Adamičeva spevoigra. V nedeljo, dne 5. t. m., se je uprizorila v Kamniku izvirna spevoigra tovariša E. A d am i č a : »Slava cesarju Francu Jožefu I." Zanimanje za to najnovejše delo Adamovičevo je bilo naravnost velikansko ne sarao v Kamniku samem, ampak tudi drugje. Z Tlakom se je popoldoe pripeljalo toliko Ijudi, da smo se bali, da ne bo moči vsera postreči z vstopnicami. In Kamničani! Zdelo se je, da je ta dan poseben praznik v mestu. Polno živahnosti, polno življenja, kamor si pogledal. Njihov razgovor pa se je osredotoževal o spevoigri, ki je na njeno uprizoritev čakalo vse z napetostjo. Lokal je bil pač premajben za toliko radovednib, umetnost Ijubečib Ijudi, zato pa je bil tudi tako natlačen, da ni bilo dobiti niti najmanjšega prostorčka več. Po naši misli naj bi se to delo, ki se je uprizorilo ta dan z naravnost velikanskim moralnim in, kakor ču- jemo, tudi materialnim uspehom, uprizarjalo v lokalih, ki zavzemajo večji prostor ali celo pod milim nebom. Delo obsega tri dele s predigro. Ta je komponirana po motivih cesarske pesmi, in po svoji veličastnosti učinkuje z vso silo. Prvi del spevoigre obsega slovenske vojaške, narodne pesmi, ki dvigajo navdušenje z vsako naslednjo točko. Ti ljubki vojaki, ti prijetni glasovi njihovi, ta resnično vojaški nastop ! Vse je bilo tako dražestno, tako Ijubko. Višek velicastnosti, čuvstvovanja in zanosa pa dosega ta del v veličastni, v srce segajoči rMolitvi pred bitvo." To učinkuje tako, da mora solza v oko, ko gledaš te mlade korerjake na odru, združene v veličastnib akordib molitve. V tem delu je napisal skladatelj Adamič ,,Eadovoljne brambovce*-, ki vplivajo užigajoče in takoj zanjo od istega skladatelja po narodni zložena »Solnce mi rajža," Drugi del začenja s prelepo Adaraičevo nŽivi, svetli cesar naš \u obsega nadalje istega skladatelja slovesno himno BSlava tebi, slava !" in se zaklju&uje z originalno ,Pesmijo sirot". Pola življenja je ta del, poln prekrasnih misli. Zamisliti jih je mogel le umetnik po božji volji. V tretjem delu nastopajo zastopniki vseh avstrijskib. narodov. Ko smo gledali te mlade igralce nastopati vse s svojemu ljudstvu primerno in zanj karakteristiško pesmijo, ko smo čuli njih sveže glasove, njih imeniten, učinkujoč nastop, tedaj smo dali duška notraDJemu razpoloženju z glasno zasluženo pohvalo, Urnebesno pa je bila pozdravljena veduo lepa, vedno navdušujoča BNaprej", ki je tega dela fulminantna točka s preljubkim solo v sredini, ki ga je izvajal deček z občutkom in naravnost fino. Vse zastopnike narodov naposled združi cesarska pesem v krasno enoto, ki v nji vidimo nekako poosebljeno geslo: »Viribus unitis." Splošno je harmonizacija lahka, mična, Iepa in enostavna. Priznati mora vsak, da je to delo umetniške vrednosti. Spevoigro spajajo v lepo celoto posamezne deklamacije, ki so jih napisali A. Medved, Borisov in Andrej Bape in ki imajo tudi svojo pesniško vrednost. Poleg vseh naštetih vrlin tega lepega, patriotiškega dela je poudariti o njem tudi še pedagoški moiuent. Izvajanje in uprizoritev je bila, kakor že omenjeno, izborna, fina. Vodil je oboje skladatelj sam z veliko vnemo. Trudoljubivost njegova je bila naravnost velikanska, zakaj nemalo napora ga je stalo, da je vse tako lepo uspelo. Žel pa je za ta trud tudi pošteno zasluženo zahvalo. Občinstvo ga je počastilo z velikim odobravanjem in navdušenjem. Ob koncu vsakega dela je bilo čuti soglasno njegovo ime iz občinstva, ki je hotelo videti zaslužnega skladatelja na odru, kjer je bil utelesen njegov trud, na odru poleg Ijubeznivih predstavljalcev , med ljubo deco. Tovarišu Adamiču odkritosrčno častitamo na tem delu. Splošno pa moramo reči, da je spevoigra BSlava cesarju Francu Jožefu I." v celoti naravnost krasno in le vsega priporočila vredno delo. Tudi »Učiteljski tiskarni1' gre vse priznanje za lepo izvršitev. Naše delo nam dela čast ! fi.