RAST - L. VIII, ŠT. 1-2 (47-48) MAREC 1997 ISSN 0353-6750 ■ - ■§ , H ", i m A ; m J:'- s lil; y ■■ • ■'7 j iV,i. • -J i Ifll i»v' / REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA H c/5 > pa UVODNIK Na začetku osmega letnika Rasti 3 I LITERATURA Poezija Prevod Baletka Jogi Pesnik Modrec Prizor Vzvratna luč Palimpsest Pesmi Skica V okviru Smreka Ko te čakam Včasih Že sc rnrači Nemir noči Jaz ne čutim Ne prepoznam življenja Da sc razgledam Pretakanje Vračilo darila Starke 10 10 /10 hU 12 12 13 13 Proza Šatulja gospe Lote Mama, umrl bom Pravljica o hrepenenju II KULTURA Pregled zgodovine osnovnega šolanja v Kostanjevici na Krki Slovanski filolog Rajko Nahtigal Jone Brulc (1927-1996) Govor Črneče vasi nad Kostanjevico na Krki Jože Kumer III OMIZJE RASTI Slovenska izseljenska literatura v Kanadi in med ameriškimi Slovenci 18 22 24 28 41 45 50 56 62 64 67 72 Nataša PETROV Jurij KOVIČ Jadranka MATIČ-ZUPANČIČ Katja PLUT Irma PLAJNŠEK Katja REŽUN Peter VOVK Rudi ROBIČ Ivan ŠKOFLJANEC Cveto PREŽELI Charles BAUDELAIRE (Prevod: Janez KOLENC) Anica ZIDAR Jože SEVLJAK Katja REŽUN Frane BUČAR Frane JAKOPIN Rozina ŠVENT Tomaž KONCILIJA Jožef MATIJEVIČ Cvetka KOCJANČIČ Mirko JURAK Nada ŠABEC Franci ŠALI IV NAŠ GOST Likovna umetnost na vseh njegovih kažipotih (Pogovor z dr. Andrejem Smrekarjem) 76 Milan MARKELJ V DRUŽBENA VPRAŠANJA Kako živimo zadnjih trideset let življenja 90 Ana KRAJNC VI RASTOČA KNJIGA Še 1000 dni do leta 2000 100 Janez GABRIJELČIČ VII ODMEVI IN ODZIVI Družba in kultura 112 Alojz ZUPANČIČ Prešeren naš vsakdanji 113 Rudi STOPAR "Veliki" Pariz - "malo" Trebnje 115 Rudi STOPAR Al' prav se piše...? 118 Ivan GREGORČIČ Jože Ciuha v galeriji Dolenjskega muzeja 119 Iztok HOTKO Delo Dolenjskega muzeja v letu 1996 120 Zdenko PICELJ Novomeški zbornik 124 Aleš GABRIČ Romanje z Romarkami Francija Šalija 126 Ivan GREGORČIČ Gitica Jakopin: Duša kaj želiš 127 Alenka GLAZER Jakšctovi Dolenjski obrazi 129 Milan MARKELJ 110 let Kmetijske šole Grm Novo mesto 129 Milan MARKELJ Novosti Dolenjske založbe 131 Franci ŠALI Jadranka MATIČ- Dan slovenske knjige v Karlovcu 133 ZUPANČIČ VIII GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON 136 Karel BAČER IX KRONIKA 145 Peter ŠTEFANČIČ Sodelavci te številke 158 NASLOVNICA: Jože Kumer, AKT, 1989, pastel VINJETE K PESMIM: Lucijan Reščič NA ZAČETKU OSMEGA LETNIKA RASTI Začenja se osmo leto rednega izhajanja Rasti, v katerem naj hi ohranili doseženo raven razvoja v sedmih letih in ustvarili pogoje za njeno nadaljnjo rast v prihodnjem letu. Vsebinske zasnove revije ne bomo spreminjali, tudi ne njene likovne podobe. Načrtujemo izid štirih dvojnih številk, in sicer marca, junija, septembra in decembra, katerih skupen obseg naj ne bi presegel 600 strani. Uredništvo je že večkrat razmišljalo in razpravljalo o tem, da naj bi Rast izhajala pogosteje, dvomesečno, in v manjšem obsegu, vendar za tak projekt v preteklih letih niso bili zreli vsi potrebni pogoji. Taka je tudi želja ministrstva za kulturo, ki revijo znatno gmotno podpira, ravno tako tudi sveta revije, ki je uredništvu naložil, da pripravi ustrezen predlog, da bi se to v letu 1998 tudi uresničilo. V Umskem letu se je uredništvo zaradi objektivnih razlogov zmanjšalo z deset na osem članov. Družbena vprašanja je prenehal urejevati Franci Šali. Nadomestil ga je član uredništva dr. Marjan Ravbar. Urednica Odmevov in odzivov prof. Darija Jakše je odšla za lektorico slovenskega jezika v Bratislavo in to rubriko je prevzel član uredništva Rudi Stopar. Vrzel bomo zapolnili z novima članoma ali članicama uredništva čimprej v letošnjem letu in se tako uskladili z odlokom o izdajanju Rasti, ki opredeljuje desetčlansko uredništvo. Mislimo, da Rast vse bolj postaja prostor za ustvarjalno izražanje ljudi z območja, ki ga pokriva, in avtorjev od drugod, ki imajo prispevke, ki se na območje nanašajo. Če smo skraja iskali avtorje, lahko danes rečemo, da ti vse bolj iščejo stik z revijo. O tem priča obseg Umskega letnika, ki smoga, ne nalašč, presegli za 96 strani in s tem zabredli v finančne težave, ki jih bomo morali v letošnjem letu razrešiti, kar ne bo lahko. Upamo in želimo, da nam boste redni naročniki, posamezniki in ustanove ostali zvesti še naprej, saj je naročnina pomemben gmotni vir, ki nam omogoča izid ene dvojne številke. Prva letošnja dvojna številka je obsežna in pestra, in upamo, da boste bralci v njej našli kaj lepega, zanimivega in poučnega. Likovno je obogatena z reprodukcijami slikarja Jožeta Kumra. Za to številko se je nabralo več prispevkov, kot smo jili lahko uvrstili, zato bodo izšli kasneje in prosimo za razumevanje ustvarjalce revije. Literarni del revije prinaša 22 pesmi devetih pesnikov in pesnic, Kolenčev prevod štirih Baudelairovih pesmi in tri prozne tekste dveh avtoric in enega avtorja. V Omizju Rasti so štirje prispevki dveh avtoric in dveh avtorjev, ki so vsak na svoj način spregovorili o izseljenski literaturi. Gost v tej Rasti je dr. Andrej Smrekar, direktor Narodne galerije. Z njim se je pogovarjal Milan Markelj. Veseli nas, da smo lahko tokrat v Odmeve in odzive uvrstili kar trinajst prispevkov enajstih avtorjev. Zapisi v kulturi govorijo o zgodovini šolstva v Kostanjevici na Krki, o slovanskem filologu Rajku Nahtigalu, lani umrlem pisatelju Tonetu Brulcu, slikarju Jožetu Kumru in ogovoru prebivalcev Čemeče vasi. Prof KarelBačerje prispeval novo nadaljevanje Gradiva za dolenjski biografski leksikon. Tudi tokrat ne manjka zapis kronike pomembnejših dogodkov. Da je lahko življenje lepo in kvalitetno tudi v zadnjem obdobju življenja, nam priča članek dr. Ane Krajnc. V živo pa smo se o tem lahko prepričali tudi ob 90-letnici rojstva baletnega Rast 1 - 2 / 1997 umetnika Pina Mlakarja na slavnostni prireditvi v Novem mestu in prek televizije. Umetniku uredništvo iz srca čestita za visok jubilej in 3 mu želi še mnogo trdnega zdravja in ustvarjalnih let. Spomnimo naj, da je bil s svojo umetniško in življenjsko sopotnico Pio gost Rasti leta 1991 ter da je pri tajniku revije na voljo še nekaj izvodov te Rasti. Spodbuden za slehernega je lahko prispevek Janeza Gabrijelčiča v tokratni Rastoči knjigi, ki nas opominja, da bo od letošnjega 6. aprila le še 1000 dni do novega stoletja in tisočletja, da je pomembno, da smo pozitivno naravnani in da stremimo k odličnosti. Naj bo ta spodbuda plodna tudi za Rast pri njenih prizadevanjih! Zelja in delo uredništva je bilo od začetka naravnano tako, da bi revija redno izhajala, da bi kakovostno rasla in se utrdila, da ne bi bila le utrinek zanesenjakov v prostoru in času. Najprej smo si na tihem želeli, da bi doživeli vsaj petletnico izhajanja, nato smo si rekli, delajmo, zdržimo in poskušajmo jo pripeljati do desetega letnika in ta cilj še ostaja. Bralci ste polnih sedem let od številke do številke prebirali zanimive, skrbno napisane uvodnike glavnega urednika prof. Jožeta Škufce. Da tokrat ni tako, so različni vzroki in razlogi, ki mi kot namestnici žal niso ne spodbuda, ne motiv, ne izziv za to pisanje, pač pa le dolžnost in odgovornost, da stvari tečejo po redu, ki jim pripada. Bralcem revije želim, da bi jih številka razveselila, kot nas je vse letošnja sončna in zgodnja pomlad, prav tako pa tudi, da bi bogato in zanimivo doživeli 23. april - slovenski in svetovni dan knjige. Nataša Petrov namestnica odgovornega urednika Rast 1-2/1997 F j Z >4 7 Uti RAST-L. VIII. ŠT. 1-2(47 - 48) MAREC 1997 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LITERATURA Jurij Kovič BALETKA Pesnik je marca letos prejel Kosovelovo nagrado, za kar mu uredništvo čestita. Kakor labod po jezeru drsel bi mirnem, kot lastovka po nebu letala bi širnem, kot luna plavala bi tiho med oblaki, baletkini lahkotni v zraku so koraki. Kot veverice s smreke skačejo na smreko, kot morje valovi med plimo in oseko, so njeni gibi skladni, nepreračunljivi, kakor metuljčki sredi sončnih trat igrivi. JOGI Prekrižanih nog meditira v temi, če svet je resničen, če tak se le zdi, sprašuje se: “Kdo sem ? Od kod sem ? Kam grem ? če kje je neskončnost, jo najti je v njem. Svoj um obvladuje, ko vežba telo, luč večnosti boža mu tretje oko, odpira si čakre in širi zavest, za vsa bitja moli in rase do zvezd. PESNIK Skoz gozd gre, vonjem, barvam prisluškuje, okuse, zvoke boža, ne modruje, čemu neštetočarna je narava in česa tam simbol po nebu plava. Nobene misli zase ne izgublja, dež mesečine krila mu poljublja, skoz gozd gre za prividom rajske ptice, lovi odmev nje mile govorice. MODREC LITERATURA Rast 1-2 /1997 Prašili zaupa, ki vse uravnava, nič s svojim hotenjem se v njo ne vmešava. Nič več se ne trudi, nič več ne napreza, neznani so strah mu in žalost in jeza. Ne išče, ne dvomi, spoznal je resnico, tišine brezčasne pozna govorico. 8 Le dobro še vidi, zlo zanj ne obstaja, vse mirno sprejema, brezbrižen ostaja. Jadranka Matič- PRIZOR Zupančič V odprtem zastajaš kot nepremični venski odtok za sekundo predaleč te nese iz te mirne zbranosti tvoje mehke žalostne oči neslišno kapljajo kot živ sočen vosek lucidni trenutek kako sunkovito brez giba premikaš krog sebe svetove zrak utripajoče dihanje kot skozi zaveso gora prihaja bližje oblike predmetov zaiskrijo v velikanskem naročju pestuješ negibnost tiho žrelo Kairosa VZVRATNA LUČ Peljem se po puščavi v hrbet mi blešči vzvratna luč oaze samotni gejzir Antarktike Delam se kot da vem za dragoceno prisotnost dragulja v tuji vreči Obema razsvetljuje pot razpršena svetloba natančno divje zvezdne matrice LITERATURA Rast 1-2/1997 PALIMPSEST Eno čez drugo eno na drugo čez ogenj rušilni ocean skriti topos namaz barve razmak črk dehteča tipkovnica organdij računalniške Itake Odisej Odisej kam ploveš v tej megli ledeni slišim šum benečanskega morja duham brnistro sladki drget otoške aure ploveš razpet na vse strani sveta enako bičajo tvoje nemirno srce vse rože vetrov razjedajo vse tvoje celice roke imaš pooglenele od otožnosti oči izpite hlepiš po počitku ki ga noče biti spiš ne da bi bede! ljubiš ne da bi sežgal pepel užitka do konca vse kar počneš je nekaj drugega /1 iperak t iv na menja v a krajev kož vonjav si ti tisti pustolovec ki posluša ukaze zunaj sebe kot da bi bili iz neke druge galaksije določen za preizkusno znamenje ceremoniala Katja Plut Z modro-n/ečo-modro-rdečo lučko v glavi in srebrnimi očmi hodim po umetni travi in iščem že od februarja marjetico na slepo srečo Res je, da ne verjamem v Boga, res, da je 14. december, in res, noč je še, budilka še ne piska, ampak to jutro je molitev takšna: sonce, sonce, sonce, sonce! *** Ves si se uškoljčil, jaz pa se vetrim v plamenih, plešem obredni ples, plavam, vidra, drvim ko meteor po noči in ji zažigam nebo, zadihana se raztegnem po skali, potiho pojem in želim, da se razpreš in da si malo moj. Irma Plajnšek SKICA Le še ovoji altruizma in bežeča ograja avtoceste. Tako blizu so kilometri tujih dežel in še v klarinetu časa preverjajo mojo prisotnost, ko sluh polagam k tlom. Ni sedanjosti, le mi smo. V OKVIRU Svetloba je topla v svojih šumih moj molk pa je tako daleč in razlit -rekli so mi, da bom lahko spala do jutra, dokler se oči ne bodo vžgale v ostankih luči. LITERATURA Katja Režim SMREKA Nekoč je stala tam pod mojim oknom. Njene veje so me božale. Govorila mi je o svojih iglicah, o vetrn, o radosti življenja. Njen temni vonj me je neštetokrat zazibal v sen. Odšla sem, pozabila na njene korenine. Kje si, moj dragi dom? KO TE ČAKAM Ko te čakam, mislim na rože, na vrtnice in veter. Trave pojejo. Srce trepeče. Mislim na šopek cvetočih narcis, na nežne zvončke, na zrele orhideje. Pozabila sem, kaj sem iskala. Vrgla sem ti drobno marjetico. Padla ti bom v objem. VČASIH Včasih se mi zdi, da so oblaki zlati, da trava diši po malinah. Včasih se zazrem v nebo. Magična zvezda žari, zvezda moje mladosti. Svetla jutranja rosa. Svetloba razsuta v veter Slišim bobnenje. Sum jesenskega vetra. Nekje se je rodil nov človek. Peter Vovk ZE SE MRACI Pri oknu sedim, dan je tako brezkončno dolg! Droben mrzel dež zaliva cvetlice. S tihimi koraki prihaja večer V meni je premišljevanje, spomini. Kdo mi bo iz srca izdrl trn ? Stenska lira opozarja na spanje. Vse je tiho ob tej pozni uri, le zvon iz zvonika se oglaša. Skozi oblake, skozi drevje plava mesec. Globoka noč je, samotna in brez kraja. Sam sedim na postelji in sence so z menoj. Zunaj pa neskončno nebo, polno miru. Lučka brli skozi motno okno in mesec je romar. Rudi Robič NEMIR NOČI Težke veke noči se zapirajo. Grmenje, blisk-že kaplje trkajo. Rezilo vetra klesti suhe veje. Zgrbančeno drevo drhti in zaječi. Topot kopit LITERATURA se sliSl znan-Rast 1 - 2/ 1997 Nemir strupen je v prostor vtkan. Ivan Škofljanec JAZ NE ČUTIM Cveto Prezelj LITERATURA Rast 1 -2/1997 Jaz ne čutim teže dni; le pesem, ki črno prst opeva... Jaz ne čutim bolečin; le tiho rast, ko v plod zorim... NE PREPOZNAM ŽIVLJENJA Svetovi, pogreznjeni v svetlobo: vosek, kafra, peščeni drobci, beduinska karavana, rimske legije, sončeva suličarja, vaška lipa, zbiranje kosezov. Svetovi, razpotegnjeni po leseni mizi: prebiranje rožnega venca, norčave mravlje segajo po kruhu, namazanem z medom. V svetlobo večera namakam noge. Ne prepoznam življenja, ki ga živim. DA SE RAZGLEDAM Hodim po hiši. Naslikana vrata odpiram. V prazno kapelico stopim, da se razgledam. Zunaj letni časi hitijo. Polzijo nekomu trave iz rok. Solze na prazne poti. Ure me pretakajo. Z nogami v vodi zlatijo slanico. Prelistavajo prastare načrte in me spodbujajo, da grem pogledat, kako se imajo zlatolaske. VRAČILO DARILA Pesem vesela ponikne v širjave neba. Vračam zvezdni prah. Nisem ga znal potresti. Ljubica se klavrno reži: Midva sva zadnji par! Počeneva za grm in se zjočeva. LITERATURA Rast 1-2 /1997 Charles Baudelaire STARKE Prevedel: Janez Kolenc V zakotnih ulicah starinskih velemest, kjer v čar spremin ja vse se, še grozota, oprezujem, usodni nravi vdano zvest, prav čudna bitja, v onemoglosti lepota. Razpale spake žene so nekoč bile, Spomina, Laislgrbave, ubite, zvite, a jih ljubimo, ker so žive duše še! Vse krilo v luknjah, s tenkim blagom so pokrite in lazijo, vetrovi kruti jih tepo, trušč, ki ga omnibus ustvarja, jih pretresa in k boku torbice relikvije tesno drže, v njih rože vtkane so jim vsa čudesa. Se vlečejo, kot ranjena se vleče zver, in lutkicam podobne bolj capljajo in plešejo, a nehote, in venomer uboge zvončke vleče kruti vrag! Imajo, kot zbite so, kot svedre ostre še oči, kot v grapah v noči speča voda so bleščeče, kot mali deklici božansko v njih žari, ki s smehom občuduje vse, kar se leskeče. Da mnoge krste često majhne so staric, ste opazili že, kot da so za otroka ? Okus mikavno čuden krste iz deščic, kot da simbol so, kaže Smrt globoka. Če kdaj opazim tak fantom bolan, ki sliko vr\>eža pariškega prekriža, da to slabotno bitje, vedno vtis imam, se prav sladko k zibelki novi bliža. Le če, ko to neskladnost udov zrem, ni mar mi nič, premišljam pa geometrijo, kolikokrat bo moral menjati mizar obliko krstam, da vsa trupla ta vložijo. Oči so te vodnjaki milijon solza, topilo, ki shlajeno mu zlato blesk vlije, temu, ki ga dojila je Usoda zla, prav stroga, v njih čarobnost nevidljiva sije. LITERATURA Rast 1-2 / 1997 LITERATURA Rast i - 2 /1997 II. Frascati v grobu, Tatije ti svečenica, zaljubljena Vestalka! S šepetalcem skril je ime ti grob; sparela slava kot meglica, nekoč njen cvet pa Tivoli prekril je. V napoj ste mi! A med šibkimi telesi so mnoge, ki iz bolečine med topijo. “Krilati konj mogočni, do neba me nesi, ” Predanosti, ki jih odkrili, govorijo. Trpeti eno je učila domovina, moža surovost drugo v žalost je oblekla, zaradi sina tretja Mati bolečina, iz vseh solza bi teh lahko že reka stekla! III. Kaj je za starkami me malimi gonilo! Je ena teh ob uri sončnega zahoda, ko z ranami nebo je sonce ožarilo, zamišljeno usela se na klop stranpota, da bi vojaške godbe kdaj koncert ujela prav bučen, da vrtove nam zalije, v večerih, ko je ulica se razživela, v srce meščanov nekaj heroizma vlije. Ponosna, ravna, kakor terja pač pravilo, prav slastno pesem je užila živo, bojno, oko se kdaj je kot orlici zaiskrilo, in čelo mramornato - lovora dostojno! IV Tako brez stokanja in mirna pot vas žene skozi živi mestni vrvež, ki ste kurtizane bile, svetnice, matere užaloščene, nekoč pa po imenih dobro nam poznane. Bile miline, slava ste nekdaj, zdaj tuje ime je vaše, le pijan mimoidoči z ljubeznijo vas podlo nadleguje, a za petami zloben fantalin psujoči. Ve sence zgrbljene, da še ste, sram vas davi, ob zidu hodite, boječe k tlom skopnele, usode čudne in nihče vas ne pozdravi, človeška razvalina, že za večnost zrele. Ve čudo! Nežno bdim, saj sem vam kakor oče, od daleč so oči nemirne mi uprte v korake vaše trudne in omahujoče, slasti skrivaj uživam vaše, vsem zastrte. LITERATURA Rast 1 - 2 / 1997 Strasti mladostne vaše, dneve izgubljene, v naj lepšem cvetju svetle, mračne zrem slasti, srce uživa grehe vaše pomnožene, a duša od kreposti vaše vsa žari! Enaki mi možgani, rod moj, strte reve! Večer prav vsak pošiljam sončen vam adijo! Kje jutri boste, osemdesetletne Eve, ki strašni kremplji vas Boga tiščijo? LITERATURA Rast I - 2 / 1997 Čas, ko sc jc v vasico na koncu široke razprte doline, prepredene s potoki in posuto s kamenjem, vrnila Rezika, je že močno odmaknjen. Čudna zgodba seje spletki okoli nje. Tesno je povezana s kačami. V tej dolini so bile kače močno razširjene; ljudje sojih po svoje častili; skoraj vsak dom je imel svojo hišno kačo, v njej je bila baje utelešena duša prednikov. Rezika, gruntarska hčerka, edinka, jc tudi hranila kačo. Dekle je bilo obdarjeno z lepoto. V njej sta se prepletala smeh in ogenj. Ko seje njena lepota najbolj razcvetela, lastovke pa so se vračale v stara gnezda, seje po vasi začelo šušljati, daje kača Reziki nekaj pošepetala s človeškim glasom. Nekaj usodnega... In Rezika je izginila. Kot bi jo pogoltnila zemlja. Starše je to potolklo. Kljub vsemu poizvedovanju je niso našli. Čez nekaj časa je pricurljala novica, daje Rezika gospa v daljni deželi, daje poročila bogatega starca; tako bogatega, da bi lahko kupil vso dolino, gričke okoli nje in še veliko več. Slišalo sc jc tudi to, da se ji toži po deželici, po domačih. K novici pa so pritaknili še, da si je nadela drugo ime, bolj gosposko - gospa Lota. Oče in mama, že močno upognjena, izsušena od pričakovanja, da sc bo vrnila, sta zbrala svoje poslednje ostanke moči; zravnala sta se in s pogledom zatavala za griče, od koder naj bi prišla. Čakala sta in čakala. Govorice so sc obrusile, izgubile. Rezike ni bilo. Starše je stisnilo; dotolklo jih je prazno pričakovanje in jih spravilo pod rušo. Odteklo jc še veliko pomladi, ko sc jc gospa Lota vrnila v zapuščen, prazen dom; samota ga je močno zglodala. Pripeljala sc je s kočijo. V telo in obraz je bila še kar mladostna, v laseh jc že gospodarila sivina pa tudi ramena so se ji upognila. S seboj jc pripeljala dva krepka fanta, sinova Lucijana in Antonija, ter žensko, močno in postavno, zagorele polti, strogega obraza; na njem je bilo nekaj, kar je vzbujalo strah. To je bila gospa Brina. Po vasi so premlevali, daje Lotina svakinja. Baje je bratu, Lotincmu možu, na smrtni postelji objubila, da ji bo vse čase stala ob strani, ob njunih sinovih. Vaščane je kar razganjalo od radovednosti, niso sc pa upali preveč vrtati v njihovo življenje; zdelo se jim je, da je zavito v nekakšno skrivnost. Gospa Lot;i jc obnovila stari dom, in to do popolnosti; vsak, še tako neznaten drobec jc bil dodelan. Hiša je bila tako popolna podoba prejšnjega doma, daje vaščanom zastajal dih. “Loti ta hiša najbrž pomeni več kot samo streho nad glavo; v njej menda išče tista leta, ko jc ni bilo tu,” so sc spletale govorice po vasi. Veliko jih jc bilo tudi takih: “Včasih so ljudje rekli... Ko gre človek iz hiše, spozna, kaj je pustil v njej. Lota jc spoznala. Le kateri vrag jo jc odnesel v tuje kraje? Najbrž mu jc zapisala dušo. Sliši se, da so polni njeni mošnjički, zelo polni.” Potem so po vasi več dni ropotali težki vozovi, naloženi z vsem mogočim. Tako sc je hiše še bolj oprijelo nekaj skrivnostnega, vznemirljivega. Ob hiši so uredili konjušnico. Ves čas jc bilo slišati iskro, veselo rezgetanje. Konji so bili nekaj posebnega: sloki, lesketajoči, z elegantno, ponosno hojo. Lota jc konjarje pripeljala iz tujega sveta. Pa tudi fanta sta bila več v konjušnici kot v hiši. Vznemirjala pa jih jc gospa Brina. Vsak dan seje zavihtela na vranca, da so iskre letele izpod kopit. “Z njo jezdi sam vrag. Ne bi je rad srečal na samotnem kraju,” je šlo med ljudmi. LITERATURA Rast 1-2/1997 DNEVI so sc odmikali. Kupčija s konji jc dobro cvetela. Med Lotino hišo in vasjo ni bilo nasprotovanj, trenj. Če je bil kdo v stiski in je prišel Loto prosit za pomoč, mu ni nikoli odrekla. O njej jc šel glas, daje njena beseda pametna, preudarna, dragocena, da pa veje od nje nekakšen vonj po tujih krajih, po daljnih širjavah. Veliko besed pa so precedili zaradi Lotinih poti na pokopališče, na grob staršev. Vsako jutro, ko sc tema še ni čisto razredčila, je premerila to pot; vsakokrat z novim šopkom cvetja. Pogosto je zdrsnila na gomilo, zleknila se je po njej, kot bi se pogovarjala s starši, kot bi sc jim opravičevala za solze, žalost, obup... Vaščani so stikali glave, premlevali so besede: “Z leti sc oglaša vest. Pozabila je na staro resnico: Dokler živijo starši, ne odhajaj predaleč. Solze jih ne bodo obudile.” DOZOREL jc čas, ko sta sc fanta začela ozirati za družicama. Na mladeničih se je ustavil vsak pogled; močno sta bila navezana na dom, na delo s konji. Na vasi jc šumelo, vrelo, le kam bosta vrgla oči. Veliko pa je bilo tudi besed zaradi kač; kar na lepem so zamrgolele po vasi, kot bi jih kdo prignal iz skrivališč. Okoli Lo-tine hiše so kar bingljale iz skalnih razpok. Odganjali so jih, nekaj so jih tudi potolkli, saj so se jih kupci in konjski mešetarji bali. Skoraj s strahom so si pripovedovali: “Sliši sc, da ji je ena izmed kač, baje je bila bela kača, spet nekaj pošepetala s človeškim glasom... To pa ne pomeni nič dobrega. Lota pa o tem ne črhne besedice.” Čez nekaj dni pa jc završalo: “Lucijan in Antonijo sc bosta poročila s sestrama Katarino in Zofijo, doma sta v najrevnejši bajtarski koči; da jima jc tako šepnila kača.” Svatba je bila skromna, kar preskromna, so menili vaščani. Jezilo jih je tudi to, ker jc bilo tisto poletje čudno, hitro je zorelo, prevlečeno je bilo s temnejšim leskom, kot bi sc že silila jesen; drobil je rahel, vztrajen dež. Čudno vzdušje sc jc vtihotapilo tudi v Lotino hišo. Sestri, tako skromni, preprosti, vajeni vsakega dela, sta sc po poroki močno spremenili; na slabše. Skromnost v nadutost, delavnost v lenobo, toplota v raskavost, v led... Nekaj se je porušilo v obeh; kot bi jima v žile zašel strup. “Denar ju je spridil, zameglil jima je pamet,” se je spletalo po vasi. Vsak dan je bilo slabše. Lota in Brina sta bili zaskrbljeni: “Brina, kamen imam na srcu: za delo jima ni, denar pa ima rad delo. Le kaj jc padlo v njuni duši? Kot bi jih obliznil plamen, satanov plamen.” “Pa tudi Lucijan in Antonijo sta slepa. Ljubezen in norost pa sc res ločita le po imenu. Oči sta pustila na obeh; vrtita se okoli njiju, ko pomerjata obleke in posedata v senci; treba bo ubrati druge strune,” sc jc zatreslo v Brinincm glasu kot svarilo. Čudna tesnoba seje razlila po hiši; v orehu ob oknu seje vsak večer oglašal čuk, zasmehljivo in rezko, daje bilo tesnobe še več. Loti se jc zdelo, da se zbuja iz sanj. Z grozo jc spoznala, da se ji vse bolj odmika tisto življenje, kakršnega si jc predstavljala; a v sebi je še čutila neugnano željo: speljati življenje v prave tirnice. Droben nasmešek ji jc zdrknil po obrazu; iz skrite odprtine v zidu jc vzela šatuljo, njen pokrov je bil okrašen s kačo. Odpirala jo je počasi, kot bi bilo v njej zadnje upanje, da bo hiša zaživela polno, bogato... Katarina in Zofija sta zadrževali dih, iz šatulje se je vsipala močna svetloba, saj sc jc vse v njej iskrilo: koralde, broške, ogrlice, dragi kamni, verižice... Sestri sta kriknili, požcljivost jima je stisnila obraz, sunkovito sta stegnili roke, da bi pograbile; vse, kar jima je govorila Lota, presenetljivo živo in ostro, skoraj z uka- LITERATURA Rast 1 -2/1997 zom, sta slišali lc od daleč. “Satulja je vajina. Ko me bo Bog vzel k sebi, si razdelita to premoženje. Ne pozabita, v njej je bogastvo več rodov, so radosti, spomini, morda tudi kapljice krvi... Zdaj pa vendar zaživita, časa za sanje ni, hiši vdihnita novo življenje. Če ne... Lucijan in Antonijo hočeta drugačno lepoto, tisto notranjo. Če ne...” Prijela se je za prsi, kot bi hotela pomiriti srce. Upala je, da bo s šatuljo sestri le nekako postavila v življenje, ju ogrela za delo; dosegla pa je prav nasprotno. Sestri sta se zasovražili. Da bi pristali na delitev? Nikoli. DNEVI v hiši so bili vse bolj razklani; besede rezke, sovražne, obrazi zaprti, pepelnati, materin pogled uprt v minule čase; okoli usten sc ji je zarisala guba. Čudno vzdušje v hiši, neodločnost sinov, da bi spravili v red svoji ženi, pohojene sanje o urejenem življenju soji razbili srce. Brina je odločno udarilaz besedo: “Kar lahko storiš jutri, lahko tudi danes. Nažcni ju!” “To bi bila vendar sramota,” je temno odgovarjala Lota. “Sramota? Pa ne za hišo, le za ti dve pogoltni lenobi! Prisesali sta sc na bogastvo, na šatuljo, na hišo... Da se more človek tako spremeniti. Kača ima strup v zobu, ti dve pa po vsem telesu,” je govorila z nekakšnim zanosom, z ognjem v očeh. “Brina, nekaj me bega. Da ni to skrivnostno maščevanje. Maščevanje kač. Veš, koliko smo jih potolkli, saj so nam odganjale kupce, begale živali... Nič nimam proti njim; v mladih letih sem jih imela bolj pri srcu... Saj pravim, sreča se mi je izmuznila iz rok, v hiši ni otroškega joka; smrt čutim za seboj,” je mlela s počasnim, ubitim glasom, zablodila je v svoj svet. “Kakšne pa klatiš? Maščevanje kač? Pusti vražjevernost! Na oni svet ni še nihče zamudil. Fanta je treba postaviti na lastne noge, na trdna tla. Ves svet ve, daje na tistem dvorišču, kjer kokoš kikirika, petelin pa molči, nekaj narobe,” seje utrgalo iz Brine. Njuni dolgi izbrani pogovori s fantoma so padli na ugodna tla. Spremenila sta sc; kot bi jima padla mrena z oči. Potlej pa je prišlo vse tako nepričakovano. Ko so zavele mrzle sape, jesenski dež pa je škrebljal na okna, je Loto pobralo. Kap. Kar zaspala je... Ni sc še ohladila na mrtvaškem odru, sta Katarina in Zofija že zasikali skozi stisnjene zobe: “Šatulja je moja!” Nekaj težkega, sovražnega sc je vleklo po hiši. Konji v ogradi so bili splašeni, nemirni. Tedaj pa... Kot bi sc iz nekega skritega sveta utrgala podivjana sapa, zaviharila je po hiši, sestri sta planili iz sobe, vrata v zgornje prostore so bila odprta... Z grozo zreta v privid: na vrhnji stopnici stoji med meglicami mama Lota, vsa drobcena, krhka, s široko odprtimi očmi, s trzljaji na obrazu, s posmchljivostjo v očeh, vsa v koraldah. V rokah drži šatuljo, dragulji se svetlikajo, vse je ena sama svetloba, na robu se lesketa jantarna ogrlica... Sestri obstaneta kot uročeni. Meglice je vse več. Okoli privida sc zariše nekakšen rob. Iznenada se Lota zamaje, kot bi izgubljala ravnotežje. Dragocenosti rinejo iz šatuljc... Sapa močneje pritiska, Lota je vse bolj prozorna, megličasta. V sestrah sc stopnjuje začudenje, strah prehaja v grozo, pohlep v brezkončno pogoltnost. Stegneta roke. Lotin obraz sc za hip pokaže v najrazličnejših odtenkih: od mehkobe preko napetosti do obsodbe; na koncu sc razpre v zvitem smehljaju. Za hip ledena tišina; potlej jo pogoltne divji sunek sape, stopnice zaškripljejo, privid se spremeni v brezobličen madež, izgine v modrikasti meglici; vonj po smrti je vse močnejši. SESTRI sta se zaletavali po veži. Zapeklo ju je na vratu, zmede- Anica Zidar no sta obstali pred ogledalom, z rokami sta drseli po goli koži na ŠAlULJA gospe LOTE vratu, koralde so bile na njih, tiste z zlatim sijajem... Toda, ko sta se jih dotaknili, seje iz obeh utrgal predirljiv krik, tako pretresljiv in divji, da sc je zagnal v vsak kotiček. Koralde so bile vrisane v kožo, vdrte vanjo. Začeli sta jih drgniti, praskati, polivati z vodo, pokazale so se kapljice krvi; a vsak gib je bil zaman, ničesar nista odstranili, le rjavkasta barva sc je začela spreminjati v umazano sivo. Kot plesen. Pogled na vse to je bil ogaben. Strmeli sta v ogledalo, potisnjeni v grozo, v zaprepaščenost. V obeh valovi vročine in mraza. In občutek, da sc ugrezajo tla pod njima. Planili sta vsaka na svojo stran s kletvijo na ustnicah, s spačenim obrazom, še z večjim sovraštvom v srcu. Čez hip sta sc že obrnili druga proti drugi. Na obrazih so sc razvijale čudne poteze: oči so sc močno stisnile, kotički ust so sc povesili, razširili sta ustnici, široka žabja usta. Lica so bila uvela, prekrita z rjavimi pegami, njuna obraza pa... obraza stoletne starke. Zadirali sta oči druga v drugo, bolščali v grozi, v težki pobitosti. Čez hip so butnile obtožbe: “Ti si kriva za vse to!” je kriknila Katarina. “Ne! Ti si hotela vzeti šatuljo, ko sc ji še duša ni izmotala iz telesa,” seje v besnem srdu napela Zofija. “Hudiča si priklicala,” jo je zavrnila sestra. Potlej je v en glas treščilo iz obeh: “Kje je šatulja?” Na pragu sobe, kjer je Lota shranjevala šatuljo, je stala Brina. V obraz jima je vrgla sovražne, ledene besede: “Šatulja je na varnem. Hudič pa je prišel po svoje. Težkega dela tako ne bo imel. Na vajinih vratovih sc že poznajo njegovi parklji. Bogastvo vama je razredčilo pamet, ubilo srce, posvinjalo dušo..." Sunkovito je dihala, namrščila obrvi in zamahnila. Pristopila sta Lucijan in Antonijo, molčeča, žalostna, a odločna, kot bi ju materina smrt postavila na trdna tla. V rokah sta držala šatuljo, a kača na njenem vrhu seje dvignila, vzpela, da sta se sestri, čeprav polni mržnjc druga do druge, v vročičnem strahu prijeli za roke. Brinin glas je spet trdno pljusknil: “Moj brat, Lotin mož, je vedno govoril, daje treba kačo ubiti, preden se spremeni v zmaja-” “Najina mama pa je večkrat rekla... Kadar kača obleče drugo kožo, je ta še vedno kačja. Zdaj pa nam izginita izpred oči!” sta kriknila hkrati. “Prepozno! Zdaj sva tu doma!” sta zatulili v en glas, tako bedni, posušeni v svojem obupu, v neizmernem pohlepu. Tedaj je završalo, kot bi se iz središča zemje iztrgala divja, skrivnostna moč; sapa je sunkovito butnila v vsak kotiček hiše, lomastila je po njej, nabita s čudnimi glasovi, s hrumenjem, z ledenim smehom... Počasi sc je izdivjala, njena moč se je drobila, ostalo je le še nekaj jeznega mrmranja, ječanja... Sveče na mrtvaškem odru so spet zagorele. Kot je sapa pridivjala v hišo, tako je tudi izginila. Izginili pa sta tudi sestri. Po vasi je šel glas, da ju je pogoltnila podzemna votlina, bila je v bližini vasi pod kamnitimi oboki, kjer so se večkrat mešali čudni glasovi: brbotanje, ječanje, nekakšno rjovenje, kriki... V HIŠI se je življenje spravilo v prave tirnice. Spet se je slišalo veselo rezgetanje konj; kupčija je cvetela. Fantoma je šlo vse v LITERATURA klas, kar sta sc dotaknila. Šušljalo pa seje, da jim je Lota iz groba Rast t-2 /1997 poskušala po svoje pomagati... V mirnih večerih, v nočeh, oblitih z mesečino, naphano z vonjem zemlje, je prihajala k njim kot 2i razvlečena zelenkasta meglica. Bajc so marsikaj razbrali iz nje- Jože Sevljak LITERATURA Rast 1 - 2 /1997 nega šepetanja. Sinova stil našla dobri, delovni življenjski družici. Brina pa se kar ni mogla posloviti s tega sveta. Svoje življenje je privlekla daleč daleč, skoraj do sto let. SREDI poletne ujme je strela udarila v gosposko hišo, v stajo. Vse je izginilo v plamenih: ljudje in živali, oprema, vse... Ostalo pa je veliko kamenja najrazličnejših oblik, barv, velikosti; med njimi se je motal zatohel, vroč veter, pretkan z nekim čudnim vonjem. Pod vsakim kamnom se je potuhnjeno skrivala kača, odtod tudi ime Kačja globel. Ob deževju se je tod večkrat dvignila voda, kot bi jo izbruhnilo podzemlje. V ljudeh se je utrdilo prepričanje, da je to povezano s kačami, da je med njimi tudi bela kača. Kadar bo po dolini le preveč hudih, črnih grehov, bo planila na svetlobo; koder bo šla, bo vse zažgala... Kdor zna prisluhniti naravi, njeni govorici, lahko v temnih nočeh, ko po vasi razsajajo sape, ko žvižga in piska, kot bi hudič pokal z bičem, zasliši oster, presunljiv krik: “Satulja! Satulja!... Satulja!” Ljudje močneje zapahnejo vrata, zastrejo okna, pogasijo luči. Nihče ne mara blodnih, izgubljenih, zavrženih duš... MAMA, UMRL BOM Pozno poleti je bilo, soparen dan je pritiskal k tlom. Otroci smo sc s kolesi vračali iz šole. Z njiv in travnikov se je dvigala sparina, ko smo se polni prešerne razigranosti potili na prašni cesti. Visoko gori pod obronki gozdov pa je vabila domača vasica. Za nami je pripeljal traktor, naložen s savskim peskom, in nas malo pred ovinki prehitel. Spogledali smo sc in v en glas zakričali: “Primimo se zanj!” Z vso silo smo sc uprli v pedale in gonili kot brez uma. Prijatelja sta sc že po nekaj metrih prijela za stranici, meni pa to ni in ni uspelo. Bolj ko sem gonil, bolj seje večala razdalja med menoj in njim. Kričala sta: “Daj, potegni še malo! Zdrži!” Z eno roko sem sc že odlepil od krmila in jo stegoval predse, a glej ga vraga, traktorja nisem uspel prijeti. V glavi mi je šumelo, srce je razbijalo nekje v vratu, pred očmi se mi je temnilo. Začelo mi je zmanjkovati sape, vedno bolj sem popuščal in se v mislih že poslovil od zastonjkarske vožnje. “Reva si, reva!” sta sc drla prijatelja. Sklenil sem, da odneham, saj me je okrog srca tako stiskalo, da mi je postalo slabo. Traktor seje vedno bolj oddaljeval, dokler ga ni skril ovinek in se je slišal samo še objesten krohot mojih prijateljev. Sestopil sem na kup peska. Ves sem sc tresel, srce je divje poskakovalo. Ni sc umirilo niti potem, ko sem že nekaj časa sedel tam in premišljeval, kaj naj storim. Končno sem sc le dvignil. Noge so bile težke, kot da niso moje, v prsih je ležalo nekaj svinčenega. Jože Sevljak Lovil sem dih in komaj zadrževal solze. Zbal sem sc, da tak, MAMA, UMRL BOM kakršen sem, nikoli ne pridem do doma. Domača hiša je bila še daleč, saj se je ovinkasta cesta komaj dobro začela vzpenjati. Popadel meje paničen strah. Ne bom več videl ata in mame, ne sestric in bratca, ne prijazne domače hiše. Ne bom sc več lovil po bregovih s sosedovimi otroki, ničesar več ne bom videl, ne čutil! A nekaj v meni sc je zganilo, uprlo. Ne, to sc ne sme zgoditi! Za vsako ceno moram naprej! Spustil sem sc s ceste v grapo, kjer je na samoti stal vodni mlin. Od tod je vodila navzgor gozdna bližnjica. O, če bi bilo drugače, bi stekel po njej kot gorski zajec! Pustil sem kolo za gospodarskim poslopjem in se z negotovim, starčevskim korakom odpravil dalje. A že po tridesetih metrih sem moral sesti, da sem nalovil v pljuča zrak za naslednjih nekaj korakov. Bom sploh kdaj prišel domov, seje znova zavrtala vame tesnoba. Iz gozdička seje pot povzpela na travnat breg, obšla posejano njivo in pri prvi kmetiji zavila nazaj na kolovoz. Na verigi sc je trgal pes in divje lajal proti meni, a jaz sem bil ves zavzet s svojo bolečino in strahom. Nad kmetijo sc je pot izgubila v gozd. V globokih kolesnicah seje nabirala voda, ki je z desne in leve polzela z glinastih strmin. V luži sem si zmočil robček in ga pritisnil na razbolelo srce. Kaj vse bi dal, da bi lahko dihal tako spokojno, kot je dihal ta vlažni zeleni gozd! Vedel sem, da moram čimprej naprej. Naprej! Ven na piano, na poslednji vzpon, ko se pot požene čez obronke travnate planote, zavije polkrožno v strm klanec, od koder sc vidijo beli zidovi naše hiše. Ko sem ga premagal, sem izmučen sedel na parobek in gledal v domača okna, solze pa so tekle, tekle... Ljuba naša hiša, sem šepetal. Samo da sem te še enkrat videl, da bom lahko objel očeta in mamo, pobožal sestrici in bratca, potem pa lahko tudi umrem! Z zadnjimi močmi sem se privlekel do vrat in pritisnil na kljuko. V kuhinji je sedel oče s prijatelji, pri štedilniku je stala mama. Začudeno so sc ozrli vame, ko sem sc bled kakor zid opotekel proti svoji kamrici. Sc na vratih sem zajokal: “Mama, umrl bom!” Legel sem na divan in zaprl oči. “O bog, kaj le govoriš, sin?” je zajecljala in me objela, oče pa me je nežno pobožal po glavi, ko sta se v skrbeh sklanjala nad menoj. Zaihtel sem v blazino. Od sreče ali od bridkosti, zdaj ne vem več. A bil sem doma in nisem sc več bal. In to je bilo najvažnejše! LITERATURA Rast 1 -2/1997 Katja Režun PRAVLJICA O HREPENENJU LITERATURA Rast 1-2/1997 Večer je. Lahko gledamo v nebo. Lahko vdihavamo samotni veter. Lahko sanjamo. Lahko se preselimo na dno morja. Tja, kjer je voda modrozelcna in kristalno čista. Tja, kjer rastejo bele in zlate alge in kjer zveni tiha pesem morskih deklic. Pet jih je. Ovite v dolge temne lase sejejo bel pesek. Božajo črne školjke in iščejo izgubljene zaklade. Kadar so sončni zahodi najlepši, splavajo na površje. Plavajo na rdcčczlatih valovih, pijejo modrino in sončne žarke. Tam štrli iz morja siva gora. V mraku deklice posedejo k njenemu vznožju in pojejo otožne pesmi. Repe namakajo v slano morje, roke pa dvigajo k migetajočim zvezdam. Na špici gore stoji kip iz belega marmorja. In tukaj sc začne ta zgodba. Najmlajša morska deklica se je zaljubila v marmorni kip, ki je predstavljal lepega grškega mladeniča in je bil vsekakor velika umetnina starega sveta. Morda je predstavljal boga Apolona. Atletski bog je stal tam v pravilnem contrapostu in z zmagoslavnim gibom držal svoj lok. Najmlajša deklica ga je skrivaj opazovala. Kipar je bil velik umetnik, kipu je vdahnil duha, kar znajo samo največji mojstri. Apolon je bil zelo resničen z razmišljujočim nizkim čelom in s komaj opaznim nasmehom, ki je iz različnih zornih kotov dobival različen pomen. Mala morska deklica je verjela, da se smehlja prav njej. Zaprla je oči in sanjala. Hrepenenje jo je dvigalo v modri nebes. Verjela je, da vso to modrino drži marmorni Apolon na svojih rokah. In nekega jutra je skrivaj splavala na površje. Voda je bila hladna. Bilo ji je tesno pri srcu. V daljavi so plavale sive tovorne ladje. Gora je bila svetlo siva. In na njej kip, ves lep in bel, z dvignjeno roko in lahnim smehljajem jo je vabil k sebi. Priplavala je k vznožju gore. Oprijela seje mrzle, mokre skale in začela plezati... Oprijemala se je vlažne skale in sc vlekla navzgor. Kamen je bil mrzel, hladen. Sonce je vzšlo zlato. Toplo je posijalo nanjo. Vzpenjala sc je hitreje, toda Apolon je bil še daleč... Sonce je začelo žgati. Deklica je omagala. Toda bila je blizu polovice poti. Zaspala je. V poznem popoldnevu sojo zbudili galebi, ki so se spreletavali nad goro. Nadaljevala je pot. Morje je daleč pod njo temno bučalo. Nad njo na vrhu gore kip. Vabil jo je s temnim smehljajem. Prišla je noč. Prižgale so sc zvezde. Morska deklica je ležala na kamnu. Zvezde so bile velike kot sonce. Vročina in mraz. Na skali sledovi krvi. V sanjah je prišel Apolon k njej. Sprehajala sta sc nekje nad Rimsko cesto, dolgo in daleč. Zbudilo jo je mrzlo jutro. Pod njo sivo morje, nad njo beli kip, z lahnim smehljajem. Nebo je bilo oblačno. In v daljavi tovorne ladje. Razbesnela seje nevihta, strele so sc bliskale in ena je zadela tudi v marmorni kip in mu odbila glavo, ki se je zakotalila po skali naravnost v naročje mali morski deklici. Deklica je držala glavo z odbitim vratom v naročju in ni vedela, kaj bi z njo. Potem je poljubila marmorna usta. Poljub je imel okus po soli, mrzlem kamnu, podoben je bil letu galebov. Nevihta se je razbesnela. Mala je s solznimi očmi odložila glavo na kamen in po mokri skali skupaj z nevihto zdrsnila v morje. Kraljica mati, ki je ravno tistega dne prišla na obisk vsa okite-na z rumenim jantarjem, jo je okregala. Sestre z ogrlicami iz rdečih koral sojo očitajoče gledale. Bil je ravno večer pomladnega plesa Katja Režun morskih deklic. V tem večeru so se poročile s podvodnimi možmi. pravljica o HREPENENJU Pripeljali so se s kočijo, ki jo je vlekel ogromen kit. Tudi mala morska deklica je dobila moža in bila vesela in srečna na pomladnem plesu. Živela je s svojimi sestrami skupaj s skrivnostmi morskega dna. Le kadar so bili večerni zatoni sonca najlepši, soji iz oči privrele solze. In kaj seje zgodilo s kipom? Prišel je osamljen popotnik in vrnil glavo na marmorni trup. Toda pritrdil jo je narobe in tako je marmorni mladenič gledal v drugo smer. Ponosno je stal na vrhu gore in se smehljal severnemu siju. LITERATURA Rast 1-2 /1997 Jože Kumer: OBLAK (detajl), olje na platnu, 1988 Franc Bučar KULTURA Rast 1-2/1997 PREGLED ZGODOVINE OSNOVNEGA ŠOLANJA V KOSTANJEVICI NA KRKI Od srednjega veka do konca druge svetovne vojne Oktobra leta 1996 jc minilo devetdeset let od izgradnje in odprtja t.i. starega šolskega poslopja v Kostanjevici na Krki. To prostorno in imenitno šolsko poslopje je zgrajeno v značilni arhitekturi takrat zidanih šolskih zgradb. Stoji ob potoku Studena nasproti južnega mostu, ki preko reke vodi v staro mestno jedro na otoku Krke, in samostojno, le za zahodnim krilom jc vrsta hiš ob Gorjanski cesti. Pogled na šolo je zlahka prepoznaven kostanjeviški motiv, priljubljen pri slikarjih in fotografih. Proslava devetdesetletnice odprtja tega poslopja je bila v javnih občilih skorajda neopažena. Kratka poročila so prinesli le lokalni časopisi. V njih je bilo zlasti poudarjeno, da jc ena najlepših šol v Sloveniji, predvsem zato, ker njene prostorne hodnike in učilnice krasi Gorjupo-va galerija, ki jc hkrati slavila 40-lctnico obstoja. Galerija vsebuje veliko zbirko slik in skulptur, ki sojih darovali številni slovenski in tuji umetniki in jih jc zavzeto zbiral ravnatelj šole med letoma 1956 in 1985. Za to edinstveno galeri jo skrbi in jo upravlja Galerija Božidarja Jakca, ki ima sedež v kostanjeviškem kloštru. Ničesar pa ni bilo za javnost napisanega o starejši zgodovini osnovnega šolanja na kostanjeviškem območju, ki sc, kot kažejo nekateri zapisi in podatki, začenja že v poznem srednjem veku, zanesljivo pa jc bilo osnovno šolanje tu že v zadnjih desetletjih 18. stoletja. Le sedanji ravnatelj šole je v slavnostnem nagovoru na proslavi kratko povzel to zgodnejšo zgodovino. Podobno je storil tudi učitelj zemljepisa in zgodovine, ki jc v uvodu v fotografsko razstavo Sola skozi čas, ki je bila pripravljena prav za to priložnost in jc tudi temelj za postavitev stalne muzejske zbirke na to temo, nanizal nekaj podatkov o zgodovini šolanja. Nasploh je malo znanega o tem, da jc neke vrste šola obstajala že v 14. stoletju, in sicer v cistercijanskem samostanu ali v samem mestu Kostanjevica. Bolj znano in zanesljivo pa je, da jc javna šola v tem mestu stara najmanj dvesto let, vendar le kot ustanova, ne pa kot zgradba. Svojo lastno, namensko zgradbo, vendar le za nekaj razredov, jc šola dobila leta 1893. Torej je bilo odprtje novega, za tisti čas modernega in vsem tedanjim potrebam ustrezajočega šolskega poslopja leta 1906 le en, vendar pomemben dogodek in mejnik v njeni zgodovini. Nasploh pa zgodnja samostanska, župnijska ali mestna zgodovina šolanja oziroma izobraževanja glede na njeno visoko starost ni raziskana ali pa v originalnih virih morda o tem res ni nič zapisanega. Tudi izvirna kronika javne šole, ustanovljena pred dobrimi dvesto leti, ni ohranjena. Znani so le izvlečki iz nje, ki so jih občasno napisali nekdanji učitelji in upravitelji in jih hranijo v Šolskem muzeju Slovenije. Ker je o sedanji šoli in o galeriji v njej ter drugih posebnostih šole v zadnjih desetletjih že veliko napisanega in znanega, bom poskušal v tem prispevku v luči tedanjih splošnih razmer prikazati dosedanje zapise in podatke o njeni zgodnji zgodovini v sekundarnih in terciarnih virih in literaturi, in to od njenih domnevnih začetkov v 14. stoletju pa tja do konca druge svetovne vojne ter z navezujočimi KULTURA Rast 1-2 / 1997 sc nujnimi posegi v sodobnost. Zgodnja zgodovina šolanja v Kostanjevici na Krki Kakor je znano, je koroški vojvoda Bernard Spanhcim (1202-1256) ustanovil cistercijanski samostan v dolini Toplica (zaradi malce toplejšega izvira) pod Opatovo goro na Gorjancih, nedaleč (1 km) od tedanjega spanheimskega trga Landcstrost, današnje Kostanjevice. Ustanovno listino je izdal leta 1234 in jo potrdil leta 1249. Z njo je samostanu podelil tudi obsežno posest. Samostan se je imenoval Monasterium Fons Bcatac Mariac ali slovensko Samostan Studenec svete Marije. Fons ali Studenec zato, ker so bili v bližini izviri potoka Obrh. Nemško seje cisterca imenovala Kloster Maria Brunn ali slovensko Samostan Marijin studenec. Ustanova je obstajala do leta 1786, ko je bila v okviru obsežnih jožefinskih reform razpuščena, podobno kakor stiški cistercijanski samostan in številni drugi samostani na Kranjskem (skupaj enajst) in v vsem avstrijskem cesarstvu. Kakor piše v nekaterih virih, je samostan imel važno vlogo pri šolanju svojih redovnikov in posvetnega prebivalstva že v poznem srednjem veku. Tako najprej navajam zapise nekaterih piscev in kronistov. Likar (1953) v publikaciji Kostanjevica na Krki - 700 let obstoja in Jankovič v izvlečku iz kronike kostanjeviške šole pišeta, da je v samostanu delovala t.i. notranja šola (oddelek) za izobraževanje duhovniškega in meniškega naraščaja in t.i. zunanji oddelek za šolanje otrok prebivalstva, in to že v 14. stoletju. Poučevalo sc je tudi zunaj samostana, in sicer v naselju Kočarija, na mestu sedanje razpadajoče hiše Kočarija št. 1. Zunanje učence naj bi poučevali osnove latinščine, da bi lahko z večjim ali manjšim razumevanjem poslušali petje in pridige cerkvenega oficija, zlasti pri slovesnih mašah in pri drugih pobožnostih. Obenem sojih učili nemškega pisanja in branja ter preprostega računstva. Podrobnejših podatkov o vsebini, organizaciji in pogostost i tega šolanja za prebivalstvo v samostanu pisca ne navajata, prav tako pa tudi ne zapišeta nobenih virov oziroma dokumentov, ki bi potrjevali omenjene navedbe. Tudi znani šolnik in pedagoški pisec Ivan Lapajne je v svoji knjižici Opis okrajnega glavarstva Krško leta 1883 v zapisu o mestu Kostanjevica zabeležil, da mesto ni imelo šole, dokler je ta bila v samostanu. Tudi ta pisce ne navaja virov, iz katerih je črpal omenjeno trditev. Glede tega Gruden (1910 -1916) piše naslednje. O kartuzijanskem samostanu Bistra beremo, da je v začetku 16. stoletja vzdrževal šolo s približno dvanajstimi učenci, ki jo je vodil poseben učitelj. Podobne ustanove so bile v Podkloštru, Vctrinju, Stični, Kostanjevici. Leta 1987 je akademik dr. Jože Mlinarič napisal imenitno in obširno zgodovinsko delo Kostanjcviška opatija 1234-1786. Med svojim obsežnim raziskovanjem zgodovine opatije na podlagi izvirnih zgodovinskih listin in drugih virov ni našel posebnih in podrobnejših podatkov o tem, daje obstojal t.i. notranji oddelek za šolanje novincev, in tudi ne podatkov o t.i. zunanjem oddelku za šolanje okoliškega prebivalstva, o čemer so zelo na splošno pisali manj kompetentni pisci. Vendar sov njegovem delu zapisi, ki posredno namigujejo, da je nekakšno notranje izobraževanje ali šolanje vendarle obstajalo in da je bil morda samostan nosilec tudi nekakšnega šolanja za prebivalstvo ali daje v mestu Kostanjevica delovala celo nekakšna mestna šola. Tako na strani 93 na Samostan Fons Sanctac Mariac (po Valvasorju) KULTURA Rast 1 - 2 /1997 splošno piše, da so cistercijani v začetnih razdobjih delovanja reda mlade izobraževali le, če so se namenili stopiti v red. Sprva je meniški naraščaj dobival le osnovno izobrazbo, pozneje pa še višjo (trivium, kvadrium). Nadalje piše, da so pozneje, po zgledu nekaterih drugih redov, tudi cistercijanski samostani odprli svoja vrata za izobraževanje dečkov, ki se sicer niso namenili vstopiti v red, ampak so sc izobraževali le za delovanje v posvetnem življenju. Samostan ni mogel stati ob strani dogodkov, saj je bilo šolanje posvetne mladine plačano in so bili to dodatni samostanski dohodki. Na strani 101 je zapisano, daje večina menihov pridobila izobrazbo v samostanih, kjer so bili za to zadolženi bolj izobraženi sobratje. Glede tega piše tudi o tem, da so bili nekateri menihi magistri za novice, kar pa seveda ne pomeni, da je bilo to redno izobraževanje oziroma šolanje. Daje bilo to nekakšno organizirano delovanje, pa govori zapis na strani 343. Z nedatiranim navodilom reinskega opata stiškemu predstojniku, opatu Jakobu Rcinprcchtu (1603 - 1626), vizitator naroča, naj opat za konvcntualc (bruedern) izbere učenega učitelja (cin gelerten Ma-gistrum), ki naj jih uči po dve uri dopoldne in dve uri popoldne (allerlay lectioncs lesen). Smemo domnevati, daje bilo nekaj podobnega uveljavljeno tudi v kostanjeviškem samostanu. Zanimiva je beležka na strani 388, da je vizitator samostana priporočil opatu, naj bodo samostanski oskrbniki in upravitelji posesti vešči branja in pisanja. Najbrž je bila cistcrca prisiljena, da za čim boljše gospodarjenje na svojih posestih in v uradih poskrbi za izobraževanje svojih nekonfesionalnih uslužbencev. Morda je značilen tudi podatek, daje kostanjeviško župnijo med letoma 1756 in 1765 vodil pater Alanus Smrekar, ki je bil obenem tudi administrator na kostanjeviški graščini (posesti). Leta 1765 so meščani na opata naslovili prošnjo, naj tega patra pusti v župniji, saj jim je bil celih devet let dober pastir, odličen učitelj njihovim otrokom (učitelj česa? - se sprašuje avtor tega prispevka), sijajen pridigar, po njihovih besedah jim je postal vse. Po podatkih je mogoče sklepati, da je ostal župnik tja do leta 1778. Kakor že omenjeno, pa o izobraževanju za samostanske in posvetne prebivalce mesta in okoliša ni nikakršnih podrobnejših podatkov. Glede tega se zdi umestno pripomniti, daje bila Kostanjevica, tedanji Landestrost in pozneje Landstrass, že leta 1252 v neki listini omenjena kot mesto, vendar je ustno prejela mestne pravice že nekaj prej. Kostanjevica je prvo mesto na Kranjskem, ki je imela pisno mestno pravo, znano kot kostanjeviško pravo (1295 -1307), nadalje prvega mestnega sodnika in prvi mestni svet na Kranjskem (Zvvitter, 1929). Med vladanjem Spanhcimov, koroških vojvod, in češkega kralja Otokarja pa je bila v mestu tudi kovnica denarja in verjetno ves čas tudi večja ali manjša vojaška posadka. Poleg tega je bila Kostanjevica kot mesto in sedež gospoščine s svojimi mostovi čez Krko pomembna nadzorna točka na predpisani poti iz 1 Irvaške proti Ljubljani in Primorju ter v Italijo (Stra-ssenzvvang) (Zwitter, 1929). Bilo je tudi več točk za pobiranje mit-ninc za državo, gospoščino in mesto, kar so seveda morali opravljati ljudje z vsaj najnujnejšo izobrazbo. Zato je bilo najbrž v mestu ustrezno zanimanje za izobraževanje, kar bi utegnilo prispevati k tezi o obstoju nekakšnega zunanjega izobraževalnega oddelka pri samostanu, saj je bil ta s svojimi redovniki bolj ali manj usposobljen vsaj za nekakšno elementarno poučevanje. Tudi dejstvo, da je opatija imela ves čas obstoja patronat nad kostanjeviško župnijo sv. Jakoba in je iz vrst menihov in posvetnih duhovnikov 1 Kraji, ki so do reformacije imeli šolo, so bila po Schmidtu (1963) naslednja mesta in trgi: Kranj, Škofja Loka. Radovljica, Bled, Maribor, Celje, Pilštajn, Ptuj, Vuzenica, Turnišče, Konjice, Slovenj Gradec, Breze, Šentvid na Koroškem, Celovec, Dobrla ves, Gospa Sveta, Podkrnos, Grcbinj, Otok, Grednje Bele (na Koroškem), Ljubljana, Kamnik, Krško, Kostanjevica, Črnomelj, Ribnica, Novo mesto, Šmarje na Dolenjskem, Višnja Gora, Trst, Piran, Milje, Izola, Koper, Gorica in Vipava. Meni, daje bila večina teh šol mestnega tipa, ker so jih ustanavljali meščani za svoje izobraževalne potrebe, in so najprej delovale v tesnem sodelovanju s cerkvijo. Pozneje pa je zaradi različnih interesov prihajalo tudi do sporov med meščani in cerkvenimi oblastmi glede šolskega programa. Pripominja, da so bile šole v omenjenih krajih večinoma kratkotrajne oziroma, kakor je mogoče sklepati iz navedenih podatkov, občasne. Meni pa, daje ta seznam nepopoln in bodo morda nadaljnja raziskovanja odkrila še kak drug kraj s tako šolo. KULTURA Rast 1-2/1997 postavljala župnike, pozneje pa tudi upravitelje bivšega kosta-njeviškega gospostva, je morda vplivalo na uvedbo nekakšnega elementarnega izobraževanja za podmladek izbranega prebivalstva. Če so menihi opravljali kakršnokoli javno izobraževanje za okoliško prebivalstvo, je bilo to zelo verjetno neredno, kajti samostan je doživljal duhovne in gospodarske krize ter stagnacije. Občasno pa je bilo v cistcrci tudi malo menihov in še ti so bili cesto razporejeni kot župniki na pridruženih župnijah ali upravitelji samostanskih posestev in uradov. Schmidt (1963) v svojem obsežnem delu Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem piše, da spričo pomanjkljivih virov sicer ni mogoče odgovoriti na vprašanje, koliko šol je bilo pri nas do začetka reformacije, to je približno do sredine 16. stoletja. Vendar pa na podlagi zbranih podatkov meni, daje med sedemintridesetimi kraji na širšem slovenskem etničnem prostoru, ki so do takrat imeli šolo, bila tudi Kostanjevica1, pri čemer samostanske šole niso vštete. Kaže torej, da je to bila mestna šola, vendar je seveda možnost, daje s to šolo mišljen že večkrat omenjeni l.i. zunanji oddelek šole pri samostanu Fons Beatac Mariac ali pa župnijska šola, kajti v zgodovini se omenja župnija že leta 1220 z župnikom Adalbertom. (Mlinarič pa leta 1987 meni, da je bila župnija v Kostanjevici že sto let prej.) Žal Schmidt ne navaja nobenih podrobnejših podatkov in virov v zvezi z omenjeno šolo v Kostanjevici in tudi ne o večini šol v drugih krajih, ki jih omenja. Pač sta glede tega zelo pomembna dva Mlinaričeva podatka (1987). Na strani 185 omenja kot pričo v neki listini iz leta 1336 kostanjeviškega učitelja Hermana (der Schulmeistcr zc Landc-strost), kar govori v prid temu, da trditev o šolanju že v 14. stoletju ni čisto brez podlage. Nadalje na strani 327 piše o podpisu pogodbe med kostanjeviškim samostanom in brežiškim gradom (gospostvom) leta 1570 o skrbništvu nad brežiško župnijo. Podpisu pogodbe je bil priča, poleg drugih veljakov, tudi učitelj kostanjeviškega mesta Lenart Aschncr. Omemba dveh mestnih učiteljskih položajev podpira Schmidtovo mnenje, daje bila v tistih zgodnjih časih v Kostanjevici mestna šola. Ni znano, kaj sc je na šolskem področju v tem kraju dogajalo med reformacijo, saj je reformacijski val dosegel tudi to mesto, zlasti iz Krškega in Novega mesta ter iz bližnjih grajskih gospoščin Prežek, Gracarjev turn in Vrhovo, ki so bile v lasti luteranskega plemstva. Protestanti naj bi tudi razdejali kapelico sv. Lovrenca, ki je bila v neposredni bližini samostana, in zatem, kot kaže, ni biki več obnovljena. Če navedbe omenjenih piscev držijo, mineva konec tega stoletja oziroma ob nastopu tretjega tisočletja morda že okrog 500 + - 100 let od začetkov šolanja oziroma izobraževanja samostanskega osebja in posvetnega prebivalstva na kostanjeviškem območju. Vendar iz vseh omenjenih podatkov ni mogoče zanesljiveje sklepati, ali je bila šola v razdobju od 14. stoletja (1336) do zadnjega četrtletja 18. stoletja samostanska šola oziroma njen zunanji oddelek, ali mestna šola, ali morda tudi župnijska šola. Šolska dogajanja v Kostanjevici po razpustu cistercijanskega samostana V že omenjenih prispevkih Likar, Jankovič ter Zagorc (izvleček iz kronike) pišejo, daje bila po ukinitvi cistercijanskega samostana leta 1786 ustanovljena leto kasneje (1787) prva šola pri fari Stara graščina kostanjeviškcga gospostva, ki jo jc leta 1793 za potrebe šole in župnišča kupilo mesto na dražbi po ukinitvi samostana 2 V reformi šolstva med vladanjem cesarice Marije Terezije je, kakor piše Schmidt (1963), po zamisli I. Felbigerja cesarica z zakonsko močjo določila Splošno šolsko naredbo o ureditvi osnovnega šolanja v cesarstvu oziroma o uvedbi osnovne šole (Allgemcine Schu-lordnung tur die deutsehen Normal-, Haupt- und Trivialschulen in der samtlichen Erblandern). Po tej naredbi naj bi bile tri vrste osnovnih šol. Prva je l.i. trivialna šola, ali trivialka, ali navadna šola (volks-oder Gemeine Schule, v tedanji slovenščini “gmajn šula”) zlasti za kmečki živelj. Možni so bili nižji in višji oddelki, pač po krajevnih možnostih. Predmeti so bili: verouk, branje, pisanje, računstvo, posvetna moralka in osnovni pojmi iz gospodarstva. Druga vrsta osnovne šole so bile t.i. glavne šole v okrožnih središčih z več razredi, zlasti za meščane oziroma njihov podmladek. Poleg programa trivialke so bili še predmeti: nemška slovnica in spisje, prirodopis (osnove gospodarstva), osnove latinščine, zgodovina in zemljepis, stavbarstvo, mehanika in risanje. Tretja vrsta osnovne šole naj bi bila normalna šola (normalka) v glavnih mestih avstrijskih dežel s programom glavne šole, ki naj bi bil dopolnjen z normo in zgledi za poučevanje. Slednje je približno petdeset let izvrševala v obliki dopolnilnih tečajev obstoječih učiteljev, ki pa so v glavnem imeli še druge obveznosti (cerkovništvo, orglanje). Enako podobo osnovnega šolstva na Kranjskem je opisal tudi Gruden (1910 - 1916). KULTURA Rast I - 2 / 1997 Maria Brunn, ki jo jc tistega leta obiskovalo 69 šolarjev. Po istih virih jc bila šola leta 1789 prestavljena v mesto Kostanjevica. Poimenovali sojo Deutsche Schule ali Nemška šola. Preselitev šole iz samostana v mesto je sledila odloku o premestitvi, ki so ga podpisali župnik in dekan Avguštin Sluga, dvorni svetnik Moric Edlingcr (najbrž Janez Ncpomuk Edling) in učitelj Pibernik. Šolski prostorje bil sprva v graščinski kašči in pozneje v preurejenem graščinskem seniku. Solo naj bi obiskovalo 127 učencev, od tega 67 dečkov in 55 deklic. Lapajne (1883) piše nadalje, daje mesto Kostanjevica, tedanji Landstrass, leta 1793 na dražbi kupilo graščino v mestu na Malem placu, ki jc bila samostanska last do njegove ukinitve leta 1786. (Graščino jc opatija kupila skupaj s celotnim nekdanjim ko-stanjeviškim gospostvom leta 1667, in sicer, kar je zanimivo v današnjem času, od tedanje znane hrvaške plemiške družine Ane Katarine in Petra Zrinjskega za 30.000 tedanjih goldinarjev. Last Zrinjskih pa je bila od leta 1654.) Mesto jc graščino kupilo za potrebe šole in župnišča in je zanjo odštelo 562 takratnih goldinarjev. Kaže, da jc od takrat šola delovala v vzhodnem krilu graščine, ki jc bilo po nekaterih pripovedih pozneje nadzidano v delu, kjer je sedaj Lamutov likovni salon. Jugozahodno krilo pa je postalo sedež kostanjeviške župnije sv. Jakoba. Glede tega so pomembne in ključne Schmidtove navedbe (1963), ki jih je povzel tudi Mlinarič (1987). Leta 1774 jc bila izdana Splošna šolska naredba2. Z njo jc bilo v Kostanjevici omogočeno osnovanje navadne ali trivialne šole. Po pazljivi primerjavi in razčlembami omenjenih bolj ali manj nepopolnih zapisov ter v luči gradiva v Schmitovi Zgodovini šolstva in pedagogike na Slovenskem jc mogoče domnevati, da se je v zadnjem četrtletju 18. stoletja v Kostanjevici na šolskem področju dogajalo naslednje. Med izvajanjem šolskih reform po letu 1774 je domnevno obstoječi zunanji oddelek samostanske šole ali mestna šola morala biti prevedena v trivialko ali pa je bila trivialka povsem na novo ustanovljena. Po takratnih reformnih predpisih naj bi šola imela patrona, kar sta postala toda šele po dolgotrajnih oklevanjih in nasprotovanjih opata 1 Iallersteina, kijih opisuje Schmidt, samostan in kostanjeviška župnija, nad katero je samostan imel patronat že oil svoje ustanovitve. Prostore za trivialko je opatija dodelila v kostanjeviški graščini v mestu na otoku, ki jc bila sicer sedež kostanjeviške posesti v lasti samostana. Če je takšno skiciranje pravilno, je takšna napol javna šola v Kostanjevici obstojala že leta 1781, kakor piše Schmidt. Po razpustu cistercijanskega samostana pet let pozneje (1786), jc nastal za šolo nenavaden in nevaren položaj, kajti s tem aktom je ugasnil tudi patronat cister-ee nad šolo, prav tako pa tudi nad razmeroma majhno kosta-njeviško župnijo, kjer je bil že deset let župnik menih, tedaj že 3 V svojem delu Mlinarič (1987) piše, da je bila po razpustu samostana ustanovljena nova župnija, ki ji je bila dodeljena samostanska cerkev in del samostanskega inventarja. Najbrž je iz nostalgičnih razlogov sprejela ime nekdanjega samostana Maria Brunu. Župnik nove župnije je bil nekdanji menih Avguštin Sluga, prvi in naslednji kaplan pa Bernard Kerline in za njim Viljem Hirsche, oba nekdanja meniha. Župnija je bila majhna in takorekoč brez župljanov ter bržkone brez zadostnih dohodkov, saj je bila v neposredni bližini ko-stanjeviška župnija, na zahodni strani velika šentjernejska in na vzhodni obsežna svetokriška župnija, vse tri prafare. Zato je bila tri leta pozneje, to je leta 1789, ukinjena. Čas se ujema z že omenjenim odlokom trojice Sluga-Edling-Pibernik o ustanovitvi pretežno javne šole v Kostanjevici. Sluga pa je potem odšel za župnika na Rako in pozneje v Kranj. Tam je bil mecen učiteljev, župnijske prostore je odstopil za šolske učilnice, in kasneje je bil šolski nadzornik. 4 Lapajne (1883) opisuje župnijsko organizacijo v času izida njegove brošuriee. Kostanjeviška župnija je obsegala le mesto Kostanjevica in naselja Malence, Koprivnik in Sajevec na levem bregu Krke. Sicer pa je meja, po dnevniku škofa Hrena (Mlinarič, 1987), med šent-jernejsko in svetokriško župnijo tekla po Orehovškem potoku in Slu-deni do Krke, zahodno je bila šentjernejska in vzhodno svetokriška župnija. Tako je bil del naselja Orehovec nad Kostanjevico v eni, del pa v drugi žuniji. Tudi t.i. predmestje kostanjeviškega mesta na desnem bregu Krke je torej sodilo pod šent-jernejsko župnijo. KULTURA Rast 1 - 2 /1997 upokojeni Janez Ncpomuk pl. Wicsenthal. Župnija je bila, kot kaže, zanemarjena, ker je bil odnos samostana do mesta in tudi do kostanjeviške župnije povod za občasne pritožbe meščanov. Tako je šola ostala brez patrona in seveda brez dela dohodka. Kaže, da je dotedanje samostanske obveznosti (patronat) do te šole prevzela novoustanovljena župnija, že omenjena fara Maria Brunn pri Kostanjevici, kakor jo imenuje Likar (1953), z župnikom Avguštinom Slugo, nekdanjim menihom3,4. Daje nova župnija verjetno prevzela patronat nad šolo, potrjuje tudi to, da je bil njen župnik Sluga delovanju šole verjetno naklonjen, kar je mogoče sklepati iz poznejšega njegovega delovanja (v Kranju). Po ukinitvi samostana je bila novoustanovljena župnija po treh letih delovanja, to je leta 1789, ukinjena in tako je trivialka že drugič ostala brez pokrovitelja in ustanovitelja ter seveda brez delnega vira denarja za svoje delovanje. Kostanjeviška župnija sv. Jakoba, ki jo je leta 1788 prevzel in do leta 1795 vodil tudi nekdanji menih Alojzij Sizcnl'rcy, verjetno zaradi majhnosti župnije pa tudi zaradi propada kostanjeviške gospoščine ni bila sposobna prevzeti patronata nad šolo. Omenjeni odlok iz leta 1789 je bil torej najverjetneje ukrep za razrešitev problema šole, ki je ostala brez patrona, in ne za njeno prostorsko premestitev iz samostana v mesto, kakor piše v nekaterih že omenjenih virih. Bržkone je šlo za prevedbo napol javne trivialkc pri župniji Maria Brunn, ki je bila prostorsko že umeščena v mestu, pod patronat mesta ali občine, torej v pretežno javno osnovno šolo. Tej tezi v prid govori tudi podatek v zapisu Lapajneta, daje mesto (občina) štiri leta pozneje (1793) za potrebe šole (in župnišča) kupilo kostanjeviško graščino. Da je šlo leta 1789 za pomembno odločitev, potrjuje tudi to, da se je bil na odloku podpisal tudi šolski referent graškega gubernija Janez Nepomuk Edling (prej šolski referent pri deželnem glavarstvu Kranjske v Ljubljani), sicer velik pobornik uvajanja šolstva in prevajalec nemških učbenikov v slovenščino. Ta sprememba je hitro pomenila tudi razširitev možnosti izobraževanja, saj je bilo leta 1787 v napol javni šoli 69 učencev, leta 1789 v javni šoli pa že 127 šolarjev. Ker je mesto oziroma občina postala patron oziroma ustanovitelj javne šole, je bila dolžna poskrbeti za ustreznejše prostore, kot sta bila dotedanja kašča in senik pri graščini. To je uresničila z nakupom graščine v mestu leta 1793. Torej lahko zanesljivo sklepamo, da bo leta 2001 dvcstodvajsctlctnica napol javne šole in leta 1999 dvestodesetlctnica pretežno javne osnovne šole v mestu Kostanjevica. Takšno stanje šolanja v Kostanjevici v jožefinskih reformnih časih je nekakšen zaključek starejše (ali zgodnje) zgodovine šolanja v samostanu in v mestu ter okolici Kostanjevice. Bilo pa je tudi primer reformnih prizadevanj za liberalizacijo in sekularizacijo šole in razširitev možnosti za izobraževanje nasploh. Omeniti je treba vendarle, da to ni pomenilo popolno neodvisnost šole od Cerkve, saj je bil prvi učitelj Pibernik kakor v številnih drugih šolah na Slovenskem po tedanjih predpisih tudi organist in cerkovnik. Poleg tega je ohranila cerkvena oblast tudi nadzorništvo nad temi šolami. Učitelj v Kostanjevici je imel razmeroma dobre skupne osebne dohodke, 180 goldinarjev letno, kar je bilo v takratnih kranjskih razmerah, v primerjavi z dohodki učiteljev s podobnimi obveznostmi v drugih krajih, razmeroma dober dohodek, vendar na splošno daleč premajhen za obstoj in za urejeno življenje učiteljske družine ter za popolno posvečanje temu poklicu. Poleg tega sta bila sedež župnije sv. Jakoba in šola v istem poslopju KULTURA Rast 1-2 / 1997 (graščini), kar jc gotovo imelo vpliv na njun odnos. Pripomnili velja, da je bilo tedaj osnovno šolanje neobvezno. Obvezno je bilo v avstrijski državi zakonsko uvedeno mnogo pozneje, to je v drugi polovici 18. stoletja, leta 1869. Organizacijski in prostorski razvoj javne šole Po letu 1789 je bila javna osnovna šola v Kostanjevici enorazred-nica in je delovala po določilih Splošne šolske naredbe iz leta 1774. Ni znano, kaj seje dogajalo s šolo včasih francoske okupacije oziroma Ilirskih provinc od leta 1809 do 1813. Verjetno je bila kot trivialka ukinjena in prevedena, podobno kot trivialkc v drugih krajih, v “ecole primairc” ali obvezno osnovno šolo brez šolnine, kot jc to predpisoval tedanji francoski šolski sistem. Po razpadu Ilirskih provinc je bil ponovno uveljavljen stari avstrijski šolski sistem, torej spet navadna neobvezna šola ali trivialka, ki se je delno vzdrževala tudi s šolnino. Tako je delovala do leta 1875, ko je postala dvorazrednica. Izjemno pomembno za šolo je bilo leto 1776, ko je postal učni jezik za vse slovenski, nemščina pa jc bila le eden od predmetov. Zdi se, da je do tega preobrata na kostanjeviški šoli prišlo zelo pozno, saj je bila po revoluciji leta 1848 nekako potihoma dovoljenja v trivialkah na Slovenskem uporaba slovenščine kot učnega jezika. Verjetno je bil v Kostanjevici kot upravnem (sodnem, finančnem) središču nemški oziroma avstrijski vpliv zelo močan in odtod tudi pozno uveljavljanje slovenščine kot učnega jezika. V zvezi s prevedbo cnorazrednice v dvorazrednico in z uvedbo slovenščine za učni jezik je treba omeniti, da so omenjene spremembe tudi posledica zakonske uvedbe obveznega osnovnošolskega izobraževanja v tedanji avstrijski državi leta 1869 s šolsko odredbo osrednje avstrijske vlade oziroma z deželnim šolskim zakonom leta 1873. S temi zakoni je bilo uvedeno obvezno osnovno šolanje in ukinjeno cerkveno šolsko nadzorništvo, ki so ga od tedaj opravljali posvetni šolski (pedagoški) strokovnjaki, medtem ko je nadzor nad veroukom ostal Cerkvi. Z zakonom o ustanavljanju in vzdrževanju javnih ljudskih šol dežele Kranjske iz leta 1873 je bila ukinjena šolnina in uvedeno financiranje iz javnih virov ter prepovedano povezovanje učiteljske službe s cerkvenimi obveznostmi (organist, cerkovnik). Lela 1888 je šola osnovala še tretji razred. Do leta 1775 so zadostovali šolski prostori v mestni graščini, potem pa, ko jc šola postala trirazrednica, je mesto oziroma krajevni šolski odbor moral poskrbeti za tretjo učilnico in jo jc najel v zasebni hiši Mihaela Goloba (sedaj hiša v Oražnovi ulici št. 6). Leta 1892 jc šola za svoj vrt vzela v najem zemljišče, na katerem je bilo pozneje (leta 1906) sezidano novo šolsko poslopje, seveda na precej povečanem stavbišču, kar vse jc bilo treba odkupiti. Leta 1891 je šola postala štirirazrednica in šolska prostorska kriza seje močno zaostrila. Četrto učilnico je šola najela v zasebni hiši (gostilni) Franca Bučarja (sedaj zgradba na Ljubljanski cesti 5) in začasno rešila šolske prostorske zadrege, ki pa so se še naprej kazale zlasti v tem, da je pouk potekal na treh različnih mestih v kraju, in to za dva razreda v zasebnih hišah. Zato sla občinski in krajevni šolski odbor v sporazumu z okrajnim šolskim odborom leta 1893 sklenila kupiti hišo (zgrajeno leta 1833), gospodarsko poslopje in vrt ge. .1. Kalin (to je današnjo hišo Krajevne skupnosti Kostanjevica, Ljubljanska cesta 7), in sicer za 6.800 takratnih goldinarjev. Stavba šole z dvema učilnicama, zgrajena leta 1895 (sedaj pritličje gasilskega doma, Ljubljanska cesta 7) 5 Nova šolska poslopja so v 19. stoletju že pred Kostanjevico dobile naslednje sosednje občine oziroma kraji: Raka 1832, Škocjan 1843, Šentjernej okrog 1850, Sv. Križ (sedanje Podbočje) 1860, Cerklje 1873 in Krško 1877. Šolsko poslopje, zgrajeno leta 11)06 (foto Franc Rabuse, okrog 1930) KULTURA Rast 1 - 2 / 1997 Nil dvorišču stoječo gospodarsko poslopje so nameravali preurediti v stavbo z dvema učilnicama, hišo pa dati v najem in najemnino nameniti za šolske potrebe. Obrnilo pa se je drugače. Hišo je prevzela občina in jo deloma uporabila za svoje pisarniške in druge upravne potrebe ter za stanovanje upravitelja šole (morda tudi zdravnika). Gospodarsko poslopje na dvorišču pa so po prvotnem načrtu preuredili in leta 1893 je v njej šola pridobila dve učilnici. (Ta šolska stavba je današnje pritličje gasilskega doma na dvorišču stavbe, Ljubljanska cesta 7). Tako je od leta 1893 pouk potekal le na dveh mestih, vendarle pa v lastnih javnih šolskih prostorih. Zaradi povečevanja števila šoloobveznih otrok se je prostorska kriza stopnjevala in dosegla vrhunec, ko je bila leta 1903 uvedena prva in leta 1904 druga vzporednica. Takrat so se med županovanjem liberalnega graščaka in posestnika Franca Globočnika z Dobrave in upravitcljevanjcm Antona Pavčiča začele resne priprave za gradnjo novega šolskega poslopja, ki so ga do-tedaj dobile že vse sosednje občine5. Z zbranimi sredstvi Ivana Kočevarja in žene Josipine, znanih šolskih mecenov iz Krškega, sredstvi iz davčnih doklad in iz posojila, ki gaje občina najela na podlagi poroštva županovega posestva, so aprila leta 1905 začeli gradnjo, ki bi morala biti končana naslednje leto avgusta meseca pred začetkom šolskega leta. Zaradi nepredvidljivih težav med gradnjo je bila slavnostna otvoritev novega šolskega poslopja namesto avgusta šele 11. oktobra 1906. Gradnja je stala 90.600 takratnih goldinarjev. Takoj zatem so se vsi razredi z vzporednicami vselili v novo prostorno šolo, kjer je bilo urejeno tudi stanovanje za upravitelja šole. Dotedanji šolski prostori na dvorišču občine so bili dodeljeni deloma gasilskemu društvu deloma pa so bila v njih urejena stanovanja za občinske uradnike in tudi za učitelje. Nekdanje šolske prostore v kostanjeviški graščini je dobilo v uporabo župnišče. Po prvi svetovni vojni je celotna graščina po sklepu tedanjega klerikalnega občinskega odbora prešla v župnijsko last. Podatkov o šoli med prvo svetovno vojno žal ni, vendar je verjetno delovala, najbrž pa v slabših splošnih razmerah. To potrjuje podatek, daje nadučitelj Anton Pavčič opravljal svojo službo 23 let, to je od leta 1896 do 1919, torej tudi v letih, ko je divjala prva svetovna vojna (1914 - 1918). Izmed nekdanjih učencev šole je v tej vojni na avstrijsko-italijanski fronti na Tirolskem kot avstrijski vojak padel znani pesnik in slikar Jože Cvelbar (1895-1916), ki je bil doma na Dolenji Prekopi pri Kostanjevici. Po prvi svetovni vojni je šola prejela v Kraljevini SHS leta 1919 odlok za uvedbo petega razreda, dve leti pozneje, leta 1921, odlok za uvedbo šestega razreda in nekaj pozneje odobritev še nekaj vzporednic. V Kraljevini Jugoslaviji je bila na podlagi zakona o ljudskih šolah leta 1929 preurejena v nižjo osnovno šolo s štirimi razredi in višjo ljudsko šolo s prvim, drugim, tretjim in četrtim razredom višje ljudske šole. Na tej osnovi je bil leta 1936 uveden tretji razred višje ljudske šole ali sedmi razred. Selc po drugi svetovni vojni je bil uveden osmi razred, v nekem obdobju so bili višji razredi nižja gimnazija in po raznih reorganizacijah je šola postala osemrazredna osnovna šola, kakršna je tudi danes. Šolsko poslopje je, razen v vojnih in nekaj povojnih letih, nekako zadostovalo za šolske potrebe približno do sedemdesetih let tega stoletja, ko so sc začela prizadevanja tedanjega ravnatelja in šolskega sveta za prenovo tega poslopja in povečanje zmogljivosti z novimi prizidki, učilnicami, kabineti in drugimi prostori zlasti zaradi potreb po posodabljanju pouka. Načrt je bil uspešno končan leta 1982. Takrat je šola dobila tudi veliko in sodobno telovadnico. Na uresničitev pa še čaka načrt ureditve sodobnih zunanjih športnih igrišč za šolo. Šola med drugo svetovno vojno Med drugo svetovno vojno (1941 -1945) je šola v Kostanjevici, podobno kakor številne druge šole na Slovenskem, preživljala najtežje čase. Po kapitulaciji Jugoslavije so stavbo najprej zasedli vojaki nemške Grenzschutz (obmejna straža). Po premiku meje med Nemčijo in Italijo od mejnega prehoda Cikava pri Novem mestu na mejna prehoda Pristava in Veliko Mraševo na Krškem polju so Kostanjevico 11. junija 1941 zasedli Italijani, in sicer je del šole zasedla četa italijanske vojske, v stavbah na otoku pa so se naselili karabinjerji (tudi v gradu), obmejna fašistična milica in finančna straža. Jeseni leta 1941 seje meja spet premaknila, mejna prehoda med Italijo in Nemčijo sta bila na severnem ko-stanjeviškem mostu in na mostu pri Brodu. V Kostanjevici je pouk potekal v omejenem številu učilnic v slovenščini, le italijanščino sta približno eno leto poučevala Italijana. Spomladi leta 1942, ko so se začeli napadi partizanov Gorjanskega bataljona, se je četa italijanske vojske izselila iz šole, karabinjerji pa iz kloštra. Preselili so se na otok, kjer so se z bunkerji in strojničnimi gnezdi močno utrdili. Kmalu zatem je tudi šola sklenila zapreti vrata, kajti Italijani so sumili, da ponoči prihajajo partizani v šolo in odtod napadajo njihove utrdbe na otoku, zato so šolo pogosto obstreljevali. Zaradi varnosti so pouk premestili v razne improvizirane prostore na otoku, kjer so ga v glavnem obiskovali šolarji iz mesta, saj je bilo zaradi zelo pogostih spopadov v okolici prihajanje otrok iz okoliških vasi v mesto nevarno. Leta 1943 je šolo za nekaj časa zasedla enota MVAC (Milizia volontaria anticomunistica - l.i. bela garda). Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je italijansko vojaštvo odšlo iz Kostanjevice, mesto pa so zasedle nemške enote in sc naselile tudi v šoli. Kmalu se jim je pridružila enota domobrancev (bivše MVAC). Oboji so šolo spremenili v utrdbo. Med partizansko ofenzivo na Kostanjevico oktobra leta 1943 je bila šola zaradi topovskega in minometnega obstreljevanja močno poškodovana in onesposobljena kot trdnjava in šola. Takšna je ostala do konca vojne in leta 1948 je bila s postopnim obnavljanjem spet v celoti usposobljena za pouk. KULTURA Številni nekdanji in še šoloobvezni učenci so bili udeleženci in Rast 1- 2 / 1997 žrtve vojne, bodisi kot borci Narodnoosvobodilne vojske (partizanov), kot talci in interniranci, bodisi kot borci MVAC oziroma 36 Slovenskega domobranstva. KULTURA Rast 1-2/1997 Učitelji O učiteljih v samostanski šoli razen imen in priimkov patrov magistrov za novice, ki jih navaja Mlinarič (1987), ni nobenih podatkov. Prav tako o učiteljih menihih, ki naj bi poučevali zunanje učence, vendar je razumljivo, da so bili menihi kot edini tedanji izobraženci tudi nosilci izobraževanja za javnost, če je le-to obstajalo. Zanimivi pa sta že navedeni omembi dveh mestnih učiteljev, Hermana leta 1336 in Lenarta Asehnerja leta 1570. Tudi o učiteljih v zgodnjih letih javne šole, razen imen in kasneje vrstnega reda prihajanja na šolo, takorckoč ni podatkov. Vse kaže, daje bil prvi učitelj v cnorazrcdnici že omenjeni Pibernik, ki je sodeloval tudi pri ustanavljanju javne enorazredne trivialkc leta 1789. Zatem sc omenja učitelj Kračman in za njim Gradišnik, baje kostanjeviški rojak, ki pa je bil kmalu iz neznanih razlogov odstavljen. Njegov naslednik je bil Andrej Kančnik, ki je med drugim tudi pesnil. Znani sta njegovi pesmi O hudobni ženi in Kako na Krki (Raki) klenka. V življenju je imel velike težave, ker je ponesreči ustrelil svojo ženo. Po njegovem odhodu je njegovo mesto zasedel Andrej Stritar. Od tod naprej pa so znane tudi že letnice prihodov in odhodov posameznih užiteljev. Tako je prišel na šolo leta 1821 Stritarju na pomoč pomožni učitelj Anton Šinkovec. Slednji je zatem od leta 1824 do 1827 služboval v raznih krajih, medtem pa sta poučevala na kostanjeviški šoli dva učitelja, Franc Urančič in za njim Karel Trček. Leta 1827 se je Šinkovec vrnil v Kostanjevico, kjer je učil do leta 1865. Skupaj je učitcljeval 56 let in bil zadnjih enajst let slep. Umrl je leta 1876. V letih 1865 in 1866 je učil Anton Junec, ki ga je za štiri leta nasledil Jožef Pečar. Med letoma 1870 in 1877 je učitcljeval Jožef Jerom, kije medtem postal tudi upravitelj ali nadučitelj, kajti leta 1885 je šola postala dvorazrednica. (Približno do tega časa so bili učitelji tudi cerkovniki in organisti, ki so sc izobraževali za učitelje na raznih krajših ali daljših tečajih na normalki.) Po tem času pa so bili postopoma učitelji samo absolventi (maturanti) učiteljskih šol. Zatem je upravitcljskc posle opravljal in učil Leopold Abram do leta 1895. Šola je v njegovem obdobju postala trirazrednica. Za njim je bil samo eno leto vršilec dolžnosti upravitelja Leopold Potrebin, ki je sicer ostal v učiteljskem zboru do leta 1900. Potem je upravitcljskc posle prevzel Anton Pavčič in vodil šolo celih 23 let, do leta 1919, ter je med najzaslužnejšimi za izgradnjo novega šolskega poslopja v letih 1905 - 1906. Leta 1919 je bil eno leto nadučitelj Ljudevit Pirkovič, za njim je šolo vodil Franc Zagorc do leta 1933, ko je odšel za šolskega nadzornika. Od leta 1933 do 1937 oziroma do upokojitve je bil upravitelj šole Janez Pirnat. Tega leta je vodstvo prevzel nadučitelj Stanko Gajšek, ki je bil upravitelj do svoje prezgodnje smrti leta 1955. Bil je glavna gibalna sila obnove šolskega poslopja po drugi svetovni vojni. Med zanimivostmi velja omeniti, daje bila leta 1875, potem ko je šola postala dvorazrednica, dodeljena za učiteljico prvega razreda Marija Wcssner, verjetno iz prve generacije maturantk (šolsko leto 1874/1875) leta 1871 ustanovljenega ženskega učiteljišča v Ljubljani. Na kostanjeviški šoli je poučevala dve leti. Bila je ena prvih žensk na Slovenskem, ki so po letu 1869 kot učiteljice prve posegle v javno šolstvo, področje, ki je bilo dotedaj kot vsa druga določeno kot moško. Pozneje so tej in drugim pionirkam, poklicno izšolanim učiteljicam, sledile še številne druge tudi v Kostanjevici in drugod. (Wesncrjcva je bila veliko pozneje glavna prefekta v internatu znane ljubljanske dekliške gimnazije oziroma liceja KULTURA Rast 1 - 2 / 1997 Mladika.) Zanimivo hi bilo vedeti, kako je bila takrat kot učiteljica sprejeta v Kostanjevici. Sočasno je ročno delo na šoli poučevala žena učitelja Jeroma, Jožefa Jerom. Nadalje velja omeniti, da je bilo leta 1869 v okviru habsburške monarhije zakonsko uvedeno obvezno osnovnošolsko izobraževanje. Verjetna posledica tega zakona je bila tudi uvedba dvorazrcdnice in uvajanja žensk v učiteljski poklic in službe. O drugih dejavnostih učiteljev oziroma njihovih zaslugah ni treba posebej pisati, saj že dejstvo, da so bili vsaj do leta 1875 pionirji javnega izobraževanja, povsem zadostuje. Vendar o nekaterih posebnih dejavnostih nekaterih učitejev, pomembnih za Kostanjevico, vendarle velja nekaj zapisati. Učitelj Leopold Abram je bil umen sadjar in znan po svojem takrat vzornem sadovnjaku. Zanesljivo je s svojim zgledom in svetovalnim delom zapustil močne sledove v takratnem sadjarstvu na Kostanjeviškem. Posebej je treba omeniti učitelja Leopolda Potrcbina. Kmalu po svojem prihodu je ustanovil pri tedanji meščanski gardi (Biirgcrgardc) pihalno godbo, kije kmalu postala ena najboljših na Dolenjskem. Po prvi svetovni vojni so sc godbeniki priključili Gasilskemu društvu Kostanjevica in godba je slovela kot ena najboljših na Slovenskem. Potrebin je poleg tega ustanovil še mešani pevski zbor, ki je nastopal tudi skupaj s pihalno godbo. Kostanjeviški meščani so mu po smrti v Radečah, kamor je bil prestavljen iz Kostanjevice, postavili spomenik v zahvalo za njegovo glasbeno delo. Med drugo svetovno vojno je godba umolknila in se po vojni ni več opomogla. Pred nekaj leti pa so bili nabavljeni novi instrumenti in ponovno osnovan pihalni orkester, ki že uspešno zabava domačine in tekmuje z drugimi pihalnimi godbami. Bi prav ne bilo , če sc ne bi, poleg že omenjenih vodij, upraviteljev ali nadučiteljev šole, spomnili vsaj nekaterih učiteljic in učiteljev, ki so delovali na kostanjeviški šoli, zlasti seveda tistih, ki so vso svojo učiteljsko dobo podarili šolarjem na Kostanjcviš-kem. Tako so od namestitve pred prvo in med obema vojnama več kot tri desetletja delovale na šoli Amalija Kobal, Iva Mesec ter Valerija Žlindra, ki je bila učiteljica še po drugi vojni. Učitelja pred prvo vojno sta bila Ivan Erbežnik (slikar in maketar Kostanjevice) in Franc Grailand. Med vojnama so krajši ali daljši čas šolarjem prenašale znanje učiteljice Plojeva, Sedlačkova, Leba-nova, Jesihova, Zinauerjcva in še dolgo po drugi vojni Marija Likar in Stana Gajšek ter medvojni učitelji Jurčcc, Sedlaček, Burja, Debevec, Muc, Urbančič in še dolgo po drugi vojni Jože Jankovič in drugi. Večina niso bili samo šolniki, temveč tudi kulturni in športni delavci ter dejavni tudi na drugih področjih javnega delovanja. Šola v Črneči vasi Šolo v Črneči vasi, naselju nad Kostanjevico na Gorjancih (oddaljena po današnji cesti 6 km), tu omenjamo, kjer je na začetku in proti koncu svojega obstoja bila podružnična šola kostanjeviške osnovne šole in sov njenem delu sodelovali kot redni in nadomestni učitelji sicer redni člani učiteljskega zbora šole v Kostanjevici ter je torej bolj ali manj delila tudi njeno usodo. Predvsem pa je zanimiva predšolska zgodovina območja, ki ga je ta šola vključevala. Podatki so zbrani iz ohranjene šolske kronike, razen če v besedilu ni drugače označeno. Lapajne je v že omenjeni publikaciji leta 1883 zapisal, daje 13 naselij predvsem na Gorjancih (takratnem Uskokengebirge), ki 6 Podružnična cksponirana šola ali ekspozitura šole je bila takrat del matične osnovne šole in je na njej poučeval stalen učitclj(ica).Za podružnično ekskurendno pa so imeli šolo, kjer je samo nekajkrat na teden poučeval eden od učiteljev matične šole. KULTURA Rast 1-2/1997 so sicer bila vključena v politično občino Kostanjevica, spadalo v šolsko občino Sv. Križ (danes Podbočje). (Najbrž tudi zato, ker kostanjeviška šola ni imela prostora za dodatnih 70 do 80 šolarjev, v Sv. Križu pa je bilo že leta 1860 zgrajeno novo šolsko poslopje. Opomba avtorja tega prispevka.) Vendar je razen iz treh (Kariče, Slinovce, Jablance) iz vseh ostalih naselij več kakor uro hoda v šolo in tudi poti niso bile ustrezne. Zato otroci niso obiskovali šole. Lapajne ob koncu ugotavlja, da so po neki nemarnosti otroci iz naselij s 667 prebivalci brez šole. Zaradi takega položaja in verjetno tudi zaradi pritiska uglednega pedagoga in šolnila Ivana Lapajneta je bila leta 1892 v Črneči vasi ustanovljena podružnična (ekskurendna)'’šola kostanjeviške štirirazrednice za naselja Črneča vas, Črešnjevec, Fruga, Gradinje, Prušna vas, Vrbje in Vrtača, ki so sodila v politično občino Kostanjevica. Podružnična šola enorazrednica je dobila učilnico v najeti gostilniški sobi, podružnični učitelj pa je bil Leopold Abram, sicer upravitelj šole v Kostanjevici. Poučeval je dvakrat na teden, verouk pa katehet iz Sv. Križa enkrat tedensko, kajti naselja so bila v svetokriški fari. V letih 1895 - 1900 je vodil pouk drugi kostanjeviški učitelj Leopold Potrebin, po njegovi premestitvi pa Franc Grailand do leta 1906. Teh enajst let pa je bil vodja podružnične šole kostanjeviški nadučitelj Anton Pavčič. Podobno, pravzaprav pa tudi sočasno z gradnjo šole v Kostanjevici, je tekla tudi gradnja novega šolskega poslopja v Črneči vasi, torej tudi med županovanjem Ivana Globočnika in vodenjem šole Antona Pavčiča. Ta šola je bila končana celo nekaj mesecev prej kot kostanjeviška. Z odprtjem avgusta leta 1906 je šola postala samostojna enorazrednica, za prvo učiteljico in vodjo šole pa je bila imenovana Josipina Muc. Leta 1908 jo je zamenjala učiteljica Iva Mesec, ki je bila na tem mestu trinajst let, potem pa premeščena v Kostanjevico. Njej sta sledili Urška I Iribar za dve leti in Mira Radin, kije na šoli poučevala osem let. Ko je zatem šola v Kraljevini Jugoslaviji postala dvorazrednica, sta leta 1931 učiteljski mesti prevzela leta 1938 zakonca Zupančič, Franja in Rudolf, slednji je bil tudi upravitelj. Zatem je vodil šolo Maks Tschinkel, kateremu je bila dodeljena učitcjica Milena Kodre. Ta je bila na šoli le eno leto, zamenjala jo je Pavla Javornik. Tschinkel in Javornikova sta bila na šoli do leta 1941, ko je poleti po zasedbi Jugoslavije šolo zasedla desetina italijanskih obmejnih enot, ki je nadzorovala mejo proti tedanji NDH, pouk pa je bil ukinjen. Tudi ta enota seje nekaj pozneje umaknila zaradi nevarnosti partizanskih napadov. Leta 1942 je bila Črneča vas med napadom italijanskih vojaških letal z zažigalnimi bombami požgana. Začuda pa šola ni zgorela in je njen stavbni skelet ostal nepoškodovan. V njem so našli zavetje do konca vojne pogorclci. Po drugi vojni je bilo poslopje leta 1945 hitro usposobljeno in učitelj Jože Jankovič je šolo še istega leta usposobil za pouk. Kasneje, leta 1962, je šola, kije medtem postala štirirazrednica, zaradi zmanjševanja števila šoloobveznih otrok spet postala podružnična šola kostanjeviške osemletke, dokler ni bila leta 1971 ukinjena. Šoloobvezni otroci s tega območja pa od takrat zaradi boljših prometnih povezav in urejenega prevoza obiskujejo šolo v Kostanjevici. Sklepna misel Namen tega prereza zgodnje zgodovine kostanjeviške osnovne šole ni bil docela natančno in dokumentirano prikazati podrob- VIRI Gajšek S. 1945. Podatki o dogodkih na osnovni šoli v Kostanjevici na Krki za časa domovinske vojne. Poročilo. Slovenski šolski muzej nih dogajanj na šoli in ob njej. Napisan je z željo, da na kratko opozori na njeno zelo verjetno dolgo in po svoje burno zgodovino, ki je bila zaradi posebnih okoliščin zelo pestra, pa tudi bolj ali manj krajevni odsev splošnih razmer in razvoja šolstva na Slovenskem. Sočasno naj bi bil prispevek pobuda za nadaljnje raziskovanje tega področja, ki bi še bolj osvetlilo šolska dogajanja, zlasti seveda ob koncu srednjega veka in v 19. stoletju. Morda bi raziskava zgodovine mesta Kostanjevice, ki doslej ni bila celovito opravljena oziroma opisana, prispevala tudi k novim spoznanjem o zgodovini šole. Bližajoča sc 750. obletnica podelitve mestnih pravic Kostanjevici na Krki in 700. obletnica kostanjeviškega mestnega prava ter številne druge obletnice so priložnost, da sc takšna raziskava zastavi in opravi ter napiše celovita in izčrpna monografija mesta. Gruden J. 1910 - 1916. Zgodovina slovenskega naroda. Reprint 1992. Mohorjeva družba, Celje Jankovič J. 1938 - 1941. Oris zgodovine in razvoja ljudske šole v Kostanjevici na Krki Izvleček iz šolske kronike. Slovenski šolski muzej Lapajne 1.1883. Opis krškega okrajnega glavarstva. Krško Likar J. 1953. Kostanjevica na Krki - 700 let obstoja. Kostanjevica Mlinarič J. 1970. Kostanjeviško gospostvo - urbar iz leta 1625. Dolenjski kulturni festival, Kostanjevica na Krki Mlinarič J. 1987. Kostanjeviška opatija 1234 - 1786. Galerija Božidarja Jakca, Kostanjevica na Krki Schmidt V 1963, 1965, 1966. Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. I, II. III- Državna založba Slovenije, Ljubljana Schmidt V in sod. 1970. Osnovna šola na Slovenskem 1869 - 1969. Slovenski šolski muzej, Ljubljana Zagorc F. 1932. Kratka zgodovina državne osnovne šole v Kostanjevici. Izvleček iz šolske kronike. Slovenski šolski muzej Od gotske Marijine cerkve na Malih Vodenicah je lep pogled na samostan in na Slinovce nad Kostanjevico ..Kronika osnovne šole v Črneči vasi. Osnovna šola Kostanjevica na Krki KULTURA Rast 1-2/1997 Franc Jakopin Rajko Nahtigal kot rektor, star okoli 50 let KULTURA Rast 1-2/1997 SLOVANSKI FILOLOG RAJKO NAHTIGAL (Novo mesto, 14.4.1877 - Ljubljana, 29.3.1958) Med znamenitimi Novomeščani ima Rajko Nahtigal gotovo častno mesto. To nam razkriva že njegova zunanja podoba, ki pod svojo veličastnostjo in resnobnostjo skriva veliko osebnost slovenskega učenjaka na prelomu preteklega in današnjega stoletja. Bil je sin zgodaj umrlega novomeškega gimnazijskega profesorja, klasičnega filologa Rajmunda Nahtigala (1844-1889) in Viktorije, rojene Pavlin (1846-1934). Po očetovi smrli se je mati z otroki preselila v Ljubljano, kjer je Rajmund mlajši, poznejši Rajko, nadaljeval gimnazijsko šolanje od tretjega razreda gimnazije dalje. Maturiral je v potresnem letu 1895 (pravzaprav je bil takratnim ljubljanskim osmošolcem zrelostni izpit priznan, saj je bil zanje pouk končan s potresnim dnem, 15. aprila). Kot osemnajst letni mladenič, ki je že v gimnaziji preštudiral osnovne slavistične in primerjalnojezikovne priročnike, se je jeseni 1895 vpisal na dunajsko slavistiko, slovečo že v času Miklošičeve profesure (1849-1886). Ta univerzitetna stolica se je v zadnjem desetletju pred Nahtigalovim prihodom na Dunaj pod vodstvom Miklošičevega naslednika, Hrvata Vatroslava Jagiča, utrdila kol osrednji evropski slavistični filološki seminar; dodati je treba, da je bil Jagič tudi ustanovitelj in urednik prvega vscslavističncga znanstvenega časopisa (Archiv fur slavische Philologie), ki je od-slikaval vse razsežnosti slovanske filologije, kakor jo je pojmoval Jagič. V njegovem Archivu seje znanstveno uveljavilo veliko slovenskih slavistov, med njimi Vatroslav Oblak (1864-1896), Karel Štrckclj (1859-1912), Rajko Nahtigal, Ivan Prijatelj (1875-1937), France Kidrič (1880-1950), Ivan Grafenauer (1880-1964) in Fran Ramovš (1890-1952). Rajko Nahtigal se je že med študijem izkazal kot prva glava Jagičevega seminarja; svoj pogled na slavistiko si je izoblikoval v Jagičcvcm duhu: poglobil se je v spoznavanje zgodovinske problematike vseh slovanskih jezikov, med katerimi je imela stara cerkvena slovanščina kot najstarejši knjižni jezik s številnimi mlajšimi regionalnimi različicami posebno pomembno mesto. V dveletnem študiju v Moskvi in Peterburgu (1900-1902) pri znamenitih jezikoslovcih Fortunatovu in Sahmatovu seje podrobno seznanil z rasistično jezikovno problematiko, razširil je vednost o primerjalnem jezikoslovju in o zgodovini slovanske filologije; v vseh teh smereh so sc gibale tudi vse poznejše Nahtigalove znanstvene objave. Po vrnitvi iz Rusije se sicer ni uresničila prvotna Jagičcva in Nahtigalova želja, da bi postal učiteljev naslednik na dunajski slavistični stolici. Zaradi novih okoliščin se je moral zadovoljiti z lektorskim (in pozneje z docentskim) mestom za ruščino na Zavodu za vzhodne jezike in na Eksportni akademiji, kar je zaradi praktične usmeritve pouka za nekaj let zavilo blesteče začeti Nahtigalov znanstveni razvoj. Šele čez dobro desetletje seje Nahtigal na vztrajno prigovarjanje Matije Murka s svojo razpravo o naglasnih premikih v ruskem samostalniškem oblikoslovju habiti-ral za izrednega profesorja na slavistiki v Gradcu (1913). Tu je ostal do konca prve svetovne vojne in še leto čez (od 1917 je bil Franc Jakopin SLOVANSKI FILOLOG RAJKO NAHTIGAL KULTURA Rast 1-2 /1997 redni profesor), dokler ni bil poleti 1919 imenovan med prvimi rednimi profesorji na novoustanovljeni slovenski univerzi v Ljubljani. V dunajsko in graško obdobje spada tudi Nahtigalovo zanimanje za vprašanja albanskega knjižnega jezika. Naučil se je tako dobro albansko, daje svojemu dunajskemu sošolcu, Albancu Pekmeziju, pomagal pri sestavljanju albanske slovnice (Gram-matik der albanesischen Sprachc, Dunaj 1908) in da gaje med prvo svetovno vojno (1917) poslala avstrijska vlada kol jezikovnega eksperta v Albanijo z nalogo, da razišče možnosti za oblikovanje in uveljavitev enotnega albanskega knjižnega jezika (prim. Nahtigalovo študijo: Pie Fragc cincr cinhcitlichcn albanischcn Sehriftsprachc. Gradec 1917). Ko je bila takoj po končanju prve svetovne vojne v Ljubljani ustanovljena vseučiliščna komisija, v kateri je kot glavna gibalna moč delal njen tajnik, mladi privatni docent Fran Ramovš (habilitacijsko oceno mu je napisal Rajko Nahtigal, ki je očetovsko skrbel tudi za celotni habilitacijski postopek na graški univerzi v zadnjem letu vojne), se je le-ta takoj obrnil na svojega graškega mentorja Rajka Nahtigala s prošnjo, naj komisiji predstavi in obrazloži svoje videnje o vpeljavi slovenskega univerzitetnega študija v Ljubljani. Ustrezni Nahtigalov odgovor je bil v marsičem vsebinska in organizacijska podlaga za nastanek ljubljanske univerze. V zimskem semestru 1919-1920 je Nahtigal v Ljubljani začel s svojimi predavanji in seminarji: bilje prvi predstojnik Seminarja za slovansko filologijo, prvi dekan Filozofske fakultete v Ljubljani, urednik Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino (ČJKZ), predsednik Društva za humanistične vede, rektor ljubljanske univerze (1927-1928) in po ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani leta 1938 (poznejše Slovenske akademije znanosti in umetnosti) je postal njen redni član in prvi predsednik. V Gradcu je Nahtigal s svojo študijo o Brižinskih spomenikih (Frcisingcnsia. Doneski k razlagi jezika brižinskih spomenikov L II. Časopis za zgodovino in narodopisje 12, 1915) ponovno oživil raziskovanje tega najstarejšega slovenskega spomenika. V začetku dvajsetih let se mu je pridružil zgodovinar Milko Kos, ki je leta 1937 skupaj s Franom Ramovšem pripravil novo izdajo Brižinskih spomenikov; na to izdajo in njene komentarje so sc tako ali drugače odzivale vse nadaljnje izdaje, npr. Pogačnikova 1968 in akademijska 1992 in 1993. V Frcisingcnsia lil. 1918. je Nahtigal opozoril na “važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov”. Gotovo so razmere na avstrijsko-italijanski fronti botrovale Nahtigalovi imenoslovni razpravi Doberdo - Doberdob, ki jo je objavil leta 1917 v Carnioli; Fran Ramovš sicer z njegovo razlago ni soglašal, vendar vseeno študija lepo kaže avtorjevo razgledanost in njegove delovne postopke. V prvih ljubljanskih letih je Nahtigal posvetil veliko svojih ustvarjalnih moči novoustanovljeni univerzi; posebno seje trudil, da mlada univerza ne bi zdrsnila na provincialno raven, saj ji gmotne in duhovne okoliščine že ob rojstvu niso bile naklonjene. Vedel je, da slovenski znanstveni naraščaj, ki gaje univerza pridobila z nekdanjih avstrijskih univerz, zadošča samo za njen delovni zagon in da bo treba hiteti z vzgojo mladih znanstvenikov. Zavedal sc je tudi razmer v jugoslovanski kraljevini, ki so zaradi beograjskega centralizma dopuščale ljubljanski univerzi golo (in orne- Franc Jakopin jcno) preživetje; pojavljale so sc celo težnje po ukinitvi nekaterih slovanski FILOLOG RAJKO delujočih oddelkov in fakultet. In ker je bila za utrditev slovcn- skega solstva najpomembnejša izobraževalna ustanova filozofska fakulteta z vsemi svojimi strokami od slovenščine do kemije in fizike, je poskrbel, da so se izoblikovali seminarji in v njih specialne knjižnice; po njegovi zaslugi je bilo za tisti čas zbrano in urejeno tudi bogato slavistično knjižno in revialno gradivo v knjižnici Seminarja za slovansko filologijo, sedanjega Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Zavezan znanstvenemu izročilu Jagičcvc dunajske slavistične šole je Nahtigal razvijal tudi v Ljubljani slovansko filologijo kot celoto. Najbolj ga je kot njena osnovna veda privlačila seveda stara cerkvena slovanščina. S tega področja je leta 1921 objavil študijo o oblikah po u-jevskih osnovah v staroccrkvcnoslovan-skih spomenikih. Nenavadno velik odmev je v znanstvenih krogih zbudila Nahtigalova študija Doneski k vprašanju o postanku ttlatzo-lice (1923), v kateri je predstavil svoj pogled na to najstarejšo slovansko pisavo, katere avtor je moral biti Konstantin - Ciril; Nahtigal je poskušal najti tudi vire za podobo nekaterih glagolskih pismenk za slovanske glasove, ki jih grščina ni poznala. Z glagolico sc je ukvarjal tudi v razpravi Staroccrkvcnoslovanski evhologij (1925). Sredi tridesetih let (1936) so izšle Nahtigalove Starocerkvcnoslovanske (dalje: stcksl.I študije, med drugo svetovno vojno pa še Rekonstrukcija treh stcksl, izvirnih pesnitev (1942) ter razpravi o stcksl. imperativu in o stcksl. sedanjih deležnikih. Osrednje Nahtigalovo stcksl. delo je nedvomno kritična izdaja Sinaiskeaa evholotiiia pri Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani leta 1941 in 1942. V prvi knjigi (Eucholotiium sinaitieum 0 gre za fotografski posnetek stcksl. glagolskega spomenika, v drugem pa za prepis v stari cirilici z izčrpnimi opombami in komentarji. Ti dve knjigi še vedno veljata kot zgledna izdaja katerega od stcksl. glagolskih spomenikov, saj je v njih zbrana dotak-ratna vednost o stcksl. in njenih spomenikih, kakor jo je znal predstaviti eden najbolj izkušenih slovanskih filologov 20. stoletja -Rajko Nahtigal. V tesni povezavi s stcksl. so tudi Nahtigalova dela o ruskem jeziku in njegovi zgodovini. V zbirki Slavica pri založbi Wintcr v 1 Icidclbergu je izšla njegova knjiga Akzcnlbcvvcgnng in der rus-sischen Formen - und Worthildung (1922). Po drugi svetovni vojni je napisal predvsem za svoje študente priročnik Ruski jezik v poljudnoznanstveni luči (1946); v njem obravnava sicer pojave današnje knjižne ruščine, ki pa jih zgodovinsko povezuje s stcksl. in s sorodnimi pojavi v drugih slovanskih jezikih. Pri seminarjih iz staroruskega jezika je bil za Nahtigala vabljiv vir interpretacije še danes zagonetno Slovo o polku Iuorevc, ep. ki je po mnenju dela slavistov, med njimi tudi Rajka Nahtigala, nastal konec 12. stoletja in je doživel številne predelave. Ker naj bi bil izvirnik zgorel ob moskovskem požaru 1912, je ohranjena samo njegova prva izdaja iz leta 1800, t.i. editio princeps. Ta izdaja je bila Nahtigalu podlaga za predstavitev Slova v novi obliki leta 1954. S temeljitim poznavanjem zapletene zgodovine ruskega jezika je poskusil iz besedila 16. stoletja izločiti cerkvenoslovanske prvine, ki so bile vanj vncšenc v teku štirih stoletij, tako da nam v taki rckonstruk-KULTURA c'j' prikazuje idealno staroruščino 12. stoletja. V svoji študiji je Rast 1-2 /1997 razložil več “temnih” mest Slova in naredil nov (filološki) prevod v slovenščino. Skoraj ogorčeno je zavrnil prepričanje francoske-43 ga slavista A. Mazona, kije v svoji izdaj i Slova trdil, daje ep pona- Franc Jakopin SLOVANSKI FILOLOG RAJKO NAHTIGAL Rajko Nahtigal, star okoli 75 let NEKAJ LITERATURE: France Tomšič, Frol', dr. Rajko Nahtigal - osemdesetletnik. Slavistična revija X, 1957, str. 1-9; Franc Jakopin, Alhanološkc študije Raika Nahtigala, Je/ik in slovstvo 23, 1977-78, str. 65-70; isti, Rajko Nahtigal - imenoslovec, Vtora jugoslovenska onomastička konferencija, Skopje 1980, str. 119-124. redek romantičnega obdobja po ohranjenem staroruskem besedilu Zadonščina. V času različnih ideoloških zmed v ruskem jezikoslovju (mar-rizem, stalinizem) seje Nahtigal večkrat kritično in z obžalovanjem odzval na tamkajšnje razmere, npr. v spisih Treni a v ruski lingvistiki (1951) in Blodnje o staroruskem pismenstvu (1954). Primerjalno slovansko jezikoslovje je Nahtigal gojil ves čas svojega znanstvenega delovanja, saj so razultati teh raziskovanj posejani v večini njegovih razprav in knjig, čeprav sc izrecno ne ukvarjajo s primerjalnimi vprašanji. Zato je za slavistično jezikoslovno vedo storil velik korak, ko se je odločil, da zbere v eni knjigi svoja spoznanja o primerjalni slovnici slovanskih jezikov. In tako so leta 1938 izšli njegovi Slovanski jeziki. Velika novost Nahtigalovega prikaza slovanskih jezikov glede na prejšnja podobna dela je v tem, tla je slovanske glasoslovnc in oblikoslovne pojave znal tesneje povezati med seboj in jih ob podpori stare cerkvene slovanščinc spremljati v njihovi zgodovini v posameznih slovanskih jezikih. Zato ni čudno, da so bili odmevi na knjigo v mednarodni slavistiki zelo ugodni. Leta 1952 je izšla popravljena in dopolnjena izdaja, čez nekaj let pa še nemški prevod v Wiesbadnu (Pie siavischcn Sprachcn, 19591 in ruski v Moskvi (Slavianskic iazvki, 1963). Pomembni so Nahtigalovi raziskovalni dosežki tudi v zgodovini slovanske filologije; širšim krogom izobražencev je predstavil nekaj ključnih slavističnih osebnosti: Jerneja Kopitarja, Franca Miklošiča, Vatroslava Jagiča in Matijo Murka. Z izdajo dveh obsežnih knjig Kopitarjevih spisov srednje dobe (1944, 1945) je oživil njegovo bogato filološko dediščino in spodbudil nova raziskovanja in ocene Kopitarjevega življenja in dela. Svoje poglede na vsebino in razsežnosti slovanske filologije ter na zgodovino tega predmeta je Nahtigal razložil v knjižici s skromnim naslovom Uvod v slovansko filologijo (1949). Po razpravi o imenu Doberdob se je Nahtigal še večkrat lotil imenoslovnih študij. Obravnaval je po nastanku zelo sporno ime naših sosedov Hrvatov, ime znamenitega panonskega kneza Koclja, etimologijo plemenskega imena Dudlcbov ter imena Ceh, Plešo, Kosez in Svetovit. Na koncu ne gre obiti Nahtigalovega obsežnega organizacijskega in uredniškega dela. Poleg že omenjenih zaslug za slovanski seminar, za filozofsko fakulteto, za univerzo in akademijo je velik tudi njegov delež pri ustanavljanju in urejanju znanstvenih časopisov: Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, Razprave znanstvenega društva za humanistične vede, Slavistična revija in Južnoslovanski filolog. Za zgodovino Slavističnega društva Slovenije velja zapisati tudi podatek, da je bil Nahtigal njegov prvi predsednik (1935). Nahtigalova bibliografija je zbrana v jubilejnih številkah Slavistične revije (1948, 1957), aktualnost njegovega dela pa se zrcali v knjigi Slovansko jezikoslovje - Nahtigalov zbornik, ki jo je po mednarodnem znanstvenem srečanju slavistov ob 100. obletnici Nahtigalovega rojstva pripravil podpisani (1977). KULTURA Rast 1 - 2 /1997 Rozina Švent TONE BRULC (1927 - 1996) Slovenski pisatelj v Argentini Tone Brulc KULTURA Rast 1-2 /1997 Tone Brulc seje rodil 28. januarja 1927 v Hrušici (Stopiče) pri Novem mestu. Osnovno šolo je obiskoval v Stopičah in Gabrju, nato se je vpisal na novomeško gimnazijo, ki jo je zaradi začetka druge svetovne vojne predčasno zaključil. Vojna vihra, ki je v letih 1941 - 1945 najbolj divjala prav na tem delu Slovenije, je neposredno prizadela tudi številno Brulčcvo družino. Že med vojno sta bila ubita oče, ki je bil župan v Stopičah, in šestnajstletni brat Jože, medtem ko se je starejši brat France (kaplan v Šentrupertu) zadnji trenutek izognil smrti. Ta družinska nesreča je vplivala na preostale tri otroke, Alojza, Janeza in Toneta, tla so se priključili najprej vaškim stražam, leta 1943 pa domobrancem, s katerimi so se maja 1945 umaknili na Koroško. Alojz je bil med vrnjenimi domobranci in ubit nekje na Štajerskem. Begunska polje Janeza in Toneta vodila iz Avstrije, preko Italije v Argentino. V novem okolju, kjer je bilo treba vse začeti znova, se je Tone Brulc šele po odhodu v pokoj začel ukvarjati s pisanjem. Sprva ga srečujemo kot pisca knjižnih ocen, poročil in nekrologov. Že za svojo prvo črtico Obup, ki jo je poslal na literarni natečaj tržaške Mladike, je leta 1984 prejel prvo nagrado. To gaje spodbudilo k nadaljnjemu literarnemu delu. S svojimi prispevki je sodeloval v skoraj vseh zdomskih in zamejskih publikacijah. Od leta 1982 je bil tudi član Slovenske kulturne akcije (SKA) v Argentini. Najpomembnejši njegovi prispevki so bili objavljeni v Mcddobju in Glasu SKA (oba izhajata v Argentini). Do sedaj sta izšli dve njegovi samostojni knjigi: Vardevanje angelčka. - Ljubljana: Mihelač, 1993, in Judeževi groši. -samozaložba A. Rot, 1996. Brulčcvi prispevki so bili vključeni tudi v dva izbora zdomske proze: Pod Južnim križem: antologija emigrantske proze 1945-1991 / uredili Zora Tavčar, Helga Glušič in Martin Jcvnikar. -Celje: Mohorjeva družba, 1992, in Ob srebrni reki: kratka proza argentinskih Šlovencev / uredil Andrej Rot. - Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993. Brulčcv slog je izredno živ in barvit. Prav mojstrsko zna opisovati portrete ljudi in njihovo življenjsko usodo. Ker se je tudi sam v novem okolju vseskozi čutil nekoliko odrinjenega, nam v svojih črticah pogosto prikaže utrinke iz življenja Indijancev, ki so bili kljub avtohtonosti deležni podobne usode. Brulc seje najbolj izkazal v kratki prozi - črticah, ki slovijo po izpiljeni zgradbi. Vseskozi uspeva bralca držati v neki napetosti. Konec je ponavadi nepričakovan, lahko bi rekli celo skrivnosten. Čeprav seje Brulc z literarnim snovanjem ukvarjal le približno petnajst let, je za seboj pustil izredno pomembna literarna dela. S pisanjem je začel prav v času, ko je prišlo do zelo opazne krize v zdomski - argentinski skupnosti, kije zaradi novonastalih razmer v Sloveniji vse bolj izgubljala svoj ideološki naboj. To krizo je še poglobil generacijski problem - starejši so umirali, mlajši člani slovenske skupnosti pa so bili že tako vraščeni v argentinsko okolje, da so le z velikimi napori še ustvarjali v slovenščini. Žal je bilo Brulčcvo literarno ustvarjanje pretrgano sredi načrtov in dela. Umrl je 16. oktobra 1996 v Buenos Airesu. Tako je 1 Pričevanje o zvestobi. (Razmišljanje ob Rotovi nadaljevanki.) Tabor i994, št. 7/8, str. 153 Ton« R r n I r JUDEŽEVI GROŠI KULTURA Rast 1 -2/1997 lani argentinska skupnost izgubila že dva vodilna kulturna delavca - maja je tam umrl pesnik, pisatelj in esejist France Papež. Ta izguba je za seboj pustila globok prepad, ki ga bodo le težko premostili. Ob svojem literarnem deluje bil Tone Brulc tudi skrben in kritičen opazovalec slovenske problematike v zdomstvu, zamejstvu in doma. Pri tem se je trudil, da bi bil pravičen razsodnik. Tudi osamosvojitev Slovenije je sprejel z velikim navdušenjem in upal, da bo prišlo do sprave med sprtima stranema. Takole razmišlja o spravi:1 “... Po več kot petdesetih letih od začetka revolucije in po skoraj istem razdobju našega zdomstva v tujini smo se pred nekaj leti že nadejali, da bo prišlo do vsenarodne sprave med razdeljenim narodom, že so bile iztegnjene roke za objem, že je bila podpisana izjava, da naša stran ni ravnala izdajalsko, daje prav tako imela zasluge pri ohranjanju naroda, da jo je zadela nezaslužena krivica s poboji domobranske vojske in še in še. V tistih časih smo porabili potoke črnila za pisanje o spravi - toda zaman! Raztrgana je bila izjava, pozabljeno vse, o čemer se je govorilo, naša generacija sprave ne bo več videla. Kot nečedne stvari smo vso našo resnico zagrebli pod preprogo. Sramujemo se jih. Ne vsi! Zakaj? sc bo kdo vprašal. Predolgo smo živeli narazen, naše nepoznanje razmer doma je preveliko, da bi še mogli soditi o njih, naši nasprotniki so pisali zgodovino vsemu narodu, tako da nas malokdo pozna. Nerazumevanje je že tako veliko, da že nismo govorili istega jezika - pod pojmom sprave smo si tako eni kot drugi predstavljali nekaj čisto različnega. Če ne bo nanizanka služila boljšemu poznavanju nas, bo pa vsaj varen pokazatelj, kje smo z zadevo slovenske sprave. Daleč! Bolj daleč kot smo si mislili. Ni bilo nepoznanje glavni vzrok in zapreka, da ne bi prišlo do sprave, za govorjenjem o njej so sc skrivale še druge stvari, ki niso imele ničesar opraviti z njo. To vidimo danes, ko nekateri trdijo, daje do sprave že prišlo, medtem ko drugi prav tako trdno verujejo, da do sprave ne more priti, vse dokler niso izpolnjeni pogoji, ki so za resnično spravo potrebni. Do sprave ni moglo priti, ker se je eno mislilo, drugi(o!) govorilo, spet drugo pa delalo. ...” V njegovi zadnji knjigi Judežcvi groši, za katere bi lahko rekli, da so neke vrste spomini, nam pisatelj prikaže vse grozote medvojnega in povojnega dogajanja. Med številne posamezne zgodbe različnih ljudi zna z izredno spretnostjo vstaviti opise naravnih lepot in motive iz kmečkega življenja. Med najbolj doživete vsekakor sodi opis matere, ki dočaka vrnitev enega od svojih sinov. Nehote se nam zazdi, da imamo pred seboj Brulčevo mamo. Odlomek iz Brulčcve zadnje knjige Judežcvi groši (str. 278-281): Velika bolečina in velika ljube/en sta si sestri V bližnjih vaseh je imel sorodnike, toda ko se je naslednji večer bližal domu, se ni hotel oglasiti nikjer: kaj pa veš, kakšni so. Skopat se je in opral umazano perilo, tako da so se rane na razbitem obrazu ter zareze žice v zapestjih in otečenih nogah še bolj poznale. Las si ni upa! preveč zmočiti, ker je brazgotina na temenu začela krvaveti takoj, ko jih je skušal s prsti malo razčesati. Z roba gozda je gledal rojstno vas pred seboj. Domačo hišo je imel kakor na dlani. Po tem, da je sestra prišla z vedrom za molžo in odnesla trinožni stol v hlev, je Rozina Švent sklepal, da so jim pustili vsaj eno kravo. Da, morata je biti samo IONE BRULC (1927 - 1996) ena, ker se ni zamudila dolgo v hlevu. Lahko bi jo poklical, tako blizu je bila, vendar se ni upal, ker se je bal, da bo zavpila ali stekla proti njemu. Rajši bo počakal do večera in se potem splazil za vrtovi, po ovinkih, do domače hiše, ko bo tam, bo pa iz listnjaka že koga priklical. Cim bližje je bil hiši, tem bolj sega je polaščal živalski strah, da bo naletel na koga iz vasi. Če se je prej želel srečati najprej za (z!) materjo, se ga je sedaj polaščala bojazen, kaj naj ji reče, če ga bo vprašala po bratih: ali naj ji pove po pravici ali naj zamolči vsaj del resnice, da udarec ne bo prehud. V hiši so že prižgali luč; stopil je v senco in od tam vrgel kepico prsti v razsvetljeno okno. Sestra je ostala v hiši, mati pa je odprla vežna vrata in vprašala v temo: “Kdo je? Kdo trka?” Počasi in previdno se ji je približala omahujoča senca in ob prvem pramenu luči je mati spoznala Staneta. Sestra, ki je stala za njo z lučjo, je začudeno bolščala zdaj v prikazen, ki je stopila iz teme, zdaj v mater, ki je objela senco in jo začela ljubkovati: šele tedaj se ji je posvetilo, da mora biti eden bratov, ki so odšli kot domobranci na Koroško. Se preden je ugotovila, kateri je, je ugasnila luč. “Noter, samo noter, da kdo ne pride!" je silila oba, ki sta se držala v objemu kot nebogljena otroka. Bilo je prvič, da je Stane, že odrasel, tako stisnil mater k sebi: čutil je njene upadle prsi, suhe lopatice, trepetajoče telo, drgetajoče roke. Ni bilo poljubljanja med njima, le stisk teles, ki ste(a!) eno pri drugem iskala moči in tolažbe. “Noter, noter!” je silila sestra, njima pa se je zdelo, da v hiši ne bo tako lepo, kot je bilo zunaj. Morda bo izginil čar ljubezni, objela ju bo resnica vsakdana. Iz vseh kotov se bodo priplazile skrbi, kruti resničnosti bo treba prej ali slej pogledati v neusmiljeni obraz. Začela se bodo vprašanja, na katera so vsi odgovori žalostih, najbolj hudo pa je to, da že vnaprej veš, kakšni bodo. Stopila sta v vežo, nato v hišo. Se ko je bila mati na pragu, se je ozrla k bogkovemu kotu, se pokrižala in se hvaležno ozrla nanj, kot da bi hotela reči: “Hvala ti, križani, ki mi zopet pošiljaš tolažbo na stare dni!” Sele tedaj je prišla na vrsto tudi sestra. Posedli so okrog mize, luči si niso upali prižgati in bolje je bilo tako; sedaj je prišlo na vrsto tisto vprašanje, ki se ga je Stane tako bal, čeprav je malo mislil na brate. “Kje so pa drugi štirje?” Stane je za hip pomislil: če ji povem po pravici, da so na pol živi padli v Kočevskem Rogu poleg mene v prepad, jo uničim. Lažje ji bo, če bo upala in pričakovala njihov prihod še mesece, potem pa bo od koga drugega izvedela strašno novico: Mrtvi so! Tudi če bodo novico spremljale zmerljivke: belčki, izdajalci, švabobranci, okupatorjevi hlapci, izmečki slovenskega naroda in še drugi. Radodaren je narod in jezik za slabe lastnosti in skop za pohvalo, toda materino srce vse prenese. “Na Koroškem smo se ločili; morda so oni res šli v Italijo, kar so tudi nam obljubili. ” Ni ji hotel govoriti o umazani kupčiji Angležev s partizani, ne o vožnji v Šentvid in hoji čez zasilni most v Ljubljani, o vožnji z vlakom v Kočevje in o pobijanju. Čutil je, kako vsa trepeče in komaj zadržuje jok. To še ni bil jok za drugimi sinovi, bil je jok veselja in hvaležnosti, da ga je lahko spet stisnila, kot takrat, ko je bil še majhen in nebogljen in se je še držal njenega KULTURA /cr',(l- Rast l - 2 / 1997 Sestra je medtem grela vodo in ribala škaf, v katerem so s sekačem pripravljali hrano prašičem; moral se je dobro okopati, preden je 47 mati začela z zdravljenjem. Škaf sta odnesli v kamro, ki je imela KULTURA Rast 1 - 2 / 1997 zamreženo okno. Čezenj sta potegnili konjsko plahto in šele nato prižgali luč. Zopet ga je stisnila kot nebogljenega otroka, potrebnega materine pomoči, da mu pozdravi razbičano telo, rano na temenu, zabuhle noge, kivave zareze v zapestjih in gnojna usta. “Sedaj se ti ni treba več bati; moj fant, pri meni si. Pozdravila te bom in če pride še kakšen tvojih bratov, imam tudi zanj prostor v svojem srcu. Samo, da si ti prišel. Mislim reči, da še ne sedaj, če jim je dobro, ampak, da bi prišli, da bi jih spet videla, preden se bodo poženili. Da bi spoznala tudi njihove žene, da bi videla njihove otroke, ježe preveč. ” Sama zase je brbljala, koga je umivala, mu strigla lase okrog rane na temenu, namilila vsak prst posebej, govorila z njim, kakor da prst razume, da posluša, da bo prej ozdravel, če govori z njim. Stanetu je vsak njen dotik storil dobro, samo omotičen je postajal od tolikega ljubkovanja. Če bi ji sedaj povedal, da so bratje mrtvi, najbrž še razumela ne bi. Čutila je v sebi, da se je zopet prebudila tista materinska ljubezen, ki jo sestavljajo usmiljenje do nemočnega, obramba pred svetom in darovanje same sebe nebogljenemu, ki si ne nun e pomagati. “Nocoj boš spal v kamri. Poiskati bova kaj, da se oblečeš, jutri se boš pa spet skopal. Ena bo na straži, da te obvesti, če bi bilo kaj sumljivega, jutri ti bomo pa poiskali, če boš že boljši, varno zavetje. Zaenkrat partizani pridejo bolj poredko, bolj nevarni so domačini, če bi te kdo videl. ” Popravljala mu je odejo, gladila blazino, spet znova in znova spuščala kapljice arnike na rano na glavi, primaknila skodelico mleka, da se mu ne bi bilo treba stegovati ponjo, če bo žejen. “S preslico ti ga bom skuhala jutri, da se bo zbudilo drobovje. Takoj zjutraj jo grem nabrat. ” Morebiti bi mu še zapela uspavanko, pa jo je bilo sram pred hčerjo. Ko je videla, da mirno diha in je najbrž že zaspal, mu je napravila še križ na čelo, hčerko pa poslala spat. “Zbudila te bom čez uro ali dve, potem boš ti pazila nanj. ” “Mama, luč ugasnite, saj vem, da ponoči ne bo nikogar okoli. Zaradi njega, Staneta, da bo bolj mirno spal. ” Skoraj sovražno jo je pogledala, čeprav je vedela, (hi ima prav. “Kaj pa ti veš, kaj se pravi imeti otroka: bolnega, ranjenega, razbitega, premraženega, sestradanega. No, pa jo ugasni, če misliš; da ga ne smem gledati. ” Obrnila se je proč, da hči ni videla solza, ki so ji zdrsele po razoranih licih. Hči se še ni dobro umaknila, ko je že pritisnila lice k Stanetovemu poraščenemu obrazu. Tudi lase mu je popravila s čela, povohala rano, čisto nalahno pobožala zatečene noge. Sele ko je začel dihati neenakomerno, ga je prestrašena pustila in položila samo glavo na rob postelje, daje čutila njegovo toploto. Zdrav človek težko spi na tuji postelji, bolan še težje. Že je sonce pordelo vzhodno stran neba, ko se je Stane zbudil. Tako lepo je bilo ležati na čistih rjuhah v prijaznem Somraku zakritega okna. Materine glave spiva ni niti opazil, le po toploti njenega dihanja je uganil, da je predremala na robu postelje vso noč. Ko ji je pogladil sive lase, se je prestrašena zbudila, vendar glave ni umaknila, kakor da jo je šele drugi dotik prepričal, da njen Stane res spi na postelji in je doma. “Zaspala sem, “je kakor osramočena pogledala stran. “Rezka bi me morala zbuditi čez dve uri, pa se vidi, da je bila tudi ona utrujena. ” Pogledala je v skodelico, če je popil kaj mleka, in ko je videla, da je ostalo nedotaknjeno, se je zares splašila. “Namesto da bi jaz pazita nate, si pa ti name. Se požirka mleka ti nisem dala. ” Pogladila gaje po čelu in v njeni kretnji je bila prošnja za odpuščanje. “Vredna te nisem bila. Ta Reza rezasta pa kar spi! Jože Kumer: PAZI SE, MULEC (ilustracija), svinčnik, 1994 KULTURA Rast 1 - 2 / 1997 Takoj ti prinesem čaja z medom, da boš še malo zaspal, potem pa mleka z mehko kuhanim jajcem. Vsakih nekaj ur boš moral jesti pomalo, pa lahke jedi, da se ti želodec spet privadi na hrano in se čreva omehčajo. ” Kar prav se ji je zdelo, da je Rezka zaspala, tako ga je imela samo zase. V nekaj minutah je imel skodelico lipovega čaja ob sebi. “Nisem ti dala sladkorja, da se ti pozdravijo usta, pa tudi spal boš bolje po čaju. Spij čim bolj toplega, da ti živci popuste, potem pa zaspi še eno uro, saj sonce še ni vzšlo, mudi se ti pa tudi nikamor ” Popravljala mu je rjuho, gladila blazino, mu gledala v oči, ki so bile že bolj mirne in zaupljive kot prejšnji večer. “Počakaj! Prinesem ti drugo blazino za noge, da ne bo kri pritiskala vanje. ” Pregledala mu je noge, če ni ostal kak trn zadrt v mesu ali koži. Stane je komaj verjel, da je v domači hiši z materjo in sestro. Tako prijetno je bilo poslušati materin glas, vedeti, da ni nikjer nobenih nožev, kolov, pušk in strojnic, da ne bo več nobenih eksplozij, nato pa kapljanja kivi: tik, tik, tik, kot da bi otroški prstki trkali na vrata; potem pa, ko se je kri ohlajala, so krvni strdki postajali večji in težji in so skoraj zahtevno trkali po mrtvih truplih: tok, tok, tok! Sele čez nekaj dni, ko se je kri v žilah začela razkrajati in prositi ven, pa: kriii, kriii, kriii! kot bi njen glas hotel zbuditi vest morilcev. Tomaž Koncilija KULTURA Rast 1 - 2 /1997 GOVOR ČRNEČE VASI NAD KOSTANJEVICO NA KRKI Verjetno ni potrebno podrobno razlagati dejstva, daje Slovenija ena izmed narečno najbolj raznolikih dežel, saj ima takorckoč vsaka vtis svoj govor, kar je seveda posledica mnogih objektivnih in subjektivnih dejavnikov, ki so jini bili podvrženi naši predniki. Gre predvsem za različne smeri naselitve, vplive sosednjih narodov in jezikovnih skupin, reliefne značilnosti, neprehodnost gora, hribov ali gozdov in ne nazadnje pripadnost različnim prafaram in faram, kar je imelo za posledico orientacijo prebivalstva k določenim centrom. V zadnjih petdesetih letih na žalost narečno bogastvo Slovenije vztrajno kopni, saj se vse več kmečkega prebivalstva, ki je bilo od nekdaj nosilec in jedro narečij, podnarečij in govorov, usmerja v urbane sredine, bodisi tako, dav mestih najde zaposlitev ali pa celo odide z dežele živet v mesto. Pri tem sc mešajo različni govori, nastajajo tako imenovane mestne nadgovo-ricc, s tem pa sc ob splošno jezikovnih razvojnih pojavih (jezik sam vedno teži k poenostavitvam) izgublja avtohtonost posameznih govorov. Iz tega razloga se zdi umestno opozoriti na kraje in območja, ki s svojo narečno podobo še posebej prispevajo k pestrosti slovenskega narečnega prostora. Pa ne samo zato. Poznavanje jezikovnega razvoja nam ne pomaga spoznavati le strogo lingvističnih pojavov, ampak nam odkriva zgodovino naših prednikov, pomaga nam spoznavati navade, običaje, gospodarsko in religiozno orientiranost ljudi, ki so živeli na slovenskem ozemlju pred nami. Primer kraja, ki je ohranil skrajno arhaično podobo jezika, ki na poseben način priča o preteklosti tamkajšnjih ljudi, je nedvomno Črneča vas nad Kostanjevico na Krki. Namen pričujoče študije ni do zadnjih podrobnosti razčleniti črneški govor, ampak bolj opozoriti na ugašajoči narečni biser na jugovzhodnem obrobju Slovenije. Črneča vas leži na pobočju Gorjancev ob krajevni cesti iz Kostanjevice na Krki, ki se nadaljuje proti vasema Vrtača in Vrbje. Vzhodno od Črneče vasi sc površje spušča v globoko dolino potoka Sušicc. V kmetijstvu prevladujeta živinoreja in poljedelstvo, pomemben vir zaslužka pa predstavljata predvsem vinogradništvo in prodaja lesa. V bližini vasi stoji na samem barokizirana podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata (po domače se ji reče “pri Mohoru”), na zgornjem koncu vtisi pa je dobro ohranjen obmejni stražni stolp (po domače “turan”) še iz časov turških vpadov. Kraj sc prvič omenja leta 1376. Med drugo svetovno vojno (1943) je po italijanskem bombnem napadu zgorela vsa vas. Govor Črneče vasi se izrazito loči od govora samo šest kilometrov oddaljene Kostanjevice na Krki, ki je glavno gospodarsko in prometno središče tega območja. Zanimivo je, da so do nedavnega Črncčani pripadali fari Sv. Križ (Podbočje), kije dosti bolj oddaljena od kostanjeviške, vendar sc njihov govor bistveno loči tudi od govorice tega kraja. Črneški govor je primerljiv samo z govori najbližjih štirih vasi, Oštrc, Vrtača, Vrbje in Črešnjevec, razlike pa so opazne že med temi vasmi. Gre za zelo majhen narečno drugačen otok na tem ozemlju, saj šteje Črneča vas 145, vseh pet vasi skupaj pa le 375 prebivalcev. Poudariti je potrebno, da vse omenjene vasi ležijo blizu hrvaške Tomaž Koncilija meje in da so nastale v času turških vpadov. Skoraj gotovo je, da GOVOR ČRNEČE vasi nad so Črncčani potomci uskokov, ki so v času turških vpadov iz kosianjevk O na krki današnje Bosne bežali proti severozahodu. Z njimi je na to območje prišel tudi čakavski dialekt in se tu zaradi hribovitega in dokaj umaknjenega ozemlja tudi ohranil. Čakavski dialekt je na hrvaškem ozemlju znan že od 10. stoletja. Pomemben dejavnik pri ohranjanju čakavščinc na tem področju je tudi danes precej nerazumljiva orientacija prebivalstva teh vasi na ozemlje Hrvaške, saj so hrvaški kraji precej bolj oddaljeni in težje dostopni kot npr. Kostanjevica ali Podbočje. Gre za hrvaške kraje na Zumberku, Budinjak, Sošicc, Pribicc, ki spadajo na območje grškokatoliške župnije Metlika. Do nedavnega so Črncčani hodili na sejme pretežno na Hrvaško (Sošice), starejši ljudje pa se še spomnijo, da so jih v mladosti zdravili hrvaški popi. Na drugi strani so bili na Črnečo vas navezani tudi Hrvati oziroma Vlahi, kakor jim pravijo Črncčani, ki so imeli okrog vasi precej gozda, vinogradov in zidanic. Pomembne so bile na ta način sklenjene prijateljske vezi, prihajalo pa je tudi do “mešanih” zakonov. Glede na slovensko dialektološko karto bi moral govor Črneče vasi spadati med vzhodnodolenjske govore, vendar njegove značilnosti kažejo, da se od teh govorov bistveno loči. Razumljivo je, da tega čakavskega otoka v Sloveniji na dialektološki karti ne najdemo, ker zavzema v takem merilu komaj vidno območje. Ker črneščina torej ne kaže značilnosti dolenjščine (npr. razvoj jata gre tu v dolgi c, ne pa v diftong ei oz. široki e), je edina možna in logična razlaga, da je črneški govor sicer slovenski, vendar z izredno močnimi primesmi hrvaške čakavščinc. Najverjetneje pa je, da gre za čakavščino iz časa prihoda Uskokov, ki se je preobrazila v stiku s slovenskim jezikom in ostala precej arhaična zaradi specifične geografske lege kraja. V današnjem času pravilno črneščino govorijo le še starejši ljudje, v govoru mlajših generacij pa sc že čutijo močni vplivi govorov Krškega, Podbočja, Kostanjevice in celo Brežic, kjer so si vaščani Črneče vasi najpogosteje našli zaposlitev. Za ilustracijo govora Črneče vasi naj služita dva odlomka iz pripovedi bivše vaščankc. Prvi govori o kmečkih opravilih, posebno o obdelovanju vinograda in pridelovanju vina, drugi pa o nesreči, ki bi sc kmalu pripetila govorkini mlajši sestri. Za lažje razumevanje naj dodam razlago nekaterih znakov: -dvopičje za vokalom pomeni, da je ta vokal dolg, če pa dvopičju sledi še en enak vokal, gre za močno podaljšano in zategnjeno izgovarjavo samoglasnika; -opuščaj označuje mesto jačinskega naglasa (naglašen je zlog neposredno za opuščajem), če pa opuščaja ni, je naglašen prvi zlog v besedi ali pa gre za jačinsko nenaglašeno besedo; -znak x označuje glas h; -v enem primeru (na:aivet’i) je opuščaj zapisan kot del znaka za skrajno mehčani čakavski č (t’) in v tem primeru torej ne označuje naglasa. Zapis govora Črneče vasi nad Kostanjevico na Krki U pianinom su bili sa.mi dva za sc de:lo. Na:aš a.ate jc bili patut jauiko, bi re.kla, na’pre:edan. U seda se je zbrauilo par mu’ža:akou i su se zme’ni:ili pa KULTURA su si ku 'pili ma ’ši:nu za kodu nizu sbijat, za o’ka:apat. No, to su bili pivi ta’ko:vi Rast 1 - 2 / 1997 pripo’mp:očki, da su si lu:di poma'gadi, da jim je bilo malo latgnje dedat na nji:va. Čuda deda je pa tut s treteisem, ne. To je u pianinom dedau samo a:ate, ne. Je’dino na spo.omlat, no su poma 'padi, da su o’bri:zali, pole ma:ma je Tomaž Koncilija prive’za:ala, pole su nako’li:li te trte, pole su ko’pa:ali, to je biu tut prataznik, GOVOR ČRNEČE VASI NAD ko’pa:ači, ne. Dobili smo ji si’gu:rno jedno deset i to su ce:u dan ko’pa:ali u KOSTANJEVICO NA KRKI tre.eisu, da su tu zemlju zrax’la:li, da ni pole ra: a sla tako tratava i da su bile trte bole, da je bilo više grotoiza. Pole bilo jošpo ’leti tri:ba mlatadie prive ’ze:erat, to su ve’za:li zi slatamum, u glatunom. Pole bilo tri.ba žutulitpo tre.eisu. Pole si’gu:rno na:aivet’i prataznik je bila pa jetsen, ka je bila ta tr’ga:ateu, ne. Omda su pa op’ra:ali ka ulice i su.ude, da je bilo se čitsto. Pole smo dobili par hudi, da smo to po’trgali. Pole su to zmlitili i spretšali i pole su dili u su.ude ti mošt, pole ka je to zava’ri:lo je bilo pa pač vidno, vidno, ki je moglo bit za ce:lo le: to, za do:ma iza dedauce, ki smo jibnatliprixi:ži. Uglatunom ve’se:ele. Ja, hu:do je pa bilo, ko je bila ka’kova po’ze:eba al pa tu:ča, da je se stu:ukla, da ni bilo pole pri’de:elka. Pole nismo ji’ma:li inč vidna. ZJotžicum natšum je bilo pa ri:s jednuč fe. ist xu:do. Bila je, neznani, mor-bit statra dva: leda. Pa je bila lamo su’se:dova jetdna putunca. Rekli smo kar malo ne’u:umna, ne. I je .1otžicu za’gra:bila i ju je kar vlitkla tamo do jedne štidrne pume vo:de i ju je tila hitit u štidrnu. 1 dobro, da je vidiu to Aumčičin stridc, da je to hitro za’kri:čau i ta:mo do’te:kau i pole Jotžicu za’gra:biu i od’ne:sau dotmum, da je ni ta putunca ri:s liitila u štidrnu. Ote putunce smo se pa tut ri:s sa dica u sedu botjala. Si smo pred nju: bi’ža:li. Bila je ja:ko de'betela, jataka. Časi(x) je kar po cedom sedu odve’za:ala su ži’vi:nu zi štatale, razbija tla je šataibe po xi:ža, pa:si su latjali, o: na je pa tutukla s kodom po natkloi. Pole je se sotorte, u glatunom strašno xu:do je bitlo. No, pole so ju pa otpeJadi u jedmi bo.olnicu, tako da ni bilo vi:še stra:axa pred njumi. Vokalni sistem govora Črneče vasi DOLGI VOKALNI SISTEM KRATKI VOKALNI SISTEM i:i u:u i u i: u: e:ei e:e o:o e o e: o: a: a a: a V govoru Črneče vasi najdemo torej naslednje dolge in kratke vokale: zategnjeni dolgi i:i (zme'nitili, vidno), dolgi i: (xi:ža, vi:.še), zategnjeni diftong e:ei (.v treteisem), zategnjeni dolgi c:e (prive’ze:evat, po’ze:eba), dolgi e: (Jetsen, sedo, de.lo), dolgi a: (ve’za:li, poma’ga:li), zategnjeni dolgi ara (prataznik, citate, o’ka:apat), dolgi o: (dotma, kotlom), zategnjeni dolgio:o (spotomlat, pripo’mo:očki), dolgi u: (hiteli, xu:do), zategnjeni dolgi 11:11 (tutuklci, ne’u:urnna), kratki i (tila, kit 'pili, hitro), kratki e (jednoč, deset), kratki a (jhii; malo), kratki o (dobili, pole, bole) in pa kratki u (čuda). Druge glasoslovne posebnosti vokalnega sistema V kratkem vokalnem sistemu ne najdemo polglasnika, kar kaže na skrajni arhaizem - moderna vokalna redukcija je tu na začetni stopnji, saj mnoge njene zakonitosti niso zaznavne. Redukcija nenaglašenih vokalov do polglasnika se ni izvršila, povsod najdemo polnoglasjc (nič, zidanica), pojavlja pa se zlogotvorni r (trte). Dolgi vokalni sistem je izredno bogat, saj se ob dolgih vokalih pojavljajo še zategnjeni dolgi samoglasniki, npr. vidno, siitudi... Izpad končnega i (redukcija do ničte stopnje) se redko pojavlja. Kaže, da gre za urejen pojav, saj pride do odpada končnega i, ko sc v povedkovi strukturi pojavi nedoločnik, drugače pa ne, npr. jim je latgnje dedat, moglo bit, tri.ba žutulit, tila liitit proti:smo dobili, so kojnttali. KULTURA Rast 1 - 2 /1997 Tomaž Koncilija GOVOR ČRNEČE VASI NAD KOSTANJEVICO NA KRKI Nekateri vokali so prevzeti iz čakavščine, saj se kažejo mnoge hrvaške oblike: a za c na’pre:edan/napreden o za c u glaunom/v glavnem,po celom/po celem u za o su:ude/sodc,mu ’ža:kou/možakov i za c bi ’ia.7//bežali, ri:s/rcs, zmli:ili/zm\ch n za ou tu:ukla/tolkla,vu:k/vo\k i za ic ludi/ljudje V črneščini najdemo primere slovenskih besed, ki imajo hrvaški naglas (meso, seno, doma), hrvaške besede s slovenskim naglasom (Je’dino, na’pre:edan, si’gu:rno), pa tudi povsem hrvaške (kad/ ko, tu:ča/toča) in povsem slovenske besede. Pojavlja se tudi tipično dolenjsko prcdnaglasno ukanje (su’se:dova, mu’ža:akou). Zanimiv pa je še pojav preglasa ovc tudi pred s (.v tre:eisem). Posebnosti soglasniškega sistema Skrajno mehki t’je najbolj specifičen konzonant črneškega govora. Ta glas je značilen za čakavščino in je nastal iz praslovanskega mehčanega t (na:aivet’i, Veš, kad Vemo ča u ČrneVu va.as). Glas v pred nezvenečim konzonantom na začetku besede onc-meva (si=vsi,se=vse, časi=včasih). X (h) na koncu besede odpade (na njiva = na njivah,poxiža=po hišah), na začetku besede sc v nekaterih primerih pojavi neke vrste protetični x (xajda = a jda,xrž=rž), primer zase pa je beseda ženix=žcnin, kjer končni n preide v x. Sklop nj je ohranjen (lagnje, njiva), sklop Ij pa se večinoma skrči v 1 (ludi = ljudje, bole = bolje; vendar zemlja = zcmlja). Zlogotvorni rje prisoten (trta, prvi). Občasno š prehaja v ž (hiža = hiša), ponekod pa namesto ž opazimo sklop gn (lagnje = lažje). Sklop čre/žre se ohranja s spremembo naglašenega c v i (črišrija=če š n j a, žri be=žr e be). Sklop tl gre v ki (nakla=na tla), sklop dn pa v gn (gnar=dnar). Oblikoslovne posebnosti Glagol Sedanjik glagola v množini ima končnico -du za -jo (prodaja-du = prodajajo, imadu — imajo, vozidu= vozijo). Zanimiva je tvorba prihodnjika (Vemo ju zaklat = zaklali jo bomo). Iz glagolske oblike dvojina ni razvidna, poudarjajo lahko edino glavni števnik (su bili sami dva za se delo = bila sta sama za vse delo, u dvi vrste =v dve vrsti). Pri nedoločniku praviloma zasledimo izpad končnega i (triba žulit). Samostalnik Opazno je prehajanje med vsemi spoli. Tako imamo pojave maskulinizacijc srednjega spola (dva leta), maskulinizacijc ženskega spola (delala sam u štacunu) in feminizacije moškega spola (je bila zob=oves, jedna piri ha = pirh). Pri sklanjanju samostalnika so ohranjene nekatere čakavske končnice: KULTURA 'v mcstniku in orodniku ženskega spola končnica -um (zi sla-Rast l - 2 /1997 mum, pred njuni, ziJožicum, za tum teličicum), -v mestniku množine ženskega spola izgine tudi končni x (na 53 noga, na njiva, poxiža). Tomaž Koncilija GOVOR ČRNEČE VASI NAD KOSTANJEVICO NA KRKI LITERATURA Zinka Zorko: Samoglasniški sestavi v slovenskih narečnih bazah, v XXX. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana: 1994, str. 325-335. Fran Ramovš: Historična gramatika slovenskega jezika, Vil, Dialekti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1935. Enciklopedija Leksikografskog zavoda, A-Čus. Zagreb: Jugoslavcnski leksikografski zavod, 1966. Tine Logar: Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993. Jakob Rigler: Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, Slavistična revija XIV/1963,1-4, str. 25-78. KULTURA Rast 1-2/1997 Zaimki Pogosti so kazalni zaimki, ki imajo več različnih oblik zaradi mešanja čakavščine in slovenščine (la trgateu, to zakričati, ta punca, va ulica, za tuni teličicum, ote punce, takovipripomočki). Prislov Crneški govor je razvil nekatere izvirne oblike prislovov (gorika=zgoraj, dotika = spodaj, čuda =vcliko), posebej zanimivo pa je stopnjevanje prislova čuda= veliko, in sicer čuda - više - na-jvet’. Predlogi Namesto predlogov s, z in iz sc dosledno uporablja oblika zi, vendar samo, če predlogu sledi samostalnik ženskega spola (zi slamum = s slamo,zi te muke = iz moke; s kolom, zaletom). Skladenjske posebnosti Posebno pri pomanjševalnicah je prisotna preobloženost izraza, ki podvaja pomen. Oblika samostalnika že sama izraža majhnost, ki je še dodatno izražena s pridevnikom (mala teličica, pa-saki mali). Povezovalni veznik besedila je “pole”, ki povezuje predhodno dejanje s prihodnjim. Zaradi govorne situacije se včasih pojavi nenavadna struktura povedi (delauce, ki smo ji'mali pri xiži; zač se va ulica tako reče, zač se o'na ulica ovako reče). V govoru se pojavljajo primeri tako imenovane dvojne formule (zmlili i sprešali) ter inverzije (ate naš je biu...). Mestoma najdemo primere skladenjske strukture povedi po nemškem vzorcu (ča za oblit’, ča za pojist). Posebnosti besedišča Krajevna in osebna imena Kostanjca = Kostanjevica, Travniček, Vodotičina, Gaj, Strašni ja-rak, Prahe, Vrh, Topolina, Gora; Ančičin stric, Roška, Kotletov stric, Mežnarov stric, Micakovi, Brajni, Kučičevi, Stoparovi, Liparova Francka... Razlaga narečnih besed Ja.ako = zelo, si.ijat — sejati,okatapat = okopavati,latgnje = lažje, čuda = veliko, tre.eise = vinograd, gro.ojze = grozdje, zi sla.amum = s slamo,žu.ulit = kositi s srpom,zavari.lo = zavrelo, xiža = hiša, tu.ča — toča, stu.ukla — potolkla, jednuč = enkrat, fedst = zelo, morbit = morda, štidrna = vodnjak, pu:n — poln, hitit = vreči, do.mum = domov, ote — te ,šta:ala = h\cv,ša.ajbe = stekla, se so.orte = razne, razno, tu.ukla po na.kloi = tolkla po tleli. Drugo zanimivo besedje Tajedan = teden, ’cipe = cepci, 'koz la c = kozolec, va 'rena voda = vrela voda, 'raufnik = dimnik, ’cuker= sladkor, bombon, 'ženbc — ženin, 'grmlje = gozd, šem’nica = pšenica, xtž = rž, ’xajda = ajda, zob — oves, ko 'raba — koleraba, re’munike — harmonika. Jože Kumer: MONTRAKER I (skica), svinčnik, 1996 KULTURA Rast 1-2 /1997 Delo likovne ustvarjalnosti ni le nazorna razlaga ali pojasnilo ustvarjalčevih misli, temveč k popolnosti nagibajoč vnanji izraz njegovega doživljanja in pojmovanja sveta, ki ga ustvarjalni človek večinoma dojema po svoje. Takega človeka loči od drugih velika sposobnost pri izražanju in posredovanju lastnih posebnih zaznav, vendar pa ustvarjalnost ni le sposobnost izražanja, marveč predstavlja zapleten razvoj stopnjevanega osvobajanja osebnostnih notranjih zavor. Človek, ki ima sposobnost izražanja, še ni nujno ustvarjalna osebnost, saj ta sposobnost ne more nadomestiti vedenja in izkušenj, ki so potrebne za uresničitev določenega objekta. Ustvarjanje je vedno dejanje upora in hkrati podvig znanja, podvig v tistem smislu, kar sov preteklosti imenovali ars (spretnost, veščina) oziroma tcchnc (umevanje, kako kaj praktično napraviti oziroma izvesti). Ustvarjalnost torej ni zgolj aktivnost, predvsem je sposobnost naredili nekaj, kar ni posnemanje, kjer ni sledu o plehkosti in puhlosti. Ustvarjalno delo je zaznamovano z izvirnostjo in kot izraz avtorjeve svobodne volje predstavlja nedvomen doprinos nečesa novega. Novo in izvirno na področju upodabljajoče umetnosti je v lastnih likovnih prizadevanjih po svoje prispeval tudi Jože Kumer. Kljub izjemni nadarjenosti je po načelu lastne, skoraj že pregovorne, skromnosti ostajal bolj na obrobju javnega likovnega dogajanja in v odmaknjenosti skrbno negoval predvsem ustvarjalne ambicije, ki niso bile nikoli usklajene s težnjami po osebni uveljavitvi. Tu tiči poglavitni vzrok, daje do sedaj bolj malo razstavljal in ga zato domača likovna javnost ne pozna in ne ceni do te mere, ki bi mu, po tem, kar je ustvaril, nedvomno pripadala. Slikar, grafik in ilustrator Jože Kumer izhaja iz socialno skromne, vendar duhovno bogate družine. Rodil seje leta 1953 očetu Antonu in materi Hedviki, rojeni Klemenčič, kot tretji izmed štirih otrok v hiši na novomeškem Glavnem trgu, kjer je danes samopostrežna restavracija in prostori za praktični pouk gojencev srednje gostinske šole. Prirojena nadarjenost za risanje sta v njem predramila starejša brata, ki ju je narava, prav tako kot Jožeta, obdarila z veliko mero ročnih spretnosti. Novomcščanom je prav gotovo ostal v spominu njegov brat Tone z vzdevkom Picasso kot nadarjen slikar samouk in vihrava boemska osebnost. Nekaj njegovih uspešnih del, nastalih v razmeroma kratkem življenju, nedvomno sodi v izbor dolenjske likovne ustvarjalnosti. V osnovni šoli je Jožeta bolj kot drugi predmeti zanimalo predvsem risanje in rezbarjenje v lesu. V njegovih šolskih zvezkih je bilo vse manj prostora namenjenega učni snovi, vse več pa je bilo njegovih risb, ki so se po kakovosti razlikovale od njegovih vrstnikov. V družini, kjer je očetov zaslužek zadostoval le za golo preživetje, otroci o kupljenih igračah še sanjati niso upali in so zato znali tovrstno pomanjkanje nadomestiti z domiselnimi izdelki, ki so sc iz raznovrstne šare pod njihovimi spretnimi rokami spremenili v lepo oblikovane in zavidanja vredne uporabne igrače. Jože se iz tega časa s posebno naklonjenostjo spominja miniaturnega lesenega portala, ko je na njem dosledno izrezljal sleherno podrobnost. Kot kratkohlačnik je tudi on strastno prebiral Karla Maya, zlasti njegovega Winctouja in Old Surehanda, in tu dobil zamisel, daje iz lesa izrezljal indijanski obredni simbol - totem, ki so ga hodili občudovat vsi njegovi mladostni prijatelji. Jožel' Matijevič JOŽE KUMER KULTURA Rast 1 - 2 / 1997 Po njegovi nadarjenosti sodeč, bi bilo samo po sebi umevno, da po končani osemletki nadaljuje šolo za oblikovanje v Ljubljani, ;t starši o tej možnosti niso razmišljali. Vpisali so ga na poklic-no kovinarsko šolo, ki mu ni povzročala težav, saj je bil najboljši učencev svojem letniku. Zelja po likovnem izobraževanju seje pri Jožetu v tem času še bolj okrepila. Začel je pospešeno risati po naravi izbrane motive, zlasti gozd in posamezna drevesa, ob tem pa po tihem upal, da bo nekoč le postal slikar. Spoznanje, da lahko po končani poklicni šoli nadaljuje študij slikarstva na ljubljanski likovni akademiji, gaje nepopisno navdušilo, zato se je vneto lotil priprav za sprejemni izpit in ga kljub drobnim pomanjkljivostim uspešno opravil. Z vpisom na visoko šolo za likovne umetnosti sc mu je izpolnil življenjski cilj. Osnovna in poklicna šola ga nista pretirano navduševali, študentskih let na slikarskem oddelku ljubjanske likovne akademije pa se spominja kot enega najlepših obdobij v svojem življenju. Študirati je začel leta 1971 in tu sije znanje in izkušnje do diplome leta 1981 nabiral pri profesorjih Andreju Jemcu, Marjanu Tršarju, Janezu Berniku, Štefanu Planincu, Kitim Mešku, Milanu Butini in Gustavu Gnamušu. Po končanem študiju ga je čut za poštenost in odgovornost moralno obvezoval, da skupnosti vrne dolg, ki ga je kot nadarjen študent prejemal v obliki štipendije iz državnega sklada, zato se je odzval povabilu in sprejel mesto profesorja likovne vzgoje na Centru srednjih tehniških šol v Novem mestu. Kmalu je spoznal, da ga pedagoško delo obremenjuje in mu ne dopušča svobodnega ustvarjalnega delti, zato je sklenil, da si poišče možnost kreativnega dela v svobodnem poklicu. Vneto seje lotil slikanja in s pospešenim delom kmalu nadoknadil zamujeno in ujel stik s sodobnimi likovnimi tokovi. V iskanju lastne ustvarjalne istovetnosti in utrjevanju osebnega sloga si je akademski slikar Jože Kumer kot motivno izhodišče izbral človeško figuro, ki v njegovih delih učinkuje v življenjsko polni utripajoči čutnosti in jo avtor na platnu manifestira z razkošno in ubrano barvno paleto. Črte in oblike bolj ali manj prepoznavnih figuralnih motivov so večinoma podrejene klasično ekspresionističnim in analitično kubističnim vzorom. Njegova dela nas pritegnejo predvsem s svojo barvno zapolnjenostjo, saj je slikat trdno zasidran v svojem prepričanju, da lahko svet in svoje lastno bivanje v njem doživlja le skozi barvo kot edino vseobsegajočo vrednoto osebnega likovnega izraza. Za njegov način slikarskega razmišljanja je značilno razčlenjevanje, odprtost in eksperiment, na kar nas opozarja tudi njegov način dela, njegova metoda finali-zacijc slike, saj pred dokončanim delom napravi vrsto preizkusov, najpogosteje v pastelni tehniki. V številnih inačicah se kristalizira in dozoreva prvotna likovna zamisel, ki avtorja sicer postopoma, a z gotovostjo vodi do dorečene izpeljave v olju ali akrilu. Kumrov slikarski svet je svet barv, ki ga je v zadnjem obdobju stopnjeval do te mere, tla so nekdaj oprcjcmljivcjšc oblike figur in predmetov prerasle v pravo barvno kipenje, kljub temu pa elementarna trdnost kompozicijske gradnje ni ogrožena, saj zna slikar dosledno ohraniti ključne prvine kompozicijskega skeleta, ki ga tudi najbolj drzne barvne povezave ne načenjajo. Avtorjeva novejša dela se nagibajo k izrazito ekspresionistični, skoraj abstraktni govorici barve, vendar dosledno ohranjajo prvotni izhodiščni motiv, ki je, razen z redkimi izjemami tihožitij, predvsem figuralen in krajinski in še vedno učinkujejo lirično in in- Jožef Matijevič timno. Kumrovo slikarstvo ni bilo nikoli zrcalni odsev naravne JOŽE KUMER danosti, razumemo ga lahko le kot reminiscenco slikarjevega osebnega odnosa do njene fizične pojavnosti. Vztrajnost in doslednost, s katero Jože Kumer že vrsto let raziskuje ustvarjalne možnosti barve in njene izpovedne ter oblikovne razsežnosti, prav gotovo predstavlja pomemben prispevek k razvoju in kontinuiteti dolenjskega likovnega ustvarjanja. Jože Kumer: MONTRAKER II (skica), svinčnik, 1996 RAST-L. Vffl. ŠT. 1-2 (47-48) MAREC 1997 Dolenjska založba se je v množici leposlovnih del odločila za izdajo knjige Cvetke Kocjančič Gospodar Golega ozemlja. Ker gre za delo kanadske Slovenke, se je Slovenska izseljenska matica namenila prirediti v okviru lanskega (1996) srečanja Slovencev po svetu omizje/pogovor o slovenski književnosti izseljencev, navezujoč razpravo na omenjeno delo Kocjančičeve. Revija Rast je organizatorju in Dolenjski založbi ponudila svoj revialni prostor za objavo avtoričinih uvodnih besed o njenem zadnjem dedu, razpravi dr. Mirka Juraka (Filozofske fakultete v Ljubljani) in dr. Nade Sabec (Univerza v Mariboru) o tem romanu in o slovenski izseljenski literaturi v Kanadi oziroma med ameriškimi Slovenci sploh ter razmišljanju Francija Šalija (urednika Dolenjske založbe) o duhovni podobi glavnega junaka zgodbe, Janeza Planinška. Omenjeno omizje je potekalo lani junija v Izobraževalnem centru Krke-tovarne zdravit v Novem mestu kot gostiteljice. Priče!ga je sekretar Slovenske izseljenske matice Janez Rogelj, vodil pa njen predsednik prof. dr. Mirko Jurak. Po uvodnih nagovorih in pozdravih ter kratki predstavitvi tovarne Krka (Alenka Pučko) je o svoji knjigi najprej spregovorila avtorica, nato pa še oba naprošena poznavalca slovenske izseljenske literature (dr. Jurak in dr Sabčeva) in ob koncu še urednik založbe. Na tem mestu ne objavljamo vse razprave/ celotnega pogovora, pač pa le prispevke omenjenih oseb. Uredništvo revije REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA OMIZJE RASTI Z lanskega omizja o slovenski književnosti izseljencev v Novem mestu; (z leve proti desni: Cvetka Kocjančič, Janez Rogelj, prof. dr. Mirko Jurak) Vse fotografije: Milan Markelj Cvetka Kocjančič OMIZJE RASTI Rast 1 - 2 /1997 SLOVENSKA IZSELJENSKA LITERATURA V KANADI IN MED AMERIŠKIMI SLOVENCI Ob izidu knjige Gospodar Golega ozemlja Veseli me, daje to srečanje v Novem mestu, ne samo zato, ker je bil tu doma Janez Planinšek, o katerem govori moja knjiga Gospodar Golega ozemlja, ampak tudi zaradi tega, ker sem sama doma z Dolenjske, in sicer iz Bcndij, ki so včasih spadale pod Velike Brusnice, danes pa pod Križe. Po zaslugi nekaterih dobrih ljudi, da omenim samo družini Pibernik in Colar, sem tudi jaz štiri leta živela v Novem mestu, ko sem obiskovala ekonomsko šolo, potem sem delala eno letov Dolenjskih Toplicah, nakar sem se preselila v Kanado 1969. leta in se takoj vključila v delo v slovenski skupnosti. S tega področja je nastalo vrsto reportaž o slovenskih izseljencih, prav tako vrsta črtic. Nekaj je manjših publikacij v zvezi s slovenskimi društvi in knjiga Upornik s čopičem, ki je pred leti izšla v slovenščini in tudi v angleščini ter seveda tudi knjiga Gospodar Golega ozemlja. Pišem pa tudi črtice in pesmi, še posebej me zanima psihologija izseljenstva in psihologija umetnosti. Zgodba Janeza Planinška me je pritegnila, ker opisuje enega prvih slovenskih izseljencev v Kanadi, ki je živel med letoma 1910 in 1943 med kanadskimi Eskimi in Indijanci na skrajnem kanadskem severu. Poročil sc je z Indijanko in imel z njo pet otrok. Cvclk;i Kocjančič, avtorica knjige Gospodar Golega ozemlja OMIZJE RASTI Rast 1 - 2 / 1997 Trije so umrli, tudi žena mu je umrla pri porodu zadnje hčerke. Njegov največji doprinos Kanadi je bilo pravzaprav njegovo potovanje s pasjo vprego pozimi, poleti pa st) potovali s kanujem vzdolž Severne Amerike od Arktičnega morja do Bahamskih otokov in nazaj do Montreala. Tam je Planinšek obolel, za otroka pa sta skrbeli dve angleški družini. Potem ko je okreval, otroka nista hotela več nazaj z njim na sever, on pa se tudi ni mogel privaditi civilizaciji in tako se je vrnil sam na sever, kjer je leta 1943 osamljen umrl. Gradivo se mi je kar samo ponudilo. Najprej mi je Ladislav Lesar, novinar Nedeljskega dnevnika, dal kopije Planinškovih pisem, ki jih je pisal domačim v Slovenijo. Tam sem dobila nekaj osnovnih podatkov, potem pa sem v Kanadi v Montrealu našla hčerko Janeza Planinška in potem še sina. Onadva sta mi dala na razpolago veliko zgodovinskega gradiva o njihovi ekspediciji na Bahamskc otoke kakor tudi Planinškovc zgodbe, ki jih je objavljal v časopisu Toronto Star Weekly, to je bilo okrog šest velikih časopisnih strani zgodb, kjer je opisal v glavnem Karibu Eskime, ki so se selili za severnimi jeleni poleti po tundri, pozimi pa na njen rob, kjer so živeli tudi Indijanci plemena Cree in Ccpovian. To gradivo je dobro ohranjeno in dobro dokumentirano. Manj dokumentiranje Planinškov prihod v Ameriko in v Kanado nasploh. Za pisanje knjige sem se odločila, ker sem se zavedala, če sama ne bom napisala knjige, daje tudi nihče drug ne bo in se bo ta zgodovinski material v bistvu izgubil. Pri tem sta mi Planinškova sin in hči veliko pomagala, saj sta mi dala na razpolago ves material, ki sta ga hranila več kot 50 let. Še posebej meje ganila njihova zaupljivost, ker zanju sem bila popolna tujka, a sta mi vse originale posodila za eno leto, ne da bi pomislila, kaj bom z njimi naredila: ali bom napisala knjigo ali ne. No, iz spoštovanja do njiju, ker je bilo večina materiala v angleščini, sem knjigo Gospodar Golega ozemlja v originalu napisala v angleščini in je to v bistvu že prevod. Upam, da mi bo tudi za knjigo v angleški verziji uspelo kaj kmalu dobiti založnika, sicer je založba Multicultural History Socicty ol' Ontario, ki je izdala mojo knjigo Upornik s čopičem v angleščini, še zainteresirana, da to objavi, vendar so zaenkrat tudi pri nas velike finančne težave glede publicistike. Kot zanimivost naj povem, da je Planinšek opisoval kraje, to je kanadsko tundro, ki so jo evropski priseljenci imenovali Golo ozemlje in tako se imenuje ves tisti severni predel. Ker v bistvu tam ne raste drevje, samo grmičevje. O teh krajih je znani kanadski pisatelj Farlcy Mowat napisal okoli 30 knjig, ki so prevedene tudi v okoli 30 svetovnih jezikov in ravno pred nekaj meseci je prišlo do polemike, ko so mu nekateri kritiki očitali, da si je precej podatkov o Eskimih enostavno izmislil. Zaradi tega mislim, da bo ta knjiga za Kanado še posebej zanimiva, ker je bil Planinšek v teh krajih v bistvu kakih 30 let pred tem kanadskim pisateljem in je svoje doživetje opisoval iz svojih lastnih izkušenj, medtem ko sc je kanadski pisatelj Farlcy Mowat opiral v glavnem na pripovedi Indijancev in na arhivsko gradivo. Tako, da bo kaj kmalu izšla knjiga tudi v angleščini. Kar se tiče zbiranja gradiva, je zgodba zase, kije omenjena tudi v uvodnem poglavju. Knjiga je napisana v obliki romana, da bi bila privlačna čim širšemu krogu bralcev, tako preprostim ljudem kot tudi šolskim otrokom. Pisana pa je v glavnem na osnovi dejanskih podatkov, kakor so mi bili dostopni. Imena so vsa na osnovi dejstev, razen na mestih kjer je bilo treba kakšno povezavo dopolniti, drugače pa so tudi zgodovinski podatki o potovanju in o predavanjih, kjer jih je imel, vzeti iz beležke Mirko Jurak Prof. tir. Mirko Jurak s Filozofske fakultete v Ljubljani OMIZJE RASTI Rast 1-2/1997 Janeza Planinška, tako da je material zanimiv tudi za zgodovinarje, ker lahko v njem najdejo veliko dejanskih podatkov. Če koga zanima, lahko naprej raziskuje. Mislim, da bi bilo to zaenkrat vse. Nekaj bi rekel za uvod o slovenski izseljenski književnosti v Kanadi. Prvič, v primerjavi z Avstralijo, kamor so se Slovenci ravno v tako večjem številu začeli izseljevati v petdesetih in v šestdesetih letih 20. stoletja, je za Kanado značilno, da ljudje, ki tam pišejo, večinoma pišejo črtice in romane, medtem ko je za Avstralijo tipično pesniško ustvarjanje. To je pojav, ki bi bil vreden tudi kakšnega poglobljenega razmisleka, zlasti še, ker so se Slovenci izseljevali v obe deželi iz istih razlogov, političnih in ekonomskih. Naj vas opozorim še na nekatere avtorje in dela, ki so jih v zadnjih letih napisali slovenski izseljenci v Kanadi. Omenil bi Ivana Dolenca. Rojen je bil leta 1927 v Mariboru in je slavist po izobrazbi. Napisal je številne črtice, veliko je tudi prevajal, zaposlen je bil kot profesor. Njegov roman Za dolar človečnosti je izšel leta 1983 in govori predvsem o problemih, s katerimi sc izseljenec sooči, ko pride v tujo deželo, ko je hkrati po eni strani zadovoljen, ker si je pač izbral deželo, o kateri misli, da bo v njej našel več svobode in boljše materialne možnosti kot doma. Po drugi strani pa tam nastanejo tudi žalostne ali tragične usode, kajti prilagajanje na tuje okolje, na tuj način življenja, je posebej za ljudi, ki ne obvladajo jezika dežele, v katero so emigrirali, lahko tudi težavno in žalostno. Ivan Dolenc posebej rad izbira bolj tragične usode ljudi, ki v novi deželi ne najdejo veliko upanja, čeprav se nekateri med njimi obdržijo in se bojujejo naprej, hkrati pa lahko postanejo tudi zelo kritični do kanadske družbe. Vidijo, da tam vladajo druge vrednote, da je predvsem materialna vrednost tista, ki človeka opredeljuje. Omenil bi še Teda Kramolca in njegov roman Podobe iz. arhivov, ki je izšel leta 1992 pri Mladinski knjigi. Sestavljen je iz kratkih zgodb predvsem avtobiografskega značaja. Začenja sc z junakovim bivanjem po koncu druge svetovne vojne v Avstriji, kjer je oseba brez državljanstva, s težavnim življenjem v tej deželi in potem z njegovim bivanjem v Kanadi. Za ta roman je značilno dvoje: prvič, junakova razcepljenost med domovino in novo deželo, v katero seje bil podal, in drugič, močno čustvovanje in asociativno obnavljanje spominov na dogodke, ki so ga privedli do tega, daje šel junak na pot izseljenstva. Konec romana je vendarle dovolj optimističen. Avtor ugotavlja, da moraš tujo deželo vendarle sprejeti kot svojo in se ji prilagoditi, če hočeš uspeti. Drugi roman, ki ga je napisal Kramolc in je še v rokopisu pri Slovenski matici, je Potica za vsak dan. V tem, več kot 300 tipkanih strani dolgem delu, je v prvi tretjini prikazana slovenska skupnost v Torontu. Pisatelj predstavi štiri družine in njihovo prilagajanje na Kanado in tudi njihova, slovenska, medsebojna razmerja ter njihove odmeve na dogajanja v domovini. Roman se prične leta 1986 in zaključi leta 1994, tako da je zelo aktualen tudi glede na dogodke, ki so se v teh letih pri nas zgodili. Roman bo, po mojem mnenju, izredno privlačno branje za marsikoga ne le v Kanadi, ker so menda nekatere usode ljudi zelo pisane na podlagi resničnih doživetij posameznikov. Avtor seje sicer ogradil z uvodno opombo, da je vse dogajanje v romanu plod njegove domišljije. Druga in tretja tretjina pa pravzaprav govorita o tem, OMIZJE RASTI Rast 1 - 2 / 1997 kako sc tc osebe sčasoma vključujejo v kanadsko družbo ali pa propadejo, oziroma tudi to, kakšen je duhovni proces njihovega vključevanja in odkrivanja Kanade tudi v zgodovinskem in geografskem pogledu. Te štiri družine, ki predstavljajo slovenske intelektualce, tudi veliko diskutirajo o slovenstvu, politiki, tako v Sloveniji kot v Kanadi, in so zelo kritični do vsega, tudi do načina življenja slovenskih izseljencev v Argentini. Prepričan sem, da bo roman vzbudil med izseljenci in tudi v Sloveniji veliko zanimanja. Omenim naj še delo Irme Ožbalt Mrzle peči. To zbirko črtic je izdala Mohorjeva družba leta 1994. Ožbaltova je bila rojena v Žužemberku leta 1926 in je v Ljubljani doštudirala slovenski in angleški jezik. Najprej je nekaj let živela v Avstraliji, nato pa seje preselila v Kanado. Avtorica pravi, da so njene zgodbe “fotografije”, vendar misli, če že ostanemo pri tem izrazu, da so to fotografije na visoki umetniški ravni in ker v teh zgodbah avtorica na kultiviran način podaja zgodbe iz svojega otroštva in mladosti, ki pa jih pogosto uokviri v sedanjo kanadsko situacijo. Včasih je njen pristop nekoliko esejističen, moralno poantiran in vključuje tudi nekatere pesniške podobe. Pisateljica je spretna pri uvajanju različnih časovnih perspektiv in določeno preteklo dejanje predstavi z jezikovno patino (npr. z besedami, ki imajo že nekoliko arhaičen prizvok, z onikanjem itn.). Glede del Cvetke Kocjančičeve bi rekel takole: njeno prvo daljše delo Upornik s čopičem, to je biografski prikaz življenja slovenskega izseljenca, slikarja Andreja Štritofa, ki gaje leta 1990 izdala Slovenska izseljenska matica, izšlo pa je že tudi v Kanadi v angleškem prevodu, z naslovom Unhappy Rebci, je upodobitev tragične življenjske poti tega umetnika. V romanu se odvija dvojni boj, boj za fizično preživetje in notranji boj, junakovo samo-spraševanje o smislu svojega dela, o tem, kaj mu ti) delo pomeni in ali mu daje neko novo identiteto, skratka, gre za smisel umetniškega ustvarjanja. Cvetka Kocjančič je zelo uspešno združila v tem romanu oba boja in zelo plastično izrisala podobo tega izseljenca. Pričujoče delo, Gospodar Golega ozeml ja., lahko označimo kot romansirano biografsko pripoved o slovenskem izseljencu Janezu - ali kot so ga imenovali v Kanadi - Charlicju Planinšku. V ospredju tega romana sta še junakova hčerka Incz in sin Toni. Po svoje nenavaden je pisateljičin izbor glavnega junaka, ki je bil res nenavaden človek, ki je imel v sebi močno žilico po odkrivanju novega sveta, ki mu jo je narekovala njegova - morda lahko rečemo tudi - potepuška žilica. Z vrsto scen, v katerih avtorica prikaže Charlicjcvo drugačnost, njegov nemir, ki gaje vodil od severnih, arktičnih predelov Kanade na Aljasko in potem nazaj, zlasti pa še njegovo pot preko Kanade in ZDA na saneh in v kanuju do Floride ter nato nazaj ob atlantski obali do New Yorka in Toronta, se je Cvetka Kocjančič uspela duhovno in fizično tako približati svojemu junaku, da v njeni pripovedi sodoživljamo njegove izkušnje in srečanja. Charlie je brez dvoma zelo individualna osebnost, ker ni sprejel civilizacije tako kot drugi izseljenci, temveč je našel svoj smisel življenja v stiku z naravo, z divjino, ki pa ni samo lepa, ampak je dostikrat tudi zelo kruta. V primerjavi s prejšnjim delom je v romanu Gospodar Golega ozemlja avtorica napravila pri svojem pisatejskem delu velik korak naprej, saj je njena pripoved tokrat zgrajena na Charliejcvih spominih, na odlomkih iz njegovih dnevnikov, na njegovih potopisih, ki jih je objavil v kanadskih OMIZJE RAS TI Rast I - 2 /1997 časopisih, na pismih, ki jih je pisal Charlic svojim domačim, in na pismih, ki jili je Cvetka Kocjančič dobila od njegove hčere, na avtoričinih intervjujih, in na zapisih v ameriškem časopisju. Zgodba je uokvirjeva z informacijo, v kateri pisateljica poda svoje vzgibe za to delo in ki so mestoma prav detektivsko obarvani, saj je morala poiskati številne vire, kar ni bilo lahko in enostavno. Na primer: da je izsledila Charliejeva otroka in še nekatere druge njegove sorodnike, daje dobila prepise pisem, ki jih je Charlic pisal v Slovenijo in tako naprej, skratka, le na ta način si je lahko izoblikovala sliko o Charliejevcm življenju in ustvarila bogat mozaik njegovega življenja. Avtorica se odreka vloge vsevednega pripovedovalca oziroma jo uporablja le tam, kjer so viri izredno skopi, pri čemer pa ne skriva posameznih belih lis, ki jih je morala ohraniti ali pa izpolniti s svojo domišljijo. Tako je na primer malo znanega o tem, kako je Charlic prišel iz Kanade v Sibirijo in nazaj. Na ta način dobiva roman neko dimenzijo, s katero avtorica do neke mere relativizira svojo pripoved, vendar je nikoli v celoti ne postavi pod vprašaj. Precejšen del zgodbe so tudi Char-liejevi notranji monologi, ki pričajo o njegovem uporništvu, pa tudi o tem, da si je postavil nek cilj, ki ga je na vsak način skušal uresničiti. Govore tudi o njegovem trpljenju, ko se je odločil, da bo živel na mrzlem severu, proč od ljudi, celo proč od Eskimov in Indijancev. Roman ima tudi nekatere širše, zgodovinske in sociološke dimenzije, ker je neobičajen tudi za življenje povprečnega prebivalca Kanade. Nekatere avtoričine pristope do snovi bi veljalo morda nekoliko retuširati, da bi zvenele manj didaktično. V romanu je vseskozi prisoten tudi pisateljičin moralno kritičen odnos do kanadskega sveta in njenih prebivalcev, do njihovega dokaj negativnega odnosa do Indijancev in Eskimov. Isto velja tudi za religiozna vprašanja, saj Charlic spremeni vero in postane anglikanec, čeprav se zdi, daje tako zanj kol za avtorico najbolj pomembno to, da sc držita osnovnih moralnih in etičnih norm, o katerih ne gre dvomiti. Bralec bo tudi opazil, da je Kocjančičeva preoblikovala faktografska poročila z umetniško ustvarjalnostjo, kar je posebej vidno pri primerjavi odlomkov, ki so objavljeni na koncu romana in samega teksta. Lepi so lirični opisi prebujajoče se narave spomladi in pa seveda tudi kontrasti med večno zimo in drugimi, bolj spreminjajočimi se deli kanadske pokrajine. Dosežek romana je dvojen: po eni strani smo dobili delo, ki govori o slovenskem izseljencu, posebnežu, ki pa je vseeno uspel v Kanadi najti svoj način življenja, svoje veselje. Toda ta človek je hkrati odkril - tudi Kanadčanom - nov svet, težko dostopen, pa tudi neobičajen zaradi eskimskega in indijanskega načina življenja. Roman govori tudi o junakovem boju in o njegovi vztrajnosti, da doseže svoje cilje. Nadalje o Charliejevih odločitvah, ki ga vodijo od navdušenja nad samoto, težkega boja za vsakdanje preživetje in končno do njegove želje, da v divjini ostane sam vse do svoje smrti, ko zapuščen umre v neki koči. Avtorica pri tem večkrat nevsiljivo postavlja vprašanje, ali je bila to res tista prava pot, ki si jo je bil Charlic zamislil, ali niso bila njegova odrekanja, najprej od staršev in kasneje od otrok, le prehudo breme, ki si ga je naložil. Kocjančičeva izhaja iz podmene, da mu je ta svet pomenil največ, daje bilo njegovo hrepenenje po samoti in tudi po spoznavanju novih krajev močnejše kot pa želja po običajnem, zapečkarskem načinu življenja, ki bi si ga bil tudi Charlic lahko izbral, tako kot je to storila velika večina izseljencev. Roman je spodbuden tudi v Nada Sabec Dr. Nada Šabcc z Univerze v Mariboru OMIZJE RASTI Rast 1 - 2 /1997 za mlade ljudi, ker ga preveva optimistična misel, da je v življenju s trdimi napori in z odrekanjem mogoče uspeti, čeprav so cilji še tako visoki. Toda uspeha ni brez trpljenja, osamljenosti in bolečin. V prispevku Odnos med stopn jo ohranitve slovenščine in etnično identifikacijo pri ameriških Slovencih se ukvarjam z vprašanjem etnične identitete ameriških Slovencev. Na osnovi empiričnih podatkov ugotavljam, v kolikšni meri se čutijo Slovence in kateri dejavniki so za to odločilni. Statistična analiza odgovorov 185 anketirancev kaže, da zavzema dvojezičnost oz. obvladanje slovenskega jezika med faktorji etnične identifikacije razmeroma nepomembno mesto. Take odgovore potrjuje tudi dejansko stanje, kjer opažamo izredno hitro izgubljanje slovenskega jezika od generacije do generacije. Signifikantno je, da se cikel treh generacij, v katerem izseljenci opustijo materinščino v predvojni skupini, v povojni skupini izseljencev skrajša na samo dve generaciji. Razvoj gre torej v smeri popolne opustitve oz. tako imenovane jezikovne smrti slovenščine v tem okolju. To pa ne velja za zavest izseljencev o njihovi pripadnosti slovenskemu narodu. Čeprav gre za pripadnost, ki je pri večini izseljencev sekundarnega pomena, če jo primerjamo z njihovim občutkom, da so najprej Američani, ostaja vendarle izredno močna. Meti dejavniki, zaradi katerih se imajo za Slovence, prevladujejo tisti, povezani s kulturo v ožjem in širšem pomenu besedu (glasba, tradicija, običaji, etnične jedi, delovna etika). Rezultati torej kažejo, da dvojezičnost oz. ohranitev materinščine ni najbolj viden znak ali celo nujen pogoj za ohranitev etnične identitete, ampak da se ta ohranja predvsem preko istovetenja izseljencev z dvema kulturama. Raziskava, ki sem jo izvedla v Clevelandu, največji ameriško-slovenski skupnosti v Ohiu in ZDA, je empirične narave. Je zelo široko zasnovana in zajema različne aspekte jezikovnega vedenja sodelujočih, zato sc tu omejujem le na manjše število vprašanj, ki so relevantna za odnos med etnično identiteto in stopnjo dvojezičnosti oz. ohranitve slovenščine v izseljenskem okolju. Čeprav sem v štirih letih zbiranja podatkov uporabila poleg anket tudi tehniko intervjujev in (aktivnega) opazovanja, sev svojih trditvah tokrat opiram le na rezultate statistične analize odgovorov na izbrana vprašanja iz anket, ki jih je izpolnilo 185 sodelujočih. Pri tem navajam le tiste rezultate, pri katerih je bila stopnja signi-fikantnosti za vpliv posameznih faktorjev na proučevani pojav dovolj velika, da je bilo mogočo zavrniti ničto hipotezo (.05, največkrat .0000). Od skupno 185 anketirancev, ki so izpolnjevali objektivne kriterije za uvrstitev v raziskavo (slovensko poreklo, vsaj delno znanje slovenščine), jih je 44% odgovorilo, da so Slovenci, 41 odstotkov, da so ameriški Slovenci, in le 15 odstotkov, da so Američani. Že površna primerjava s podatki za materni jezik, kjer jih 61 odstotkov navaja slovenščino, kar 39 odstotkov pa angleščino, pokaže, da med materinščino in občutkom etnične pripadnosti ni mogoče potegniti enačaja. Se bolj prepričjivo potrjuje to ugotovitev analiza odgovorov na vprašanje, kjer anketiranci razvrstijo po pomembnosti šest de- I Zaradi gospodarnosti in primerljivosti s terminologijo iz strokovne literature označujem z izrazom izseljenci/priseljenci vse sodelujoče v raziskavi. V resnici so izseljenci seveda le tisti, ki so zapustili slovensko ozemlje in se priselili v ZDA, medtem ko so njihovi potomci že ameriški državljani. Prva generacija je bila rojena v Sloveniji, vse naslednje pa že v Ameriki. 2 “Star kraj” je eden najpogostejših izrazov za Slovenijo v govoru ameriških Slovencev. OMIZJE RASTI Rast 1 - 2 / 1997 javnikov, za katere menijo, da jih najbolj etnično opredeljujejo. To so: etnična glasba in tradicije, vera, jezik, delovna etika, etnična kuhinja (hrana) in drugo. Pomenljivo je, da jezik ni uvrščen med pomembnejše dejavnike. Še najvišje ga uvrščajo pripadniki prve povojne generacije izseljencev', takoj za etnično glasbo in tradicijami in pred vero, etnično kuhinjo in drugimi faktorji. Pri vseh drugih generacijah je položaj jezika znatno slabši in sc po pomembnosti uvršča največkrat na predzadnje mesto. Da bi lažje pojasnili tak razkorak med relativno močnim občutkom etnične pripadnosti na eni strani in relativno šibko vlogo slovenščine v ohranjanju tega občutka na drugi, si je potrebno natačneje ogledati jezikovno stanje v clevelandski skupnosti in odnos izseljencev do obeh jezikov. Pri tem se bom podrobneje ustavila pri dveh vprašanjih, tistem, kjer so morali sami oceniti svojo kompetenco v obeh jezikih, in pri vprašanju o običajnem pogovornem oz. sporazumevalnem jeziku. Vsi odgovori na vprašanja so pokazali signifikantne medgeneracijske razlike in dodatno še razliko med predvojnimi in povojnimi izseljenci, kar je posledica specifičnih karakateristik teh skupin in pogojev, v katerih so sc izseljevali v ZDA. Prvi večji val ekonomskih izseljencev je prišel v Ameriko ob prehodu iz 19. v 20. stoletje in v prvih desetletjih 20. stoletja in je bil praviloma brez formalne izobrazbe. Obvladal ni torej niti standardne, knjižne slovenščine niti angleščine, ampak je ob naselitvi v etnično strnjenih naseljih, ob delu, kjer sc ni zahtevalo znanje jezika, in ob hitri vzpostavitvi mreže etničnih organizacij, relativno dobro shajal z regionalnimi dialekti iz “starega kraja”.2 Vpliv angleščine je bil omejen na prevzemanje naj pogostejši h angleških besed in na njihovo delno prilagoditev slovenščini na glasoslovni in oblikoslovni ravni. Za to generacijo je torej značilen pojav sposojanje tipa “drajvati karo” (za voziti avto), medtem ko so se angleščine naučili le toliko, kot je bilo neobhodno potrebno. Ob nenehnem dotekanju novih priseljencev so bili namreč številčno dovolj močni, da so čutili dejansko potrebo po ohranjanju jezika, hkrati pa niso imeli znanja angleščine, ki bi jih sicer verjetno sililo v opuščanje slovenščine in prehod na jezik večinskega prebivalstva. Vseh 35 anketirancev v tej kategoriji je izjavilo, da je njihov materni jezik slovenščina. Precej drugačna je generacija njihovih otrok, tj. druga predvojna generacija priseljencev. Taje doma sicer še vedno govorila slovensko, vendar sije hkrati pridobila tudi formalno izobrazbo v ameriških šolah. To ji je ne le pomagalo pri napredovanju na družbeni in ekonomski lestvici, kar se najbolj nazorno kaže v dejstvu, da se je večina izselila iz prvotnih “getov” v središču mesta v prestižnejša, etnično mešana predmestja, ampak je v jezikovnem pogledu tudi vzrok za to, da je ta generacija najbolj dvojezična od vseh. Obvladanje obeh jezikov jim daje večjo prožnost pri izražanju in večjo možnost izbire ustreznega jezika glede na dane razmere, temo razgovora in sogovornika. Prav tako pri njih ne srečamo sposojanja in asimilacije angleških izrazov, ampak kodno preklapljanje, značilni dvojezični pojav, kje prihaja do izmenične rabe dveh jezikov bodisi na povedni ali na nadpovedni ravni, nikakor pa ne za mešanje elementov obeh jezikov v isti besedi. Od skupno 86 anketirancev v tej generaciji jih je 51 (59%) OMIZJE RASTI Rast 1 - 2 /1997 navedlo kol materni jezik slovenščino, 35 (41%) pa angleščino. Vidimo torej, da slovenščina sicer še prevladuje, da pa je že precejšnje število tistih, ki sc nagibajo v nasprotno smer. To postane še bolj očitno pri tretji generaciji. Tretja generacija je odraščala v razmerah, ko sc je angleško govorilo že doma in ne le v šoli ali na delovnem mestu. Treba je poudariti, da sc je, sodeč po odgovorih, večina staršev zavestno odločila, da svojih otrok ne bo učila slovensko. Kot vzrok za tako odločitev navajajo strah, da bi otroci zaradi tega obdržali tuj naglas in bili zato izpostavljeni stigmi priseljenstva. S strokovnega stališča je to sicer zmotno mišljenje, a za ohranitev slovenščine je bilo usodno. Medtem ko večina pripadnikov te generacije doseže še višjo izobrazbo kot njihovi starši in se na družbenoekonomski lestvici povzpne še višje, se nikoli ne nauči slovenščine. To storijo le redke izjeme in le delno, predvsem zaradi ohranjanja stikov s starimi starši. Njihovo znanje je kljub temu v glavnem precej pomanjkljivo in, gledano na splošno, je tretja predvojna generacija praktično izgubila sposobnost komuniciranja v jeziku svojih staršev. Ko je v šestdesetih in sedemdesetih letih prišlo do oživljanja etničnih gibanj in ko so pripadniki te generacije začeli iskati svoje korenine, je bil jezik v veliki meri že izgubljen in za kakršnokoli oživljanje v tej smeri že prepozno. Tako ne preseneča, daje vseh 19 informantov, kolikor mi jih je uspelo pritegniti k sodelovanju, navedlo kot materni jezik angleščino. V nekaterih pogledih podobno, sicer pa precej drugačno sliko vidimo pri povojnih izseljencih, ki so prišli v ZDA v glavnem iz političnih razlogov po drugi svetovni vojni. Za razliko od predvojnih so bili ti v glavnem bolje izobraženi. Poleg narečij so obvladali tudi splošno pogovorno in knjižno slovenščino, neredko pa so imeli tudi nekaj angleškega predznanja. Začeli so torej z veliko ugodnejših začetnih pozicij, niso imeli večjih težav z zaposlitvijo in niso čutili potrebe po življenju v etnično strnjenih naseljih. V jezikovnem pogledu se za razliko od zgodnjih predvojnih izseljencev ne zatekajo k sposojanju, ampak uporabljajo v etničnih kontekstih kvečjemu kodno preklapljanje, sicer pa en ali drug jezik, odvisno od jezikovne kompetence in preference sogovornika. Kot pri vsaki prvi generaciji je tudi v njihovi angleščini sicer opaziti sledi slovenske izgovarjave, predvsem pri težjih glasovih in njihovih kombinacijah, vendar v celoti jezik zanje ne predstavlja resnejšega problema. Od skupno 28 jih je 26 navedlo kot svojo materinščino slovenščino, 2 pa angleščino. To je sicer zanemarljivo majhna številka, vendar nedvomno nakazuje večjo stopnjo sposobnosti in motivacije za uspešne integracijo v dominantno ameriško družbo kot pri predvojnih izseljencih. Preskok s slovenščine na angleščino je še bolj očiten pri generaciji njihovih otrok, ki imajo v glavnem višjo ali visoko izobrazbo in ki vsi (17) brez izjeme navajajo kot svoj materni jezik angleščino. V tem so podobni tretji generaciji predvojnih priseljencev. Iz odgovorov kakor tudi iz dejanskega stanja torej vidimo, da slovenski jezik v izseljenskem okolju s pospešeno hitrostjo izgublja svojo funkcionalno in praktično vrednost in da je z vsako novo generacijo bližje izginotju oz. tako imenovani jezikovni smrti. Prav dejstvo, da je tempo, s katerim se opušča slovenski jezik, OMIZJE RASTI Rast 1-2/1997 med povojnimi izseljenci bistveno hitrejši kot pri predvojnih in da se cikel, v katerem pride do nadomestitive z angleščino, skrajša s treh na samo dve generaciji, je najbolj dramatična ugotovitev moje raziskave. Upadanje kompetence v slovenskem jeziku je še posebej očitno, če upoštevamo podatke ne le za govor, ampak tudi za branje in pisanje, spretnosti torej, ki sta na težji zahtevnostni stopnji. Meti vsemi le prva generacija povojnih izseljencev dokaj visoko ocenjuje svoje znanje na vseh treh področjih. Kar 68% meni, da govori slovensko odlično, ostalih 32% pa dobro. Pri branju se jih 50% ocenjuje z oceno odlično in 50% z oceno dobro, pri pisanju pa si daje odlično oceno 47%, dobro oceno 39% in povprečno oceno 14% vseh anketiranih. Pri vseh ostalih generacijah so ocene bistveno nižje, iz generacije v generacijo pa se veča tudi razkorak med ocenami za govor in za ostali dve spretnosti. Tako je v drugi predvojni generaciji takih, ki menijo, da govorijo odlično, 40%, dobro 40%, povprečno 18% in zadovoljivo 2%. Pri branju pade odstotek odličnih na 10, dobrih je 47%, povprečnih 28% in še zadovoljivih 15%. Se nižje so ocene za pisanje, saj si pripisuje odlično oceno le še 8% vprašanih, dobro oceno 26%, povprečno oceno 36% in še zadovoljivo oceno 30%. Trend upadanja jezikovne kompetence je še očitnejši pri drugi provojni generaciji, kjer svoj govor ocenjuje z odlično oceno le še 12% vprašanih, 18% se jih ocenjuje z dobro oceno, 64% s povprečno in 6% s še zadovoljivo oceno. Pri branju je odličnih le še 6%;, dobrih 6%, povprečnih 35% in zadovoljivih 53% vseh vprašanih. Pri pisanju je odličnih 6%, dobrih 6%, povprečnih 28% in še zadovoljivih kar 60% vseli vprašanih. Ne glede na to, da je lastno ocenjevanje znanja jezika nujno subjektivno in nezanesljivo, gornji podatki jasno kažejo trend upadanja slovenske jezikovne kompetence iz generacije v generacijo. Da jezik resnično izgublja svojo funkcijo, predvsem med mladimi, je vidno na vsakem koraku. Dovolj je, tla pogledamo lisk, ki ga izdajajo ameriški Slovenci, kjer je na primer slovenskih prispevkov v Ameriški domovini le še za vzorec, nič drugače pa ni niti v publikacijah, ki jih za izseljence po svetu tiskamo v Sloveniji. Rodna gruda ima angleško prilogo, Slovenija pa izhaja, da bi bila dostopna širšemu krogu bralcev, v celoti v angleščini. Podobno je z radijskim programom, kjer je glasba slovenska, vezno besedilo pa angleško. Stopnjo, do katere je angleščina izpodrinila slovenščino, lepo ilustrira tudi dejstvo, da so izginila slovenska dramska društva, da otroci velikokrat pojejo slovenske pesmi, ne da bi razumeli besedila, in daje uradni jezik etničnih društev postal angleščina. Z eno besedo: slovenski jezik je pristal na nekakšni simbolni ravni, medtem ko večje sporazumevalne vrednosti praktično nima več. 'Ib kaže tudi odgovor na vprašanje o običajnem sporazumevalnem jeziku. Kar za 54% vprašanih je to angleščina, le za 25% slovenščina, medtem ko se jih 21% ne more odločiti med obema jezikoma. Razdelitev po generacijah je še bolj zgovorna. Slovenščino izbereta obe prvi generaciji, v drugi predvojni je 18% takih, ki izberejo oba jezika in 4% takih, ki jim je ljubša slovenščina, medtem ko sc tretja predvojna in druga povojna generacija brez izjeme odločita za angleščino. Med dejavniki, ki najodločilneje prispevajo k opuščanju materinščine, je treba omeniti predvsem etnično mešane zakone, LITERATURA Sabec, N. Slovenščina v diaspori: primer ameriških Slovencev. V: Ada Vidovič Muha (ur.) Jezik in čas, Razprave Filiozofske fakultete, Ljubljana 1996: 107-123. Šabee, N. Hali pa pu: The Language ol' Slovenc Amerieans. ŠKUC, Studia Humanitatis (Apes). Ljubljana 1995. Van Tassel, D. & Grabovvski, J.J. (ur.) The Encyclopedia ol' Cleveland History. Bloomington and Indianapolis: Indiana Univcrsity Press in association vvitlr the Čase West-ern Reserve University, 1987. OMIZJE RASTI Rast 1-2/1997 kjer v družinah, kjer starša ne govorita istega jezika, nujno prevlada angleščina, ter družbeno-ekonomsko in geografsko mobilnost, ki ima za posledico česte selitve in izgubo stikov z drugimi Slovenci. Velika večina vprašanih sicer še vedno odgovarja, tki ima več kot 50% prijateljev slovenskega porekla in da so to njihovi najboljši prijatelji, ker jih povezuje skupna kultura, vendar t;t odstotek z vsako naslednjo generacijo pada. Nadalje je mobilnost vzrok, da mnogi ne morejo sodelovati v dejavnostih etničnih društev, kar vse vpliva na šibkejšo povezanost ljudi slovenskega porekla in, posledično, na manjše število priložnosti, ko bi lahko govorili slovensko. Tako vidimo, da se ne glede na to, da se na deklarativni ravni vsi več ali manj strinjajo, daje potrebno slovenski jezik ohraniti (61% - zelo pomembno, 38% - precej pomembno, le 1% - ni pomembno), razvoj giblje od prvotno slovenske enojezičnosti preko prehodne dvojezičnosti k ponovni enojezičnosti, le da tokrat angleški. Očitno je torej, da je jezik izgubil status temeljne vrednote in da še zdaleč ni najvidnejši znak etnične identitete, pač pa da seje, razen za redke izjeme, skrčil na simbolno raven. To, kar Slovencem daje občutek, da so Slovenci, je torej širše in presega jezikovne okvire. Iz odgovorov je razvidno, da so to tisti elementi kulture, ki, v nasprotju z jezikom, niso tako specifični in tako različni od kulture novega okolja. Gre za tradicije, etnično glasbo, vero, celo za delovno etiko. Zastavi se vprašanje, zakaj sc ohranja prvo, ne pa drugo. Zdi se, da so sc te vrednote lahko ohranile prav zaradi tega, ker niso prišle v konflikt z vrednotami novega okolja, ampak so se z njimi dopolnjevale. Izseljenci so uspeli oboje integrirati in razviti tip dvokulturnc identitete. To se lepo kaže v naraščajočem številu odgovorov, da so ameriški Slovenci (seveda verjetno najprej Američani in šele potem Slovenci, a vendarle). Ohranile so sc tiste vrednote, ki sc v obeh kulturah prekrivajo ali vsaj ne ovirajo medsebojne eksistence, vse ostalo, kar je oviralo to sožitje zaradi izrazite drugačnosti, pa seje moralo nujno umakniti. Opustitev slovenščine je navsezadnje možno razlagati v luči spoštovanja vrednote delovne etike, ki jo večina uvršča na izredno visoko mesto. Ena od zahtev v sklopu te vrednote je, da je potrebno storiti vse za čim uspešnejšo vključitev v novo okolje, torej tudi čim hitreje osvojiti jezik nove domovine. Prav pri tej vrednoti opažamo, da pripada pravzaprav obema kulturama, slovenski in anglosaksonski, čeprav si priseljenci tipično razlagajo pridnost in podjetnost kot slovensko lastnost. Na opuščanje slovenščine je torej mogoče gledati tudi v luči takega načina akulturacijc oz. integracije. Zaključimo lahko torej z ugotovitvijo, da ohranitev dvojezičnosti v ameriško-slovenski skupnosti ni realna opcija, da pa se bodo njeni pripadniki vendarle najverjetneje obdržali tudi v prihodnje preko istovetenja z obema kultura, in to toliko časa, dokler bodo čutili, da jih ohranjanje elementov slovenske kulturne dediščine ne ovira, pač pa bogati in prispeva k pozitivni podobi o samih sebi (kar se vidi v bogatem kulturnem udejstvovanju in zavidljivem številu etničnih organizacij kakor tudi v skorajda enotnem odgovoru sodelujočih, da so ponosni na svoje slovensko poreklo). Franci Šali OMIZJE RASTI Rast I - 2 /1997 Duhovna podoba glavnega junaka, Janeza Planinška, v knjigi Kocjančičeve sc mi je zdela zelo zanimiva. Ta oseba, kakor vemo, ni izmišljen lik. Zgodba o njem je pravzaprav pripoved o nenavadnem, nevsakdanjem življenju kanadskega Slovenca v svoji novi domovini. Lahko bi rekli, da je njeno jedro pustolovsko. Bi že mogli potemtakem sklepati, daje bil Planinšek pustolovec? Težko bi na to vprašanje odgovoril pritrdilno, prejkone bi si upal trditi, da je bil po naravi skrben družinski človek. Res da je prišel rosno mlad, poln raznih upov na boljše življenje, kot gaje okušal doma v neposredni bližini Novega mesta kot kmečki sin na bornih krpah zemlje, v Kanado in na njen skrajni zlatokopni sever, se potlej skozi zgode in nezgode umaknil v samotarjcnjc in v druženje z Eskimi, a naključje, ki gaje potlej že kot zrelega moža življenjsko združilo z ženo - Indijanko, ga je izoblikovalo v izredno skrbnega, preudarnega zakonca, očeta in lovca/kmetovalca. Ves sc je posvetil bornemu, a tudi uspešnemu kmetovanju, kakršnega je nosil v sebi kot izkušnjo od svojih staršev, še bolj pa lovu, ribolovu in prekupčevanju s kožami/krznom uplenjenih živali skrajnega kanadskega severa. Ljubil je samoto in svojo družino. Ni pogrešal velikega sveta, čeprav je predvideval, da bo treba otrokom dati možnost šolanja in zaposlitve, da ne bi postali nekakšne žrtve njegovega samotarstva oziroma potikanja po pokrajini mrzle, ledene golote, na katere južno obrobje pride vsako leto le kratek čas nekaj skromne, a izredno lepe in bogate rastlinske vegetacije. Kljub izraziti individualnosti sc vanj ni naselila sebičnost in življenjska enoumnost. Dopuščal in spoštoval je drugačnost, ki gaje obkrožala. Z njo seje celo bogatil, saj drugače mu ne bi bilo mogoče med njo in z njo živeti. Kar bi mu utegnilo škoditi, se je znal zvito izogniti, in v očeh domorodcev je tudi zavoljo tega in znanja raznih drugih veščin kaj kmalu pridobil naziv Gospodar Golega ozemlja. Po vsej eskimski pokrajni je bil spoštovan mož in njeni prebivalci so mu pripisovali celo zveze z nadnaravnimi duhovnimi silami. Janez Planinšek bi bržkone precej mirno in neopazno živci kot ugleden in cenjen mali podjeten človek na daljnem severu, z ženo vzgajal njune otroke in jih primerno šolal ali izučil za razna praktična dela, in morda le skozi neoprejemljivo sanjarjenje snoval razna popotovanja v dalje, če ga ne bi doletela kruta, nenadejana usoda - ženina smrt. Čez noč je ostal vdovec z dvema nepreskrbljenima otrokoma, ki pa sta ga imela neizmerno rada. Z njim bi šla kamorkoli in le ob n jem sta se počutila varna in srečna. Ta smrt gaje globoko pretresla in vrgla iz ustaljenega življenjskega ritma. Videna prihodnost sc mu je zrušila. Kar je imelo dotlej svoj smisel, je postalo nevredno njegovega truda. Skromna kmetija je zgubila pomen. Otroka sam ni zmogel varovati in za njiju skrbeti. Iskal je sicer rešitev v odselitvi v toplejše kraje, ko je še upal, da mu bo morda neka druga žena v pomoč pri vzgoji njegovih otrok, kakor so pokazala varljiva pisma. Pa seje hudo uštel in kaj kmalu ozavedel krute, pokvarjene realnosti. Vrnil se je na sever, odločen, da otrokoma omogoči šolanje v internatskih vzgajališčih, sam pa je ostal v divjini. Ni več razmišljal o vnovični ženitvi in krušni materi za svoja otroka. Zanj seje takorckoč vse podrlo. Premalo pa je bil tudi navezan na obdelano zemljo in skromno posest, da bi v njem zmagal interes po ohranitvi domačije. OMIZJE RASTI Rast 1-2 / 1997 Prastari genski kmečki samoohranitveni posestniški nagon njegovih staršev in njih prednikov se v njem ni zbudil. Tovrstnih korenin ni pognalo njegovo posestvo v njegovo srce in zavest. Preminula ljubezen in polomija ob poskusu, da bi svojima otrokoma zagotovil krušnico, gaje odtrgala od njega kot veter listje od drevja. Neugnano ga je gnalo stran, stran. V njem se je prebudilo nekaj zatajevanega, sanjanega - sla po poti, po daljnih krajih. Odločitev je zorela in dozorela. Cez noč je postal pustolovec/oznanjevalec ledenega severa, skratka človek, ki si je zadal, da bo po eskimsko prišel do Kube, spotoma pa ljudem pripovedoval o življenju na skrajnem severu Kanade. Otroka sta hotela z njim na dolgo in nevarno pot in uspela sta. S prijateljem in z njima je vandral skoraj dve leti, prišel na cilj in sc z otrokoma, sopotnik je šel po svoje, vračal proti severu. Porekli bi lahko, daje bil Planinšek vendarle nemiren duh, gnan v neznano, daje žena bila tista, ki gaje zmogla in znala prizcmlji-ti. A mogli bi tudi drugače misliti, da je predvsem njena smrt močno močno zamajala njegov notranji mir in ljubezen do samote. Ko gaje potovanje ali nenavadna pustolovska ekspedicija ponovno uravnovesila, je otroka pustil pri znanih družinah, da sta se lahko šolala, on pa je odšel v svoje mrzlo predarktično kraljestvo, kjer je popolnoma sam dočakal smrt. Ljubil je torej belo saharo večnega ledu s prstani in oazami ozaljšane kratke poletne vegetacije. Vedel je, da otroka ne sme potegniti na svojo pot, da ju mora od nje odvrniti, jima s šolanjem na široko odpreti svet v civilizacijo, katere sc je sam odrekel. Zavedal se je torej svoje posebnosti in z njo ni želel pogubiti otroka. Želel jima je vse lepo in dobro v življenju, tudi za ceno neužitc skupne ljubezni in sreče, ki stajo otroka imela v izobilju, ko je bila še živa mati in so imeli svoj dom ali pa v tistih dveh letih popotovanja z njim in prijateljem do Bahamskih otokov, saj na Kubo niso mogli zaradi tamkajšnjih socialnih nemirov takrat in hudo valovite morske ožine. Planinška je poleg povedanega obladovala miroljubna, spravljiva natura. Vse je urejal in preživljal na miren, nevsiljiv način. Tudi žaljivost, prevarantstvo ni vračal milo za drago. Vselej je znal ohraniti svoje človeško dostojanstvo. Bil je tudi izreden pripovedovalec z domišljijskim darom, kar je spretno koristil, ko je ljudem razlagal o severu in v njih skušal oblikovati predstave o njem. Odlikovala pa ga je tudi pogumnost in vztrajnost, saj je nerad odstopal od tistega, kar si je zadal ali zamislil. Kdaj pa kdaj ga je prevzemala tudi otožnost in grizla vest do domačih, še zlasti do očeta in matere, ki ju je mlad iznenada zapustil in jim kaj malo in zelo poredko sporočal o sebi in svojem življenju v daljnih, neprijaznih krajih. Ob lastnih nesrečnih udarcih usode, se je vživljal v svoje starše in njih žalost, ki ji je bil tudi sam vzrok, ko se jim ni oglašal leta in leta. Bilje torej čuteč človek, čeprav navzven tega ni kazal. Moral je tudi sam dozoreti, precej skusiti, da je znal in zmogel bolje razumeti svoje bližnje in življenje sploh. Ko je v samoti umiral, ni kaj dosti zapuščal, nekaj bornih kož, in od nikogar se ni poslavljal, pa tudi od njega nihče. Le v obeh otrocih je pustil veliko ljubezen, ljubezen do dobrega, skrbnega, poštenega in nenavadno v samoto eskimskega severa zaljubljenega in zaverovanega človeka. Jože Kumer: NOVO MESTO, pastel, 1996 Dr. Andrej Smrekar NAS GOST Milan Markelj Dr. Andrej Smrekar na svojem delovnem mestu v Narodni galeriji v Ljubljani Portretne fotografije: Milan Markelj NAŠ GOST Rast f - 2 / 1997 LIKOVNA UMETNOST NA VSEH NJEGOVIH KAŽIPOTIH Pogovor z dr. Andrejem Smrekarjem, direktorjem Narodne galerije Ni prav veliko ljudi, ki se jim studenci in izviri otroštva in mladosti tako naravno in samoumevno stečejo v skupno strugo življenjske poklicne odločitve. Marsikdo v otroštvu sanja o čudovitih poklicih, kot so za mlada srca in otroško fantazijo slaščičar, pilot, potapljač in podobno, potem pa se mu življenje obrne povsem drugače in namesto tort dela betonske mostove, namesto potapljan j v skrivnostne globine morja se potaplja v bilančne številke, namesto po modrinah neba leta kot inkasant od vrat do vrat... Dr. Andrej Smrekar, umetnostni zgodovinar in direktor naše osrednje umetnostno-muzejske ustanove, Narodne galerije, pa skoraj da ni mogel postati kaj drugega, kot je. Prav vse v njegovem otroškem in mladostnem življenjskem obdobju ga je napeljevalo k umetnostnim spomenikom, k umetnikom in umetnosti, k tisti človekovi dejavnosti, ki se morda najtrajneje od vseh zapisuje v našo skupno zavest. Umetnost je vzljubil in hkrati dojel, da je ta ob vsej svoji veličini, ki zmore premagovati prepade stoletij in biti ena od identifikacijskih in osmišljevalnih točk bivanja posameznika in skupnosti, hkrati tudi zelo občutljiva in potrebna skrbnega varstva. Prav to je zdaj ena od njegovih poglavitnih nalog, bdeti nad cvetoberom umetnin, ki so nacionalnega pomena, ga ohranjati, dopolnjevati ter braniti pred nevarnostmi, ki v teh prehod tuli in še ne povsem dorečenih časih vznikajo. Smrekarjeva družina lela 1956: mama Marija, sin Andrej in oče Lado z družinsko ljubljenko, psico Ago NAŠ GOST Rast 1-2 / 1997 - Rodili ste se v družini znanega kulturnega delavca Lada Smrekarja iz Kostanjevice na Krki, kar pomeni, da ste rasli v razmerah, posebej zaznamovanih s kulturo. Kako je ožje družinsko in širše kostanjeviško okolje vplivalo na vas? »Okolje je bilo v mojem življenju zelo pomemben faktor, česar sem se lahko zavedel šele mnogo pozneje. Bilo je izjemno in moji starši so mi zagotovili tako lepo otroštvo, da bi ga od vseh možnih želel ponoviti, saj lepše skoraj ne more biti. Pri tem mislim seveda tudi na širše okolje. Stanovali smo v osnovni šoli, kjer je bil oče učitelj - slavist, potem pa od leta 1955 ravnatelj. Pri nas nismo ločevali delti od zasebnega življenja. To je vedno služilo dolžnostim, in to vse družine. Mama Marija je imela doma neke vrste improviziran hotel, seveda ob polni učiteljski obveznosti. V Kostanjevici ni bilo nikakršnih nočitvenih možnosti in vsa kulturna pobuda je šla tako rekoč skozi naše stanovanjc. V enem letu je mama naštela 1