L    Francka Zupančič:       Jagoda                   ''                     1
¦   ^Ofeil je vroč junijev dan.  Na  zibljajoča se žitna           I
aflpj) polja  in  cvetnodehteče   iravnike   je   sulo  še           I
°!^^^ prevcč  žarko  solnce  svoje  žarke.                            I
Jezusček se je dopoldne igral pred hišo v Na-            I
zaretu  s   cveticami in kamenčki.   Donesel  je  svoji            I
ljubi materi v posodici vode,   nabiral pri mizarski      ^^M
mizi svojega reditelja ostružke in jih skrbno donašal      ,^^H
»v kuhinjo,                                                                    H^^H
Popoldne  je  šla  Marija z božjim Detctom  v           1
senčen   in  hladen  gozd.    Tja  niso  mbgli  pripckati      ^^1
¦     solnčni žarki skozi goste vrhove gozdnega drevja.          ^^H
^             Marija je vedela, da biva Jezus rad v gozdu.       ^^M
Tam je že večkrat sedel in poslušal skrivnostno šu-       ^^|
menjc smrek, trkanje žolnc in ljubeznive speve kri- '     ^^H
latcev. Ali pa je opazoval raah, ki je umetno pre^        ^^
prezal gozdna tla, ali pa se igral z vcvericami, srna-       ^^|
mi in zajČki, ki so dohajali krotko k njemu; trgal je       ^^M
rad tudi cvctkc in maline za svojo ljubo mater.             ^^H
Tudi danes ima s  seboj  košarico,  da nabere       ^^|
malin.   Swta družina Je bila uboga, in sveto Dete,        ^^B
četudi še majčkeno, je že tudi pomagalo  pri vsak-            ™ danjih potrebah.
Lahko je  bilo božjemu dcčku, napolniti koša-
<q|L                                                                 Pred Koparjevo hišo je vse živo.                                                                Jv^
Stran 58__________ANGELČEK___________Leto 26
rico. Najlepše maline, najzrelejši in debeli sadovi, so se nudili njegovim ročicam; vsi so hoteli biti po-trgani. Spoznali so v kodrastem, malem dečku, z žarečimi očmi in po nežnem smehljanju svojega stvarnika. Noben trn mu zato ni ranil nežne ročice, in nobena veja se ni zateknila v njegovo belo oblačilce,
Zraven bogatosadnib in bujnih grmičev je bila jagoda skromna, mala, neznatna rastlinica. Le malo od tal je vzdigala svoje trodelne liste, in boječe je zrl mali, beli cvet, ki še nikdar ni nosil sadu, k bož-jemu otroku, ki kar ni opazil nežne rastlinice,
Tedaj je zavzdihnila neznatna rastlinica. »0, da bi ti mogla tudi jaz ponuditi lep, sladak sad! A nimam ničesar kot le to revno, belo cvetje, ki ga niti opaziti ne moreš izmed tolikega lepega gozdnega cvetja!«
In solza se je zalesketala v malem, belem cvetu — kajti tudi cvetice včasih plakajo — in soka je ležala kot rosica v nežni čaši.
Četudi je bil komaj slišen ta vzdih male cve-tice, vendar ga je čul Jezusček. Ljubeznivo se je sklonil in smehljaje poljubil nežne, bele lističe. Tn kjer so se dotaknila njegova usteca cvetnc čaše, se je brž prikazala polna, sladka jagoda, škrlatnordcča kot ustnice božjega Deteta, Jezusček pa je gladil z blagoslavljajočimi prsteci mali sad in jc govoril nežno:
»Blagoslovljena bodi, ti jagoda, od tega dne dalje, ker si tako ljubeča! Krepčilo bodi trudnim in žejnim, zdravilo bolnikom, močna hrana ubogim. Po vsem svetu bodi razširjena, ljubljenka bodi člove-štva, veselje otrokom, kakor si bila meni, božjemu otroku!«
*
Odrešenikov blagoslov je priljubil jagodo. Pov-sod je rastla, zdrava, moč deleča, hrana ubogih. — Minula so stoletja. Hudobni in trdosrčni so postajali ljudje in so pozabljali Kristusove nauke o ljubezni in o usmiljenju.
Leto 26                    ANGELČEK                   Stran 59
V velikem gozdu so trgali otroci nekoč jagode. Niso bili to dobri otroci. Čeravno je bilo vse rdeče jagod, so se vseeno prepirali in kregali za najboljše prostore. Tudi so večkrat rvali rastline, hodili po njih, nabrane jagode pa večinoma pojedli sami, če-ravno bi jih bili morali prinesti domov staršem.
Tedaj se je prikazal med drevjem blesteč deček. Imel je zelo nežno obličje, a njegovo obla-čilce je bilo raztrgano, kodri pa razmršeni, in nežni obraz mu je bil smrtnobled. Videti je bil deček#zelo utrujen in upehan.
Ko je videl v košaricah otrok toliko jagod, jih je poprosil z milim glasom, naj mu jih kaj podare. Prihaja — je rekcl — od daleč in je zelo utrujen in lačen.
A otroci so zaničljivo zrli tujega dečka. V njih srcih ni bilo nič sočutja in usmiljenja do ubožcev in bolnikov. Niti na misel jim ni prišlo, da bi delili z dečkom svoje jagode.
»Spravi se, berač!« so mu rckli, in eden je celo zavpil: »Nič nimamo mi in nič ne imej ti!« Drugi so se pa smejali sirovim besedam.
Tedaj se je pa dvignil tuji deček. Njegovo belo oblačilce je še bolj zablestelo, žar je obdal njegovo glavico, oči so se zasvetile in rekel je z resnim gla-som: »Hudobni, trdosrčni vi otroci! Ker zaničujete uboge in ste neusmiljeni do njih, naj sc pa izpolni vaše trdo govorjenje. Nič naj ne bodo odslej jagode, ki sem jih vam podarjal v hrano!«
To izrekši je dcček izginil. Otroci so pa ostali v strahu.
Tudi te božje besede so se izpolnile. Krepčilo, zdravilo bolnikom, hladilo žcjnim in utruienim, vc-selj^ človeštva so jagode pač še, a nasitile niso od onega dne nobenega lačnega več.