Thèmes de la guerre de libération nationale dans le cinéma Slovène (suite)
Dans cette suite du traité sur les Thèmes de la guerre de libération nationale dans le cinéma Slovène (voir les suites précédentes dans Dokumenti XI, n° 25, pp. 48—68 et XI, n° 26, pp. 104—123), l’auteur parle en collaborateur consciencieux dans l’art du cinéma Slovène dans un ton polémique et décidé de la visite que les cinéastes Slovènes ou bien yougoslaves ont rendue aux Tchèques à Prague au printemps 1946 et de l’importance des contacts avec le cinéma tchèque en général. Il révèle l’importance de leur première visite à Barrandovo où les négociations entre les partenaires tchèques et Slovènes donnèrent des propositions intéressantes comme la permission aux yougoslaves de tourner leurs films à Barrandovo où tous les moyens et le personnel techniques aurait été à leur disposition et aux frais minimaux; la participation financière de 50®/o des tchèques dans la construction éventuelle des ateliers et des laboratoires des cinéastes yougoslaves; on aurait rendu aux yougoslaves la possibilité de faire les études de cinématographie à Barrandovo et les tchèques se montraient prêts à s’unir aux Yougoslaves, Bulgares, Roumains, Hongrois et Polonais dans un point de vue commun envers les producteurs de cinéma anglais et américains. En même temps, on fit un accord sur les achats des films tchèques d’avant et d'après la guerre et sur l’échange des films de court-métrage et d’actualités. L’auteur conclue l’article en regrettant que ces contacts noués juste avant la réalisation du premier film sonique Slovène »Sur sa propre terre" n’aient pas eu de suite et qu’ils ne soient toujours pas fructueux dans notre production cinématographique, dans le commerce, dans les études etc.