PRILOGA MARIJINOGA LISTA.
LETO Ìli.
- _ - _
MARIJIKIN OGRAČEK
VERSKO - VZGOJNI LIST ZA NAŠO MLADINO.

Oktober 8.	1934	Štev. 10.
Tiskarna Batkänyi - D. Lendava
MARIJIKIN OGRAČEK
VERSKO-VZGOJNI LIST ZA NAŠO MLADINO.'
Izhaja vsaki mesec 8. Vrejfije ga na čast Deteti in Mladenki Marijiki: Klekl Jožef, vp. pleb. v Črensovcih. Cena: 4 Din letno. Pošila se samo z Marijinom listom sküpno in je za inozemstvo brezplačen.
Naš spomin na 1900 letnico Jezusove križne smrti.
Na sredi vesi nam stoji kapelica, Srci Jezušovomi posvečena. V njej se oltar Srca Jezušovoga blišči, pred njim pa naša mladina kleči. V poniz-, nosti kleči i goreče časti Srce Jezušovo i Marijinov z vrelimi molitvami i pobožnimi pesmami. Na nas pa gleda doli sv. Jezušekova Mala Trezika i nam poniija svoje rožice, ki jih v rokaj drži. Dobimo je pa, če ostanemo čisti na düäi i teli. O kak srečni smo mi zdaj, ka smo po dugom čakanji dobili, ka smo tak jako želeli, kapelico Srca Jezušovoga.
Litrop Štefan, mladenec iz Renkovec.
Pismo našoj mladini.
Radi bi znali, keliko vas žive, Od mrtvih na spitavlemo. Teh je teliko, ka celoletni Ogračeki ne bi zadostiivali za objavo njihovih imen, Mladina nam je vmrla. Oča se ne gene, če njemi sin ponoči okoli hodi i pride domo mrtev: oklajen z smrtnim grehom. Mati viirodugo moli čislo, ešče k prečiščavanji večkrat stopi, a ne gene nikaj dosta zato, če ma hči znanje i dopfisti, ka hodi ponoči vö si gučat z dečkom. Ešče menje jo gene, če hči z zamazanov, ne-čistov, mrtvov dilšov pride notri, naj si jo dečko samo vzeme. Mrtev dečko! Mrtva dekla! A tiidi starišje mrtvi na diiši. Nikaj ne valaja takšim starišam njihove pobožnosti, njim ne prinašajo diišfcvnoga živlenja, ki sami radi ali po nemarnosti dopiiščajo, da njim deca smrtno grešijo. Sami si stem isti greh nakopajo. Kristusa križajo prvi mladina, a križ i cveke i klepača pa njoj dajo v roke starišje, ki njim ne branijo smrtnoga greha. Oboji so v krivici, nad obojimi je točila bridke skuze BI. Dev. Marija, Mati sedmere žalosti. Pa je še toči. Toči po svetoj Matericerkvi, njenih slugaj i vernih ovcaj, ki objoka-vajo te nesrečne stariše ž njuvov nesrečnov decov. Največ naše mladine blodi. Nema cila 1 namena za živlenje, za srečo, za čast, ki je edina, za srečo božo i čast božo. Nečisto vživanje, pijančilvanje, gizda, posvetnost i skrajna mlač-nost je deo večine z med naše mladina. Pa majo tildi ti dečki i te dekle nemrtelne duše. Tiidi ta mladina.ma prostor pripravlen v Srci Jezušovom, pod
MARIJIKIN OGRAÖEK
Namen Marijikinoga Ogračekaje: l.po zgledi Marijikine mia- E dosti vzgojiti našo mladino na tolažbo Srci Jezašovomi i 2. z či- ; stimi dohodki podpirati sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči. s
Mladini.
vi.
Diihovno vodstvo.
V	diihovnom živlenji je velkoga pomena diihovno vodstvo. Inaš potrebuje majstra, daga vči i vodi; vučenec potrebuje vu-čitela; diihovno živlenje pa potrebiije vodnika, I kelko bole je diihovno živlenje zvišeno nad vsakšim zemelskim i človečim poslom, tem bole potrebiije vodstva.
V	zadnjoj številki smo že pisali na kratko od diihovnoga vodstva i suo pokazali v kom je diihovno vodstvo, kakše more biti; ali je potrebno i komi je Bog podelo vodstvo duš i njü-voga živlenja. — Vse to je povedano splošno — načelno. Pot-trebno pa je, ka diihovno vodstvo ešče pogledamo (malo od bliže i bole podrobno.
1. Vodstvo diiš je dvojno: osebno i sküpno: Osebno ali posebno duhovno vodstvo je to, ka duhovniki, duhovni vodniki vodijo vsakšo dušo posebi; posebi majo na njo skrb, posebi jo včijo, opominajo, tanačivajo, tak, kak če bi samo to edno meli na skrbi. Tak je vodo Gospod svoje apoštole, Lazarovo sestro Marijo, Nikodema itd. To je bilo osebno duhovno vodstvo. Tak je Bog določo vodnika najvekšemi apoštoli sv. Pavli. „Bio je pa v Damaski neki vučenik, po imeni Ananija, šteromi je Gospod rekeo v prikazni: „„Ananija!"" On je pa odgovorio: „Tü sem Gospod!" I Gospod njemi je pravo: „Vstani i pojdi v vu-Iico, štera se zove „Ravna", i popitaj v hiši Judovoj po nekom Taržani, Šavli po imeni; är, glej, on moli i je zagledno v prikazni, ka je stopo mož, po imeni Ananija, i je položo na njega roke, ka bi spregledno." Dela ap. 9. 9—12. Tak se je Bog po-sliižo pri spreobrnenji sv. ap. Pavla diihovnoga vodnika Ananije. Tak je Bog vodo vse velke svetnike i svetnice i vodi tiidi nas. Osebno diihovno vodstvo se prinas navadno vrši pri sv. spovedi. Ne je pa potrebno, ka bi ravno spovednik mogeo biti osebni
dühovni voditeo, je lejko tüdi drügi, je pa lejko tüdi spovednik. Posebne duhovne vodnike so meli v istini velki svetniki i svetnice, štere je Bog šteo potom toga pripelati na velko stopnjo popolnosti i svetosti. Zato so izredni dühovni vodniki poseben dar boži. Mi se bomo mogli zadovoliti z rednim dühovnim vodnikom, ki nam je naš spovednik. Zato je potrebno, što šče v istini živeti dühovno živienje, ka si zvoli, kelko le mogoče, rednoga i stal-noga svojega spovednika, šteri je potem zednim osebni dühovni vodnik. Njemi se more düSa odkriti, potožiti, prositi ga za ta-nače itd., teda za vse ka potrebüje. On pa jo vči, opomina, podpira, varüje, skrbi za njo i jo očiščava od grehov. Dühovni vodnik teda več dela kak navadni spovednik. Navadni spovednik človeka samo spovejo i odvežejo. Dühovni vodnik pa ešče na vse drügo morejo paziti, kak vidimo.
2. Sküpno dühovno vodstvo pa je v tom, ka düSni pasterje vse düSe, vse vörnike vodijo sküpno: sküpno je včijo pri pred-gi i krščanskom navuki, sküpno njim zapovedavajo i je ravnajo, sküpno opravlajo z vörniki slüzbo božo : sv. mešo, večernico, križno pot, šmarnice, rožni venec itd. To dühovno vodstvo se vrši v tom, ka dühovni paster vodi svojo faro, pušpek svojo pUšpekijo. To je sküpno dühovno vodstvo. Je to potrebno, är to je fundament za vse drügo. Vrtnar, kda šče saditi, more svoj vrt, ograd pognojiti, zorati, obdelati i zasaditi; kda ga pa zasadi, te pa posebno skrb more meti za finejše reči, za posamezne cvetlice. Posebi je zalevle, posebi obrezavle, sunči, zrači itd. Tak dela tüdi vrtnar gospodovih goric : Vse obdelava, vse vči, ravna i vodi, ali more ešče za posamezne meti posebno (osebno dühovno vodstvo) skrb i brigo.
Splošno dühovno vodstvo se pa nekelko pàli more porazdeliti po stani. Posebno vodstvo potrebüje mladina, deca, odrasla mladina, dečki i dekle; posebno stariši, zakonski. I tak se pravilno i dobro dühovno vodstvo porazdeli na stanovsko vodstvo. Zato uspešno i moderno diišno pasterstvo prihaja v stanovsko diišno pasterstvo. — I to i takše düSno pasterstvo se vrši potom stanovskih organizacij: Za deco „Otroški vrtec", za mladino; „Marijine driižbe" i „Kat. akcija" za zakonske posebno „Kat. akcija za odrastle", „Tretji red" itd. Stanovsko diišno pasterstvo brezpogojno žele stanovske navuke vsaki mesec. Brez toga sploj diihovnoga vodstva nega. Zato so za dühovno vodstvo ne zadostne navadne bratovščine, ki so brez navukov, brez vodstva; te so pomoč dühovnomi živlenji, gojijo i pospeSüjejo po-božnost; ali fundament za to pa je dobro vodstvo.
(Dale).
Živlenjepis svete Zite, slüzecke dekle, patrone slüzkinj.
2. Zita stopi v mesti Lukka v sliižbo.
12 let je bila Zita stara, gda se njoj je žela spunila. Oča jo je odpelao v mesto Lukka. Poslovila se je od preliiblene matere, štera je s skuznimi očmi blagoslovila svoje dete; v edno roko je vzela po tistokratnoj navadi košarico, v driigo pa mali zavitek, v šterom je bilo nekaj perila. Po tom, gda si je zbrisala skuze, je zapiistila rodno ves; ne je znala, če se gda povrne ali ne. Prispevši z očom v mesto, sta šla k gospodi Pagano de Fatinelliji. Gda je te komaj zagledao ponižno i liibeznivo deklico, jo je včasih vzliibo i jo vzeo med svoje osobje. Prišla je žalostna vöra ločitve; oča gda je vido, pri kakšoj dobroj drü-žini bode njegovo dete, se je vdao v svojo usodo i se liibeznivo poslovo od hčerke, pa njoj je dao razne opomine — Oča je te ešče ne mislo, ka bode njegova hči ednok Fatinellove hiže najlepši kinč, ka bode ta sirmaška veška deklica angeo čuvar vsem tistim, šterim je na zemli sliižila, ka bode patrona domovine, v prvom redi zavetnica tistih, šteri hodijo po istoj poti, kak je hodila ona i se trudijo priti v nebeško kralestvo.
Po odhodi oče se je čiitila Zita jako ostavleno, čeravno jo je dosta liidi obkolilo, ar je ne vidla matere, ne oče, niti ed-noga poznanoga obraza. Kak najmlajša med sliižinčadjov, je morala ne samo edno bolečo i sirovo reč od starejših tovarišic prenesti, štere so jo ne liibile, nego na vse kraje so jo pošilale, a same so med tem z nepotrebnim i nespodobnim govorenjom zapravlale čas.
Nazliik tomi, ka njoj je za verno delo nišče ne bio zahvalen i njoj ne privoščo dobre reči, je Zita rada sliižila drugim, ar je znala, ka se to Bogi dopadne. Že v rodnoj hiži se je navadila moliti i delati, toda samo tü je v istini spoznala, kak velki kinč majo vsebi ete reči: „Dva kMča majo nebesa, molitev i delo; to tü, ovo tam blagoslavla!" Delo i molitev so jo obvarüvale vsakoga hüdoga i nevole i so jo vzdignole na naj-vekšo i najzvišenejšo stopnjo krščanstva.
Ne daleč od hiže drUžine Fatinelli, je bila cerkev sv. Frid-rika, štera je dobila ime po ptišpeki, ki je bio nekda püSpek mesta Lukka i šteroga zemelski ostanki so počivali tam. —
Zita je v toj cerkvi pozdignola k Gospodi Jezuši svoje skuzne oči i srce, njemi je<posvetila svoje skuze, delo i trplenje. Če njoj je samo dužnost i čas dopUščao, je vsakši den zajtra
fäno, gda je ešče vsakši sladke senje spao, z najbole vročov i najglobokejšov pobožnostjov posliišala sv. mešo, ar je znala, ka pride po najsvetejšo]' daritvi boži blagoslov na človečanstvo. I tak je tiidi bilo; kak je negda Putifarovo hižo na priprošnjo nedužnoga Jožefa, tak je zdaj Fatinellovo hižo po Zitinoj pri-prošnji, blagoslovo Gospod.
Ka bi obvarvala svojo nedužnost, se je vzdržala vsega ka bi njoj bilo v nevarnost, kak: plesa, veselic, cifrastih oblek, spominjajoč se reči sv. pisma: „Što liibi nevarnost, se v njoj pogiibi." Ar je mislila na to, ka telo zna premagati diišo, je svoje telo trpinčila.
Nosila je prosto lenovo obleko, v zimi i v leti je hodila bosa i je ne spala v posteli, nego samo na podi. Zmerna je bila v jeli i pili i ka so drügi ne šteli pojesti, se je njoj vi-dilo za najboše. Dosta se je postila i ka je s tem prišparala, je delila siromakom, ar je bila molitev i dobro delo najvekše veselje njenoga srca. Nasproti sebi je bila jako stroga, nasproti drügim pa jako popiistliva i ponižna. Te njene lastnosti je pi-sateo, ki je opisao njeno živlenje, jako hvalo i pravi, ka je 48 let sliižila pri ednoj driižini i se je nikdar ne z niednim svadila ali skregala. Svoje telo je nikdar ne cartala, samo potrebno spanje si je dovolila i je pogosto pravila, „ka nemarnoga človeka živlenje, šteri ne spunjava točno svojih dužnosti, leži na slabom fundamenti. Vzlübiti trbe delo i ž njim triid, ki hodi z delom. Srečni so tisti, ki so svoje živlenje tak vredili, ka vsepovsedi spunjavlejo božo volo." Iz teh reči včasih spoznamo, kak popolna i prava je bila Zitina vera. Tak je ne bilo delo za njo kaštiga, nego drago pozvanje, brez šteroga je sčasoma več ne mogla biti; delala je vsikdar več, da bi jo Bog zato bole hvalo i da bi si zasliižila večno plačilo. Po tom je lehko pravila s sv. Pavlom, da je delala od vseh najbole, ar je od vseh najbole vroče liibila Gospoda.
Njeni živlenjepisci večkrat omenijo, ka je marlivo pomagala tovarišicam pri deli v hiži. Ne je bila takša, ka bi te, gda je opravila svoje določeno delo, mogla z prekrižanimi rokami sedeti ; delala je i pomagala drügim tak dugo, dokeč so ne vsi opravili svoje delo. Vsikdar je molila, ar je v mislih mela ta sveta deklica vsikdar Boga. Zitino živlenje je na zviina bilo ravno takše, kak vse ostale držine, nego pod tov zviinešnostjov je ne bila vsakdenešnja diiša. Zita je zaednok samo neznatna i drobna dela opravlala, a z veseljom i • točno z resnov vesnostjov, zato, da bi s tem zasliižila Bože zadovolstvo.	Dale.
Novo pokolenje delavske mladine.
Mesto uvoda naj razložim ime „žosist". „Jeunesse Ouvrière Chrétieme". Krščanska delavska mladina, po začetih črkah J O C, zato se člani zovejo les „jocistes" (francoska izgovarja: žosist.) Njih domovina je Belgija, njihov oča je diihovni oča kanonik Cardyn. Njihovo delo? — Posliišajte !
Rani vlak iz V... za Liège (Liež) je vsakše zajtro nabito pun najbole različnoga delavskoga sveta. Moralno ozračje v va-gonaj je hiijše kak fizično Falotje izkoriščajo posebno krnico za časa vožnje skoz tunel. Nekelko žosistov je začalo s poštenimi, zabavnimi pogovori. Opominali so tiidi konduktera na zakon,, načelnika postaje i direkcijo. Po ednom meseci se je z istim vlakom lehko vozo tiidi najbole sramežlivi človek_„
Na maloj postaji Carabine (Karabin) je vsakše zajtro natlačeno puno do 100 delavcov i delavk v voskoj čakalnici 3. razreda. Se razmi, ka so posledice ne izostale. Žosisti prosijo železniško upravo : odzdaj delavstvo mirno sedi v čakalnici 2. razreda, ki je bio dozdaj prazen, poleg njega pa so diiše mirale.
*
Delavke velikih fabrik L. i B. v A. so zednim javne nečist-nice. Žosistkinje z žalostjov gledajo diiševno smrt sester. Ne bi bilo mogoče povrnoti ta živlenja Živlenji? Vnoge ostavijo svoje bogše sliižbe i pridejo v te fabrike. Cele mesece jih je spreva-jao šatanski guč i smeh pokvarjenih delavk. Žosistkinje so vsaki den pri ranoj svetoj meši i pri svetoj meši i pri svetom prečiš-čavanji, v nočnoj krnici pa njih trüdne prste ovija rožni venec, na igre več ne hodijo, mesto zabavnih knig čtejo poučne, mesto tovarišicam davajo vekšo miloščino siromakom, same se pa postijo. Pomali se začnejo stare delavke čiidivati, nešterne se bližajo skrivoma — kak Jezuši Nikodem — i prosijo za sprejem v driištvo. Nikodemov šepet se širi od viist do vüst: po ednom
leti je prek pol delavk bilo v tabori žosistk.
*
Delavnica št. 17. velike fabrike v L. Moški i ženske, dečki i dekle majo grde jezike. J. V. je močen dečko dvajstih let, žosist. Bog njemi je dao dober jezik. Pogodi se za delo v toj fabriki. Že prvi den se vsi držijo za červo, takše prekosnice jim je pravo. Tü pa tam socijalisti probajo guč povrnoti na zamazanijo, ali njegovi bistri odgovori jih osmešijo. Naskori so vsi na strani veseloga žosista; zedinim zavüpno odkriva socijalno blago nepoznanih papovih okrožnic i za nekaj časa so žosisti sküpina, s
šterov računajo. Mati toga žosista je pa zapazila, da njeni sin že dugo ranej stanuje, da bole pogosci vživa kriih angelski, da večkrat zajtrk i večerja ostaneta nedoteknjena, da že dugo ne kadi, spoznala je, da ide za potniki, štere trbe povrnoti na pravo pot.
*
V ednom oddelki talilnice v S... med 25 socialisti dela tiidi žosist N. G... Nedavno je v isto delavnico prišeo 15 letni sin ednoga marksista. Žosist ga šče pripelati v cerkev, ali oči so-cijalistov stražijo. V ednom popodnevom odmori se njemi pri-driiži žosist, iz žepa njemi gleda naslov lista „J O C". Dečko radovedno segne za glasilom, žosist ga zadrži i dene list v not-rašnji žep. Driigi den znova šče viditi časopis. Žosist ga razgrne i čteta. Žosistovski tjednik jima je postao najtečnejša diiševna hrana, ki sta jo v dugih razgovoraj dobro prebavila. Posebno
Jezušek, večni Bog, je bogao svojo mater Marijo! Glej kak se da voditi od njé ! Pa bogao je tiidi sv. Jožefa, svojega hranitela, ki je bio zastopnik njegovoga nebeskoga Oče. Bogaš ti tiidi, sin i hči, svojega oča i mater, šteriva sta mesto Boga i bože Matere daniva tebi za varstvo?
je dečka prijeo članek „Poštiijte mlade delavce". Kda so lepoga dneva njegovi vnogo starejši sodelavci i nadzorniki začnoli — kak navadno — s svinjarijami, jim je moški potočo: Vi vsi ste zamazanci pa bi šteli tüdi mene zblatiti, nego ne bi vam bilo drago, če bi tak delali z vašov decov... Starim so se oči odprle. Žosist je za toga novoga apoštola darüvao 18 mesecov tihoga včenja i duge, duge molitve.
Tak bogajo žosisti reči Kristušovoga namestnika : „Da se znova pipelajo h Kristuši razni stanovi lüdi, ki so ga zatajili, je pred vsem potrebno, da se med njimi samimi vzgojijo pomočniki Cerkve, ki razmijo njih mišlenje, njih težnje, ki jim znajo gučati v srce z jezikom bratske lübezni. Prvi apoštoli, neposredni apoštoli delavcov bodo delavci, apoštoli industrijskoga i trgovskoga sveta bodo industrijci i trgovci..." („Quadragesimo anno".)
Teh Kristušovih borcov je v Belgiji 85.000, v Franciji prek 40.000. Že so prebrodili Ocean, prišli so v Afriko, pripravlajo se za Ažijo. Ž njimi neprestano raste podoba raspetoga Jezuša v novopoganskom sveti, čelom sveti.
Njihovo glavno orožje je gvUšno nadnaravno, med naravnimi sredstvi pa prvo mesto zavzema — tisk...	(„Život")
Kristus Krao.
K leti bo 10 let kakjevpelani novi svetek Jezuša Kristuša Krala. V svetom leti je bio oznanjeni, novi je ali itak stvari tak kak krščanstvo. Stiska časa, rastoča nevera je povzročila, da katoličani tem bole jasno priznavamo, da je včlovečeni Bog vladar vsega stvorjenoga. Kakši ponos nas mora napunjavati, da mamo takšega Boga. To je nekaj močnoga, nekaj, ka zgrabi posebno mladoga človeka. Naš Krao ma vse lastnosti v naj-vekšoj meri. Pogledimo jih nekaj !
Najčistejši je! Povejte, ka bi se zgodilo, če bi vi pravili: Što izmed vas mi more dokazati kakši greh? Jelte, ka bi se vam vsi smejali. Jezuš je pa to pitao svoje smrtne sovražnike, pa so mučali kak grob i rdečih obrazov, s povešenimi očmi odhajali. Naš krao je kak sunce v poudnevnoj svetlosti, brez najmenše sence vsakše nepopunosti; pred njega vročinov se nišče nemre skriti, On preiskava srca i obisti, stoji zapisano.
Bodimo kak svetlo čisti žarki našega Sunca, Kristuša Krala !
Najtreznejši je! Joj, te nam pa nikšega veselja ne vošči, niti kupice vina ne? A ne, vej je pa svojo prvo čUdo včino na gostüvanji, tak, ka je vodo spremeno v vino, prek 10
akovov, ga je bilo. Liki na tistom gostiivanji je nišče ne bio pijan! V tom je razlika: Bog ti vošči vino, ali prave mere se drži ! Še to čiijte : tüdi svojo zadnjo, najvekšo čUdo je včino z vinom : pri zadnjoj večerji ga je spremeno v svojo najsvetejšo Krv. I zapovedao je, da se to ponavla v Njegov spomin do konca sveta : na naših oltaraj pri vsakoj svetoj meši. Kak če bi nadalüvao svojo prvo čtido i dopuno .. .
Vino razveseljava človeče srce, čtemo v božem Pismi. Pa eto tüdi tam čOjemo : Bratje ! Bodite trezni i verostüjte, ar vaš nasprotnik šatan kak rjoveči lev okoli hodi i išče, koga bi požro.
Najponiznejši je! „Včite se od mene, ar sem krotek i od srca ponižen", tak je Sam pravo. Ne žele, ka bi se včili od njega čude delati, ne tak gučati, ka bi se vsi čiidivali ; ne, od Njega bi se naj navčili ponižnosti. Kak se je Jezuš po-nizao v svojem najvekšem svestvi : skrio se je v neznatno sveto hoštijo : samo njena okroglost nam guči od edne bože lastnosti,' od neskončnosti, od neskončne ponižnosti. Zaistino, samo bela more biti hoštija: to je nepopisani papir, na šterom človeča roka nikdar nede mogla pisati, ar nikdar ne najde izraza za to...
Ponižao je samoga Sebe s tem, da je bio pokoren do smrti, i to do smrti na križi. Zato ga je pa tüdi Bog zvišao i Njemi dao ime, ki je nad vsemi imeni, da se v Jezušovom imeni prl-gne vsakše koleno teh, ki so v nebesaj, na zemli i v pekli; či ne zdaj, nakonci sveta gvüSno! To so bože reči.
Prosimo našega Krala, naj nam da bar tenjo teh Svojih lastnosti, vej je Njegovo Srce bogato za vse, ki je zazävajo. —
Mesec čisla.
Oktober je mesec, ko vse spravljamo v shrambe. Za telo skrbimo i vozimo zadnje pridelke domov. Za telovno življenje skrbimo mogoče še preveč, zato nas mati Cerkev opomni na duševni žitek: tudi duša potrebuje hrano, da more rasti vedno bolj v Bogu podobnost. In kaka bo do smrti tela zrasla, taka bo na veke. V nasprotju z zemeljskimi zakladi, ki jih lahko rja sne, odnesejo tatovi, na kratko, ki so minljivi, so duhovne dragocenosti nesmrtne. To mati Cerkev ve, zato v oktobru mesecu da v roke svoji deci sveto čislo. Kar mati da, je vedno dobro, kar mati Cerkev da, je pa najboljše. Zato nekaj misli o tej po-božnosti.
Rožni venec je skrivnost katoličanska, je molitev, ki jo najbolje misleci razumejo, globoki ljudje, in to je lahko tudi najbolj reven kmet ali dninar ; navadno ravno tu najlepše duše
najdemo, da se izpolni Pismo: Osramotil sem modrost modrih
—	tistih, ki jih svet ima za pametne, pa niso, ker ponižni niso, in prevzetnim se ustavlja Bog, zakrije istino pred njimi in odkrije jo „ponižanim in razžaljenim", ki Njega iščejo.
Prepričajmo se na molitvi sami, da je veličastna. Kako mogočno začenja: Verjem — slovesna izpoved, ki so jo stoletja izoblikovala, ki so se borili zanjo največji učenjaki prvih stoletij krščanstva, učenjaki, pred katerimi prava svetna veda spoštljivo obmolkne: to so božji ljudje, svetci. Le premišljujmo to krasno molitev, počasi izgovarjajmo in skušajmo vse razumeti ; tu je v najbolj jedrnati obliki izražno bistvo katoliške vere.
Potem pa Gospodova molitev, Oče naš. Da bi o tej kaj govoril, je nepotrebno, saj nas je sam Gospod tako učil moliti in njegove besede so za vse kraje in čase. To je in ostane vedno biser molitve, vzor za vse ostale.
In Zdrava Marija — pozdrav angelski, blagoslovljena — pozdrav Elizabete in sveta Marija — naša ponižna prošnja. Danes se proslavlja žena, večkrat nedostojno, vsak dan skoraj drugače. Tu pa mi na način, ki je tudi v stoletjih preizkušen, slavimo največjo ženo vseh časov in krajev, kronano od dvanajsterih zvezd in kača greha pod njenimi nogami, v naročju pa
—	sam Bog. Devica, ki je žalostna pod križem stala in vseh nas Mati postala, ko ji je srce prebodel sedmeri meč, ko ni bil živ na križu Sin njen več.
Pa prosimo za vero, upanje, ljubezen, za tri glavne čednosti ! In spremljamo mladost življenja Sina božjega — pri veselem delu venca rožnega. Počastimo presveto Trojico in začnemo.
Ki si ga Devica od svetega Duha spočela. Enkrat sem videl sliko: Od Boga Očeta je izhajal kakor sončni sij k Mariji in v tem siju Sinko Dete, na rami Marijini pa sveti Duh: go-lobček bel. Marija je ponižno sklonjena pričakovala.
„Ki si ga Devica pri obiskovanju Elizabete nosila." Kakor monstranca gre Marija preko gor, zlata monstranca z Jezusom, ki blagoslavlja vse okrog. In angeli ji trosijo cvetlice na stezice. Poleg pa ponižni varuh sveti Jožef.
„Ki si ga Devica rodila" — v skrivnosti polni noči. O tem pa raj ne govorim, da ne uničim lepih čustev in spominov, ki jih vsak ima na noč božično, na polnoč in jaslice, na naše petje, razsvetljavo v cerkvi in k cerkvi in na vse lepo tiste dni. —
„Ki si ga Devica v cerkvi našla" — dvanajstletni Jezus je učil pismarje, jim razlagal Pismo. Je tesarjev sin to? — Jožef in Marija ga pa v strahu iščeta. In kak odgovor, ko ga najdeta : „Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je Očeta mojega?"
—	Dvanajstletni Jezus v cerkvi! —
Pa žalostni del. To je pa drama, največja tragedija, skrivnost rešenja. Uvod : ponižno prosimo, da se prav spomnimo dogodkov in trdne sklepe naredimo zä življenje.
„Ki je za nas krvavi pot potil" na Oljski gori. Golgoto je videl in speče učence. „Naj gre mimo mene!" — „Ne moja, ampak tvoja volja se zgódi!" In angel ga je okrepčal.
„Ki je za nas bičan bil". Bog bičan od človeka, večna skrivnost. Od strahopetca bičan: Ne najdem na njem krivde! — Bičati ga dam, potem pa izpustim. Pilat, Rimljan, pa taka logika in — ironija. Je pač imel slabo vest, zato pa hotel masi („ulici" bi danes rekli) ugoditi.
„Ki je za nas s trnjem kronan bil." Saj se ga je ustrašil, „Ecce homo". Je to še človek? Ta razbičan mož, ogrnjen z raztrganim, zamazano rdečim, s starim vo;aškim plaščem. In s trs-tiko v rokah pa s trnjem venčan po licu v curkih lije. Pa ve-ličastnomirno gleda, žalostno prašuje divjo množico: Kaj sem ti storil, ljudstvo moje? Za dobrote hočeš: Križaj ga! — Kri so zavohali, zdaj ne odnehajo! - Moj Bog, tam sem pa jaz! Kot v ogledalu vidim. In kak kričim : Na križ, na križ ! Zverinski je obraz moj! — Odpusti, odpusti; ne bom več — s tvojo milostjo krepčan. moj Bog !
„Ki je za nas težek križ nosil"; je najdaljše dejanje v igri, z najbolj ginljivimi prizori : saj trikrat pade, sreča Mater in žene plakajoče, S:mon iz Cirene mu pomaga in Veronika obriše znoj, „zato ji da spomin obličja svetega", saj še na zadnji poti le tolaži in deli dobrote.
„Ki je za nas križan bil" je pa najveličastnejši prizor. Med nebom in zemljo Bog visi. Rok bolj razširiti ne more, zalo tudi kot tak največ privabi — kot je to sam oznanil : ko bom povišan, bom vse vlekel. Božji magnet, razpet iz časa v čas — do konca vekov kralj vesoljstva.
Kot klasična petdelna drama je ta del.
Pa častitljivi ?
Ta je dostojanstven, visok.
Naj Jezus vodi žitek naš : misli, besede, dela.
Lepša želja ni mogoča.
„Ki je od mrtvih vstal" je istina, ki je podlaga naši veri. Na njej je Pavel že strmé gradil. Pri tem se spomnimo Petra in Janeza apostolov in žen, ki so ga iskale, posebno Magdalena ; zadnji se prikaže kot vrtnar pa ga spozna in vzklikne : Rabi -Učenik ! — Nikar se ne dotikaj ! — Zgodba Tomaževa pa vero utrjuje. In učenca v Emavsu : Mrači se, ostani Gospod — tudi danes!
„Ki je v nebesa šel", da nam pripravi bivališče, da duše reši, ki so v predpeklu (pekla „trnäc") čakale. - Oblak Ga je
zakril. Da, pošlje svetega Duhä. — Naj bo za mene tudi prostor, molim vdano.
„Ki je svetega Duha poslal", to je pa krst, ognjen, ki je apostole osrčil, da so ga oznanjali in mogli zanj trpeti. Tudi nas razsvetli sveti Duh pri birmi, „da spoznamo, kar je prav in se vedno veselimo Njegove tolažbe".
„Ki je tebe Devica v nebesa vzel." Tretji dan po njeni smrti je prišel v Jeruzalem Tomaž apostol in bi rad njen grob — v vrtu Getzemani — pogledal, a ko so ga odprli, je bil prazen ; legenda pravi, da so bile notri rože. „To so pa rože" bi zapisal pokojni pisatelj Ivan Cankar in sanjavo zastrmel.
„Ki je tebe Devica v nebesih kronal". Kraljico imamo v nebesih, ki prosi za nas, najmogočnejša kraljica. Zatekajmo se k Njej, saj Mater Sin najraj usliši.
Še se spomnimo trpečih v purgatoriju, saj so tam morda naši starši, sestre, brati in sorodniki. Sicer smo si pa vsi katoličani v rodu, vsi ljudje, tudi pogani, so otroci enega Očeta, vsi smo deca božja, za vse molimo ! Zaključimo s ponižnim „Dika bodi" — in poljubimo znova petero Jezusovih ran, v njih je rešenje vedno, zlasti danes !
Pa molimo veseli del v pondeljek, v torek žalostni, v sredo odičeni in znova ; veseli, žalostni, odičeni — četrtek, petek, sobota. In v nedelo odičenega ponovimo — kot bi hotela Cerkev reči: odičeni bomo najdalje, — da v nebesih vekomaj.
Blaženi Herman Jožef.
Da bi ga ne premagala poželenja, je stopo v samostan belo oblečenih premonstatov (ime pride od latinskoga „praemonstra-tus" = naprej pokazani; njihovomi ustanoviteli najmre, svetomi Norberti, je bio od samoga Boga pokazani kraj, gde naj zida prvi samostan) v Steinfeldi. Ar je bio premladi za večne obliibe, so ga poslali na včenje v Frizijo. Že tü se je posebno zavüpno za-tekao k Mariji kak „Stoci modrosti". Svoje vučitele je pitao: Zakaj naj trgam lelije med trnjom — lepe misli iščem pri poganskih pisatelaj, — kda je takša nevarnost, da se ranim?
Po dovršen;h včenjaj je prišeo nazaj v Steinfeld. Postao je dvorjenik v obednici. Jako ga je bolelo, da je zdaj meo premalo časa za molitev i dühovno čtenje. Marija, najbogša vučitelica, vej je tistoga nosila pod srcom, v šterom so vsi kinči modrosti i znanosti, ga je podevčila, da je Bogi bole prijetno, če bratom izkazuje lübezen, vej je tüdi Njeni Sin ne prišeo, da bi Njemi dvorili, liki On je drügim dvoro. Odsegamaoje tak rekoč letao
pri dvorbi. Žalost, ki njemi je kalila jasnost spoznanja, je minola, v diiši je zavladao boži mir. Spoznao je, da je na zemli naš deo delo i komaj na driigom sveti pokoj gledanja. Zarazmo je reči zaročnice v Visikoj pesmi: Od sunca sem rjava v boji z decov lastne matere — delam, zato bom pozvana tiidi v vinsko klet večne lübezni. Tiidi Marija je bole liibila premišlavanje, pa je li hitro šla dvorit k telici Elizabeti, kda njoj je angeo povedao, ka tä še prie sina dobi.
Kak pobiraš je posebno pazo na to, da bi med delom očuvao diiševno zbranost. Vnogo i ostro se je posto, vekši deo noči premolo, kratko spao na golom lesi, z glavov na kamni. Posebno rad je hodo v cerkev: obisk Najsvetejšega njemi je bio kak či bi prišeo v ograd, pun najbole dišečih rož. V redi je navada, da pri reči „Marija" pokleknejo (svetke se samo priklonijo) : naš Herman se je večkrat, gda je bio sam, ešče nakla vrgeo. Marija ga je zvala za prijatela, pri Njenoj podobi je iskao v težavaj pomoč. Prijeo se ga je naziv „Jožef", naj bi trpo za Jezuša kak te skrbni čuvar svete Driižine. Vnogokrat je morao dugo moliti, da bi zadobo kakšo milost: Bog ga je vado v stanovitnosti. Ednok so prišli ropari v deželo ; zavolo vnogi skrbi, da bi samostan kem bole vtrdo pred njimi, je opiisto nikelko svojih pobožnosti do Marije, pa ga je z žalostjov opomenola, da je Njeno varstvo močnejše kak vsakšega človeka, da jo Bog po-sliine bole kak vse svetce, da njenoj priprošnji deli vse milosti. Pomagala njemi je tiidi v najmenših telovnih potrebščinaj.
Zraseo je v moža na diiši i teli, postao je duhovnik. Zdaj njemi je Bog nalagao vekše križe, naj bi bio vsikdar bole spodoben tistomi, ki je po svetom križi odkiipo sveti, šteroga Mati je v siromaštvi živela. Želodec njemi je ne mogeo obdržati hrane, glava je bila izsiišena. Marija ga je toti od obojega ozdravila, ali oslabelost njemi je ostala do smrti. V svetek je morao prenašati vekše trpljenje, pri tom ga je tolažila s. Orša i tovarišice mučenice : po dugih prošnjaj je dobo glavo edne izmed njih, male Gertrude, pa jo pobožno častio. Na vzgledi Kölnskoga nadškofa, svetoga mučenca Eegelberta, je spoznao, da je tiidi v sveti mogoče postati svetec. Bio je spoznani za vrednoga, daje dobo milost redne zbranosti pri s. meši; pri tom je dobo včasih tiidi dugo zameknjenje. Tüdi s telovnimi deli je pomagao po so-sidnij samostanaj. Diihovno premišlavanje njemi je večkrat okrepilo tiidi telovne moči. Vsikdar je hvalo dobra dela driigih, če je pa pogovor prišeo na njegova, ga je naskori znao spretno za-siikati na drtiga dugovanja. Če je koga tiidi v najmenšoj stvari razžalo, včasi je ponižno proso za odpiiščenje. Skromno obleko si je sam krpao. Znao je skriti biser v školko, vej ga je tolažila
zavest, da Bog vse vidi. Edini njegov pomočnik na vnogih pò-taj je bila mala palica. Šatan ga je večkrat med molitvijov na-padao, premagao ga ne. Angelsko čisto prijatelstvo s pobožnov cistercijankov ga je podpiralo v diihovnoj rasti; na njeno prošnjo njemi je bilo tiidi telovno živlenje podugšano.
Marija njemi je zapovedala, naj Njej na čast razlaga visiko Pesem pesmi iz svetoga Pisma. Pri tom je Bog pokazao, da tisti, ki so čistoga srca, ki so ne navezani na zemelska, najbole raz-mijo Njegove skrivnosti. Kak Zveličar, se je tiidi on podao na samoten kraj, i tam pisao razlago. Ednomi sobrati je Bog na čiidoviti način nazvesto, kde bo Hermanov slavni grob.
Proti konci je hodo k pobožnim sobratom i v molitev pripo-rača diihovnika, ki naskori vmerje ; imena je ne šteo povedati: bio je on sam.
Tiidi je napovedao, da pridejo nad samostan težki časi, za tem pa znova veseli: oboje se je spunilo.
Zadnja leta je bio posebno skiišavani od nečistosti, med svetov mešov pa od gizdosti ; prestrašeni je nekaj časa opüsto sveto mešo, nato pa bio rešeni po zarotitvi sobrata diihovnika.
Posebno ostro je vzdržavao štiridesetdnevni post.
Zadnje leto, na Cvetno nedelo, je bio izredno zdrav, naslednji tork je vlegeo. Vmro je 7. dprila 1241. Sam je prie pokazao mesto, gde ga naj zakopajo. Na zapoved kölnskoga nadškofa so sestre, v šterih samostani je vmro, mrtvo telo povrnole njegovomi samostani v Steinfeldi; iz vlažnoga groba so ga izkopali ščista nepoškodiivanoga.
„Blagoslovleni, ki prihaja v imeni Gospodovom!" je spe-valo lüdstvo s prižganimi svečami v sprevodi, gda so ga nosili v Steinfeld; tü ga zakriva mramorna plošča. Dosta jih je prišlo z zaviipanjom k njegovomi grobi pa jih je ozdravo na diiši i teli.
Vnogo toga se čtije jako neverjetno. Ali što naj jasno loči reči zasenjane Marije pri Jezušovih nogaj od razumske govorice Marte? Sestri sta si: liibeče prekine edna driigo, pa ne veš kda.
Naj naš razumarski čas bar čte nekaj od preprostosti srednjega veka, naj bar za hip pogledne v vero, šteroj je ne nika nemogočega, ki gore prestavla, silno vero, ki primora nevidni svet, da se pokaže v podobi, dostopnoj tiidi telovnim očam.
Ta vera je nezasliižena i nezasliižliva milost.
Daj nam jo, Gospod, da bomo tüdi viipali bole, posebno pa liibili: bližnjega kak samoga sebe, tebe pa bole kak vse driigo, ka si stvoro.
Živlenjepis je povzeti po latinskom rokopisi, ki ga je ostavo blaženoga Hermana Jožefa tedašnji prior (samostanski poglavar.)
(Po Kaulen-i)
Sčipki.
Ko se slovesno od doma po-
Za tvoj današnji dati, za vse do diha zadnjega,
slavljaš, sprejmi to rdeče cvetje, in kakor očetov zadnji glas, čuj njih silno petje:
To je pesem moči in življenskega boja, na cvetju tem je sled krvi, na listju vsem znak znoja.
To bodi najlepši spomin od očeta v življenje, dar srčnih globin, kjer je božje šumenje. —
o žuljih govori očetovih dlani, srcé osvaja . .
ko boš, sam darovan, prejel plačilo od Boga,
Trnje te rože obdaja,
Lelije.
Glej šopek teh lelij belih, ni kakor zlati kelih? In koliko skrivnosti v njem, poslušaj, da povem:
Že hišica bela se je v njih sij odela. Pa to je najmanj, njih polna vsebina je misel materina in čas njenih sanj.
Ko si prišel na razpotje in krenil na novo pot, za mater ganotje, ki ve zanj le Gospod.
Zdaj se je v belino rož najslajše skrilo, kar je srcé kdaj vžilo: sama bela hostija, ki nosi Jezusa ...
Zato je zadehtelo to belo cvetje, skozenj je hitelo kot angelov petje: Te bele rože o svetih obhajilih pozvanjajo, ki ti jih danes svatbice poklanjajo .. .
(Pozdravi za novomešnika g. Berden Jožefa v Bogojini).
Sveta Terezija Deteta Jezusa.
III. del: Po smrti.
1. poveličana.
Pri sv. Tereziki se je čudovito izpolnila Gospodova beseda: „Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu".
Največkrat ostanejo ti sadovi zemlji prikriti. Šele v večnosti jih bomo gledali in občudovali. —
Sveto Tereziko pa je Gospod ž£ sedaj neizmerno poveličal in pokazal divno setev, ki so jo obrodile njene molitve in žrtve.
Skrivnostno razsvetljena o svoji prihodnosti, je obljubila, da bo trosila dež nebeških rož in da bo njena rajska blaženost, Zemljanom izkazovati dobrote.
Komaj je izdihnila, je zadehtela ploha obljubljenih rož... „Povest duše" je že leta 1898 nastopila svojo apostolsko pot in romala v širni svet. Občudujejo jo papeži, škofje, duhovniki, skromni in učeni, verni in neverni.
Njene iskrene in preproste vrstice so našle odmev. Znanilki božjega usmiljenja so se namah odpirala srca.
Gospod, katerega je Terezija pridobila s svojo ljubeznijo in pozornostjo, se v velikodušnosti ne da prekositi. Tako je v življenju majhno in pozabljeno po smrti neskončno poveličal.
Izpolnil je vse njene nade. Do konca sveta bo na zemlji vršila svoje poslanstvo. Trosila bo rož in dobrot.
Neskončno Dobri je neizmerno nadkrilil njeno hrepenenje. Saj dovoli, da Terezika tekmuje z večnim Čudodelcem, ki je hodil po Judeji, Samariji, Galileji, troseč nepreglednih dobrot. Tudi o Terezikinih nebeških rožah lahko rečemo: „Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobovi se očiščuiejo, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo in ubogim se oznanja blagovest".
Mala Cvetka podpira apostolsko delo duhovnikov, izpreob-rača grešnike, izganja hudobne duhove. Krivoverce vrača v naročje sv. Cerkve, nevernikom kaže pot h Kristusu. Mlačnim vžiga gorečnost. Goreče bolj in bolj posvečuje. Žalostne tolaži. Omahujoče podpira. Dušno in telesno bolne ozdravlja. Rešuje zelo težke in zamotane zadeve, prepire, tolažbe in sodnijske razprave. Brezposelnim daje časni in večni kruh. Trpinom neti pogum in vdanost, da vztrajajo na blagoslovljeni poti bogovdanega žrtvovanja.
Terezikina slutnja: „Vsi me bodo ljubili", se je uresničila. — Dan na dan so prihajala v liziješki samostan, pa tudi sv. Oče-
tu številna poročila o Terezikinih čudežnih rožah. Navdušenje za Malo Cvetko je tako naraščalo, da je prefekt sv. kongregacije, kardinal Vico, izjavil: „Pohiteti moramo s Terezikinim poveliča-njem, sicer nas bo ljudski glas prehitel".
Število čudežev je tako ogromno narastlo, da so v januarju 1909 storili prve korake za Terezikino proglašenje blaženim.
Leta 1910 so prvič odprli grob male svetnice. Kakor je Te-rezika napovedala, je njeno telo popolnoma razpadlo. Povsem ohranjena pa je bila palma, ki so ji jo po smrti dali v roko.
Leta 1917 se je na lizijškem pokopališču vršila uradna preiskava Terezijinih ostankov. Ko so odprli svinčeno krsto, so opazili, da je razpadla tudi obleka, ki so jo bili pred 7. leti položili v rakev. Popolnoma ohranjen pa je bil svilen trak, z zlatim napisom: „Moja nebeška blaženost bo, Zemljanom izkazovati dobrote". — „Po smrti bom trosila na zemljo dež nebeških rož". — Izredna Gospodova pozornost, — zato, da bo naše zaupanje v Malo Cvetko tem večje.
Proces proglašenja za blaženo je nepričakovano hitro napredoval. 14. avgusta 1921, na predvečer Marijinega vnebovzetja, so v konzistorialni dvorani v Vatikanu vpričo sv. Očeta prebrali odlok o junaških krepostih sestre Terezije Deteta Jezusa. To je bila prva uradna čast, ki jo je Cerkev izkazala ponižni karme-ličanki.
11. februarja 1923 so v navzočnosti sv. Očeta prebrali odlok, ki potrjuje sv. stolici predložene čudeže.
Radi neizmerne koristi, ki jo bo češčenje Male Cvetke rodilo v krščanskem prenovljenju sveta, je sv. Cerkev Tereziko izjemno že po 28. letih postavila na oltar. Sv. oče Pij XI. jo je 29. aprila 1923 prištel blaženim in 17. maja 1925 svetnicam ter določil za njen praznik 3. oktober.
Slava, ki jo je dosegla mala žrtev Jezusove usmiljene ljubezni, se ne da primerjati s slavo nobenega drugega svetnika.
Pij XI. je 14. decembra 1927 vpletel zadnji biser v Terezikino svetniško krono. Imenoval jo je za posebno zavetnico vseh katoliških misijonov. Vsemogočni je s tem izpolnih hrepenenje in apostolsko gorečnost svoje ljubljenke. Sveti oče Pij XI. Tereziko zelo časti. — Nazval jo jè „svetlo zvezdo svojega pontifi-kata". Velikokrat je že povdaril, da mu Mala Cvetka vsak dan natrosi posebnih nebeških rož.
Marijinim plaščom, v nebeskom kralestvi. Tiidi na diiši te mladine se blišči krv Jezušova, dragocena, od vsega zlata i srebra dražja, štera se za njo prelevala, da bi se rešila i večno živela. Što jo reši ? Što njej prinese katoličan-skoga, Jezušovoga, svetoga Diiha, da jo očisti, okrepi, posveti i spopolni? Što bo to?
Ti dobra mladina. Ti si pozvana, da ideš k pajdaši i k pajdašici pa jo pripelaš na dobro pot. Kak pa naj to napraviš? Kda bo tvoje delo sad rodilo ? Če kaj dobro ga naprej prineseš, se norca napravijo z tebe i se tvoje driižbe ogiblejo?! Ne boj sel Je sredstvo štero zmaga. To sredstvo je molitev z zatajüvanjom, Jezuš je pravo to. Njegova večna reč je: «Prosite i dobite!" Pa: „To pokolenje se ne da z drugim pregnati kak z molitvijov i postom".
Od vraga je to pravo. Od vraga nečistosti, pijanosti, gizdosti i vseh driigih grehov. Kajti oča vseh grehov je vrag.
Začnimo edno krščansko vojsko, draga slovenska mladina, za našo zgiibleno mladino. Začnimo jo včasi s tem snopičom.
Vsi dečki in vse deklo, ki liibite zgübleno slovensko mladino i jo. ščete nazajspraviti k Bogi, opraviti v meseci oktobri sledeče pobožnost:
1.	Vsaki den 3 krat eto zdihavanje: „Marija, na tvojo mladost te prosim, reši zgiibleno slovensko mladinò!
2.	Pristopi k sv. obhajilo ednok za povrnenje mladine.
3.	Zataji se v tom, ka ne pogledneš, v kakšo obleko je Ito obleien.
To opravilaj tečas, dokeč ne dobiš v roke driigoga M. Ogračeka Naj se pa spoznamo, što smo v sliižbi za rešitev naše mladine, se oprósite dragi mladenci i dekle, spišite se vkiip po faraj i javite mi, keliko vas je, da potem z tem vekšim navdiišenjom idemo na delo za rešitev pajdašov i pajdašic.
V ednom pismi se naj pošlejo imena iz cele fare. V Ogračeki pa potem dobite potrebne navuke, kak naj se vržemo na to lepo sveto delo. Prvo je molitev i zatajiivanje, potem pa pride delo. Javite vse na vredništvo M. Ogračeka v Črensovce.
Lübiteo mladine.
Kak grozno je trpo za nas naš gospod Jezuš Kristus, kaže vsaki petek Neumaunova Trezika v Nemčiji. Ta pobožna deklica nosi Jezušove rane na teli, ne jej nikaj, skrvavi vsaki tjeden, a po skrvavenji pali naednok ozdravi. Vse to so lepo popisali prezvišeni praški nadškof, ki so bili pri deklici več vtir i te zvünredne dogodke na lastne oči vidili. I popisali so je tiidi. Njihova kniga je prestavlena s češkoga jezika na slovenskoga i dobi se v Celji pri driižbi sv. Mohora. Ki jo šče meti, naj se zglasi na našem vredništvi. Toplo jo priporočamo. Cena 14 Din.
VG ANKE.
z								a
0	v	d	n	š	e	>	e	1
m	t	e	!	P	v	0	r	a
t	š	!	a	—	n	t	e	i
e	M	i	e	b	n	e	a	v
1								i
Te slove, črke, litere tak zvrsti, da dobiš stavek, ki govori od sredstva za rešitev naše mladine. Ki vganko do konca oktobra dobro rešijo, dobijo za nagrado edno sveto mešo.
Pošta vsem naročnikom M. Ogračeka.
Oprosijo se vsi širitelje i naročniki M. Ogračeka, ki neso ešče plačali letošnje naročnine popolnoma, da jo včasi, kak te snopič do rok dobijo, poravnajo.
Oprosijo se nadale vsi širitelje i naročniki, da stopijo' s tem snopičom k odrašenoj mladini i njej ga dajo prečteti i jo oprosijo, da si ga naročijo. Apoštolje bodite naročniki i širitelje, apoštolje, ki te pomagali našo mladino rešiti. Prie pa, kak snopič poniidite, zdehnite k Deteti Marijiki, naj reši našo mladino.
Dete Marijika, reši našo deco! Mladenka Marijika, reši našo mladino!