Vladimir Klemenčič SODOBNI PROBLEMI NARODNIH MANJŠIN V LUČI PROSTORSKE URBANIZACIJE Vse bolj stopnjevan gospodarski napredek po drugi svetovni vojni, zlasti pa v zadnjem desetletju, je vplival v Evropi na močno socialno pre- strukturiranje prebivalstva in na izoblikovanje gospodarsko bolj in manj razvitih območij. Vse to je pogojilo specializacijo delitev dela in zmanj- šalo pomen samooskrbe prebivalstva. Zaradi iskanja ugodnejših pogojev za poselitev prebivalstva in za razvoj gospodarstva se je zabrisala tudi funkcionalna razlika med mestom in podeželjem; izoblikovala so se raz- lično velika območja koncentracije prebivalstva in različnih gospodarskih panog. Takšen razvoj pa je prispeval tudi k preoblikovanju socialne strukture tradicionalnih avtohtonih narodnih manjšin in njihovega poselitvenega prostora, hkrati pa tudi k izoblikovanju novih tipov manj- šin. Z izoblikovanjem razvitih in razvitejših na eni ter manj razvitih ob- močij in držav na drugi strani se je iz države v državo, s tem pa tudi iz poselitvenega območja ene v poselitveno območje druge narodne skup- nosti, sprožilo intenzivno pretakanje delovne sile. To je povzročilo iz- oblikovanje narodnostno mešanih četrti v še nedavno narodnostno skoraj enovitih zahodnoevropskih mestih. Stopnjevani gospodarski razvoj v Evropi pa je močno vplival tudi na gospodarski razvoj in na socialno prestrukturiranje prebivalstva v ob- močjih, poseljenih z narodnimi manjšinami. Na vseh prometno pomemb- nih evropskih poteh, ki sekajo državne meje med evropskimi državami, je pod vplivom razvoja blagovne proizvodnje in blagovne menjave močno oživel mednarodni blagovni promet, ki je narekoval odpiranje državnih meja in pogojil gospodarsko aktivizacijo območij, ki so bila še pred drugo svetovno vojno skoraj čisto agrarna. Prebivalstvo se je v teh območjih prestrukturiralo iz agrarnega v neagrarno, območja sama pa so bila pod- vržena urbanizaciji. Obmejna območja, kamor se je zaradi oživitve njihove gospodarske funkcije, začelo doseljevati prebivalstvo večinskega naroda, so se spre- menile iz agrarnih v neagrarna ter iz dotedaj narodnostno več ali manj enovitih, v narodnostno bolj ali manj mešana območja. S pretakanjem blaga, mednarodnih turističnih tokov in delovne sile prek odprtih držav- nih meja, se je spremenil tudi gospodarski pomen obmejnih območij, po- seljenih z narodnimi manjšinami. Spremenila se je funkcija obmejnih območij samih, pa tudi funkcija tam živečega prebivalstva — manjšine. Obmejna območja so pridobila mednarodni značaj, s tem pa postaja reše- vanje narodnih manjšin pomembno za vse evropske dežele, ki so udele- žene pri usmerjanju mednarodnega osebnega in blagovnega prometa prek državnih meja. Rezultati stopnjevanja gospodarskega razvoja so pogojili izoblikova- nje novega tipa narodnostno mešanih območij ter nastanek manjšin z 136 urbano strukturo. Te so nastale in se zasidrale v lastnem etniénem ozemlju iz avtohtonega, dotedaj pretežno agrarnega prebivalstva. V ne- katerih območjih, zlasti v območjih večjih industrijskih mest v Evropi, je dotok tuje delovne sile povzročil naselitev predstavnikov različnih tujih narodnostnih skupnosti v obliki manjšin naselitvenih jeder — getov v nekaterih mestnih četrtih. Poleg takšnih »manjšinskih grupacij« je stopnjevan gospodariski razvoj porajal še vrsto drugih neteritorialnih manjšin. Sam pojav urbanizacije sproži v nekdaj agrarnem prostoru nov način reagiranja človeka. S tem pa vnaša v območja, ki so podvržena hitri urbanizaciji, torej tudi v obmejna, z narodnimi manjšinami poseljena ob- močja, nove probleme, pa tudi nove odnose med pripadniki manjšine in pripadniki večinskega naroda. V obmejnih območjih, kjer je v preteklosti živelo večinoma avtohtono agrarno prebivalstvo narodnih manjšin, se je zaradi stopnjevanega gospodarskega razvoja in s tem povezano zaradi doseljevanja pripadnikov večinskega naroda, izoblikovala nova struktura prebivalstva. Za to strukturo prebivalstva je značilna prisotnost doseljen- cev neagrarnega večinskega naroda, doseljenega iz bolj ali manj oddalje- nih območij, ki so pomešano poseljeni s prebivalstvom avtohtonih manj- šin, ki je svoj agrarni poklic v večji ali manjši meri že zamenjalo z ne- agrarnim. Med doseljenim prebivalstvom večinskega naroda in domačim avtoh- tonim prebivalstvom pa se kažejo često že na zunaj vidne razlike. Takšne razlike obstajajo tako v socialni strukturi prebivalstva kot v njegovi na- vezanosti na prostor. Prebivalstvo avtohtonih manjšin še vedno sestavlja del kmečkega prebivalstva, ki poseduje zemljo. Doseljeno prebivalstvo večinskega naroda pa je zaposleno predvsem v neagrarnih, v veliki meri v terciarnih dejavnostih, kjer pripadniki narodne manjšine številčno naj- pogosteje zaostajajo za njim. Medtem ko pripadniki manjšin še vedno v veliki meri, ne glede na njihov poklic, izkoriščajo zemljo v kmetijske namene, pa takih tendenc sodelovanja v kmetijski proizvodnji ni opaziti pri večinskem narodu. Nastajanje urbane demografske strukture povzroča tudi uveljavlja- nje načina življenja urbaniziranega prebivalstva. Kmečko prebivalstvo, ki je še v nedavni preteklosti živelo izolirano vaško življenje, je z vse močnejšim uveljavljanjem oblik načina življenja urbaniziranega pre- bivalstva prevzelo in zaživelo funkcionalno novo življenje, kar vse se izraža v načinu bivanja, v načinu zaposlitve, preskrbe in potrošnje, v izobraževanju, oddihu, sodelovanju v komunikacijah in informacijah. Zaradi uveljavljanja navedenih novih funkcij življenja urbanizirane družbe in doseljevanja večinskega naroda na območje narodne manjšine pa obstaja poleg pozitivnih vplivov urbanizacije tudi nevarnost uveljav- ljanja jezika dominantnega večinskega naroda v vseh naštetih dejav- nostih urbane družbe. Zaradi prodiranja navedenih funkcij človekovega življenja, ki so značilne za urbano družbo tudi izven mest na širokem 137 podeželju, lahko pomeni na narodnostno mešanih območjih, kjer niso zadovoljivo rešeni problemi zaščite manjšin, uveljavljanje urbanizacije, nasilno vrivanje jezika večinskega naroda v javno življenje na širokem podeželju, ki je poseljeno s pripadniki narodnih manjšin in kjer je pred urbanizacijo absolutno prevladovala raba njihovega jezika. Razkrajanje agrarne in oblikovanje urbane družbe pa odpira tudi vprašanje revalorizacije kmetijske zemlje. Urbana družba si povečuje obseg prostora, potrebnega v nekmečke namene za izgradnjo infrastruk- ture in za rekreacijo prebivalstva. Širjenje obsega urbani družbi potreb- nega prostora in s tem spreminjanje primarne agrarne funkcije zemlje v druge neagrarne namene pa ni vselej in povsod na narodnostno meša- nih ozemljih povezano tudi s socialnimi in narodnostnimi interesi avtoh- tonega prebivalstva pripadnikov narodnih manjšin. Često namreč spre- minjanje funkcije kmetijske zemlje v neagrarne namene ne zagotavlja socialne varnosti lastniku kmečke zemlje in njegovim družinskim čla- nom. Nekdanji lastnik zemlje ni deležen odškodnine pri oddaji zemljišča, ki bi ustrezala novo nastali vrednosti oddanega zemljišča z izgradnjo infrastrukture, s čemer bi bil pripadniku manjšine — lastniku oddanega zemljišča — zagotovljen tak socialni položaj, da se mu ne bi bilo po- trebno izseliti iz svojega etničnega ozemlja ali pa ob sprejemu novega, kmečkega poklica odreči svoji narodnostni pripadnosti ali rabi svojega materinega jezika. Upoštevajoč takšna dejstva, ki lahko povzroče često nezaceljene rane avtohtonega manjšinskega prebivalstva, ugotavljamo, da je razlaščanje in odtujevanje kmečke zemlje v prid urbanim namenom eden najobčutljivejših problemov na območjih, ki so poseljena z narod- nimi manjšinami. Proces uveljavljanja zakonitosti moderne urbane družbe pa ogroža na podoben način tudi narodne manjšine, ki žive poseljeno v obliki oto- kov daleč stran od matičnega naroda, in nič manj tiste narodne manj- šine, ki žive kot obmejne manjšine na ozemljih dveh ali treh držav, a nimajo svoje države. Nova urbana struktura prebivalstva manjšin se kulturno vse bolj povezuje s svojim matičnim narodom, onstran odprte meje, hkrati pa se zaradi zboljšane socialne strukture avtohtonega prebivalstva — manj- šine in dotekanja prebivalstva večinskega naroda vse intenzivneje od- pirajo vprašanja take zaščite manjšine, ki odgovarja potrebam moderne urbane družbe, enakopravnosti v socialnem in gospodarskem razvoju ter možnosti uporabe jezika v vseh funkcijah človekovega življenja: pri delu, izobraževanju, kulturi in oskrbi, v upravi, v prometu in v rekreaciji. Odpira se problem popolne zaščite pripadnikov narodnih manjšin z uvedbo dvojezičnosti na celotnem, z avtohtonim prebivalstvom narodne manjšine poseljenem ozemlju. Vzporedno z nastajanjem in razvojem urbane družbe so se izobliko- vali tudi novi planski instrumenti urejanja prostora ali teritorialnega planiranja. Teritorialno ali regionalno planiranje je instrument, ki naj ščiti okolje in naj zagotavlja enakopraven razvoj prebivalstvu na narod- 138 nostno mešanih ozemljih, odnosno tam, kjer prebiva narodna manjšina kot avtohtono prebivalstvo. Tod bi moralo biti teritorialno ali regionalno planiranje tudi instrument, ki bi zagotavljal manjšini enakopraven so- cialni razvoj in ščitil posebnosti materialne kulture narodne manjšine in kulturne pokrajine, kamor sodijo elementi hiš, naselij in elementi naravnega okolja. Ker se v urbani družbi, za katero je značilna socialna in prostorska mobilnost prebivalstva, ne moremo izogniti na obmejnih z narodnimi manjšinami poseljenih območij doseljevanju večinskega naroda, ki po- vzroča bolj ali manj intenzivno stopnjevanje pomešanosti prebivalstva — pripadnikov večinskega naroda s pripadniki narodnih manjšin, je posebno pomembno določanje in omejitev z narodnimi manjšinami po- seljenih območij. To je še posebej pomembno zato, ker v nekaterih drža- vah, kjer je bil še nedavno etnični teritorij manjšin sklenjen in z močno številčno prevlado pripadnikov manjšin, spremenjen v narodnostno me- šano ozemlje z različnim številčnim razmerjem med pripadniki manjšine in večinskega naroda. Zato se pri določanju območij, ki so poseljena z avtohtonimi pripadniki narodnih manjšin, lahko poslužimo direktnih ali indirektnih metod. Direktne metode so popisi prebivalstva po občeval- nem, materinem jeziku ali po narodnosti ob uradnih popisih. Druge, in- direktne metode, pa so opredeljevanje območij z ugotavljanjem razpo- reditve gospodarskih, kulturnih in izobraževalnih institucij, uporabe je- zika v cerkvi in prisotnosti dvojezičnih napisov na javnih in gospodar- skih ustanovah, krajevnih napisih in potopazih. Za dežele, kjer obstoj narodnih manjšin ni priznan, ter so manjšine celo pod takim pritiskom, da svojega jezika razen v domači hiši ne morejo uporabljati, pri popisih pa jih sploh ne upoštevajo, je potrebno za ugotavljanje sklenjenega teri- torija, poseljenega s pripadniki narodne manjšine, poiskati za vsak pri- mer posebej specifične indirektne metode. Direktna metoda popisov pre- bivalstva po občevalnem jeziku, narodnosti ali materinem jeziku, se je za opredelitev območij pripadnikov narodne manjšine izkazala kot ne- primerna. V nekaterih deželah se je izkazala kot sredstvo vzbujanja narod- nostne mržnje ter pritiskov in diskriminacije narodne manjšine. Zato ugotavljanje manjšine in njenega območja z direktnimi metodami, kot so: popisi prebivalstva, ankete ali posebni popisi ne more biti sredstvo ali osnova za opredelitev pravic, zlasti v tistih deželah, kjer določen del prebivalstva nasprotuje ureditvi manjšinskega problema z ustrezno za- konodajo. Saj ta del prebivalstva zaradi svoje pripadnosti dominant- nemu večinskemu narodu lahko prevzame pobudo pri pripravah in iz- vedbah popisa prebivalstva, pa tudi pri končni interpretaciji podatkov in s tem prepreči teritorialno opredelitev manjšinske zaščite. Ugotavljanje in opredeljevanje območja, ki je poseljeno s pripadniki narodnih manjšin, mora biti izvedeno na zelo različne načine in z in- direktnimi metodami. Ena od takih metod je ugotavljanje teritorialne 139 razprostranjenosti institucij, ki opravljajo svojo funkcijo dvojezično ali pa v jeziku narodne manjšine. Seveda velja to le za določanje območij tistih manjšin, ki imajo možnost in pravico uporabe svojega jezika v ne- katerih funkcijah življenja. Za določanje območij manjšin, ki nimajo nikakršnih možnosti uporabe svojega jezika, pa seveda tudi ta metoda ne pride v poštev. Na obmejnih območjih, pa tudi na drugih narodnostno mešanih ob- močjih večine zahodno in srednjeevropskih držav, niso uživale manjšine med prvo in drugo svetovno vojno nobene zaščite, ali pa je bila ta zelo skromna. Z manjšinami poseljena obmejna območja niso bila deležna skoraj nobenih gospodarskih investicij in so ostala zato agrarna, statična, pa tudi narodnostno, razen v mestih, skoraj čista. Med drugo svetovno vojno, pred njo in med njo, so bile nekatere manjšine izpostavljene hu- demu fašističnemu in nacističnemu pritisku ter iztrebljanju. Po drugi svetovni vojni so ponekod delno vrnili narodnim manjšinam le del tistih pravic, ki so jim bile odvzete. V času nacizma in fašizma tako, da so manjšine tudi po drugi svetovni vojni predstavljale in predstavljajo še danes poseben, nerešen politični problem, ki ovira gospodarsko in po- litično povezovanje med državami Evrope. Z manjšinami poseljena ob- mejna območja so mednarodno tranzitna področja, po katerih se odvija mednarodni blagovni in osebni promet, zaradi česar nesrešenost proble- mov manjšin ali porajanje konfliktnih situacij lahko ovira mednarodno sporazumevanje ter zavira odvijanje mednarodnih tokov osebnega in blagovnega prometa. To pa ne predstavlja ovire le gospodarskemu raz- voju samih obmejnih območij, temveč slabi celotno ekonomiko obmejnih držav, pa tudi dežel, ki posredujejo svoje blagovne tokove prek obmejnih območij, poseljenih z manjšinami. Manjšinsko prebivalstvo mora dobiti, če hočemo odstraniti vzroke nestrpnosti, pravico do uporabe jezika v vseh dejavnostih in funkcijah svojega življenja v urbani družbi, tako na delu, v izobraževanju, ob oskrbovanju, ob kulturnem izživljanju, rekreaciji in v prometu. Dvo- jezičnost ozemlja pa mora biti navzven vidna z dvojezičnimi napisi na javnih ustanovah, krajevnih imenih in potokazih. Manjšina mora kot realnost urbane družbe razumeti in sprejeti selitve prebivalstva, tako pripadnikov manjšin kot večinskega naroda na njihovem teritoriju. Pri- padniki večinskega naroda, avtohtoni ter integrirani doseljenci pa morajo upoštevati pravice narodne manjšine na njihovem teritoriju. Za dosego skladnega regionalnega razvoja in upoštevanje vseh zna- čilnosti in sprecifičnosti teritorija, poseljenega z narodno manjšino, se morejo pri regionalnem in urbanističnem planiranju uveljaviti take me- tode in takšna organizacija, ki bodo skupaj omogočali sodelovanje pri- padnikov manjšin. Oblike ter posegi takšnih metod pa morajo upoštevati tudi specifične potrebe narodne manjšine pri njihovem vključevanju v socialni razvoj ter v kulturne in pokrajinske značilnosti. 140