Argumentacija naj bi bila kognitivna in diskurzivna (kar je obče znano dejstvo), toda brž ko spregovorimo, se stvari korenito spremenijo. Ne le, da "vtiskujemo" v stvari (in predvsem v njihove predstavitve) koncepte, ki jih prej tam ni bilo; naše argumente je mogoče razumeti kot argumente le, če jih razumemo z vidika sklepa (tj. "v blokih"). Z drugimi besedami: argumentacija je izvorno lahko kognitivna, toda šele ko jo "vtisnemo" v diskurz, jo lahko prepoznamo, razumemo in opišemo kot argumentacijo, jo analiziramo glede na argument(e) in sklep(e) ter vrednotimo. Temeljni koncept pri opredelitvi razmerja med argumentom/-i in sklepom/-i so topos/ topoi. V pričujočem članku bom skušal prikazati njihov razvoj, vse od začetkov pri sofistih, trdne konceptualizacije pri Aristotelu, do "pragmatične adaptacije" pri Ciceronu in Kvintilijanu ter ga sklenil z modernimi transformacijami pri Toulminu in Ducrotu kot tudi v sodobni analizi diskurza.

Pravice