Prenova ruralnega prostora, vrednostna stopnja naselij Author(s): Milena HAZLER-PAPIČ Source: Urbani Izziv, No. 16/17, PRENOVA (oktober 1991 / October 1991), pp. 11-19 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180563 Accessed: 04-10-2018 06:29 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 04 Oct 2018 06:29:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 16, 17/1991 Milena HAZLER-PAPIČ Prenova ruralnega prostora, vrednostna stopnja naselij Uvod Vsaka od besed v naslovu, ki naj bi čim bolje označil vsebino prispevka, je večpomenska, podrobnejša opre- delitev pomena, ki ga ima v tem zapisu, pa je potřebná tudi zaradi dokaj gibljive strokovne termino- logije (v nastajanju). Ker v nadalje- vanju precej omenjam tudi varstvo naravne in kulturně dediščine, naj omenim, da tudi za ta pojem večkrat uporabim izraz spomeniško varstvo, včas ih tudi "závod". Prostor Prenova se vedno dogaja v nekem prostoru. Za prostor láhko štejemo objekt naselje ali (po)krajino. Vsak od teh prostorov ima svoje záko- nitosti, vsi pa so med seboj povezani in vplivajo drug na drugega. Glede na dejavnosti, ki se v prostoru doga- jajo, ločimo dve zvrsti prostora: me- stni ali urbani in preostali prostor, ki dobiva različna imena: odprti pro- stor, krajina, ruralni prostor itd. Ruralni prostor Ruralni prostor imenujem zaenkrat ves prostor, ki je izven večjih ali manjših mestnih središč in ki ga opredeljuje primárná proizvodna de- javnost Značilna zanj je drobna po- selitvena struktura, těsno povezana z naravnim okoljem. Prenova Defmicija, ki jo zastopam, je, daje to spontan proces, ki se v normalni družbi nepřestáno kontinuirano do- gaja. Je sestavní del razvoja, ki vna- ša novo, ne da bi pri tem negiral vse staro. Če se v družbi za določen čas iz kakršnih koli razlogov temeljito spremenijo razvojni trendi in vred- nostna merila, pa se kontinuiran razvoj prekine ali pa inočno zavře. Ko se taka družba čez čas zave vaku- uma kot posledice diskontinuitete v razvoju (med drugim se pojavi tudi problem identitete), se mora pro- ces, ki je nekoč potěkal spontāno, načrtovati. Sestavni del vsakega načrtovanja pa je analiza stanja. To v pivi vrsti po- meni študijsko spoznavanje z ma- terijo in njenimi vrednostmi. Eden bistvenih problemov pri na- črtovani prenovi je vzpostavitev vrednostnih kriterijev. Kaj ti če je bil razvoj prekinjen in so se tudi vred- nostni kritēriji za določen čas spre- menili, je vprašanje, kje so se ohranili tisti stari. Po mojem mnenju jih je možno s posluhom in znanjem izluščiti samo iz materije same, iz materije, ki ima evidentirano vred- nost in ji lahko rečemo tudi naravna in kulturna dediščina. Dediščina in prenova Prenavlja se lahko stara in nova oko- lja, okolja, ki so nastajala in se gra- dila stoletja, pa tudi taka, ki nam služijo le kratek čas. V prostoru na- stopa vse polno vrednot. Ena od teh je tudi dediščina. Krajina ali ruralni prostor: Olešče nad Laškinx 1986 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier 11 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 04 Oct 2018 06:29:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 16, 17/1991 Po defìniciji v Zakonu o naravni in kulturní dediščini (Ur. 1. SRS 1/ 1981) so naravna in kulturna de- diščina nepremičnine, premičnine in njihove skupině, območja in po- samezni deli narave, ki imajo za Republiko Slovenijo ali njeno ožje območje kulturno, znanstveno, zgo- dovinsko ali estetsko vrednost. Zavodi za varstvo naravne in kul- turně dediščine evidentirajo in va- rujejo nepreinično dediščino. Poeno- stavljeno řečeno je to tis ta dediščina, kije ni mogoče přenes ti v muzej. Kot taka nastopa v prostoru in je sestav- ní del vseh silnic, ki potekajo v pro- storu. Kot arhitekt konzervátor za nasel- binsko dediščino, zaposlena na re- gionalnem závodu za varstvo narav- ne in kulturně dediščine, se ukvar- jam z evidentiranjem, valorizacijo, merili varstva in načinom ohranjan- ja te zvrsti dediščine. Naravna in kulturna dediščina in razvoj doktríně varstva v zadnjih desetih letih Za razliko od prejšnjega zakona, ki je govoril o kulturnih spomenikih in jih razvrščal v tri vřednostne stopnje, sedanji Zakon o naiwni in kul tumi "dediščini pozna samo še dve vred- nostni stopnji dediščine: višjo.ki ima oznako kultumi spomenik, in os- talo, ki ima oznako kulturna de- diščina. Sprejetje tega zakona označuje tudi začetek t i. "aktivnega varstva" de- diščine. Izhodišče ternu je bilo spoz- nanje, "daje dediščina vse, kar nas obdaja" in da naj bodo zavodi za spomeniško varstvo nenehno aktiv- no prisotni v dogajanju v prostom. To je v nadaljevanju pomenilo, da se je znolraj zavodov začela intenziv- nejša delitev na zvrsti dediščine, spoznavanje njene strukturiranosti (sestavljenosti), tako iz posameznih točkovnih enot (objektov) kot obmo- čij (naselij in krajině). Prevladujoča umetnostnozgodovinska usmerje- nost zavodov, ki so se posvečali predvsem t i. umetnostnim s pome - nikom, njihovemu ohranjanju in ob- novi, se je po tem obdobju začela plastiti v pestrejšo kadrovsko zased- bo. Tako je vecina regionalnih za- vodov začela intenzivneje zaposlo- vati etnologe za evidenco dediščine v ruralnem prostom. Dejavnost regionalnih zavodov se je v tem času razširila na varstvo na- ravne dediščine. Dějstvo je, da so le redki arhitekti delovali kot urbanisti konzervatoiji, čeprav bi bili v tem procesu nujno potrebni. Maloštevil- ni arhitekti, ki so bili do tedaj zapo- sleni na zavodih, so se po lastnih nagibih odločili, ali se bodo ukvaijali tudi s historičnim urbanizmom ali pa bodo ostali pri arhitekturi. Po raznolikosti kadrovske zasedbe so postali zavodi za varstvo naravne in kulturně dediščine dovolj široki, da so lahko pokrili inventarizacijo osnovnih vrednosti (dediščine) v pro- stom. Náčin ohranjanja dediščine se je v tem obdobju prilagodil zakonitostim prostorskega planiranja kot sestav- nega dela družbenega planiranja. To pa je pomenilo dvoje: - valorizirati dediščino tudi po pro- s tors kih - urbanističnih zakoni- tostih (krìterijih). - vključevanje evidentirane in tudi prostorsko ovrednotene dediščine v vse stopnje planiranja kot stro- kovna osnova varovanja in vklju- čevanja v razvoj ene od osnovnili vrednosti v prostom, torej tudi v načrtovanje prenove na določenih območjih. Naselje kot dediščina Institūcija spomeniškega varstva, ki je pravzaprav izšla iz varstva arheo- loške in kasneje umetnostne dedi- ščine, je naselbinsko dediščino vključevala v svoj register dokaj zgo- daj, čeprav několiko parcialno. Da ima tudi naselje lahko vrednost de- diščine, se je najprej opazilo v vi- sokovrednih ambientalnih sklopili srednjeveških in drugih historičnih mestnili jeder, za katere je bila v pivi vrsti pomembna prisotnost umet- nostne dediščine (cerkve, palače, javni spomeniki). Dosti kasneje, z začetki v 60. letih tega stoletja, se je spomeniško zavarovalo t i. historično jedro ur- 12 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 04 Oct 2018 06:29:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Št. 16, 17/1991 banega naselja, ki pa je velikokrat predstavljalo samo del naselja, saj se je to predvsem v novejši dobi raz- vijalo in širilo v svojo okolico. Ti trendi se v rahlem zamiku po- vezujejo z dogajanji na operativnem nivoju, če tako imenujemo aktualni razvoj arhitekturne in urbanistične stroke, ki kakšno desetletje zatem začne z intenzivnimi načrti prenove starih mestnih jeder in ob tem po za tonu modeme in postmoderne po- novno odkriva vrednote v starem, historičnem. Spomeniško varstvo je bilo po kon- ceptu svojega delovanja in náčinu varstva kulturně dediščine v náčrte prenove starih mestnih jeder avto- matično vklj učeno s svojimi var- stvenimi režimi tako za posamezne objekte znotraj tega območja kot z varstvenim režimom za staro mestno jedro kot ceļoto. Kljub ternu daje šlo v tem primeru za naselje oziroma del naselja, za njegovo historično, ve- likokrat pa iz raznih razlogov ne več vitalno jedro, se je obseg spome- niškovarstvenih kriterijev omejeval predvsem na arhitekturo objekta in historični urbanizem mestnega je- dra. Na tak náčin se je spomeniško var- stvo vključevalo v prenovo starih mestnih (včasih tudi trških) jeder od samih začetkov prenove. Kategorija varstva je sčasoma pri- dobila več komponent. Z vključeva- njem etnologov v valorizacijo dedi- ščine se je poudaril pomen vsebine, tako historične kot današnje, v po- vezavi z arhitekturo. Eden bistvenih sestavnili delov prenove je tudi po spomeniškovarstvenih kríterijih po- stalo ohranjanje in vnašanje vsçbine v stara naselbinska jedra. S tem v zvezi velja poudariti, da bodo prenovo z vidika vsebinskih kvalitet občutno krojile v naši družbi pri- čakovane lastninske spremembe. V končni posledici ali pa kot izho- dišče, če jih povezujemo z nastan- kom in razvojem naselja, ki ima danes status kulturně dediščine ali spomenika, vse te stvari nujno zadevajo tudi strokovni in upravni postopek institucije spomeniškega varstva. Metodologie vrednotenja čaka po mojem mnenju bistvena dopolnitev. Predvsem so to še ostřejši kritēriji selekcije, kaj je v resnici dediščina, kaj pa le kvaliteta na nivoju urbaniz- ma. Vrednotenje ruralnega pros- tora Intenzivnejše in sistematičnejše evi- dentiranje vrednosti ruralnega pro- stora z vidika naravne in kulturně dediščine pogojeno z že omenjenim Zakonom o naravni in kulturní de- diščini iz leta 1981 in z vzporednim uvajanjem varstva narave pri že obstoječih regionalnih zavodih za varstvo kulturně dediščine. Ob tem ni bilo nepomembno dějstvo, da so se sredi 80. let začeli na re- gionalnih zavodih zaposlovati kra- jinski arhitekti, ki so v sistēmu valorizacije predstavljali vezni člen med naravno in kulturno dediščino. Vrednotenje ruralnega naselja pred- sta lja dokaj kompleksen pojav, saj izhajamo v enaki meri iz njegove okolice (razporeditev obdelovalnih površin, mikro- in makrolokacija, vrednost krajině) kot iz naselja sa- mega (tipična tradicionalna arhitek- tūra, vaški urbanizem itd.). Pii tem da šele sozvočje ustvaijenega in na- ravnega prostora tis to vrednost, kije potřebná, da lahko štejemo neko Kozolec v razmerju do naselja in krajině: Knezdol 1981 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier 13 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 04 Oct 2018 06:29:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms CCTIFCT^ št. 16, 17/1991 poseli tveno enoto za reprezentaņčen ali ťipičen vzorec naselbinske dedi- ščine v ru raine m prostoru. Ob tem se postavljajo pred vred- nostna merila za ohranjanje tipične krajině vprašanja, do kod s stališča varovanja dediščine še dopuščati spremembe v prostoru, ki jih pov- zročajo spreminjanje tehnologije kmetijske proizvodnje in ostali na- čini izrabe prostora. Kako daleč gre lahko tak razvoj,ne da bi prostor pri tem izgubil svojo identiteto? Ruralno naselje - analiza pojava Tipičnost kot karakteristika Osnova za vrednotenje je analiza po- java. Ob tem je třeba poudariti, da se poseli tveni vzorec slovenskega po- deželja menja od pokrajine do pok- raj ine z izjemno pestrostjo; prav tako raznolike so oblike posameznih po- selitvenih enot. Ob tem so se razvile tipolološke oznake ruralnili naselij (vasi) od geografskih (Melik) do zgo- dovinskih, vsebinskih (F. Baš) in drugih. Poznavanje tipolologij je pri analizi pojava potrebno, saj poenostavi pre- poznavanje, ocenjevanje vrednosti naselja pa ni vezano samo 11a to, ali je naselje enega ali drugega tipa, ampak tudi na to, kakšne so kvalite- te njegove individuálně prostorske zgradbe. Volumen naselja v prostoru : Čimemo , 1986 V metodologijah, ki so bile uporab- ljane za evideñtiranje naselbinske dediščine, sem pogrešala anali tičen pris top, ki bi enakovredno vključeval tudi ta vidik in s tem povezane krí- terije za vrednotenje naselja. Zato sem ob delu na terenu izoblikovala svoj koncept analizę in iz nje iz- hajajoče metode vrednotenja rural- nega naselja. Izrazila sem jo s for- mulo PUA, metodo vrednotenja pa sem imenovala VREDNOST PUA Metoda je podrobneje opisana in do- kumentirana v raziskovalni nałogi Inventarizācija in valorizacija nasel- binske dediščine na južnem obmo- čju občine Šmaije pri Jelšah (Milena Hazler-Papič, ZVNKD Celje, 1991) Identi teta ruralnega naselja Če primeijamo analizo prostorske strukture urbanega naselja z rural- nim naseljem, je ta v načelu enaka, le da v praksi pride do določenih razlik, ki jih povzroča razlika v raz- voju teh dveh naselbinskih oblik. Urbana naselja so praviloma od svo- jih začetkov do danes naredila večji vsebinski in prostorski razvoj. Iz po- navadi srednjeveškega jedra, ki je v sebi združevalo praktično vse funk- cije úpravno- pravnega in trgovsko- obrtnega središča, pa še šolo in ubožnico, seje naselje širilo in te, iste vsebine porazdelilo po mestnih delih ločeno. Tako se okoli historičnega jedra ni- zajo industrijski del, predel naselja z delavskimi stanovanji, vilami pre- možnejšega sloja meščanov itcl. Ur- bano naselje se lahko tudi kot tako razvita struktura' ovrednoti za kul- turno dediščino, seveda pa ima njen najstarejši del ponavadi večjo spo- meniško wednost. Ob nakazanem razvoju urbanega naselja, ki se ponavadi obela še z vencem "spalnih con" blokovně in individuálně gradnje, kije že zdavnaj presegla meje nekdanjega predme- stja, se običajno izgubi tudi vsak oblikovno in konceptualno kvalite- ten stik z naravnim oziroma rural- nim okoljem urbanega naselja. Vrednotenje urbanega naselja kot kulturně dediščine se torej v večji meťi omeji na vrednost same ar- 14 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 04 Oct 2018 06:29:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Qgg33 Št. 16, 17/1991 hitekture in osnovne historično-ur- banistične zgradbe starega nasel- binskega jedra. Vrednotenje ruralnega naselja kot spieta vrednosti naravne in kulturně dediščine ter krajině, je v tem po- gledu lahko kompleksnejše in več- plastno. Prostorska struktura ruralnega naselja Zaradi relativno majhnili poselitve- nili enot ruralnega tipa (vasi) in njihove neposredne povezanosti z okoljem in tudi zaradi konstantnega prevladovanja ene vsebine v naselju je možno enostavneje določiti osnov- ne sestavne dele ruralnega naselja (ogrodje njegove zgradbe) in vrsto parametrov, s katerimi dodattio opredelimo značilnosti ruralnega naselja. Osnovni sestavní deli so: P - prostor (krajina) U - naselje (naselbinska zgradba) A - objekt (objekti v naselju) Parametri: S - odnos med naseljem in kra- jino P - ocena krajině V - volumen naselja U - urbanizem (zasnova naselja) E - enota naselja (kmečki dom) O - arhitektūra (objekti) D - detajl Povezava osnovnih sestavnih delov ruralnega naselja in karakteristi- čnih parametrov je izražena v for- muli PUA Oblika formule kaže soodvisnost in prepletanje dejavni- kov, ki gmdijo (rumino) naselje. Če- pmvje na videz precej komplicirana, jevosnovi enostavna. Ob potrebnem predznanju se je izkazala za zelo uporabno pri delu na terenu in za učinkovito kontrolo lastnih meril. Parametri so razdeljeni v tri sku- pině, tako da gradijo tri sisteme: objekt, naselje in krajino. Ker se ti trije sistemi med seboj združujejo, 'po dva robna parametra nastopata v dveh sistemiti (parametra E in V). Ocenjevanje krajině je v zvezi s to formulo povsem avtonomno in se je dotika le v svojem rezultatu in oceni povezave naselje - krajina. Formula PUA ANALIZA S K V VUE E O D parametri P U A osnovni sestavni deli Strukturna vrednost VREDNOTENJE 25 25 25 25 25 25 25 25 25 mesto parametra 50 50 50 v formuli 75 75 75 Indeks vrednosti VREDNOST NASELJA KOT DEDIŠČINE Vrednotenje ruralnega aselja Glede na sestavo formule PUA je možno vrednotenje naselja po več kriterijih. Načeloma se vrednost na- selja določa na podlagi določanja vrednosti parametra in ugotavljanja, koliko posamezno naselje dosega ta- ke vrednostne kriterije. Za ocenjevanje vrednosti naselja kot kulturně dediščine sem uporabila naslednji sistem: Vrednost posameznega parametra je 25. Ta vrednost se upošteva tak- rat, kadar zadovolji dve tretjini ideal- nega merila. Npr. parameter z oz- nako O dobi vrednost 25, ce ima dve tretjini vseh objektov v naselju vred- nost kulturně dediščine. Tak rezul- tat pa pomeni, da so ohranjeni tudi historična zasnova kmečkega doma, urbanizem in volumen naselja, ki so izraženi s parametri E, U in V. Detąjli bogatijo stavbo: Selo nad Laškinx 1 986 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier 15 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 04 Oct 2018 06:29:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 16, 17/1991 V tem přímeni bi šlo s stališča evi- dentiranja dediščine za idealno sta- nje, ki pa na terenu ni pogosto. Mnogo pogostejše so kombinacije manj idealnih stanj. Za ocenjevanje je pomembno tudi, na katerem mestu se parameter v formuli pojavlja. Po fonnuli se ocena gradi od desne proti levi, vrednost parametra levo od predhodnika se avtomatično poveča, če ima tudi predhodnik visoko vrednost Vrednost PUA Vrednost prostorske stnikture ru- ralnega naselja je jnožno izraziti na dva načina: Strukturna vrednost ocene pred- stavlja seštevek vrednosti parame- trov po posameznih osnovnih vred- nostih naselja (PUA). Izrazi se na náčin: 75-75-75 ali 75-50-25 ali 50- 50-50 ipd. Indeks vrednosti predstavlja sešte- vek strukturnih vrednosti, je eno- številčen in po kriterijih, ki srno jih za to določili, od neke vrednosti nav- zgor označuje naselje, ki ima vred- nost dediščine. Naselja, ki imajo vrednost kulturně dediščine, morajo torej imeti indeks najmanj 125. Nas- lednje vrednosti so 150, 175, 200, 225. Zadnji dve številki označujeta naselje, kije kul turni spomenik. Kmečki dom kot enota naselja : Šentjanž 5, 1 988 Primeri zapisov vrednosti PUA za naselje: Ločica pri Vranskem (75-50-50) I > 175 (naselje je dediščina z izrazi to izraženo krajinsko kvaliteto). Kale (50-75-50) I > 175 (naselje je ded- iščina s posebno kvalitetno ohra- njeno tlorisno zasnovo). Pilštanj (75-75-75) I > 220 (naselje je spo- menik z uravnoteženo vrednostjo). Kunšperk (50-75-75) I > 200 (naselje je spomenik s kvalitetno notranjo zgradbo in sestavni del krajině). Pra- preče (obč. Žalec) (50-50-25) > 125 (naselje dediščina, ki ima spodnjo mejo vrednosti, ohránjenaje tlorisna zasnova, volumen naselja, avtenti- čne ar hi tek ture je malo, je sestavni del krajině). Loke (obč. Žalec) (50- 50-50) >150 (naselje s srednjo vred- nostjo kot dediščina, nekateri nekvalitetni posegi, ki pa v ceļoti še niso načeli ohranjenih kvalitet pro- storske zgradbe). Vse te ocene v bistvu nakazujejo, kako se je odvijal proces spontane prenove na vasi, saj ta do sedaj v ruralnem prostoru še ni bila na- črtovana, razen če kot načrtovano prenovo upoštevamo povojno parolo "vsi v mesta", kije imela v ruralnem prostoru dolgoročne posledice. Toda o tem sem že govorila v zvezi s spre- menjenimi vrednostnimi merili. Prenova ruralnega prostora Prenova ruralnega naselja je těsno vezana na prilagajanje sodobni kme- tijski proizvodnji, ki se seveda dogaja v ruralnem prostoru.S tem v zvezi bi lahko razpravljali, kaj je sodobno. Alije sodobno meliorirati gorato Slo- venijo, ali je sodobno uporabljati umetna gnojila, ali je sodobno uva- jati monokultuře tam, kjer so bila polja vedno pisana in trakasta? Ali je sodobno pozidavati ogromne hieve? Ali je sodobno uvajati kmečki tu- rizem v vsako slovensko vas? Vse je lahko sodobno, pametno in ekonomsko. Toda ne vedno in ne povsod. Kje torej in kdaj? Vse je stvar valorizacije. 16 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 04 Oct 2018 06:29:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Št. 16, 17/1991 Prenova ruralnega nasel ja Danes je prenova ruralnega naselja, ki je ovrednoteno za dediščino, ve- zana na smernice in soglasja k lo- kacijski dokumentaciji in projektom za novogradnje in nadomestne grad- nje v naselju. Poteka zelo parcialno in je pravzaprav del "spontane pre- nove", ki pa zagotovo ni kvalitetna. Zakaj? Manjkajo osnovne raziskave, ki bi usmerile razvoj ruralnih območij, s tem pa tudi ruralnega naselja. Prenova ruralnega naselja se bo v příhodnosti tesno povezovala s pre- novo ruralnega prostora, ob tem se bo istočasno načrtovala za večje ob- močje in ne le za eno samo naselje. Zaradi tega mora v prví fazi vklj ri- cevati vrednotenje vseh ruralnih naselij na tem območju z različnih vidikov (ne le dediščine). To je nujno zato, ker bodo naselja na nekem območju, ki se bo prenavljalo, imela različen status v tej prenovi. Na os- novi vrednostnih kriterijev se bo lažje odločati, katera od naselij naj v prvi vfsti ohranjajo kvalitě te kulturně de- diščine, katerim se da bolj podoben videz, katerim se doda nove vsebine. Ta naselja se bodo v okviru nekega območja med seboj dopolnjevala in gradila kvalitetno novo-staro podobo krajině in življenja v njej. V tem procesu, ki vključuje območje, regijo kot predmet prenove, je nujno poznati značilnosti regije. Institucijo varstva dediščine vidim v tem, da bo na osnovi svojih evidenc in valori- zacije bistveno prispevala k pozna- vanju območja. Seveda toliko bolj, kolikor več se bo s svojim gradivom poglobljeno strokovno ukvaijala. Načrtovanje razvoja naselja kot sestavnega dela prenove mora torej temeljiti na poznavanju njegovih vrednosti. Svojo metodo analizę in valorizacije naselbinske dediščine sem v tem pří- spěvku opisała tudi zaradi tega, ker mislim, daje vbistvu "urbanistična" in ne spomeniškovarstvena, in zato, ker želím, da je eden od prispevkov, kako bi se vrednosti, ki za sedaj vedrijo v spomeniškem varstvu, prenesle tja, kjer je tudi in kjer pred- vsem je njihovo mesto - v stroko, ki se z razvojem v prostoru ukvaija in ki tudi sama po svojih merilih evi- dentira kvalitě to v naselju in pro- storu. Todi to je prenova...: Selo nad Laškirru 1986 Todi to je prenova...: Selo nad Laškim, 1986 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier 17 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 04 Oct 2018 06:29:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms št. 16, 17/1991 Vključevanje varstva naravne in kulturně dediščine v družbeno planiranje V začetku tega zapisa sem opisała razvoj varstva naravne in kulturně dediščine, ki je povezan z intenziv- nejšim vključevanjem v prostorsko planiranje. Rezultāti tega procesa pa so kljub pozitivnemu razvoj u in uvel- javljanju novih strok znotraj spo- meniškega varstva pokazali na eno bistvenih pomanjkljivosti sedanjega planiranja, tojeodsotnostvarstvene komponente pri vēcini strok, ki na- črtujejo razvoj v prostoru. Ob vključevanu naravne in kulturně dediščine v prostorsko načrtovanje se je pokazało, da imajo posamezna območja različno vrednost tudi po kriterijih vrednotenja naravne in kulturně dediščine. Pokazało se je tudi, da določena območja sploh ni- majo vrednosti, ki bi se jih dalo zakonsko varovati kot naravno in kulturno dediščino. Ob pripravi strokovnih osnov za pla- ne in njihovem usklajevanju pa je bilo očitno, daje za sedaj institūcija varstva dediščine edina s svojimi za- konskimi pooblastili sposobna evi- dentirati in vztrajati pri ohranjanju kvalitě te v prostoru. Primen če so razvojni trendi na ne- kem prostoru nasprotni ohranjaju VREDNOSTI tega prostora (kakršne koli te ze so), je institūcija varstva naravne in kulturně dediščine po- navadi EDINA, ki zagovaija ohran- janje teh vrednosti v imenu ohra- njanja DEDIŠČINE (to je lahko tudi njen edini argument) in identitete prostora. Obenem je tak položaj spomeniške- ga varstva lahko monopolen, saj bi pomenil, da edino ono ve, kaj se v prostoru sme in ne sme. Varstvo naravne dediščine bi se pri tako opredeljenem predmetu varstva končalo pri ekologiji, varstvo kul- turně dediščine pa bi od strokovnih osnov in směrnic přešlo v projek- tiranje in načrtovanje, saj potem- takem edino ono ve, "kaj je prav". Ob tem se sprašujem, zakaj se lahko kvalitě ta, kije v prostoru evidentna, v ruje samo s spomeniškim var- stvom. Ali je varovanje strukture poseli tve v visokovredni kraj ini Arhitektūra v vasi je lahko kvalitetna: Čimerno, 1986 18 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 04 Oct 2018 06:29:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV Cm^D št. 16, 17/1991 spomeniškovarstveni problem, ali je ohranjane meandrastega vodo t oká samo naravovarstveni problem? Je ugotavljanje kvalitete naselja (ki je slučajno ludi dediščina) samo spo- meniškovarstveni problem? Institū- cija varstva naravne in kulturně dediščine dobiva namreč zaradi osamljenosti pri poudaijanju var- stva (dediščine) negativen, zaviralen prizvok. Ali pa negativen prizvok dobiva celo dediščina sama!? Upam, da ni tako. Dediščina je predvsem vse tisto, kar je kvalitetno. To pa je kategorija, ki bi jo morale zastopati tudi ostale stroke, ki nastopajo v prostoru. Nov položaj varstva naravne in kulturně dediščine (?) Glede tega se sedaj dogajajo v naši družbi določene spremembe, ki bodo veijetno tudi vplivale na náčin de- lovanja in obseg dela spomeniškega varstva. V tej zvezi zagovaijam stališče, da se mora spomeniškd varstvo, ki ima v bistvu funkcijo muzeja (z eksponāti v prostoru) ukvaijati predvsem z tistvaijanjem in preveijanjem last- nih evidenc. Nadalnje delo v insti- tucijah, ki se ukvarjajo z varstvom dediščine, mora temeljiti na po- globljenem, analitičnem obdelovan- ju osnovnega gradiva. To sedaj zaradi drugačne usmeritve zavodov ni mogoče, v bodoče pa bo nujno in za tako institucijo edino smiselno, saj med ostalim vsebuje in izos truje tudi kriterije vrednotenja. Vredno- tenje bo torej še vedno domena spomeniškega varstva, medtem ko bo tisto, kar se bo varovalo z in- stitucijo varovanja naravne in kul- turně dediščine, veijetno samo naj- višja vrednost dediščine. Odločanje, kako se bo varovalo ši- roko področje srednje in nižje vred- nosti tako imenovane dediščine, pa bo prevzela družba in stroke ízven spomeniškega varstva. Zato je nujno potrebno, da bodo v sebi razvile tudi varstveňo in ne samo razvojno kom- ponento. Milena Hazier- Papič, dipl. inž. arh., sa- mostojni konzervatoř, Závod za varstvo naravne in kulturně dediščine, Celje Vir fotografy: Arhiv ZVNKD Celje Značúen povdarek v slovenskipokrcyini : Cerkev Sv. Trojice v čimernem, 1 986 100% recycled paper 100% recikliran papir aus 100% Altpapier 19 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 04 Oct 2018 06:29:19 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms