—    182    —
Slavjani teržaške okolice.
Odlomek iz rokopisa J. G. Verdelskega:   ^Kratek razgovor
o slavjanskem narodu".
Slavjanov prebivajočih v teržaškem obližja se šteje dandanašnji skorej 21.000. Oni stanujejo po 24 soseskah, kteritn teržaški meščani pravijo „contradea, (to je „stranea, ali „o kraji"). One stoje pod poglavarstvom mestne soseske. Nadstojnik aH načelnik vsake soseske je izvoljen od njega, in se klice „župana (že-pan) , ki dobiva na leto neko majhno plačo za svoje opravila in hoje, ali sploh za zgubo časa pri svojem gospodarstva.
Omenjene soseske teržaške okolica   so pa sledeče:
1. Dolenja Car bol a proti juga mesta, kraj ceste tako imenovane „Sa nt'v An dreau; 2. Gornja Čarbola na izhoda dolenje Carbole in proti jugo-izhoda mesta; 3. Sveta Marija Maj d al ena Dolenja na izhoda in jago-izhoda gornje Carbole; 4. Sveta Marija Maj d al en a gornja na izhoda Svete Marije Maj-dalena dolenje in na jago-izhoda mesta; 5. Š čedna (Škedna — po laški Ser vola) na jago-izhoda Svete Marije Majdalene gornje; 6. Rocol na severa sv. Marije Majdalene gornje in tadi dolenje, na levi „Suhega MaloaJ* in na jago-izhoda mesta; 7. Loujer s Ket-naro (Cetnaro) na izhodu Rocola in sv. Marije Majdalene gornje; 8. Kad in z mestnim gajem „Cesar Ferdinandovim" (Boschetto) na izhoda mesta in proti se-verja Rocola ; 9. V e r d e 1 a (naj več obljadjena — šteje več ko 2000 duš) na izhoda mesta (od tega do podnožja gore tako imenovane „Grižaa po laški „Monte Spacca" ali ??Monte Spaccato", to je „presečena gora"); 10. Bazovica na jago-izhoda Verdele in na severo-izhoda Lonjerja; 11. Padriče na zapada Bazovice ia na izhoda Verdele (čez Grižo); 12. Gropada na se-vero-izhodu Padrič; 13. Lipica na jago-izhoda Gropade in na severa Bazovice; 14. Trebče na zapada Padrič in na izhodu Verdele (čez Grižo); 15. Bane na zapada Trebič in na severo-izhodu Verdele (čez Grižo); 16. O p-čina na zapadu Ban; 17. Kolon j a na severo-zapadu Verdele in na severa mesta; 18. Škorkla na severo-zapadu Kolonje in mesta; 19. Rojan na severo-zapadu mesta in na zapada Skorkle; 20. Greta s Tersteni-kom na zapada Rojans; 21. Bar kola (Sv. Jernej ali Bo ved) na zapadu Grete; 22. Konto vel na severo-zapadu Barkole; 23. Prosek na severu Kontovela, in 24. Sv. Križ (Križ) na zapadu Proseka.
Teržaščani pravijo prebivavcem teh sosesk „man-drieri" (po pravem „mandrijania, to je, čobani, čredni ki ali ovčarji); Krajnci inKrašovci, njih bližnji sosedje, jim pravijo „mandrijarji". Oni sami med sabo imenujejo pa mandrijarje tiste, ki nič svojega zem-Ijiša nimajo, in ki služijo pri kakšnem meščanu na njegovih zemljiših, ktere obdela vajo, kakor se pravi, na pol, to je, pod pogojem, da imajo za-se vsako leto polovico tega, kar se na obdelanem sveta pridela. Kaiar tedaj, kar se tiče teh mandrijarje v, kdo popraša kakošnega teržaških Slavjanov: „ali ima ta človek (med njimi) kaj svojega? ali je ta človek premožen?" mu odgovori: „ninia nič svojega, — on maudrijari".
(Dalje sledi.)
—    186   —
Slavijani teržaške okolice.
CDalje.)
Čeravno tem ljudem so sosedje Kras ovci, potomci aH zarodiči, kakor se zdi, enakega slavjaoskega pokolenja ali roda, jim niso vendar skorej v ničesa drugem podobni, kakor kar tiče njih narečje: tisto je narečje slovensko (krajnsko); oni ga slabo govore, misleč v svoji prostoti, da se še nekako prav odlikujejo, ako si celo prizadevajo v govorjenju taliančati (t ali an i žira t i) in s tim ravno kaziti svoj bogati jezik!
Čudno se pa skorej zdeva, da v tem narečju, če« ravno teržaški Slavjani niso nikol opraviti imeli z Nemci, se narajma vendar veliko besed, očitno iz nemškega vzetih, na priliko: Šac (zaklad, blago), šacati in šacavati (ceniti), glih (ravno), glihati se (pogoditi ali pogajati se), ah ta ti se (varovati ali čuvati se), šparati (hranovati ali štediti), šparoviten (varičen, štedljiv), žnidar (šivar, krajač), Šuštar (čevljar ali črevljar), tišlar (mizar), š los ar (ključar), str i k (verv, konop), župa (juha), štunfi ali po laškem k al četa (nogovice), koc (čoha), a nt ver h (rokodelstvo), šribar ali šlibar (pisar, pisavec), ca j t (čas, doba), cajtenge (novine, novice, časopis), ce-rati (živeti, hraniti se), cerenga (živež, brešen), štrafati (kazniti, pedepsati), štrafenga (kazen, pe-depsa), puštab (pismenka, čerka), puštabirati (slo-gati, slabikati), š praha (jezik,  narečje, govorjenje),
špas (šala), špancirati ali iti na š p a s (sprehajate ali šetati se), grunt (zemljišče), farba (barva, boja), and lat i (obnašati se, ravnati), j a ga (lov), jagar (lovec), ror (cev, cevka), kanal ali kanav (rov, žleb), štuva (peč, pečoica), kambra ali tudi čimer (soba, izba), šenk (dar), šenkati (darovati), kamarad (tovarš), peršona (osoba, oseba), fajfa, (kadilka, Inla), fajfati (piti, kaditi duhan), arcnija ali medižija (lek, zdravilo), medeh (zdravnik, leč-nik), dr a t (čvežeu), pra ta (pečenje, pečenka), druk (tisk), drukati (tiskati, natiskati), špica (ost, ostno), špičast (šiljat), gvišno (gotovo, resnično), za g viša t i (zagotoviti, uveriti), žiher (lahko, brez pomi-slika) , lumpati (klatiti se, potepuh biti), lum p (potepin, potepuh), firtah (predpert, predpertje), cvirn (konec), orden (red), v ordengo djati (vrediti, vravnati), gajžla (bič), šrauf (ferk, vertilo), za-šravfati ali zašraubati (zaskerniti), j a (da, tako ali tako je), fingrat (naperstnik, naperatek), stih, šteh (vbod), špaga (motoz ali motvoz), šmajhljati (prilizovati se), erlavba t i (dopustiti, dovoliti), gnada (milost), firšt (knez), šnofati (nosljati), flaška ali flaša (steklenica, sklenica), glas (steklo, sklen, kozarec), pir (vol), knof (gumba), uržah (vzrok), c vi blati (dvomiti, sumiti), ca ga ti (obupati), na-tirleh (naravno), frajlih (toje, to se ve), gmajna (soseska, srenja), je si h (kis, ocet), rihtar (sodeč ali sodnik), rihteg (prav tako, v resnici, zares), folš ali fovš (lažljiv), goljufan), obšid (slovo, odpust), pildek (slika, podoba, podobica), r oženkra ne (rao-lek), špeh (slanina, bon), gartroža (vertnica, po-vertnica), krancelj (venec) , muja (prizadetje, trud), ponujati se ([prizadeti si, truditi se), talar (pladnik, krožnik), tavžent (tisuč), ketna (veriga), loj tre (lestve), kan on (top), kugi a (krog/a), iajhtar (svečnik), šnajcar (vtrinjak), gasa (ulica), falar (pregrešek, zmota), faliti (pregrešiti se, zmotiti se), žegen (blagoslov), mežnar (cerkovnik) itd.
To nepotrebno in zaveržljivo navado si človek ne more drugači izjasniti, kakor z mnenjem, da ona izvira od časov, v kterih je slovensko narečje, čeravno je od nekdaj zadosti svojih lastnih čistih besed imelo, še bilo sceloma neobdelano in zanemarjeno, in da tudi ti teržaški Slovenci, kakor drugi poKrajnskem, po Koroškem in po Stajarskern, so takošnih besed s prižnic, ali pa sploh od ljudi slabo govorečih ta jezik, slišali, v svoji glavi obderžavali in ustmeno svojim zarodičem sporoča-vali do današnjega dneva, — nemarljivi za to, ali so te besede njih domače in narodove, ali pa ptuje; morebiti so mislili celo, da bi napčno bilo jih opustiti. Jez se še dobro spomnim, da sem sam nekdaj več takih besed in pridigarjev slišal, postavim, tudi iz ust rajnega fajmoštra pri Sv. Antonu v Terstu, Jožefa Tonja-nata od Tannenfelda, moža sicer prestavnega in bi rekel neumerlega glede njegove nesebične in neizmerne pridnosti in marljivosti, — moža rojenega Terža-ščana in, kakor sa zdi, celo Ta liana, ki je do najvišje svoje priletnosti (v letu 1834 je štel skorej več ko 70 let), ali pač clo do svoje smerti veliko veselje imel pridigovati le v slovenskem jeziku, v kterega je bil nek neizrečeno zaljubljen, kakor so bili nekdaj zaljubljeni slavni ilirski pisavci in književniki v Dubrovniku, Gondola, Della-Bella, Stulli,Appendini in drugi tudi — Ta lian i; čujte nemarni Slovenci! tudi Tal i a ni.
Vidi se pa vendar, hvala Bogu! da ne le med Slovence druzih krajev, ampak počasi tudi med tiste, od kterih tukaj govorimo, krepko predira dobrotna delavnost luči, ki jo razprostranja že od nekaj letizdavanje lepih, in podučivnih, v  čistejšem   in   boljšem jeziku »pisanih
bukev in listov. Sliši se že semtertje med ljudstvom precej drugači govoriti, kakor se je v nekdanšnjih ča-Hih govorilo, — to je bolje in čistejše, in scer, kakor je naravno, tam kjer je bil slovenski jezik toliko stoletij zanemarjen, pokvarjen in zmešan z druzimi jeziki, ako-ravno se ljudem, kakor si more lahko vsak človek misliti, tu in tam zlo čudno zdi slišati besed, na ktere niso bili do zdaj navajeni. To se pa ve, da tako čudenje bo po malem jenjalo, kadar bo sadanja mladina odrasla, ki se uči po učilnicah poznati in govoriti svoj pravi jezik, kterega ji učitelji razjasnjajo, kakor gre — korenito,
(Dalje sledi.)
—   187   —
—   190   —
Slavijani teržaške okolice.
(Dalje in konec.)
Izreka, naglasek in poteza besed so pri teržaških Slavjanih nekoliko drugačni od izreke, naglaaka iu poteze pri Krajncih, Korošcih in Stajarcih. Uni imajo med drugim tudi en mehek in terd cičeč c, kakor se najde pri Horvatih in Dalmatincih (razuu Dubrovčanov) , kteri zaznamljajo pervega z nekim vegastim poteglejern po sadašnjem novem pravopisa — 6 (jia priliko: v besedi nneceft), dražeča pa z narobno strešico — c (na priliko v besedi „kača"), med tem ko Krajnci, Korošci in Štajarci ne dajo druzega slišati kakor le edini c, to je, terdi cičeči c, — to kar se sicer nahaja tudi pri Da-brovčanih. Zraven tega teržaški Slavjani izgovarjajo pismenko u kakor Francozi,  Milanezi in prebivavci  bu-
zetskega okrožja v Istrii, ali kakor Nemci svoj ?/, iu Serbi svoj BI, včasi pa tudi kakor kratek e, postavim, v besedi duh (duh, de h), župan (žiipan, žepa d) itd. Sicer je njih narečje v besedah dosto bogatejše kot narečje Krajncov, Korošcov in Stajarcov. Resnice tega se je bil prepričal, kakor je znano, rajni Jaka Zupan, bivši učenik bogoslovja v Ljubljani, zraven pa, slava mu! iskren Slovenec, kteri ob svojem navadnem potovanju po slavjanskih deželah je bil našel v teržaški okolici veliko izrazov in besed na Krajnekem, na Koroškem in na Štajarskem neznanih, posebno kar se tiče nazvanja različnih stopinj žlahte ali rodovine.
Kar omiko ali izobraženje zadeva,   se v teržaški okolici, če se  izvzamejo  soseske,   v  kterih  se   mladina nekaj uči,   zlasti  Barkola,   dozdaj  celo   malo  ljudi  na-rajma,   da   znajo  kaj pisati in brati;  to velja, žali-bog! tudi za vso Istrijo in Dalmacijo, kar kmete in rokodelce slavenskega rodu zadene. Ako se v ti okolici, in sicer tam, kjer ni nobene učilnice, po sreči kakšen človek najde, ki zna kaj malega pisati in brati, se je tega naučil navadno le s pomočjo kakošnega   prijatla iz druge soseske srečnejše o tem obziru, in s svojo lastno pridnostjo; drugač   mu to nikol ni za roko izišlo.   Učilnice v teržaškem mestu se rajtajo, kakor da bi jih ne bilo za to ljudstvo, ker pervič: one so preveč oddaljene od njihovega  stanovanja,  in  drugič:  očetje  mislijo,   da njih gospodarstvo jim ne   dopušča   pošiljati  svojih otrok v mestne učilnice. Je sicer nekoliko resničnega  na tem izgovoru, vendar  popolnoma   opravičen   ni.    Neverjetno se bo vsakemu zdelo slišati, na priliko: daodVerdel-cov (prebivavcov Verdele), kterih število,   kakor se je že gori omenilo,   znese več od 2000, od kar  ondi stanujejo, to je,   čez   2000  let  (po tem,  kar  zgodovino-pisavci pravijo), je morebiti do zdaj samo eden, namreč ravno tfstf,- kterega jez dobro  poznam, redno učilnice obiskaval,   in  redno nauke doveršil, čeravno je moral veliko   terpljenja  in   preganjanja  od  svoje   žlahte prestati, poprej ko je dosegel to, kar mu je vedno najdražje bilo — nauk v šoli.
v
Žalostno je zares viditi in slišati, da domači ljudje niso dozdaj nikdar bili v stanu,   najti   v velikem in bogatem teržaškem  mestu  za  poboljšanje  svojega  gospodarstva in sploh svojega   življenja  teda,  česar  navadno najdejo ptujci — Taliani, Nemci in drugi v tistem važnem austrianskem teržišču,   ktero  vabi   k   sebi   ljudi  iz vsih krajev naše zemlje.    Ptujci  si po navadi   nabero v kratkem veliko premoženja,  si   zidajo hiše,   si kupujejo zemljišč okoli   Tersta ali  tudi   dalej,  in   obogatujejo,   v tem, ko prebivavci  okolice,  domači ljudje,   ostajajo vedno to, kar so od nekdaj bili: le kopači, zidarji, ka-menarji, strežaji, tovorniki, skorej   sploh vsi reveži,   ki proti zavživajo in potrošajo,   kar si s teškim trudom od dneva do dneva zaslužujejo.    Uzrok  vsemu temu je od ene strani   pomanjkanji tistih pomočkov, ktere   imajo   in so od nekdaj imeli rečeni ptujci kakor tudi teržaški meščani,  —   od druge pa pomanjkanji   potrebnih   znanost, pomanjkanje primernih učilnic, v kterih  bi si jih oni prisvojili  za  popravek  svojega  gospodarstva   in   tedaj   za svojo korist.    K ti nesreči se pridružnje   dalej tudi   bližava mesta,  veliko   nevarna  tistem   ljudem,   ki   najdejo tam priložnost marsikaj slabega viditi,   slišati in si prilastiti.    Saj je že znan prigovor:   wda  kmet blizo   mest ima na sebi vse napčnosti kmeta, in vse napčnosti   meščana".
Al bo pa to še tako naprej šlo? Ne bo šlo ne; ne more, ne sme več iti. Vse se na svetu spremenja, v malem kakor v velikem; vse preide s časom — ne samo slabo, temuč tudi dobro. Prav ima dubrovački pevec, ko poje:
„Kolo od sreče u okoli
Verteci se, ne pristaje}
Ko je gori? eto' e doli,
A ko doli, gori ustaje". Prišlo bo dobro, morebiti v kratkem, tudi za to nesrečno, sicer korenjaško, pridno, podučljivo in dozdaj tudi nikakor še sceloma popačeno ljudstvo. Zadosten je uzrok, pričakovati vesele prihodnosti: tam, kjer ni še učilnic, se bodo ustanovile, in tam, kjer so že vsta-novljene, se bodo primerno popravile in zboljšale. To je sadanja velika in resna skerb deželnega poglavarstva teržaškega, ravno kakor tudi svitlega teržaškega škofa, kolikor je na njem ležeče. Slava unemu in temu, kakor sploh vsim tistim že dobro znanim možem, ki so v podporo te lepe in razveaeljivne stvari dozdaj že kaj pripomogli in še zmiraj pripomagajo! Slava jim!     Verdelski.
—   191    —