Kako je opat Izak tatove in postopače učil poštenja.
L                                  (Po starej pripovedki zapisal J. S-a.)
tfjlK petem stolctji po Kristovem rojstvu, ko so divji Gotje Italijanske pla-SwS njave pustošili in z različnimi budobijami Boga žalili, živel je v nekem %smS samostanu pri Spoletu opat Izak, ki je z molitvijo, postom iu dobrimi ^yl   deli za brezbožuo ljudi pokoro delal.    Bog  mu je zavoljo tega skazal obilo milosti, med katerimi je bila tndi ta, da je večkrat vže naprej izvedel,  . kaj se bodo zgodilo, ter tako marsikatero ncsrečo zabranil.
Nekega veeera mu jc Bog razodel, da še tisto uo6 nameravajo tatje v samostanski vrt ulomiti. Ne, da bi komu o tem kaj povedal, ukaže bratom vse motike, ki jih imajo v samostauu, po vrtu razmetati. Nekateri bralje so se temu povelju posmeliovali, a drugi so si v svojej priprostej domišljiji uiislili, da bodo iz razmetanih motik baje nove raotike vzrastle, kakor vzraste iz graha grah; vender so vsi ubogali, kakor jiiu saniostaiiska pokorščina veleva, in razmetali so vse lnotike po vrtu.
Ali komaj je Tbila razprostrla noč svoja teinna krila čez zemljo in so menihi odšli počivat, poskakali so tatje preko plota, da bi si v vrtu ua-trgali sladkega ovočja (sadja) ter nabrali zelenjave iu drngih takib potrcbnih stvari.
Ali čudno! kaj je Bog storil vsled pobožne moJitvc Izakove? Kadar so tatje bili v vrtu, niso mislili niti na ovočje niti na zelenjavo, nego vsak je pograbil motiko, in kakor bi bili najeti, kopali so v tistcm delu vrta, ki je še bil s trnjeni iu koprivami zaraščen. Delali so tako pridno, da jim je vroče postajalo in so jim potne kaplje raz čelo padale. Tudi glad, tovariš vztrajnega dela, začel se je oglašati. Kadar o polunoči zakliče zvoa menihe k molitvi, spomni se opat Izak svojih delaveev ter ukaže kuharju, da uaj zakuri iu skuha velik pisker močnika. Kuhar se je terau povelju zelo zaeudil, a ker je pokorščina bila njegova prva dolžnost, skuhal je tečen močnik, dokler so menihi ponočne molitre opravljali.
Ko se je začelo daniti, ukaže Izak nesti močnik delavcern v vrt. Najprej jih je lepo pohvalil, da so bili tako pridni, potem jiin ponudi kuhani močnik,
95
češ, zdaj so vže potrebni počitka in jedi, zatorej naj nehajo deJati in močnik jim naj dobro tekno. Tatjo so niso dali siliti k jedi, iicgo šo huje, kakor poprej z motikami, delali so zdaj z zobmi, in ko so sc bili najcdli in okrepili, bkgoslovil jih je opat ter opomniJ, naj se v prihodnje tatvine skrbno varu-jejo. Dal je vsakerau nokoliko ovožja in zelenjave, kar so hvaležno vzprejcli ter otišli vsak na svoj dom. Če je še kdaj kateri prišel v Izakov vrt ali ne, tega nain sv. Gregorij, ki jo to pripovedko prvi zapisal, ne pove. pač pa nam je zapisal še drugo pripovedko, iz katere poizvemo, kako je Izak tudi posto-paee, ki bi nie ne delali, pa radi dobro živeli, učil poštenja.
A to je bilo tako-le:
Nekega dne sta prišla v Izakov samostan dva postopača, zelo zanemar-jena iu ubožno oblečena. Ušes, ček, nosa in oei ui bilo videti na nobenem, ker so jima razmršeni dolgi lasje viseli na vse strani z glave, a obleka jiina je bila tako raztrgana, da ni biJo znati, kaj imata na* sebi.
Ko sta prišla pred opata, začela sta se jokati, prositi in zdihovati, kakor to pravi prosjaki znajo: nOh, usmilite se naju siromakov, ki sva padla med razbojnike ter prišla ob vse, kar sva imela, samo te raztrgaue cunje so uama pustili! Oh, dajte vsakemu samo po jedno suknjo, naj bode še tako zakrpana, da n& zmrzneva ter da inoreva dalje potovati." To govoreč, tresla sta se po vsein životu, škripala z zobmi ter cepetala vže z nogami, kakor na pol zrarznjeni Ijudje delajo. Izak pa je vže vedel, kakšna ptiča sta ta dva potepuba, ali obuašal se je tako, kakor bi nc vedel ničesar. Na videz ju je iniJovaJ ter jima rekel, naj k ognjišči sedeta; potem je nekemu menihu nekaj ua ulio povedal, (postopača sta mislila, da je za njiju masteu obed naročil). Opat se je z njima pogovarjal, a menih je otišel v bližnji gozd, kder je bil star votel hrast; v njem je našel dva zvežnja, vzel ju je ter nesel opatu Izaku.
Opatovc besede so postopača zelo utolažile. Eekel jiiua je: ,,SmiJita se mi iu jaz vaju zelo pouiilujem, ker sta tako ncsrečna postala; kolikor prc-lnorem, hočem vama pomagati. Kar imamo v našib slirambah primerae obleke, dal bodem varaa. Oba dobita dobre škornje, hlače, klobuke in take sukujc, da bi jih vaina krojač ne mogel boljših narediti." Postopaeema je postajalo gorko, bolj od veselja nego li od ognja. Kadar opat vidi, da pride meuih, reče jiina: ..Glejta! brat vama vže nese, kar sem vaiua objjubil."
Ali kako se njiju veselje izpreineni v strab, kadar vidita, kako opat njiju obleko, ki je bila v starem hrastu skrita, razgrinja ter vsakemu njegovo oblaeilo daje. Od nog do glave ju oblije kurja polt in osramočena gresta iz samostana, kamor ju ni pripeljala sila, nego nesramna predrznost, da bi kaj dobiJa, kar bi inogk potem prodati in po grlu pognati.
Pač bi bilo dobro, ko bi tudi mi znali ločiti prave siromake od krivih tako, kakor je to znal opat Izak; saj je tudi danes muogo postopačev, ki bi radi le dobro živeli, zraven pa ničesar delali, zato pa slečejo obleko in poštenje ter nadlegujejo ljudi za milostinje, ki je potlej v prvej krčini zapijo. Za take Jjudi bi bilo najboljše zdravilo brezovo olje, ali tega zdravila v denašnjih časib. ni več v navadi, k večjeinu se postopači za nekaj časa pripro v kako lukujo, kdcr se jim daje priložnost premišljevati, kako se deset božjik zapovedj prelainlja.
------n------*