ROZKA STEFAN OB ŠESTDESETEM LETU
Slavistika na ljubljanski univerzi goji pedagoško in znanstveno predvsem svojo domačo panogo — slovenistiko. Kdo bo sicer preučeval naš jezik in našo književnost, če ne Slovenci sami? Slovenistika pa bi bila brez osnove, če bi se zadovoljevala sama s seboj. Zato se je poleg splošne slovanske filologije že pred vojno razvila katedra za ostale jugoslovanske jezike in književnosti, po vojni pa še katedra za ru-sistiko. Kaj več pa si slovenska slavistika z maloštevilnimi znanstvenimi delavci in z omejenimi gmotnimi možnostmi doslej ni mogla privoščiti. Ker pa so ji potrebni razgledi tudi po drugih slovanskih narodih, poznanje njih jezikov in kulture, je poskušala to vrzel zapolniti z lektorati. Predavatelji, ki jim je naložena skrb, da preučujejo posamezne slovanske jezike in ob tem seznanjajo slušatelje slavistike tudi z najvidnejšimi dosežki duhovne kulture teh slovanskih narodov, imajo težko in odgovorno nalogo. Ni se jim sicer treba znanstveno poglabljati v vprašanja jezikov in literatur, ki jih poučujejo na univerzi, kljub temu pa so kot redki in najboljši poznavalci teh jezikov in kultur njihovi posredovalci ne le akademskim slušateljem, ampak   slovenski   kulturni  javnosti
sploh. Seveda, če se zavedajo svojega poslanstva in če ga poskušajo po svojih najboljših močeh izpolniti. To pa moremo v polni meri trditi za predavateljico poljščine na naši univerzi Rezko Štefanovo. In ker je 26. avgusta letos dopolnila šestdeseto leto, nam njen življenjski jubilej nalaga dolžnost, da opozorimo na mnogovrstnost in tehtnost njenega dosedanjega strokovnega dela.
Najprej bežen pogled na njeno življenjsko pot. Rojena je bila v Ljubljani, kjer se je tudi šolala, obiskovala gimnazijo in zaključila slavistične študije leta 1940. Za študija se je leto dni (1938-39) mudila v Krakovu, zbirala gradivo za diplomsko nalogo in imela v letnem semestru na tamkajšnji univerzi lektorat iz slovenščine. To študijsko leto je bilo odločilnega pomena za njeno bodočo strokovno pot, vendar je preteklo še precej časa, preden se je lahko povsem usmerila v polonisti-ko. Po končanih študijah je bila najprej profesorska pripravnica na trgovski šoli v Murski Soboti, kjer jo je še pred zaključkom prvega službenega leta zatekla okupacija. Umaknila se je v rodno Ljubljano, se vključila v delo Osvobodilne   fronte,  bila  decembra
58
1943 aretirana in odpeljana v nemško koncentracijsko taborišče Ravens-brück. Po vojni je bila najprej upravnica Slovanske knjižnice v Ljubljani, od septembra 1947 pa lektorica in kasneje (od 1962) predavateljica poljskega jezika na ljubljanski univerzi. Strokovno se je izpopolnjevala na po-lonističnem tečaju v Varšavi 1958, na kratkem študijskem popotovanju v Varšavo in Krakov 1965 in na mednarodnem polonističnem seminarju v Varšavi in Krakovu 1969. Svoje lektorsko poslanstvo opravlja še vedno z vso prizadevnostjo in temeljitostjo.
Osrednje zanimanje Rozke Štefanove, ki se kaže v njeni strokovni publicistiki, je literarna zgodovina. Že njeni prvi članki so bili usmerjeni v posredovanje poljske literature naši kulturni javnosti. Spočetka je ob njej posegala tudi v bolgarsko književnost. Temeljiteje pa se je ukvarjala tudi s starejšo rusko književnostjo, ki jo je nekaj časa predavala na pedagoški akademiji v Ljubljani in skupaj z Vero Brnčičevo pripravila tiskana skripta Pregled ruske književnosti (Lj. 1951). Potem pa se je povsem posvetila po-lonistiki, predvsem poljski literaturi. Njen prvi cilj je bil celovit pregled poljske literature. Ob sistematičnih pripravah na izjemen podvig v slovenskem kulturnem prostoru so nastajale študije in članki O poeziji Mlade Poljske (NOja 1954), Zeromski — Reymont (NSd 1955), Adam Mickiewicz (NOja 1956), Boleslaw Prus (spremna beseda k Lutki, Lj. 1956), Stanislav Wyspian-ski (JiS 1957-58), O novejši poljski poeziji (NSd 1959) in Julij Slowacki (JiS 1959-60). Potem je dozorela in izšla Poljska književnost (Lj. 1960). Zajetna knjiga ni le kompilacija tujih, pretežno poljskih literarnozgodovinskih del, ampak enovito zasnovano in s temeljitim poznavanjem predmeta napisano delo. Od kasnejših študij iz poljske književnosti je treba posebej omeniti
še strnjen pregled poljske dramatike Od Reja do Mrožka (GLLjD 1963-64) in Poljski lirik Leopold Staf (JiS 1967). Obdelala je tudi okoli 50 gesel o poljskih pisateljih in literarnih zgodovinarjih za Leksikon Cankarjeve založbe (Lj. 1973).
Seveda je kot lektorica oziroma predavateljica poljskega jezika Štefanova morala dosti prevajati iz poljščine, literarne in zunajliterarne tekste, iz lastnega nagiba, še več pa po naročilu. Nas tu zanimajo le prevodi literarnih del. Med proznimi sta pomembnejša povest Wände WasileMrske Iz ljubezni (NŽ 1946) in knjiga črtic Zofije Nal-kowske Medaljoni (Lj. 1963). To je opremila tudi s spremno besedo. Še pomembnejši so njeni prevodi v verzih. Prevajala je pesmi in pesnitve Mickiev^icza, Slowackega, Goszczyn-skega, Staffa in Lešmiana. Prevajalsko in literarnozgodovinsko delo pa združujeta izbora iz Mickiewicza (Lj. 1967, Kondor 96) in Slowackega (Lj. 1973, Lirika 17), za katera ni le prevedla dobršen del verzov, ampak ju je opremila tudi s spremno besedo.
Posebno in najbolj izvirno področje li-terarnozgodovinskega dela Rozke Štefanove pa predstavljajo študije o slovensko poljskih literarnih stikih. Take so Mickiewicz in Cop (NSd 1955), predavanje na jugoslovanskem slavističnem kongresu v Ohridu Prešeren in Mickiewicz (SR 1963) in Cankar pri Poljakih (SR 1969). V zadnjem času preučuje probleme pesniškega prevajanja iz poljskega silabičnega v slovenski silabotonični verzni sistem.
Ob pretežno literarnozgodovinskem delu pa Štefanova ni zanemarila svoje osnovne poklicne dejavnosti, preučevanja poljskega knjižnega jezika. Za svoja predavanja si je izdelala diferencialno slovnico, ki je, žal, doslej še ni publicirala. Pač pa je oskrbela ob sodelovanju   takratnega  lektorja  iz
59
Poljske na naši univerzi Wladyslawa Laciaka obsežen Učbenik poljskega jezika (Lj. 1969) s slovarčkom najbolj uporabljanih besed ter praktični fra-zeološki slovar Poljski pogovori (Lj. 1969).
Ob njenem pedagoškem delu na univerzi je treba poudariti njeno ljubezen do predmeta, ki jo zna presaditi na
slušatelje, njeno prilagodljivost posebnim zanimanjem študentov za lingvistična vprašanja ali za literaturo, zlasti pa njeno požrtvovalnost, saj je pripravljena na željo skupine slušateljev voditi tudi dodatne nadaljevalne tečaje. Nekajkrat pa je že s študenti priredila recitacijske večere, ki so imeli lep uspeh.
Jože  Koruza
Filozofska fakulteta v Ljubljani
60